—« 161 •— CVETINOMIRSKI: Jagnje. i. C~\ f™J eder dan se je posmejal Marici v obraz, ko je do- \ \ ^ spela s Potokarjevo čredo ovac na bregoviti paš- 1 \ Jw n'^ poc* n'z^im'' z vinogradi pokritimi holmi Qo- <^W lobijeka. Zasopla, z razpotenimi, užarjenimi lici ¦ je sedla na tla; še preden se ie popolnorna oddah- /jRh\ nila, so se ji že kakor mušice v solnčno luč raz- w škropile misli nad prostrano, pravkar vstalo do- W lino; na belodrečkastih, valovitih pasovih ajdi- / / D nega polja so za dolgo obviseli njeni pogledi, / / jg spolzeli nato pokojno čez šumeče obdolinske go- {_ j zdove in čez porasle hribe v ozadju in se zasesali naposled krožeč v čisto modrino neba. ' Meketaje so se porazšle ovce križem pašnika. Samo majhno, popol-noma belo iaignje se ni oddaljilo odl Marice; kakor zvest čuvaj je ostalo pri njej. Na moder trak privezan zvonček pod njegovim vratom je s svo-jim zvončkljanjem prijetno zamamljal njene misli, da so se kakor na svet-lih valovfh vozile nad solnčno zemljo... Toda sredi najlepših misli se je storilo Marici htido; poklicala je jagnje k sebi in ga vzela v naročje. »Samo ti si moje ... jagnjiče belo, nikogar drugega nimam na svetu...« Dvoje svetlih solz ji je orosilo oči, strkljalo se ji na lica. Pozibala je jagnje v naročju, po njegovi mehki dlaki je gladeč polzela njena dlan. »Samo ti si moje ...« Hipoma je zaihtela, sklonila glavo; zlati kodri las so ji pokrili ušesca in senca; a vseeno je sijalo solnce naravnost na njen obraz, na njena lica, na^njene orosele cči. Curkoma so ji kapale solze s trepalnic na lica, niso se posušile, pilo jih je solnce. Jagnje je iztegnHo vrat in zarneketalo. Kakor iz dremavice se je zge-nila Marica; z pbedvema nežnima rokama je objela jagnje okrog vratu in ga stisnila k sebi; v grlu ji je zastal jok, sladka tolažba je šla skozi njeno srce ... Na ozko, preko pašnika v dolino držečo stezo je stopilo izza ovinka troje Ijudi, priletna mož in žena in majhen, morda desetleten deček s svet-limi, ljubko zadaj na tilnik lijočimi kodri. Mož je imel na rami težko mo-tiko, žena v roki košarico. Začuden se je ozrl na Marico najprvo deček. »Oče, mati!... Poglejta, kako pestuje jagnje!« — Ozrla sta se na njo obadva, mož pomilovalno, žena vsa v smehu. Nato so v živahnem razgovoru utonili vsi trije za grmovjem na bregu. Kakor oster nož se je zasekalo Miarici v srce; kolikor je bilo v njej tolažbe — zdaj je vsa takoj izginila. »Oče! Mati!« —*. 162 — Še vedno je čula ta veseli dečkov klic: vso dolino je napolnjeval, se razlegal do hribov, do neba, do solnca, oral po sveži jasnini, se spuščal zopet na zemljc, izzvenel ni nikdar... Oče, mati! Nihče ni razumel in čutil sladkosti teh dveh besedi tako globoko kakor Marica, četudi ji nik-dar ni bilo dano, da bi bila kdaj sama tako klicala kakor tisti srečni de-ček. Zato ji je še globlje zarezal nož v srce; tako osamelo se je počutila, tako brez tolažbe, da bi bila kriknila v daljo in se razjokala do smrti... Hipcma je odstranila roke od jagnjetovega vratu; nekaj težkega, dražečega ji je z neznosno sHo leglo na dušo. Potisnila je jagnje od sebe, ga pahnila iz naročja, da se je skotalilo na tla. »Nikogar nimam, še tebe ne maram!