štirinajstdnevnik
sreda, 10. septembra 2014
letnik 5, št. 17
cena: 2,99 €
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Med vstajami  
in Potjo v raj
17. festival  
slovenskega filma
Kako ustvariti  
najboljši orkester na svetu?
Ni nemogoče,  
traja pa 125 let
Izjemen roman  
Ignacyja Karpowicza
Bogovi so padli  
na Poljsko
Esej ravnatelja  
Dušana Merca
Osnovno šolstvo  
na poti v komo
POg OvOr z Nik Om grafeN auerjem
Kje je naša kulturna elita?  
Ni je
oblik o v anje danijela grgić, ilustr acija k aja avberšek
SL OV ENSK O NARODNO GLED ALIŠČE
DRAMA LJUBLJANA
Erjav čeva 1, 1000 Ljubljana
Inf o: 01 426 43 05
Vp IS
ABONMA JA
sngdr amaljubljana
od 1. do 26. septembr a
ŠT UDENTI
od 1. do 6. ok tobr a
dosedanji abonenti
in od 7. do 17. ok tobr a
no vi abonenti
 10. septembra 2014
3
Vsebina
Vse pravice so pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli medi-
ju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira.
Časopis Pogledi izhaja dvakrat mesečno, julija, avgusta in decembra pa enkrat mesečno dvojna številka. Letna naročnina s 
25-odstotnim naročniškim popustom je 49,35 EUR z DDV, za naročnike Dela in Nedela s 40-odstotnim naročniškim popu-
stom pa 39,47 EUR z DDV. V naročnino je vključena dostava na dom na območju Slovenije. Letna naročnina za tujino zajema 
naročnino in pripadajočo poštnino. Odpovedi naročnine sprejemamo samo v pisni obliki; odpovedi, prejete do 25. v mesecu, 
upoštevamo ob koncu meseca oz. ob koncu obdobja, za katero je plačana naročnina. Cenik in splošni pogoji za naročnike so 
objavljeni na www.etrafika.delo.si .
Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo 
Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta 
Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.
štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo
izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu
Pogledi issn 1855-8747
Leto 5, številka 17
odgovorni urednik: Boštjan Tadel
namestnica odgovornega urednika:  
Agata Tomažič
lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak
stalni sodelavec: Matic Kocijančič
fotografija: Jože Suhadolnik
tehnični urednik: Matej Brajnik
oblikovna zasnova: Ermin Međedović
oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja
naslov uredništva 
Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana
T: 01/4737 290
F: 01/4737 301
E: pogledi@delo.si
S: www.pogledi.si
izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana
predsednica uprave Dela, d. d.: Irma Gubanec
tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče
naročnine in reklamacije: 
T: 080/11 99, 01/4737 600, E: narocnine@delo.si
direktorica trženja
Dragica Grilj, T: 01/47 37 463, F: 01/47 37 504, 
E: dragica.grilj@delo.si
Oglasno trženje, Dunajska 5, Ljubljana: 
T: 01/47 37 501, F: 01/47 37 511, E: oglasi@delo.si
skrbnica blagovne znamke: Monika Povšič, 
T: 01/473 74 35, F: 01/473 74 06, E: monika.povsic@delo.si 
direktorica marketinga
Dolores Podbevšek Plemeniti, T: 01/47 37 580, 
F: 01/47 37 406, E: dolores.plemeniti@delo.si
tisk: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, Tiskarsko središče
število natisnjenih izvodov: 6000
4 DOM IN SVET
6 DEJANJE
Alek Popov, bolgarski pisatelj
ZVON
7 Paradigmatični slovenski genij
V Narodnem muzeju so na dan dvestoletnice rojstva Janeza Puharja (1814–1864) 
odprli butično razstavo o njegovem fotografskem delovanju. Ogledal si jo je 
Vladimir P. Štefanec.
8 Zrcalo družbe in filmografije
O letošnji beri filmov na Festivalu slovenskega filma piše Denis Valič.
10 Med Evropo in Balkanom
Ali smo Slovenci ob vstopu v Evropo pričakovali preveč? Verjetno. Vsekakor pa je 
(pre)več pričakoval srbski kriminalec Žile, junak novega stripa Tomaža Lavriča, v 
katerem se balkanski črni humor nevsiljivo prepleta z bliščem in bedo stare Evrope. 
Ocenjuje Iztok Sitar.
11 Negotovost v morju gotovosti
Knjiga O nevšečnosti biti Slovenec prinaša petdeset kritiških zapisov Matevža Kosa, 
ki skozi večidel polemično soočanje z deli domačih sodobnikov in prednamcev 
izrisujejo kritikov prepoznaven, z »angažiranim nelagodjem« prežet pogled na 
slovensko zgodovino, kulturo in ideologijo. Piše Matic Kocijančič.
12 Bogovi so padli na Poljsko
Agata Tomažič ocenjuje roman Baladine in romance poljskega pisatelja Ignacyja 
Karpowicza, v katerem bogovi sestopijo na zemljo, in sicer v »deželo v akciji«, 
Poljsko.
13 Najboljši na svetu? Ja!
V aktualni globalni glasbeni ponudbi je veliko orkestrov zmožnih vrhunskih 
interpretacij. Toda popolnost je dana redkim. Med slednjimi pa izstopa prav 
amsterdamski orkester Concertgebouw. Prisluhnil mu je Stanislav Koblar.
14 Gradišnikova Portugalska
Potopise Branka Gradišnika smo si zapomnili po pisateljevem samosvojem 
dojemanju žanra, ki je bržkone rojen iz avtorjeve izjave, da se je odločil napisati 
knjigo, kakršno si je »že od nekdaj želel brati«. Naslovil pa jo je En kuža v Lizboni, da 
o ljudeh ne govorimo. Piše Aljaž Krivec.
15 RAZGLEDI
Alenka Koron: Sodobne teorije pripovedi (Blaž Zabel)
Henri Lefebvre: Produkcija prostora (Mateja Kurir)
16 DIALOGI
Kje je naša kulturna elita? Ni je
Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec in esejist
18 AMPAK
Robert Lozar se odziva na komuno Marka Crnkoviča Foto Jakac: vizualije od 
paleolitika do Instagrama, Rok Stergar odgovarja Igorju Grdini, Eva Vrbnjak pa 
Vlasti Vičič.
19 KRITIKA
KNJIGA: Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov (Blaž Zabel)
KNJIGA: Barbara Jurič: Iskanje hrane (Tanja Petrič)
KINO: Fantovska leta, r. Richard Linklater (Špela Barlič)
ODER: Nevarna razmerja, koreografija Valentina Turcu in Leo Mujić (Tina 
Šrot)
21 BESEDA
Dušan Merc: Kriza blagostanja
23 MCENZIJE
Marko Crnkovič: Marcel: ves črno-bel in dvodimenzionalen
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Med vstajami  
in Potjo v raj
17. festival  
slovenskega filma
Kako ustvariti  
najboljši orkester na svetu?
Ni nemogoče,  
traja pa 125 let
Izjemen roman  
Ignacyja Karpowicza
Bogovi so padli  
na Poljsko
Esej ravnatelja  
Dušana Merca
Osnovno šolstvo  
na poti v komo
POg OvOr z Nik Om grafeN auerjem
Kje je naša kulturna elita?  
Ni je
Nasl o v N ica
»Naša kultura je v duhovnem smislu relativizirana do te 
mere, da o meritorni kulturi ni več mogoče govoriti. Kje je 
danes kulturna elita, ki seveda ni ne ideološko ne materialno 
determinirana? Ni je, ker je v takem občestvu in razmerah ne 
more biti. Egalitarizem je vsepričujoč in uničujoč,« v pogovoru 
za Poglede razmišlja pesnik, akademik in letošnji prejemnik 
Župančičeve nagrade za življenjsko delo Niko Grafenauer.
Foto: Jože Suhadolnik


4
Dom in svet
 10. septembra 2014
Smrt zna biti izbirčna in neučakana tetka, pogosto prezgo-
daj vzame najboljše, in tisti, ki so Jožeta Slaka, za prijatelje 
Đoko, poznali bolje od mene, pravijo, da je bil eden od njih. 
Sam sem ga poznal predvsem po njegovih delih, za katera 
pa se zdi, da so precej verno odražala njegovo osebnost, zato 
jim lahko brez pridržka pritrdim.
Takšnih, kot je bil Slak, pri nas ni ravno za izvoz, zato je 
izguba toliko bolj boleča. Skozi svoje stvaritve se je ves čas 
kazal kot izrazito samosvoj, nemiren, igriv, humoren, včasih 
obešenjaški in divji, drugič plemenito poduhovljen. Njegov 
opus razkriva raziskovalca, ki se ni zadovoljil z uspehom, 
odmevnostjo, zaželenostjo svojih del, ampak je doseženo ves 
čas puščal za sabo, da bi nadaljeval po poti iskanj, prodiranja 
naprej, predvsem pa globlje, pogosto do najglobljih bitnosti. 
Ob njegovi monumentalni razstavi v kostanjeviški samostan-
ski cerkvi smo na primer lahko zaznali odsev prabitnosti, 
zunajčasnosti, univerzalne modrosti in izkušnje, dostopne 
le zavzetim iskalcem. Zdelo se je, da z njo umetnik sodob-
nemu, od bistva oddaljenemu človeku nakazuje pot nazaj k 
izvirom, ga opozarja na pogubno prevlado destruktivnega, 
protinaravnega.
Bil je moder ustvarjalec, četudi tega ni vedno vsak opazil 
na prvi pogled in se tudi sam ni trudil dajati takšnega vtisa. 
Ni bil namreč človek, ki bi bil obremenjen s svojo modrostjo, 
ki bi se mu zdelo, da jo mora zapakirati v resnobnost, da bi 
prišla prav do izraza. Ne, pri njem se je modrost znala družiti 
tudi z živahnostjo, komunikativnostjo, tudi z dovtipnostjo ali 
ironijo, ki so jo včasih skoraj preglasile, kar pa ga očitno ni 
motilo, saj bi ga na »resnost« reducirano izražanje verjetno 
omejevalo, krnilo celovitost in mnogostranskost njegove 
ustvarjalne osebnosti.
Slak je bil tudi raziskovalec materialov, tako rekoč ume-
tnik – rokodelec, ki je svoje značilne lesene slike razgiba-
nih oblik in vse ostale stvaritve v celoti izdeloval sam, pri 
tem kazal izrazit občutek za izbiro materialov in užitek 
ob njihovem spoznavanju in uporabi. Ni se bal poskusiti 
česa čisto novega, četudi o končnih rezultatih ni mogel 
biti prepričan, a ti so bili tako in tako najbrž le del tistega, 
kar ga je zanimalo. Zdi se, da je umetnost – v tradiciji ja-
ponskega zena, ki mu je bil očitno blizu – jemal tudi kot 
duhovno vajo, katere razsvetljujoči učinek je znal prenašati 
na odprte gledalce, poslušalce, tipalce. Svojo umetnost je 
z obiskovalci svojih razstav (na primer razstave Slike za 
slepe v Mali galeriji) namreč delil na različne načine. Tudi 
tako je zastavljal tehtna vprašanja o dojemanju umetniških 
del, opozarjal na balast, nakopičen na spoznavnem in 
vrednostnem aparatu gledalcev, nasprotoval z zgodovino 
umetnosti obremenjenemu pogledu na svoje stvaritve in 
na umetnost nasploh.
Kritično je motril sodobnost, a na njene nerazveseljive 
pojave aludiral nevsiljivo, včasih celo bolj samoironično 
kot ironično. 
Njegovi »rovtarski« slikarski dovtipi so razkrivali člo-
veka, ki je sicer vraščen v svoje rodno okolje, a kljub temu 
svetovljanski in prav nič provincialen, kar pa ne velja za 
naše resnične provincialce iz s tujim bliščem zaslepljene 
»kmetske slovenske kulturne srenje«, kot se je izrazil v 
enem od zapisov, s katerimi je včasih pospremil svoje raz-
stave. Enega od njih je spisal tudi ob razstavi Ženske slike 
(2010, Bežigrajska galerija 2), in zdel se je kot nekakšen 
manifest. V njem je izrazil nasprotovanje pogubni kapita-
listični miselnosti, v kateri je utelešen moški princip in na 
osnovi katere je zgrajen tudi sistem »sodobne umetnosti«, 
se zavzel za emancipacijo umetnosti kot dejavnosti, zave-
zane nasprotnemu, ženskemu principu, v smislu njegove 
temeljne, arhetipske definicije. V tem duhu si je zaželel 
novega, bolj »ženskega« sveta, kot cilj umetnosti pa izpo-
stavil napredovanje k človečnosti. Na delih s te razstave 
je prišla do izraza poudarjena intuitivnost, ki je segla vse 
do pravljičnosti in toplega lirizma. Četudi je torej znal biti 
kritičen, je deloval kot povezovalen ustvarjalec, povezo-
valec različnih kultur, umetnostnih in duhovnih tradicij, 
do vseh je bil spoštljiv, a hkrati jih je pregnetel v samosvoj, 
samoustvarjeni imaginarij.
Tehno Janžgar (naslov ene njegovih razstav v Equrni) se 
je torej podal na povratno »potovanje v maternico sveta« 
(njegove besede iz omenjenega besedila), tu, pri nas, pa je za 
njim ostala otipljiva praznina. Zmanjšati jo lahko poskušamo 
tako, da bolj zavzeto gojimo vrline, ki so ga krasile.
Vladimir P. Štefanec
JOŽE SLAK (1951–2014) 
Foto Mavric Pivk
Stari znanec v novih rokah
Prva premiera nove sezone v večjih poklicnih gledali-
ščih bo (tako kot marsikatero leto v Mestnem gledališču 
ljubljanskem) tokrat z »dramoletom« Dominika Smoleta 
Zlata čeveljčka iz zgodnjih osemdesetih. Gre za tretjo 
pomembno Smoletovo igro, ki je podobno kot Antigo-
na in Krst pri Savici zasnovana kot nekakšna literarna 
parafraza, v tem primeru ne tako neposredno, vendarle 
pa se je avtor očitno naslonil na kafkovsko motiviko. S 
tem elementom Zlata čeveljčka posredno napovedujeta 
še dve letošnji uprizoritvi, dramatizacijo Gradu (avtor 
Goran Ferčec, režiser Janusz Kica) v ljubljanski Drami in 
avtorski projekt K.A.F.K.A. Matjaža Pograjca v Slovenskem 
mladinskem gledališču.
Zlata čeveljčka sta bila krstno uprizorjena leta 1983 v 
Drami, ko ju je režiral Mile Korun, nato pa le še 1995 v 
Prešernovem gledališču Kranj v interpretaciji Matjaža 
Zupančiča. Tokrat se bo z verjetno najmanj»nacionalnim« 
Smoletovim besedilom iz omenjenega trojčka soočila 
srbska režiserka Anja Suša, ki je pred dvema sezonama 
v istem gledališču z izključno moško zasedbo mojstrsko 
poustvarila Ukročeno trmoglavko. In če je z moško zasedbo 
salomonsko presekala mačistične zadrege v Shakespearovi 
komediji, bo vsekakor zanimivo videti, kako se bo lotila 
precej bolj utrjenih okopov sodnijskega absurdistana.
Kino Park v Parku Tabor
Letošnji Kino Park, mini filmski festival v Parku Ta-
bor, ki bo potekal od ponedeljka, 15. 9., do petka, 19. 9., 
nadaljuje s formo predstavitve filmske produkcije mla-
dih slovenskih ustvarjalcev v kombinaciji s celovečerci 
že uveljavljenih režiserjev. Filmski teden v Parku bodo 
otvorile Smeti, kratki dokumentarni film Dominika 
Menceja, dobitnika nagrade za najboljši študentski 
film na 14. FSF, »subtilno zaokrožen film, ki prebije 
meje žanra in apelira na našo zavest«. Družbo mu bo 
delal dokumentarni film Zelena utopija avtorjev Urbana 
Zorka in Marka Kumra, »zgodba o prvem eko-certifici-
ranem celostno urejenem skupnostnem urbanem vrtu 
v Mariboru. Geneza nove družbe skozi štiri letne čase.« 
Nejc Levstik bo predstavil svoj kratki dokumentarni 
film o zloglasnem Damijanu Murku, Medijski projekt: 
Murko, ki zasleduje pevčev vzpon in recepcijo v širši 
javnosti. Predvajan bo tudi glasbeni dokumentarec 
Veš, poet, svoj dolg, odmeven portret slovenske hip hop 
scene Urše Menart, v katerem nastopajo vsi pomembni 
predstavniki slovenske raperske scene. 
Med kratkimi igranimi filmi si bomo ogledali Prihode, 
odhode Primoža Ekarta, Kje si stari? Tosje Flakerja Berceta 
in Divji vzhod Maje Prelog. Oporo jim bodo dajali hipno-
tični Circus Fantasticus Janeza Burgerja, kultni Jebiga ter 
navihani Gremo mi po svoje 2 Mihe Hočevarja. Širijo se 
tudi govorice o maslenih kokicah in ohlajenih napitkih. 
Kino pod krošnjami parka Tabor vas pričakuje, za več 
informacij in točen spored pa obiščite www.facebook.
com/parktabor.
Nekaj dobrega starega v istem okolju
Slovenska filharmonija je letošnjo sezono po več dese-
tletjih spremenila svoj abonmajski program in namesto 
devetih koncertnih programov v obeh abonmajih ponuja 
osem koncertov, po zagotovilu direktorja Damjana Damja-
noviča zato, da lahko v težjih gmotnih razmerah ohranja 
dosedanjo kakovostno raven.
Prvih 5 ... ... prihodnjih 14 dni
O tem se bo zares dalo soditi šele po koncu sezone, ob 
začetku pa lahko ugotovimo, da enako kot doslej otvo-
ritveni koncert sezone ni posebej udaren, kar je sicer 
praksa pri številnih drugih orkestrih. Latvijski dirigent 
Andris Nelsons, ki ga bomo spomladi videli tudi v Zlatem 
abonmaju Cankarjevega doma in ki s to sezono prevzema 
mesto glasbenega direktorja Bostonskih simfonikov, bo 
tamkajšnjo sezono recimo odprl na koncertu s trenutno 
verjetno najbolj zaželenim tenoristom na svetu Jonasom 
Kaufmannom in svojo ženo, izjemno cenjeno latvijsko 
sopranistko Kristine Opolais. Ah, ampak to je Amerika in 
populizem, pri nas ne padamo na te potegavščine ...
Filharmonično sezono tako v četrtek, 18. septembra (s 
ponovitvijo naslednji večer), odpira izvrstni poljski diri-
gent Jacek Kaspszyk, ki je pri nas že večkrat gostoval, kot 
solist v mladostnem Koncertu za rog in orkester letošnjega 
jubilanta Richarda Straussa pa bo nastopil Andrej Žust, že 
nekaj let član Berlinskih filharmonikov. Zanimivo je, da bo 
osrednja točka programa verjetno posledica intenzivnega 
dela dirigenta Kaspszyka v Veliki Britaniji: Elgarjeve Vari-
acije Enigma, v domovini izjemno priljubljena, na celini 
pa po krivici spregledana zakodirana freska skladateljeve 
podeželske družbe. To prisrčno delo bi si zaslužilo tudi 
vizualizacijo ali kakšno scensko nadgradnjo, za katero pa 
najbrž v že omenjenih težjih gmotnih razmerah ni dosti 
upanja, tudi če bi obstajala ambicija.
Japonski film, ki ni po okusu zahodnjakov
Kdor bi v igri asociacij ob besedni zvezi japonski film 
izstrelil Izgubljeno s prevodom, bi moral biti takoj dis-
kvalificiran. Zato ker Izgubljeno s prevodom, razen da se 
dogaja v Tokiu, nima ničesar ne z Japonci ne z japonskim 
filmom, je kot neke vrste suši, ki ga naročiš v restavraciji v 
pariškem šestem okrožju in je prišel izpod rok filipinskega 
kuharja z malo poševnimi očmi. Za vse, ki bi raje okusili 
nekaj pravega oziroma se spoznali s pravim japonskim 
filmom, se v bližnji prihodnosti ponuja izjemna prilo-
žnost: v Cankarjevem domu bo od 17. do 24. septembra 
potekal festival sodobnega japonskega filma. Prireditelji 
so zapisali, da gre za »redko priložnost za spoznavanje dela 
japonske filmske kulture, ki ni prilagojena okusu zahodnih 
gledalcev«. Na sporedu bo šest japonskih filmov: Modra 
pomlad, Smejoči se žabec, Nova bitka/zarota, Mačka gre 
po svoje, Štirinajst in Ogorki. 
Izraelec o vojni
Dr. Yuval Noah Harari prihaja iz države, od koder ta čas 
ni preveč pametno biti. Iz Izraela, kakopak. A ni videti, 
da bi zaradi tega kaj posebej trpel; njegovo delo Sapiens: 
Kratka zgodovina človeštva (v slovenskem prevodu bo izšla 
pri Mladinski knjigi) je v hebrejščini postalo uspešnica 
in podobno se ji godi tudi v drugih jezikih. Dr. Harari je 
zgodovinar, ki se je specializiral na srednjeveško zgodo-
vino in vojaško zgodovino. Doktoriral je na univerzi v 
Oxfordu, kjer danes tudi poučuje. Že naslovi njegovih 
knjig izdajajo, da gre brez dvoma za zanimivega človeka 
(če zamolčimo nesramno opazko, da se nekdo iz Izraela 
pač že po naravnem redu stvari zanima za vojskovanje in 
vojaške taktike): Renaissance Military Memoirs (Vojaški 
spomini iz renesanse), Special Operations in the Age of 
Chivalry (Posebne operacije v času viteštva) … Dr. Yuval 
Noah Harari bo konec septembra obiskal Slovenijo in bo 
v torek, 23. septembra, imel predavanje v ljubljanskem 
Cankarjevem domu. 
 10. septembra 2014
5
Dom in svet
Joseph A. Mussomeli, diplomatski poverjenik ZDA v 
Sloveniji, je eden tistih hvaležnih likov, kakršni gotovo po-
seljujejo novinarska nebesa: samo usta odprejo, in že imaš 
zgodbo. Da opravlja poklic, v katerem bi pravzaprav moral 
znati veliko govoriti in malo povedati, je pri vsem tem še bolj 
imenitno. Sporočilo, da bo njegova ekscelenca v Ameriški 
knjižnici pod krošnjami v ljubljanskem parku Zvezda na 
poznopoletni večer brala svoje pesmi, ki so nastale »tudi 
med veleposlanikovimi mladostnimi potovanji po krajih 
nekdanje Jugoslavije«, je torej obetalo zanimivo izkušnjo – in 
članek, ki se spiše tako rekoč sam od sebe.
Veleposlanik se je ob uri, ko je bil napovedan začetek 
dogodka, še nekam nervozno prestopal pod krošnjami starih 
platan. Na improvizirani oder je nekaj minut pozneje stopil 
s šopom listov v eni in kozarčkom vina v drugi roki. Kot bi 
želel tudi Ljubljani privoščiti malce vzdušja festivala Dnevi 
poezije in vina, ki se je začel dan pozneje na Ptuju. Sivolasega 
gospoda v črni srajci, strganih kavbojkah in ortopedskih 
natikačih res nihče ne bi imel za diplomata, prej za pesnika. 
S pesnikovanjem se ukvarja že kakšnih trideset let, je priznal 
uvodoma. Še prej je, da bi odgnal tremo, zbrcal čevlje z nog 
in stopala prepustil blagodejnemu božanju mehke trave.
»Nekatere od pesmi sem napisal v časih, ko sem leta 1973 
štopal po Jugoslaviji in ko sem bil mlad in neumen Ameri-
čan,« je začel. »Če ni to čisto odveč dodati,« je pristavil. In to 
ni bila njegova edina šala na lasten račun (ali na račun nacije, 
ki ji pripada). » Takoj sem vedel, da smo prišli v Jugoslavijo, 
ker so bili domačini veliko bolj prijazni z nami kot v vseh 
državah, članicah severnoatlantskega zavezništva, ki smo 
jih dotlej prepotovali. Pogosto pomislim, da bi bili Slovenci 
morda bolj naklonjeni Američanom, če ne bi vstopili v Nato.« 
Če bi občinstvo prišlo na nastop stendap komika, bi se gotovo 
že po nekaj minutah vsaj nasmihalo, tako pa … Očitno so 
bili iz Mussomelijevih ust vse 
prevečkrat vajeni slišati razno-
vrstne nauke in poduke, zato 
so imeli še med poslušanjem 
poezije vsaj eno uho naravna-
no na to frekvenco, da ja ne bi 
preslišali česa škandaloznega. 
Vendar so na ta »prvi in zadnji 
poletni dan« ostali nepotešeni. 
Bosonogi možakar v strganih 
kavbojkah se je, obžarjen z za-
hajajočim soncem, razkril pred-
vsem kot človek peresa. 
Branje pesmi z listov, ki jih je 
sproti metal na travo, je trajalo 
dobre pol ure. Zelo tvegano bi 
bilo zgolj na podlagi slišanega 
izreči sodbo, ali njegova poezija 
premore kaj umetniške vredno-
sti ali ne (za vse, ki ste branje 
zamudili: svoje pesmi občasno 
objavlja na Facebooku). Toda 
na prvo poslušanje so Musso-
melijeve pesmi precej podobne 
tistim, ki jih je v dnevnik za-
pisoval Jadran Krt. Na podob-
nost napeljuje že navdih, ki ga 
veleposlanik črpa iz izjemno 
različnih reči in dogodkov. Prva 
pesem, ki jo je prebral, je bila 
posvečena Dalmaciji (kakršna 
je bila pred tridesetimi leti). 
Drugo je navdihnilo razočara-
nje, ki ga je doživel – še vedno 
na mladostniškem potikanju 
po Evropi – ob obisku Stone-
hengea. Ta je v njegovi zavesti 
dotlej živel kot skrivnostno 
obeležje starodavne civilizacije, 
našel pa je od turistov oblegano 
parkirišče. 
Nekaj pesmi bi lahko ozna-
čili za neke vrste »prigodnice«. 
Eno takih je, takrat zaposlen 
na ameriškem veleposlaništvu 
v Egiptu, napisal po pokolu v 
libanonskih begunskih tabo-
riščih Sabra in Šatila. Posku-
šal jo je celo objaviti v glasilu 
ameriškega zunanjega mini-
strstva State Magazine, vendar so jo zavrnili, je povedal. 
Še sreča, da so jo, saj bi sicer izgubil službo, se je zarežal, 
nato pa brž zresnil in, kot bi hotel poudariti, da ga je ta 
mladostniška vihravost že davno minila, dodal, da je 
»Bašir al Asad ob približno istem času v Siriji v Hami 
pobil na tisoče ljudi«.
Mussomeli ni omenjal, ali si je po State Magazine priza-
deval za objavo kje drugje. Domnevati je, da se je že zgodaj 
odločil iz pesnikovanja narediti konjiček, nekakšno intelek-
tualno rekreacijo. Saj ne bi bil prvi, ki bi se iz vrst diplomacije 
podal na literarno pot, a je najbrž presodil, da je veliko bolj 
vijugasta in negotova kot služba v ameriški administraciji. 
Jadranu Krtu, ki je kot najstnik pesnil o norveških fjordih, 
angleškem delavskem razredu in solzah Margaret Thatcher, 
pozneje v življenju literarna žilica ni bila ravno v uteho. Prej 
v pogubo, in Mussomeli jo je po tej plati še dobro odnesel … 
Prebral je tudi pesem, porojeno iz najstniškega erotičnega 
koprnenja, za katero je kot srednješolec prejel nagrado. In 
priznal, da je večina njegove poezije ljubezenska. Poslušalci 
v parku Zvezda so je bili deležni le za pokušino. Predstavil 
se je še z nekaj razpoloženjskimi (o septembrskem snegu) 
in nekaj takšnimi, ki jih je napisal v dar družinskim članom 
(recimo bratu, ki se mu je po več zaporednih hčerkah končno 
rodil sin; Mussomeli ga v pesmi z obilico humorja primerja s 
Henrikom VIII.). Potem si je nataknil čevlje in jadrno vstal z 
odra, z besedami, da »mora pa zdaj res zapustiti Slovenijo«. 
Od rojaka iz občinstva je bil deležen čestitke za pogum – 
ker si je upal prebrati nekaj, kar je napisal pred toliko leti. 
Veleposlanik je priznal, da se je za ta korak odločil, ker »se 
v Sloveniji počuti bolj doma kot doma«. In mogoče čisto 
malo tudi zato, ker je presodil, da v tej fazi in v tej državi 
lahko naredi karkoli, ne da bi bistveno ogrozil svojo kariero. 
Ampak tega ni povedal naglas. A. T. 
Bosonogi pesnik pod krošnjami starih platan
foto Mavric Pivk
Stari znanec v novih rokah
Prva premiera nove sezone v večjih poklicnih gledali-
ščih bo (tako kot marsikatero leto v Mestnem gledališču 
ljubljanskem) tokrat z »dramoletom« Dominika Smoleta 
Zlata čeveljčka iz zgodnjih osemdesetih. Gre za tretjo 
pomembno Smoletovo igro, ki je podobno kot Antigo-
na in Krst pri Savici zasnovana kot nekakšna literarna 
parafraza, v tem primeru ne tako neposredno, vendarle 
pa se je avtor očitno naslonil na kafkovsko motiviko. S 
tem elementom Zlata čeveljčka posredno napovedujeta 
še dve letošnji uprizoritvi, dramatizacijo Gradu (avtor 
Goran Ferčec, režiser Janusz Kica) v ljubljanski Drami in 
avtorski projekt K.A.F.K.A. Matjaža Pograjca v Slovenskem 
mladinskem gledališču.
Zlata čeveljčka sta bila krstno uprizorjena leta 1983 v 
Drami, ko ju je režiral Mile Korun, nato pa le še 1995 v 
Prešernovem gledališču Kranj v interpretaciji Matjaža 
Zupančiča. Tokrat se bo z verjetno najmanj»nacionalnim« 
Smoletovim besedilom iz omenjenega trojčka soočila 
srbska režiserka Anja Suša, ki je pred dvema sezonama 
v istem gledališču z izključno moško zasedbo mojstrsko 
poustvarila Ukročeno trmoglavko. In če je z moško zasedbo 
salomonsko presekala mačistične zadrege v Shakespearovi 
komediji, bo vsekakor zanimivo videti, kako se bo lotila 
precej bolj utrjenih okopov sodnijskega absurdistana.
Kino Park v Parku Tabor
Letošnji Kino Park, mini filmski festival v Parku Ta-
bor, ki bo potekal od ponedeljka, 15. 9., do petka, 19. 9., 
nadaljuje s formo predstavitve filmske produkcije mla-
dih slovenskih ustvarjalcev v kombinaciji s celovečerci 
že uveljavljenih režiserjev. Filmski teden v Parku bodo 
otvorile Smeti, kratki dokumentarni film Dominika 
Menceja, dobitnika nagrade za najboljši študentski 
film na 14. FSF, »subtilno zaokrožen film, ki prebije 
meje žanra in apelira na našo zavest«. Družbo mu bo 
delal dokumentarni film Zelena utopija avtorjev Urbana 
Zorka in Marka Kumra, »zgodba o prvem eko-certifici-
ranem celostno urejenem skupnostnem urbanem vrtu 
v Mariboru. Geneza nove družbe skozi štiri letne čase.« 
Nejc Levstik bo predstavil svoj kratki dokumentarni 
film o zloglasnem Damijanu Murku, Medijski projekt: 
Murko, ki zasleduje pevčev vzpon in recepcijo v širši 
javnosti. Predvajan bo tudi glasbeni dokumentarec 
Veš, poet, svoj dolg, odmeven portret slovenske hip hop 
scene Urše Menart, v katerem nastopajo vsi pomembni 
predstavniki slovenske raperske scene. 
Med kratkimi igranimi filmi si bomo ogledali Prihode, 
odhode Primoža Ekarta, Kje si stari? Tosje Flakerja Berceta 
in Divji vzhod Maje Prelog. Oporo jim bodo dajali hipno-
tični Circus Fantasticus Janeza Burgerja, kultni Jebiga ter 
navihani Gremo mi po svoje 2 Mihe Hočevarja. Širijo se 
tudi govorice o maslenih kokicah in ohlajenih napitkih. 
Kino pod krošnjami parka Tabor vas pričakuje, za več 
informacij in točen spored pa obiščite www.facebook.
com/parktabor.
Nekaj dobrega starega v istem okolju
Slovenska filharmonija je letošnjo sezono po več dese-
tletjih spremenila svoj abonmajski program in namesto 
devetih koncertnih programov v obeh abonmajih ponuja 
osem koncertov, po zagotovilu direktorja Damjana Damja-
noviča zato, da lahko v težjih gmotnih razmerah ohranja 
dosedanjo kakovostno raven.
Prvih 5 ... ... prihodnjih 14 dni
O tem se bo zares dalo soditi šele po koncu sezone, ob 
začetku pa lahko ugotovimo, da enako kot doslej otvo-
ritveni koncert sezone ni posebej udaren, kar je sicer 
praksa pri številnih drugih orkestrih. Latvijski dirigent 
Andris Nelsons, ki ga bomo spomladi videli tudi v Zlatem 
abonmaju Cankarjevega doma in ki s to sezono prevzema 
mesto glasbenega direktorja Bostonskih simfonikov, bo 
tamkajšnjo sezono recimo odprl na koncertu s trenutno 
verjetno najbolj zaželenim tenoristom na svetu Jonasom 
Kaufmannom in svojo ženo, izjemno cenjeno latvijsko 
sopranistko Kristine Opolais. Ah, ampak to je Amerika in 
populizem, pri nas ne padamo na te potegavščine ...
Filharmonično sezono tako v četrtek, 18. septembra (s 
ponovitvijo naslednji večer), odpira izvrstni poljski diri-
gent Jacek Kaspszyk, ki je pri nas že večkrat gostoval, kot 
solist v mladostnem Koncertu za rog in orkester letošnjega 
jubilanta Richarda Straussa pa bo nastopil Andrej Žust, že 
nekaj let član Berlinskih filharmonikov. Zanimivo je, da bo 
osrednja točka programa verjetno posledica intenzivnega 
dela dirigenta Kaspszyka v Veliki Britaniji: Elgarjeve Vari-
acije Enigma, v domovini izjemno priljubljena, na celini 
pa po krivici spregledana zakodirana freska skladateljeve 
podeželske družbe. To prisrčno delo bi si zaslužilo tudi 
vizualizacijo ali kakšno scensko nadgradnjo, za katero pa 
najbrž v že omenjenih težjih gmotnih razmerah ni dosti 
upanja, tudi če bi obstajala ambicija.
Japonski film, ki ni po okusu zahodnjakov
Kdor bi v igri asociacij ob besedni zvezi japonski film 
izstrelil Izgubljeno s prevodom, bi moral biti takoj dis-
kvalificiran. Zato ker Izgubljeno s prevodom, razen da se 
dogaja v Tokiu, nima ničesar ne z Japonci ne z japonskim 
filmom, je kot neke vrste suši, ki ga naročiš v restavraciji v 
pariškem šestem okrožju in je prišel izpod rok filipinskega 
kuharja z malo poševnimi očmi. Za vse, ki bi raje okusili 
nekaj pravega oziroma se spoznali s pravim japonskim 
filmom, se v bližnji prihodnosti ponuja izjemna prilo-
žnost: v Cankarjevem domu bo od 17. do 24. septembra 
potekal festival sodobnega japonskega filma. Prireditelji 
so zapisali, da gre za »redko priložnost za spoznavanje dela 
japonske filmske kulture, ki ni prilagojena okusu zahodnih 
gledalcev«. Na sporedu bo šest japonskih filmov: Modra 
pomlad, Smejoči se žabec, Nova bitka/zarota, Mačka gre 
po svoje, Štirinajst in Ogorki. 
Izraelec o vojni
Dr. Yuval Noah Harari prihaja iz države, od koder ta čas 
ni preveč pametno biti. Iz Izraela, kakopak. A ni videti, 
da bi zaradi tega kaj posebej trpel; njegovo delo Sapiens: 
Kratka zgodovina človeštva (v slovenskem prevodu bo izšla 
pri Mladinski knjigi) je v hebrejščini postalo uspešnica 
in podobno se ji godi tudi v drugih jezikih. Dr. Harari je 
zgodovinar, ki se je specializiral na srednjeveško zgodo-
vino in vojaško zgodovino. Doktoriral je na univerzi v 
Oxfordu, kjer danes tudi poučuje. Že naslovi njegovih 
knjig izdajajo, da gre brez dvoma za zanimivega človeka 
(če zamolčimo nesramno opazko, da se nekdo iz Izraela 
pač že po naravnem redu stvari zanima za vojskovanje in 
vojaške taktike): Renaissance Military Memoirs (Vojaški 
spomini iz renesanse), Special Operations in the Age of 
Chivalry (Posebne operacije v času viteštva) … Dr. Yuval 
Noah Harari bo konec septembra obiskal Slovenijo in bo 
v torek, 23. septembra, imel predavanje v ljubljanskem 
Cankarjevem domu. 
No, nekateri očitno mislijo, da je 
te besede izgovoril na izjemno 
ciničen način, kot kakšen SS-
Obersturmbannführer, ki 
Zyklon B označi za »humano 
rešitev«. Bog jim pomagaj.
Pučnikov posvojenec 
Marcus Pucnik v R azpo tjih 
o svojem očetu, ki se je 
zavzemal, da bi vprašanje 
podeljevanja državljanstev 
in izbrisanih rešili »humano, 
socialno in pravno 
demokratično«
6
Dejanje
 10. septembra 2014
Aleka Popova bi lahko primerjali z Lawrenceom Durrellom, ampak to bi bil za bolgarskega 
pisatelja z opusom, kakršnega je ustvaril doslej, skoraj prevelik poklon. Skupnega imata delo 
v diplomaciji, ki pa je bila za Popova samo kratka epizoda. Po enoletnem opravljanju funkcije 
kulturnega atašeja na bolgarski ambasadi v Londonu je izdal satirični roman Misija London. V 
slovenskem prevodu je te dni izšel pri Cankarjevi založbi, Alek Popov pa se je pri nas mudil kot 
gost festivala Vilenica. 
AgAtA tomAžič, foto RomAn Šipić
V 
Misiji London je zelo neprizanesljivo pred-
stavil živčno razrvanega in pohlepnega 
veleposlanika, ki je bil na Otok poslan z 
(zaradi nesposobnosti podrejenih nelah-
ko) nalogo izboljšati podobo Bolgarije v 
britanskih očeh. Po knjigi je bil leta 2010 
posnet film, ki je v Bolgariji dosegel največjo gledanost v 
zadnjih dvajsetih letih, pojasnjuje pisatelj (in scenarist). 
