ICD)
Leto XXIII
Št. 4
Ravne na Koroškem, 25. novembra 1973
30 LET AVNOJ
|
Franjo Golob, Rojstvo, litografija, 1937
Marjan Kolar
Osebno doživetje države
Pred tridesetimi leti sem bil sredi Nemčije, daleč od doma. Konec novembra na Frankovskem še nikoli ni snega, kvečjemu čemerna, deževna jesen. Bilo mi je deset let in skupaj z materjo in sestro sem bil v izseljenskem taborišču Forchheim med še šestdeset drugimi ženskami in otroki. Naš uradni naziv je bil »svojci ustreljenih banditov«. Zato v taborišču, starem samostanu, iz katerega so nacisti pregnali menihe, skoraj ni bilo moških. Sreča, da smo bili pred letom dni prvi izseljenski transport, ki mu nacisti v Celju niso več kradli otrok, je že davno splahnela.
Nemci so takrat kljulb Stalingradu še krepko verjeli v tisočletnost svojega rajha, saj so fronte potekale dovolj daleč zunaj njihovih mej. Ker v našem taborišču ni bilo nobene fluktuacije, k nam vesti iz domovine skoraj niso prodrle. Iz redkih, skrbno cenzuriranih pisem smo kdaj razbrali šifro, da se »družini Gošar in Hostnik« imata dobro. Ze to pa je bilo dovolj za skrito veselje in neki novi ipogum. Kajti običajno je naš čas stal. Ker taborišče ni bilo ne uničevalno ne 'koncentracijsko, nismo poznali ne rojstev ne smrti.
Z drugimi vred takrat nisem imel pojmo o tem, kaj je AVNOJ in kdo je Tito. Za Bosno sem vedel, za Jajce že ne.
Pol leta kasneje nam je po naključju prišla v roke nemška ilustrirana revija, v kateri je bil kdove zakaj Objavljen seznam evropskih vladarjev v emigraciji in drugih, Nemcem sovražnih osebnosti s slikami vred. Podatki so bili pol posmehljivi, pol kriminalistično grozljivi. Ob Benešu, de Gaullu in kralju Petru II. smo prvikrat videli tudi Tita. Njegovo ime so razlagali kot kratico, ki naj bi baje pomenila: ».tajni internacionalni teroristični organizator«. Ker je bil predstavljen kot vrhovni vodja jugoslovanskih banditov, banditi pa smo bili tudi mi, nam je bil všeč.
Na fante, lačne branja, je v takratni Nemčiji pritiskala povodenj pogrošnih brošuric v pisanih platnicah, ki so jih na tekočem traku proizvajali propagandistični rokodelci. Poveličevale so boje in zmage nemških pilotov, podmorniških kapitanov in junake puščavskih tankovskih bojev. Sienkievviczevi Križarji s popisom zmage Poljakov in Litvancev nad Nemci so bili zato dvojni užitek in protiutež napihnjeni nemški šolski zgodovini, ki se je začela kar z germanskimi Cimbri in Tevtoni, se nadaljevala s Karlom Velikim ter prek svetega rimskega cesarstva segla do Hitlerja.
Rajh, rajh, mali, srednji, veliki, so gonili na vsakem koraku — mi pa smo vedeli, da nimamo več države. Poprečni Nemec za Slovenijo in Jugoslavijo še vedel ni, le za »zoprno Srbijo« nekateri. Psovko »verdammter Schlavviner« so v pomenu »prekleti umazanec« namenjali tudi drug drugemu, ne samo nam.
Biti sredi tega poveličevanja državnosti in države brez nje, je pomenilo biti že kar brez človeške časti, kak Cigan npr. ali vsaj ušiv inozemec, torej dokončno malovreden človeški material, iz katerega bi
se zelo težko še dalo narediti kaj zares uporabnega.
Naposled pa je bilo tega hvalisanja vendarle konec. Aprila 1945 so Američani zasedli južno in srednjo Nemčijo ter nas osvobodili. Kmalu pa smo videli, da so zmagovalci poprečno znali zemljepisa prav tako malo kot premaganci. Tujci smo takrat brez vsakega vzroka rinili na ceste, kot znamenje razpoznavanja in ponosa pa je skoraj vsak nosil na suknjiču na hitro sešito zastavico svoje države. Američani so nas zaradi naših barv ogovarjali kot Francoze; nismo pač prehitro mogli postati domišljavi.
Seveda pa takrat še nismo imeli pojma, da bi morala biti na njej tudi rdeča zvezda kot znamenje nove Jugoslavije. To smo prvič zagledali precej pozneje v zbirnem jugoslovanskem taborišču za povratnike v Freimannu, predmestju do kraja zbombardiranega Miinchna, kjer je visela ob Titovi sliki; novega državnega grba pa še zmeraj nismo poznali.
Le enkrat sem potem še videl obe jugoslovanski zastavi skupaj, staro in novo. Poln tovornjak polvojaško oblečenih moških z vihrajočo trobojnico je namreč nekoč pripeljal pred naše taborišče, pa je ob pogledu na zvezdo in Tita, ne da bi se ustavil, takoj spet zasukal in izginil s pri^ vrženci kralja Petra vred.
Pouk o propadanju in nastajanju držav se je tako polagoma zaokrožal, dopolnil pa se je ob povratku domov. Čeprav je ta-
Dan pred dnevom vstaje slovenskega naroda smo se zbrali pred spomenikom Borisa Kidriča v Ljubljani. Tu je bila slovesnost ob ustanovitvi slovenske mladinske brigade AVNOJ — 73 in podelitev pohodnega prapora. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki družbenopolitičnega življenja in JNA, med njimi Sergej Kraigher, Janko Rudolf, Vlado Janžič, Zdenka Kidrič in drugi. V imenu komande ljubljanskega armadnega področja je naši brigadi zaželel srečno pot generalmajor Milan Daljevič. Kratek govor je imel tudi predsednik RK ZMS Ljubo Jas-nič, ki je poudaril pomen tega pohoda.
Štirinajst dni sem bila z mladimi iz vse Slovenije in Hrvatske na dolgi poti iz Jajca do Planine pri Sevnici. Težko bi opisala vse tisto, kar sem doživela. Prehodili smo okrog 240 km. Imeli smo srečo z vremenom, saj je bilo skoraj ves čas sončno. Po dolgih kilometrih prehojene poti smo začutili utrujenost. Nahrbtniki so postajali vse težji, dobivali smo žulje. Tako smo bili veseli, ko se je oglasil komandant Ludvik Filo in zapovedal počitek, ki je trajal okrog 15 minut. Res mora imeti človek voljo in vztrajnost, da se poda na tako dolgo pot. Mnogokrat smo imeli prazne ču-tarice, ker ni bilo nikjer vode. Po počitku se mi je zdelo, da ne bom mogla več vstati. Ko pa smo prišli v tabor, smo si mora-
krat od dneva osvoboditve preteklo že pre- 1 cej časa, so vendar v vseh krajih še zme- 1 raj visele zastave, kakor da se jih ni bilo : mogoče nagledati, in ljudje, kot da niso j znali več živeti v hišah, so bili kar napreJ 1 na ulicah, trgih in cestah, kjer so zboro- 1 vali in peli, vzklikajoč gesla, hodili v ve- 1 selih povorkah ali tudi že udarniško de- i lali.	i
Kakor da so prej vsa leta preveč samo j tičali med štirimi stenami in so se zdaj j < hoteli nadihati svobode. In svobodo smo < takrat dobesedno dihali, medtem ko je nova država rasla pred očmi vseh.
Za Tita smo takrat seveda že davno ve- , deli, za AVNOJ pa vsaj na deželi še zme- , raj ne; tem manj za vse pomembne skle- ] pe, ki jih je 29. novembra 1943 sprejel . Teh me je pozneje naučila šola, kakor na- , uči otroke še danes.
Verjamem, da se ob zemljevidih in zgodovinskih knjigah s pomočjo dobrih učiteljev ni težko naučiti, kaj je to nova jugoslovanska država, kako in kdaj je na-stala, v čem se razlikuje od stare in katere slovesne besede so bile izrečene in za- ■ pisane ob njenem rojstvu.
Prav tako pa verjamem, da je enako pomembno vsaj enkrat svojo državo doživeti tudi osebno ter tako vzpostaviti čustven odnos do nje. Za to je danes dosti lažjih načinov, kot sta bila nekoč boj in pregnanstvo.
Gotovo pa smo takrat, pred tridesetimi leti in nekaj kasneje pojmovali lastno državo kot nekaj posebno dragocenega, ker je pomenila tudi povratek domov iz ponižanja, domačo govorico in dom sam. Če je bila tudi le pot čez travnik, je bila prelepa, ker je bila prej dolga leta zaprta-
li najprej postaviti šotore, pripraviti vse za spanje, za večerjo. Nato pa smo se spravili nad naše številne žulje. Skoraj vsi smo jih imeli, kar pa nas ni motilo, da se ne bi zvečer zavrteli ob tabornem ognju, ki je bil skoraj vsak večer. Taborni ogenj bi morali pripraviti mladinci tiste vasi, kjer smo prenočili. Tega pa navadno niso storili, in smo ga pač sami.
Povsod smo bili lepo sprejeti:	V
Jajcu, Livnu, Drvarju, Donjem LapcU, Otočcu in drugod. Predstavniki mladine in družbenopolitičnih organizacij so v teh krajih izražali veliko zadovoljstvo in navdušenje nad to akcijo, da tako razvijamo in negujemo revolucionarne tradicije NOB — temelja SLO, zlasti pa na ta način utrjujemo bratstvo in enotnost. Predstavniki DPO v krajih, kjer smo hodili, posebno v Liki, so se zavzemali, da naj bi pot mladinske avnojske brigade tudi v prihodnje vodila skozi te kraje in da bi sodelovali na teh pohodih tudi njihovi mladinci, Ustanovili smo tudi kulturno skupino. Prireditev je bilo veliko, zato je bilo tudi veliko dela. Aktivnost SMB-AVNOJ 73 je prišla do polnega izraza tudi na dveh proslavah v počastitev 27. julija, in sicer v Borovači pri Drvarju in vasici Kruge pri Donjem Lapcu.
Najlepše pa smo bili sprejeti prav v Sloveniji, na Sinjem vrhu. Prebivalci SO
Mladi po poteh delegatov A V NOJ
- nam izkazali tolikšno gostoljubnost, ki je
- značilna za Belo Krajino. Platneni prtič z belokranjskim vezom in simboliko našega pohoda bo ostal v trajnem spominu. Za popotnico pa smo dobili pršut, jajca, čebulo in domači koruzni kruh. Prebivalci so bili kar užaljeni, ker nismo prenočili pri njih. Obiskali smo tudi rojstno hišo Otona Zupančiča v Vinici in priredili krajši program. Pot smo nadaljevali v bazo 20, odtod pa na Planino pri Sevnici, kjer smo se srečali z brigadirji delovne akcije Kozjansko 73.
