Knjizna recenzija Prejeto 7. avgusta 2024, sprejeto 9. avgusta 2024 
doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.143-145 

Trine Natasja Sindahl (2024) 
Svetovanje otrokom in mladostnikom v spletni klepetalnici – prirocnik 
Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, TOM telefon. 136 strani. ISBN: ISBN 978-961-6331-75-3 
Zagata s prirocniki je, da jih nekdo lah­ko bere in, kar je še huje, uporablja zunaj konteksta. Avtorji prirocnikov se namrec vedno opirajo na dolocene teorije, kon­cepte, metode in pristope. V prirocniku po navadi tega ne opisujejo, torej ne raz­lagajo, na katera teoretska izhodišca so oprti in iz katerih konceptov izhajajo. Vprimeru prirocnika Svetovanje otrokom in mladostnikom v spletni klepetalnici pa je dovolj razvidno, da avtorica Trine Natasja Sindahl izhaja iz sodobnih, spoštljivih, participativnih, osebo in njen življenjski svet razumevajocih usmeritev svetoval­nih poklicev, ki v našem primeru obsegajo vsaj psihologe/psihologinje, pedagoge/pedagoginje, socialne delavce/delavke in, širše, bolj ohlapno receno, mladinske delavce in delavke. K temu mnenju pripomore tudi podatek, da je strokovni pregled prevoda opravila asistentka Mojca Šeme s Fakultete za socialno delo. In tudi podatek, da sta prirocnik izdala Zveza prijateljev mladine Slovenije in TOM telefon. 
Dobrega vtisa ne pokvari niti to, da je prirocnik izvirno izšel že pred vec kot desetimi let, leta 2013. Ceprav je ponekod ta casovna oddaljenost že kar prevec ocitna. Avtorica namrec na strani 111 zapiše: »Trenutno potekajo raz­prave o tem, ali vse vecja uporaba spleta med mladostniki škoduje njihovemu telesnemu in socialnemu razvoju«. Prav zanima me, kaj so medtem dorekli v teh razpravah … Avtorica sicerna istem mestu nadaljuje: »Raziskave kažejo, da splet postane ovira pri drugih aktivnostih le pri majhnem deležu otrok in mladostnikov.« To potrjujejo tudi druge raziskave, med njimi vseslovenska raziskava o uporabi spleta med otroki in mladostniki izpred nekaj let. 

Po drugi strani pa, kot sem že omenil, avtorica izhaja iz sodobnih teoret­skih okvirjev in konceptov, na katere se opiramo tudi še danes. Zato lahko prirocnik beremo zvec kot desetletne oddaljenosti od njegovega nastanka tudi z zornega kota ugotavljanja in preverjanja, ali so nasveti, navedeni v njem, ustrezni in uporabni tudi zdaj. Odgovor je pritrdilen.
Imamo torej prirocnik, ki bi ga lahko napisala tudi kaka naša strokovnja­kinja ali strokovnjak. Ne vem, kaj je razlog za prevod. Morebiti se je izdajate­ljem, torej Zvezi prijateljev mladine Slovenije in TOM telefonu, zdelo primer-neje povzeti že napisano delo, ki izraža tudi njihova stališca in ugotovitve, s tem pa spotoma nakažejo, da tudi drugod po svetu izhajajo iz podobnih pristopov pri delu z ljudmi v stiski in težavah. 
Ko že omenjam TOM telefon, se spomnim, da smo v osemdesetih letih 
20. stoletja poudarjali, da pravo svetovanje poteka le osebno, v neposrednem stiku svetovalca in osebe v istem prostoru, tudi v nadzorovanih razmerah, kjer je velik poudarek na ustreznosti, prijaznosti, udobnosti, varnosti prosto­ra. Svetovalec lahko ob tem iz neverbalne in verbalne komunikacije, drže in drugih vidikov, na katere je pozoren, sklepa, ce že ne ugotavlja, kaj se dogaja, 
o cem razmišlja oseba, s katero je v svetovalnem odnosu. Vdevetdesetih letih smo s tem v zvezi in na podlagi takšnih stališc že imeli v socialnem delu razvit koncept delovnega odnosa zvzpostavljanjem osebnega stika, z dogovorom o sodelovanju, z instrumentalno definicijo problema in osebnim vodenjem na podlagi znanja za ravnanje. 