Skromno in nepretenciozno, nikakor pa ne servilno, ka-
kor se v odnosu do Britancev vedejo njegovi liki v Misiji 
London. Popov nima razloga za manjvrednostni kompleks, 
v domovini je cenjen in bran pisatelj, ki je bil leta 2009 
izbran, da prispeva eno svojih kratkih zgodb za Delovo 
Poletje v zgodbi. Njegovi Kovači so resda delavci na zača-
snem delu na bogatem Zahodu, a denar si služijo tako, da 
staroselcem jasno dajo vedeti, kdo je gospodar prihodnosti 
… Dogajanje njegovega tretjega, najnovejšega romana so 
bolgarski gozdovi in hribi, kjer so se v štiridesetih letih 
prejšnjega stoletja zadrževali bolgarski partizani. Nekoč 
so jih poveličevali v mit, Popov se jih je drznil izrabiti za 
snov še ene satire.
Pravzaprav je bilo napisati roman, kot je Misija London, 
ki samo še krepi stereotipe o vzhodnjakih kot umazanih, 
nemarnih, tatinskih ... zelo nedomoljubno dejanje.
Pravzaprav je bilo zelo domoljubno, ker družbi tako po-
magam, da se spremeni. Nedomoljubno bi bilo molčati. Če 
hočeš napredek in če hočeš zgraditi spodobno družbo, je 
pri tem procesu treba tako ali drugače pomagati. Danes je 
domoljubje pogosto krinka, za katero se skriva marsikaj, 
povečini je izgovor za krajo. 
Kakšen je bil odziv bolgarskih diplomatov?
Odzivi so bili različni, tako kot so diplomati, sploh v dana-
šnji Bolgariji, različnih vrst. Veliko je novih, mladih, ki si res 
želijo dobro opraviti svojo nalogo in so karierni diplomati. 
Seveda pa imamo opraviti s kulturnim prepadom … 
Je to povezano s komunističnim režimom in ljudmi, ki 
so izšli iz njega?
Ja, to stanje duha se ponavadi povezuje s starim režimom. 
Vendar ga ne moremo pripisati samo temu. Včasih lahko 
tudi ljudje, ki so izšli iz starega režima, pokažejo širino duha, 
ki preseneča. Odločil sem se, da ljudi ne bom sodil po tem. 
Vedno te lahko presenetijo. 
Iz vašega pisanja veje zelo nizka samopodoba, ki jo imajo 
bolgarski državljani na delu v Združenem kraljestvu. Zakaj 
le, saj je Bolgarija država s tisočletno tradicijo, navsezadnje 
je bila tudi sama, tako kot Velika Britanija, neko obdobje 
kraljevina. Od kod torej to pomanjkanje samozavesti pri 
Bolgarih v odnosu z Britanci?
To je značilno za prebivalce Vzhodne Evrope, ne samo za 
Bolgarijo. Ali pa za Balkan. Povezano je z zaostalostjo, ki je 
ostalina komunizma. In to nekako ni kul …
Zakaj ni solidarnosti med Vzhodnoevropejci? V knjigi 
je zelo napeto popisano, kako je romunski veleposlanik 
osumljen, da je nalašč skril angleški prevod govora, ki bi 
ga njegov bolgarski kolega moral prebrati na konferenci o 
evropskem povezovanju …
No, na medčloveški ravni je je malce več, sploh zdaj, 
ker nam grozijo podobne reči. Povezujejo nas vzajemne 
podobnosti in se zato tudi bolje razumemo. Ljudje, ki si 
delijo podobno usodo, se pogosto srečajo in sprijateljijo. Na 
poklicni ravni, med diplomati, je te solidarnosti najbrž manj 
… Pravzaprav ne vem več, kaj se dogaja na tem področju, delo 
kulturnega atašeja sem opravljal samo eno leto.
Kar je očitno zadoščalo za knjigo. Ste si prislužili kakšne 
tožbe, kajti liki so očitno ustvarjeni po navdihu resničnih 
ljudi?
Ne, liki so bolj ali manj izmišljeni. Ne jemljem likov nepo-
sredno iz resničnega življenja. Če živiš v razmeroma svobodni 
državi, kjer imaš pravico do svobode govore, ne bi smel imeti 
težav. To je lakmusov papir za svobodno družbo. Za zdaj v 
Bolgariji to še drži, bomo videli, kako bo v prihodnosti … 
Ljudje začno ceniti svobodo, ko jim jo vzamejo.
Kako je bil sprejet prevod v angleščino?
Odziv je odvisen od tega, kdo je prebral knjigo. Britanci 
niso tako homogena skupina, njihova družba je sestavlje-
na iz več plasti in poleg tega razdeljena na liberalce in 
konservativce, med njimi je najti zelo ozkoglede, pa tudi 
ljudi širokega duha. Ljudje, ki prisegajo na t. i. politično 
korektnost, so bili nekoliko pretreseni. Spraševal sem se, 
zakaj, a si nazadnje odgovoril, da zato, ker doživijo pretres 
vsakič, ko se srečajo s svobodo v kakršnikoli obliki. Svobodo 
izražanja, jezikovno svobodo pri pisanju – kjer ti ni treba 
ves čas uporabljati primernih besed, kakršne se pričakuje 
… Ti ljudje so potem rahlo frustrirani. Nekateri so bili tudi 
mnenja, da je zgodba s princeso Diano (ki se pojavlja v Misiji 
London, op. p.) nekoliko žaljiva, vendar ne vem, zakaj. Toda 
takih odzivov ni bilo veliko. Ljudje z bolj mednarodnim 
dometom se nad tem niso preveč vznemirjali. Imel sem, na 
primer, predstavitev v Evropski banki za obnovo in razvoj 
(EBRD), in tamkajšnje poslušalstvo je bilo izjemno, ljudje z 
mednarodnimi obzorji, ki se sicer ne ukvarjajo z literaturo, 
vendar so omikani. 
Je temeljna razlika med britansko in bolgarsko družbo 
ta, da je britanska veliko bolj razredna, skorajda sestavljena 
iz kast, medtem ko za bolgarsko to ne velja?
Ja, bolgarska družba je še posebej egalitarna, to je njen 
zaščitni znak. Čeprav to ni vedno dobro, skrajnosti nikoli 
niso dobre. Bolgarska družba ne prenaša avtoritet, zelo težko 
si je pridobiti avtoriteto, ljudje vse postavljajo pod vprašaj, 
prepričani so, da si vsi zaslužijo enakovredno obravnavo. Po 
eni strani je to dobro, po drugi pa zavira razvoj, saj ljudje v 
resnici nismo enaki. In ne gre samo za dediščino komunistič-
nega režima, temveč tudi turške nadvlade; vse muslimanske 
družbe delujejo po podobnih načelih, so zelo egalitarne. 
Ampak če je Bolgarija tako egalitarna, zakaj potem v 
Wikipediji o vas piše, da ste obiskovali elitno klasično gi-
mnazijo v Sofiji?
Zato, ker take šole obstajajo. To o egalitarnosti je včasih 
lahko kliše, kar se izkaže predvsem v šolskem sistemu. V 
Bolgariji obstaja nekaj elitnih šol, toda odprte so za vse, le 
sprejemne izpite moraš opraviti. 
Ali imajo Britanci po vašem mnenju kakšno hierarhijo 
Vzhodnoevropejcev, kateri so jim najbolj neljubi? V knjigi 
opisujete draguljarja Emeralda Sparka, ki meni, da si Rusi 
ne zaslužijo njegovih ogrlic, četudi si jih lahko privoščijo.
Ne, tega se resnično ne spominjam … Mislim pa, da oni 
ne marajo nikogar. Vendar ne maram govoriti o naciji na 
splošno, narod je sestavljen iz posameznikov in sploh je 
britanska družba zelo individualistična. Srečaš lahko mar-
sikoga. Seveda imajo t. i. navadni ljudje največ predsodkov. 
A ko spregovoriš z bolj izobraženimi ljudmi, hitro ugotoviš, 
da imajo širši pogled – kar velja za ljudi povsod. 
Kateri od likov v Misiji London vam je najbolj podo-
ben?
Pripravnik! (Navdušuje se nad sodobno umetnostjo in 
je od osebja edini, ki se ob neki svečani priložnosti pojavi v 
nezloščenih, pošvedranih mokasinih, zaradi česar mu vele-
poslanik pripiše, da »varčuje kot zmešana veverica«, op. p.). 
Ste videli film, posnet po tem romanu? Bil je zelo uspešen 
na Hrvaškem, predvajali so ga na filmskem festivalu v Mo-
tovunu, kjer je dobil nagrado, ki mi je zelo pri srcu – nagrada 
hrvaške podružnice Transparency International. Pri pisanju 
scenarija sem poskušal ohraniti satiričnega duha, ki je v knjigi 
bolj pretanjen, film pa je bil narejen bolj za …
… navadne ljudi?
Ja, in nič nimam proti temu. V bistvu je bil najbolj gledan 
film v Bolgariji v zadnjih dvajsetih letih. In odkar je prišel v 
kinodvorane, še niso posneli nobene politične satire.
Je ta v Bolgariji ogrožena vrsta? Zdi se mi, da je tako v 
vseh tranzicijskih družbah, da je je bilo več pod komuniz-
mom …
Mislim, da je danes teže pisati politično satiro, ker ne veš, 
s katere strani bo zavel veter moči. Stvari danes niso več 
tako preproste, ljudje so bolj zaskrbljeni in moraš se bolj 
poglobiti, če hočeš napisati dobro satiro. V komunističnih 
časih je bilo vse bolj očitno. Toda satiro v tranzicijskih 
družbah ljudje resnično potrebujejo. Pa ne samo tam, tudi 
na Zahodu. 
Po čem je Bolgarija v Veliki Britaniji znana? Razen po 
jogurtu in Christu?
Po bolgarskem dežniku! (Gre za uboj bolgarskega disidenta 
na avtobusni postaji v Londonu s konico dežnika, natrto s 
smrtonosnim strupom ricinom, ki ga je po naročilu nadre-
jenih izvršil pripadnik bolgarske tajne službe, op. p.) In po 
kraji Chaplinovega trupla, v katero je bil vpleten tudi en 
Bolgar. Kolovodja je bil poljski vodovodar, Bolgar pa njegov 
pomagač, to se je dogajalo v sedemdesetih letih. Danes je 
Bolgarija med Britanci najbolj znana po obmorskem leto-
višču Sunny Beach, ki je meka za mlade, zabave in alkohola 
željne Britance.  ¾
bolgarska družba je še posebej egalitarna, a ne gre samo 
za dediščino komunističnega režima, temveč tudi turške 
nadvlade; vse muslimanske družbe delujejo po podobnih 
načelih, so zelo egalitarne. 
NajVeč 
predsodkoV  
imajo  
t. i. NaVadNi 
ljudje
 10. septembra 2014
7
Zvon
PARADIGMATIČNI SLOVENSKI GENIJ
V Narodnem muzeju so na dan dvestoletnice rojstva Janeza Puharja (1814–1864) odprli butično 
razstavo o njegovem fotografskem delovanju. Ime tega našega pionirja pri nas zapisujemo 
z zlatimi črkami, v tujini, kjer sicer izhaja veliko del o zgodnjem obdobju fotografije, pa je še 
vedno pretežno ne(pri)znan.
Vladimir P. Štefanec
T
retje in četrto desetletje 19. sto-
letja sta bila obdobje intenziv-
nih poskusov stabiliziranja in 
ohranjanja podob v notranjosti 
kamere obskure in nasploh po-
dob, ki jih je na različne podlage 
»risala« svetloba. Razvnela se je prava ma-
nija izumljanja različnih postopkov, zadeva 
je postala hit trenutka, marsikdo je hotel 
pridati svoje zamisli, mnogi so si želeli tudi 
priznanja zaslug. S fotografijo so se protofo-
tografi in zgodnji fotografi ukvarjali iz zelo 
različnih nagibov. Nekatere je vodila pre-
prosta izumiteljska žilica, drugi so izhajali 
iz povsem praktičnih potreb (Fox Talbot si 
je na primer želel s fotografskimi posnetki 
prihraniti zamudno slikanje priljubljenih 
vedut), pri tretjih je šlo najbrž tudi za po-
slovni interes (Daguerre, najbolj znano ime 
med izumitelji fotografije, je prej na različne 
načine deloval v »industriji zabave«). In kam 
bi v tej izumiteljski gneči, med dvajsetimi, 
tridesetimi k istim ciljem stremečimi mo-
žakarji umestili našega Puharja?
Po marsičem je bil tipični »genij iz za-
kotja«, skromen podeželski kaplan, s kar 
nekaj talenti, ki so ga vlekli k spoznavanju, 
raziskovanju, ustvarjanju na tako različnih 
področjih, kot so botanika, kemija, poezija, 
glasba … Bil je tudi risar – resda ne ravno 
vrhunski –, tako da se je s »podobarstvom« 
ukvarjal, še preden je do njega prišel glas 
o »Daguerrejevem izumu«. Fotografije se 
namreč ni lotil kar tako, po lastnem navdi-
hu, ampak na podlagi spodbude omenjene 
novice, je pa potem kmalu krenil po svoji poti 
in pri tem dosegel dobre rezultate. Z nekaj 
ironije bi lahko rekli, da so našemu kaplanu 
k njegovemu izumu fotografije na steklu 
pomembno pomagale skromne razmere, v 
katerih je deloval. Daguerre je za podlago 
namreč predpisal s srebrom prevlečene ba-
krene plošče, kar je bila draga tehnologija, 
Puhar pa je posegel po poceni dostopnem 
materialu, ki se je kmalu izkazal tudi za 
celo uporabnejšega od kovinskih plošč. Ob 
običajnih fotografskih podobah je precej 
pozornosti namenil tudi razvijanju metod 
za »kopiranje in razmnoževanje rokopisov, 
litografij in jeklorezov«, recimo, da je razmi-
šljal v smeri današnjih fotokopirnih strojev, 
skenerjev in podobnega.
na francoskem in na 
srednjeevropskem
V nekaj besedah je nadalje zgodba tekla 
takole: Puhar je s svojim izumom seznanil 
nekaj znancev, o njem je poročal tudi deželni, 
kranjski časnik, nato pa je zadevo zmerno 
prakticiral in se veselil uspelih rezultatov. 
Morda ni vedel, za kako pomembno zadevo 
gre, ali pa je bil pač zadovoljen s tem, kar je 
imel, konec koncev je šlo za »popoldansko 
obrt«. So se pa pomembnosti izuma fotogra-
fije dokaj dobro zavedali v deželi, ki je ob-
veljala za njeno domovino, v Franciji, kjer je 
država potegnila eno morda najpametnejših 
potez, kar jih je kdaj kakšna od nacionalnih 
birokracij. Izumiteljem fotografije je izplača-
la odškodnino, njihov izum pa razglasila za 
splošno dobro in ga podarila svetu. Dovolj 
je ozreti se po raznih microsoftih, googlih 
in podobnih »novotehnoloških« stvorih, 
da bi razumeli, do kakšnih monopolističnih 
pojavov bi prišlo, če tega ne bi storila, zato na 
tisto preudarno gesto ne gre pozabiti.
Naš osamelec je medtem užival ob omeje-
ni pozornosti, ki je je bil deležen s strani sve-
tovljanskih obiskovalcev Bleda, na katerem 
je preživel svoja najpolnejša leta, vznemiril 
pa ga je šele glas o tem, da je v Franciji Abel 
Niépce leta 1847 – pet let za Puharjem – pa-
tentiral fotografijo na steklu. Takrat je Puhar 
poskušal popraviti zamujeno, kar pa mu je 
uspelo le v zelo omejenem obsegu. Pri tem 
mu seveda ni bilo v prid dejstvo, da je živel 
v tako rekoč dvojnem zakotju, slovenskem 
oziroma kranjskem in še avstrijskem. V na-
sprotju s prepričanjem tukajšnjih vernikov 
v »Mitteleuropo«, Avstrija na nekaterih po-
dročjih ni sodila med najrazvitejše evropske 
države in tako je bila na primer dunajska 
Akademija znanosti (tovrstne akademije 
so igrale pomembno vlogo pri verifikaciji 
različnih izumov) ustanovljena šele leta 1847, 
nekaj let po Puharjevem izumu. Je pa prav 
omenjena Akademija, točneje objava v nje-
ni publikaciji leta1851, postala odločilna za 
nekaj Puharjevih svetlih trenutkov v belem 
svetu. Na podlagi tiste predstavitve je bil še 
isto leto povabljen na svetovno razstavo v 
London, pozneje pa še na newyorško (1853) 
in pariško (1855), postal pa je tudi častni član 
francoske Nacionalne akademije za kme-
tijstvo, rokodelstvo in trgovino (veljala je 
sicer za manj pomembno izmed francoskih 
akademij), ki mu je priznala izumiteljstvo 
(seveda ne izključno) fotografije na steklu ter 
potrdila dejstvo, da je do rezultatov prišel po 
lastnem postopku. Objava izuma je našemu 
»umetniku« (tako ga je poimenoval katalog 
newyorške svetovne razstave) prinesla tudi 
poslovno ponudbo iz Amerike (najbrž ni bila 
uresničena) ter nekaj nagrad in zadoščenja. 
Vemo, da je na področju fotografije deloval še 
naprej, a po letu 1855 s tem ni več seznanjal 
javnosti, znano je le, da je po premestitvi z 
Bleda potonil v resignacijo.
Širokogrudni človekoljub
»Intrigantni« naslov ljubljanske razstave, 
simpatična komunikativna gesta muzeja, se 
opira na dejstvo, da vse podrobnosti Puhar-
jevih izumov (med njimi je tudi skrivnostni 
»platinasti tisk«) še niso znane in da so bili 
poskusi ponovitve njegovega najbolj zna-
nega postopka fotografije na steklo do zdaj 
neuspešni. Podrobnosti njegove tehnologije 
so bile namreč samosvoje, zunaj glavnega 
toka razvoja in brez nadaljevalcev, četudi so 
prinašale nekatere prednosti pred ostalimi 
postopki (sodobniki so govorili o specifič-
nih barvnih tonih, na primer modrinah na 
svetlejših površinah, kar je povzročalo vtis, 
da je fotograf ujel modrino neba).
Na Puharja gotovo lahko gledamo kot 
na paradigmatičnega slovenskega genija, ki 
navzlic neugodnim razmeram, pravzaprav 
kar njim navkljub, pride do presenetljivih 
rezultatov, se uvrsti v svetovno špico na svo-
jem področju, ob tem ostane v svetu bolj ali 
manj neznan, domorodci pa postanejo nanj 
(s primernim zamikom, seveda) sčasoma 
neizmerno ponosni. Zelo pomenljiva se mi 
zdi razlika med znanim Puharjevim fotograf-
skim avtoportretom in poznejšimi, po njem 
narejenimi grafičnimi upodobitvami, obja-
vljenimi v tukajšnjem tisku. Na fotografiji 
težko spregledamo sijoči, zaneseni, sanjaški 
pogled samoportretiranca, ki intonira ce-
lotno obličje, grafične interpretacije istega 
portreta pa nam kažejo togega, resnobnega 
možakarja brez vsakršnega žara, in zdi se 
mi, da tu ne gre zgolj za omejene zmožnosti 
avtorjev portretov, ampak za odraz narave 
tukajšnjih kanonizacij. 
Ob tem se zdi na mestu vprašanje, koliko 
se je pri nas v tem smislu spremenilo, koliko 
smo torej še vedno sprijaznjeni s tem, da 
nam vznikajo pretežno geniji iz zakotij, ki 
potem žalostno poniknejo, ali pa jo morajo 
podurhati v tujino, po drobtine s tamkaj-
šnjih obloženih miz. Puharja konec koncev 
še vedno nismo spravili v zavest svetovne 
strokovne javnosti in vprašanje je, ali to 
sploh zmoremo, imamo za kaj takega do-
volj prodornosti … Zgodovine žal še vedno 
ne pišeta odprtost in dovzetnost za skupno 
dobro človeštva, ampak predvsem Interes, in 
mi svojega uveljavljamo zelo šibko. Široko-
grudni človekoljub je bil najbrž tudi Puhar 
in v tem smislu je zgovorno že poimenova-
nje njegovega izuma: poznamo namreč dve 
osnovni vrsti poimenovanj fotografskih in 
tudi drugih izumov in pojavov – eni dobijo 
ime po svojih izumiteljih, odkriteljih, drugi 
po svoji naravi, značilnostih. Daguerre, ki 
je postal znan kot »oče fotografije«, je svoj 
dosežek na primer poimenoval po sebi, naš 
zanesenjak se je odločil za nesebični in lepo 
zveneči »svetlopis«.
Ohranilo se je le šest Puharjevih fotograf-
skih posnetkov na steklo (eden od njih kot 
preslikava) in nekaj fotografskih preslikav 
različnih predlog na papir, zato ne bi bilo 
slabo, če bi razstava in ostali dogodki ob 
aktualni okrogli obletnici izbrskali na svetlo 
še kakšno njegovo stvaritev. Če ne, pa seveda 
ostaja naloga ohranjanja spomina in širjenja 
vedenja o tem našem »zasanjanem kaplanu«, 
pri čemer bo nekoliko pomagal tudi solidni 
dvojezični katalog z zapisom kustosinje Bla-
ženke First, ki spremlja razstavo. ¾
Puharjeva šifra
Zagonetni izum prvega 
slovenskega fotografa
Narodni muzej Slovenije 
(Prešernova), Ljubljana
26. 8.–30. 9. 2014
Spominska plošča je sicer vzidana na sosednji hiši, saj Puharjeve rojstne hiše v Kranju več ni.
Foto Primož Hieng
Francija je izumiteljem 
FotograFije je 
izPlačala odškodnino, 
njihov izum Pa 
razglasila za 
sPlošno dobro in 
ga Podarila svetu.
8
Zvon
 10. septembra 2014
Zrcalo družbe in filmografije
Najprej smo imeli Teden domačega filma, ki je dejansko trajal teden dni. Nato je vzniknil 
Slovenski filmski maraton, ki je bil kljub imenu veliko krajši. In končno – če odmislimo 
kratkotrajni pojav Dnevov slovenskega filma v letu 1991 – smo dobili še Festival slovenskega 
filma. Ta je bil kljub nazivu sprva le skromni tridnevni dogodek, a produkcija se je krepila, 
festival se je začel počasi, a opazno »rediti« in tako se je lani že celo petdnevni dogodek zdel 
utesnjujoč. Organizatorji so se za isti format odločili tudi letos s 17. festivalom slovenskega 
filma, a tokrat se zdi, da so njegove »hlače« nenadoma prevelike.
Denis Valič
j
e to morda posledica organizacijske 
nefleksibilnosti? Na to kaže že dej-
stvo, da bo imel letošnji festival, ki 
sicer uradno poteka od srede, 10., 
do nedelje, 14. septembra, vsebinski 
zaključek s podelitvijo nagrad že v 
soboto, 13., nedelja, ki se ji organi-
zatorji niso odrekli, pa bo skoraj v celoti (v 
programu je še osamljena Posebna projekcija 
– družinska matineja) namenjena »pregle-
dni«, netekmovalni sekciji Panorama. Čeprav 
je res, da takemu »skrajšanju« festivala nismo 
bili priča že vse od takrat, ko je nedelja prvič 
postala uradni zaključni večer festivala, pa 
pri tem vendarle ne gre za kaj pretirano pre-
tresljivega ali celo alarmantnega: preprosto 
dejstvo je, da v skladu z nihanjem kvalitete 
posameznih letin seveda iz leta v leto lahko 
variira tudi število filmov. In tistemu, kar 
si si s težavo priboril – povečanemu pro-
računu za festival, ta pa je za številna dela 
pravzaprav edina priložnost, da se na veli-
kem platnu predstavijo širšemu občinstvu 
in strokovni javnosti –, se seveda ne boš kar 
tako odrekel.
Pravzaprav smo letos priča precej nena-
vadni situaciji. Zdi se namreč, da številke, 
ki so jih navedli organizatorji, govorijo prav 
nasprotno: 17. festival naj bi tako predstavil 
kar 89 filmov, kar predstavlja sploh ne tako 
neznatno povečanje glede na lanskoletnih 
63 filmov. Zakaj torej »krajšanje« festivala 
in zakaj imamo kljub temu občutek, da leto-
šnja izdaja nosi »prevelike hlače«? Seveda si 
moramo najprej od blizu pogledati številke. 
Obseg tekmovalnega programa se je glede 
na lanskoletno ponudbo sicer le minimalno 
skrčil, saj si bomo letos v različnih tekmo-
valnih sekcijah ogledali 40 filmov (lani 42). 
A te številke so, vsaj z določene perspektive, 
zavajajoče.
Celovečerci in 
mladinska sekcija
Čeprav naš namen ni, da bi različnim 
formam in zvrstem pripisovali različen po-
men in različne vrednosti, pa se vendar zdi 
nesporno, da vrhunec vsake nacionalne pro-
dukcije predstavljajo celovečerna dela: letos 
bomo premierno videli 4 nove celovečerne 
igrane filme, medtem ko smo jih lani kar 7; 
koprodukcijski celovečerni igrani film bo 
letos le eden, medtem ko smo si v lanskem 
letu lahko ogledali kar tri; trije so bili tudi 
celovečerni dokumentarni filmi, letos pa 
bomo v tej zvrsti in v tem formatu videli dva. 
Očitno je torej, da imamo pri celovečernih 
delih opraviti z občutnim padcem produkcije 
na letni ravni. Zato pa imamo pri krajših 
formah opraviti celo z rahlim povečanjem 
produkcije in bi morda lahko celo rekli, da je 
letošnja letina slovenske filmske produkcije 
v znamenju kratkih form. Kar je po svoje 
prijetno in pozitivno presenečenje, saj se 
je v kontekstu slovenske nacionalne kine-
matografije dolgo zdelo, da je kratka forma 
nekako zapostavljena. 
Ko pa nadaljujejo z natančnejšim pre-
gledom letošnjega festivalskega programa, 
nas pričaka manjše presenečenje, ki bi ga 
morda lahko označili celo za neprijetno. 
Nemogoče je namreč spregledati, da je v 
tokratni programski zasnovi velik poudarek 
odmerjen otroškemu in mladinskemu filmu. 
Če upoštevamo dejstvo, da se pri nas tej, za 
širjenje filmske kulture nadvse pomembni 
zvrsti posvečajo le redki avtorji (pravza-
prav se med »velikimi« avtorji, tistimi, ki so 
usmerjeni predvsem v ustvarjanje celove-
černih ali vsaj televizijskih »celovečernih« 
del, tej zvrsti kontinuirano posveča le Miha 
Hočevar, v domeni kratke forme pa je še naj-
bolj stanoviten, trdovraten in ploden Kolja 
Saksida), bi morali ta poudarek sprejeti z 
velikim navdušenjem. 
A žal nam letošnji program FSF na podro-
čju mladinske produkcije ne prinaša prav 
veliko novega. Slaba polovica tega vsebin-
skega sklopa namreč odpade na že videna 
dela starejših letnikov. Kar prikliče nekaj 
malega slabega priokusa oziroma vsaj odpre 
določena vprašanja: namreč, tudi če odmi-
slimo dejstvo, da ne bi bilo prav nič presene-
tljivega, če bi se pojavil kdo, ki bi – skladno 
z nekaterimi vidiki našega nacionalnega 
karakterja in sledeč aktualnim družbenim 
trendom – pričel kriče opozarjati na »konflikt 
interesov« (češ da festival organizacijsko 
»vodi« ekipa Animateke; a takega se zlahka 
zavrne rekoč, da korektno počno tisto, kar 
pač najbolje poznajo in za kar so strokov-
no usposobljeni), se še vedno ne moremo 
znebiti občutka, da se na ta način »na silo« 
polni programske termine. Občutka, ki se še 
dodatno stopnjuje ob pogledu na to, koliko 
»pozornosti« je bilo namenjene pripravi še 
enega spremljevalnega programa, glasbenih 
večerov. 
Glasbeni ovinek
Saj ne, da bi menili, da ti ne sodijo v pro-
gram. Daleč od tega. Od nekdaj smo govorili, 
da FSF potrebuje več »festivalske štimunge«, 
več festivalskega duha. In ko so glasbeniki 
lani prvič dobili nekaj večjo vlogo, smo to z 
navdušenjem pozdravili. Tudi dejstvo, da so 
zavzeli drugi večerni, »prime-time« termin, 
se nam ne zdi tako zelo sporno, saj »sredi« 
septembra tudi v Portorožu 22. ali še poznej-
ša ura ni več nikakršen »prime-time«, če se 
zunaj kljub več plastem oblačil še vedno 
treseš zaradi mrazu. A pripeljati tri take glas-
bene skupine, kot so Fake Orchestra, Katale-
na in srbski Repetitor, gotovo ni enostaven 
organizacijski zalogaj in domnevamo lahko, 
da ga občuti tudi festivalski proračun.
Zaradi vsega tega se ob letošnji izdaji po-
javlja neprijetna domneva, da se Festival 
na silo poskuša napihniti in prikazati kot 
»velikega« oziroma vsaj nič manjšega kot v 
preteklih letih, pa čeprav je v resnici prav to. 
Zato se sprašujemo, če je v teh, za slovenski 
film resnično težkih letih, ko se krčijo že 
sicer mizerno odmerjena sredstva, res nujna 
takšna organizacijska ambicioznost in po 
svoje tudi nefleksibilnost. 
Zdi se namreč, da bi se dalo organizacijsko 
ambicioznost ohraniti tudi tako, da bi ta 
osrednji nacionalni filmski dogodek ostal 
še naprej namenjen predvsem nacionalni 
filmski produkciji. Da bi se na primer organi-
ziralo še več strokovnih srečanj, morda celo 
kakšne delavnice, s čimer bi bila festivalu 
namenjena sredstva usmerjena neposredno 
v spodbujanje filmske ustvarjalnosti. Ali pa 
da bi se ekipe posameznih filmov pozvalo, 
da pripravijo svoje večere in se jim za to na-
menilo kak mali košček proračunske pogače, 
ne pa da nato sami v kakšnem kotu prirejajo 
svoje ločene sprejeme. Festival slovenskega 
filma vendarle ni samemu sebi namen, pač 
pa dogodek, ki bi moral in ki naj bo name-
njen predvsem filmskim ustvarjalcem, ki 
delujejo pod okriljem slovenske kinemato-
grafije, ter promociji njihovega dela.
slovo od intimizma?
In zdaj končno k filmskim delom, ki 
bodo predstavljena v sklopu tekmovalnega 
in spremljevalnega programa 17. festivala 
slovenskega filma. Tako kot vsako leto bo 
brez dvoma tudi tokrat največ pozornosti pri-
tegnila premierna predstavitev novih igranih 
celovečernih del (4), katerih ustvarjalci so 
tako debitanti kot tudi v mednarodnem pro-
storu uveljavljeni cineasti. Že ob prebiranju 
kratkih predstavitev teh del v tiskanih ali 
spletnih medijih dobimo občutek, da se je 
slovenski film z letošnjo bero celovečercev 
še za spoznanje bolj oddaljil od nekoč zna-
čilnega intimizma in da je pridobil nekakšno 
poudarjeno družbeno senzibilnost, vsaj če 
sodimo po njegovem neposrednem »nagovo-
ru« kriznih razmer. V to kategorijo bi namreč 
lahko uvrstili kar tri celovečerce, Avtošolo 
Janeza Burgerja, Inferno Vinka Möderndor-
ferja ter prvenec Sonje Prosenc Drevo. Pri 
tem je najbolj zanimivo to, da v nagovoru 
zaostrenih družbenih razmer vsak uporabi 
drugačen, izrazito svojski pristop. 
Že v času njegovega nastajanja je bilo 
veliko napisanega o Möderndorferjevem 
Infernu. Dobitnik letošnje Grumove nagrade 
za dramsko besedilo Evropa je resnično vse-
stranski ustvarjalec, saj deluje tako na podro-
čju književnosti, gledališča, opere, televizije 
in filma, v zadnjih nekaj letih pa je svojo 
ustvarjalnost usmeril predvsem k tematizira-
nju družbenih razmer, od zaostrene globalne 
ekonomske krize in vse večje brezpravnosti 
delavstva kot posredne posledice te pa vse 
do zloma, absolutnega kolapsa obstoječega 
sistema vrednot. V to psihopatologijo seda-
njosti je zarezal že z več dramskimi teksti, z 
opero Ljubezen kapital, ki sta jo ustvarila s 
skladateljem Janijem Golobom, in zdaj še 
na področju filma, h kateremu se vrača po 
kar dolgih šestih letih (Pokrajina št. 2 nosi 
17 . festival slovenskega 
filma
Portorož
10.–14. 9. 2014
Vstaje v Infernu Vinka Möderndorferja.
letnik 2008), s svojim tretjim celovečercem, 
Inferno. 
Za tega so pri »progresivno politično-
informativnem spletnem portalu« Politikis 
nič manj kot prepričani, da gre za orožje v 
rokah Zla, usmerjeno proti Janezu Janši, saj 
da je njegova glavna misel ta, da je gospod 
Janša »kriv, da ljudje delajo samomore«. 
Težko je sicer soditi, kakšen miselni tok jih 
je privedel do takšnega sklepa; morda dej-
stvo, da je Möderndorfer v film vključil tudi 
prizore z množičnih protestov, t. i. vstaj, ki 
so se zgodile za časa Janševe vlade? Seveda 
pa je na to mogoče gledati tudi diametralno 
drugače: kot na domiselno in nadvse učin-
kovito vključevanje fragmentov iz aktualne 
družbene realnosti v umetniško delo. Ti 
prizori zgodbi o mladi brezposelni družini, 
ki sredi zaostrenih ekonomskih razmer po-
skuša preprosto preživeti, namreč vtisnejo 
pečat aktualnosti in pristnosti, hkrati pa ji 
dodajo nekaj emotivne silovitosti, saj so 
imele tedanje vsesplošne demonstracije 
zares močan naboj in so sprožale resnično 
silovita čustva. Že iz tega lahko razberemo, 
da Inferno seveda ni delo, v katerem bi av-
tor razglabljal o nekem abstraktnem boju 
dobrega in zla, pač pa delo, ki preprosto in 
učinkovito razkriva, kako je za nekatere 
posameznike že vsakdanjik lahko svoje-
vrsten pekel. V filmu, ki je (tako kot obe 
Möderndorferjevi predhodni deli) nastal 
v produkciji Foruma Ljubljana, v glavnih 
vlogah nastopajo Marko Mandić, Medea 
Novak, Marko Bukvič in Lara Volavšek.
Povsem drugačen pristop pa k nekaterim 
problematičnim vidikom našega družbenega 
vsakdana ubere Janez Burger. V Avtošoli, svo-
jem četrtem celovečernem filmu, posnetem 
v koprodukciji Staregare in RTV Slovenija, je 
za enega osrednjih likov postavil brezobzir-
nega tajkuna, s čimer je spretno ujel moment 
»lova na tajkune«, ki se v vsakdanjiku našega 
družbenega okolja odvija nekaj zadnjih let. 
Čeprav bi Burgerju kdo morda lahko celo 
očital, da le zlorablja priljubljenost tajkunov 
kot tarč, v katere se usmerja družbeni gnev, 
pa mu gre po drugi strani priznati tako to, 
da ob tem opozarja tudi na nekatere druge 
probleme, kot je na primer že skoraj pato-
loška usmerjenost slovenskega potrošni-
ka k velikim, brezosebnim nakupovalnim 
centrom, ki dušijo male trgovce, kot tudi 
dejstvo, da je svoje delo vendarle zastavil v 
žanru nekakšne satirične groteske, v kateri 
družbenokritična ost morda res ne zbada 
tako neposredno, zato pa to še ne pomeni, 
da ni ostra.
Lanski veliki zmagovalec Rok 
Biček (Razredni sovražnik) je 
letos član žirije.
Lahko bi rekLi, da 
je Letošnja Letina 
sLovenske fiLmske 
Produkcije v znamenju 
kratkih form.
 10. septembra 2014
9
Zvon
Zrcalo družbe in filmografije
Najprej smo imeli Teden domačega filma, ki je dejansko trajal teden dni. Nato je vzniknil 
Slovenski filmski maraton, ki je bil kljub imenu veliko krajši. In končno – če odmislimo 
kratkotrajni pojav Dnevov slovenskega filma v letu 1991 – smo dobili še Festival slovenskega 
filma. Ta je bil kljub nazivu sprva le skromni tridnevni dogodek, a produkcija se je krepila, 
festival se je začel počasi, a opazno »rediti« in tako se je lani že celo petdnevni dogodek zdel 
utesnjujoč. Organizatorji so se za isti format odločili tudi letos s 17. festivalom slovenskega 
filma, a tokrat se zdi, da so njegove »hlače« nenadoma prevelike.
svoje ločene sprejeme. Festival slovenskega 
filma vendarle ni samemu sebi namen, pač 
pa dogodek, ki bi moral in ki naj bo name-
njen predvsem filmskim ustvarjalcem, ki 
delujejo pod okriljem slovenske kinemato-
grafije, ter promociji njihovega dela.
Slovo od intimizma?
In zdaj končno k filmskim delom, ki 
bodo predstavljena v sklopu tekmovalnega 
in spremljevalnega programa 17. festivala 
slovenskega filma. Tako kot vsako leto bo 
brez dvoma tudi tokrat največ pozornosti pri-
tegnila premierna predstavitev novih igranih 
celovečernih del (4), katerih ustvarjalci so 
tako debitanti kot tudi v mednarodnem pro-
storu uveljavljeni cineasti. Že ob prebiranju 
kratkih predstavitev teh del v tiskanih ali 
spletnih medijih dobimo občutek, da se je 
slovenski film z letošnjo bero celovečercev 
še za spoznanje bolj oddaljil od nekoč zna-
čilnega intimizma in da je pridobil nekakšno 
poudarjeno družbeno senzibilnost, vsaj če 
sodimo po njegovem neposrednem »nagovo-
ru« kriznih razmer. V to kategorijo bi namreč 
lahko uvrstili kar tri celovečerce, Avtošolo 
Janeza Burgerja, Inferno Vinka Möderndor-
ferja ter prvenec Sonje Prosenc Drevo. Pri 
tem je najbolj zanimivo to, da v nagovoru 
zaostrenih družbenih razmer vsak uporabi 
drugačen, izrazito svojski pristop. 
Že v času njegovega nastajanja je bilo 
veliko napisanega o Möderndorferjevem 
Infernu. Dobitnik letošnje Grumove nagrade 
za dramsko besedilo Evropa je resnično vse-
stranski ustvarjalec, saj deluje tako na podro-
čju književnosti, gledališča, opere, televizije 
in filma, v zadnjih nekaj letih pa je svojo 
ustvarjalnost usmeril predvsem k tematizira-
nju družbenih razmer, od zaostrene globalne 
ekonomske krize in vse večje brezpravnosti 
delavstva kot posredne posledice te pa vse 
do zloma, absolutnega kolapsa obstoječega 
sistema vrednot. V to psihopatologijo seda-
njosti je zarezal že z več dramskimi teksti, z 
opero Ljubezen kapital, ki sta jo ustvarila s 
skladateljem Janijem Golobom, in zdaj še 
na področju filma, h kateremu se vrača po 
kar dolgih šestih letih (Pokrajina št. 2 nosi 
Vstaje v Infernu Vinka Möderndorferja.
letnik 2008), s svojim tretjim celovečercem, 
Inferno. 
Za tega so pri »progresivno politično-
informativnem spletnem portalu« Politikis 
nič manj kot prepričani, da gre za orožje v 
rokah Zla, usmerjeno proti Janezu Janši, saj 
da je njegova glavna misel ta, da je gospod 
Janša »kriv, da ljudje delajo samomore«. 