Tu se je končal tudi pohod in z njim vse lepo: spoznavanje novih krajev, spomenikov iz NOB, novih tovarišev. Težko mi je bilo, ko smo odšli narazen, saj se mi je zdelo, da smo se komaj spoznali, navezali drug na drugega. Osebno zame je bil pohod velika pridobitev, ki mi je še bolj utrdila prijateljstvo do bratskih narodov.
Matevž Hace
Srečanja s Prežihom
Prvo Vorančevo knjigo novel »Samorastniki« sem bral junija 1942. leta, ko sem kot okrožni aktivist delal v Loškem potoku. Do takrat sem bral slovenske, francoske in ruske klasične knjige. Ko sem bral Vorančevo knjigo »Samorastniki«, sem opazil, da je posebna umetniška moč v tej knjigi. Tudi ocena Josipa Vidmarja o samorastniški knjigi je bila zelo lepo napisana, kar je pozneje povedal tudi sam Prežihov Voranc.
S Prežihovim Vorancem sem se večkrat srečal v Beogradu v letih 1945 do 1949, ko sem bil zvezni poslanec. Takrat sem zastopal ves notranjski okraj.
Poslanec in domačin, pokojni Beno Kotnik, je bil velik Prežihov prijatelj. Bena Kotnika sem spoznal ob veliki noči 1944 v koroških gorah.
Ko sem se srečal s Prežihovim Vorancem, sem mu povedal, da sem že v Franciji zvedel za njegovo ime, ker sem takrat dopisoval sestavke o naših razmerah v časopis »Glas izseljencev«, ki ga je urejeval pokojni Tomo Brejc. V tem časopisu je bila tudi reklama »Za Leninova dela«, ki so bila v knjigarni Horizont v slovenskem jeziku. Tomo Brejc mi je pisal iz Pariza, da : naj za slovenske delavce naročim Lenino-' ve in Stalinove knjige. Zato sem naročil za 28 delavcev slovenske in hrvaške knjige — Leninova dela. Ko me je obiskal Tomo Brejc, mi je povedal, da je Lovro Kuhar velik koroški komunist, ki vodi knjigarno Horizont v Parizu in da tudi on piše partijske sestavke. To se je zgodilo okrog novembra 1937. leta. Pisal sem Prežihovemu Vorancu, da nas od 140 delavcev 28 prebira Leninova dela.
Ko sva se srečala v jeseni 1945 v Beogradu, je povedal, da je on pisal meni pisma iz knjigarne Horizont in mi tudi poslal knjigo »Ruska ustava« iz 1936. leta, kamor je uvod napisal sam Stalin. Prežihovemu Vorancu sem tudi povedal, da smo leta 1937—1938 prebirali vse, kar so napisali ruski vodilni ljudje.
Še globlje sem spoznala vrednote NOB in jih bom znala še bolj ceniti. Nepozabna bodo ostala srečanja z ljudmi iz krajev, skozi katere smo hodili. Nepozabni bodo večeri ob tabornem ognju. Ko vidiš ljudi, katerim se požgali domove, ki so ponosni na dosežene cilje, se vprašaš:
»Ali znaš dovolj ceniti to, za kar smo se borili, to, kar imamo danes, to, kar smo?«
Še vedno mi v ušesih odmevajo besede tovariša Mileta iz Donjega Lapca, ki je rekel, da smo pravi mladinci, da nam zaupajo, da smo nova sila, ki bo šla v napad. Ne na bunker, ampak na vse, kar je gnilega in bolnega v naši družbi — zato, ker so v nas uprte oči nas vseh, ker od nas pričakujejo vse to, kar so dali nekoč skojevci. Zato še ni konec pohoda: še vedno korakamo naprej, še vedno se borimo in se bomo borili za še boljši jutri.
Ida Pungartnik
Prežihov Voranc nam je priporočal, da naj temeljito prebiramo poleg Leninovih in Stalinovih del tudi rusko klasiko 19. stoletja. Takrat je bil običaj, da smo se delavci, pa naj bo to jugoslovanski, poljski, italijanski, francoski ali češki, precej pogovarjali o urejenosti in življenju v Sovjetski zvezi. Leninovo in Stalinovo ime je bilo tisti čas in tista leta v dnevnem pogovoru vseh delavcev v francoski državi. Vse, kar smo dobili napisanega o ruski deželi, smo večkrat prebirali. Res pa je, da nas niso obiskovali slovenski izobraženci — komunisti, ki so prebivali tiste čase v Parizu, pač pa so nas pogosto obiskovali francoski in italijanski komunisti, ki so prebivali v Parizu. Vsak delavec, ki je tiste čase delal v gozdovih ali na žagah, se je smatral za komunista.
Mi smo dobivali slovenske in jugoslovanske partijske časopise, in to: Glas izseljencev, Proleter in časopis Proti Glav-njači. Razumljivo je, da smo praznovali
skupaj s francoskimi, poljskimi, italijanskimi in drugimi delavci prvomajske praznike leta 1937 in 1938, seveda 14. julija, ker francoskega praznika mi Jugoslovani nismo praznovali, kakor nismo praznovali tudi takratnega jugoslovanskega državnega praznika 1. december. O vsem tem sva se pogovarjala v Beogradu s Prežihovim Vorancem. Omenil sem mu tudi, da je pokojni kulturnik 14. divizije Martin Kokalj z veseljem govoril že v partizanih
1942.	o njegovih Samorastnikih in njegovem romanu Jamnici. Na teh poslanskih zasedanjih sem opazil, da je Prežihov Voranc bil tudi psiholog. Za nekatere poslance je točno vedel, kdo pošteno in iskreno govori, za nekatere je pa vedel, da si izmišljajo in da niso iskreni.
Prežihov Voranc se je zelo zanimal, kako smo preživeli partizanska leta, kako so se partizani vojskovali, kako so bili oblečeni, o prehrani, medsebojnih odnosih. Posebno ga je zanimalo delo in vloga političnih komisarjev, izobrazba partizanov, odnosi v brigadah in odrednih štabih, vloga partijskih sekretarjev, drugih funkcionarjev. Želel je, da mu čim bolj podrobno povem vse partizansko življenje za vsako leto posebej. To je bilo ob vsakem srečanju na njegovem domu na Prežihovem vrhu.
Povedal sem mu, da je imelo vsako leto za partizansko življenje svoje obdobje, tako da leto 1942, ko je bilo od maja do konec julija 1942 zelo burno in pestro življenje na osvobojenem ozemlju od Rakeka pa do Kolpe, da so takrat partizani mislili, da bo že leta 1942 v novembru mesecu končana II. svetovna vojna. Da so takrat partizani zelo hrepeneli po kolektivnem življenju in so smatrali, da bo po končani vojni na Slovenskem zavladalo idealno življenje. Razumljivo je, da so bili nekateri tudi za to, da bi sami vladali partizansko življenje in povojno življenje. Takim se je takrat dejalo, da so tako imenovani paše ali harambaši.
Prežihov Voranc se je leta 1945 tudi zanimal, kakšna pokrivala so imeli partizani. Povedal sem mu, da so bila 1941 raz-
Šratneška prostranstva	Foto:	F.	Kamnik
PREŽIH V SPOMINU PISATELJEV
lična pokrivala, klobuki, kape, posebne triglavke. Sele v letu 1943 — po kapitulaciji Italije so partizani imeli pokrivala, ki so se imenovala titovke. Partizanska komanda in poveljevanje je bilo skoraj do konca vojne v slovenskem jeziku. Prežihovemu Vorancu sem tudi povedal, da je bil odnos do žensk do septembra 1943 skoraj asketski. Sele po kapitulaciji Italije se je po odredih in brigadah začela širiti nekaka svoboda. Vorancu sem tudi povedal, da do kapitulacije Italije ni bilo primera, da bi partizani pustili ranjenca na bojišču. Povedal sem mu tudi o veliki skrbi in brigi brigad in odredov ter aktivistov in zdravnikov do ranjencev in za njihovo zdravljenje. Prežihovega Voranca je zelo zanimalo, kako so se bojevali koroški borci. Dejal je, da bo obiskal vsako koroško goro in kraj, kjer so se bojevali slovenski Korošci. Omenil je, da bi ga po notranjskih in dolenjskih krajih sam spremljal. Za koroške gore je pa dejal, da bo pa vse obiskal v spremstvu koroških partizanov.
Povedal je tudi, zakaj ima rajši rusko literaturo 19. stoletja. Za Francoze je dejal, da najbolj ceni Balzaca, Zolaja, Gida Maupassanta in Daudeta.
Svetoval mi je, da naj čimveč pišem o partizanskih vojskah, pohodih in odnosih v partizanskem življenju.
Ko je govoril o svojem novem romanu »Pristrah«, je dejal, da bo to zgodovinski roman, ki bo bolj napeto napisan kakor pa »Jamnica«.
Dejal je tudi, da so hoteli nekateri slovenski politiki, da bi šel delat na zadružno zvezo, vendar je dejal, da potem ne bi mogel pisati svojih romanov. Človek ne more biti pisatelj in politik, to je bil lahko samo njega dni pisatelj in politik Ivan Tavčar.
Bil je tudi za to, da bi se gozdne sečnje tako delale na Slovenskem, da ne bi bilo vsakih par mesecev spremembe raznih gozdnih planov. Povedal sem mu, da ljudje po krivici napadajo gozdarske inženirje zaradi gozdnih planov. Vsakoletne ali pa spremenjene plane delajo v Beogradu — višji državni uradniki. Slovenci pa imamo zato večje gozdarske plane, ker pravijo, da imamo boljše in več gozdnih poti in cest. Razumljivo je, da se je pokojni Prežihov Voranc zelo zanimal za vse slovensko gospodarstvo na raznih področjih, obenem se je zanimal tudi, kako se razvija slovenska kultura. Dejal je, da ga zelo skrbi to, da se ne bo razvijalo slovensko pisanje v taki meri, kakor je treba. Preveč bo meščanskih pisateljev, premalo pa pisateljev, ki bodo opisovali delav-sko-kmečko življenje, to je večkrat dejal.
1946. leta sem si ogledal njegov sadni vrt, ki je bil ves v cvetju. »Lahko ti rečem«, je dejal, »da boš v zimi 1947 lahko večkrat prišel in boš pri meni pokušal mošt.« Prežihov Voranc se je zelo brigal, kako živijo njegovi koroški kmetje, zanimal ga je pridelek, prireja goveda in vse, kar je v zvezi s kmetijstvom. Prežihov Voranc je bil pravi koroški kmet, ki je z njim delal in sočustvoval.
Pogum
»Ali ljubite moderno literaturo?« »Ne bojim se je.«
Jaro Dolar
Zakaj bero Prežihovega Voranca
Moje prvo srečanje s Prežihovim Voran-cem se mi je vtisnilo globoko v spomin in mislim, da ga bom pomnil do smrti. Morda zato, ker je v njem nekaj simboličnega, nekaj, kar je dobilo zame poseben pomen. Revolucionarni zanos, mnogo neprostovoljne komike in prav gotovo tudi za kanec mladostne romantike, vsega je bilo v najinem srečanju.