« Mirno m krotko je jagnje vstalo in jo pogledalo; a zameketalo ni. Tudi Marica se je dvrgnila s tal, se napotila za ostalimi ovcami po paš-niku navkreber; toda že je zvončkljal za njo zvonček — po njenih stopi-njah je vdano stcpalo jagnje. Sedaj se je Marica sklonila; pobožalai je pri-jazno žival po hrbtu in jo potrepala po vratu. »Jagnje krotko... krivico sem tii storila, pa mi nisi zamerilo ...« Zlat žarek je vztrepetal na njenih licih, ji poljubil oči. Marica se je ozrla, ustavtla za hip korak, jagnje pced svojitni nogami. Sijajno se je bočilo nad vinorodnimi holmi za pašnikom sinje nebo. Zavel je gorak ve-ter; iz daljave onstran doline so zašumeli gozdovi Marici v pozdrav. II. Pa vendar ni bila tako sama, kakor je mislila. Poldne je zvonilo v dolini, in takrat je prišel po rebri navzgor k njej Potokairjev Tinko, ki ji je nosil vsak dan kosilo. »Miarica, ti zajokani otrok! Tukaj imaš!« Postavil je pokriti lonček na tla in sedel še sam krai Marice. »Jej že enkrat! Kaj pa čakaš?« Dobrodušen smehljaj je brazdil po njegovih svežih licih, izpod sive čepice so se mu v bujnem neredu kodrali na čelo mehki, kostanjevi lasje. Marica ga je toplo pogledala. »Ali si kaj jezen name? Res, jokala sem ...« »Jezen, če jokaš,« je odgovoril. »Nič več se ne smeš jokati...« Počasi je segala z nerodno žlico v lonček. »Tinko. nekaj sem te mislila vprašati. Ali veš, či-gava sem? Kako to, da nimaim jaz očeta ne matere?« Deček se je poredno zasmejal. »Ali ne veš še tee;a? Res ne?« »Nihče mi ni povedal. Da tvoji starši niso moj oče in moja tnati, vem že davno, ker ravnajo vse drugače z menoj kakor s teboj; hlapec sam mi je rekel. da sem sirota.« Še bolj se je smejal, oči popolnoma razprte. »Letos pričneš hoditi v šolo, pa si še tako neumna! ...« —. 163 *— »Povej!« je zaprosila, odmaknila žlico in mu pogledala naravnost v oči. »Ti hodiš že drugo leto v šolo... gotovo veš...« Nagnil se je globokc k njej. »Nikogar nisi, Marica!« »Lažeš!« Lica so ji vzplamtela, omahnile so ji roke. »Zdaj namreč nikcgar,« je govoril Tinko. »Pa tudi ti si imela očeta in mater. Dobro poslušaj. Tvoja mati' je služila pri nas za deklo. Takrat, kc si prišla na svet ti, je tvoja mati umrla. Tudi očeta nisi poznala; tudi on ie že umrl, zasulo ga je v Ameriki.« Strmeč je poslušala Marica; vedela je, da Tinko ne laže, zakaj no-benega vzroka ni ime] za^ to. »Pa zakaj mi nisi povedal tega že prej?« »Ker nisi vprašala.« — Osamelost, trda in neizprosna, je kakor železna pest padla na njeno srce. S kruto ostrino je rila Tinkova izpoved po njenih možganih. Hotela je vstati, pa je s tresočimi se nogami obsedela na mestu; komaj zarveden sram jo je obšel, jo žgal v lica, pekel v dušo; debele solze so ji obtežile trepalnice, drsele po licih, ji kapale z lic na roke. »Sarna, čisto sama! ... Zato sem jokala prej, Tinko ...« Topla ročica se je narahlo ovila njenega tilnika. Marica se je zdr-znila; pred njo je klečal na tleh Tinko, njegove gorke lakti so ležale lju-beče na njenih ramenih. »Samo jokati nikar ... Nisi sama, moja si, Marica, jaz te imam rad ... zato, ker si tako uboga.« Še globlje se je sklonil z obrazom do nje, prav do njenih lic; s poljubi je izbrisal solze z njenih oči. Zadaj za njima je poskočilo jagnje, zvonček je zazvončkljal. Tinko je sedel; Marici se je razvedril obraz, oči so ji bile polne hvaležnosti. Na-ravnost na obadva, skupaj sedeča otroka je sijalo solnce, tako da so bila njuna lica kakor pozlačena. »Nič več ne smeš biti žalostna, Marica! Kajne, da ne boš? Poglej, kako lepo sije solnce ...