Težko je sicer soditi, kakšen miselni tok jih 
je privedel do takšnega sklepa; morda dej-
stvo, da je Möderndorfer v film vključil tudi 
prizore z množičnih protestov, t. i. vstaj, ki 
so se zgodile za časa Janševe vlade? Seveda 
pa je na to mogoče gledati tudi diametralno 
drugače: kot na domiselno in nadvse učin-
kovito vključevanje fragmentov iz aktualne 
družbene realnosti v umetniško delo. Ti 
prizori zgodbi o mladi brezposelni družini, 
ki sredi zaostrenih ekonomskih razmer po-
skuša preprosto preživeti, namreč vtisnejo 
pečat aktualnosti in pristnosti, hkrati pa ji 
dodajo nekaj emotivne silovitosti, saj so 
imele tedanje vsesplošne demonstracije 
zares močan naboj in so sprožale resnično 
silovita čustva. Že iz tega lahko razberemo, 
da Inferno seveda ni delo, v katerem bi av-
tor razglabljal o nekem abstraktnem boju 
dobrega in zla, pač pa delo, ki preprosto in 
učinkovito razkriva, kako je za nekatere 
posameznike že vsakdanjik lahko svoje-
vrsten pekel. V filmu, ki je (tako kot obe 
Möderndorferjevi predhodni deli) nastal 
v produkciji Foruma Ljubljana, v glavnih 
vlogah nastopajo Marko Mandić, Medea 
Novak, Marko Bukvič in Lara Volavšek.
Povsem drugačen pristop pa k nekaterim 
problematičnim vidikom našega družbenega 
vsakdana ubere Janez Burger. V Avtošoli, svo-
jem četrtem celovečernem filmu, posnetem 
v koprodukciji Staregare in RTV Slovenija, je 
za enega osrednjih likov postavil brezobzir-
nega tajkuna, s čimer je spretno ujel moment 
»lova na tajkune«, ki se v vsakdanjiku našega 
družbenega okolja odvija nekaj zadnjih let. 
Čeprav bi Burgerju kdo morda lahko celo 
očital, da le zlorablja priljubljenost tajkunov 
kot tarč, v katere se usmerja družbeni gnev, 
pa mu gre po drugi strani priznati tako to, 
da ob tem opozarja tudi na nekatere druge 
probleme, kot je na primer že skoraj pato-
loška usmerjenost slovenskega potrošni-
ka k velikim, brezosebnim nakupovalnim 
centrom, ki dušijo male trgovce, kot tudi 
dejstvo, da je svoje delo vendarle zastavil v 
žanru nekakšne satirične groteske, v kateri 
družbenokritična ost morda res ne zbada 
tako neposredno, zato pa to še ne pomeni, 
da ni ostra.
Tako, malce s strani in precej od daleč, 
Burgerjeva Avtošola spominja tudi na Happy-
Go-Lucky (2008) Mika Leigha, a povedati je 
treba, da je Burger scenarij zanjo pričel pisati 
nekako v času, ko se je lotil tudi scenarija 
za Cirkus Fantasticus. Za zgodbo o tajkunu, 
ki kupi zemljišče, na katerem bi rad zgradil 
nakupovalni center, a mora pred tem z njega 
odstraniti tam delujočo avtošolo, svojo hčer-
ko pa prepričati, naj se vožnje nauči drugje, 
je k sodelovanju povabil Matjaža Tribušo-
na, ki nastopi kot tajkun, vedno odličnega 
Gregorja Čušina, ki je inštruktor v avtošoli, 
tajkunova hčerka pa je mlada Maruša Majer. 
Ob omenjenih v filmu nastopijo še Vesna 
Pernarčič, Ivo Ban, Vlado Novak, Gregor 
Zorc in drugi.
Pot v raj in Drevo
Nadvse zanimiv spoj družbenega in inti-
mnega pa bomo lahko našli v celovečernem 
prvencu Sonje Prosenc z naslovom Drevo. 
Avtorica, ki je lani prijetno presenetila z 
dokumentarnim filmom Mož s krokarjem, 
portretom slikarja Jožeta Tisnikarja, nam v 
Drevesu ponudi nenavadno zgodbo o družini, 
mami in dveh bratih, ki jim dom postane 
svojska ječa. Drevo je skoraj komorna drama, 
razdeljena na tri »poglavja«, od katerih nam 
vsako predstavi en vidik, določeno perspek-
tivo celotne zgodbe. Tako kot pri Možu s 
krokarjem Sonja Prosenc tudi tokrat sode-
luje z direktorjem fotografije Mitjo Ličnom 
(pri Drevesu celo v vlogi koscenarista), in ta 
je opravil resnično izvrstno delo. Njegovo 
podobe so silovite, na trenutke celo tako 
zelo, da gledalcu vzbudijo klavstrofobične 
občutke. V filmu, ki je nastal v koproduk-
ciji RTV Slovenija, Staregare in NuFrame, v 
glavnih vlogah nastopijo Katarina Stegnar, 
Jernej Kogovšek in Lukas Matija Rosas Uršič. 
Drevo je bilo prikazano na nedavnem festi-
valu v Karlovih Varih, kjer je poželo precej 
zanimanja. 
Zadnje igrano celovečerno delo v pro-
gramski shemi 17. festivala slovenskega filma 
je Pot v raj Blaža Završnika, drugi prvenec 
med letošnjimi igranimi celovečerci in hkrati 
otvoritveni film festivala. Čeprav je Završnik 
mlad, 30-letni režiser, pa se je s svojim dose-
danjim delom že dodobra uveljavil. Tako je 
leta 2012 za svoj kratki igrani film Nad me-
stom se dani, romanco z elementi muzikala, 
na FSF že prejel vesno za najboljši kratki film. 
Adagio, njegov kratki dokumentarni film o 
slepem fantku, pa je bil celo predstavljen v 
eni vzporednih canskih sekcij. Opazen je 
bil tudi njegov zadnji kratki film, Amelija, 
zgodba o romunski najstnici, ki se znajde 
v skupini organiziranih beračev. Zdi se, da 
se je Završnik znova odločil za nekakšno 
romanco, morda romantično komedijo, saj 
njegova Pot v raj prinaša zgodbo o fantu, ki 
se po očetovi smrti odloči za samotarsko 
potovanje z jadrnico, kjer se mu nato pri-
druži neznano dekle. A kdor pozna njegova 
dosedanja dela, ve, da ta gledalca pogosto 
presenetijo. 
Dokumenti in Barbari
Veliko obeta tudi edina slovenska manj-
šinska celovečerna koprodukcija, igrani pr-
venec srbskega režiserja Ivana Ikića Barbari. 
To je realistična pripoved o odraščanju v 
srbskem Mladenovcu, podana na širšem 
družbenem ozadju kosovske razglasitve 
samostojnosti. Zgodba o problematičnem 
Luki, ki izve, da je njegov oče, za katerega so 
mu vsi govorili, da je umrl, vendarle živ, je 
pravzaprav pripoved o odraščanju v družbe-
nem okolju, v katerem se je sistem vrednot 
sesul v prah in kjer cvetijo korupcija, zloraba 
moči in nemoralnost. H koprodukciji tega 
srbskega filma, v katerem imata glavni vlogi 
mlada Željko Marković in Nenad Petrović, je 
s slovenske strani pristopila družba Restart, 
film pa so prav tako prikazali na nedavnem 
festivalu v Karlovih Varih.
Izjemno zanimiva, čeprav številčno skro-
mna, je tokrat tudi sekcija celovečernih do-
kumentarnih del. V programu sta zgolj dva 
filma, ki pa bi znala pritegniti široko medij-
sko pozornost in si pridobiti naklonjenost 
občinstva. S svojim filmskim debijem bo 
nastopil uveljavljeni TV-novinar Siniša Ga-
čić. Njegov Boj za dokumentira aktivistično 
okupacijo trga pred Ljubljansko borzo. Ta 
»šotorniška okupacija«, na prostoru katere 
se je dogajanje organiziralo po principih ne-
posredne demokracije, ga je menda zanimala 
predvsem kot kritika oziroma alternativa 
predstavniški demokraciji, a tudi kot pogu-
men, pa čeprav neznaten napad na globalni 
finančni kapitalizem. 
Urša Menart, pred dobrima dvema letoma 
tudi avtorica nepričakovanega malega hita s 
programa ljubljanskega Kinodvora, celove-
černega dokumentarca Nekoč je bila dežela 
pridnih, v katerem je raziskovala osamosva-
janje Slovenije skozi popkulturne fenomene 
osemdesetih, se je tudi tokrat lotila izjemno 
zanimive in po svoje tudi provokativne teme: 
vloge žensk v slovenskem filmu, skozi katero 
pa razmišlja tudi širše o položaju žensk v 
družbi in o tem, kakšne spremembe je ta 
doživel skozi čas. Menartova je skozi anali-
zo posameznih likov, dialogov, ki jih ti liki 
izgovarjajo, in klišejskih podob, po katerih 
so bili oblikovani, prav tako pa tudi skozi 
pogovore s pisanim naborom slovenskih 
igralk in oseb, ki na akademski ravni vodijo 
refleksijo, problematiko predstavila nadvse 
poglobljeno in v resnično širokem spektru 
vidikov. 
Močan, karizmatičen osrednji ženski lik je 
v središče svojega dokumentarnega dela Ples 
z Marijo, manjšinske koprodukcije (dobro 
nam poznana čezmejna Transmedia je ta 
projekt uresničila v sodelovanju s Starogaro), 
postavil tudi italijanski cineast Ivan Gergo-
lat, doma iz bližnjega Tržiča. V njem sledi 
argentinski plesalki, koreografinji in plesni 
terapevtki: postopno predstavi njen način 
dela, osebe, s katerimi običajno sodeluje (od 
tistih, ki so preprosto željni plesa, do tistih, 
ki poskušajo s plesom odpraviti svoje telesne 
hibe) ter končno njen največji izziv: njeno 
telo, ki je pri 80 letih sicer resda še fascinan-
tno gibčno, a se ji tudi vse bolj upira.
V tekmovalnem programu festivala velja 
morda izpostaviti še enega redkih prime-
rov domačega eksperimentalnega, politič-
no-aktivističnega filma, kolektivni Filmski 
obzornik 55 v kategoriji srednjemetražnih 
eksperimentalnih filmov. Gre za montažni 
kolaž arhivskih in aktualnih posnetkov, ki iz-
haja iz zamisli vizualne umetnice Nike Autor, 
svoj avtorski pečat pa so mu dodali še Marko 
Bratina, Ciril Oberstar in Jurij Meden. 
Nedopustna togost 
Čisto na koncu velja omeniti še film, ki v 
festivalskem programu sicer ne sodeluje, a 
je njegovo nesodelovanje nadvse zgovorno 
in nas še enkrat vrne k pomislekom, ki smo 
si jih ob letošnjem festivalu zastavili v uvo-
dnem delu. Gre za nekaj več kot 60 minut 
trajajoči dokumentarni film (vsaj v nedo-
končani verziji, ki smo si jo lahko ogledali) 
z zgovornim naslovom Čap – Trenutki odlo-
čitve, delo mladega Urbana Arsenjuka. Res 
je, da film ob zaključku poziva k predložitvi 
filmov za letošnji festival še ni bil dokončan. 
A za film, ki govori o eni ključnih figur za 
razvoj slovenskega filma, o cineastu, ki je v 
slovensko kinematografijo prinesel profe-
sionalizacijo, Slovencem pa podaril kome-
dijo, o ustvarjalcu, ki je del svojega življenja 
preživel v Piranu, kjer je tudi pokopan, in 
ne nazadnje o tistem mojstru, čigar film je 
poimenoval tudi festivalske nagrade, bi se 
preprosto moralo poiskati poseben prostor. 
V tujini, kjer so filmski festivali, še posebno 
tisti nacionalni, resnično praznik filma, je to 
povsem običajna praksa. Pri nas pa se žal vse 
prepogosto dogaja, da je film tudi na filmskih 
dogodkih drugotnega pomena. ¾
Lanski veliki zmagovalec Rok 
Biček (Razredni sovražnik) je 
letos član žirije.
SlovenSki film Se 
z letošnjo bero 
celovečercev še 
za Spoznanje bolj 
oddaljuje od nekoč 
značilnega intimizma.
Foto Jure eržen
Pot v raj Blaža Završnika.
10
Zvon
 10. septembra 2014
Med evropo in BalkanoM
Ali smo Slovenci ob vstopu v Evropo pričakovali preveč? Verjetno. Vsekakor pa je (pre)več 
pričakoval srbski kriminalec Žile v gangstersko gastarbajterski ljubezenski baladi, v kateri se 
balkanski črni humor nevsiljivo prepleta z bliščem in bedo stare Evrope.
Iztok SItar
l
eta 2003, ko sva bila z Lavričem 
gosta prvega beograjskega Salo-
na stripa, sem bil sploh prvič v 
bivši prestolnici. Stripovski fe-
stival se je odvijal v impozantni 
zgradbi Študentskega kultur-
nega centra (popularnega SKC), zgrajeni 
konec 19. stoletja, v kateri je bil do začetka 
druge svetovne vojne Oficirski dom, po 
osvoboditvi pa Dom UDBE, ki so ga v času 
študentskih demonstracij leta 1968, ko jih 
je podprl tudi Tito, pač poklonili študen-
tom. Center stoji na elitni lokaciji ob glavni 
beograjski ulici, ki se danes imenuje po 
nekem, nam popolnoma neznanem kralju 
Milanu, nekoč pa se je seveda po Maršalu 
Titu, saj je poleg legendarne Knez Mihaj-
love najbolj reprezentativna ulica v mestu, 
ki sega od hotela Moskva na Terazijah do 
hotela Slavija na, jasno, Slaviji. Med hote-
loma pa kar mrgoli raznoraznih trgovin, 
kafičev, gostiln in kioskov s pleskavicami, 
čevapčiči in ostalimi dobrotami z žara, ki 
sodijo v železni repertoar srbske turistične 
ponudbe. Lokali so bili vedno polno zase-
deni, tako si zvečer zunaj le s težavo našel 
prostor, kar pa me kot kadilca ni toliko 
motilo, saj si tudi v notranjih prostorih 
restavracij in kavarn lahko kadil, kolikor si 
hotel. Tudi sama ulica je bila vedno nabito 
polna, pa naj je bil petek ali svetek, ob dveh 
popoldne ali ob dveh zjutraj, vedno je bilo 
enako živahno.
Lani septembra, spet na Salonu stripa, 
je bila slika popolnoma drugačna. Lokali 
na ulici so bili bolj ali manj prazni, zvečer 
so se zapirali že ob enajstih, ob vikendih 
pa uro pozneje. Evropske norme, mi je 
rekel natakar, ko sem ga začuden pobaral 
o novem obratovalnem času. Tudi življenje 
je po polnoči ugasnilo in le sem ter tja si 
srečal na ulici še kakšnega pijančka ali 
zaljubljen par, ki je bil sam sebi dovolj in 
seveda ni potreboval živopisne gneče okoli 
sebe. Jasno, da se v lokalih, kar jih je še 
ostalo, tudi ni več kadilo, kioske s srbskimi 
specialitetami pa je zamenjal McDonald's. 
Evropa pač.
Naša in njihova Evropa
Istega leta, ko sva se z Lavričem mudila 
na Balkanu, pa je v Evropi, natančneje v 
Franciji, izšel prvi del njegove gangstersko 
gastarbajterske trilogije, naslovljene po, 
jasno, Evropi, in če bi glavni junak Žile 
že takrat vedel, kako se Balkan spreminja 
v Evropo, zagotovo ne bi s tako vnemo 
tiščal vanjo. Zgodba se začne, ko se bivši 
vojak Žile, sicer nepomemben kriminalec 
v srbskem mafijskem podzemlju, po koncu 
državljanske vojne v Jugoslaviji odloči, da 
ima dovolj pobijanja civilistov na Balka-
nu in da bi jih lahko pospravljal tudi na 
Zahodu, kjer bi, seveda, tudi več zaslužil. 
V Nemčiji je imel namreč strica Mileta, ki 
se je ukvarjal z bolj ali manj sumljivimi 
posli, pa bi mu lahko pomagal. Pot do 
obljubljene dežele ga prek Slovenije pope-
lje najprej v polnočni Trst, ves razsvetljen 
in bleščeč, kot je za Žileta bleščeča vsa 
Evropa, kjer ga pričaka stričev uslužbenec 
Kugla, s katerim nadaljujeta pot na Zahod. 
Po raznovrstnih zgodah in nezgodah, v 
katerih menjata avtomobile kot gate in 
med drugim izgubita še pošiljko heroi-
na, prispeta v Pariz, kjer se zapleteta v 
streljanje z jugoslovanskimi emigranti in 
francosko policijo ter jo jadrno odkurita 
v nemški Ruhr, kjer ju že nestrpno priča-
kuje stric Mile. Sprva se zdi, da je Žiletu 
življenje pri gangsterskem stricu pisano 
na kožo, vendar se njegove prave težave 
tu šele začnejo. Gazda Mile namreč le ni 
taka dobričina, kot se zdi na prvi pogled, 
in ko pade pri njem v nemilost, ga poleg 
nemške policije in jugoslovanskih udbov-
cev preganjata še ruska in srbska mafija, 
da bosanskih duhov preteklosti, ki se mu 
v flashbackih prikazujejo v sanjah (in v 
katerih izvemo, da Žiletova pot v Evropo 
le ni bila tako prostovoljna, kot se zdi na 
začetku), sploh ne omenjam.
Na koncu prvega dela Žile otožno reče: 
»Mislil sem, da sem ušel. Da bom začel od 
začetka. Pa ni tu nič drugače kot doma. 
Povsod je enako.«
»Kaj pa si pričakoval?« ga vpraša Ku-
gla.
»Evropo. Deželo miru in blagostanja.«
»Eh, moj Žile … To je njihova Evropa, 
ne naša.«
Jugonoir
Kakor v svojem prvencu Rdeči alarm 
(1996), ki je, mimogrede, eden najboljših 
slovenskih stripov nasploh, je Lavrič tudi 
v Evropi pravi mojster prikazovanja ka-
rakterjev različnih protagonistov ter sveta 
okoli njih. In če je bilo poznavanje ljubljan-
ske žurerske scene v zgodnjih osemdese-
tih letih, v katerih je avtor odraščal ob 
razglašenih zvokih panka, toplem pivu in 
hladnih dekletih, povsem samoumevno, 
pa se je v Evropi enako suvereno lotil tudi 
jugoslovanskega kriminalnega podzemlja 
in gastarbajterskega melosa, s katerim pač 
ni imel neposrednih kontaktov. Liki so po-
dani izjemno plastično in, čeprav v stripu 
nastopajo predvsem negativci, tudi večdi-
menzionalno. 
Glavni junak Žile vsekakor ni človek, s 
katerim bi se lahko poistovetili ali ki bi ga 
želeli imeti za soseda, vendar se nam ne 
glede na zločine, ki jih je storil, proti koncu 
knjige prikaže v vsej svoji ranljivosti in 
človeškosti ter postane celo simpatičen. Ob 
zaključku drugega dela si prav želimo, da 
bi s prostitutko Snežano, Bosanko, ki jo je 
ugrabil iz stričevih zvodniških krempljev, 
zbežala pred zasledovalci in zaživela mirno 
življenje, ki si ga oba naenkrat tako želita, 
vendar se Lavrič izmakne holivudskim 
klišejem v slogu romantičnih happyendov 
in nadaljuje v najboljši maniri jugoslovan-
skega noir žanra. Tudi stranski liki so izri-
sani zelo naturalistično, kompanjon Kugla, 
stric Mile, telesni stražar Medved in drugi 
gangsterji so ljudje iz mesa in krvi (slednje 
v stripu nikakor ne primanjkuje). 
Fascinantni so tudi avtentični prikazi 
dogajanja, denimo pivsko-pevsko razpo-
loženje v Miletovem klubu s ciganskimi 
muzikanti in ovenelo turbo folk pevačico 
je narisano tako doživeto, da imamo ob-
čutek, kot da smo skupaj z njimi v kakšni 
beograjski kafani na Skadarliji ali na tradi-
cionalni srbski ohceti v kakšni podeželski 
oštariji in ne le opazovalci dotičnega žura. 
Seveda k balkanski atmosferi levji delež 
prispeva ekspresivna kontrastna risba s 
filmsko montažo in razgibanim kadrira-
njem, pri katerem Lavrič uporablja večje 
število kadrov z različnimi perspektivami, 
kar še povečuje dinamičnost in raznoli-
kost risbe. V tem stripu se je tako kot v 
Bosanskih basnih (1997) likovno najbolj 
približal realizmu z manjšimi stilizacijami 
posameznih protagonistov. 
K naturalističnemu prikazu dogajanja 
veliko pripomore tudi sočen in duhovit 
jezik, ki v slovenskem prevodu (Lavrič je 
originalno napisal scenarij v srbščini) sicer 
izgubi delček sočnosti, vendar je to pač 
cena, ki smo jo morali plačati, da imamo 
strip končno tudi v domačem jeziku (sicer 
pa je tudi Francozi niso odnesli nič bolje). 
Evropa je bila namreč narisana za franco-
skega založniškega giganta Glenat, v kate-
rega je skozi na stežaj odprta vrata vstopil z 
Bosanskimi basnimi leta 1999. Francozi so 
bili navdušeni nad Lavričevo interpretacijo 
bratomorne vojne v Bosni (strip je pobral 
kar nekaj prestižnih evropskih nagrad, bil 
pa je preveden tudi v več drugih jezikov), 
tako da so z odprtimi rokami sprejeli tudi 
postjugoslovanski gangstersko gastarbaj-
terski road comic, ki pa žal ni doživel tako 
navdušenega sprejema pri občinstvu, saj 
sta v barvnih albumih izšla samo prva dva 
dela, Arrivées, (Prihodi, 2003) in Circuit 
(Obhodi, 2004), zadnji, Povratki, pa je v 
črno-belem tisku leta 2006 izhajal v na-
daljevanjih v domači Mladini. Francoski 
založniki so pač realisti: če se kakšna serija 
ne prodaja dovolj dobro, se pravi, če ne 
prinaša dovolj dobička, jo brez slabe vesti 
ustavijo, pa če je strip še tako dober. 
Zdaj imamo končno celotno trilogijo 
v integralni barvni izdaji, in če zadnjega 
vikenda v septembru slučajno ne boste 
preživeli na Salonu stripa v Beogradu, kjer 
bi lahko doživeli del balkanske atmosfe-
re iz Evrope, si lahko privoščite Balkan 
v Evropi na predstavitvi v Strip.art.nici 
Buch 11. septembra in spoznate tudi sa-
mega avtorja. ¾ 
Tomaž Lavrič
E vr opa
Strip.art.nica 
Buch, Ljubljana 
2014
144 str., 30 €
ŽiLe ni čLovek, ki bi ga 
ŽeLeLi imeTi za soseda, 
a ker ga Lavrič prikaŽ e 
v njegovi ranL jivosTi, 
nam posT ane skoraj 
simpaTičen.
negotovost v Morju gotovosti
Petdeset kritiških zapisov skozi večidel polemično soočanje z deli domačih sodobnikov in 
prednamcev izrisuje prepoznaven, z »angažiranim nelagodjem« prežet pogled na družbene, 
miselne in duhovne tokove samostojnih slovenskih desetletij ter stoletja, ki je še tu.
MatIc kocIJa NčIč
»Revolucije so sublimat slabe literature.«
Emil M. Cioran, O nevšečnosti biti rojen
M
atevž Kos je pred dobrim desetletjem 
zapisal, da »uknjižene kolumne niso zgolj 
spomenik kolumnistovi nesmrtnosti. Res 
pa je, da je kolumnist bližje nesmrtnosti, 
če, po svoje paradoksalno, prestopi v drug, 
metakolumnistični žanr: v kolumnistič-
na (i)zbrana dela.« Bi lahko rekli, da podobno velja tudi za 
kritika? Kritik se – tako kot kolumnist – praviloma odziva 
na aktualno stvaritev ali dogodek; časovnega manevrskega 
prostora ima ponavadi sicer nekoliko več, kljub temu pa se pri 
vsakem kritiškem žanru in občinstvu slej ali prej uveljavijo 
norme (koliko časa je minilo od predstavitev, izdaj, premier 
itn.), ki jih ni zaželeno kršiti. Od kritika torej pričakujemo 
aktualnost, obenem pa se v svojih sodbah pogosto nadeja 
približevanja temu, kar Kos imenuje »nesmrtnost«, malce 
bolj pesimistične duše pa »podaljšan rok trajanja«; iz obeh 
zornih kotov je eden od najučinkovitejših konservansov za 
neknjižna besedila njihova objava v knjižni obliki, v kateri 
bralci pač lažje kot v revijalnih ali časopisnih publikacijah 
uzremo – tako fizično kot metafizično – kljubovanje troh-
nenju (četudi v mehkih platnicah).
Najpreprostejši in kajpada tudi najpogostejši razlogi za 
tovrstne kompilacije so potemtakem povsem tehnične nara-
ve: nova prisotnost besedil v knjigarnah, lažja dostopnost v 
knjižnicah in enostavna rešitev za leto in pol daril avtorjevim 
prijateljem. Že ob snovanju pa se kritiški izbori razdelijo na 
tiste, ki se zadovoljijo s svojo primarno metažanrsko funkcijo, 
torej z omogočanjem strnjenega vpogleda v neko obdobje 
ali zvrst sicer razdrobljenih in raznorodnih zapisov določe-
nega kritika – oziroma omogočanje ogleda njegovega dela 
»z vidika opusa«, kot se izrazi Kos –, in na tiste, ki v načinu 
svoje »(i)zbranosti« izkazujejo ambicijo po presežku ter si 
ob združitvi prvotno ločenih besedil obetajo večje vsebinsko 
oplemenitenje, kot bi ga ponudil goli seštevek posameznih 
prispevkov.
Fragmenti o celoti?
O nevšečnosti biti Slovenec vsekakor spada v to drugo 
kategorijo, in sicer na poseben način: praktično vse kritike 
v njej so namreč predhodno že izšle tudi v knjižni obliki – 
razgrnitvi svojega kritiškega opusa je Kos pred Nevšečnostjo 
namenil že tri knjige –, z izjemo peščice najnovejših. Rečeno 
drugače: tokratni izbor kritik se od Kosovih prejšnjih treh 
razlikuje po tem, da mu gre – kot trdi sam – izključno za opi-
sani presežek skupnega nagovora; za zamisel, da specifičen 
nabor teh besedil zapisuje novo zgodbo, vredno zapisa.
Kos svojih kritik ni uredil v poglavja ali kakorkoli dru-
gače strukturno posegal v njihovo naracijo. Edina orožja, 
s katerimi poskuša pomagati ubraniti zemeljsko celovitost 
svojega abecedno postrojenega izbora, so že omenjeni na-
slov, podnaslov – Zgodovina, kultura, ideologija – in kratek, 
tristranski predgovor. 
Na tem mestu ni povsem odveč vprašanje, ali je celovitost 
– vsebinska, slogovna ali kakršnakoli druga – res bistvena za 
dosego cilja, ki ga Kos zasleduje; fragmentiranost mu očitno 
ni neljuba, že sam naslov knjige je parafraza dela romunskega 
filozofa Emila Ciorana, težkokategornika fragmentirane 
pisave. Vseeno pa nam predgovor razkrije – četudi posredno, 
prek navedkov skrivnostne muze L. – osrednje ambicije 
Nevšečnosti, ki vendarle izdajajo neko težnjo k celovitosti: 
bralca namreč napoti, naj v knjigi (raz)bere »kratko (kultur-
no) zgodovino dolgega slovenskega 20. stoletja«, obenem pa 
so kritike že v prvem odstavku označene kot »politične«; 
v kulturni in politični aspekt slovenske zgodovine, ki ga 
reflektirajo in s tem soustvarjajo, se želijo vpisati »v imenu 
demokratične kulture«. Katera temeljna vsebinska stičišča 
lahko torej otipamo ob branju izbranih besedil skozi poj-
movno triado njihovega skupnega podnaslova?
zgodovina
»Zgodovina, zlasti njene manj srečne strani, nemara res 
ni prizorišče smisla,« beremo na prvih straneh knjige, »pri-
poved o zgodovini […] pa mora biti sestavljena smiselno, 
imeti mora svojo dramaturgijo, premišljen pripovedni lok«; 
zgodovinopisje mora torej znati iz »množice dogodkov in 
peripetij« tvoriti »zgodbo«. Nenazadnje je odločilna »pika 
na i: šolsko ime zanjo je sklep, manj šolsko pa poanta«. 
 10. septembra 2014
11
Zvon
Med evropo in BalkanoM
Ali smo Slovenci ob vstopu v Evropo pričakovali preveč? Verjetno. Vsekakor pa je (pre)več 
pričakoval srbski kriminalec Žile v gangstersko gastarbajterski ljubezenski baladi, v kateri se 
balkanski črni humor nevsiljivo prepleta z bliščem in bedo stare Evrope.
zbežala pred zasledovalci in zaživela mirno 
življenje, ki si ga oba naenkrat tako želita, 
vendar se Lavrič izmakne holivudskim 
klišejem v slogu romantičnih happyendov 
in nadaljuje v najboljši maniri jugoslovan-
skega noir žanra. Tudi stranski liki so izri-
sani zelo naturalistično, kompanjon Kugla, 
stric Mile, telesni stražar Medved in drugi 
gangsterji so ljudje iz mesa in krvi (slednje 
v stripu nikakor ne primanjkuje). 
Fascinantni so tudi avtentični prikazi 
dogajanja, denimo pivsko-pevsko razpo-
loženje v Miletovem klubu s ciganskimi 
muzikanti in ovenelo turbo folk pevačico 
je narisano tako doživeto, da imamo ob-
čutek, kot da smo skupaj z njimi v kakšni 
beograjski kafani na Skadarliji ali na tradi-
cionalni srbski ohceti v kakšni podeželski 
oštariji in ne le opazovalci dotičnega žura. 
Seveda k balkanski atmosferi levji delež 
prispeva ekspresivna kontrastna risba s 
filmsko montažo in razgibanim kadrira-
njem, pri katerem Lavrič uporablja večje 
število kadrov z različnimi perspektivami, 
kar še povečuje dinamičnost in raznoli-
kost risbe. V tem stripu se je tako kot v 
Bosanskih basnih (1997) likovno najbolj 
približal realizmu z manjšimi stilizacijami 
posameznih protagonistov. 
K naturalističnemu prikazu dogajanja 
veliko pripomore tudi sočen in duhovit 
jezik, ki v slovenskem prevodu (Lavrič je 
originalno napisal scenarij v srbščini) sicer 
izgubi delček sočnosti, vendar je to pač 
cena, ki smo jo morali plačati, da imamo 
strip končno tudi v domačem jeziku (sicer 
pa je tudi Francozi niso odnesli nič bolje). 
Evropa je bila namreč narisana za franco-
skega založniškega giganta Glenat, v kate-
rega je skozi na stežaj odprta vrata vstopil z 
Bosanskimi basnimi leta 1999. Francozi so 
bili navdušeni nad Lavričevo interpretacijo 
bratomorne vojne v Bosni (strip je pobral 
kar nekaj prestižnih evropskih nagrad, bil 
pa je preveden tudi v več drugih jezikov), 
tako da so z odprtimi rokami sprejeli tudi 
postjugoslovanski gangstersko gastarbaj-
terski road comic, ki pa žal ni doživel tako 
navdušenega sprejema pri občinstvu, saj 
sta v barvnih albumih izšla samo prva dva 
dela, Arrivées, (Prihodi, 2003) in Circuit 
(Obhodi, 2004), zadnji, Povratki, pa je v 
črno-belem tisku leta 2006 izhajal v na-
daljevanjih v domači Mladini. Francoski 
založniki so pač realisti: če se kakšna serija 
ne prodaja dovolj dobro, se pravi, če ne 
prinaša dovolj dobička, jo brez slabe vesti 
ustavijo, pa če je strip še tako dober. 
Zdaj imamo končno celotno trilogijo 
v integralni barvni izdaji, in če zadnjega 
vikenda v septembru slučajno ne boste 
preživeli na Salonu stripa v Beogradu, kjer 
bi lahko doživeli del balkanske atmosfe-
re iz Evrope, si lahko privoščite Balkan 
v Evropi na predstavitvi v Strip.art.nici 
Buch 11. septembra in spoznate tudi sa-
mega avtorja. ¾ 
Žile ni človek, ki bi ga 
Želeli imeti za soseda, 
a ker ga l avrič prikaŽ e 
v njegovi ranljivosti, 
nam postane skoraj 
simpatičen.
negotovost v Morju gotovosti
Petdeset kritiških zapisov skozi večidel polemično soočanje z deli domačih sodobnikov in 
prednamcev izrisuje prepoznaven, z »angažiranim nelagodjem« prežet pogled na družbene, 
miselne in duhovne tokove samostojnih slovenskih desetletij ter stoletja, ki je še tu.
Matic Kocijančič
»Revolucije so sublimat slabe literature.«
Emil M. Cioran, O nevšečnosti biti rojen
M
atevž Kos je pred dobrim desetletjem 
zapisal, da »uknjižene kolumne niso zgolj 
spomenik kolumnistovi nesmrtnosti. Res 
pa je, da je kolumnist bližje nesmrtnosti, 
če, po svoje paradoksalno, prestopi v drug, 
metakolumnistični žanr: v kolumnistič-
na (i)zbrana dela.« Bi lahko rekli, da podobno velja tudi za 
kritika? Kritik se – tako kot kolumnist – praviloma odziva 
na aktualno stvaritev ali dogodek; časovnega manevrskega 
prostora ima ponavadi sicer nekoliko več, kljub temu pa se pri 
vsakem kritiškem žanru in občinstvu slej ali prej uveljavijo 
norme (koliko časa je minilo od predstavitev, izdaj, premier 
itn.), ki jih ni zaželeno kršiti. Od kritika torej pričakujemo 
aktualnost, obenem pa se v svojih sodbah pogosto nadeja 
približevanja temu, kar Kos imenuje »nesmrtnost«, malce 
bolj pesimistične duše pa »podaljšan rok trajanja«; iz obeh 
zornih kotov je eden od najučinkovitejših konservansov za 
neknjižna besedila njihova objava v knjižni obliki, v kateri 
bralci pač lažje kot v revijalnih ali časopisnih publikacijah 
uzremo – tako fizično kot metafizično – kljubovanje troh-
nenju (četudi v mehkih platnicah).
Najpreprostejši in kajpada tudi najpogostejši razlogi za 
tovrstne kompilacije so potemtakem povsem tehnične nara-
ve: nova prisotnost besedil v knjigarnah, lažja dostopnost v 
knjižnicah in enostavna rešitev za leto in pol daril avtorjevim 
prijateljem. Že ob snovanju pa se kritiški izbori razdelijo na 
tiste, ki se zadovoljijo s svojo primarno metažanrsko funkcijo, 
torej z omogočanjem strnjenega vpogleda v neko obdobje 
ali zvrst sicer razdrobljenih in raznorodnih zapisov določe-
nega kritika – oziroma omogočanje ogleda njegovega dela 
»z vidika opusa«, kot se izrazi Kos –, in na tiste, ki v načinu 
svoje »(i)zbranosti« izkazujejo ambicijo po presežku ter si 
ob združitvi prvotno ločenih besedil obetajo večje vsebinsko 
oplemenitenje, kot bi ga ponudil goli seštevek posameznih 
prispevkov.
Fragmenti o celoti?
O nevšečnosti biti Slovenec vsekakor spada v to drugo 
kategorijo, in sicer na poseben način: praktično vse kritike 
v njej so namreč predhodno že izšle tudi v knjižni obliki – 
razgrnitvi svojega kritiškega opusa je Kos pred Nevšečnostjo 
namenil že tri knjige –, z izjemo peščice najnovejših. Rečeno 
drugače: tokratni izbor kritik se od Kosovih prejšnjih treh 
razlikuje po tem, da mu gre – kot trdi sam – izključno za opi-
sani presežek skupnega nagovora; za zamisel, da specifičen 
nabor teh besedil zapisuje novo zgodbo, vredno zapisa.
Kos svojih kritik ni uredil v poglavja ali kakorkoli dru-
gače strukturno posegal v njihovo naracijo. Edina orožja, 
s katerimi poskuša pomagati ubraniti zemeljsko celovitost 
svojega abecedno postrojenega izbora, so že omenjeni na-
slov, podnaslov – Zgodovina, kultura, ideologija – in kratek, 
tristranski predgovor. 
Na tem mestu ni povsem odveč vprašanje, ali je celovitost 
– vsebinska, slogovna ali kakršnakoli druga – res bistvena za 
dosego cilja, ki ga Kos zasleduje; fragmentiranost mu očitno 
ni neljuba, že sam naslov knjige je parafraza dela romunskega 
filozofa Emila Ciorana, težkokategornika fragmentirane 
pisave. Vseeno pa nam predgovor razkrije – četudi posredno, 
prek navedkov skrivnostne muze L. – osrednje ambicije 
Nevšečnosti, ki vendarle izdajajo neko težnjo k celovitosti: 
bralca namreč napoti, naj v knjigi (raz)bere »kratko (kultur-
no) zgodovino dolgega slovenskega 20. stoletja«, obenem pa 
so kritike že v prvem odstavku označene kot »politične«; 
v kulturni in politični aspekt slovenske zgodovine, ki ga 
reflektirajo in s tem soustvarjajo, se želijo vpisati »v imenu 
demokratične kulture«. Katera temeljna vsebinska stičišča 
lahko torej otipamo ob branju izbranih besedil skozi poj-
movno triado njihovega skupnega podnaslova?
Zgodovina
»Zgodovina, zlasti njene manj srečne strani, nemara res 
ni prizorišče smisla,« beremo na prvih straneh knjige, »pri-
poved o zgodovini […] pa mora biti sestavljena smiselno, 
imeti mora svojo dramaturgijo, premišljen pripovedni lok«; 
zgodovinopisje mora torej znati iz »množice dogodkov in 
peripetij« tvoriti »zgodbo«. Nenazadnje je odločilna »pika 
na i: šolsko ime zanjo je sklep, manj šolsko pa poanta«. 
Kosov pogled na zgodovinopisje je v veliki meri boj proti 
paradigmi, da s »pravim« naborom »zgodovinskih dejstev« 
že dobimo tudi »objektiven« vpogled v njihov smisel; ta 
paradigma pri nas ni zgolj znamenje nerazgledanosti, tem-
več se na specifičen način pojavlja tudi kot strategija v boju 
za interpretacijo zgodovine. Tu »srečamo izpričano vero v 
prav zgodovine«, vehementne upore »poskusom tako ime-
novanega prevrednotenja zgodovine«, »osupljivo gotovost 
v morju zgodovinske negotovosti«, ki se napaja v trdnem 
prepričanju, da je zgodovina konec koncev »kristalno jasna«. 
Če so tovrstne pozicije v okvirih kolumnistike in esejistike 
do neke mere še razumljive kot ponesrečeni izbruhi, kritika 
bistveno bolj razjezijo v sklopu strokovnih razprav tistega 
toka slovenskega zgodovinopisja, ki na tak ali drugačen 
način brani predsodke polpreteklih in sodobnih »šolskih« 
interpretacij.