Bilo je pozno jeseni leta 1941. Cestne svetilke v Ljubljani niso bile zatemnjene in tudi policijska ura še ni bila pomaknjena tako daleč naprej, kot v dneh, ko so si sledile racije za racijami. S Tonetom Čufarjem sva risala parole po ljubljanskih ulicah. Ta večer je bila najina naloga, da »obdelava« hiše okoli poljanske gimnazije. Ker ni bilo barv na razpolago, so nama dali kar risarsko oglje. Malo nerodno je bilo, ker sva imela takoj vse črne roke, in če bi naju kdo pri tem poslu zalotil, se še izgovarjati ne bi mogla.
Razdelila sva si delo: kadar je slikal on, sem pazil jaz, kadar pa sem slikal jaz, je pazil on. Nekaj časa nama je šlo kar dobro od rok in oglje, ki se je pod najinimi nevajenimi prsti drobilo, je šlo kmalu h kraju. Samo nekaj hiš še in opravljeno bo. Naenkrat pa sem zgrešil svojega paznika. So ga prijeli? Je moral pobegniti, ne da bi me mogel posvariti? Zaskrbelo me je. Zakopal sem svoje črne roke globoko v žepe in zaigral slučajnega sprehajalca. Tedaj pa sem ga zagledal na oglu sosednje ulice, kako se je pogovarjal s plečatim moškim v poldolgem suknjiču. Za hip sem se prestrašil. Se je pogovarjal s kakim italijanskim agentom, da bi ga premotil in mi omogočil umik? Ko mi je pomahal, naj pristopim, mi je odleglo.
Neznanec je bil Prežihov Voranc. Čufar me je predstavil, jaz pa sem bil v nemali zadregi, ker oglje nikakor ni hotelo z mojih potnih dlani. Brisal sem jih v robec, toda bilo je še huje: roke so postale tudi po hrbtni strani enakomerno črne, črn pa je bil tudi robec in prav kmalu je postal črn še nos, ki sem si ga v zadregi obrisal s črnim robcem. V hipu je bilo zadrege konec in vsi trije smo se od srca nasmejali.
Po tem, ko smo si, kakor je bilo tedaj že navada, povedali, kaj je novega na bojiščih in ko smo postavili nekaj optimističnih prognoz o skorajšnjem koncu vojne, smo prešli na literaturo. Nekaj mesecev pred tem je izšlo v Obzorjih moje poročilo o »Samorastnikih« in zanimalo me je, kaj sodi o tem. Ne vem, ali je to poročilo prebral, vsekakor mi je, potem ko sva se pogovorila, zatrdil, da se s tem, kar sem napisal, strinja. Kar nekam ponosen sem bil.
V svoji vnemi in navdušenju — ime Prežihov Voranc je imelo tedaj med nami mladimi zlat zven — sem hotel tudi jaz povedati nekaj prijaznega. Ne da bi kdo ve kaj pomislil, sem rekel:
»Ljudje vas radi bero.«
Pogledal me je mirno in skoro zamišljeno rekel:
»Mislite res?«
In naenkrat ta moja sodba ni bila več drobna vljudnost, ki jo poveš pisatelju, ker veš, da mu bo dobro delo, ampak ugotovi-
tev, ki jo je bilo treba preveriti, dokazati, h Vprašanje se je razraslo v problem, napolnilo me je vsega in me od tega trenutka pravzaprav ni več zapustilo.
Zakaj ljudje nekega pisatelja radi bero? Kaj pravzaprav pomeni tisti trenutek, ko se v knjigi srečata pisatelj in bralec? Tisti trenutek, ko preskoči iskra, ko se sklene skrivnostni tok, ki se pretaka od človeka do človeka? Kako pravzaprav nastane tisto čudno občutje, da se s pisateljem že davno poznaš, da sta si sorodna. Skoro gotovo je pri tem pisateljeva slava, njegov sloves v literarnem svetu mnogo manj važen dejavnik, kot si to literarni kritiki in zgodovinarji domišljajo.
Kako je mogoče, da so ti pisateljevi junaki naenkrat bližji in bolj znani, kot vsi ljudje, s katerimi se dan na dan sestajaš in o katerih veš pravzaprav mnogo manj kot na primer o Hudabivniški Meti ali o Rad-manci? Da ti je pisateljev Pekel bolj domač, kot ulica, na kateri si se igral kot otrok, čeprav tega Pekla — razen zadnjič na televiziji — še sploh nisi vedel? In vojska! Tista vojska s trpljenjem in uporom, s prevarano ljubeznijo in s povsod prisot- ; nim nesmiselnim umiranjem in z vero, da vendarle ni bilo vse zaman — mar nisem tega doživljal, kot bi bil zraven?
Debele knjige so že napisali o odnosih med knjigo in bralcem. Psihologi in sociologi so kopali po bralčevi notranjosti, raziskovali bralčeve pobude, ugotavljali bralčeva pričakovanja, analizirali bralčeve 'j bralne navade in razvrstili bralce natančno po kategorijah. Ločili so bralce, ki bero, da bi vsaj za kratek čas pobegnili iz življenja, ki jim nalaga pretežka bremena, bralce, ki bero zaradi zabave, zaradi veselja nad napeto zgodbo, zaradi užitka na dogodkih in življenjskih položajih, ki bi jih sami radi doživeli, bralce, ki bero zaradi sprostitve, zaradi premagovanja neštetih napetosti, ki so se v njih nabrale, bralce, ki bero zaradi tega, ker iščejo v knjigi odgovore na vprašanja, ki jih postavlja pred nje burni hlastajoči čas, bralce, ki bero, da bi našli v knjigi samega sebe, svoje bridkosti, težave, poraze in zmage. In ne nazadnje bralce, ki bero »kar tako«, zato da bi izpolnili svoj vsakdan, ali morda celo, da bi izpolnili svoje življenje, ker bi jim bilo življenje brez branja prazno.
In zakaj bero Prežihovega Voranca?
Kajti da ga radi bero, ni nobenega dvoma. O tem nam pripovedujejo knjigarnarji in knjižničarji, ki vedo, da šteje Prežihov Voranc med najbolj brane slovenske avtorje.
Na to vprašanje, žal, še nimamo določ- ; nega, dokončnega odgovora. Pri nas še nismo izvedli nobenih anket, nobenih vprašalnih pol, ki bi jih razdelili med bralce, in bojim se, da bomo še dolgo morali čakati nanje, kajti taka anketa, ki jih poznajo drugi narodi že davno, je kaj težavna stvar-Ne le za izprašanca, ki si doslej takega vprašanja še ni postavil in ki najbrž tudi ne bi znal izraziti svojih skritih ali celo podzavestnih nagibov in bi se v mnogih primerih rešil v preprosto ugotovitev: »Zato, ker mi je všeč.« — Še težja pa je taka < anketa za izpraševalca, ki mora znati vpra- ’ sanja prav postaviti. Olajšati mora izpra- ' šancu odgovor, postaviti mu mora potrebne alternative — dvojne možnosti in pri s tem paziti, da izprašancu z nerodno zastav- *
l' ljenim vprašanjem odgovora ne vsugerira po svojem okusu, kajti tedaj bi anketa pro-a padla, bila bi odveč in zaman. In če bi se ob koncu znašlo toliko in toliko odgovorov, ’ bi bilo treba te odgovore razvrstiti, uskla-3 diti in kakor se temu še reče: odgovore iz-1 črpati in obdelati.
B Po tej, po znanstveni poti se temu vpra-1 šanju za zdaj ne bomo približali. Je pa še 3 druga pot, pot, ki sicer ne privede do znan-3 stveno podprtega in neovrgljivega rezulta-3 ta, a nam da vendar vsaj slutiti, kako je s / to stvarjo. In poleg tega je ta pot preprosta in poceni. Najlaže je, če je izpraševalec in izprašanec ista oseba, ki se kdo ve kaj ne razlikuje od poprečnega bralca — vse
- posebnosti se dado ob koncu odšteti. Naj-i bolj prav pa je, če je to oseba, ki jo dobro,
> ki jo najbolje poznam.
t Zakaj torej jaz najraje berem Prežihove-
■ ga Voranca, zakaj ga imam rajši kot mar-• sikaterega mnogo slavnejšega avtorja? t Grebel sem torej po sebi in se vpraševal,
- zakaj me je Prežihov Voranc tako vsega
■ prevzel.
i Je bil to njegov pripovedniški talent, ki ’ je z neznansko skopostjo v izrazu v nekaj 1 besedah naslikal položaj? Je bil to njegov 1 mirni tok dogajanja, ki se komaj kdaj ustavi, samo za hip, da se potem požene naprej l in da se potem zopet umiri? Je bil to nje-
Taras Kermauner
Pričujoči esej se ne bo ukvarjal z razčlembo literarno-ideoloških plasti Prežihovih novel, posebno LJUBEZNI NA ODO-RU in SAMORASTNIKOV; to delo sem opravil na drugem mestu, podrobno, zato Se lahko zdaj na svoje tedanje ugotovitve le sklicujem. Povzel jih bom na kratko. Tokrat je moj namen drugačen: govoriti o literarno stilnem aspektu Prežihovih povesti. Za moj postopek — tu in v preteklosti — pa je bistveno, da oba temeljna pristopa k literaturi vežem, še več, da raziskujem odvisnost stilno jezikovnega od literarno ideološkega. 2e takoj v začetku moram zatrditi: nikakor ne mislim, da je ta odvisnost enosmerna in da je literarno jezikovna plat v celoti odvisna od literarno ideološke. Ima svojo relativno avtonomijo, kot jo ima literarno ideološka. Vendar — v ideološkem svetu, in v tem smo najbrž še zmerom, vsekakor pa je še bilo Prežihovo delo — je vsa literatura determinirana ali na(d)determinirana po literarnih ideologijah, ki jo transformirajo, osmišljajo, usmerjajo, vodijo, zdi se, da ni prostora, v katerem bi bil literarni jezik neodvisen od literarnih ideologij. V pričujočem eseju skušam razkriti to odvisnost — se pravi eno plat slehernega literarnega teksta novejšega časa — na primeru Prežihove no-Velistike.
Naj že kar na samem začetku postavim svojo tezo: idealistični elementi Prežihove ideologije so delovali na njegovo literaturo
gov izbrušeni jezik, ki ni trpel nobene odvečne besede? Je bila to njegova dovršena umetniška oblika, ki me je spominjala na velike evropske pripovednike?
Morda pa je bil to vonj po koroški zemlji, tisti težki vonj, ki ga je znal popisati samo on in ki me je do vrha napolnil s spomini na mojo zgodnjo mladost, ki sem jo v mesecih pred plebiscitom preživel na Koroškem?
Je bila revolucionarna, puntarska struna, ki je zvenela tako mogočno, da ji je odzvanjalo v srcu vseh nas, ki smo v mladostnem zanosu protestirali proti krivicam, ki jih je bil poln svet in sanjali o času, ki je moral priti?