Vso to je bilo težko, ceprav menim, da ne nemogoce, izpeljati recimo v telefonskem pogovoru, ki je bil tedaj, v osemdesetih letih, tehnicno gledano, oblika komunikacije, ki se je razlikovala od omenjenega neposrednega oseb­nega stika. TOM telefon in druge organizacije in službe, recimo klic v duševni stiski, ki so praviloma prihajale v stik z osebami v stiskah in težavah prek telefona, so takrat, tudi v tesnem sodelovanju z drugimi strokovnjaki, name-njale ustrezno pozornost okolišcinam takšnega svetovanja. Razmah spletnih orodij in platform za komuniciranje, povezovanje in druženje je, spet teh-nicno gledano, dodatno širil nabormožnosti in oblik prihajanja v svetovalni odnos z osebami, v našem primeru z otroki in mladostniki, ki bi naj tudi bili najvecji uporabniki in najbolj domaci v digitalnih prostorih. 
To omenjam tudi zato, ker so zdajšnji otroci in mladostniki že rojeni v casu spletnih omrežij, veliko strokovnjakov, ki delajo z njimi, pa je še iz casov pred svetovnim spletom … Seveda se bo to v naslednjih desetletjih spreme­nilo, tudi prihodnji svetovalci v spletnih klepetalnicah bodo že rojeni v ta cas in bo tudi kak prihodnji prirocnik s tega podrocja namenjalmanj pozornosti opisovanju tehnicnih vidikov in možnosti recimo spletnih klepetalnic in dru­gih oblik komunikacije na spletu kot recimo tale. 
A tudi avtorica tega prirocnika se ukvarja zvidiki, ki so in bodo ostali kljuc­ni tudi v prihodnje. Jasno opredeli, kaj je svetovanje po eni strani, terapija po drugi in klepet po tretji. Poleg tega odgovarja na vprašanja o znacilnostih otrok in mladostnikov in njihovih življenjskih svetov, ki se javljajo v spletnih klepetalnicah, torej kdo so »klepetalci«? Potem opiše ali vsaj nakaže, kako vzpostaviti svetovalni odnos, in obravnava pasti, s katerimi se lahko sreca-mo v spletnih klepetalnicah in ki niso bile tuje niti svetovalcem po telefonu, namrec lažna identiteta, omejene jezikovne oziroma socialne spretnosti, po­navljajoci se klici/stiki in podobno. 
Zanimiv je predlog strukture, dinamike in dolžine svetovalnega pogovo­ra v spletni klepetalnici, kjer bi si jaz osebno, ki sem neuk na tem podrocju, želel podatke, kako se je predlog te strukture odnesel v desetletju po nastan­ku prirocnika. Jezik in vedenje pri svetovanju v spletni klepetalnici morata biti oprta na preverjeno ustrezne in ucinkovite oblike komunikacije, ki so jih prepoznavali in priporocali že strokovnjaki v preteklosti in kar je osnova ustreznega svetovalnega pogovora. Avtorica ob tem opozarja, katerim neu­streznim in škodljivim oblikam komunikacije se moramo izogibati. 
V zadnjem delu prirocnika avtorica svetovanje v spletni klepetalnici umesti v kontekst svetovanja na sploh in opozarja, da je takšno svetovanje v nekaterih primerih nujno in najucinkovitejše, recimo, ko gre za neposred-no stisko otroka ali mladostnika, lahko pa otroku ali mladostniku vzbuja na­videzni, lažni vtis, da rešuje svojo stisko ali težavo. Na primer, da se otroci oziroma mladostniki zatecejo (zgolj) v spletno svetovalnico, ne pa (potem) tudi v druge podporne službe in organizacije. O tem avtorica piše tudi že v posebnem poglavju pred tem, ko opiše in analizira vplive svetovanja v spletni klepetalnici, tudi napotitev otroka ali mladostnika v druge podporne službe in organizacije.
Vsklepnem delu je še poglavje o delu svetovalca v spletni klepetalnici, o njegovem znanju, kvalifikacijah in kompetencah, o psihološkem in fizicnem delovnem okolju, o medsebojnem usposabljanju in ne nazadnje o podpori svetovalcem, torej o superviziji. To pa so že vprašanja, s katerimi sem prav­zaprav zacenjal tole porocilo o prirocniku.
Vspremni besedi Mojca Šeme ustrezno umesti prirocnik v slovenski stro­kovni prostor, svetovalna služba Tom telefona pa v prispevku »Prirocniku na pot« predstavi svoje delo in tri svetovalne kanale, prek katerih svetujejo ot­rokom: telefon, e-pošta in klepetalnica. 
Milko Poštrak