Kultura
Kos polemizira tudi s sorodnim sentimentom v širšem, 
politično raznobarvnem horizontu slovenske kulture, ki se – 
po manj ali bolj zavestnem vzoru kulturnih hegemonov naše 
kulturne zgodovine – opira na »apriorizme, kategorične ži-
vljenjske modrosti, poenostavitve […], ko gre za sodbe o težkih 
stvareh zgodovine in o konkretnih človeških usodah.« Poleg 
bolečih predpostavk publike, ki – če je kaj vredna – kakopak 
misli povsem enako, to zvrst »zdravorazumskih« izrekanj po 
avtorjevem mnenju napaja predvsem intelektualna lenoba, 
o kateri pričajo moralizirajoča izrekanja, ki »nimajo rada 
protislovij, odprtih mest, enigmatičnosti in večsmiselnosti, 
ampak stavijo zlasti na tako imenovano zdravo pamet in 
njene splošne resnice, ki jim ob njihovi samoumevnosti ni 
moč nič dodati, odvzeti pa tudi ne«. Vse to začini še »govorica 
zaskrbljenosti, […] najljubši žanr slovenskih profesionalnih 
kulturnikov«, ter plehko razumevanje »družbene angažira-
nosti« kot temeljnega poslanstva intelektualca. 
Kot pojasni Kos, »z angažmajem ni seveda prav nič na-
robe. Konec koncev smo vsi, ko izstopamo iz svojih glav 
in nagovarjamo druge, tako ali drugače angažirani. Naloga 
intelektualca […] pa je zagonetnejša. Premisliti in tematizirati 
mora ne samo dileme svojega časa, temveč tudi svoje lastne 
predpostavke.« 
Prav pomanjkanje refleksije lastnih predpostavk nazadnje 
pripelje tudi do nezmožnosti tematiziranja resničnih družbe-
nih dilem, zato se kljub nenapisanemu diktatu angažmaja v 
slovenski kulturi zastavlja vprašanje, »ali slovenski pisatelji, 
esejisti in kritiki, pisci različnih generacij in prepričanj, 
skupaj s svojimi knjigami, revijami in različnimi literarnimi 
manifestacijami, [res] stojimo v areni življenja ali pa se to 
dogaja nekje povsem drugje?«
ideologija
Čeprav Kos ključen del predgovora nameni artikulaci-
ji lastnega »nelagodja ob Slovencih in s Slovenci«, ko gre 
za razdvajajoč diskurz o zgodovini, kulturi in ideologiji, 
bi se Nevšečnost lahko brala tudi kot kratka zgodovina 
artikulacij nekega nelagodja, ki nas združuje: temeljne-
ga nelagodja Slovencev ob demokraciji in z demokracijo. 
 Nenehen kritičen premislek o središčni paradigmi slovenske 
družbe po izhodu iz socializma – tudi o njenih potencialnih 
slabih plateh – je seveda nujen; za Kosa so problematični 
tisti zapisi, ki poskušajo – iz takšnih ali drugačnih vzgibov 
– relativizirati razliko, celo tabuizirati kritično izrekanje o 
preteklosti in s tem zamegliti radikalen preskok, ki ga je naš 
prostor z menjavo sistemske paradigme izvršil. Strategije 
te relativizacije so seveda raznolike in variirajo od bolj ali 
manj prefinjenih do tragikomično absurdnih. V političnem 
življenju smo jih danes deležni dnevno: od vseprisotnega 
»obujanja izgubljenih iluzij in razrednobojne retorike« do 
retrogradnih redefinicij demokracije kot »pluralizma samo-
upravnih interesov«. 
Razvejene in bujne so tudi na področju kulturne samo-
refleksije; od vprašanj, ali ni morda prav »totalitarizem 
poglavitno okolje, ki omogoča nastanek skupin in skupnosti 
intelektualcev«, prek nostalgije po režimski umetnosti in vizij 
njene reaktualizacije, pa vse do odkrito antihumanističnih 
izvajanj, npr. takšnih, ki sodobno pisano besedo v celoti 
označijo za »fašizoidno institucijo« in rešitev za »normalno« 
kulturo vidijo v izhodu »iz literarizacije k vizualnim tehnolo-
gijam«, pri čemer seveda ne premorejo razmisleka o dejstvu, 
da se po svoji lastni definiciji tudi sama uvrstijo v spone 
fašistične zarote slovenskih književnikov. Kos je nenazadnje 
pozoren še na zgovorne slogovne nianse, ki psihoanalitsko 
odstirajo nenavadne – a bržkone nenaključne – slovenske 
zadrege z duhovnim bremenom subjektivitete: od pojavov 
»prvoosebnega kolektivnega subjekta« v delih kritične teo-
rije do samokatarzičnih avtobiografskih pripovedi akterjev 
totalitarne represije, pisanih v tretji osebi.
Demokracija po meri slovenskega človeka
Nepripravljenost slovenskih zgodovinarjev, kulturnikov 
in ideologov na konsenz o tem, ali je našo preteklost določal 
polnokrvni totalitarizem ali ne, »pa čeprav totalitarizem po 
meri slovenskega človeka«, se torej vpisuje v »del širše zgodbe 
o razmejitvi med demokracijo in totalitarizmom«, projekta, 
ki se je – takšne družbene transformacije se pač ne odvijejo 
čez noč – pri nas šele dobro skiciral. Problemi tega skiciranja 
seveda še zdaleč niso enostranski. Samooklicani borci za de-
mokracijo na slovenskem političnem in kulturnem prizorišču 
pogosto izkazujejo sorodne vzorce totalitarne miselnosti kot 
tarče njihovega boja. Njihova – kakopak, edina zveličavna – 
definicija demokratičnosti v tem diskurzu nastopa kot jasen, 
nespremenljiv, »zunanji« pojem, popolnoma neomadeževan 
z ideološkimi razprtijami naše dobe.
Kosova knjiga je pomembna zato, ker bežno tematizira 
pri nas (pre)pogosto prezrt uvid, da tudi najbolj zrela razu-
mevanja »demokratične kulture« niso nad ideologijo. »Ali 
ni ‘neideološka politika’ […] sama po sebi precejšen ideolo-
ški umislek,« se ob zaključku ene izmed kritik vpraša Kos. 
Umislek, ki »spominja predvsem na imaginarij nekdanjega 
‘znanstvenega socializma’, na eno samo, pravo in razsve-
tljeno ideologijo, na ideologijo objektivne znanosti o družbi 
in smereh razvoja, ki druge, sprevržene in lažne, a vseeno 
konkurenčne ideologije prepoveduje, ali pa jih, v najboljšem 
primeru, vnaprej omejuje zgolj na nazorski pluralizem.«
In četudi se O nevšečnosti biti Slovenec z veliko mero 
duhovitosti izogne »zaskrbljeni govorici« naše kulturne 
dobe, so v njej zbrane kritike – ki sicer v redkih primerih 
najdejo somišljenike (ali vsaj sogovornike) – predvsem ostro 
polemične. Kosov bogat in prodoren prikaz antidemokra-
tičnih patologij sodobne slovenske družbe torej kliče tudi k 
nadaljnjemu razvitju opredelitev pozitivne družbene vizije, 
iz katere črpa svoj zanos.¾
matevž kos
O nevšečnosti 
biti Slovenec
Zgodovina, kultura, 
ideologija
Znanstvena založba 
Filozofske fakultete 
Ljubljana 2014, 196 
str., 19,90 € 
Foto Ljubo VukeLič
12
Zvon
 10. septembra 2014
Bogovi so padli na poljsko
Bogovi so padli na glavo je nepričakovana uspešnica, izdelek južnoafriške kinematografije z 
letnico 1980, ki je izvabljala huronski smeh, čeprav so bogovi omenjeni samo v naslovu in smo 
se gledalci smejali zapletom bušmanov iz puščave Kalahari ob soočenju s prazno steklenico 
kokakole. Baladine in romance je naslov romana poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza, v 
katerem bogovi v resnici sestopijo na zemljo, in sicer v »deželo v akciji«, Poljsko.
AgAtA tomAžič
l
eta 2002 je poljska sodobna ume-
tnica Joanna Rajkowska na enem 
najbolj prometnih krožišč v Var-
šavi postavila nenavadno inštala-
cijo: palmo. Plastično drevo se je 
tam znašlo z razlogom: v krožišče 
se med drugim steka tudi Jeruzalemska ave-
nija in umetnica je palmo tja namestila kot 
značilen primerek sredozemskega rastja, ne-
koliko pa tudi kot lakmusov test za strpnost 
rojakov, češ ali bodo zmožni sprejeti tujero-
dno rastlino. Če ne bi bila palma plastična, 
bi imela v hudih poljskih zimah kaj malo 
možnosti za preživetje, a še tako je bil njen 
obstoj hitro ogrožen; del meščanov se je (po 
pričakovanju) zgražal nad očitnim tujkom 
in zahteval njegovo takojšnjo deložacijo. 
V odgovor so bolj svetovljanski prebivalci 
Varšave začeli podpisovati peticijo, naj palma 
vendarle ostane … Ti so pozneje zmagali, 
še vedno je tam in njeno usodo je mogoče 
spremljati na www.palma.art.pl. 
Pričujoča zgodbica sama po sebi nima 
nikakršne zveze z romanom sodobnega 
poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza 
Baladine in romance. Toda v resnici je iz-
jemno poučna, saj povzema stanje duha na 
Poljskem, kjer je del prebivalcev še vedno 
tako okostenelih v tradicionalnih miselnih 
vzorcih, da jih vznemiri že – palma. Samo 
predstavljamo si lahko, kako silovito je od-
jeknil izid Baladin in romanc, v katerih je 
avtor v humorja poln klobčič zapletel nekaj 
povprečnih predstavnikov poljskega naroda 
in nekaj povprečnih prebivalcev »mesta mest 
na gori gor v oblaku oblakov in tako naprej«, 
skratka iz nekakšnega namišljenega bivali-
šča božanstev, in to vseh, od azteških (ki se 
materializirajo večinoma v pernati obliki) 
do starogrških in starorimskih pa do Alaha 
in Jezusa in samega krščanskega Boga, ki je 
na Poljskem lik, čislan skoraj tako kot njegov 
islamski kolega pri muslimanskih vernikih. 
Nedotakljiv, torej. 
Sijajne Baladine in romance (v izvirniku 
so izšle leta 2010) so prvi slovenski prevod 
Karpowiczevega dela, zato lahko samo ugiba-
mo, koga in kaj si je doslej privoščil v svojem 
pisanju. 
čim bolje koga spoznaš, 
tem manj ti je všeč
V Baladinah in romancah ni prizanesel 
nikomur: v prvem delu, ki nosi naslov Bala-
dine, vstopimo v galerijo slehernikov. Tu so 
Olga, stara devica v najžlahtnejšem pomenu 
te besede; v vseh pogledih pomilovanja vre-
dna petdesetletnica, ki se je odrekla »karieri« 
medicinske sestre in se prekvalificirala v 
prodajalko v špeceriji, živi v tesnem stano-
vanjcu ob borni, pocenjakarski prehrani in se 
ob večerih omamlja z branjem ljubezenskih 
romanov. Janek je na dobri poti, da postane 
hudodelec povratnik, toliko potlačenega 
besa je v njem nakopičenega že pri rosnih 
devetnajstih letih; mukoma rine iz letnika 
v letnik na srednji strojni, živi v internatu, 
sicer pa zanj skrbijo stari starši in matere 
ne pozna; obvlada kakšnih tristo besed, od 
tega je polovica kletvic, za dodatni zaslužek 
razpečuje mamila. Anka bi na prvi hip lahko 
veljala za obetavno študentko poljščine, ki 
se bo nekoč izvlekla iz zatohlosti poljskega 
lumpenproletariata, a kaj ko čuti neusta-
vljivo nagnjenje do banalnih pop popevk 
in mladoletnih ljubčkov – ali ljubčkov kar 
tako, na hitro in samo za enkrat, kajti »Anka 
je vedela: čim bolje koga poznaš, tem manj 
ti je všeč – tako se glasi prvo načelo stika 
človeka s človekom«. 
Brez olepšav, radikalno pesimistično in 
skoraj v houellebecqovskem slogu so po-
pisani tudi ostali liki, pri katerih bi se nam 
zaradi zunanjih okoliščin morda še zdelo, da 
jih čaka kaj dobrega: Artur je sin diplomatov, 
ki živita v Kanadi, sam pa ima bleščečo službo 
in zaročenko, ki se vzpenja po poslovni hie-
rarhiji neke farmacevtske družbe; za zaročni 
prstan z briljantom »žrtvuje porše, za kate-
rega je dajal na stran denar in o katerem je 
sanjal v prostih urah« (»V resnici je za prstan 
žrtvoval ure dela, stres, zapakiran v drage 
obleke in drage jedi z biznis lunchev, ki jih 
je, ko je bilo vsega konec, skozlal, medtem 
ko si je z levo roko pridrževal kravato, iz čiste 
svile, da se ne bi umazala.«), vendar mu ni 
žal, kajti porše ni družinski avto, on pa bi 
imel rad pet otrok (in ljubico). Potem sta tu 
še Paweł in Maciek, gejevski par iz vrst varša-
vskih japijev, Bartek, univerzitetni profesor 
na katedri za uporabne družbene vede (torej 
na nekakšnem varšavskem FDV), ki je nekoč 
imel ženo, s katero sta šla na poročno potova-
nje v poljsko sindikalno letovišče Sopot (ne, 
Karpowicz res ne izpusti nobene priložnosti, 
da svoje junake zatolče v tla …), potem pa 
se je za njo izgubila vsaka sled, odkar se je 
pred dvema letoma za dva tedna podala na 
službeno potovanje v Združene države. Rafał 
je še en mizerni univerzitetnik, profesor 
filozofije, ki rad bere Žižka (vendar Žižek ni 
prikazan v najlepši luči in tudi ne kot eno od 
božanstev, če je kdo kaj takega pričakoval; v 
bistvu ga Karpowicz ceni skorajda enako kot 
Paula Coelha, čigar planetarna priljubljenost 
se mu je menda še posebej zataknila v grlu 
in njegov opus večkrat navaja kot najbolj 
slaboumno možno čtivo) in piše knjige o 
Wittgensteinu, ki jih nihče noče brati, pro-
ste dni pa najraje namenja masturbiranju, 
konzumiranju velikanskih količin piva v 
pločevinkah in gledanju pornografskih fil-
mov na DVD-jih. Nihče ni sovražil Rafała, z 
izjemo Rafała samega, zapiše Karpowicz in to 
v bistvu velja za vse njegove like, ki so sami 
sebi največja kazen. Kaj šele bo, ko se bodo na 
zemljo spustili bogovi in še dodatno zavozlali 
njihove eksistence – in da ne bi mislili, da so 
bogovi kaj drugačni od ljudi, tudi oni imajo 
svoje komplekse, križe in težave …
Stečaj nebeške banke materije
Če v prvem delu precej obsežne knjige 
avtorju ne gre očitati drugega kot cinizma 
in ljudomrzništva, zaradi katerega vse na-
stopajoče obdari z vsemi mogočimi osebno-
stnimi motnjami in jih pahne v nezavidljive 
življenjske okoliščine, pa je drugi del, ki je 
izjemen že zaradi svojega naslova – In, tisti 
pravi poligon, v katerem Karpowicz razvije 
svojo pisateljsko domišljijo do občudovanja 
vrednih razsežnosti. In obenem dokaže, do-
kaj neprisiljeno in niti malo bahavo, da je 
tudi odlično podkovan v antični mitologiji, 
teologiji, teleologiji in malo celo v ekonomiji. 
Bogovi se na Zevsov ukaz namreč pripra-
vljajo, da se bodo materializirali na zemlji, 
kmalu zatem pa pride vest, da gre v stečaj t. 
i. nebeška banka materije (»Človeška vera 
je materialna, prevaja se v matrice. Če te 
ljudje častijo na zemlji, bogati tvoj račun v 
Banki materije, poimenovani tudi Banka 
transcedence: materializiraš se lahko gle-
de na dostopna sredstva. Včasih BM daje 
kredit.«). 
V In pred bralčevimi očmi vstanejo bogovi 
v človeški podobi, z vsemi banalnostmi vred 
… Nike je ustanovila konfekcijsko podjetje in 
je najpremožnejša med helenskimi bogovi 
(»V zadnjem času ljudje postavljajo obleke 
pred ljubezen, sicer pa to ni nobeno pre-
senečenje.«); Jezus je precej introvertiran, 
»malce hipi, malce shizofrenik«, pogosto je 
v depri, kar je verjetno »posledica njegovega 
odnosa z Očetom«, kot bistroumno ugotovi 
Nike, samega sebe pa predstavi kot »zelo 
popularnega, že dva tisoč let na topu«, »na-
stopa v glavnem v Bibliji, ki je poleg Haira 
največji muzikal vseh časov«. Eros je sin Are-
sa in Hermesa, njegova najboljša kolega sta 
dvojčka Tanatos in Hipnos, s katerima včasih 
»pokadi kakšen afganistanski džojnt« ali 
»povleče kakšno kolumbijsko črtico« … Vsa 
ta pisana druščina se dobiva v baru Utopija, 
kjer se zapija z ambrozijo, ali v lokalu Opij, 
kjer prirejajo punkrock koncerte (»Punkrock 
je preminil na zemlji, tukaj v nebesih je vstal 
od mrtvih, zlasti odkar so potegnili elektri-
ko iz vetrne elektrarne, nameščene na Don 
Kihotovem griču.«). 
Nebesa zaprta, pekel na zemlji
Tretji del, Romance, je popis katastrofe, ki 
se zgodi ob trku nadzemskega in tuzemskega. 
Katastrofe? Je sploh še kaj groznega, nepri-
mernega, nezaslišanega … kar se na zemlji ne 
bi že zgodilo ali pravkar dogajalo? Pekel so, 
podobno kot BM in ostale objekte na nebu, 
namreč nepreklicno zaprli. Pekel si vsakdo 
ustvari po lastni meri in željah. Sleherniki z 
zemlje se tudi po srečanju z bogovi pomikajo 
naprej po življenjski premici v enakomerno 
(ne)srečnem ritmu. Bogovi postanejo sle-
herniki, eni izmed tistih, ki jih je Eros takoj 
po sestopu takole opisal: »Vselili smo se v 
grd zabojček z nesrečnimi ljudmi. Takemu 
zabojčku se reče stanovanjski blok, celota 
nesrečnih ljudi nosi naziv naroda.« 
Edina uteha je lahko pogled od daleč, po-
dan skozi oči Ignacyja Karpowicza, ki mu ne 
uide nič, čemur se lahko posmehne. Njegovo 
poročilo o stanju človeštva je prepredeno z 
aluzijami na filozofijo, literarno teorijo in – 
da mu ne bi kdo očital intelektualizma – tudi 
elementi popkulture in tako banalnih arte-
faktov zdajšnjosti, kot je kitajski piškotek. 
Tudi temu da besedo in tudi ta spregovori na 
strani ali dveh, podobno kot vsi protagonisti, 
katerih pripoved je večglasna, zaradi česar 
je branje še bolj intrigantno. Predvsem pa 
je v užitek gladki in na nekaterih mestih 
prav bravurozni prevod v slovenščino, delo 
Jane Unuk. ¾
Ignacy 
Karpowicz 
Baladine  
in romance
Prevedla Jana 
Unuk
Cankarjeva 
založba, 
Ljubljana 2014
629 str., 34,96 €
Pred bralčevI mI očmI 
vstaneJo bogov I v 
človešKI PodobI , z 
vsemI banalnostmI 
vred … nIKe Je 
denImo UstanovI la 
KonfeKcIJsKo PodJetJe 
In Je naJPremožneJ ša 
med helensKImI bogovI .
najBoljši na svetu? ja!
V aktualni globalni glasbeni ponudbi je veliko orkestrov zmožnih vrhunskih interpretacij. 
Toda popolnost je dana redkim. Med slednjimi pa izstopa prav amsterdamski orkester 
Concertgebouw, ki ga že skoraj desetletje vodi latvijski dirigent Mariss Jansons, prej pa ga je še 
nekoliko dlje vodil dirigent, ki je zaključil lanski ljubljanski poletni festival: Riccardo Chailly.
StANiSlAv Kobl Ar
l
etošnjemu Ljubljana Festivalu se 
je še enkrat po odisejsko uspelo 
prebiti skozi (programsko) ožino 
Scile in (finančne) vrtince Ka-
ribde do dostojnega zaključka s 
koncertom Kraljevega orkestra 
Concertgebouw iz Amsterdama. V danih 
okoliščinah, ko festival ni več deležen po-
moči države, kakor da bi šlo za neko lokalno 
prireditev in ne za vodilni slovenski festival 
(tudi z mednarodnim ugledom), je gostova-
nje ansambla, ki je že leta v konici najboljših 
med najboljšimi, producentski podvig. A ne 
brez razloga – s tem koncertom se nam je 
namreč zgodil praznik glasbe, absolut pou-
stvarjalnega artizma. 
In kaj je pri njem tako posebnega, da ga je 
leta 2008 mednarodna žirija kritikov izbrala 
za »the world’s greatest orchestra«, postavi-
la pred nedotakljive ikone, Berlinsko (2.), 
Dunajsko (3.) ali Newyorško filharmonijo 
(12.)? Čeprav gre le za odtenke odličnosti, bi 
razlike lakonično lahko strnili v eno besedo: 
identiteta! Pri tem gre za več dejavnikov, od 
koncertnih nastopov in posnetkov do odno-
sa do lokalnega okolja in razvoja ter ohrani-
tve blagovne znamke v zaostrenih odnosih 
globalne glasbene hiperprodukcije, ki jih je 
upoštevala tudi žirija. V prvi vrsti je, seveda, 
bistvo; fenomenalna igra orkestra kot celote 
in sijajnih glasbenikov – do zadnjega posa-
meznika, pri kateri (ob tehnični popolnosti, 
ki je pri takšnih orkestrih že samoumevna) je 
v jedru drugačnosti idealno, tako po segmen-
tih orkestra kot fizikalno uravnovešen, poln, 
topel, kameleonsko barvit zven. Ta ga loči 
od vseh drugih vrhunskih orkestrov, tudi od 
sijajnega leipziškega orkestra Gevandhaus, 
ki ga prav tako odlikuje prepoznaven zven, 
vendar na drug način. 
Ni težko – vse je pač št. 1
Tehnicistično povedano: če so drugi si-
jajni orkestri na ravni stereofonije, orkester 
Concertgebouw doživljamo kot kvadrofoni-
jo. Samosvoja globina interpretacij, svežina 
poustvarjalne orkestrske govorice in pristno 
dojemanje orkestrske igre kot imanentno ko-
lektivnega dejanja, ki jih je čutiti tako rekoč 
pri vsakem taktu, so tudi značilnosti tega 
ansambla, ki jih na tej ravni ni opaziti tudi 
pri nekaterih najbolj razvpitih orkestrih. 
Temu bi lahko dodali še nagnjenost, če ne že 
strast po virtuoznosti, ki dobesedno izžareva 
med njihovo igro, kar je prevladovalo tudi v 
Ljubljani – od izbire del do njihove zvočne 
upodobitve. Z njo je v posredni navezi tudi 
neobremenjeno, a vztrajno sledenje k naj-
višjim interpretativnim ciljem in aktualnim 
glasbenim tokovom, med drugim že od prvih 
let obstoja (in legendarne pristne povezave z 
Gustavom Mahlerjem in odtlej s sodobniki) 
tehnIcIstIčno 
Povedano: če 
so drUgI sIJaJnI 
orKestrI na ravn I 
stereofonIJe, or Kester 
concertgeboU w 
dožIvlJamo Kot 
KvadrofonIJo.
 10. septembra 2014
13
Zvon
Bogovi so padli na poljsko
Bogovi so padli na glavo je nepričakovana uspešnica, izdelek južnoafriške kinematografije z 
letnico 1980, ki je izvabljala huronski smeh, čeprav so bogovi omenjeni samo v naslovu in smo 
se gledalci smejali zapletom bušmanov iz puščave Kalahari ob soočenju s prazno steklenico 
kokakole. Baladine in romance je naslov romana poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza, v 
katerem bogovi v resnici sestopijo na zemljo, in sicer v »deželo v akciji«, Poljsko.
V In pred bralčevimi očmi vstanejo bogovi 
v človeški podobi, z vsemi banalnostmi vred 
… Nike je ustanovila konfekcijsko podjetje in 
je najpremožnejša med helenskimi bogovi 
(»V zadnjem času ljudje postavljajo obleke 
pred ljubezen, sicer pa to ni nobeno pre-
senečenje.«); Jezus je precej introvertiran, 
»malce hipi, malce shizofrenik«, pogosto je 
v depri, kar je verjetno »posledica njegovega 
odnosa z Očetom«, kot bistroumno ugotovi 
Nike, samega sebe pa predstavi kot »zelo 
popularnega, že dva tisoč let na topu«, »na-
stopa v glavnem v Bibliji, ki je poleg Haira 
največji muzikal vseh časov«. Eros je sin Are-
sa in Hermesa, njegova najboljša kolega sta 
dvojčka Tanatos in Hipnos, s katerima včasih 
»pokadi kakšen afganistanski džojnt« ali 
»povleče kakšno kolumbijsko črtico« … Vsa 
ta pisana druščina se dobiva v baru Utopija, 
kjer se zapija z ambrozijo, ali v lokalu Opij, 
kjer prirejajo punkrock koncerte (»Punkrock 
je preminil na zemlji, tukaj v nebesih je vstal 
od mrtvih, zlasti odkar so potegnili elektri-
ko iz vetrne elektrarne, nameščene na Don 
Kihotovem griču.«). 
Nebesa zaprta, pekel na zemlji
Tretji del, Romance, je popis katastrofe, ki 
se zgodi ob trku nadzemskega in tuzemskega. 
Katastrofe? Je sploh še kaj groznega, nepri-
mernega, nezaslišanega … kar se na zemlji ne 
bi že zgodilo ali pravkar dogajalo? Pekel so, 
podobno kot BM in ostale objekte na nebu, 
namreč nepreklicno zaprli. Pekel si vsakdo 
ustvari po lastni meri in željah. Sleherniki z 
zemlje se tudi po srečanju z bogovi pomikajo 
naprej po življenjski premici v enakomerno 
(ne)srečnem ritmu. Bogovi postanejo sle-
herniki, eni izmed tistih, ki jih je Eros takoj 
po sestopu takole opisal: »Vselili smo se v 
grd zabojček z nesrečnimi ljudmi. Takemu 
zabojčku se reče stanovanjski blok, celota 
nesrečnih ljudi nosi naziv naroda.« 
Edina uteha je lahko pogled od daleč, po-
dan skozi oči Ignacyja Karpowicza, ki mu ne 
uide nič, čemur se lahko posmehne. Njegovo 
poročilo o stanju človeštva je prepredeno z 
aluzijami na filozofijo, literarno teorijo in – 
da mu ne bi kdo očital intelektualizma – tudi 
elementi popkulture in tako banalnih arte-
faktov zdajšnjosti, kot je kitajski piškotek. 
Tudi temu da besedo in tudi ta spregovori na 
strani ali dveh, podobno kot vsi protagonisti, 
katerih pripoved je večglasna, zaradi česar 
je branje še bolj intrigantno. Predvsem pa 
je v užitek gladki in na nekaterih mestih 
prav bravurozni prevod v slovenščino, delo 
Jane Unuk. ¾
Pred bralčevimi očmi 
vstanejo bogovi v 
človeški Podobi, z 
vsemi banalnostmi 
vred … nike je 
denimo ustanovila 
konfekcijsko Podjetje 
in je naj Premožnejša 
med helenskimi bogovi.
najBoljši na svetu? ja!
V aktualni globalni glasbeni ponudbi je veliko orkestrov zmožnih vrhunskih interpretacij. 
Toda popolnost je dana redkim. Med slednjimi pa izstopa prav amsterdamski orkester 
Concertgebouw, ki ga že skoraj desetletje vodi latvijski dirigent Mariss Jansons, prej pa ga je še 
nekoliko dlje vodil dirigent, ki je zaključil lanski ljubljanski poletni festival: Riccardo Chailly.
StaNiSlav Koblar
l
etošnjemu Ljubljana Festivalu se 
je še enkrat po odisejsko uspelo 
prebiti skozi (programsko) ožino 
Scile in (finančne) vrtince Ka-
ribde do dostojnega zaključka s 
koncertom Kraljevega orkestra 
Concertgebouw iz Amsterdama. V danih 
okoliščinah, ko festival ni več deležen po-
moči države, kakor da bi šlo za neko lokalno 
prireditev in ne za vodilni slovenski festival 
(tudi z mednarodnim ugledom), je gostova-
nje ansambla, ki je že leta v konici najboljših 
med najboljšimi, producentski podvig. A ne 
brez razloga – s tem koncertom se nam je 
namreč zgodil praznik glasbe, absolut pou-
stvarjalnega artizma. 
In kaj je pri njem tako posebnega, da ga je 
leta 2008 mednarodna žirija kritikov izbrala 
za »the world’s greatest orchestra«, postavi-
la pred nedotakljive ikone, Berlinsko (2.), 
Dunajsko (3.) ali Newyorško filharmonijo 
(12.)? Čeprav gre le za odtenke odličnosti, bi 
razlike lakonično lahko strnili v eno besedo: 
identiteta! Pri tem gre za več dejavnikov, od 
koncertnih nastopov in posnetkov do odno-
sa do lokalnega okolja in razvoja ter ohrani-
tve blagovne znamke v zaostrenih odnosih 
globalne glasbene hiperprodukcije, ki jih je 
upoštevala tudi žirija. V prvi vrsti je, seveda, 
bistvo; fenomenalna igra orkestra kot celote 
in sijajnih glasbenikov – do zadnjega posa-
meznika, pri kateri (ob tehnični popolnosti, 
ki je pri takšnih orkestrih že samoumevna) je 
v jedru drugačnosti idealno, tako po segmen-
tih orkestra kot fizikalno uravnovešen, poln, 
topel, kameleonsko barvit zven. Ta ga loči 
od vseh drugih vrhunskih orkestrov, tudi od 
sijajnega leipziškega orkestra Gevandhaus, 
ki ga prav tako odlikuje prepoznaven zven, 
vendar na drug način. 
Ni težko – vse je pač št. 1
Tehnicistično povedano: če so drugi si-
jajni orkestri na ravni stereofonije, orkester 
Concertgebouw doživljamo kot kvadrofoni-
jo. Samosvoja globina interpretacij, svežina 
poustvarjalne orkestrske govorice in pristno 
dojemanje orkestrske igre kot imanentno ko-
lektivnega dejanja, ki jih je čutiti tako rekoč 
pri vsakem taktu, so tudi značilnosti tega 
ansambla, ki jih na tej ravni ni opaziti tudi 
pri nekaterih najbolj razvpitih orkestrih. 
Temu bi lahko dodali še nagnjenost, če ne že 
strast po virtuoznosti, ki dobesedno izžareva 
med njihovo igro, kar je prevladovalo tudi v 
Ljubljani – od izbire del do njihove zvočne 
upodobitve. Z njo je v posredni navezi tudi 
neobremenjeno, a vztrajno sledenje k naj-
višjim interpretativnim ciljem in aktualnim 
glasbenim tokovom, med drugim že od prvih 
let obstoja (in legendarne pristne povezave z 
Gustavom Mahlerjem in odtlej s sodobniki) 
tudi novi ustvarjalnosti in novim izkušnjam, 
kar je orkestru omogočilo izjemno obsežen 
repertoar. 
Ob tem je treba izpostaviti tudi nenavadno 
odzivnost do sodobnih tehnologij na podro-
čju glasbene produkcije in metodologij delo-
vanja na področju populariziranja glasbe in 
razvoja (lastnega) občinstva: s spremljanjem 
navad in pričakovanj (koncertnih in disko-
filskih) ljubiteljev glasbe in spodbujanjem 
žive komunikacije z njimi. Concertgebouw 
ne počiva na lovorikah! Vselej so bili odprti 
do novih tehnologij in pri tem prehodili 
dolgo, impresivno pot od prvih tonskih sne-
manj do novega videomagazina, ki naj bi 
izhajal šestkrat letno (iPad in iPhone, RCO 
Editions), kar so predstavili minulo leto ob 
125. obletnici delovanja. 
Kako so pri vsem tem bili in so še danes 
uspešni, ponazarjajo najvišje ocene za do-
sežke pri tonskih zapisih: med najboljšimi 
petimi posnetki na svetu je že omenjena 
žirija na prvo mesto postavila posnetek tega 
orkestra z Marissom Jansonsom (simfonični 
pesnitvi Richard Straussa Alpska simfonija 
in Don Juan). Kot kuriozum naj omenim še 
to, da je na isti lestvici zasedel peto mesto že 
zgodovinski posnetek Šostakovičeve Simfo-
nije št. 4 nizozemskega dirigenta Bernarda 
Haitinka (1929), resda s Čikaškim simfo-
ničnim orkestrom, je pa Haitink vodil Con-
certgebouw skoraj tri desetletja (do 1988). 
Kako dolga je senca snovalcev in ustvarjalcev 
fenomena Concertgebouw orkestra! Vendar, 
pri vseh njih, vključno z aktualnim šefom 
dirigentom Jansonsom, ni zaznati puhlega 
zvezdništva. 
Pri posebnostih tega orkestra ne gre 
spregledati še ene pomembne podrobno-
sti, dvorane, po kateri je orkester poimeno-
van (Concertgebouw, »koncertna stavba«) 
v kateri delujejo od samega začetka in se 
ponaša z najboljšo akustiko na svetu, kar je 
zagotovo pripomoglo k razvoju tako dognane 
estetike zvoka. No, marsikaj od naštetega 
posedujejo tudi drugi orkestri, pa vseeno 
ne dosegajo te ravni. Zakaj se je prav njim 
uspelo zavihteti tako visoko? Odgovor bi 
znal biti v sinergijah pregovorno trdožive 
nizozemske mentalitete, brezkompromisni 
viziji, dolgoročnemu zastavljanju in uresni-
čevanju ciljev, pri čemer pa je bil brez dvoma 
odločilen – ali po sreči, naključju ali pameti 
niti ni toliko pomembno – izbor imenitnih 
glasbenikov in ljudi, ki so vodili orkester; 
od prvih, Villema Kesa (1888–95) in Villema 
Mengelberga, ki je orkestru »poveljeval« kar 
pol stoletja (1895–1945), prek Eduarda Van 
Beinuma in Bernarda Haitinka (1945–1985), 
do Riccarda Chaillyja (do 2004) in aktual-
nega Marissa Jansonsa (skupaj le šest v 125 
letih!), ki so si preudarno, kakor nekronane 
(glasbene) glave sledili po načelih dedovanja 
prestola, kar je zagotovo bistveno vplivalo 
na ustvarjanje stabilnega okolja, ugodnega 
za trajno umetniško rast ansambla. Orkester 
so s stalnimi gostovanji seveda plemenitili 
tudi drugi dirigenti, Pierre Monteux, Eugen 
Jochum, George Szell, Kiril Kondrašin, Niko-
laus Harnoncourt … Za vsemi so ostale serije 
vrhunskih posnetkov. 
Vsebinsko trdno zvezan in zelo zahteven 
spored (pred tem izveden na Edinburškem 
festivalu) z Variacijami na Haydnovo temo 
Johannesa Brahmsa, zgodnjo Simfonijo št. 1 
devetnajstletnega dijaka Dmitrija Šostakoviča 
in s Koncertom za klavir in orkester v G-duru 
ter suito št. 2 Dafnis in Hloa Mauricea Ravela 
so nizozemski gostje pod taktirko mojstra 
Jansonsa izvedli v veličastnem ekspresivnem 
loku z enkratno energijo, eleganco, bleščeče 
do lesketa. Z lucidnim branjem Brahmsovih 
variacij, od blagozvočne uvodne teme sko-
zi osem variacij do zaključne (händlovsko 
širne) passacaille, vseskozi prežetimi pul-
zirajočimi ritmi, izmenjavami homofonije 
in subtilnih disonanc, je Jansonsu uspelo 
doseči sprotno prepoznavnost teme, zlitino 
liričnosti in mojstrske igre, izrazno pa raz-
sežnosti čudovite dvoumnosti med Brahm-
som in skozi teksturo pogosto prebijajočim 
duhom Beethovna. Kot poganjek slovite 
ruske šole, »brušen« pri legendah Hansu 
Swarovskem in Herbertu von Karajanu, ne 
nazadnje kot asistent Jevgenija Mravinskega 
(dolgoletnega šefa dirigenta Leningrajske 
filharmonije), se je Jansons predstavil kot 
sijajen tolmač Šostakovičevega še oblikujo-
čega se enigmatičnega sveta (neo)klasike in 
avantgarde, tankočutne ironije, ustvarjalca 
samosvoje zvočne pokrajine, pletenja tenkih 
nitk melodike, paradoksa sozvočij in diso-
nanc, hudomušnega ugankarstva, humorja 
in nostalgije, ki skladatelja nikoli ni zapu-
stila. Razlika med Jansonsovo interpretacijo 
in vsemi drugimi se kaže v novih plasteh 
sporočilnosti dela, bolj izostreni govorici 
in brzdani silovitosti, ki se postavlja v bolj 
kot ne rahlo iztirjen, grotesken kontekst. 
Po nedavni odlični izvedbi Pête Šostako-
vičeve simfonije s Slovensko filharmonijo 
in z dirigentom Vladimirjem Fedosejevom 
se je na odru Gallusove dvorane zgodila še 
nepozabna interpretacija Prve!
Kot solist je nastopil Jean-Yves Thibaudet, 
pianist samosvojega, impresivnega glasbene-
ga habitusa, odličen interpret Ravela; mojster 
glasbene dramaturgije, enormne prožnosti 
med subtilnim in impulzivnim ter smisel-
no virtuozne igre. Izvedba Ravelove suite 
Dafnis in Hloa je do konca odprla paleto 
neštetih interpretativnih zmožnosti orkestra 
Concertgebouw, predvsem enkratne spo-
sobnosti glasbenega opisovanja in tonskega 
slikanja same fabule te suite, pa dinamično 
rahločutnost, sočasno širokopoteznost in fi-
ligransko poglobljenost fraziranja in, seveda, 
neprekosljiv Ton, ki se pri tem orkestru izpi-
suje z veliko začetnico! Za odru prijaznim, 
nekoliko zadržanim likom maestra Maris-
sa Jansonsa se skriva zagotovo ena najbolj 
impresivnih dirigentskih osebnosti našega 
časa! Za dirigentskim pultom je racionalen, 
nič teatralen, toda zato toliko bolj presunljiv 
pri učinkih, globoko v skrivnostih glasbe. 