Je bila tista neizmerna toplina, tista njegova globoka ljubezen do preprostega, do tlačenega človeka? Tista njegova zavzetost za sočloveka, tisto sočustvovanje s človeško bedo in revo?
Morda pa je bila njegova nepremagljiva resnica, ki me je tako privezala nanj, tista njegova resnica, ki je prepričevala, ki ni trpela ugovora, da si moral reči:
»Da, tako je bilo. Natanko tako je moralo biti!«
Ali pa je v vsem tem še nekaj drugega, nekaj neznanega, skritega, še neraziskanega, nekaj, kar veš, da je, pa ne moreš ne opisati, ne opredeliti?
tako, da so jo jezikovno konvencionalizi-rali, materialistični tako, da so mu omogočali jezikovno inovativnost. (In še metodološka pripomba: ko bom govoril o jeziku, mislim ves čas na literarni jezik, ne na lingvistični aspekt jezika; ko bom uporabljal izraze kot karnizem, naturizem, intimizem, socialni humanizem ipd., mi bojo veljali
kot pojmi iz območja literarnih ideologij, ne pa političnih ali splošno socialnih, medtem ko bom izraza materializem in idealizem pojmoval kot kategoriji iz filozofsko ideološke sfere. Raziskujem namreč vpliv literarne ideologije na jezik, ne pa vpliv politične — kar bi bilo seveda prav tako mogoče in je celo bolj v navadi.
Najprej naj čisto na kratko obnovim literarno ideološke plasti, značilne za Prežihove povesti, posebno za obe že omenjeni. Če si predstavljamo kompozicijo teh plasti kot pokonci stoječ kvader, leži na dnu ideologija karnizma, stopnjo više naturiz-ma, še stopnjo više moralizma in najviše, na vrhu, nacionalne in nato politično socialne revolucionarne ideologije. (Ponavljam: ta politično socialna ideologija je avtentičen, izjemno pomemben del Prežihove literarne ideologije kot tudi literarne ideologije celotnega socialnega humanizma, to je smeri, pomenske literarne celote, kateri je Prežih pripadal; literarna zgodovina jo imenuje socialni realizem.) Ta skica je statična. Lahko se poslužimo bolj dinamične. Karnizem — kot dno, temelj, bit — Prežihove literarne ideologije izžareva svoj vpliv navzgor, v druge plasti, jih prepaja, vendar z oddaljenostjo od svoje pozicije izgublja moč. Na njem počivajo vse ostale plasti, vendar ga skušajo preinterpretirati, pomensko transformirati, to prepomenja-nje se jim tudi posreči. Čim višja je plast, tem bolj je pomen celote in karnizma kot dela celote tuj samemu — začetnemu — karnizmu, tem bliže je vrhnji ideologiji; ker je karnizem identičen z materializmom, vrhnji sloji pa z idealizmom, pomeni močnješa navzočnost vrhnjih plasti večjo idealizacijo literature, krepkejša prisotnost nižjih večjo materializacijo literature. Čim višja plast, tem bolj zavedna je, tem bolj podvržena razumski kontroli, osebno moralnim, socialno in nacionalno političnim odločitvam, ki jih je Prežih kot oseba sprejel in udejanjal, torej kažejo vrhnje plasti večji vpliv tudi zunaj literarnih ideologij, (krščanske) vzgoje in (revolucionarno marksistične) samovzgoje; na tej točki postane Prežihova literatura tudi odvisna od socialno-političnih vrednot (Narod, Razred), za katere se je pisatelj kot civil-
Janeževo na Strojni
Odnos med literarnimi ideologijami in literarnim jezikom v dveh Prežihovih povestih
na, zunaj literarna figura zavzemal, tu dobijo celo funkcijo propagande za določeno nacionalno in socialno politično idejo. Cim nižje pa so plasti, tem manj so zavedne, tem bolj jih obvlada podzavest, zavestno neusmerjana fantazija, primarna želja, čutnost.
Odnos med spodnjimi in zgornjimi plastmi moramo razumeti dialektično: druge v odnosu do drugih so akcija in reakcija, konstrukcija in deskonstrukcija. Najbolj primarno konstruira Prežihov literarni svet karnizem: čutnost. Brez te plasti Prežihove literature sploh ne bi bilo, zanjo je odločilna, nosilna. Zato docela upravičeno govorimo o karnizmu kot konstrukcijskem ali konstruktivističnem elementu Prežihove literature. Zgornje — idealistične — plasti pa skušajo karnizem pomensko transformirati, ga moralizirati, iz gole čutnosti povzdigniti v Duha, literaturi in zdajšnosti transcendenten. Smisel, ga vključiti v socialno-politično perspektivo; s tem ga — kot karnizem — destruirajo in konstruirajo kot element idealizma. Vrhnje plasti so torej konstruktiv(istič)ne z lastnega stališča, saj konstruirajo lasten svet morale, socialno-političnega in religioznega smisla, so pa destruktivne do plasti, ki so do njih avtonomne; to avtonomijo jim skušajo vzeti.
Znotraj literarnega teksta poteka torej nenehna intenzivna dialektična praksa, spopad, prežemanje, usklajanje, preformi-ranje vseh omenjenih elementov. Sleherna točka v tekstu je splet vseh teh elementov, je nabita z njimi in z njihovo dialektiko. Zato tudi lahko sleherno točko dešifri-ramo ravno glede na omenjene elemente-plasti, glede na njihovo konkretno navzočnost in moč v tej točki. A ker je moja teza ta, da idealistični elementi v tekstu tendi-rajo k literarno-jezikovni konvencionaliza-ciji, materialistični pa k inovaciji, mora biti, ta teza, v sleherni točki SAMORASTNIKOV ali LJUBEZNI NA ODORU preverljiva.
Treba se je še domeniti za definicijo konvencionalnosti in inovativnosti. To najbrž ne bo težko. Konvencionalni jezik je tisti, ki je bil že mnogokrat uporabljen in ki obnavlja stalne, znane jezikovno stilne obrazce ali celo klišeje; te se da povsem empirično ugotoviti. Tu torej ne more biti debate in nesoglasja. Inovativnost pa je — narobe — ravno odkrivanje novih možnosti jezika, metaforike, metonimij, ritma, leksike, se pravi uporaba — iznajdba — jezikovne strukture, kakršna do obravnavanega teksta še ni bila odkrita. Tudi to plat se da brez težav verificirati. Drugo, manj jasno, bolj diskutabilno pa je vprašanje, ali se da konvencionalnost identificirati s slabšo umetnostjo, inovativnost pa z boljšo; to vprašanje puščam načelno odprto, čeprav se v Prežihovem primeru tehtno nagibam k misli, da je razlika med konvencionalnostjo in inovativnostjo — vsaj kar se tiče jezika — obenem tudi estetsko vrednostna.
Karnizem je literarna ideologija telesa; telesa v njegovi fizični, stvarni, rečni pa tudi spolni, čutni, meseni obliki (čarne, carnis, meso). Dozdajšnji kritiki in interpreti Prežihovega dela so to plat opažali, nekateri so jo ostro odklanjali, to so bili v glavnem politično in literarno nazorski ter svetovno nazorski nasprotniki (katoliki, recimo Beličič), drugi, levi in napredni pa so
jo skušali ali zamolčati ali preinterpretira-ti v skladu z lastnim idealizmom kot posledico slovenskega tradicionalnega idealizma in hkrati seveda tudi v skladu s Prežihovim idealizmom (z vrhnjo plastjo njegove literature). Tako so bili na eni strani Prežihu pravični, ker so na njegove literarne tekste gledali kot on sam, kadar je nastopal kot zunaj literarni ideolog, bili so jim pa tudi — in po mojem je to stališče literarne imanence odločilneje — krivični, ker niso dovolj upoštevali vseh plasti, ki se nahajajo v teh povestih, in so tam ne glede na avtorjevo zavestno stališče in ne glede na plasti (na vrhnje plasti), ki skušajo te (nižje) zakriti (najdalje sta šla v priznavanju te Prežihove plasti Marja Boršnik in seveda Marjan Kramberger). Prežiha so brali iz svojega časa in iz svoje literarne ideologije, za katero je bil Prežihov mate-rializem-karnizem (a ne le Prežihov, tudi Kranjčev in Ingoličev) pretiran in celo neestetski.
V tem — kratkem — sporočilu seveda ni mogoče našteti večjega števila konkretnih primerov; zato se moramo zadovoljiti le z nekaterimi. Gotovo pa bi jih bilo še bistveno več, če bi bili ohranjeni Prežihovi rokopisi; Kozakova popravljanja so bila storjena v duhu tedanjega časa, a so de-struirala ravno ta element, ki se zdi meni — in verjetno današnjemu času, današnjemu literarnemu okusu — najtehtnejši. Prelistajmo nekoliko Prežihov original Greh na odoru (ki pa od končne redakcije niti ne odstopa mnogo). Radmanca je v začetku ženska gole spolne čutnosti, otroke ima najprej z možem Radmanom in verjetno — vsaj prvega — z moževim sinom iz prvega zakona, nato pa z različnimi neznanimi moškimi. Radmanca je simbol karnizma: zdrava, močna, poželjiva, mesena. S tem likom se povezuje inovativen jezik; recimo: »Kje pa je Radmanca le iztaknila tega jir-sa?« se je čudila soseska. Ali: »Kje pa je Radmanca tega šeka popadla?« Ali: »Če bo šlo tako dalje, bodo pri Radmanu kmalu cele staje.« In: »Radmanca, ta Afra, pa je bila cela kobila.« (To je tisti znameniti stavek, v katerem je Kozak popravil kobilo v lepotico in s tem Prežihov izraz — jezik — popolnoma konvencionaliziral; pobudo za ta poseg je pač iskati v Kozakovi — in tedaj veljavni — ideologiji idealističnega moralizma, beseda kobila se je zdela — s tega vidika — za človeka poniževalna, neokusna, prenizka, živalska.) Ali: »Bila je srednje velika baba, krepka, bedrata in prsata.« Spolni izraz njenega obraza je bil takšen, da »kadar se je režala, je postajalo moškim sitno.« Vsi ti stavki so vzeti iz prvih dveh strani povesti, v svoji literarno ideološki podobi so docela jasni: nikjer nobene krščanske morale ali revolucionarne perspektive, le močno, polno, zdravo, čutno telo. Značilna pa je tudi njihova jezikovna stran; skoraj gotovo je inovativna, takšnemu opisovanju se je slovenska tradicija ogibala. Danes deluje — vsaj name — sveže, bogato, pristno, nazorno, močno; in komaj si lahko predstavljamo razvoj slovenske proze — od Potrča prek Zidarja do Jovanoviča —, v kateri so elementi karnizma razviti naprej, brez te Prežihove sintagma-tike.