« Dečkov glas je mehko obiel njeno dušo, čuvstvo osamelosti se je po-lagoma izpremenilo v zadovoljno vdanost. »Če nisi jezen name, če me ne boš nič več pretepal, če me imaš res rad, ne bom žalostna.« Tinko je slovesno dvignil roko. »Vedno born stal na tvoji strani, vedno se bom zate zavzel; zato, ker te imam rad. Še ti me imej rada, Marica!« »Imani te, Tinko!« Kakor iz veselih sanj prebujen, od solnca omaniljen, je deček pričel govoriti: —« 164 m— »Nič se ne boj, Marica! Bcgat je moj oče. Ko bom jaz velik, te bom vzel za ženo. Zlato kočijo bom dal napraviti, kupil bom črne konje. Po-glej tisto belo cesto v dclini — tamkaj se bova kakor goSpod in gospa vo-zila mimo naše hiše. Pa. se bova peljala še naprej, v Ameriko. Tam bom kupil veliko palačo, sklical bom skupaj najbolj hrabre vojščake, prema-gal bom ves svet. Jaz bom postal kralj, ti kraljica; vesoljni svet bova vladala, vsi ljudje nama bodo pokorni.« Marica se mu je sladko nasmehnila. »Sanja se ti; vem, da sam sebi ne verjameš, kar si govoril...« »Verjamein,« je zresnil deček lica. »Tudi ti mi moraš verjeti. Zlato krono boš imela na glavi, ti in jaz ...« Kc je vstal in odšel s praznim lončkom po strmr stezi navzdol, ie zrla Marica še dolgo časa za njim, dokler ji ni izginil naposled za ovin-kom. Čudno lahke so postale njene misli', veselo in brezskrbno njeno srce. Kje je čuvstvo zapuščenosti? Vso bolest je popila radost. Z lahkimi koraki je stopala preko pašnika; mirno so se pasle ovce, iagnjetov zVonček je molčal. Tiho in mirno vse naokrog. A odkod ie za-tionela nenadoma pesem? Oj, tam za goro, oj, tam za goro, škrjančki, škrjančki nam- pojo ... Marica sama je pela; razigrano je poskočila na^ trati, na ramena so ]i lili mehki valovi las. Šele pozno popoldne je utihnila in sedla nazaj na1 breg; zakaj raz-ločno je začula iz daljave prijazno šumenje. Zazrla se je preko doline na hribe in videla je: Tam — gozdovi se vijejo, lijejo navzdol, navzgor, buče temne pesmi, ne izbuče se, pojo v daljavo... Preko doline, v daljavo, se je zazrla Marica, in hipoma se je dvignil zastor njenih misli, čudne slike so se pokazale na cdru: Vse je migljalo, a tudi vse je bilo še zastrto v kornaj prodirno meglo; nič jasnega ni bilo na teh slikah. Z dvignjenim zastorom vred pa je planil v njeno srce tudi temen strah: Vrata v skriivnost življenja — zaprta; zato, ker čez hribe niso mogli udreti njeni pogledi. Sama sebi se je začudila Marica — da je bila še malo poprej pela; saj Tinkovim besedam ni bila mnogo verjela. Tiha in resna je sedela zdaj na trati. Kaj je svet, kaj življenje, ki ga živi ona, Marica? Kakšno bo še njeno življenje? — Težka, nerazrešna1 vprasanja so s črnimi perutmi zagrnila njeno mlado dušo ... Somrak je legal na zemljo, v vinogradih za pašnikom so se jeli ogia-šati črički. Bližal se je čas, ko je bilo treba s čredo nazaj v dolino dornov. Toda preden se je odpravila Marica s pašnika, se je zleknila še enkrat na trato; glavo s komolci podprto, je poslušala pazno vesele pesml črič-kov v vinogradih; zakaj nobenih pesmi ni ljubila Marica tato inočno, kakor ravno pesrni čričkov. (Konec.)