Komaj verjetno se zdi, da je poleg orkestra 
Concertgebouw tudi šef dirigent orkestra 
Bavarskega radia (šestega na že omenjeni 
listi svetovnih orkestrov), kjer ima pogodbo 
do avgusta 2018, orkester Concertgebouw 
pa bo po koncu te sezone po enajstih letih 
prepustil nasledniku. Ostal bo »žamet godal 
in zlato trobil« … ¾   
koncert
Kraljevi orkester 
Concertgebouw
dirigent Mariss Jansons, solist 
Jean-Yves Thibaudet, klavir
Brahms, Šostakovič, Ravel
Festival Ljubljana, Gallusova 
dvorana Cankarjevega doma, 
1. 9. 2014
tehnicistično 
Povedano: če 
so drugi sijajni 
orkestri na ravni 
stereofonije, orkester 
concertgebouw 
doživljamo kot 
kvadrofonijo.
Filozofija
Prostor kot družbena  
Paradigma
Mateja Kurir 
Henri Lefebvre: Produkcija prostora. Prevod Varja 
Balžalorsky Antić. Studia Humanitatis, Ljubljana 2013, 
508 str., 28 €
K
ako brati kritično zastavljeno knjigo o prostoru izpod peresa 
avtorja, ki je pravi emblematski otrok 20. stoletja? Henri 
Lefebvre (roj. 1901) je v svojih devetdesetih letih življenja 
brusil svojo misel pri dadaistih in surrealistih, med 2. svetov-
no vojno se je bojeval na strani odporniškega gibanja, nato 
je strastno zagovarjal načela komunistične partije, ki ga je v šestdesetih 
letih izključila iz stranke in si s tem pridobila enega svojih hujših naspro-
tnikov. V povojnih letih je bil aktiven v akademskem svetu, med drugim 
je posegel tudi v vretje maja 1968, ob pedagoškem delu pa je izdal več 
kot 60 knjig in napisal čez tristo znanstvenih člankov. Največji teoretski 
odmev Lefebvrovih prizadevanj sta sprožili njegova kritika vsakdanjega 
življenja in vpeljava konceptov pravice do mesta in produkcije prostora, 
kar sta tudi istoimenska naslova dveh obsežnih monografij, s katerima 
Lefebvre velikopotezno širi Marxovo teorijo na prostor in jo tam tudi 
reaktualizira.  
Knjigo Produkcija prostora, ki je v Franciji izšla leta 1974, so že oklicali 
za klasično teoretsko delo s polja urbane teorije oziroma za eno najbolj 
vplivnih knjig o prostoru preteklega stoletja, ki posega v refleksijo arhi-
tekture, urbanizma, sociologije in filozofije. Široko zastavljena materi-
alistična analiza prostora, ki je namenjena postavitvi enotne teorije o 
prostoru in njegovi ponovni opredelitvi, je razdeljena na sedem poglavij, 
vsebinsko pa sloni na peščici udarnih formul.  
Glavno vprašanje knjige ob tem ni, zakaj je filozofija s kopico drugih 
ved postavila neštevne teorije o prostoru in nato to entiteto domala 
prekrojila v nek indiferenten vsebnik, ki ni vreden temeljitega premi-
sleka. Ta problem bo sicer za Lefebvra pomemben, če ne že celo žgoč, saj 
velikokrat izpostavlja težavnost specializiranega vedenja, ki je podvrženo 
delitvi znanja in s takim razkosanim znanjem deli in reže tudi sam pro-
stor. Vendar je tema celovitosti znanja o prostoru v Produkciji prostora 
vseeno drugotnega pomena: francoskega marksista tu prvenstveno 
zanima družbena konotacija prostora. 
Zato si v izhodišču zastavi vprašanje: »Na kakšen način obstajajo 
družbena razmerja?« Analiza, ki gradi na delu Hegla in Marxa, je tako 
fokusirana na družbeni prostor. Družbeni prostor so zaradi splošnosti in 
generalnosti velikokrat izpuščali iz razmisleka: Lefebvre pa si natanko to 
splošnost postavi za objekt refleksije. Prva opredelitev družbenega pro-
stora, ki jo bomo uporabili kot prvo v seriji priročnih formul, je: »Druž-
beni prostor je družbeni produkt.« Gre torej za prostor, ki ga ne smemo 
enačiti z miselnim prostorom (filozofov in matematikov) ali fizičnim 
prostorom (narave), ampak za prostor, ki nastane kot derivat specifičnih 
produkcijskih načinov vsake družbe. Družbeni prostor vsebuje za Lefeb-
vra namreč družbena razmerja reprodukcije in produkcijska razmerja, ki 
se razlikujejo od družbe do družbe. Družbe, ki so nastale iz zgodovine, so 
nekoč z nasiljem, zvijačnostjo in delom v njegovi perspektivi oblikovale 
svoj prostor. Ta prostor je stvaritev množice vladajočih prizadevanj in ne 
prazna vsebnost. S tem se premikamo k drugi formuli, ki nas bo zanima-
la: »Produkcija prostora je proces.« 
Poenostavljeno povedano: prostor je proizveden, ni enostavno dan. 
Lefebvre strnjeno zajame to tezo, ki je obenem glavni teoretski doprinos 
monografije, kot: »Produkcijski način ureja-proizvaja – sočasno z neka-
terimi družbenimi razmerji – svoj prostor (in svoj čas).« Ker je prostor 
proizveden, je treba tudi fokus premisleka prestaviti iz samega prostora 
na družbeno produkcijo prostora, ki je za francoskega misleca ključna za 
reprodukcijo družbe in samega kapitalizma. To dikcijo še zaostri, ko pra-
vi, da lahko družbena razmerja obstojijo le v prostoru, da je torej nosilec 
družbenih razmerij v celoti prostorski. Največ pozornosti pa je Lefebvre 
ob množici »kategorij« (stvarni, idealni, absolutni, zgodovinski) prosto-
rov namenil abstraktnemu prostoru, in s tem prihajamo do tretje formu-
le, ki se glasi: »Kapitalizem in neokapitalizem sta proizvedla abstraktni 
prostor.« Lefebvre se v svojem poskusu po nekakšnem zapisu zgodovine 
prostora najdlje ustavi pri tem prostoru, ker prav iz njegove kritične ana-
lize črpa postavke za formulacijo nekakšnega političnega programa, ki je 
v zaledju celotne knjige. Abstraktni prostor je zanj prostor blaga, denarja 
in države, ki ga je ustvarilo meščanstvo in v katerem se je mesto kot tako 
razpočilo, kaže pa težnje po homogenizaciji in poenotenju, meščanstvo 
pa naj ne bi znalo razrešiti vseh protislovij prostora, zato se danes, ko ži-
vimo v svetovnem oziroma planetarnem prostoru, premikamo v kaosu. 
Nad planetarnim prostorom sicer navidezno vlada in dominira politična 
oblast, zapiše Lefebvre, vendar ta ne dominira nad vzroki in razlogi tega 
prostora, ki so zbrani v tenzijah svetovnega trga, tehnike in znanosti ter 
demografskih pritiskov. Planetarni prostor pa je, na kratko, družbeni 
nosilec transformiranega vsakdanjega življenja. 
Knjiga, ki je uvodoma napisana izrazito gosto, napeto in sunkovito 
sveže ter preplasteno, sčasoma nekoliko zvodeni zaradi svoje dolžine in 
množice z vidika gradnje argumentacije nepotrebnih zastranitev ter šte-
vilnih površinsko podanih mnenj, ki niso obrazložena in argumentirana, 
temveč vse prevečkrat podana z vidika »resnice«. Produkcija prostora pa 
je navkljub temu delo z jasnim političnim programom, ki mimogrede ob-
računa s številnimi drugimi teoretskimi ali ideološkimi opcijami, kot so 
fenomenologija, psihoanaliza, strukturalizem in lingvistika. Ta politični 
program, ki vse do zadnjega poglavja ostaja skrit v podrastju, Lefebvre na 
koncu le koncizno zapiše – in jo strne v zadnjo formulo: »Življenje se bo 
lahko spremenilo le s produkcijo prostora.« Ta poziv k absolutni revo-
luciji raste iz nekega korenitega zasuka: kriči iz prostora kot družbene 
paradigme. ¾
gradišnikova Portugalska
Potopise Branka Gradišnika smo si zapomnili po pisateljevem samosvojem dojemanju žanra, ki 
je bržkone rojen iz avtorjeve izjave, da se je odločil napisati knjigo, kakršno si je »že od nekdaj 
želel brati«.
aljaž Krivec
i
zjava se sicer navezuje na prvo delo serije potopi-
sov, v javnosti dobro sprejete knjige Strogo zaupno 
na Irskem, vendar pa bi jo prav lahko zapisali tudi 
ob njegovi najnovejši knjigi – vsaj kar se posebnega 
pristopa tiče.
Gradišnik se ne zadovolji z golim opisom poti, ki bi 
mu nato pridodal kakšno anekdoto, osebni vidik in kopico 
(suhoparnih) zgodovinskih podatkov, temveč se rade volje 
na dolgo in široko razpiše o dogodivščinah s svojim psom 
Ferrisom, takšnih ali drugačnih diplomatskih zankah, ki 
so posledica dela njegove žene – slovenske ambasadorke 
na Portugalskem, ter o raznih malenkostih, ki se pač nuj-
no dogajajo ob nenehnih selitvah. V opisovanju dogajanja 
z nekoliko dlakocepskim pristopom in močno humorno 
noto lahko bralec vidi svojevrstno podobnost s pristopom 
ustvarjalcev serije Seinfeld. 
Tisto, kar dodatno začini potopis, je izrazita radovednost 
in razgledanost pripovedovalca. Po eni strani ga sicer zani-
ma osrednji predmet potopisa: gastronomija, zgodovina, 
vsakodnevne navade na Portugalskem. Po drugi pa tudi vse 
tisto, kar mu pade na pamet in je tako ali drugače poveza-
no z njegovim osebnim izkustvom na potovanju: tehnike 
pri biljardu, značilnosti borderkolijev in degujev, razlaga 
delovanja posebnega hišnega alarma ... vse to pa je tudi 
skrbno podkrepljeno z raznimi dodatnimi viri, na katere je 
(radoveden) bralec vselej skrbno napoten.
V tem smislu je pred nami potopis, ki razkriva vse kaj 
drugega kot turistične napotke za obravnavano državo in 
ga bržkone ne bi vzeli na pot. Zdi se, da je tisto, kar se zares 
izkristalizira, kar nekakšna realnost našega življenja iz dneva 
v dan, ki smo ga večkrat primorani preživljati ob zoprnih 
opravkih ali pa se v njem, kakopak, ukvarjamo s povsem 
posvetnimi stvarmi.
Zastavek potopisne zgodbe je povrh vsega takšen, da ima 
lahko z njegovo pomočjo avtor dober vpogled na trenutne 
politične razmere v Sloveniji in drugih evropskih državah 
ter s tem vstopa v vlogo družbenega in političnega komen-
tatorja, ki pa svojega poslanstva ne opravlja neposredno. 
Osnova temu so seveda slovensko-portugalski diplomatski 
odnosi, ki jih definirata odvisnost od Evropske unije in 
spopadanje s krizo. S pomočjo teh izhodišč lahko avtor 
med državama išče lastnosti, ki si jih delita na evropskem 
političnem parketu.
Raznorodnost tematik pa tudi pristopov, ki se gibljejo 
vse od dnevniških zapisov in kolumn do parodij na znan-
stvene prispevke, pa hkrati ruši trdno strukturo knjige, 
ki tako na trenutke daje vtis arhiviranja (pre)različnega 
materiala. Nekonsistentnost dodatno ruši videz samoza-
vedanja, da pred pisateljem ne nastaja klasičen potopis, 
katerega značilnosti pa se vsake toliko časa vendarle 
pojavijo, posebno izdatno v zadnjih poglavjih knjige, ko 
smo priča popotovanju po Azorih kot bralci tipičnega 
potopisa. Avtor to potezo utemelji s tem, da je ta pristop 
mogoč šele na tem mestu, po ukinitvi veleposlaništva 
in prenehanju ženinega službovanja ter posledičnem 
povečanju prostega časa in pospešenem popotovanju. 
Tak zaključek sicer vzpostavi prevpraševanje potopisa 
kot žanra, kar je gotovo dobrodošel pristop, vendar pa 
hkrati vendarle deluje nekoliko rokohitrsko in le potrjuje 
sum, da je v ozadju želja, da bi šlo za knjigo, v kateri se naj 
znajdejo najrazličnejši teksti, ki se avtorju zdijo zanimivi, 
vendar ne nujno relevantni.
A iskati način, kako neko državo ali potovanje predstaviti 
objektivno, tako kot bi jo lahko ob tamkajšnjem bivanju doži-
vel kdorkoli, bi bilo brezplodno. S tem bi izničili osebno noto 
besedila pred seboj, predvsem pa bi mu odvzeli bežanje iz 
okvirov nekega žanra in posledično dodano vrednost. Slednjo 
pa ima delo prav tam, ko sega na širše zvrstno področje in 
vzpostavlja »Gradišnikovo Portugalsko«, pa tudi če se ta kdaj 
pa kdaj odvija v Ljubljani ali na poligonu za agility. ¾
Branko Gradišnik
En kuža v Lizboni, 
da o ljudeh ne 
govorimo
Strogo zaupno na 
Portugalskem
Cankarjeva založba, 
Ljubljana 2014
Ljubljana 2014, 398 
str., 29,95 €
Foto Aleš Černivec
kar se izkristalizira, je 
nekakšna realnost našeG a 
življenja iz dneva v dan, ki 
smo Ga večkrat Primorani 
Preživljati oB zoPrnih 
oPravkih ali Pa se v njem, 
kakoP ak, ukvarjamo s Povsem 
Posvetnimi stvarmi.
14
zvon
 10. septembra 2014
 10. septembra 2014
15
Razgledi
Literarna teorija
Literarni Leksikon  
o naratoLogiji
Blaž ZaBel
Alenka Koron: Sodobne teorije pripovedi. ZRC SAZU, Ljubljana 2014. 285 str., 19 €
Č
eprav je vprašanje, kaj sploh je naratologija oziroma teorija pripovedi, še vedno odprto, bi jo lah-
ko zelo osnovno opredelili kot disciplino, ki se posveča proučevanju zgodbe (oziroma strukture 
znakovnih sistemov v drugih disciplinah). Naratologija v literarni vedi torej po eni strani pro-
učuje sam način pripovedovanja, pripovedovalca, pripovedne tehnike …, po drugi pa strukturo 
pripovedi, povezavo med dogodki in podobno. Če torej upoštevamo mednarodno razširjenost 
naratologije, še toliko bolj bode v oči, da teorija pripovedi v slovenski literarni vedi, z izjemo nekaterih 
praktičnih aplikacij, teoretsko ni bila deležna večje pozornosti. Ta manko so zdaj nadoknadile Sodobne teo-
rije pripovedi raziskovalke na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Alenke Koron, ki 
so pred kratkim izšle kot devetnajsti naslov zbirke Studia litteraria.
Monografija Sodobne teorije pripovedi je v grobem razdeljena na štiri dele. Uvodno poglavje je posveče-
no terminološkim opredelitvam glavnih pojmov, kot so pripoved, naratologija in teorije pripovedi. Avtorica 
predlaga izenačenje pojmov naratologija in teorija pripovedi, pri čemer se zavzame za uporabo njunih 
množinskih oblik, torej naratologije in teorije pripovedi, saj naratologija po njenem mnenju ni enovita 
metoda. Na podoben način avtorica pretrese tudi samo pripoved: s kratkim zgodovinskim pregledom tega 
pojma pokaže, da je pripoved mogoče razumeti kot posameznikov način razumevanja oziroma njegovo 
osmišljanje sveta, kar je seveda pripeljalo do razširitve naratoloških pristopov tudi na številna druga podro-
čja, na primer v teoriji filma, umetnostni zgodovini, kognitivni znanosti, psihiatriji itn.
V drugem delu avtorica bralcem predstavi zgodovinski pregled naratoloških vprašanj oziroma nara-
tologije kot literarnovedne discipline od antike do danes. Nekaj naratoloških vprašanj je tako mogoče 
zaslediti že pri Platonu, Aristotelu ter retorikih, pozneje še v zgodnji fazi teorije romana, dejansko pa lahko 
začetek naratologije kot literarne discipline umestimo v zgodnje 20. stoletje. V anglosaksonsem prostoru 
se je začela predvsem s Percyjem Lubbockom in pisateljem E. M. Forsterjem, ki sta se posvečala pripovedni 
tehniki, po drugi svetovni vojni in še pred mednarodnim razcvetom strukturalizma se je Norman Fried-
man posvetil pojmu gledišča, neoaristotelovec Wayne Booth pa je obravnaval razmerje med implicitnim 
avtorjem in pripovedovalcem. V nemško govorečem prostoru so se raziskovalci osredotočili predvsem na 
vlogo pripovedovalca: pred vojno na primer Oskar Walzel, pozneje pa še Wolfgang Kayser in Franz Stanzel, 
ki sta tudi najvidneje vplivala na slovensko literarno teorijo. 
Neodvisno od obeh zgoraj naštetih tradicij so sodobno naratologijo močno zaznamovali tudi ruski for-
malisti, predvsem Vladimir Propp s svojo študijo Morfologija pravljice, Viktor Šklovski s pojmovnim parom 
fabula/siže ter Mihail Bahtin s filozofijo jezika. V šestdesetih letih je s pojavom strukturalizma prišlo do 
velikega razmaha teorije pripovedi, ki se je razvijala v dve smeri: prva skupina raziskovalcev je poskušala 
določiti strukturno zasnovo zgodbe, druga pa se je posvečala predvsem značilnostim samega pripovedova-
nja. Alenka Koron v pregledu strukturalistične naratologije predstavi predvsem dva raziskovalca, in sicer 
Gérarda Genetta in Tzvetana Todorova, ter njun vpliv na Mieke Bal, Seymourja Chatmana in že omenjene-
ga Stanzla. V poststrukturalizmu so na naratologijo vplivale ali pa upoštevale njene ugotovitve tudi druge 
humanistične discipline, na primer historiografija, psihoanaliza, hermenevtika …, vse skupaj pa je privedlo 
do pojava številnih različnih novih teorij pripovedi v današnjem času. V zaključku poglavja Alenka Koron 
razpravlja o klasifikaciji že skoraj nepreglednega števila naratoloških teorij od feministične in intermedial-
ne naratologije do kognitivne (meta)naratologije in teorije možnih svetov.
Tretji del Sodobnih teorij pripovedi je posvečen pregledu slovenske recepcije obravnavanih teorij pripo-
vedi. Z izjemo nekaj zametkov interpretacije pri Izidorju Cankarju in Ocvirkovega nasprotovanja forma-
lizmu do konca druge svetovne vojne naratologija ni vplivala na naš prostor. Šele konec šestdesetih let se 
je začel komparativistični prostor odpirati tudi novejšim filozofskim tokovom, s tem pa so raziskovalci v 
razpravo pritegnili tudi nekatere naratološke problematike in pristope. Prvi, ki je pripovedno teorijo zares 
sistematično obdelal, pa je bil Janko Kos, ki se je pripovednoteoretsko oprl predvsem na Kayserja, tipologijo 
pripovedovalca pa prevzel po Stanzlu. Pozneje je Kos to tipologijo še dodatno razvil in nadgradil v član-
ku z naslovom Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca, kjer je razločeval tri ravni pripovedovalca: dve 
ahistorični (prvoosebni, drugoosebni, tretjeosebni ter lirski, epski, dramski pripovedovalec) in historično 
(avktorialni, personalni, virtualni pripovedovalec). Alenka Koron zelo zanimivo ugotavlja, da se je Kos pri 
korekciji Stanzlove tipologije resda oprl na Bootha (in Hegla), vendar pa je svoje ugotovitve oblikoval brez 
upoštevanja drugih sočasnih naratoloških teorij v Evropi in drugod. Med raziskovalci, ki se v novejšem 
času poslužujejo naratoloških metod, pa velja omeniti Marjana Dolgana, Mirana Hladnika, Alojzijo Zupan 
Sosič in Mirana Štuhca. V zadnjem delu avtorica podrobneje predstavi nekatere sodobnejše naratološke 
problematike, predvsem koncept vsevednega pripovedovalca, naratologijo v dramatiki, v avtobiografskih 
pripovedih in v zgodovinopisju ter naratologijo družbenih spolov, na kratko pa ugotovitve ponazori z neka-
terimi primeri iz slovenske književnosti.
Sodobne teorije pripovedi so tako po svoji zasnovi presenetljivo podobne knjižicam v poznani zbirki Lite-
rarni leksikon, še posebej tistim, posvečenim literarnoteoretskim vprašanjem (na primer Intertekstualnost, 
Hermenevtika in literarna veda, Duhovna zgodovina). Monografija Alenke Koron pa ne sledi zbirki zgolj 
strukturno, ampak tudi vsebinsko: glavni namen dela torej ni izgradnja lastnega naratološkega sistema ali 
predstavitev izvirnih znanstvenih ugotovitev, ampak predvsem nazoren prikaz teorij pripovedi po svetu, 
raziskava njihovih manifestaciji v slovenskem prostoru ter podrobnejši pregled nekaterih sodobnih na-
ratoloških problematik. Prav tak prikaz je za naš prostor nadvse dobrodošel in uspešno zapolnjuje do zdaj 
skoraj prezrto, vendar nadvse pomembno smer literarne vede.
Ob tem je vendarle treba opozoriti na določeno zagato. Namreč, velika večina naratoloških študij je 
izrazito kompleksnih in analitično razvejenih. Avtorji pogosto uvajajo številne nove in zapletene klasi-
fikacije, ki jih povzemajo v tabelah in grafih. Naj zgolj kot primer na hitro predstavim delo enega izmed 
osrednjih predstavnikov klasične naratologije, Discours du récit Gérarda Genetta. S treh ravni naracije, 
tj. pripovednega diskurza, pripovedovane zgodbe in samega pripovedovanja, se avtor loti raziskovanja 
dogajalnega časa, še posebej zaporedja, kjer obrazloži anahronijo, ki jo razdeli na prolepso in analepso, 
domet ter amplitudo, nato pa še trajanje, v sklopu katerega posebej uvede pojme pavza, scena, poročilo 
in elipsa, ter frekvenco oziroma pogostosto dogodkov, torej singulativnost, repetitivnost ali iterativnost. 
Genette nadalje obravnava naklon naracije in uvede pojem fokalizacije, ki jo deli na ničto, notranjo in 
zunanjo, nato pa predstavi še alteracijo in polimodalnost. V zadnjem delu razprave se francoski teoretik 
ukvarja predvsem s tipi govora oziroma glasovi, ki jih loči na pripovedovani, odvisni, polpremi, poročani 
in neposredni govor. Glede na časovni umeščenost med seboj loči aposteriorno, predhodno in vrinjeno 
pripovedovanje, glede na pripovedne ravni pa loči med metalepso, ekstradiegetsko, intradiegetsko in 
metaadiegetsko ravnjo, nadalje pa razlikuje še med homodiegetskim in heterodiegetskim pripovedoval-
cem.
Zelo strnjeni pregled, ki ga podajam, je na prvi pogled videti kompliciran, vendar Genette v svojem delu 
s podrobno razlago in številnimi primeri iz literature poskrbi, da je besedilu precej lažje slediti. Podobno 
seveda velja tudi za druge naratološke razprave. V monografiji Alenke Koron, ki predstavi zares obsežen 
opus teorij pripovedi, pa je kaj takega seveda tehnično nemogoče. Sodobne teorije pripovedi so zato izjemno 
kompleksno, zapleteno in zahtevno branje, vse skupaj pa še dodatno potencira strogo znanstveno besedi-
šče. Čeprav je delo izjemen prispevek k slovenski literarni vedi, je prej kot laikom namenjeno bralcem, ki 
so vsaj v grobem seznanjeni z osnovnimi pojmi literarne teorije, in predvsem tistim, ki so vajeni branja zah-
tevnih humanističnih besedil ter se ne bodo ustrašili poplave tujk in strokovnega izrazja. ¾
Filozofija
Prostor kot družbena  
Paradigma
Mateja Kurir 
Henri Lefebvre: Produkcija prostora. Prevod Varja 
Balžalorsky Antić. Studia Humanitatis, Ljubljana 2013, 
508 str., 28 €
K
ako brati kritično zastavljeno knjigo o prostoru izpod peresa 
avtorja, ki je pravi emblematski otrok 20. stoletja? Henri 
Lefebvre (roj. 1901) je v svojih devetdesetih letih življenja 
brusil svojo misel pri dadaistih in surrealistih, med 2. svetov-
no vojno se je bojeval na strani odporniškega gibanja, nato 
je strastno zagovarjal načela komunistične partije, ki ga je v šestdesetih 
letih izključila iz stranke in si s tem pridobila enega svojih hujših naspro-
tnikov. V povojnih letih je bil aktiven v akademskem svetu, med drugim 
je posegel tudi v vretje maja 1968, ob pedagoškem delu pa je izdal več 
kot 60 knjig in napisal čez tristo znanstvenih člankov. Največji teoretski 
odmev Lefebvrovih prizadevanj sta sprožili njegova kritika vsakdanjega 
življenja in vpeljava konceptov pravice do mesta in produkcije prostora, 
kar sta tudi istoimenska naslova dveh obsežnih monografij, s katerima 
Lefebvre velikopotezno širi Marxovo teorijo na prostor in jo tam tudi 
reaktualizira.  
Knjigo Produkcija prostora, ki je v Franciji izšla leta 1974, so že oklicali 
za klasično teoretsko delo s polja urbane teorije oziroma za eno najbolj 
vplivnih knjig o prostoru preteklega stoletja, ki posega v refleksijo arhi-
tekture, urbanizma, sociologije in filozofije. Široko zastavljena materi-
alistična analiza prostora, ki je namenjena postavitvi enotne teorije o 
prostoru in njegovi ponovni opredelitvi, je razdeljena na sedem poglavij, 
vsebinsko pa sloni na peščici udarnih formul.  
Glavno vprašanje knjige ob tem ni, zakaj je filozofija s kopico drugih 
ved postavila neštevne teorije o prostoru in nato to entiteto domala 
prekrojila v nek indiferenten vsebnik, ki ni vreden temeljitega premi-
sleka. Ta problem bo sicer za Lefebvra pomemben, če ne že celo žgoč, saj 
velikokrat izpostavlja težavnost specializiranega vedenja, ki je podvrženo 
delitvi znanja in s takim razkosanim znanjem deli in reže tudi sam pro-
stor. Vendar je tema celovitosti znanja o prostoru v Produkciji prostora 
vseeno drugotnega pomena: francoskega marksista tu prvenstveno 
zanima družbena konotacija prostora. 
Zato si v izhodišču zastavi vprašanje: »Na kakšen način obstajajo 
družbena razmerja?« Analiza, ki gradi na delu Hegla in Marxa, je tako 
fokusirana na družbeni prostor. Družbeni prostor so zaradi splošnosti in 
generalnosti velikokrat izpuščali iz razmisleka: Lefebvre pa si natanko to 
splošnost postavi za objekt refleksije. Prva opredelitev družbenega pro-
stora, ki jo bomo uporabili kot prvo v seriji priročnih formul, je: »Druž-
beni prostor je družbeni produkt.« Gre torej za prostor, ki ga ne smemo 
enačiti z miselnim prostorom (filozofov in matematikov) ali fizičnim 
prostorom (narave), ampak za prostor, ki nastane kot derivat specifičnih 
produkcijskih načinov vsake družbe. Družbeni prostor vsebuje za Lefeb-
vra namreč družbena razmerja reprodukcije in produkcijska razmerja, ki 
se razlikujejo od družbe do družbe. Družbe, ki so nastale iz zgodovine, so 
nekoč z nasiljem, zvijačnostjo in delom v njegovi perspektivi oblikovale 
svoj prostor. Ta prostor je stvaritev množice vladajočih prizadevanj in ne 
prazna vsebnost. S tem se premikamo k drugi formuli, ki nas bo zanima-
la: »Produkcija prostora je proces.« 
Poenostavljeno povedano: prostor je proizveden, ni enostavno dan. 
Lefebvre strnjeno zajame to tezo, ki je obenem glavni teoretski doprinos 
monografije, kot: »Produkcijski način ureja-proizvaja – sočasno z neka-
terimi družbenimi razmerji – svoj prostor (in svoj čas).« Ker je prostor 
proizveden, je treba tudi fokus premisleka prestaviti iz samega prostora 
na družbeno produkcijo prostora, ki je za francoskega misleca ključna za 
reprodukcijo družbe in samega kapitalizma. To dikcijo še zaostri, ko pra-
vi, da lahko družbena razmerja obstojijo le v prostoru, da je torej nosilec 
družbenih razmerij v celoti prostorski. Največ pozornosti pa je Lefebvre 
ob množici »kategorij« (stvarni, idealni, absolutni, zgodovinski) prosto-
rov namenil abstraktnemu prostoru, in s tem prihajamo do tretje formu-
le, ki se glasi: »Kapitalizem in neokapitalizem sta proizvedla abstraktni 
prostor.« Lefebvre se v svojem poskusu po nekakšnem zapisu zgodovine 
prostora najdlje ustavi pri tem prostoru, ker prav iz njegove kritične ana-
lize črpa postavke za formulacijo nekakšnega političnega programa, ki je 
v zaledju celotne knjige. Abstraktni prostor je zanj prostor blaga, denarja 
in države, ki ga je ustvarilo meščanstvo in v katerem se je mesto kot tako 
razpočilo, kaže pa težnje po homogenizaciji in poenotenju, meščanstvo 
pa naj ne bi znalo razrešiti vseh protislovij prostora, zato se danes, ko ži-
vimo v svetovnem oziroma planetarnem prostoru, premikamo v kaosu. 
Nad planetarnim prostorom sicer navidezno vlada in dominira politična 
oblast, zapiše Lefebvre, vendar ta ne dominira nad vzroki in razlogi tega 
prostora, ki so zbrani v tenzijah svetovnega trga, tehnike in znanosti ter 
demografskih pritiskov. Planetarni prostor pa je, na kratko, družbeni 
nosilec transformiranega vsakdanjega življenja. 
Knjiga, ki je uvodoma napisana izrazito gosto, napeto in sunkovito 
sveže ter preplasteno, sčasoma nekoliko zvodeni zaradi svoje dolžine in 
množice z vidika gradnje argumentacije nepotrebnih zastranitev ter šte-
vilnih površinsko podanih mnenj, ki niso obrazložena in argumentirana, 
temveč vse prevečkrat podana z vidika »resnice«. Produkcija prostora pa 
je navkljub temu delo z jasnim političnim programom, ki mimogrede ob-
računa s številnimi drugimi teoretskimi ali ideološkimi opcijami, kot so 
fenomenologija, psihoanaliza, strukturalizem in lingvistika. Ta politični 
program, ki vse do zadnjega poglavja ostaja skrit v podrastju, Lefebvre na 
koncu le koncizno zapiše – in jo strne v zadnjo formulo: »Življenje se bo 
lahko spremenilo le s produkcijo prostora.« Ta poziv k absolutni revo-
luciji raste iz nekega korenitega zasuka: kriči iz prostora kot družbene 
paradigme. ¾
Gre za prostor, 
ki ga ne smemo 
enačiti z miselnim 
prostorom (filozofov 
in matematikov) ali 
fizičnim prostorom 
(narave), saj nastane 
kot derivat specifičnih 
produkcijskih načinov 
vsake družbe. ¶
Potopise Branka Gradišnika smo si zapomnili po pisateljevem samosvojem dojemanju žanra, ki 
je bržkone rojen iz avtorjeve izjave, da se je odločil napisati knjigo, kakršno si je »že od nekdaj 
želel brati«.
smo priča popotovanju po Azorih kot bralci tipičnega 
potopisa. Avtor to potezo utemelji s tem, da je ta pristop 
mogoč šele na tem mestu, po ukinitvi veleposlaništva 
in prenehanju ženinega službovanja ter posledičnem 
povečanju prostega časa in pospešenem popotovanju. 
Tak zaključek sicer vzpostavi prevpraševanje potopisa 
kot žanra, kar je gotovo dobrodošel pristop, vendar pa 
hkrati vendarle deluje nekoliko rokohitrsko in le potrjuje 
sum, da je v ozadju želja, da bi šlo za knjigo, v kateri se naj 
znajdejo najrazličnejši teksti, ki se avtorju zdijo zanimivi, 
vendar ne nujno relevantni.
A iskati način, kako neko državo ali potovanje predstaviti 
objektivno, tako kot bi jo lahko ob tamkajšnjem bivanju doži-
vel kdorkoli, bi bilo brezplodno. S tem bi izničili osebno noto 
besedila pred seboj, predvsem pa bi mu odvzeli bežanje iz 
okvirov nekega žanra in posledično dodano vrednost. Slednjo 
pa ima delo prav tam, ko sega na širše zvrstno področje in 
vzpostavlja »Gradišnikovo Portugalsko«, pa tudi če se ta kdaj 
pa kdaj odvija v Ljubljani ali na poligonu za agility. ¾
Foto Aleš Černivec
kar Se izkriS talizira, je 
nekakšna realnoS t našega 
življenja iz dneva v dan, ki 
Smo ga večkrat Primorani 
Preživljati ob zoP rnih 
o Pravkih ali Pa Se v njem, 
kakoP ak, ukvarjamo S Pov Sem 
Po Svetnimi Stvarmi.
 10. septembra 2014
16
Dialogi
 10. septembra 2014
Eva vrbnjak, f o to jožE Suhadolnik
A
kademik Niko Grafenauer (roj. 1940) je ti-
sti kritični intelektualec našega časa, čigar 
izrečena ali zapisana opažanja o sodobni 
slovenski družbi, kulturi ali politiki nikdar 
ne ostanejo prezrta in vselej dvignejo nekaj 
prahu. Zase pravi, da je »ahasverski iskalec 
smisla in resnice biti«, v intervjuju za Poglede pa je med 
drugim razmišljal o duhovnem stanju slovenske družbe in 
o s tem povezani vlogi kulture in intelektualcev ter prišel 
do zaključka, da smo zapadli v mentalno bedo in da je naša 
kultura v duhovnem smislu tako relativizirana, da ni več 
tehtna in upoštevanja vredna.
V vaši poeziji in tudi v študijah oz. interpretacijah sloven-
skega pesništva (Odisej v labirintu) se pogosto srečujemo s 
fenomenom časa in eksistence, kar ponazarja pojem diha 
ali dihanja. Diham, da ne zaide zrak je tudi naslov knjige 
vaših zbranih pesmi. Kako bi na kratko pojasnili to vašo ob-
sedenost z obema pojmoma ali, bolje rečeno, formativnima 
sestavinama vašega dojemanja človekovega obstoja?
To vprašanje se nanaša na vlogo obojega v ontološki 
pozituri mojega videnja sveta oziroma časa in prostora, 
biti in bivanja. O tem, o dihu v mojih pesmih v eni svojih 
filozofskih razprav zelo tenkočutno govori dr. Lenart Škof. 
Jaz sam, ki sem v mišljenju potomec Camusovega sizifovske-
ga eksistencializma, Heideggrove eksistencialne filozofije, 
Gadamerjeve in Finkove intuitivne fenomenologije ipd., 
sem v skladu s tem še kar naprej ahasverski iskalec smisla 
in resnice biti, se pravi na poti v neznano. To sem poskušal 
prikazati tudi v naslednji preprosti domislici: Smisel življe-
nja se toliko časa skriva pred nami, dokler nas za slovo ne 
potreplja po rami.
Ne bo odveč, če povem, da v to obzorje brez dvoma spadajo 
tudi Saturnovi prstani nemškega pisatelja W. G. Sebalda. 
Prebral sem jih pred nedavnim; presunili, zbegali in pre-
vzeli so me predvsem s prikazovanjem kontingentnosti in 
naključnosti časa v človekovi eksistenci in vsega tistega, kar 
iz tega izhaja, vsekakor pa temeljno zaznamuje današnji s 
kibernetiko prepreženi svet in naše bivanje v njem. 
Dobro desetletje ste član Slovenske akademije znanosti 
in umetnosti (SAZU). Se vam zdi, da ste akademiki dovolj 
odzivni na dileme sodobne slovenske družbe oz. tankočutni 
pri predvidevanju družbenih fenomenov?
Že drugi mandat sem tajnik razreda za umetnosti. Na 
sejah vsakokrat razpravljamo tudi o aktualnih kulturnih in 
kulturnopolitičnih vprašanjih, ki imajo globlje družbene 
korenine, kot se zdi na prvi pogled. Z njimi se srečujejo tudi 
akademiki v drugih razredih. Zato SAZU vseskozi pripravlja 
različne dispute – od predavanj, okroglih miz, simpozijev in 
drugih oblik mnenjskega soočanja, ki po svoji tehtnosti in 
kritični drži sodijo v območje verodostojnega akademskega 
razmisleka. Sam sem (skupaj z Alenko Puhar in Gojkom 
Zupanom) pred nekaj leti pripravil dvodnevni mednarodni 
simpozij o slikarstvu Zorana Mušiča, na podlagi katerega 
je dobro leto dni pozneje izšla tudi odlična monografija z 
naslovom Videnja Zorana Mušiča (2013).
Prav zdaj pa so v teku tudi priprave na dvodnevni no-
vembrski simpozij z naslovom Humanizem in humanistika, 
ki je razdeljen v tri tematske sklope, med katerimi je vsaj 
zame najpomembnejši zadnji, ki zadeva pomen in vlogo 
humanistike danes. V tezah in osnutku koncepta za sim-
pozij sem ga mdr. označil z naslednjimi vprašanji: Kakšno 
je formativno poslanstvo humanistike? Ali je humanistika 
v krizi? Kako je razvidna v družbeni nomenklaturi? Kje je 
občutiti insuficience, ki vplivajo na nizko stanje duha v na-
šem političnem, gospodarskem, kulturnem idr. dogajanju. 
Kakšna sta vloga in poslanstvo Cerkve? Kako je z individu-
alno moralo in družbenim etosom? Ali je brez refleksije in 
kritičnega samopremisleka sploh še mogoče sebi, družbi in 
naciji zagotoviti identiteto? 
K sodelovanju na simpoziju je povabljenih blizu petdeset 
intelektualcev različnih duhovnih naravnanosti in izkušenj. 
Prepričan sem, da se jih bo simpozija udeležilo več kot 
polovica, kar je, kot vem iz prakse, običajni izkupiček pri 
tovrstnih vabilih. Vsi prispevki bodo seveda tudi objavljeni 
v posebni publikaciji SAZU. 
Kakšen pa je po vašem mnenju vpliv akademikov v 
javnosti?
To je prepuščeno posameznikom, med katerimi nas je 
kar nekaj, ki se s svojimi kritičnimi stališči in presojami 
oglašamo v javnosti, bodisi da gre za strokovna stališča ali 
pa za presojanje aktualnih družbenopolitičnih dogodkov, 
pojavov in razmerij na Slovenskem. 
SAZU kot vrhovna nacionalna ustanova, ki v svojem 
članstvu združuje najrazličnejše duhovne profile znan-
stvenikov in umetnikov, zaradi habitusa ne more in tudi 
ne sme v javnosti nastopati kot kakšna družbenopolitična 
organizacija, ki se pogosto ubada tudi z zelo efemernimi 
zadevami kratke sape. To pomeni, da se SAZU konsenzu-
alno ne more vpletati v pogrošne politikantske igre, afere 
in spopade. Pomembno pa je, da se opredeli in izrazi svoje 
stališče v zvezi s ključnimi vprašanji, ki se nanašajo na 
integriteto nacije, na ustavno zagotovljeno kulturno in 
nacionalno identiteto, da nastopa zoper omejevanje de-
mokracije in prostosti duha, skratka vsega tistega, kar krni 
naš svet, da bi se razvijal po meri evropskih standardov in 
moderne evropske države. Ta konsenz pa je v SAZU, kot 
menim, vendarle vnaprej zagotovljen.