Navedimo še nekatere sorodne opise; zdaj že iz časa, ko se je Radmanca spoznala z Voruhom: »Radmanca je molče nasta-
vila steklenico in potegnila, ko pa je pri tem na ustnicah začutila močan, vonjajoč okus slin, ki jih je Voruh zapustil na grtan-cu, jo je po vsem životu prešinila močna, omotična vročina.« Ali: »Pri tem« (pri delu, pri nošnji zemlje na odore) »sta večinoma molčala. Radmanci je ravno ta težki, zasopljeni molk silno ugajal, Voruh pa je molčal iz čudne zadrege. Iz njunih od napora razgretih teles se je parilo. Od Rad-mance je dišalo po zdravi ženi, po razgretem medstegnju, duh radmanškega hleva in radmanških zibelk, ki se je je držal, se je tu na zorani zemlji mešal z vonjem sveže prsti in vse skupaj je dajalo duh in okus nekakega divjega mesa. Od Voruha pa je zavdarjalo predvsem po smoli, zraven pa mu je iz kože hlapelo tudi po neki ovno-vini. Drug drugega sta vonja ščegetala v nosnice, da teže naložene zemlje niti prav čutila nista, čeprav sta enakomerno in globoko sopihala, temveč sta oba razkrečenih, drgetajočih nosnic žejno vdihovala opijan-ljivi vonj bližnjih si teles.« Težko bi bilo najti bolj nazoren primer. V teh stavkih sta eksplicite zapisani glavni besedi karnizma: telo, meso, govor je o vonjih, ki so vonji kože, telesa, mesa, o spolnosti, na katero namiguje celotni odstavek (razgreta medstegnja, razkrečene, drgetajoče nosnice itn.). Najbrž bomo brez težav priznali, da je odstavek jezikovno zelo inovativen glede na tedanjo slovensko literaturo. Treba pa je hkrati pripomniti, da se s karnizmom očitno meša že naturizem. Spolno telo ni samo, nasprotno vsemu drugemu ali vsaj v distanci do drugega. Utemeljeno je v naturi: v zemlji. Telo in zemlja se mešata, skoz zemljo dobi spolno telo prvič svojo višjo utemeljitev: spolnost je nekaj natur-nega, je kot dihanje zemlje, je ritem, potreba, bistvo zemlje (Nature). Zato se ga ni ne sramovati ne ogibati kot nečesa problematičnega in celo, kadar je zunaj institu-cialnega zakona ali zakramenta, grešnega-protičloveškega, sramotnega. Prežih pa kaže ravno spolnost, kakšna je zunaj sleherne institucije in institucializirane morale; zanj je — na tej točki — edina morala telesni gon, želja in zahteva mesa. A kar kaže, se mu samemu kaže in tudi literarno učinkuje — na bravca, ki je brez moralističnih predsodkov — kot lepota, zdravje, normalnost. Prav v zvezi s to spolnostjo so najinovativnejše sintagme v povesti: »Čutila je, kako Voruh, korakajoč tik za njo, venomer zasaja svoje oči v njene noge .. .* Zasaja je simbol spolne moške akcije in obenem literarno izjemno svež izraz. Ko Radmanca odkloni, da bi se vrnila k možu in posebno otrokom (kar je v nasprotju s sleherno institucializirano moralo od neo-litika naprej), pravi — skrajno surovo — svoji materi: »Tudi vi hoteče, da se vrnem k tistemu staremu štoru in pri njem zasmrdim.« Logika telesa je tu v izključujočem se nasprotju s humanistično moralo (otroci ostajajo sami, Radmanca jim predpostavlja svojega spolnega partnerja, ki ga ljubi, a na temelju telesnosti). Ker pa jo moralizem literarna ideologija, ki ji Prežih prav tako pripada (ta ideologija sodi v vrhnjo plast), sam ni zadovoljen s tem, kako se mu je zasukalo pero, rad bi svoj opis popravil, nadzidal, moraliziral, humanistično osmislil, rad bi si ustvaril alibi za svoj radikalni materializem. Aktivira moralizem in rezultat je dvojnost, nasprotnost
oznak —■ in jezika — znotraj istega stavka. Recimo opis, kako zgrabi Voruh Radmanco za gleženj: »Čeprav je bilo zanožje od zemlje in od hlevskega gnoja marogasto«, to je prvi del stavka, ki je strukturiran karnisti-čno, »se mu je gleženj zdel nebeško lep in zapeljiv«; v drugem delu stavka že intervenira idealizem, potreba po utemeljitvi naturnega gona, neposredne telesne ljubezni, ki se izraža s telesno akcijo, s simboli-zacijo spolne silovitosti, v nečem višjem, v Lepoti, ki ta hip ni več naturna kategorija, ampak moralno vrednostna, kulturna; in gre in pisatelj uporabi skrajno konvencionalen izraz: da je gleženj »nebeško lep«. Brž ko je Radmanco — človeka svoje literature — odtegnil od zemlje in približal nebesom, pade v literarno konvencijo in s tem v slabo literaturo. Podobno lahko razumemo naslednji stavek: »Koj nato je brcnila z nogo nazaj proti Voruhu, kateremu se je zdaj zablestelo pred očmi celo razkošno podstegnje in ga ukopalo na ral.« Kakor je glagol »ukopalo« inovativen in obenem naturistično-karnističen (smer: zemlja), pa sta besedi »razkošno« in predvsem »zablestelo« obrabljena alibija. Blestijo kultura, Duh, zvezde, bogastvo, vzori, zemlja in telo pa dišita, se kažeta prek čutov, čutnosti in ne občudovanja.
Isto dvojnost opazimo v opisih pokrajine, gozda, same nature. Ko je ta opis kar-nističen, pomeni, da podaja pisatelj tudi naturo kot čutno spolno telo, ko pa ga poduhovlja, opremlja z lepoto in višjim duhovno vrednostnim pomenom, postane natura konvencionalna. Primer prve različice: »Na tesišče, ki se je nahajalo na ja-mastem dnu gozda, je sonce žgalo z odprtega, jasnega popoldanskega neba. Pod njegovimi žarki se je parila in cedila smola iz sveže olupljenega lesa, iz kupa natesanih tresk, iz skorij, iz vejevja in šibrovja, da se je zdelo, da si v kotlu, nabitem z močnim ozonskim, skoraj omotičnim vzduhom, ki se vlega na prsi in utruja možgane, da bi se kar opotekel v najbližjo senco in zadremal. Blesk svežega, nagega lesa je jemal očem vid.« Odstavek je izjemno karakterističen. Spolna natura je potemnjevanje zavesti (možganov), dremavica, ki pa je nabita z neaktivirano spolno energijo, je omotica, je parjenje (dvoplastnost te besede), je nag les (spet dvoumnost in očitno nakazovanje bistva: nagega telesa). (Značilno je, da se v tem primeru vid megli, temni; oči so namreč — za Prežiha — sedež moralne moči, glej Meto — in Nano — v Samorastnikih, funkcijo oči v tej povesti). Odstavek učinkuje tudi jezikovno sveže, inovativno. Opis nature pri koncu povesti, ko Prežih napoveduje tragedijo in skuša dati naturi duhovnejši pomen, pa je konvencionalen: »Čez strmine navzdol so se spustili sončni žarki in poljubili poseko od vrha do tal, da se je spremenila v eno samo preprogo neštetih barv in podob. Že so pele žage« itn. To pa je cukreni impresionizem Srečka Magoliča, utemeljen na bleščanju, na žarkih (na očeh!), na lazurnih poljubih, ne pa onih telesnih, na kulturno-slikarskih barvah, ne pa na znoju in ilovici, na petju prirode, ne pa na motni čutnosti.
Ista nasprotja vidimo med stavki, kot so: »Radmanca in Voruh sta se z vsemi silami zakadila v gozd«, »Radmanca se je ... parila v soncu in v smoli«, Radmanu pravi:
»Jaz sem delala in se parila, najprej s teboj, potem pa z drugimi, ko si ti postal zanič« itn. na eni strani in »Lepo je v gozdu!«, »Njeno lice je žarelo od sreče in miru.«, »kamor koli si pogledal, je bila ena sama temnozelena podoba, nad njo pa pla-vo nebo.« itn. na drugi strani. Meni, za moje oči in vrednotenje se zdi Ljubezen na odoru najboljša Prežihova povest, ker v nji sorazmerno najmanj intervenirajo višje plasti: Radmanca ostane simbol spolnega telesa do konca, do Voruhove smrti. S tem pa ne pravim, da je najbolj značilna za samega Prežiha. Je najbolj inovativna, najbolj moderna, vendar je Prežih v nji najmanj podal drugo plat svoje literature, poseg zgornjih plasti v spodnje. To plat je realiziral daleč najbolj(e) v Samorastnikih, v katerih je Meta enaka Rad-manci le na začetku, ko »je postala široka z Ožbejem«, pozneje pa se njen lik iz kar-nistično-naturističnega spreminja, izgrajuje v moralni in nacionalno ter socialno revolucionarni simbol. Vendar Prežih ne bi bil Prežih, se pravi dober pisatelj, če bi se prepustil le tej konstrukciji; v tem primeru bi napisal bolj ali manj konvencionalno delo. Spretno je izrabil priliko in prikazal, kako vladajoči razred Meto muči; opisi mučenja zavzemajo skoraj polovico celotne povesti, to mučenje pa ni le duševno-du-hovno, ampak v veliki meri ravno telesno. Tako pisatelj pri zadnjih vratih spet pripelje v tekst karnizem. Tu ni mogoče navesti vseh tozadevnih pasusov, saj jih je mnogo, opozorimo naj le na nekatere. »Po prstih je že režalo golo meso od kosti in po dimnici se je širil vedno hujši smrad.« Ali: »Karničnik je razvezal roke in še hitro odpihnil pepel z dlani, da se je pokazala ena sama, velika, osmojena rana nakiplega mesa in žil.« Ali: »Birič ji je s plosko roko pritisnil nago zadnjico na les«. Ali: »Pri drugem udarcu in pri tretjem se je videlo le še nalahno drgetanje mesa in kože, pri naslednjih je bila golota že bolj podobna komaj vidno kipečemu testu.« Ali: »Tri leta za Primožem se je zlegel Til.« Nasproti tem inovacijam, ki so vse metafore telesa (»sva se zvrnila na hrbet širokega slemena«, je »izsula« zgodbo, v »plahto ... je za-
vil Metine razbite ude« itn.), prebiramo hude konvencionalnosti — natančno spet v trenutku, ko je želel pisatelj Metino telesnost utemeljiti v nečem moralnejšem, osmisliti z nečim idealnejšim; recimo: »njena mlada ljubezen je gorela le z iskrenim, nesebičnim plamenom čiste vdanosti Ožbe-ju, izvoljeni in globoko občuteni lepoti ji najbližjega človeka.« Ali: Meta je bila lepa »ko sonce«. Ali: »iz nje je blestel neki nepremagljiv čar lepote, materinstva, in moči.« Ali: »Nebo te noči se je sklanjalo brez utripanja nad vso to prelest, kakor se more sklanjati le nebo poletne koroške noči.« Ali: »je bila vsa ravnina polna edinstvene, krasne, prelepe koroške noči.« Ali: »Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice.« Ali: »Lepi so bili tudi vsi njeni otroci, vsi visoko zrasli, ravni, močni, žarečih oči, kar so vse imeli od nje.« Itn. Očitno je, da je nacionalna, socialna, moralna ideologija temeljito posegla v leksiko, v metaforiko, v samo jedro Prežihovega jezika in ga prilagodila nečemu — idealističnemu —, kar imam sam za manj bistveno literarno. Ker je literarnost — po mojem — vezana predvsem na čutnost (aisthesis, estetsko) lahko vidimo v moralno-socialno-nacionalnem konstruktivizmu Prežihovih povesti destrukcijo literarnosti — estetsko-sti —, čeprav je, naj za konec to ponovim, ta konstruktivizem za Prežihovo literarno delo enako značilen kot konstruktivizem čutne telesnosti.
Če našim romanopiscem že nismo hvaležni za to, kar so napisali, jim bodimo vsaj za tisto, česar niso.
(K. J. Weber)
Romani so knjige, ki smrdijo po ljubezni.
(Capistrano)
Kar mi zares dela veselje, je bodisi nemoralno, protizakonito ali pa redi.
A. Woollcott
Stari del	Foto:	F.	Kamnik	II
USPEŠNO O NOVIH USTAVAH
Ocena javne razprave v občini Ravne
Koordinacijski odbor za vodenje javne razprave o osnutkih zvezne in republiške ustave pri občinski konferenci SZDL je na svoji redni seji sprejel oceno teh razprav v občini Ravne. Oceno je gradil na štirih področjih.
1. Operativni načrt, ki smo ga sprejeli, je bil realiziran z manjšimi odstopanji, ki pa bistveno niso vplivala na potek javne razprave.
2. Javne razprave so potekale po določenih področjih, ki smo jih zastavili v operativnem planu in ga realizirali.
— Specializirane razprave so v celoti uspele. Zanje smo organizirali ustrezne ljudi iz republike, ki so jih vodili.
— Razprave po TOZD so uspele, niso pa bile popolnoma usklajene s časovnim terminom.
— Razprave po krajevnih skupnostih so še posebej uspele. Te razprave so bile konkretne, dobro obiskane in z zelo široko razpravo.
— Široke javne razprave niso uspele tako, kot smo želeli. Obstaja dvoje vzrokov. Opravičljiv bi bil ta, da smo imeli kompleksne razprave po interesnih skupnostih, TOZD in KS. Veliko o ustavi so dala tudi sredstva za obveščanje, in razprave so bile v lepih jesenskih dneh, ko se ljudje oskrbujejo z ozimnico.
Slabosti so se pokazale tam, kjer so bile krajevne konference SZDL premalo aktivne. Čeprav smo izobesili prek sto plakatov, delavcem pa izročili 9000 vabil, so nekatere široke razprave ostale slabo obiskane. S tem smo dali možnost vsem občanom, zato razprav nismo ponavljali.
3. Nekaj najpogostejših predlogov, pripomb in vprašanj.
— Poudarjeno je bilo, da sta ustavi zelo obsežni in napisani v precej težko razumljivem besedilu za posameznika.
— V ustavi so v izhodišču izpostavljene TOZD, KS in SIS. Razpravljalci so bili enotnega mnenja, da je to v naši družbi edino pravilna pot. Nekateri so s pomislekom razpravljali o sposobnostih neposrednih delavcev.
— Precej je bilo govora tudi o neskladnostih v odnosih med republikami in vlogi federacije pri tem. Zato so se toliko bolj zavzemali za republiško dogovarjanje.
— Razpravljalci so se večkrat dotaknili odgovornosti na vseh položajih v naši družbi. Tu so poudarili, da ustavi, o katerih razpravljamo, ne zahtevata, da odgovornost poostrimo.
— Na razpravah je bilo precej poudarjeno, da moramo enako zavzeto kot ustavo sprejemati tudi interne akte v TOZD, KS in SIS.
— Precej razprav je obravnavalo tudi novo vlogo občine, ki bo temeljila na delegatskem načelu.
— Posebne pozornosti je bila deležna tudi delegacija in iz nje izhajajoči delegati. Tu so razpravljali predvsem, zakaj stalna delegacija in nestalni delegati.
— Na razpravah je bilo v ospredju vprašanje TOZD. Veliko se je o tem ponovno govorilo, čeprav so že formirane. Okoli njih je še dosti nejasnosti.
— Največji del razprave pa je pripadal novi vlogi financiranja in urejanja krajevne skupnosti. Skoraj ni bilo razprave, na kateri tega vprašanja ne bi postavili.
— Povsod je bilo poudarjeno tudi to, da bo treba delegate družbeno-ekonomsko in politično usposobiti.
Na koncu smo prišli do enotne ugotovitve, da je razprava zajemala ožje dele ustave in se celovitosti ustav ni dotikala.
4.	Uspešnost vodenja javne razprave.
Oktobrska seja občinskega komiteja ZK je bila ena tistih, ki sežejo globoko v gospodarska in družbena gibanja v občini ter jih osvetlijo do te mere, da se začnejo kazati rešitve marsikaterega kompliciranega pojava. Po vrsti je komite razpravljal o naslednjih temah:
— kandidati za vodilne družbenopolitične funkcije v občini,
— potek združevanja TRO Prevalje in železarne Ravne,
— aktiv komunistov — neposrednih proizvajalcev o stanovanjski problematiki v občini.
ODGOVORNA IZBIRA VODILNIH KADROV
S tem ko je občinski komite prevzel funkcijo kadrovanja, je sprejel tudi odgovornost za moralnopolitične kvalitete kandidatov, ki jih predlaga njegova komisija, za njihovo privrženost ZK, podrejanje načelom demokratičnega centralizma, pozitivni odnos do ustavnih sprememb, njihovo splošno razgledanost in strokovno sposobnost. Po izčrpnih utemeljitvah ter karakteristikah je komite potrdil naslednje kandidate:
— Za sekretarja občinskega komiteja ZK Ravne tov. Ivana Žagarja, sedanjega sekretarja komiteja, ki mu je bila s tem izrečena spontana zaupnica za opravljeno delo v prelomnih dneh našega družbenega razvoja;
— za predsednika skupščine občine Ravne (ta funkcija bo po določilih nove ustave predvsem politična in usklajevalna), tov. Rudija Vrčkovnika, rudarskega tehnika iz rudnika Mežica;
— za predsednika občinskega sveta (funkcija je nova in pomeni odgovorno izvrševanje politike skupščine občine) tov. Djura Haramija, dipl. ekonomista iz Železarne Ravne.
INTEGRACIJE SO POTREBNE
Nepoučenemu opazovalcu se mora zdeti, da se spomladi napovedana združitev TRO Prevalje in železarne Ravne, za katero je bil maja izdelan tudi ustrezen ekonomski elaborat, vleče že predolgo. Pojasnilo direktorjev teh dveh podjetij, s katerim se je komite zadovoljil, pa kaže stvar v drugačni luči. V železarni so predlog združitve že obravnavali in odobrili
Direktno je v razpravah sodelovalo več kot 1400 občanov. Razpravljalo in dajalo je predloge okoli 150 občanov, od teh 75 delavcev, 53 uslužbencev, 12 upokojencev, 5 obrtnikov in 5 kmetov.
Vseh javnih razprav je bilo 31. Poleg tega pa ni bilo večjega sestanka, kjer ne bi bili ustavi v razpravi prisotni.
Poudariti bi bilo treba še, da so vsi, ki so vodili javne razprave, bili dobro pripravljeni in niso vprašanja ostajala odprta in nepojasnjena.
Predsednik KO za vodenje ustavnih razprav JELEN FILIP
zbori delavcev, več časa pa sta zahtevala izdelava statuta TRO kot temeljne organizacije združenega dela ter aneks k samoupravnemu sporazumu železarne. Ker med letom tudi ni mogoče opustiti žiro računa, je predvidena integracija do začetka poslovnega leta 1974, ki naj bi ga obe delovni organizaciji že začeli skupaj.
Tako se je težišče razprave preneslo na druga integracijska gibanja v občini in koroški regiji, ki bi bila z gospodarskega vidika zelo koristna, če ne na nekaterih področjih celo nujno potrebna. Vsaka ekonomsko ugodna integracija pač prinese S seboj hitrejši razvoj podjetij, pomeni večjo socialno varnost delavcev ter določeno prestrukturiranje v tem smislu, da omogoča pobijanje nezdravega privatniškega odnosa do družbene lastnine. Zaradi vsega tega je stališče komiteja, da je treba integracije spodbujati, vendar ne s političnim vsiljevanjem, ampak z gospodarskim računom.
Posebno aktualno bi bilo npr. združevanje gradbenih podjetij pri nas, ker dokazano še zmeraj gradimo na našem koncu prepočasi in predrago, vendar razen Gradisa druga podjetja ne kažejo velike zagretosti za združevanje. Čeprav tudi pri kovinsko predelovalni industriji proces povezovanja niti v občini niti v regiji še ni zaključen, občani dosti bolj občutijo npr. razdrobljenost naše trgovine, gostinstva in turizma. Sploh pri trgovini naša občina občutno zaostaja in gre vse preveč denarja drugam, saj količkaj vredne stvari še zmeraj kupujemo v Velenju ali Mariboru. Do podjetja Merx se kaže vedno bolj neko razočaranje, ki ga najbolje .izražajo besede diskutanta:
»Hvala za zgrajeno, ampak zdaj bi bilo treba narediti nekaj več.« Vendar pa komite za obstoječe stanje ni pripisal vse krivde trgovcem, temveč predvsem odsotnosti politike na področju trgovine in gostinstva, ki jo v naši občini pogrešamo že vse povojno obdobje. Ker vse kaže, da bo ljubljanska NAMA razen v Slovenj Gradcu začela spomladi 1974 tudi na Ravnah graditi veleblagovnico, je upanje, da se bodo tudi tu stvari obrnile na bolje.
Turizma diskusija ni podrobneje obravnavala, tako da je obveljala kritična misel o tem, kako koroško gozdarsko podjetje, ki je v slovenjegrajski občini prevzelo
ZK na čelu dogajanj v občini
patronat nad turizmom, te dejavnosti ne prenaša tudi na svoje obrate v sosednih občinah.
ZMERAJ VROČA STANOVANJSKA PROBLEMATIKA
Predsednik aktiva komunistov — neposrednih proizvajalcev je posredoval komiteju stališče tega aktiva o stanovanjski problematiki v občini. Globalna ocena je, da se stvari spreminjajo na bolje, da pa je pomanjkljivosti še vedno veliko. Predvsem menijo delavci, naj stanovanjska gradnja ne bo kampanjska. Tudi kriteriji za dodeljevanje stanovanj se jim ne zdijo primerni. Tako npr. po določilih v pravilnikih mlad delavec z družino ne more priti do stanovanja prej kot v petih letih. Nadalje menijo, da je draga gradnja v Kotljah v sedanjem političnem trenutku, ko ugotavljamo velik stanovanjski primanjkljaj, neprimerna. Aktiv je sprejel naslednje sklepe:
— gradnja naj bo hitrejša in cenejša,
— pravilnike o dodelitvi stanovanj je treba spremeniti v korist mladih družin,
— prevzemanje in vzdrževanje stanovanj naj poteka v redu,
— delovne organizacije naj dajo stanovanjsko problematiko v javnost, ker so posamezne polinformacije škodljive,
— aktiv bo podprl vsako prizadevanje za reševanje stanovanjskega vprašanja.