Novi predsednik SAZU je svoj program strnil v stavek Več 
delavnosti na Novem trgu 3 in podpiranje slovenščine, da 
bi ta postala in ostala najljubši predmet večine slovenskih 
otrok, v katerem lahko zaslutimo nekakšno stisko glede 
vprašanja jezika. Kako ste ga razumeli vi?
Najprej moram povedati, da SAZU ni nobena delovna 
brigada, ki bi po možnosti proizvajala udarnike, čeprav si 
jo nekateri trivialni kritični umi zamišljajo na ta način. 
Zato tudi besed predsednika dr. Tadeja Bajda, ki jih nava-
jate, nikakor ni mogoče razumeti na ta način. Res pa je, da 
poskuša z njimi odgovarjati prav temu duhu, ki je navzoč 
vsepovsod in ugonablja vse konstitutivne sestavine našega 
družbenega bitja in žitja. 
Niko Grafenauer, pesnik, 
prevajalec in esejist
Sprašujem se, kako je mogoče, da smo po osamosvojitvi 
zdrsnili na dno evropske lestvice. Kako smo se lahko v 
dobrih dvajsetih letih pri evropskih in ameriških bankah 
(pa sploh ne vemo, pri katerih) zadolžili za 30 milijard, 
kar je veliko več, kot je znašal dolg bivše Jugoslavije? Kako 
je lahko v razsulu družbeno gospodarstvo, ki ga nismo 
– tako kot so storili drugi vzhodni udi EU – pravočasno 
prestrukturirali ali privatizirali? Kako je mogoče, da nam 
nezadržno propada in komaj še diha javno zdravstvo? 
Kako da se ne počisti s klikami in lobiji v naših bankah 
skupaj z njihovimi udbomafijskimi ozadji? Kraja se kar 
nadaljuje, državljani pa koruptivne banke še naprej zala-
gamo z novimi in novimi kontingenti denarja, s katerim 
naj bi jih sanirali. 
In kaj naj rečem o kulturi? Nič, ker je v duhovnem smi-
slu relativizirana do te mere, da o meritorni kulturi ni več 
mogoče govoriti. Kje je danes kulturna elita, ki seveda ni 
ne ideološko ne materialno determinirana? Ni je, ker je v 
takem občestvu in razmerah ne more biti. Egalitarizem je 
vsepričujoč in uničujoč. Od kod Slovencem takšna privrže-
nost prividu, ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem 
svojih votlih mišic in zagotavljanjem, da se bodo spravili 
nad sistemsko in vsakršno drugo korupcijo, razmere pa 
se ne spremenijo niti za las? Zakaj se nam kar naprej po 
dveh letih menjavajo vlade, ki degradirajo ali prenavljajo 
Kje je 
nAšA 
KulturnA 
elitA? 
ni je
 10. septembra 2014
17
Dialogi
organizacija, ki se pogosto ubada tudi z zelo efemernimi 
zadevami kratke sape. To pomeni, da se SAZU konsenzu-
alno ne more vpletati v pogrošne politikantske igre, afere 
in spopade. Pomembno pa je, da se opredeli in izrazi svoje 
stališče v zvezi s ključnimi vprašanji, ki se nanašajo na 
integriteto nacije, na ustavno zagotovljeno kulturno in 
nacionalno identiteto, da nastopa zoper omejevanje de-
mokracije in prostosti duha, skratka vsega tistega, kar krni 
naš svet, da bi se razvijal po meri evropskih standardov in 
moderne evropske države. Ta konsenz pa je v SAZU, kot 
menim, vendarle vnaprej zagotovljen.
Novi predsednik SAZU je svoj program strnil v stavek Več 
delavnosti na Novem trgu 3 in podpiranje slovenščine, da 
bi ta postala in ostala najljubši predmet večine slovenskih 
otrok, v katerem lahko zaslutimo nekakšno stisko glede 
vprašanja jezika. Kako ste ga razumeli vi?
Najprej moram povedati, da SAZU ni nobena delovna 
brigada, ki bi po možnosti proizvajala udarnike, čeprav si 
jo nekateri trivialni kritični umi zamišljajo na ta način. 
Zato tudi besed predsednika dr. Tadeja Bajda, ki jih nava-
jate, nikakor ni mogoče razumeti na ta način. Res pa je, da 
poskuša z njimi odgovarjati prav temu duhu, ki je navzoč 
vsepovsod in ugonablja vse konstitutivne sestavine našega 
družbenega bitja in žitja. 
Sprašujem se, kako je mogoče, da smo po osamosvojitvi 
zdrsnili na dno evropske lestvice. Kako smo se lahko v 
dobrih dvajsetih letih pri evropskih in ameriških bankah 
(pa sploh ne vemo, pri katerih) zadolžili za 30 milijard, 
kar je veliko več, kot je znašal dolg bivše Jugoslavije? Kako 
je lahko v razsulu družbeno gospodarstvo, ki ga nismo 
– tako kot so storili drugi vzhodni udi EU – pravočasno 
prestrukturirali ali privatizirali? Kako je mogoče, da nam 
nezadržno propada in komaj še diha javno zdravstvo? 
Kako da se ne počisti s klikami in lobiji v naših bankah 
skupaj z njihovimi udbomafijskimi ozadji? Kraja se kar 
nadaljuje, državljani pa koruptivne banke še naprej zala-
gamo z novimi in novimi kontingenti denarja, s katerim 
naj bi jih sanirali. 
In kaj naj rečem o kulturi? Nič, ker je v duhovnem smi-
slu relativizirana do te mere, da o meritorni kulturi ni več 
mogoče govoriti. Kje je danes kulturna elita, ki seveda ni 
ne ideološko ne materialno determinirana? Ni je, ker je v 
takem občestvu in razmerah ne more biti. Egalitarizem je 
vsepričujoč in uničujoč. Od kod Slovencem takšna privrže-
nost prividu, ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem 
svojih votlih mišic in zagotavljanjem, da se bodo spravili 
nad sistemsko in vsakršno drugo korupcijo, razmere pa 
se ne spremenijo niti za las? Zakaj se nam kar naprej po 
dveh letih menjavajo vlade, ki degradirajo ali prenavljajo 
ukrepe prejšnje ali celo več prejšnjih. Vprašati se mora-
mo, ali niso prav v tem ključni razlogi za to, da slovenska 
družba in gospodarstvo stagnirata ali celo nazadujeta v 
vseh pogledih.
Kot kakšno na podlagi povedanega ocenjujete duhovno 
stanje slovenske družbe in v njej vlogo kulture, ki nam jo 
predstavlja jezik?
Odgovoril vam bom z enim stavkom, ki sem ga nekoč 
postavil v naslov svojega eseja: Brez kulture ni sveta. To 
lahko dopolnim: brez politične, ekonomske, naravovarstve-
ne, univerzitetne, verske, narodopisne, fizične kulture ni 
slovenskega sveta, ki mu je temelj slovenščina kot dignitetno 
zavezujoče izročilo. 
Težave z jezikom, kaj šele z njim kot konstitutivno kate-
gorijo slovenske identitete, so najgloblje povezane z vsem 
maloprej opisanim. Pri etični in duhovni razpuščenosti 
slovenske družbe, kot jo danes zaznavam, me zelo skrbi 
za naš jezik. Temu je bil posvečen tudi simpozij SAZU, na 
katerem je tekla beseda o rabi slovenščine in angleščine na 
univerzah. Zavedam se, da je globalizacija bistveno povezana 
tudi z vprašanjem slovenskega jezika in s tem slovenskega 
sveta kot takega. Ne me razumeti narobe. To je živ, nazadržen 
tehnološki in civilizacijski proces, v katerem pa že zaznavam 
nekatere anticipacije upadanja avtentične skrbi za slovenski 
jezik. Bojim se, da bomo v bližnji prihodnosti Slovenci ob 
današnjem vedenju in odnosu do maternega jezika kmalu 
postali sarmatski Pruzzi.
Katere so po vašem mnenju ključne (aktualne) dileme, 
s katerimi se moramo soočiti kot narod?
Nizko stanje duha na Slovenskem je pogojeno z mental-
no bedo, ki izhaja iz vsega doslej povedanega. Ali drugače 
rečeno: nobene žive iskre ni, ki bi vzbudila latentne poten-
ciale energije, da se slovenski svet in država izgrebeta iz 
močvare, v kateri čepimo. Zato tudi ni nobenega verodo-
stojnega državnika. Družbeni etos je poniknil, razraščata 
pa se subjektivistična samovolja, ki nima nobenega korelata 
v kakršnemkoli družbenem moralnem imperativu. To je 
opazno tudi pri volivcih. 
Zrelost naroda najbrž odraža njegova sposobnost pre-
roda, ta pa temelji mdr. tudi na spravi. Kako veliko škodo 
smo si naredili, ker odlašamo s tem, kar nam nalaga civi-
lizacijska dolžnost?
Faucibus premor je Ciceronov izrek, ki mi pri tem vpra-
šanju najprej pade na pamet. Kajti zares me stiska za grlo, 
ker se moramo kar naprej vračati k vprašanju sprave. Do-
kler ne bomo razrešili te svoje težave, nas bodo Huda jama, 
Teharje, Rog, Crngrob in vsa druga grobišča po vojni brez 
sodbe pobitih in zakopanih na naših tleh opominjali, da smo 
civilizacijsko in etično pohabljena nacija, ki se ni zmožna 
izkopati iz tranzicije. 
Ne le da v parlamentu niso sprejeli lustracijskega zako-
na, podpisali in podprli niso niti evropske spomenice oz. 
deklaracije, ki zavržno obsoja vse tri evropske totalitarizme 
v 20. stoletju – fašizem, nacizem in boljševizem, v zadnjem 
obdobju pa je na ničli tudi tista državotvorna zavest, ki se 
je izrazila s plebiscitom. Vse to je več kot očitna posledica 
naše moralne, kulturne in politične insuficientnosti ali 
nezrelosti, kot pravite.
Zapisali ste, da je alienacija postala vseprisotna v našem 
načinu biti, da je resnica biti nadomeščena s smislom biti, 
ki se uveljavlja s samovoljo in voljo do moči. Je spet prišel 
čas za prevrednotenje vrednot?
Vprašanje alienacije je temeljno povezano z načinom biti 
vsega sveta in ni vezano zgolj na ta trenutek in ne omejeno 
na Slovence. Meni se kaže tako v globalnih razsežnostih kot v 
podrobnostih. Najbolj razločno pa jo je vsakodnevno zaznati 
v medijih. Laž in resnica se prekrivata in skupaj tvorita našo 
virtualno resničnost, ki ji verjamemo, da je prava in edina. 
Še bolj pa se bo razbohotila v prihodnosti. Zato me skrbi, da 
se bo avtentična zgodovinska resnica naše dobe zelo kmalu 
uveljavila v trku civilizacij in v vsem tistem, kar bo temu 
sledilo. Kajti v virtualnem svetu je tudi smrt le privid. 
Resnica biti, kot pravite, v sebi nosi tudi smrt. Dušan 
Pirjevec je denimo zapisal, da ravno »razkritost resnice in 
pomena smrti prinaša s seboj vprašanje, kako biti«. 
Ključno filozofsko vprašanje, s katerim se je v svojih pre-
davanjih in študijah o evropskem romanu ukvarjal dr. Dušan 
Pirjevec, je bilo vprašanje metafizike, kot ga je tematiziral 
v nizu razprav, objavljenih v zbirki Sto romanov, začenši s 
Cervantesovim Don Kihotom pa vse do Bratov Karamazovih 
kot zadnjo v ciklusu 12 spremnih študij, ki so 1979 posthumno 
izšle v samostojni knjigi Evropski roman. 
Kot nekdanjega visokega partizanskega poveljnika in 
partijskega funkcionarja ga je v njegovem univerzitetnem 
času, ko se je posvetil proučevanju literature in študiju filo-
zofije od antike do Heideggra in drugih modernih mislecev, 
ves čas vznemirjalo temeljno ontološko vprašanje in seveda 
njegove emanacije v umetniških delih – to pa je vprašanje 
razmerja med smislom bivanja in resnico biti. Ali kot je 
zapisal dr. Tine Hribar v uvodu v Pirjevčeva predavanja, ki 
jih je leta 1992 pod naslovom Metafizika in teorija romana 
posthumno izdala založba Nova revija. Takole pravi: »Notra-
nje nasprotstvo Don Kihota je v tem, da je po svojem bistvu 
še zmerom Dobri, a da tedaj, ko spreminja svet in s tem svoje 
izvorno bistvo, povzroča zlo.«
To je bilo že od vsega začetka tudi kritično izhodišče za 
Pirjevčevo samospraševanje v zvezi z njegovim revolucionar-
nim aktivizmom in partizanstvom, kar ga je v študiji o Kara-
mazovih na koncu privedlo tudi do tematizacije vprašanja 
o Bogu in njegovem pomenu v metafizičnem hologramu in 
hkrati v subverzivnih eksistencialnih postopkih in dejanjih 
junakov v romanih Dostojevskega. Takšen refleksivni obra-
čun s samim sabo in s svojo revolucionarno izkušnjo je bil 
v mojih očeh za Pirjevca prelomnega pomena. Nikakor pa 
pri tem ni šlo za njeno zanikanje, ker je to lahko le prazna 
moralistična kretnja, ne pa upoštevanje in priznavanje re-
snice, ki pripada človekovi usodi. 
Kakšen vpliv je na vaše formiranje v študentskih letih 
imelo delo in lik profesorja Pirjevca?
Dušan Pirjevec je bil vrhunski univerzitetni profesor 
in mislec, ki je s svojo refleksijo in interpretacijami ne 
le literarnih del ali filozofskih tez in fenomenov, pač pa 
tudi s kritičnim disputom in s polemikami o različnih 
odprtih vprašanjih v družbi in v našem duhovnem ži-
vljenju vsekakor formativno in odločilno vplival na moj 
način mišljenja in intelektualno obzorje, ki se je napajalo 
iz evropskih virov in duhovnih izzivov, še posebej tistih, 
ki so spodbujali kritično misel in presojo razmer v kulturi 
in družbi. Zato je bila njegova predavalnica vedno polna, 
saj so ga hodili poslušat tudi študentje z drugih fakultet 
in celo z gimnazij. 
V času študija me je Pirjevec povabil v ožjo redakcijo 
revije Naša sodobnost, kjer je bil odgovorni urednik, jaz pa 
sem imel na skrbi književno in filmsko kritiko v reviji. To 
najino sodelovanje se je končalo leta 1964, ko je redakcija 
s podporo in podpisi 64 sodelavcev, ki smo jih povabili na 
posvet, objavila protestno izjavo v zvezi z ukinitvijo revije 
Perspektive, katere sodelavec sem bil tudi jaz. Zaradi poli-
tično nesprejemljive izjave smo, kot je bilo pričakovati, vsi 
»leteli«, skupaj z Dragom Šego, glavnim urednikom. Istega 
leta ali morda leto dni pozneje je Dušan Pirjevec izstopil iz 
Zveze komunistov, kar je bilo za marsikoga, ki ga ni pobliže 
poznal, veliko presenečenje. Posledica tega je bila, da tudi 
jaz zaradi svoje »moralnopolitične neprimernosti« nisem 
imel nobene možnosti, da postanem njegov asistent na 
oddelku za komparativistiko in literarno teorijo, o čemer 
sva se dogovarjala.
Ste idejno-programski »oče« založbe Nova revija, ki se 
je devetdesetih razvila v vrhunsko založniško hišo, letos 
pa dočakala neizbežni stečaj. Če se ozrete na teh skoraj 
25 let svojega uredniškega delovanja – bi karkoli naredili 
drugače?
Predvsem ne bi dovolil stečaja. Vendar bi moral za to imeti 
primerno kapitalsko in politično podporo. Duhovne je bilo 
dovolj. Prav zato ugotavljam, da smo evropsko neprimerljivi 
primerek naroda in države, ki nezadržno izgublja svoj du-
hovni habitus in nacionalno specifično težo. S tem mislim, 
da postajamo čedalje bolj podobni šentflorjanski družbi, v 
kateri imajo glavno besedo vseh vrst nacionalni interesi 
(brez nacije), saj si drugače ni mogoče zamišljati, da banke 
znova in znova terjajo dokapitalizacijo, ki je posledica tega 
interesa. Ta se razglaša za nacionalnega, v resnici je pa, po 
kmečko rečeno, brezsramna kraja v tranzicijski družbi, ki se 
še ni sestavila v državotvorno nacijo in vzpostavila tistega 
normativnega evropsko veljavnega pravnega reda in 
SloveNSKA KUlt URA Je 
v DUhov Nem SmiSl U 
RelA tiviZ iRANA Do te me Re, 
DA o me Rito RNi KUlt URi Ni 
veČ mogoČ e govo Riti. KJ e 
Je DANeS KUlt URNA elit A, Ki 
SeveDA Ni Ne iDeološK o N e 
mAteR iAl No D eteR miNiRANA? 
Ni Je, KeR Je v t AKem ob ČeStvU 
iN RAZmeRAh Ne mo Re biti.
Pri etični in duhovni 
razPuščenosti slovenske 
družbe, kot jo danes zaznavam, 
me zelo skrbi za naš jezik. 
bojim se, da bomo v bližnji 
Prihodnosti slovenci ob 
današnjem vedenju in odnosu 
do maternega jezika kmalu 
Postali sarmatski Pruzzi.
☛
18
Dialogi
 10. septembra 2014
sankcij, ki ga ta red terja za vidne in skrivne kriminalce, ali 
za moralno oporečne osebe, ki jih ne manjka tudi v samem 
pravosodju.   
Kar pa zadeva moje četrtstoletno obdobje, ki sem ga v živo 
prebil z Novo revijo, je ta čas zame nezamenljiv, saj pomeni 
prav to, kar je Platon v svojem traktatu o Protagori, kjer 
obravnava sofiste, prikazal kot temeljno vprašanje resnice 
in moralne verodostojnosti. » Ti namreč hvalijo vso svojo 
robo brez razlike,« pravi, »ne da bi vedeli, kaj res koristi, 
kaj pa škoduje.«
Ko je skupina kritičnih intelektualcev leta 1982 ustano-
vila mesečnik Nova revija, se je dobro zavedala, da Zveza 
komunistov v družbenem, političnem in duhovnem smislu 
vzdržuje in goji prav ta jalovi sofizem tako na ideološki kot 
na praktični ravni, saj so morali vsi vodilni v podjetjih in 
ustanovah skrbno čuvati svoje partijske izkaznice, ki so 
pričale o njihovi »moralnopolitični neoporečnosti«. 
Ni se čuditi, zakaj je 57. številka Nove revije s podnaslovom 
»prispevki za slovenski nacionalni program«, ki sva jo v vlogi 
glavnega in odgovornega urednika mesečnika podpisala 
Dimitrij Rupel in jaz, vzbudila ne le polemike in politično 
besnenje po vsej Jugoslaviji, saj so mnogi v njej ugledali se-
paratistično zamisel o samostojni slovenski državi – magari 
v jugoslovanski konfederaciji. To je bil, kot se je pokazalo 
nekaj let pozneje na plebiscitu, naš verodostojni in edini 
pravi protodržavni nacionalni interes.  
Znotraj tega, kar je politično spodbudila 57. številka, se je 
zgodil, kot sklepam, tudi premik oz. obračun s slovenskimi 
starokomunisti. Stranko in CK so prevzeli mladokomu-
nisti, večkrat jim rečem tudi evrokomunisti, z Milanom 
Kučanom na čelu. Ti so, kot vem, preprečili tudi pogrom 
na oba urednika in na nekatere avtorje v 57. številki, kar 
so zahtevali tako slovenski titostalinisti kot zvezni CK. 
Zvezno državno tožilstvo z Milošem Bakićem na čelu, ki 
je že sestavljal obtožnico, pa sploh. »Vse pozapret,« so kri-
čali nekateri med našimi stalinisti. Nič ne pretiravam, da 
sem takrat nekaj dni zapored vsak večer hodil na balkon 
oprezat, kdaj bom spodaj ugledal marico, saj sem bil tudi 
sicer stalni gost na zaslišanjih v udbovskem centru na Ko-
tnikovi ulici v Ljubljani, kjer pa so se večinoma obnašali 
spodobno. Zanje je bilo pomembno predvsem to, da ne bi 
pozabil, kako sem pod stalnim partijskim in udbovskim 
nadzorom. Na koncu je bilo tako, da so nekateri zasliševalci 
začeli z vidnim zanimanjem poslušati mene. Ne vem, ali so 
izklopili mikrofon, saj mi ni bilo mar za to, ker sem vedel, 
da že tako ali tako vse vejo.
Zadnja leta smo v medijih občasno lahko zasledili zapise 
(tudi) na račun vašega direktorovanja in urednikovanja na 
Novi reviji, ki so vam npr. očitali programske napake (tudi 
megalomanijo) ali pa dejstvo, da ste vedeli za neizplačevanje 
honorarjev in prelivanje subvencij …
Ne vem, katere medije imate v mislih. 
Na primer Delo, Dnevnik ali Mladino.
Tiste, ki si upajo govoriti o mojih »programskih napakah« 
in o »megalomaniji«, pa ta hip vabim in kličem, da mi eno 
in drugo utemeljijo, kot se spodobi, saj mi drugače ne preo-
stane drugega, kot da jih pošljem v naročje protagorjanskih 
sofistov, ki so mi zmerom šli na živce. 
Duhovno sem res neke sorte megaloman. Ko sem leta 
1990 na osnovi mesečnika Nova revija, ki je v svojem okrožju 
združeval vrhunske slovenske pisatelje, pesnike, filozofe in 
druge razumnike, skupaj z družbeniki iz tega kroga osnoval 
založbo Nova revija, sem si po svoje oddahnil. Potencial je 
bil tolikšen, da je sam po sebi klical k tej odločitvi, saj revija 
ne more nadomestiti knjig.
Naj povem, da smo pri založbi poleg mesečnika Nova 
revija in pozneje kulturnopolitičnega magazina Ampak, ki je 
kmalu postal pomembno glasilo kritičnega intelektualnega 
kroga sodelavcev, izdajali še tri strokovne revije: Phainome-
na za filozofijo, Dignitas za pravo in sociologijo, Poligrafi za 
religiologijo. K temu lahko prištejem še tri tehtne zbornike 
s pomenljivimi naslovi Samostojna Slovenija, Evropski izziv 
in Sproščena Slovenija, da o Odločbah in sklepih ustavnega 
sodišča, ki smo jih izdajali med letoma 1993 in 2010, niti ne 
govorim. Ne morem in ne smem pa spregledati tudi zbirke 5 
obsežnih reprezentativnih zgodovinopisnih knjig, ki so izšle 
pod naslovom Slovenska kronika, za katero smo prejeli vsega 
185.000 € subvencij. Za nameček pa smo izdali še Slovenski 
zgodovinski atlas, ki je žal povzročil hudo kri pri nekaterih 
iz cerkvenih krogov.
Naj mi bo dovoljeno, da v ta pregled za ilustracijo za-
jamem še dve posebnosti s področja leposlovja. V zbirki 
Feniks smo izdali kar nekaj ponatisov močno zdelanih ali 
dotrajanih odličnih del iz naše literarne preteklosti. Leta 
1998 pa je pod naslovom Orfejev spev izšla tudi obsežna 
antologija svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov. 
Pri sestavljanju knjige je sodelovalo 32 pesnikov – vsakdo 
od njih je sledil mojemu uredniškemu navodilu, da izbere 
deset pesnikov, od vsakega vključi v izbor eno samo pesem, 
vse skupaj pa opremi tudi s svojim avtorskim premislekom 
oziroma komentarjem. Nastala je izjemno zanimiva anto-
logija v odlični opremi Janeza Bernika, ki je vzbudila veliko 
pozornost na Frankfurtskem knjižnem sejmu.  
In kaj naj rečem o svojih »programskih napakah« in 
»megalomaniji«? Čas je kot veter, ki razpihava pleve in 
pušča zrnje, je zapisal Fran Levstik. Zato vas moram vpra-
šati, kaj imate v mislih, ko me sprašujete o mojih zadnjih 
letih »direktorovanja in urednikovanja« na Novi reviji. Če 
s tem merite na moja »zadnja leta« pred prelomom tisoč-
letja, sem, oprostite, malce začuden in časovno zmeden. 
Kajti leta 2001 sem odšel v pokoj in direktorsko mesto 
prepustil svojemu nasledniku gospodu Tomažu Zalazniku. 
Kaj sem napravil kot direktor in urednik, pa prepuščam 
Levstikovemu vetru časa, ki naj odpihne pleve in pokaže 
zrnje, ki je ostalo za mano. Med taka zrnja pa poleg revij in 
knjig vsekakor sodi tudi Inštitut Nove revije, ki smo ga na 
pobudo in s prizadevanjem fenomenologov ustanovili leta 
2006. To dragoceno mišljenjsko ustanovo že vse od začetka 
programsko vodi eden najvidnejših slovenskih filozofov 
dr. Dean Komel, administrativno pa je vključena v okrožje 
založbe, ki ji načeluje direktor Zalaznik.
Bili ste tudi predsednik Kluba Nove revije, ki je v tistem 
času deloval s polno paro. Kaj lahko rečete o svoji izkušnji 
s pripravami programa in srečanj, ki ste jih organizirali v 
Klubu?
Vsega tega je bilo res veliko, saj sem v klub vabil tudi 
tujce. Omenil bom samo dve imeni, ki sta bili v času našega 
osamosvajanja za nas v resnici velikega pomena. Prvi je 
bil ameriški veleposlanik v Beogradu, ki je moral slediti 
navodilom tedanjega zunanjega ministra Bakerja, zato je 
bilo naše srečanje z njim še posebej pomembno. Warren 
Zimmerman je pozorno prisluhnil našim razlogom in op-
cijam v zvezi z osamosvojitvijo, povedal pa je tudi, zakaj 
ZDA tako nasprotujejo razpadu Jugoslavije, saj je ta bila 
pomemben »neuvrščeni« tampon med obema blokoma v 
času hladne vojne. Drugi tovrstni gost pa je bil nekdanji 
poljski disident, zapornik in publicist Adam Michnik, ki je 
danes glavni urednik in šef največjega poljskega dnevnika 
Gazeta Wyborcza.
V klubu so se zvrstili tudi številni domači opozicional-
ci in Demosovci, začenši z dr. Jožetom Pučnikom. Če bi 
bilo mogoče, bi jih zgolj po spominu lahko naštel več kot 
trideset. 
Vrstili so se tudi glasbeni in literarni večeri, okrogle mize 
in diskusije v zvezi z aktualnimi dogodki in razmerami 
v politiki, kulturi, šolstvu in gospodarstvu. Redno smo 
pripravljali tudi slikarske in kiparske razstave znamenitih 
slovenskih umetnikov. Naštel bom samo nekaj imen, ki mi 
ob tej priložnosti padejo na pamet: Vladimir Makuc, Jože 
Tisnikar, Marijan Tršar, Janez Bernik, Drago Tršar, Andrej 
Jemec, Stane Jarm, Peter Černe, Milan Bizovičar, Emerik 
Bernard, Mirsad Begić, Jakov Brdar in še vrsta drugih. 
V knjigi Prividi (2009) skozi uvide v globine življenja 
obravnavate temeljno vzdušje sodobnega časa. Zakaj se 
nam, po vašem mnenju, ti uvidi nenehno izmikajo in kaj 
imajo s tem prividi?
Nekaj malega sem o prividih in njihovem virtualnem 
značaju že povedal. Ker pa me sprašujete o knjigi Prividi, 
vam moram razložiti, kako je sploh nastala. S slikarko in 
ilustratorko Alenko Sottler sem se dogovoril, da s svojimi 
ilustracijami dopolni mojo zbirko Skrivnosti. Preteklo je kar 
nekaj časa, ko mi je pokazala nekaj risb, ki jih je motivno 
vezala na moje pesmi, v likovni artikulaciji pa so bile tako 
samosvoje in duhovno izvirne, da sem se jih ustrašil, ker 
niso sodile v zbirko, saj so preglasile pesmi v njej. Predlagal 
sem ji, da k njim napišem povsem nove verze. S svojimi 
podobami me je namreč izzvala in navdušila do te mere, 
da sem jih poskušal po svoje pesniško tematizirati. Nastala 
je res svojevrstna ilustrirana knjiga, v kateri se po Alenkini 
zaslugi zares prikazujejo prividi, ki implicitno označujejo 
alienativno, tegobno in z ironično distanco podloženo 
»vzdušje sodobnega časa«, kot to imenujete vi.
Novejše pesmi v izboru Diham, da ne zaide zrak (2010) 
ste naslovili Odmiki. Od koga oz. česa se v njih odmikate 
in ali so te pesmi že gradivo za novo izvirno pesniško 
zbirko za odrasle?
Naslov ciklusa Odmiki res nakazuje, da gre za pesmi, ki 
se v estetski fakturi razlikujejo od preostalega opusa, ki je 
zajet v knjigi. Pesmi so sižejsko bolj oprijemljive in manj 
NOBeNe žiVe is Kre N i, Ki Bi 
VZBudila lateN t Ne pOteN ciale 
eNergije, da se sl OVeNsKi 
sVet i N drža Va i ZgreB eta i Z 
mOčVare, V Kateri čepimO .
 10. septembra 2014
Če fotografiramo, smo umetniki (odziv na 
članek Foto Jakac: vizualije od paleolitika 
do Instagrama, Pogledi, 6. avgust 2014)
Marko Crnkovič ima konsistentna mnenja. Skozi svo-
jevrstne coming oute je najprej priznal, da ga ne zanima 
vrhunska umetnost. Zdaj recimo vemo, da je za njegov 
žolčni odnos do visoke umetnosti kriv resentiment do 
srednješolskega življenja v ilegali, ko zaradi tedanje klime 
ni mogel odkrito priznati, da mu je bila Moni Kovačič 
ljubša od Tomaža Pengova. Prostodušno je priznal, da 
poezije ne bere, razen Jesiha, pa še tu njegovo zanimanje 
po mojem mnenju verjetno poganja predvsem površno 
navduševanje nad jezikovno inventivnostjo, kar je le del 
tega, zaradi česar je Jesih Jesih. Zdaj je stopil korak na-
prej in vehementno zatrjuje, da smo vsi, ki posedujemo 
fotoaparate na svojih prenosnih napravah, torej milijarda 
ali dve, umetniki.
Na začetku teksta Crnkovič sicer zapiše, kar mu je šteti 
v dobro, da se zaveda dihotomije originala in reprodukcije 
in da bi rad videl tudi kakšnega Hockneyja in situ, a se 
zadovolji z različico na ekranu. Pri tem citira nekaj raz-
vpitih imen, ki so v svet umetnosti prispevala koncepte, s 
pomočjo katerih lažje mislimo te fenomene in so postali 
nekakšna biblija, o katere vsebini se ne vprašuje, saj ti grozi 
anatema. Ker vesoljna Slovenija ve, da je strasten ljubitelj 
Applovih i-igrač, bi ga lahko vprašali, če bi se namesto 
originala zadovoljil tudi s kakšno ceneno kitajsko kopijo. 
Močno dvomim in se mogoče v tem z njim celo strinjam, 
da pa smo tisti, ki nam je bliže original in občasno celo 
tvegamo finančno vzdržnost družinskega proračuna za-
radi želje po pogledu nanj ter smo hkrati prepričani, da 
je dobra fotografija, pesem, slika itn. redkost, zaradi tega 
kunsthisterični puristi, je pa malo tu mač. 
Crnkovič v zvezi z Jakčevimi fotografijami zastavi nekaj 
povzdignjenih vprašanj, za katera se zdi, da predpostavlja, 
da tudi bralci ne vemo odgovora nanje. Od kod mu ideja 
panoramskega posnetka? Primerov iz zgodovine umetnosti 
je ogromno, celo v slovenskem slikarstvu (Karinger). Od 
kod mu ideja posnetka ulice iz visokega nadstropja? Že 
prva fotografija Pariza je bila posneta iz višjega nadstropja, 
ta pogled so izrabljali tudi slikarji impresionisti itn., itn. 
Od kod mu ideja portreta iz spodnjega rakurza? Že vsaj 
od renesanse naprej to ni nobena posebnost. Primerov 
je na tisoče. Od kod mu ideja selfija v ogledalu? Hm, na 
to vprašanje mi je pa kar nerodno odgovarjati, saj sem 
prepričan, da je že vsak človek na zahodni polobli vsaj 
enkrat videl kakšen avtoportret, slikarski ali fotografski. 
Razen Marka Crnkoviča, očitno. 
O tem, da gre pri današnjem vseprisotnem afnanju s 
telefoni za občečloveški fenomen, ni dvoma. A vrag je v 
detajlih. Umetnost, ki so jo v sivi pradavnini uporabljali 
za vizualiziranje in šeranje, je v glavnem izginila, saj je 
bila narejena iz minljivih substanc. Ostali so primerki, 
ki jih z današnjim besednjakom lahko imenujemo le 
visoka umetnost. Če avtor zapisa misli, da so podobe v 
prazgodovinskih jamah nastale v nekakšnih množičnih 
seansah, kot danes milijardna množica vizualizira in šera 
kak nepomemben ali pomemben dogodek, se gladko moti. 
Te podobe so nastale pod rokami mojstrov, njihov izvor 
in namen pa gotovo ni bil zgolj Jaz, Jem, Dom, Orodje, 
Človek, Žival, Narava, torej komuniciranje o vsakdanjih 
problemih, ampak tudi megleno polje neizrekljivega, ki 
umetnost poganja še danes.
Dnevno verjetno nastane kakšna milijarda fotografij, 
od katerih jih milijoni zakrožijo po medmrežju. Če je 
vsak, ki pritisne, poboža ikono sprožilca fotoaparata na 
zaslonu telefona, že umetnik, potem je vsak, ki zapiše par 
kvazipoetičnih vrstic v sms-u ali na Facebooku že pisatelj 
ali pesnik? Če tvoje petje zakroži po YouTubu si pevec, 
umetnik? Če izračunaš, za koliko se ti bo znižala plača, si 
že matematik, če podrsaš po Google Earthu pa geograf? 
In če objavijo tvoje mnenje v Pismih bralcev, če zapišeš 
svoje mnenje na blogu si torej že kar novinar, kolumnist? 
Crnkovič se s tako logiko, vsaj za zadnji primer, gotovo 
ne bi strinjal, saj pogosto poudarja, da celo profesionalci 
ne znajo pisati, tako kot on, jasno. Na tem ozko specia-
liziranem področju torej »demokracije« ni. Zgolj razsve-
tljeni absolutizem, v katerem ni prostora za izjave kot (če 
parafraziramo Crnkovičeve): Kar opišemo, je lepo. Vse je 
umetnost. Če pišemo, smo umetniki. Ali kolumnisti.
Povsod drugod za legitimacijo lastnega početja očitno 
zadostuje zgolj nominalno zaklinjanje – parafraza zname-
nite konceptualistične teze This is art if I say so – ali kot 
pravi Crnkovič: govoril sem, da sem umetnik, in sem bil.
Robert Lozar
Teorije zarote Igorja Grdine
Igor Grdina je v dveh pisanjih v Pogledih (Zamišljena 
nezgodovina, Jerneju Kosiju v spominsko knjigo) polemizi-
ral z modernistično interpretacijo nastanka slovenskega 
naroda, ki jo je v svoji knjigi Kako je nastal slovenski narod 
predstavil Jernej Kosi. Toda njegovo nestrinjanje ni razlog 
mojega oglašanja, čeprav je tematika tako zanimiva, da si 
gotovo zasluži nadaljnjo razpravo. Pri tem obstaja več kot 
samo neznatna možnost, da se bo pokazalo, kako »stolp … 
nezgodovine«, kot interpretacije Jerneja Kosija imenuje 
Igor Grdina, ni ne porušen ne posebno vegast. Nasprotno, 
pričakujemo lahko potrditev ugotovitev Ernesta Gellner-
ja, Erica Hobsbawma, Benedicta Andersona in številnih 
drugih raziskovalcev, ki so utemeljili modernistično para-
digmo, njeno veljavo pa preverili na mnogih primerih, in 
ne izvajanj Igorja Grdine. Velja pa dodati, da bo ta razprava 
produktivna le, če bo potekala v duhu dobronamernosti 
in z upoštevanjem osnovnih pravil lepega vedenja.
Žal obojega Igorju Grdini kronično primanjkuje. Tudi 
tokrat je namreč v svoji pisanji – brez potrebe podaljšani 
s polemiko o zgodnjesrednjeveški zgodovini, v kateri si 
je kar sam pripisal zmago, in jezenjem nad domnevnim 
zgodovinarskim esteblišmentom, ARRS ter še kom, ki 
naj bi se zarotili proti njemu – vpletel še nekaj z ničimer 
utemeljenih namigovanj na račun posameznikov.
Oglašam se prav zaradi tega. V zadnjem odzivu (Pogledi, 
6. 8. 2014) je med razpredanjem o domnevni zaroti namreč 
zapisal tudi nesramno insinuacijo na moj račun. Takole 
pravi, ko utemeljuje domnevno vpetost Jerneja Kosija 
v domnevni esteblišment: »Če k temu dodam še, da sta 
Kosijev drugi recenzent [=Rok Stergar] in ena najvišjih 
uradnic Javne agencije za knjigo brat in sestra, so stvari 
vsakomur jasne.« Glede na kontekst je njegova insinuacija 
povsem nedvoumna: »vsakomur« naj bi bilo jasno, da je 
Kosijeva knjiga subvencijo dobila mimo pravil, in sicer 
po zaslugi mojih družinskih povezav.
K temu moram dodati nekaj pojasnil, da bralci Pogledov 
po kakšnem naključju ne bi verjeli v utemeljenost Grdi-
novega namigovanja. Najprej: drži, bil sem recenzent Ko-
sijeve knjige, drži tudi, da je moja sestra uradnica na Javni 
agenciji za knjigo. Ker ne želim dlakocepiti, priznam tudi, 
da je »ena najvišjih«, navsezadnje so na Agenciji zaposlene 
le tri. A vse ostalo je plod domišljije Igorja Grdine! O tem, 
katere knjige naj dobijo subvencijo, se s sestro namreč ne 
posvetujeva. Za to je poleg etičnih in moralnih razlogov 
še nekaj povsem banalnih. Pri dodeljevanju subvencij za 
domačo produkcijo namreč moja sestra sploh ne sodelu-
je, saj se na Agenciji ukvarja z mednarodno promocijo. 
Sploh pa, kar ni skrivnost, o dodelitvi subvencij odloča 
veččlanska področna strokovna komisija in ne uradniki 
in uradnice Agencije.