Komite je ovrednotil te sklepe tako, da se bo glede spremembe pravilnikov povezal z občinskim sindikalnim svetom, ki se intenzivneje ukvarja s stanovanjsko problematiko. Načelno je podprl prizadevanje aktiva, glede Kotelj pa, ki so se izkazale letošnjo jesen kot posebno polemična tema v občini, je menil, da je slejkoprej potrebno v stanovanjsko izgradnjo vključevati čim več tudi zasebnih sredstev, saj tisti, ki se vselijo v lastno stanovanje, izpraznijo družbeno ter tako posredno tudi prispevajo k reševanju stanovanjske problematike. Posebno odločno pa je bilo poudarjeno, da železarna Ravne doslej ni vložila v Kotlje niti dinarja, tako da očitki v to smer nimajo podlage. Komite pa je bil proti temu, da bi morda podjetja v Kotljah odkupovala stanovanjske hiše ter jih nato dajala svojim delavcem v najem.
Načeta je bila sicer s tem v zvezi tudi problematika solidarnostnega sklada, vendar je ta tema tako kompleksna, da bo predmet posebne obravnave.
Z aktualnostjo obravnavane snovi ter tehtnostjo posameznih diskusij in končnih sklepov je komite nedvomno ponovno dokazal, da so komunisti na čelu dogajanj v naši občini in regiji.	n.	r.
Peter Souvent, dipl. inž.
Delo metalurških in predelovalnih obratov Rudnika in topilnice Mežica
Tako kot rudarjenje ima tudi topilni-štvo v Mežiški dolini dolgoletno tradicijo. Čeprav stari zapisi že leta 1746 omenjajo topilnico na mestu, kjer stoji danes, to je v Žerjavu, so sprva talili bogato galenitno rudo kar tam, kjer so jo pridobivali, rudniki različnih lastnikov pa so bili posejani po celi dolini — od Polene pa do Tople. Po letu 1900 se je začela topilniška dejavnost ponovno koncentrirati na mestu, kjer jo najdemo še danes.
Topilnica današnjega obsega je začela dobivati svoje obrise leta 1956, ko je bila dograjena nova pražarna, 1958 sta začeli obratovati dve bobnasti peči, 1963 smo rekonstruirali jaškasto peč, kateri pravimo po domače visoka peč, in 1965 smo dela končali z dograditvijo nove rafinacije.
S prenovitvijo topilniških agregatov smo izboljšali tehnologijo in delovne pogoje ter povečali produktivnost in kapaciteto. Leta 1956 smo z 268 zaposlenimi naredili 19.866 ton rafiniranega svinca in raznih zlitin, leta 1972 pa s 195 zaposlenimi 26.947 ton oz. če izrazimo to v tonah na zaposlenega na leto, dobimo leta 1956 74,072 ton na delavca, leta 1972 pa 138,189 ton na delavca ali pri 27 odst. manjšem staležu 86 odst. več. Ob primerni sestavi surovin (mežiški koncentrati, akumulatorski in kovinski odpadki) je tako letna kapaciteta rafinacije 30.000 ton rafiniranega svinca in različnih zlitin.
Zal se ta predvidevanja niso povsem uresničila: lastnih, mežiških surovin, je iz leta v leto manj, akumulatorskih in drugih
kovinskih svinčenih odpadkov pa zaradi nereda na jugoslovanskem tržišču ni bilo dovolj. Tako smo se že leta 1964 prvič srečali s tujimi svinčenimi koncentrati — koncentrati iz bosenskega rudnika Srebrenica, ki so nam prinesli novo fazo tehnologijo — odsrebrevanje. Prvi poizkusi te predelave so bili slabi, v stari rafina-ciji zaradi zastarelosti in neprimernih kotlov nismo mogli v redu odsrebriti. Z novo rafinacijo smo tudi ta problem rešili in tako imamo po letu 1966 za predelavo razen mežiških in srebreniških koncentratov občasno še koncentrate iz Zletovega, Maroka, Italije, Avstralije, Peruja in Kanade. Nakup in izbira sta odvisna od razmer na tržišču. Ti koncentrati so prinesli v naše delo nekaj nevšečnosti: srebro in bizmut ter nižjo vsebnost svinčeve kovine, kar ima za posledico nižjo kapaciteto. Tako računamo danes s kapaciteto rafinacije
26.000	do 27.000 ton rafiniranega svinca in svinčenih zlitin.
Metalurški agregati imajo naslednje karakteristike in kapacitete:
pražarna je Dwight — Lloydov trak, 12 m dolg, 1 m širok, aktivne površine 10 m2. Praženje je tlačno, kapaciteta 70 ton svinčeve kovine na dan oz. 1,4 do 1,8 tone žvepla na m2 in dan. Dejansko lahko spražimo na leto 21.500 ton svinčeve kovine.
Bobnasti peči imata notranje dimenzije 3,60 m dolžine in 3,0 m premera. Služita za proizvodnjo surovega svinca iz bogatih svinčevih koncentratov po pražilno-
Leto -------------—
St. 3 KAPACITETE IU P KOI IVO bUJ A PKEbELOVALUHV OSA ATOV
reakcijskem postopku, za predelavo akumulacijskih odpadkov, rafinacijskih med-produktov in raznih svinčenih pepelov ter drugih bogatih odpadkov. Gorivo je mazut, reducent antracit, talila pa kavstična soda, železni ostružki, apnenec in kremenjak. Dnevna proizvodnja ene peči je 20 do 30 ton surovega svinca, odvisno od vložka. Dejanska letna proizvodnja obeh peči skupaj je 16.000 ton surovega svinca. Visoka peč ima v ravnini pihalic 2 m2 površine, nad pihalicami do žrela 6 m, talilnik globok 0,5 m in 14 pihalic. Predeluje praženec iz revnejših koncentratov, reducent in gorivo je livarski koks, talila pa apnenec, kremenjak, stara železna žlindra in povratna žlindra. Dnevna produkcija je 50—55 ton, dejanska letna pa 16.000 ton surovega svinca.
V rafinaciji imamo 7 kotlov za rafini-ranje, z vsebnostjo 80 ton in en kotel z vsebnostjo 25 ton svinca ter peč za kontinuirano mehčanje površine 4 m2. Glede na vrsto surovega svinca, katero ocenjujemo predvsem po vsebnosti antimona in bizmuta, izdelamo rafinirane svince kvalitet Pb 99,99, Pb 99,985 ali Pb 99,94, kabelske zlitine in različne druge zlitine za potrebe akumulatorske in predelovalne industrije. Izdelujemo svinčeve zlitine z antimonom, arzenom, kositrom, telurjem, srebrom itd. — vsebnost je odvisna od želja kupca.
Vzporedno s topilništvom so razvijali tudi predelavo svinca. Prvi podatki segajo nazaj v leto 1823, ko so pričeli izdelovati lovske šibre. Od leta 1924 delajo v Žerjavu svinčene cevi, šibre in krogle, od leta 1926 svinčeno pločevino. Leta 1962 se s priključitvijo tovarne akumulatorjev »Vesna« v Mariboru prične novo poglavje predelave svinca pri našem podjetju. Danes lahko letno naredimo 4.000 ton pločevine, 2700 ton cevi in 900 ton šiber, obseg proizvodnje je odvisen od razmer na trgu in cen. 8000 ton svinca in zlitin predelamo v avtomobilske akumulatorje »VESNA« in trakcijske, stacionarne ter druge specialne akumulatorje »MEŽICA«.
V letu 1973 bomo predelali že okoli
13.000	ton svinca raznih kvalitet, leta 1974 bo ta številka že blizu 15.000 ton.
  pfcat.Lov. obrat/
 Oko obrat/
(c
a
11
n
Sl. 4 PORABA SVOJCA V PRtbLLOVALUlH 1U ARU M ULA70ASr!U OBRATIH
Kakor je iz zadnjih dveh prikazov razvidno, v predelovalnih obratih ne delamo s polno kapaciteto, uporaba svinčenih cevi in pločevine verjetno ne bo doživela kakšnega preporoda. Obstoječi sorodni predelovalci tudi ne delajo s polno paro in kljub temu želijo v naši domovini nekateri zgraditi nove proizvodne zmogljivosti tako za cevi in pločevino kakor tudi za šibre.
Odnosi med proizvodnjo, prodajo svinca v bloku in predelavo so predvsem odvisni od cene svinca in stroškov predelav. Pri izvozu in nakupu surovin, tudi domačih, smo odvisni od dogajanj na londonski metalni borzi, kjer se poleg cene svinca oblikujejo tudi stroški, katere prizna prodajalec koncentratov za predelavo. Doma pa nam diktira cene svinca in izdelkov zvezni zavod za cene. Razkorak med svetovno in domačo ceno je precejšen, domača cena kljub raznim dogovorom ne sledi dogajanjem na svetovnem tržišču in tako je pomanjkanje svinca doma akutno.
Gospodarjenje metalurških obratov skupaj s predelavo je tako v glavnem odvisno od prej navedenih dejavnikov. Ker so pri nakupu koncentratov priznani stroški predelave že drugo leto relativno ugodni in s pomočjo primernih manevrov komer-
domača cena
LfIC
Loto -------—
Sl. S cm SVOJCA BOHA tu UA 10UMUSKI BORU
ciale kakor tudi nekje optimalna zasedenost topilniških kapacitet so pripomogli k temu, da metalurški obrati s predelavo ne poslujejo z izgubo. Poseben problem metalurških obratov, ki bi za nas lahko postal usoden, je čiščenje dimnih plinov. Tukaj se srečamo z dvema momentoma: s prahom, ki vsebuje do 60 odst. svinca, in žveplovim dioksidom, ki nastaja pri praženju sulfidnih koncentratov. Pri rudniku so postavili prvi elektro-filter lurgi-cotrell že leta 1923, ki je sicer služil bolj v tehnološke namene kot pa za čistočo okolja. Čistil je dimne pline mehanskih peči in obratoval do leta 1954, ko smo ga zaradi dotrajanosti nadomestili z elektro filtrom švicarske firme »Elex«. Vendar se čiščenje dimnih plinov v tehnološke namene počasi umika strogim zahtevam po čistoči okolja, katerim pa elektro-filtri v metalurgiji svinca (brez predelave v žvepleno kislino) ne ustrezajo, saj bi stroški bili previsoki. Tako smo leta 1968 prenehali obratovati z elektro-filtrom, katerega smo
nadomestili z vrečnim filtrom- firme »Lurgi«, ki očisti okoli 30.000 Nm3/h dimnih plinov pražarne. S tem filtrom očistimo prahu približno 40 odst. dimnih plinov. Za ostale, to je dimne pline visoke peči in bobnastih peči ter odpraševanja delovnih prostorov, pa bomo postavili nov vrečni filter nemške firme INTENSIV-FILTER GmbH iz Langenberga kapacitete 100.000 Nm3/h. Ostane odprt še problem žveplovega dioksida, ki zaradi nizkih koncentracij ni uporaben v tehnološke namene. Obstajajo različne metode nevtralizacije tega žveplovega dioksida, vendar so to izredno drage in v praksi verjetno še premalo preizkušene naprave. Zavedamo se teže bremena, ki nam ga nalaga ohranjevanje čistoče okolja, vendar kljub temu, da smo že večkrat z dejanji pokazali našo pripravljenost na tem področju, sami zaradi nizke akumulativnosti podjetja ne bomo mogli izpeljati programa, ki smo si ga na tem področju zastavili.