Prav ta komisija je dodelila subvencijo založbi, ki je 
v programu imela Kosijevo knjigo, tako kot je dodeli-
la subvenciji tudi založbama, ki sta v svojih programih 
AMPAK
imeli dve knjigi Igorja Grdine. Skratka, Kosijeva knjiga 
je subvencijo dobila po natančno istem postopku in po 
odločitvi iste komisije kot dve knjigi Igorja Grdine. (Vsi 
navedeni podatki so javno dostopni na spletni strani Javne 
agencije za knjigo.)
Mene in moje sestre za mnenje niso vprašali ne v enem 
in ne v drugem primeru. Kdor kljub povedanemu dvomi, 
da je to res, naj po nasvetu Igorja Grdine uporabi Ockha-
movo britev in se vpraša: je bolj verjetno, da je Kosijeva 
knjiga subvencijo dobila zaradi naprezanj marksističnega 
in eliminacionističnega zgodovinarskega esteblišmenta, ki 
na vse načine ovira delo Igorja Grdine, a je v zadnjih letih 
očitno tudi njemu priskrbel (vsaj) dve subvenciji za tisk 
knjig (je torej Grdina v resnici tudi del istega esteblišmen-
ta?), ali pa sta tako Kosi kot Grdina do subvencij prišla, 
ker so njune knjige po mnenju komisije več strokovnjakov 
ustrezale razpisnim pogojem? Odgovor je na dlani, kar 
pomeni, da nesramno namigovanje Igorja Grdine ni samo 
vegasto, ampak je takšno kot strah v ljudskih pripovedkah: 
znotraj je votlo, okrog pa ga nič ni!
Resnicoljuben in častivreden človek bi to priznal, videli 
bomo, kaj bo storil Igor Grdina.
Rok Stergar
Odgovor Vlasti Vičič
Vlasta Vičič v svojem odzivu pravilno ugotavlja, da v 
prispevku Berem, torej sem? zapisana mnenja niso moja 
lastna, temveč v njem »izraža stališča do nabavne politi-
ke knjižnic več strokovnjakov«. Vsakršno ad personam 
razpravljanje na to temo se zato zdi brezpredmetno – vse 
do zadnjega odstavka, kjer me gospa poziva, naj navedem 
»konkretne knjižne naslove in njihove založnike, sofinan-
cirane s strani JAK, ki ne dosegajo minimalnih tehničnih 
in vsebinskih založniških standardov, seveda z navedbo 
mankov teh knjig«.
Taka je najbrž knjiga Oswalda Spenglerja Zaton zahoda 
(Prvi del. Oris morfologije svetovne zgodovine. Prevod 
Katarina Sedmak in Alfred Leskovec, Slovenska matica, 
2009), o kateri je Tomo Virk (Pogledi, 21. 4. 2010) zapisal: 
»Da je Slovenska matica sklenila s tem monumentalnim 
delom obdarovati slovenske bralce, je izjemno dobra in 
zgolj pohvale vredna zamisel. Škoda pa je – tako zelo škoda, 
da je temu treba nameniti več kot le bežno opombo –, da 
se bo bralec skoz slovenski prevod dela, ki je v izvirniku 
tekoče berljivo, prebijal s precejšnjim trudom, osupel nad 
zapletenimi jezikovnimi konstrukti in nedoumljivimi 
formulacijami, pogosto očitnimi nesmisli, ki jih bo lahko 
Naj mi bo dovoljeno, da v ta pregled za ilustracijo za-
jamem še dve posebnosti s področja leposlovja. V zbirki 
Feniks smo izdali kar nekaj ponatisov močno zdelanih ali 
dotrajanih odličnih del iz naše literarne preteklosti. Leta 
1998 pa je pod naslovom Orfejev spev izšla tudi obsežna 
antologija svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov. 
Pri sestavljanju knjige je sodelovalo 32 pesnikov – vsakdo 
od njih je sledil mojemu uredniškemu navodilu, da izbere 
deset pesnikov, od vsakega vključi v izbor eno samo pesem, 
vse skupaj pa opremi tudi s svojim avtorskim premislekom 
oziroma komentarjem. Nastala je izjemno zanimiva anto-
logija v odlični opremi Janeza Bernika, ki je vzbudila veliko 
pozornost na Frankfurtskem knjižnem sejmu.  
In kaj naj rečem o svojih »programskih napakah« in 
»megalomaniji«? Čas je kot veter, ki razpihava pleve in 
pušča zrnje, je zapisal Fran Levstik. Zato vas moram vpra-
šati, kaj imate v mislih, ko me sprašujete o mojih zadnjih 
letih »direktorovanja in urednikovanja« na Novi reviji. Če 
s tem merite na moja »zadnja leta« pred prelomom tisoč-
letja, sem, oprostite, malce začuden in časovno zmeden. 
Kajti leta 2001 sem odšel v pokoj in direktorsko mesto 
prepustil svojemu nasledniku gospodu Tomažu Zalazniku. 
Kaj sem napravil kot direktor in urednik, pa prepuščam 
Levstikovemu vetru časa, ki naj odpihne pleve in pokaže 
zrnje, ki je ostalo za mano. Med taka zrnja pa poleg revij in 
knjig vsekakor sodi tudi Inštitut Nove revije, ki smo ga na 
pobudo in s prizadevanjem fenomenologov ustanovili leta 
2006. To dragoceno mišljenjsko ustanovo že vse od začetka 
programsko vodi eden najvidnejših slovenskih filozofov 
dr. Dean Komel, administrativno pa je vključena v okrožje 
založbe, ki ji načeluje direktor Zalaznik.
Bili ste tudi predsednik Kluba Nove revije, ki je v tistem 
času deloval s polno paro. Kaj lahko rečete o svoji izkušnji 
s pripravami programa in srečanj, ki ste jih organizirali v 
Klubu?
Vsega tega je bilo res veliko, saj sem v klub vabil tudi 
tujce. Omenil bom samo dve imeni, ki sta bili v času našega 
osamosvajanja za nas v resnici velikega pomena. Prvi je 
bil ameriški veleposlanik v Beogradu, ki je moral slediti 
navodilom tedanjega zunanjega ministra Bakerja, zato je 
bilo naše srečanje z njim še posebej pomembno. Warren 
Zimmerman je pozorno prisluhnil našim razlogom in op-
cijam v zvezi z osamosvojitvijo, povedal pa je tudi, zakaj 
ZDA tako nasprotujejo razpadu Jugoslavije, saj je ta bila 
pomemben »neuvrščeni« tampon med obema blokoma v 
času hladne vojne. Drugi tovrstni gost pa je bil nekdanji 
poljski disident, zapornik in publicist Adam Michnik, ki je 
danes glavni urednik in šef največjega poljskega dnevnika 
Gazeta Wyborcza.
V klubu so se zvrstili tudi številni domači opozicional-
ci in Demosovci, začenši z dr. Jožetom Pučnikom. Če bi 
bilo mogoče, bi jih zgolj po spominu lahko naštel več kot 
trideset. 
Vrstili so se tudi glasbeni in literarni večeri, okrogle mize 
in diskusije v zvezi z aktualnimi dogodki in razmerami 
v politiki, kulturi, šolstvu in gospodarstvu. Redno smo 
pripravljali tudi slikarske in kiparske razstave znamenitih 
slovenskih umetnikov. Naštel bom samo nekaj imen, ki mi 
ob tej priložnosti padejo na pamet: Vladimir Makuc, Jože 
Tisnikar, Marijan Tršar, Janez Bernik, Drago Tršar, Andrej 
Jemec, Stane Jarm, Peter Černe, Milan Bizovičar, Emerik 
Bernard, Mirsad Begić, Jakov Brdar in še vrsta drugih. 
V knjigi Prividi (2009) skozi uvide v globine življenja 
obravnavate temeljno vzdušje sodobnega časa. Zakaj se 
nam, po vašem mnenju, ti uvidi nenehno izmikajo in kaj 
imajo s tem prividi?
Nekaj malega sem o prividih in njihovem virtualnem 
značaju že povedal. Ker pa me sprašujete o knjigi Prividi, 
vam moram razložiti, kako je sploh nastala. S slikarko in 
ilustratorko Alenko Sottler sem se dogovoril, da s svojimi 
ilustracijami dopolni mojo zbirko Skrivnosti. Preteklo je kar 
nekaj časa, ko mi je pokazala nekaj risb, ki jih je motivno 
vezala na moje pesmi, v likovni artikulaciji pa so bile tako 
samosvoje in duhovno izvirne, da sem se jih ustrašil, ker 
niso sodile v zbirko, saj so preglasile pesmi v njej. Predlagal 
sem ji, da k njim napišem povsem nove verze. S svojimi 
podobami me je namreč izzvala in navdušila do te mere, 
da sem jih poskušal po svoje pesniško tematizirati. Nastala 
je res svojevrstna ilustrirana knjiga, v kateri se po Alenkini 
zaslugi zares prikazujejo prividi, ki implicitno označujejo 
alienativno, tegobno in z ironično distanco podloženo 
»vzdušje sodobnega časa«, kot to imenujete vi.
Novejše pesmi v izboru Diham, da ne zaide zrak (2010) 
ste naslovili Odmiki. Od koga oz. česa se v njih odmikate 
in ali so te pesmi že gradivo za novo izvirno pesniško 
zbirko za odrasle?
Naslov ciklusa Odmiki res nakazuje, da gre za pesmi, ki 
se v estetski fakturi razlikujejo od preostalega opusa, ki je 
zajet v knjigi. Pesmi so sižejsko bolj oprijemljive in manj 
solipsistične od prejšnjih, ki veljajo za dokaj hermetične, 
za povprečnega bralca težko dojemljive. V njih je zaznati 
eksistencialno izkustvo, ki se opira oz. navezuje na motive, 
v katerih je dovolj razvidna neposredna resničnost, ki nosi 
v sebi poteze tragičnega, marsikdaj pa tudi ironičnega, 
distančnega videnja pojavnih sestavin te resničnosti, kar 
tudi hoče označiti naslov Odmiki. Lahko bi rekel, da se tu 
nakazuje premik v moji poetiki, kar vpliva tudi na estetsko 
podstat pesniškega sporočila. V tem poetskem naklonskem 
kotu nastajajo tudi moje najnovejše pesmi, ki se jih bo 
najbrž sčasoma nabralo za novo zbirko. 
Razmišljate o tem, da bi napisali nadaljevanje knjige 
Kraljice mačke (2014)?
Zamisel, da bi v samostojni ilustrirani knjigi po svoje 
tematiziral tudi pet kraljevskih mačk 20. stoletja – v izboru 
so Maria Callas, Marie Curie, Marilyn Monroe, Edith Piaf, 
Madonna, Valentina Terješkova ipd. –, se mi res že dlje časa 
mota po glavi. Vendar sem vse skupaj pospravil v predal, 
da počakam, kdaj in če sploh se bo sprožil pravi nagib za 
njeno uresničitev. Jasno mi je, da bi terjala njihova upo-
dobitev povsem drugačen fantazijski in empirični zamah 
pa tudi pesniško artikulacijo, kot je ta, kakršno srečamo v 
Kraljicah mačkah. 
Dokončal pa sem dva rokopisa. Prvi z naslovom Zlom-
kove prigode je namenjen najmlajšim bralcem, v njem pa 
je zbranih nekaj manj kot za 100 tipkanih strani kratkih 
zgodb o vsakdanjih smešnih dogodivščinah in nezgodah 
iz družinskega življenja. V drugem rokopisu je 30 pesmi o 
živalih, ki jih označujejo številne tipično človeške lastnosti, 
zato v njih ne manjka ironičnih in humornih poudarkov, 
v katerih bo marsikdo prepoznal tudi nekatere butalske 
oz. šentflorjanske postave in like iz našega javnega življe-
nja. Naslov zbirke je Halomušnice. Telefonske basni, saj 
je uvodna pesem posvečena halomuhi, ki sem jo našel v 
ljudskem izročilu, v pesmi pa nastopa kot tečna muha, ki 
se oglaša v mobitelu. 
Za zaključek pa še ena pesem, ki ni iz Štrekljeve zbirke 
ljudskih pesmi, pač pa iz mojih Halomušnic, in se mi zdi, 
da se kar prilega zaključku tega najinega pogovora: 
 
Ribe
Kako se riba z ribo pogovarja?
Z besedami iz gluhonemega slovarja.
O čem pa ribe največ govorijo?
Kako lepo je, da ves čas molčijo. ¾
Knjiga …
Sto spominov in nekaj knjig
Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov. 
Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 304 str., 27,96 €
Uroš Zupan, najbolj poznan kot pesnik in urednik, je 
izdal številne odmevne pesniške zbirke in bil za svoje 
literarno ustvarjanje večkrat nagrajen, med drugim z 
nagrado Prešernovega sklada. Obenem je Zupan zelo 
ploden pisec esejev (izdal je že sedem esejističnih zbirk), 
pogosto pa lahko različna besedila izpod njegovega 
peresa beremo tudi v osrednjih slovenskih časnikih. Sto 
romanov in nekaj komadov je zbirka tekstov, ki smo jih 
lahko v zadnjih letih redno prebirali v različnih glasilih 
(na primer v Pogledih in Dnevniku), zdaj pa so ti na sko-
raj tristo straneh zbrani med dve trdi platnici in ponuje-
ni bralski javnosti.
Besedila v zbirki Sto romanov in nekaj komadov so 
smiselno razdeljena na tri tematske sklope. V prvem in 
najobsežnejšem delu najdemo besedila o različnih pro-
znih delih, o nekaterih romanih, ki jih je avtor prebiral 
v mladosti, o sodobnejših prevodih klasike, zraven se 
znajdeta še Piki Jakob, življenjepis »literarnega papeža« 
in esej o slovenski leposlovni klasiki. Eseji drugega dela 
zbirke se posvečajo predvsem poeziji, slovenski in tuji, 
novejši in starejši, v tretjem delu pa lahko najdemo nekaj 
besedil o različnih starejših vinilkah, na primer o The 
Dark Side of the Moon Pink Floydov ali pa o Odpotova-
njih Tomaža Pengova. Bralec bi tako ob hitrem pregledu 
kazala morda pomislil, da je knjiga zbirka literarnih in 
glasbenih kritik. Pa vendar je Zupanovo pisanje daleč 
od kakršne koli kritike (na kar opozori celo avtor sam), 
četudi se v svojih besedilih pogosto posveča novim izda-
jam in prevodom. Kaj lahko torej bralec od knjige sploh 
pričakuje?
Pričakuje lahko značilno Zupanovo pisanje, esejistič-
no formo, razdeljeno na manjše odseke, ki jih prežema 
lirična vsebina. Zupan piše manj o samem »objektu« 
eseja in precej več o samem sebi, o svoji mladosti in štu-
dentskih letih, pa nekaj o lastnem občutenju knjige ali 
albuma. Njegova besedila zaznamuje značilna, ponavlja-
joča se zgradba: običajno na začetku preberemo kak kraj-
ši citat, ki mu sledi krajša prigoda ali spomin, ponavadi iz 
mladosti. Potem je tu opis avtorjevega prvega stika z de-
lom, sledi mu čisto kratek opis romana ali plošče, morda 
kak zgodovinski podatek, esej pa se praviloma zaključi 
s sintezo lastnih spominov, opisanih v uvodnem delu, 
in literarnega ali glasbenega dela, ki se mu besedilo po-
sveča. V eseju o ameriški pesnici Luise Glück tako avtor 
zapiše: »Osebno raje berem pesmi, ki jih, grobo rečeno, 
'razumem' in v katerih najdem arhitektonsko in drama-
turško urejene dele svojega življenja, ali pa življenja, ki bi 
ga rad živel, ali pa življenja drugih, katerega odtenke sem 
sposoben ponotranjiti in jih lahko čutim, kot bi bili moji 
lastni; nezdružljivo povezani z mojimi željami, izkušnja-
mi in strahovi.« No, čeprav Zupan piše o pesmih, ki jih 
rad bere, pa ne bi mogel bolje opisati svojega lastnega 
sloga esejev. V njih piše o delih svojega življenja ter ži-
vljenju drugih, o albumih, pesniških zbirkah in romanih 
pa piše tako, kot bi jih ponotranjil, kot bi bili njegovi 
lastni, nezdružljivo povezani z njegovim življenjem.
In zdaj še zadnje in pravzaprav ključno vprašanje: 
zakaj sploh brati Sto romanov in nekaj komadov? Ker so, 
na primer, eseji napisani v izjemnem slogu, ravno prav 
začinjenem s pesniškim jezikom, metaforami in besedni-
mi igrami. Ker je Zupanov jezik gladek in tekoč, besedilo 
pa se bere lahkotno in razumljivo. Potem zato, ker je 
Zupan pretanjen opazovalec družbenega stanja in klime; 
zelo pogosto opisuje čas, v katerem je preživljal svojo 
mladost, v katerem je odraščal in študiral, občasno pa 
lucidno komentira sodobno literarno sceno ali kak drug 
fenomen. In zadnji razlog: četudi avtor govori o različnih 
knjižnih ali glasbenih izdajah manj kot o samem sebi, o 
slednjih piše privlačno in zanimivo, pri čemer z različni-
mi primerjavami pokaže izjemno poznavanje književno-
sti. A ne zgolj književnosti, Zupan je odličen poznavalec 
celotne umetniške produkcije, saj literarne spomenike 
mnogokrat primerja tudi z likovno umetnostjo pa z 
glasbo ali filmom. Sto romanov in nekaj komadov je go-
tovo zbirka izjemno napisanih besedil, a ta besedila bolj 
kot o književnosti in glasbi govorijo o samem avtorju, o 
njegovih spominih, izkušnjah, prepričanjih, o njegovem 
okusu. Kdor bi si želel izvedeti kaj bolj konkretnega o 
Hermanu Hesseju, Petru Handkeju, Robertu Bolañu, 
Rimbaudu, Tomažu Pengovu in ostalih, pa naj raje pose-
že po kakšnem drugem delu.
Blaž Zabel
☛
 10. septembra 2014
19
kritika
gotovo zasluži nadaljnjo razpravo. Pri tem obstaja več kot 
samo neznatna možnost, da se bo pokazalo, kako »stolp … 
nezgodovine«, kot interpretacije Jerneja Kosija imenuje 
Igor Grdina, ni ne porušen ne posebno vegast. Nasprotno, 
pričakujemo lahko potrditev ugotovitev Ernesta Gellner-
ja, Erica Hobsbawma, Benedicta Andersona in številnih 
drugih raziskovalcev, ki so utemeljili modernistično para-
digmo, njeno veljavo pa preverili na mnogih primerih, in 
ne izvajanj Igorja Grdine. Velja pa dodati, da bo ta razprava 
produktivna le, če bo potekala v duhu dobronamernosti 
in z upoštevanjem osnovnih pravil lepega vedenja.
Žal obojega Igorju Grdini kronično primanjkuje. Tudi 
tokrat je namreč v svoji pisanji – brez potrebe podaljšani 
s polemiko o zgodnjesrednjeveški zgodovini, v kateri si 
je kar sam pripisal zmago, in jezenjem nad domnevnim 
zgodovinarskim esteblišmentom, ARRS ter še kom, ki 
naj bi se zarotili proti njemu – vpletel še nekaj z ničimer 
utemeljenih namigovanj na račun posameznikov.
Oglašam se prav zaradi tega. V zadnjem odzivu (Pogledi, 
6. 8. 2014) je med razpredanjem o domnevni zaroti namreč 
zapisal tudi nesramno insinuacijo na moj račun. Takole 
pravi, ko utemeljuje domnevno vpetost Jerneja Kosija 
v domnevni esteblišment: »Če k temu dodam še, da sta 
Kosijev drugi recenzent [=Rok Stergar] in ena najvišjih 
uradnic Javne agencije za knjigo brat in sestra, so stvari 
vsakomur jasne.« Glede na kontekst je njegova insinuacija 
povsem nedvoumna: »vsakomur« naj bi bilo jasno, da je 
Kosijeva knjiga subvencijo dobila mimo pravil, in sicer 
po zaslugi mojih družinskih povezav.
K temu moram dodati nekaj pojasnil, da bralci Pogledov 
po kakšnem naključju ne bi verjeli v utemeljenost Grdi-
novega namigovanja. Najprej: drži, bil sem recenzent Ko-
sijeve knjige, drži tudi, da je moja sestra uradnica na Javni 
agenciji za knjigo. Ker ne želim dlakocepiti, priznam tudi, 
da je »ena najvišjih«, navsezadnje so na Agenciji zaposlene 
le tri. A vse ostalo je plod domišljije Igorja Grdine! O tem, 
katere knjige naj dobijo subvencijo, se s sestro namreč ne 
posvetujeva. Za to je poleg etičnih in moralnih razlogov 
še nekaj povsem banalnih. Pri dodeljevanju subvencij za 
domačo produkcijo namreč moja sestra sploh ne sodelu-
je, saj se na Agenciji ukvarja z mednarodno promocijo. 
Sploh pa, kar ni skrivnost, o dodelitvi subvencij odloča 
veččlanska področna strokovna komisija in ne uradniki 
in uradnice Agencije.
Prav ta komisija je dodelila subvencijo založbi, ki je 
v programu imela Kosijevo knjigo, tako kot je dodeli-
la subvenciji tudi založbama, ki sta v svojih programih 
a MPak
imeli dve knjigi Igorja Grdine. Skratka, Kosijeva knjiga 
je subvencijo dobila po natančno istem postopku in po 
odločitvi iste komisije kot dve knjigi Igorja Grdine. (Vsi 
navedeni podatki so javno dostopni na spletni strani Javne 
agencije za knjigo.)
Mene in moje sestre za mnenje niso vprašali ne v enem 
in ne v drugem primeru. Kdor kljub povedanemu dvomi, 
da je to res, naj po nasvetu Igorja Grdine uporabi Ockha-
movo britev in se vpraša: je bolj verjetno, da je Kosijeva 
knjiga subvencijo dobila zaradi naprezanj marksističnega 
in eliminacionističnega zgodovinarskega esteblišmenta, ki 
na vse načine ovira delo Igorja Grdine, a je v zadnjih letih 
očitno tudi njemu priskrbel (vsaj) dve subvenciji za tisk 
knjig (je torej Grdina v resnici tudi del istega esteblišmen-
ta?), ali pa sta tako Kosi kot Grdina do subvencij prišla, 
ker so njune knjige po mnenju komisije več strokovnjakov 
ustrezale razpisnim pogojem? Odgovor je na dlani, kar 
pomeni, da nesramno namigovanje Igorja Grdine ni samo 
vegasto, ampak je takšno kot strah v ljudskih pripovedkah: 
znotraj je votlo, okrog pa ga nič ni!
Resnicoljuben in častivreden človek bi to priznal, videli 
bomo, kaj bo storil Igor Grdina.
Rok Stergar
Odgovor Vlasti Vičič
Vlasta Vičič v svojem odzivu pravilno ugotavlja, da v 
prispevku Berem, torej sem? zapisana mnenja niso moja 
lastna, temveč v njem »izraža stališča do nabavne politi-
ke knjižnic več strokovnjakov«. Vsakršno ad personam 
razpravljanje na to temo se zato zdi brezpredmetno – vse 
do zadnjega odstavka, kjer me gospa poziva, naj navedem 
»konkretne knjižne naslove in njihove založnike, sofinan-
cirane s strani JAK, ki ne dosegajo minimalnih tehničnih 
in vsebinskih založniških standardov, seveda z navedbo 
mankov teh knjig«.
Taka je najbrž knjiga Oswalda Spenglerja Zaton zahoda 
(Prvi del. Oris morfologije svetovne zgodovine. Prevod 
Katarina Sedmak in Alfred Leskovec, Slovenska matica, 
2009), o kateri je Tomo Virk (Pogledi, 21. 4. 2010) zapisal: 
»Da je Slovenska matica sklenila s tem monumentalnim 
delom obdarovati slovenske bralce, je izjemno dobra in 
zgolj pohvale vredna zamisel. Škoda pa je – tako zelo škoda, 
da je temu treba nameniti več kot le bežno opombo –, da 
se bo bralec skoz slovenski prevod dela, ki je v izvirniku 
tekoče berljivo, prebijal s precejšnjim trudom, osupel nad 
zapletenimi jezikovnimi konstrukti in nedoumljivimi 
formulacijami, pogosto očitnimi nesmisli, ki jih bo lahko 
razjasnil šele po posvetu z izvirnikom.« […] »Ker je bilo 
branje prevoda prezahtevno, je avtor tegale zapisa malo 
po trideseti strani raje prešel na izvirnik in le tu pa tam še 
kdaj iz gole radovednosti pokukal v slovensko različico.« 
[…] »Sklenem lahko s tole ugotovitvijo: Spengler je res 
marsikje bizaren, a slovenski prevod je še bolj.«
Ali pa knjiga Ivana T. Berenda Gospodarska zgodovi-
na Evrope v 20. stoletju (Prevod Breda Rajar, strokovni 
pregled Žarko Lazarević, urednik Aleš Pogačnik, ZRC 
SAZU in Modrijan, 2013), ki jo v branje priporoča Janez 
Šušteršič (Pogledi, 25. 9. 2013), a hkrati svetuje, »da jo 
preberete v ameriškem izvirniku iz leta 2006. Slovenski 
prevod je tako poln strokovnih napak in jezikovnih spo-
drsljajev, da bi morala Javna agencija za knjigo zahtevati 
vračilo subvencije, SAZU pa bi morala knjigo, s katero si 
dela sramoto, nemudoma umakniti s trga, kupcem vrniti 
denar, od dr. Lazarevića, ki je bil zadolžen za strokovni 
pregled, pa izterjati vračilo honorarja.« […] »Knjiga je po-
učno in zanimivo branje za vse, ki niso ravno specialisti 
za ekonomsko zgodovino, ter seveda za študente različnih 
zvrsti družboslovja – a žal le v izvirniku, saj jo je slovenski 
prevod izmaličil do neuporabnosti. V njem mrgoli napač-
nih prevodov ekonomskega izrazoslovja.« […] »Če bi se 
prevajalske napake nanašale zgolj na ekonomske izraze, 
bi to še nekako razumel. Navadil sem se že, da drugi naši 
družboslovci in nasploh izobraženci na ekonomijo gledajo 
zviška kot na nekaj, kar lahko razume in negira vsak, ki si 
vzame pet minut časa. Vendar so napake tudi pri pojmih 
z drugih strokovnih področij.« […] »Ne bom več utrujal z 
naštevanjem. Dejansko imam na vsaki tretji ali četrti strani 
recenzentskega izvoda označeno vsaj eno vprašljivo, če 
ne napačno besedno zvezo. Žal mi je, da moram to napi-
sati, toda knjiga na številnih mestih še najbolj spominja 
na seminarske naloge študentov, ki obilno uporabljajo 
Google Translate, ne da bi se enkrat samkrat vprašali po 
pomenu in vsebini tistega, kar berejo.«
Ali pa knjiga Jerneja Kosija Kako je nastal slovenski 
narod (Založba Sophia, 2013), za katero je Igor Grdina 
v Pogledih zapisal, da »zelo drugače predstavlja trdno 
uveljavljena spoznanja o zgodovini, ki jo je živelo 'tako 
imenovano slovensko prebivalstvo' na 'tako imenova-
nem slovenskem etničnem ozemlju'. Številna dejstva in 
dosedanje študije tem predstavam oporekajo.« Polemika 
o vsebini te knjige je v Pogledih še aktualna, zato več v 
člankih Zamišljena nezgodovina (24. 6. 2014) in Jerneju 
Kosiju v spominsko knjigo (6. 8. 2014).
Eva Vrbnjak
Knjiga …
Dober tek!
Barbara Jurič: Iskanje hrane. Mladinska knjiga (zbirka 
Prvenci), Ljubljana 2013, 79 str., 22,95 €
Skozi štiri razdelke pesniške zbirke Iskanje hrane, ki bi 
jih lahko simbolno povezali s štirimi življenjskimi obdobji 
oz. fazami (pesniškega) zorenja, je Barbara Jurič na sledi 
cikličnemu krogotoku bitja in bivajočega.  
V prvem delu z naslovom »Ples« pesnica najprej preve-
tri svoje korenine in svojo pred-pesniško pozicijo v svetu, 
ki je po eni strani vezana na »škatlasto« domovino (»ždim 
v tej škatli / stisnjena v severozahodni kot«), kar hkrati 
intonira družbenokritično in ironično držo do predmeta 
izrekanja, ki se sporadično pojavlja v celotni zbirki. Po-
dobno ironizirano distanco goji do »vsiljenega« krščan-
stva in zagovarja svojo »pogansko« podstat (v naslovni 
pesmi »ples«), ki hkrati narekuje ciklično (torej »mitsko«) 
pojmovanje časa v nasprotju z eshatološkim časovnim 
modusom judovsko-krščanske tradicije. Krožnost pesnica 
utemeljuje predvsem s pojavi iz narave (»tisti sneg se je 
naslednje jutro začel topiti. / ista voda je preteklo noč / 
trkala na moje okno.«), narava pa ji hkrati postane vodilo 
oz. merilo za motrenje in doživljanje (človeškega) sveta 
(»gledati moram z drevesi, ki / vztrajajo v svoji pokončni 
drži, / nad vsakršnim spreminjanjem v / cikličnost. vedo, 
kaj pričakovati / in kako obstati.«). Kljub številnim podo-
bam iz narave pa ne gre za tipično liriko narave, niti za 
čustveno kuliso, ki bi ponazarjala prepad med človekom 
in naravnimi pojavi – vzporejanje in primerjanje z naravo 
pomeni predvsem zlitje z njo v aktu pisanja, v središču 
katerega nezamenljivo ostaja človek (»nič me ne pelje bolj 
vase, kot je človek na drugi strani daljice.«). Svet pesni-
škega subjekta je kozmos v malem, ki ima svojo pesniško/
umetniško skonstruiranost in v tem smislu nasilnost 
vselej pred očmi. Govorka ne vrednoti, zato je zanjo v 
pesmi vse sprejemljivo (»po drugi strani verjamem, / da ni 
nič nedotakljivo«), tako da ni nič nenavadnega, če se v isti 
sliki pojavijo denimo opice skupaj z obešencem.   
Moto oz. pred-pesem drugega razdelka »Vabilo« napo-
veduje ljubezensko liriko. Pomembno osišče metaforike 
iz »Vabila« je vrt z vsem svojim semenjem in cvetenjem, 
ki dobi izrazito erotično konotacijo. Erotika je dodatno 
podkrepljena s samostalniki, glagoli in pridevniškimi 
strukturami, ki se nanašajo na erogene in spolne cone 
telesa (npr. »z ustnicami osvežiti«, »sladko se vame raz-
pri«). Ljubezensko-erotični odnos pa se postopoma pre-
levi v »duhovno ljubezen« (»katerokoli knjigo odprem 
/ se odpiram navznoter / […] Ljubezen je enako velika 
kot prej / a se razkriva v vedno lepših oblikah). Vrhunec 
erotičnega užitka je dosežen v zlitju telesne in duhovne 
bližine: »vsa sem roža / razprta / besede si zlival / in je 
zadišalo / namoči jih vame / za konec sveta«, kar pa že 
napoveduje osrednji, naslovni razdelek pesmi »Iskanje 
hrane«, v katerem v ospredje stopi poetološka tema. 
Pesnica se izkaže za pozorno opazovalko neznatnosti 
(»ko pišem (in ljubim) / so predmeti neznatni«) in pri-
sluškovalko tišine in hrupa (»zdaj je čas, da se zbudim. 
/ da upovem tišino in avtomobile / s ceste za mano.«), 
zato najbrž ni naključje, da lahko v pesmi »naborki« 
skoraj manifestno beremo: »eni pišejo o velikih krajih 
in dogodkih. / jaz se vedno znova vračam k intimizmu«. 
Vendar pa govorka k temu nemudoma pristavi še: »ki se 
mu posmehujem. / se ga bojim.« Končna relativizacija 
intimističnega koncepta ne pomeni absolutnega zavra-
čanja tovrstnega pisanja, temveč ga kvečjemu preseže v 
dvomu o lastni pomembnosti praviloma egocentričnega 
pesniškega jaza. To pozicijo govorka prižene do skraj-
nosti v zadnjem pesniškem ciklu »Pisma gospodične iz 
Pariza«, kjer stopi po eni strani v komunikacijo z neka-
terimi (preteklimi) pisateljskimi in pesniškimi vzorniki 
(kot so Cortázar, Pavese, Kosovel), kar daje slutiti, da 
so o vsem izpovedanem že nekoč razmišljali in pisali 
pretekli rodovi in da je poezija tudi v smislu nenehnega 
ponavljanja tem in motivov ciklična. Po drugi strani pa 
na neposreden način zrelativizira lastno subjektivno po-
zicijo, ki se ji svet-tam-zunaj ne podreja (»koga zanimajo 
moje misli? […] svet gre pač dalje, v neskončnem številu 
oblik.«).
Prvenec Barbare Jurič je premišljeno in presenetljivo 
zrelo pesniško delo, ki ob iskanju telesne in duhovne hra-
ne sicer trči na mnoge ovire in dvome, vendar je presežno 
prav v preseganju samem (»samo preseganje je tisto, ki 
hrani«). To je zbirka, ki ne nazadnje z ironično distanco 
prevrednoti visokoleteči, merodajni sodobni pesniški jaz 
in ga opomni na sistemsko zamenljivost. 
Tanja Petrič
Kino …
Danes vrhunec sezone, 
jutri klasika
Fantovska leta (Boyhood). Režija Richard Linklater. ZDA, 
2014, 166 min. 
Čas je pomembna komponenta vsakega filma, a so 
režiserji, ki si dajejo z njim še posebej veliko opravka. 
Veliki Andrej Tarkovski je snovanje filma poetično 
označil kot kiparjenje v času. Njegovi filmi so res fan-
tastične skulpture, zapletene konglomeracije različnih 
časovnih ravni in stanj zavesti. Če Tarkovski zaznamu-
je eno skrajnost na lestvici filmske manipulacije časa, 
potem je Richard Linklater s svojim zadnjim filmom 
segel čisto na drugi konec spektra: v filmu je posku-
šal čas zajeti v njegovi najbolj surovi, realistični, čim 
manj obdelani obliki; in prav zares mu je v Fantovskih 
letih uspelo na film odtisniti sled časa kot še nikomur 
doslej. 
Linklater je tokrat pravzaprav radikaliziral format, 
ki se mu je zgodil s sprva nenačrtovano trilogijo Pred 
sončnim vzhodom (Before Sunrise, 1995), Pred sonč-
nim zahodom (Before Sunset, 2004) in Pred polnočjo 
(Before Midnight, 2013), v kateri je dva ljubimca 
zasledoval skozi tri življenjska obdobja. V Fanto-
vskih letih je šel še dlje – zbral je ekipo igralcev in po 
mnogih avdicijah za glavno vlogo izbral šestletnega 
dečka, vsi skupaj pa so se zavezali, da bodo v tem 
tveganem projektu sodelovali naslednjih dvanajst 
let. Še bolj neverjetno kot to, da jim je dejansko 
uspelo, se zdi, da je Linklater v teh superinstantnih 
časih uspel v projekt prepričati tudi producenta, in 
to v ZDA. Potem je vsako leto za nekaj dni zbral svoje 
igralce, pred snemanjem po potrebi prikrojil scenarij 
in posnel po eno sekvenco, na koncu pa vseh dva-
najst sekvenc zložil v dobri dve uri in pol dolg film. 
Rezultat je na prvi pogled preprosta, a v retrospektivi 
naravnost zasvojljiva, neskončno ganljiva zgodba 
o odraščanju, družini in, ne nazadnje, o neusmilje-
nem teku časa. Deček Mason (igra ga eterični Ellar 
Coltrane) in njegova sestra Samantha (Linklaterjeva 
hči Lorelei) odraščata v nekakšnem »fast-forward« 
načinu, vsi okoli njiju se starajo, le tehnologija, s 
katero rokujejo, popkultura in glasba na soundtracku 
se vztrajno pomlajujejo.
Kar gledamo na platnu, je in ni resnično. Dogajanje 
je fikcionalizirano (Linklater je imel že pred začetkom 
snemanja izdelan celoten scenarij, ki ga je nato le 
malo prirejal), a ker s fiktivnim Masonom pred našimi 
očmi odrašča tudi resnični Ellar, se ustvari nenavadno 
magnetičen zlepek fikcije in resničnosti, ki gledalca z 
vsako sekvenco bolj vleče vase. 
Film Fantovska leta je po čustvenem naboju in oku-
su, ki ga pusti na jeziku, povsem v rangu Malickovega 
Drevesa življenja (The Tree of Life, 2011), čeprav od 
njega hkrati ne bi mogel biti bolj različen. Malick je, 
predvsem v svojih zadnjih delih, velik estet in herme-
tični poet, nagnjen k pompoznosti in intelektualnemu 
šminkiranju, Linklater pa tiste sorte tip, ki mu je figo 
mar za virtuoznost kamere, sublimnost fotografije in 
avantgardne pripovedne postopke. Njegova moč tiči 
prav v popolni iskrenosti in neposrednosti izraza. Ima 
poseben dar za prepoznanje tistih trenutkov vsakda-
njosti, ki zares štejejo, ker izhajajo iz malih intimnih 
doživetij, namesto da bi se zanašal le na najbolj kriče-
če momente velikih prelomnic. Tako na primer ne bo 
pokazal Masonove podelitve maturitetnih spričeval, 
ampak Masona v maturantskem ogrinjalu, kako na 
poti domov s prijateljem cuka žganjico iz prisrčnice, 
pet minut pozneje pa umira od sramu med zabavo 
presenečenja, ki jo njemu v čast priredi mama. 
Zgodba je tako univerzalna, da se bo vsakdo prepo-
znal vsaj v kakšnem njenem delu. V njej se pravzaprav 
ne zgodi nič zares posebnega – samo neka čisto nava-
dna mladost nekega čisto navadnega dečka. Dogajanje 
je precej banalno, a tisto, kar šteje, tisto, kar zadane, 
je kumulativen efekt vseh teh malih vsakdanjosti, ki 
dajo občutiti, kako fascinantno je vsako posamično, 
t u d i n a j b o l j p o v p r e č n o ž ivl j e n j e . I n k a k o h i t r o m i n e .                                                
Morda sem pristranska, ker mi ravno tem trenutku 
dela škodo po stanovanju nekaj, kar še ne zna stati na 
dveh nogah, a v resnici dvomim. Filmska sezona se je 
šele dobro začela, pa vendar sem precej prepričana, da 
smo s Fantovskimi leti videli enega njenih vrhuncev, 
če ne kar filma, ki se bo vpisal med klasike. 
Špela Barlič
Oder …
Iz pisem (še) v ples
Nevarna razmerja. Koreografija Valentina Turcu in Leo 
Mujić. Koprodukcija Baleta Slovenskega narodnega 
gledališča Maribor, Dubrovniškega poletnega festivala 
in Ljubljana Festivala. Slovenska premiera 28. 8. 2014, 
Križanke, 55 min.
»Mi smo generacija, ki jo je zaznamoval film Nevarna raz-
merja iz leta 1988,« je dejal sokoreograf Leo Mujić na glavni 
vaji v poletnem gledališču Križank. Izjemna filmska adap-
tacija Stephena Frearsa z vrhunsko igralsko trojko (Glenn 
Close, Michelle Pfeiffer in John Malkovich) je spodbudila 
razmišljanje o odnosih in obvladovanju čustev ter primarnih 
človeških gonov. Da se je prav ta filmska različica istoimen-
skega romana v pismih Choderlosa de Laclosa (1741–1803) 
močno vtisnila v spomin tudi V alentini Turcu in Leu Mujiću, 
je v njunem skupnem projektu še kako razvidno. 
Koreografa sta dobro razdelila vloge in se plesalcem 
posvetila poglobljeno dramsko ter koreografsko. Občinstvo, 
ki je doslej poznalo prvaka Baleta SNG Maribor Antona 
Bogova v vlogah nežnih in trpečih ljubimcev, je bilo tokrat 
gotovo presenečeno: njegova uprizoritev nečimrnega 
Vikonta de Valmonta, ki je skozi zgodbo prehajala od rado-
živega do zaljubljenega in proti koncu razdvojenega junaka, 
je bila zelo prepričljiva. Žal mu koreografija ni omogočala 
v celoti pokazati izvrstnega znanja klasičnega baleta, se 
je pa ponovno izkazal v izjemnih partnerskih podržkah. 
Podobno bi glede koreografije lahko dejali tudi za preostali 
del moškega ansambla z izjemo Matjaža Marina, ki je kot 
prikupen vitez Danceny izvedel nekaj izjemno zahtevnih 
sodobnih plesnih elementov.
Prijetno odkritje je Jelena Lečić, ki je zablestela kot 
osebnostno močna, samovšečna in spletkarska Markiza de 
Merteuil. Lečićeva, nekdaj prvakinja Srbskega narodnega 
gledališča v Novem Sadu, je s to vlogo, podprto z vrhunsko 
baletno tehniko, povsem razumljivo prepričala direktor-
ja Baleta SNG Maribor Edwarda Cluga, da jo je vključil v 
svoj ansambel. Catarina de Meneses, katere lik vikontove 
pogubne (in pogubljene) ljubezni Madame de Tourvel se 
je v zgodbi malce pozno izkristaliziral, je spretno krma-
rila med nedostopnostjo, ranljivostjo in zaljubljenostjo. 
Njena zračna lahkotnost, dosežena kljub težkim baletnim 
elementom, je dodajala liku krhkost, pod katero pa se 
skriva notranja moč. Koreografa sta pozornost namenila 
tudi ostalim vlogam, ki so vsaka na svoj način prispevale k 
oblikovanju zgodbe. Med bolj izpostavljenimi je bila še Ti-
juana Križman Hudernik, ki je s kompleksno vlogo naivne 
Cécile de Volanges pokazala cel spekter intenzivnih emocij. 
Režijsko se sicer ni najbolj posrečila sekvenca nosečnosti, 
saj pri gledalcu ni ustvarila želenega občutka usmiljenja do 
nesrečnega dekleta. 
Pomemben prispevek k vzdušju predstavlja svetla 
salonska scenografija s štirimi baročnimi kanapeji, razko-
šnim lestencem in prosojnimi zavesami Ivana Karinčića 
(dogajanje za prosojnimi zavesami večkrat rabi za domiseln 
prikaz notranjega čustvenega doživljanja junakov). Smi-
selno uporabo scenografije odlično dopolnjujejo svetloba 
Aleksandra Čavleka, projekcijski utrinki dogajanja na odru 
in akustična školjka (tokrat v funkciji zrcal). V všečno 
atmosfero se odlično vtke kostumografija Alana Hranitelja, 
ki ustvarja most med francosko aristokracijo 18. stoletja in 
današnjim časom. 
Baročna glasba Bacha, Vivaldija, Tomasa Antonia Vitalija 
in še nekaterih drugih skladateljev je elegantno podpirala 
naracijo ter porajala koreografski navdih za ekspresivno 
neoklasično baletno govorico s stiliziranimi elementi, ki 
evocirajo na čas nastanka romana v poznem 18. stoletju. 
Dramaturški lok kljub vsebinsko nejasnemu začetku gledal-
ca ves čas drži v čustveni napetosti, ki nekoliko popusti le 
ob (pre)hitrem razpletu sicer jasno predstavljene zgod-
be. V določenih sekvencah je oder tudi preveč nasičen z 
nastopajočimi, kar onemogoča sočasno sledenje izvrstnim 
pas de deuxom, skozi katere spoznavamo intimne odnose 
posameznih parov. A vse to pestro in vseskozi zanimivo 
dogajanje v gledalcu budi tudi željo, da bi si celoten balet 
ogledal (vsaj) še enkrat.
Transformacija pisemskega romana Nevarna razmerja v 
baletno zgodbo je bil brez dvoma izziv, morda še večji kot 
adaptacija na filmskem platnu ali gledališkem odru. Valen-
tina Turcu in Leo Mujić sta se z njim uspešno spoprijela in 
ustvarila transparentno, dinamično in izvedbeno zahtevno 
baletno pripoved, prežeto z intenzivnimi čustvi, ki jo je 
Balet SNG Maribor briljantno izvedel. Na oder matičnega 
mariborskega gledališča pa predstava prihaja novembra 
v dvodelnem večeru skupaj s koregrafijo Edwarda Cluga 
Stabat Mater. Tina Šrot
20
krI t Ika
 10. septembra 2014
 10. septembra 2014
21
Beseda
Kriza blagostanja
Dušan Merc
L
etošnje šolske počitnice so bile po-
seben čas: šole so morale tik pred 
njimi narediti nove finančne in 
kadrovske načrte ter spisati nove 
vizije lastnega razvoja. Povsem re-
sno, tudi sveti zavodov so morali 
na zahtevo ministrstva za šolstvo 
to potrditi. Za uveljavljanje teh načrtov mo-
rajo ravnatelji zagotoviti stalno prisotnost na 
delovnem mestu, če bi se slučajno zgodilo, 
da bi na ministrstvu ugotovili, da vsi ti načrti 
niso dovolj dobri za uveljavitev enoodstotnega 
prihranka proračunskega denarja. To je res 
krut in resen spoprijem s krizo v javnem sek-
torju. V osnovnem šolstvu so krizo še letos 
spomladi širili s povečevanjem predmetnika 
za osnovne šole. To je organsko nadaljevanje 
procesov, ki se vlečejo od uvedbe devetletke, ko 
so krizo vgradili v sistem in jo na pedagoškem 
področju permanentno poglabljali. Mogoče 
zdaj res zmanjkuje denarja za šolo, nikakor pa 
ne za samo ministrstvo. Sramežljivi popravki, 
ko recimo ni več obvezen nivojski pouk, niso 
vidni, ker bi predvsem morali mnogi priznati 
strokovne zablode (če jim finančne oprosti-
mo, ker so že šle po grlu in skozi črevesje). 
Vendar priznanja ne bomo doživeli. Radost 
birokratskega odnosa do sveta in poslušnost 
sta preveliki boniteti, da bi kdorkoli karkoli 
rekel ali storil.
Pojav Anite Ogulin, dobrodelnice dobrega 
in usmiljenega srca, pa humanega in solzavega 
Aninega sklada in sem pa tja kakšne dobrodel-
ne akcije rotary kluba prepričujejo javnost, da 
ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše 
otroke, ker so lačni, ker ni štipendij itn. To so 
resnični prividi neke druge krize, krize vrednot 
in blagostanja.
V resnici gre pri teh pojavih za dvoje: Ani-
ta Ogulin dopoveduje javnosti, da je na tisoče 
lačnih, ker smo zamenjali politični sistem, saj v 
socializmu lačnih ni bilo. Anin sklad in dobro-
delne prireditve rotarijancev ali lionsov pa naj 
bi dokazovale, da smo v kapitalizmu, kjer si tudi 
bogati širokosrčno prizadevajo pomagati ne-
močnim in revnim. Obe optiki in oba diskurza 
o otroški in mladostniški resničnosti sta seveda 
zlagana: socialni sistem v resnici zelo dobro 
deluje. V osnovni šoli so otroci predebeli, niso 
lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem 
Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska poli-
tika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju 
na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za 
prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in 
tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni 
sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni 
in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, 
starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, 
pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udele-
ženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o 
materialni krizi, o neenakih pogojih za vzgojo 
in izobraževanje vseh državljanov, o preobre-
menjenosti učiteljev, o nemogočih delovnih 
razmerah, o krizi zaradi zaposlovanja in vedno 
več dela … 
neučinkovitost vzgojno-
izobraževalnega sistema
O vsem tem se seveda motijo in tudi na-
menoma ali nehote pretiravajo. Zato je težko 
videti in razumeti, da je vzgoja postala dekla 
politikov in razvajenih otrok ter staršev in da 
je izobraževalni in vzgojni sistem neučinkovit. 
Permisivna vzgoja in frustracija staršev, da mora 
biti vsak otrok popolnoma uspešen, sta prekriti 
z debelo plastjo otrokovih pravic in povsem 
nestrokovnih posegov oblasti v predmetnik in 
vzgojno delovanje osnovne šole. Ne samo starši, 
tudi šolska politika zaradi svoje nevednosti defi-
nira cilje osnovne šole tako, da starši upravičeno 
pričakujejo briljantno znanje dveh ali treh tujih 
jezikov, matematike, celo sposobnosti samostoj-
nega raziskovalnega dela in popolno toleranco 
do motečega in nasilnega vedenja otrok zaradi 
njihovih vzgojnih zmot in tudi napak v primarni 
socializaciji. Pri tem jim politika z razkošnimi 
in napačnimi instrumenti pomoči otrokom 
dopoveduje tudi, da so otroci sposobni vsega – 
četudi imajo manjše umske zmožnosti –, če se 
le dela pravilno in dovolj dobro. 
Rezistenca pedagoške stroke, ki je bila v so-
cializmu podrejena političnemu sistemu, je bila 
na nove zahteve novih in novih političnih elit 
povsem anemična: kakor v socializmu, tako po 
osamosvojitvi in »prevratu« učiteljstvo sprejema 
vsakršno oblast, ker je selekcija, odločitev, da boš 
učitelj, motivirana z navideznimi in resničnimi 
privilegiji tega družbenega sloja. Zato učiteljski 
sindikat ne v socializmu ne zdaj ne igra nobene 
posebne vloge razen te, da hinavsko podpira 
vse možne obskurne inovacije v šolstvu, samo 
da še najprej vzdržuje edini ali pa vsakokratni 
politični opciji naklonjeno klimo. Zato v šolstvu 
nikoli ni bilo nikakršnih resnih političnih težav 
in strokovnih nasprotovanj nobeni reformi, 
nobeni hipni domislici ministrov, ki so jih vsi 
po vrsti zaradi lastnih izkušenj in lastnih otrok 
vrivali v sistem. Posledica tega je preživet, okorel 
in v osnovi rigiden sistem, ki ima neskončno 
dodatkov, okraskov – skratka, balasta. Prebil 
se je skozi vse reforme, razlezel se je v nepre-
makljivo gmoto vedno večjih pravic učiteljstva 
in učencev in postajal vedno bolj vzgojno in 
izobraževalno neuspešen. Učitelji so za zdaj (in 
tudi še naprej) lahko mirni, nič se ne bo zgodilo, 
pa četudi so s pasivnostjo in zaradi slabe samo-
podobe izdali mnoge cilje svojega poklica. Kar bi 
moralo biti deontološko bistvo njihovega dela, 
se je sprevrglo v varovanje njihovega statusa, 
se materializiralo v pravilnikih in zakonih in 
s tem zgubilo svoj osnovni temelj. Osnovna 
šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževal-
na vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih 
malic in vožnje na delo, dopusta in povsem 
zagotovljenega delovnega mesta, njegovega 
lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje 
družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgo-
je. Pod pokrovko dobrega in učinkovitega, edino 
možnega in nespremenljivega se je ohranilo 
predvsem tisto, kar povečuje balast. V zameno 
za varnost, priljubljenost in nedelo se vsem daje 
dobre ocene, visoke strokovne nazive, manj in 
skoraj neopazno pa se ukvarja z vzgojo. Učitelji 
ne ščitijo svoje strokovne integritete – ne pred 
učenci ne pred starši in ne pred javnostjo, kaj 
šele pred politiko. Z nami in z odnosom do nas 
počnite, kar hočete, mi že vemo, kje je skriti in 
vendar tudi vidni cilj naše zaposlitve. In kdo 
jih ne bi razumel?
Gre za to, da učenci ne dosegajo dobrih in 
pravih rezultatov, ki bi jih kot moderna družba 
morali, da sistem kvarno in škodljivo vpliva na 
zaposlitveno in delovno selekcijo med prebival-
stvom. V imenu miru in pedagoškega dobrega 
je mreža osnovnih šol (in očitno tudi fakultet) 
enako učinkovita in družbeno povsem identič-
na mreži občin: preveč jih je, predrobne so in 
ščitijo interese, ki z znanjem in vzgojo nimajo 
nič skupnega in v sinergiji z ostalimi sistemi 
povzročajo krizo, zato nas kot družbo kazen še 
čaka. Permisivna in selekcijsko napačna vzgoja 
in izobraževanje bosta prav kmalu pokazala 
pravi rezultat, temni obrisi so že vidni. 
Pošast s človeškim obrazom
Petnajst let neslutenega razvoja devetletke je 
osnovnošolski sistem spremenilo v velikansko 
pošast s človekoljubnim in ljubečim izrazom do 
otrok in staršev ter zaposlenih in z neskončnim 
številom anomalij, ki niso samo drage in nepo-
trebne – so vzgojno in izobraževalno škodljive in 
po pravilu žrejo denar in svoje otroke. Ne samo, 
da so šole pitališča, kjer se še najbolj skrbi za 
prehrano, šole so tudi sistem, ki razvaja in siste-
matično pači otrokovo samopodobo, mu laže o 
njem samem in ga ne pripravlja na nič drugega 
kakor na družbeno in življenjsko invalidnost, 
ki jo že sprejema in jo bo brezkompromisno 
uveljavljal, dokler se bo dalo: na osnovnih šolah 
ustvarjamo male genije, saj imajo že desetletni 
otroci lahko status perspektivnega športnika, 
umetnika, vnaprej ugotavljamo njihovo nadar-
jenost za matematiko, literaturo, slikarstvo, nji-
hove voditeljske sposobnosti … in imajo posebne 
privilegije, obenem pa imamo skoraj 10 odstot-
kov otrok, ki imajo posebne potrebe, razkošno 
dodatno pomoč za vsemogoče motnje in hibe, 
ki si jih niti predstavljati ne moremo. Zanje je 
angažirana že cela armada posebnih učiteljic. Ti 
otroci s posebnimi potrebami kakor po čudežu 
dosegajo odlične rezultate in so seveda privilegi-
rani na poseben način – lahko se kljub težavam 
na učnem področju vpišejo na katerokoli šolo 
… Skratka, osnovna šola je šola za posebneže, 
kjer je velika izjema običajen, zdrav in zadovo-
ljen otrok. To pa je tudi razumljivo: več kot 40 
odstotkov jih je pretežkih. Poleg prehrambnih 
dodatkov (čokolad, sladkih napitkov, čipsa itn.) 
ki jih imajo za vsak slučaj v torbi in jih žvečijo 
med odmori, jim šola za časa njihovega bivanja 
ponuja zajtrk, malico, kosilo in malico. 
Namesto opismenjevanja in navadnega raču-
nanja imamo predmetnik, ki razvija znanstve-
nike, filologe, poliglote, mislece, teoretike in 
filozofe že v prvih treh letih šolanja; pa čeprav 
do konca osnovne šole ostanejo nepismeni, 
nesposobni razumeti sebe in okolje in mora 
zanje poskrbeti drugi.
☛
Osnovna šola (in seveda 
celotna vzgojno-
izobraževalna vertikala) 
je bolj ščitenje privilegija 
toplih malic in vožnje 
na delo, dopusta in 
povsem zagotovljenega 
delovnega mesta 
kakor realizacija tega, 
kar potrebuje družba 
in mladi ljudje: dobre 
izobrazbe in vzgoje.
22
Beseda
 10. septembra 2014
Samo za ilustracijo: na Gorenjskem obstaja 
šola, ki ima podružnico in v njej 11 (enajst) pr-
vošolčkov, med temi imata dva posebne potrebe. 
Zanju sta poleg učiteljice kot spremljevalca do-
ločena še dva odrasla pedagoga. Poleg mreže šol 
in podružnic, ki so najdražji in najbolj razkošen 
del sistema, saj imamo kompletne osnovne šole 
z manj kot 80 učenci – da so te v strokovnem in 
organizacijskem pogledu popolna zmota, seveda 
ne moti nikogar.
Posebno pozornost pri destrukciji in degrada-
ciji osnovne šole si zaslužijo posamezni »sektorji« 
znotraj ministrstva za šolstvo. Ne samo, da so 
nepotrebni, so tudi škodljivi. Ali: ker so nepo-
trebni, so škodljivi. In to sami po sebi. Ne, ker bi 
pač morali obstajati, temveč zato, ker obstajajo. 
Ali drugače povedano, kakor se je širilo in iz-
popolnjevalo ministrstvo, tako se je godilo šoli. 
Zdaj je to sistem z množico odvodov, zatrepov, 
tolmunov, zaposlitveni konglomerat mnogih, 
ki delajo preveč, in mnogih, ki ne delajo nič. 
In zelo mnogih, ki nimajo pojma ne o šoli ne 
o šolstvu.
Izmišljotine za izobraževanje
Posebna institucija znotraj ministrstva je t. 
i. Šola za ravnatelje. To je poseben oddelek, pa-
raoddelek, precej velika skupina ljudi s pravim 
direktorjem, izmišljotina, ki izobražuje ravna-
telje in zanje izumlja vedno nove oblike dela in 
ustvarja vedno nove probleme, da utemeljuje 
svoj obstoj. Tam je zbran cvetober neumnosti 
oziroma izgovorov za samoobstoj: ravnatelj-
ski izpit, mentorstvo, razvoj ravnateljevanja, 
podpora ravnateljem, revija Vodenje v vzgoji in 
izobraževanju, usposabljanje za učenje učenja (!) 
itn. Pri vsej centralizaciji in posebnem postopku 
izbora (selekciji za ravnatelja) je ta »šola« posmeh 
zdravi pameti. Znotraj te posebne institucije 
je še tisto pod Ostalo, kar pomeni nekakšen 
evalvacijski center za pomoč. To je strokovna 
kulisa za še en proračunski sistemček znotraj 
sistema: Zavod RS za šolstvo, ki si je z zakoni 
pridobil takšno področje dela, ki ga nikoli ne 
bo zmanjkalo: ugotavljanje vrste in stopnje pri-
manjkljajev potencialnih učencev s posebnimi 
potrebami. Ker je ta center za pamet tako močan, 
je teh otrok vedno več – zelo verjetno je, da še 
niso izdali niti enega zavrnilnega mnenja. (O 
ostalih izumih tega sektorja je škoda izgubljati 
besede, dovolj je ogledati si njihova vabila na 
strokovna srečanja.)
Naslednja, pravzaprav najbolj tajno organi-
zirana institucija znotraj ministrstva je Državni 
izpitni center. Koliko je v resnici vreden in koli-
ko stane? Če ste zakonsko obvezani uporabnik 
njegove pedagoške megle, vam lahko postane 
slabo ob slaboumnostih, ki si jih vsako leto pri-
vošči. Pri nacionalnem preverjanju znanja za 
osnovnošolce zmeče skozi okno ne samo kup 
denarja, ampak izrine iz šole še tisto malo zdrave 
pameti, ki bi jo lahko ohranil – organizira namreč 
izpite, ki so tajni, šifrirani, kodirani itn. Ima pa 
celo del za tuje jezike za odrasle, pa še kaj bi se 
našlo, seveda.
Posebna struktura znotraj ministrstva je tudi 
Inšpektorat za šolstvo in šport. To je prava or-
ganizacija, ki nima drugih pristojnosti kakor 
ugotavljanje pravnih in administrativnih na-
pak učiteljev in ravnateljev, pardon, učiteljic in 
ravnateljic, kar je (po vsem razvoju ministrstva 
v megacentralizirano institucijo, kjer vse nad-
zirajo) seveda posebna strokovna disciplina v 
šolstvu. Če se bodo potrudili, bo prešla še na 
pedagoške fakultete … Ko oni udarijo po učitelju 
ali ravnatelju, se ti zazdi, da je prišla na šolo spe-
cialna enota ministrstva, ki bo naredila dokončni 
red, odstavila ali inavgurirala ravnatelja, učitelja 
pa kar obvezno degradirala. Njihovo specialno 
orožje je napolnjeno z anonimkami, ki si jih 
lahko napišejo tudi sami ali pa jih pridobijo kako 
drugače. Lahko jih nad kogarkoli anonimno 
pošlje celo sam minister. 
Socialistična laž  
in njena metamorfoza
Zato je slovenska osnovna šola je podobna 
razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu 
otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat pred-
metnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj 
centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je 
našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi 
ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, 
brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna 
dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, 
ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-
izobraževalnega sistema.
Restrikcije pri zaposlovanju, ki so posledica 
še blage krize, bodo morda nekatere stvari 
postavile na pravo mesto. Nikakor pa seve-
da ne na ministrstvu. In dokler tam ne bo 
udarila kriza, rešitve šoli pač ni mogoče niti 
slutiti. Tiho krčenje vsaj nekaterih razkošnih 
standardov je premalo: za učinkovito šolo bo 
treba bistveno več. Skoraj vse opevane novi-
tete bodo morale počasi odpasti, mnoge bo 
treba zmanjšati na razumno mero, da bo šola 
postala učinkovita. Tako opevan nivojski pouk 
počasi izginja, uvedeno je ocenjevanje v nižje 
razrede itn. Ministrstvo pa bo moralo bistveno 
shujšati in osvoboditi šole svojega podcenju-
jočega odnosa. 
Vedeti moramo namreč, da imajo v tem ču-
daškem centru moči na razpolago vse podatke, 
ki jih ne potrebujejo. Zato lahko vsi sistemčki 
znotraj ministrstva seveda šolam nalagajo delo, 
izumljajo nove in nove potrebe za dokazovanje 
samega sebe … Poleg vsega omenjenega pa 
najbrž najbolj aboten intelektualni iz-um, ki 
so ga uvedli pred leti: vzgojni načrt šole.
Tej inovaciji bi lahko rekli bela smrt šole. 
Vsaka osnovna šola na Slovenskem mora na-
rediti svoj vzgojni načrt. Serija neumnosti se 
nadaljuje s finančnim in kadrovskim načrtom, 
načrtom razvoja, ravnatelji morajo imeti ko-
misijo za integriteto, treba je opravljati letne 
razgovore, letna ocenjevanja učiteljev (ker so 
javni uslužbenci), treba je razviti vizijo šole 
itn., vse pa mora biti sprejeto po pravi samou-
pravni logiki na sejah sveta šole in staršev – vse 
potrjeno in seveda vse nepotrebno. V resnici 
pa je vsaka srednja in osnovna šola do skraj-
nosti nesamostojna, centralizirano vodena, je 
preprosto proračunski uporabnik, ki ima do 
zadnje pike določene učne načrte in cilje. 
Laž, ki se je v šolstvu vzpostavljala v samou-
pravnem socializmu, je doživela metamorfozo: 
vzgojni načrt šole morajo pripraviti učitelji 
v sodelovanju s starši in učenci – res prava 
matrica samoupravnega socializma. Kakor 
da družba nima svojega osnovnega smisla, ki 
temelji na moralni in intelektualni tradiciji 
helenizma, krščanstva in razsvetljenstva, kakor 
da ne obstajajo deklaracije in splošni konsenz 
o moralnih in etičnih vrednotah, ki jih mora 
šola vedno znova in znova vzpostavljati. Ne, na 
Slovenskem to očitno ne velja. Kot da učitelji 
niso del celotnega sistema vrednot in tradicije, 
pač pa morajo najti nek nov, poseben smisel 
za delovanje. Izumiti morajo nekaj novega – 
skupaj s starši in otroki. Res, odlična zamisel, 
vzgojni načrt bo na koncu lahko delal celo 
učitelj biologije in matematike in slovenščine; 
in vsak bo v svoji stroki našel boga, če bo le 
dovolj dobro pogledal.
Nasilje in kazen
Poleg tega mora vsaka šola definirati kazni, 
ki jih izreka. Res, nov šolski unikum. Nikakor 
ni samo po sebi jasno, kaj je prav in kaj ne, šola 
mora to ugotoviti. Kaj je in kaj ni sprejemljivo, 
namreč ni jasno ne učencem ne staršem ne 
učiteljem, nejasno je tudi šolski oblasti. Že 
besedi ukor in kazen sta prepovedani, šola 
mora za izrečene kazni oz. za vzgojne ukrepe 
izumiti posebne izraze, ki so samo aluzija ali 
namig na nekaj slabega, češ da je to vzgojno. 
Na ravni terminologije gre za strokovna mašila, 
evfemizme, pravzaprav le za okrasne pridevke, 
tako da že na šoli nekateri težko razumejo, kaj 
je kazen in kaj pohvala.
Za zdaj je obveljalo politološko marksistič-
no videnje šole kot sistema, ki reproducira 
ideološke vrednote. Ministri, ki so po pravilu 
politologi, so prepričani, da je to edino res, ne 
pa da je to samo shema, ki velja ravno tako 
kot katerakoli druga. Na Slovenskem je pač 
prevladujoča, ker so dobesedno vsi veljaki 
političnih strank kot pravi dediči socializma 
prepričani, da morajo imeti oblast nad šolo in 
učenci, nad učitelji in celotnim sistemom, ker 
jim to zagotavlja osebno in ideološko zgodo-
vinsko preživetje. Matrica njihovega delova-
nja, ki je v ozadju, je permanentna revolucija, 
neprestano izboljševanje že izboljšanega – pa 
čeprav do absurda.
Zlorab šolskega in družbenih sistemov v 
prid in v škodo svojemu otroku je neskončno, 
nekatere so tragikomične. Samo dva primera 
za konec: sodnica nekega sodišča se pritoži 
na šolo, ker ni zadovoljna z zaključeno oceno 
svojega otroka. Ker s pritožbo ne uspe, v za-
vrnitvi pa ne najde nobene procesne napake, 
se pritoži na upravno sodišče, ki jo na petih 
straneh sodbe zavrne. Zato se pritoži na vr-
hovno sodišče. Ker je otrok na počitnicah in 
bi lahko po mnenju matere nepravična ocena 
trajno poškodovala njegovo osebnost, izsili 
prednostno obravnavo na vrhovnem sodišču. 
Tudi tukaj gospa sodnica s svojo pritožbo ne 
uspe. Uspe pa s prednostno obravnavo!
Tudi družbeno deprivilegirani starši (o njih 
ni pošteno govoriti ad personam) imajo never-
jetne možnosti, da šolo obglavijo z inšpekcijo 
in varuhom otrokovih pravic, ko uveljavijo 
svoje zahteve. Njihova pravica je, da otroka 
ne pustijo prešolati na šolo s prilagojenim 
programom, pa čeprav je to nujno. Na lastno 
pest brez slabe vesti institucije in njih samih 
tako izjemno škodujejo otroku. Na tej ravni je 
družbeni enakosti zadoščeno. 
Najbolj pogost učinek slovenskega šolskega 
sistema je ravno ta, da se do konca izkorišča 
pravice, ki so z administrativnim, upravnim in 
pravnim sistemom postavljene tako, da škodu-
jejo otroku. V resnici niso pedagoške.
Mogoče bi šolsko pomlad naznanilo to, da 
bi ministrstvo tisti en odstotek, ki muči rav-
natelje čez počitnice in zahteva njihovo stalno 
pripravljenost na delovnem mestu, našlo pri 
sebi. Možnosti ima neskončno veliko. ¾
_
Dušan Merc je ravnatelj Osnovne šole 
Prule.
Slovenska osnovna šola je 
podobna razvajenemu in z 
boleznijo zaznamovanemu 
otroku: imamo brez 
dvoma najbolj bogat 
predmetnik, najbolj 
obsežne učne načrte 
in najbolj centralizirano 
osnovno šolo v Evropi. 
Težko je našteti vse njene 
posebnosti, dejstvo pa 
je, da bi ob ostri redukciji 
vseh dobrot, ki jih uživa 
zdaj, brez dvoma padla v 
komo. Zato bo potrebna 
dolgotrajna dieta, da se 
bo vzpostavilo stanje, 
ki ne bo več ogrožalo 
normalnega vzgojno-
izobraževalnega sistema.
080 11 99, 01 47 37 600,
www.pogledi.si ali narocnine@delo.si
Naročila 
iN dodatNe
iNformacije:
naslednja številka izide
10. septembra 2014
 10. septembra 2014
23
Mccenzije
Marcel: ves črno-bel  
in dvodimenzionalen
MARKO CRNKOVIČ
Z
adnje dni avgusta sem se odpravil 
v Konzorcij pobrskat med knjiga-
mi. Nikoli ne tečem z naravnost 
proti stopnicam uprtimi očmi 
in zatisnjenim nosom mimo 
papirniškega oddelka, temveč 
se najprej ustavim pri stojalu z Moleskine 
beležkami. Ko vidim, da še vedno nimajo 
Evernote Edition, grem razočarano pomirjen 
v prvo nadstropje med knjige.
Tam pa se zaletim v nov marketinški pri-
stop – iz kartona izrezanega Marcela Štefan-
čiča, jr. Na nizki mizici, posejani s knjigami 
– Žižkovima Living in the End Times in The 
Most Sublime Hysteric: Hegel and Lacan, 
Seksom ob zori, Veliko idejo, Judtovo Deželi 
se slabo godi, Sperberjevim Marxom, Mar-
xovim Kapitalom, Perverzijami ljubezni in 
sovraštva Renate Salecl –, sedi ves črno-bel 
in dvodimenzionalen na skladovnici treh 
izvodov svojega Zadnjega blišča somraka 
ter po enega Zime našega nezadovoljstva in 
Žižkove Less Than Nothing kakor na pručki. 
Nogi ima pod kolenoma odrezani, tako da v 
bistvu sedi normalno – v svoji prepoznavni, 
ikonični pozi iz Studia City.
Marcel sells.
V roke sem vzel njegovo najnovejšo knji-
go s precej brezveznim naslovom Kdor prej 
umre, bo dlje mrtev, ki je tudi ležala tam 
nekje. Malo sem jo prelistal in se kdo ve 
zakaj spomnil na Državljanske eseje Alojza 
Ihana.
Nazadnje sem odnesel obe.
Marcel-presledek-Štefančič-vejica-presle-
dek-junior-pika je eden od vsega skupaj dveh 
ljudi v Sloveniji, ki je tako prepoznaven po 
imenu, da ne rabi priimka – drugi je seveda 
Jonas. (Dobro, da to dosežeš, ti mora biti ime 
Marcel ali Jonas, ne samo nekaj narediti v 
življenju.)
V eseju Povest o dobrih ljudeh Ihan napada 
Delo oz. Sobotno prilogo, ki da je prekinila 
sodelovanje z večino zunanjih sodelavcev in 
jih nadomestila z »dolgočasnimi [notranjimi] 
novinarji, […] ki si na tihem vedno želijo 
biti mnenjski voditelji, le da večina za kaj 
takega nima nujno potrebne osebnostne 
zanimivosti in intrigantnosti«.
To je zelo pametna in resnična misel. In 
še posebej mi je všeč zato, ker je ni bilo treba 
napisati meni.
Dandanes je kolumnist lahko vsak, ki 
mu urednik dá prostor v tiskani ali spletni 
izdaji časopisa in to v narekovajih prodaja 
kot kolumno (ali bog ne daj blog). Dejansko 
pa nihče ne pomisli na »osebnostno zani-
mivost in intrigantnost« avtorja. To je tisto, 
kar naredi dobrega kolumnista. Toda kaj je 
pravzaprav to?
Gotovo ste se ob branju novinarskega 
teksta že kdaj vprašali, zakaj vam je to treba 
brati. Novica ali tema vas ne zanima, slučaj-
no ste se zataknili ob varljiv naslov, tekst je 
dolgočasen ali dolgovezen, informacija in 
izražanje nista jasna, eventualno mnenje je 
odveč ali pa ga po drugi strani ne najdete, 
neredko je tudi slovnično zanič, stila tudi 
nima. Tak tekst boste že kmalu nehali brati, 
ker nimate časa in volje – morda pa boste celo 
užaljeno pomislili, da novinar precenjuje, če 
ne celo zlorablja vašo pozornost in prijaznost, 
da ste se branja sploh lotili.
Ob branju slabe kolumne pa se ne boste 
vprašali, zakaj vam je to treba brati. Vprašali 
se boste, zakaj je bilo to treba napisati in ob-
javiti. V nasprotju z news, ki vas ne zanima, 
se boste pri kolumni, ki se vas ne dotakne, 
vprašali, zakaj se je ta človek čutil dolžnega 
(ali kompetentnega) to napisati in zakaj se 
je nekomu zdelo vredno to objaviti.
Kolumna se vas mora dotakniti – esej, ki 
je v bistvu podaljšana kolumna, pa še tem 
bolj, ker je verjetnost, da ga boste prebrali do 
konca ali sploh začeli brati, majhna.
Pisca naredi osebnostno zanimivega in 
intrigantnega marsikaj. To so talent za pisa-
nje, profesionalne veščine na čelu z osebnim 
stilom in obvladovanjem slovnice, znanje, 
splošna razgledanost, strokovnost, informira-
nost, natančnost, kompetentnost, duhovitost, 
smisel za humor, vztrajnost, originalnost, 
inteligentnost, sposobnost asociativnega 
razmišljanja, ambicioznost, odprtost. Težko 
je reči, v kakšnem razmerju morajo biti te 
sestavine. Kolumnist je najbrž lahko dober, če 
katere izmed naštetih tudi nima. Obstajajo pa 
tudi druge veščine, odlike in talenti, ki tu niso 
našteti, vendar so pač preveč personificirani, 
da bi bili splošno veljavni.
Zraven pa je tudi nekaj nedoločljivega – 
nekaj, česar ni mogoče natančno prepoznati, 
kaj šele definirati. Toda ko to opazimo, vemo, 
da je to to.
Najboljši kolumnist je tisti, ki se vas dota-
kne do te mere, da mu boste priznali, da je 
dober, četudi se ne boste z njim strinjali.
Marcel in Ihan sta si v tem smislu zelo 
različna: prvi ima obilo osebnostne zanimi-
vosti, drugi malo.
Josip Vidmar je nekoč napisal nekako ta-
kole: če Nietzsche trdi, da Boga ni, preprost 
vernik pa, da je, verjamem Nietzscheju; če pa 
sv. Avguštin trdi, da Bog je, preprost ateist pa, 
da ga ni, potem verjamem Avguštinu.
Marcelove tirade proti neoliberalizmu v 
zbirki esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev – 
predelane iz longread kolumn, objavljenih v 
Mladini – so enako fascinantne kot vse, kar 
napiše. Razen Žižka ne poznam avtorja, ki bi 
tako dosledno diktiral bralcu, kako naj bere 
njegove tekste: tako kot sam hlastno piše, si 
tudi bralec ne more kaj, da ga ne bi hlastno 
bral. Poseben fenomen je, da Marcel tudi 
govori hlastno: spet razen Žižka ne poznam 
avtorja, čigar pisanje bi bilo tako podobno 
njegovemu načinu govora.
Pa vendar je Marcelova izjemna verzira-
nost, natreniranost, rutinerstvo tisto, kar 
daje njegovim tekstom težo zanesljivosti. 
Vseeno je, ali Marcel dejansko toliko ve na 
pamet, na izust, da lahko tekste hitro štanca, 
ali pa se za njimi skriva še najmanj enkrat 
toliko fact-checkinga.
Razlika med Marcelom in Ihanom je tudi 
razlika med človekom, ki mu je pisanje po-
klic, in tistim, ki mu je pisanje hobi. No-
čem podcenjevati Ihanove inteligentnosti 
in dobronamernosti in talenta za pisanje, 
toda on je v bistvu vendarle zdravnik in ne 
napiše, tako kot Marcel, najmanj tisoč ali 
morda dvakrat toliko besed na teden. Vsak 
teden. Gladwellovo teorijo 10.000 ur vaje 
je Marcel morda presegel že z dvomestnim 
faktorjem.
Vsakomur, ki ni ravno obtičal na men-
talnem razvoju privrženca ZSMS iz obdobja 
konec osemdesetih let in ki zna vsaj malo 
brati s svojo glavo, je jasno, da je Mladina 
ozkogledo levičarsko trobilo. Tednikova po-
litična stališča smo navajeni sestavljati iz 
konsistentno provokativnih sporočil, ki jih 
prinašajo njihove nekoč legendarne, danes 
pa večinoma za lase privlečene hudobne 
naslovnice, rubrike kot Rolanje po sceni in 
Mladinamit ter avtorji kot Diareja. Njiho-
va uradna politična stališča razbiramo iz 
uvodnikov Grega Repovža in kolumn Vlada 
Miheljaka in Janka Lorencija. (Edini Mla-
dinin op-ed avtor je Bernard Nežmah, a še 
on popušča.)
Toda ideolog za vsem tem je Marcel Šte-
fančič, jr. Iz nekoč skoraj ekskluzivnega – in 
skoraj edinega pravega, to je tudi treba reči – 
filmskega kritika, kronista velikih dogodkov 
americane in sčasoma tudi drugih, bolj lo-
kalnih fenomenov, se je razvil v radikalnega 
političnega ideologa.
Pri Marcelu je bilo vedno neverjetno, 
kako mu uspeva biti podoben tako unika-
tnemu avtorju kot Slavoju Žižku, obenem 
pa vendarle tako samosvoj. A ravno v tem 
se skriva pomembna razlika: pod pogojem, 
da mu je človek zmožen slediti, je Žižek s 
svojo nepredvidljivostjo in kontroverzno-
stjo v bistvu slehernikov avtor – ne glede 
na politična stališča, ki jih človek ima. Za 
Žižka se bo vedno našel bralec, za Marcela 
pa ne. Marcel je dosleden, trmast, zakrknjen, 
nepopustljiv levičar, antiglobalist, antineoli-
beralec, anarhist – marksist, trockist, maoist, 
evrokomunist, you name it.
Večja verjetnost je, da se bom strinjal z 
Ihanom, kot pa da se bom strinjal z Marce-
lom. In vendar mi to ni preveč mar: če napiše, 
da se neoliberalci »nacistično« vmešavajo v 
delovanje prostega trga, da prosti trg tako ali 
tako ne obstaja, da je Slovenija banana repu-
blika in da je bila »žledokalipsa« za Slovence 
božja kazen, potem mu verjamem – ker zna 
napisati, me miselno zapeljati, me razjeziti 
in nasmejati, se me dotakniti.
Včasih – vendar redko – se najde nekdo, 
ki me prepriča v nasprotno. Ljudi, ki mislijo 
drugače kot Marcel, tudi ni malo, vendar 
ne znajo pisati tako učinkovito. Ihan je že 
eden takih. Zakaj je tako, pa je že druga 
zgodba. ¾
Dominik Smole: Zlata čeveljčka
Režija Anja Suša
Mestno gledališče ljubljansko
Premiera 11. 9. 2014
Foto Sebastijan Cavazza