KMETIJSKA OBZORJA
Že nekaj časa priznavamo, da povojno obdobje kmetu ni bilo naklonjeno. Jasno je tudi, da tistega, kar je bilo zapostavljeno dvajset, petindvajset let, ni mogoče popraviti na hitro, čeprav ne manjka niti dobre volje niti konkretnih ukrepov (npr. zdravstveno zavarovanje kmetov, pokojnine itn.). V posebno težkem položaju je bilo kmetijstvo ravenske občine, saj se je pri nas vsemu drugemu pridružilo še dejstvo, da se ob močni železarni in rudniku niti ni zdelo posebno pomembno. Če dodamo še, da je nad 90 odstotkov naših kmetij v hribih, niti ni čudno, da so kmetje in njihovi otroci iskali kruha v industriji ter imamo danes v občini le še okoli 8 odstotkov kmečkega prebivalstva, pa tudi podrobnejši podatki niso razveseljivi.
Kar 210 gospodarskih poslopij je zelo slabih in le 32 dobrih, prav tako je slabih 200 stanovanjskih hiš, 365 kmetij je brez gnojnih jam, 90 odstotkov kmečkih hiš nima kopalnic. Kar 129 kmetij nima naslednika. Mladi iščejo delo v industriji, na kmetijah pa ostajajo ostareli in za delo nezmožni, saj je kar 29 odstotkov mlajših od 15 let in 17 odstotkov starejših od 60 let.
Zaradi neugodnih prirodnih razmer je sedanje pridelovanje rastlin vse preveč pestro. Delež žita je precejšen, a dosega nizek hektarski pridelek. Živinoreja daje premalo tržnih presežkov, zato v občini primanjkuje predvsem mleka in mesa.
Družbeni sektor zajema 10 odstotkov kmetijske zemlje in se lahko razširi največ na 15 odstotkov; vse drugo se lahko donosno obdeluje le v zasebni lasti. Gozdno gospodarstvo je v sodelovanju s kmeti v zadnjih 10 letih zgradilo 292 km cest v občini, tako da le še manjše število kmetij ni povezano s kamionskimi cestami; v prihodnjih petih letih bodo najvažnejše tudi asfaltirali.
Srednjeročni razvojni program kmetijstva v občini Ravne za obdobje 1971 do 1975, ki so ga izdelali dipl. inž. agronomije Jože Pratnekar, dipl. med. vet. Rudi Čretnik in kmetijski inženir Tone Rane,
in ki mu je v začetku oktobra posvetila skupščina občine posebno sejo, predlaga zato vrsto korenitih posegov in sprememb, da bi se stanje sčasoma popravilo. Program je izdelan zelo natančno ter upošteva poleg analiziranega stanja tudi sodobna dognanja na tem področju, predlaga pa tudi zelo precizne ukrepe ter metode, kako ga postopoma uresničiti.
Predvsem predvideva preusmeritev kmetij v intenzivno živinorejo ter opuščanje njiv in s tem poljščin na okoli 0,5 ha. Ta preusmeritev naj bi do 1. 1975 zajela okrog 230 kmetij. Zdaj premore občina okoli 3600 govedi, v hlevih pa je prostora za okoli 8000; velike so še tudi možnosti za pridelovanje krme.
Na okrog 50 kmetijah, ki so bliže tržišča, bo urejena prireja mleka, na 150 bi pitali govejo živino. Vzrejna gospodarstva (okoli 30) naj bi bila v bolj odročnih krajih (Strojna, Koprivna), vzrejala pa bi plemenske telice. Če upoštevamo, da je morala doslej naša občina polovico hrane uvoziti, je spodbudno predvidevanje, da naj bi te preusmerjene kmetije dale dovolj mleka za domače potrebe, medtem ko naj bi pitano govedo tudi izvažali.
Mnogo kmetij (okoli 270) pa do 1. 1975 ne bo zajetih v ta preusmerjevalni načrt delno zaradi ostarelosti njihovih lastnikov, delno zaradi strme lege. To so tkim. avtarktične kmetije, ki bodo še naprej pridelovale vse in bodo pomembne tudi v strateškem pogledu. Pri teh je poleg gospodarske važna tudi socialna pomoč družbe.
Uresničitev tega programa zahteva vrsto stvari. Najprej so to znatna finančna sredstva, saj bo treba obnoviti hleve in zgraditi silose oziroma s krediti to omogočiti. Do 1. 1975 bo potrebnih 19,375.000 dinarjev ali na leto 3,875.000 din. Seveda teh sredstev kmetje sami ne bodo mogli zbrati. Vsaj polovico naj bi jim zagotovili s kratkoročnimi in dolgoročnimi posojili z regresirano obrestno mero. Posojila bi dodeljevali po preusmeritvenih programih.
Okrepiti in strokovno izboljšati pa bo treba tudi obstoječo strokovno pospeševalno službo. Za njeno učinkovito delo bodo potrebna dodatna sredstva, in sicer za delo dveh agronomov in štirih kmetijskih tehnikov.
Tudi veterinarsko službo, ki sicer uspešno preprečuje kužne bolezni in prispeva k izboljšanju pasem, bo treba okrepiti in ji izboljšati opremo, saj se bo njena dejavnost v bližnji prihodnosti razširila še na druga področja živinoreje (npr. umetno osemenjevanje svinj). Če želimo imeti sodobno in gospodarno živinorejo, bomo pač morali posvetiti strokovnim službam vso skrb, da ne bi zaradi polovičarstva doživeli neuspeha.
Štipendijsko politiko v občini bo prav tako treba prilagoditi tudi potrebam kmetijstva, prav tako pa že kmečkim šoloobveznim otrokom omogočiti enakopravno šolanje, s tem da bi izkoristili dobro omrežje cest in jih (ne samo iz strojnske-ga grabna) vsak dan s kombiji vozili v dolinske šole.
Kmetje so do take specializacije nekoliko nezaupljivi, vendar le delno zaradi svoje prislovične konservativnosti, dosti pa zato, ker bodo z njo močno odvisni od vse preveč muhastega stanja na tržišču. Tu bo seveda potrebna pomoč širše družbene skupnosti, podobno kot pri »zelenem načrtu« v sosednih alpskih deželah.
Nadaljnje terjatve kmetov obsegajo pravično in predvsem bolj gibčno davčno politiko, ki naj bi upoštevala dejansko stanje na kmetijah (ureditev katastra, problem ostarelih, najustreznejši čas plačila davkov itn.). Tudi olajšave vojaščine za tiste kmečke sinove, ki so še edina delovna sila na kmetijah, zdaj niso urejene. Prepočasi se izvaja tudi sanacija okolja, zastrupljenega s plini. Četudi naj bi bil še letos sprejet ustrezen zakon, bo vendarle trajalo dolgo, da bo škoda zares popravljena.
Agrarno politični ukrepi občine bodo pri srednjeročnem razvoju kmetijstva odigrali važno vlogo. Nizka produktivna sposobnost kmetijstva, socialna vprašanja, problem ostarelih kmetov, zdravstveno in pokojninsko varstvo kmetov in sklad za pospeševanje kmetijstva bodo v veliki meri vplivali na ta razvoj.
Ker je skupščina občine izrekla nedeljeno priznanje sestavljalcem srednjeročnega razvojnega programa kmetijstva in ga tudi v celoti sprejela, navajamo v povzetku najpomembnejše ukrepe občine, s katerimi ga namerava uresničiti.
Za skladnejši razvoj kmetijstva je nujno potrebno, da skupščina ustanovi sklad za pospeševanje kmetijstva in zagotovi letno sredstva v višini dveh odstotkov od sredstev iz posebnega dela proračuna. V letu 1973 je bilo po planu na tem delu proračuna 10,991.658 din, od tega znašata dva odstotka 219.833 din. Ta znesek naj bi bil dohodek sklada.
Občinska skupščina naj sklene družbeni dogovor o zbiranju sredstev za ta sklad v višini 0,5 promil od letnega bruto dohodka gospodarstva v občini Ravne. Celotni bruto dohodek organizacij združenega dela s sedežem v občini je v letu 1972 znašal 1.222,216.000 din, od tega je 0,5 promil
611.108 din. Tudi to naj bi bil dohodek sklada.
Glede na tesno povezanost kmetijske in gozdarske proizvodnje naj gozdarstvo sodeluje pri pospeševanju kmetijstva tudi tako, da plačuje v sklad po 1,00 din od vsakega prodanega m3 lesa vseh sortimen-tov. Letna prodaja znaša 70.000 m3, od tega bi bil dohodek sklada 70.000 din.
Tako zbrana sredstva sklada v skupni višini 900.941 din bodo trošena po letnem akcijskem in finančnem načrtu, sprejetem na podlagi srednjeročnega razvojnega programa kmetijstva, zlasti pa:
a) za izdelavo preusmeritvenih in razvojnih programov kmetijstva;
b) za izobraževanje kmetov (predavanja, sofinanciranje kmetijske oddelčne šole na Muti, usposabljanje kmetov na področju kmečkega turizma, poučne ekskurzije ipd.);
c) za regresiranje obrestne mere za kredite v zasebnem kmetijstvu, odobrene za posodobitev kmetijske proizvodnje in gradnjo gospodarskih in stanovanjskih objektov;
d) za regresiranje in kreditiranje nakupa repromateriala (umetni gnoj, krmila);
e) za regresiranje nakupa plemenske živine (telic, priznanih bikov in merjascev za prirodni pripust);
f) za sofinanciranje pospeševalne službe;
g) za analize krme in zemlje;
h) za dotacije veterinarski postaji Prevalje v zvezi z umetnim osemenjevanjem in prirodnim pripuščanjem plemenic ter za kurativno službo;
i) za organizacijo kmetijske razstave.
Na področju prostorskega planiranja in
uporabe kmetijskega zemljiškega prostora naj skupščina zaščiti uporabo kmetijskih zemljišč v nekmetijske namene.
Skupščina naj predpiše tudi, da se podeželje ne sme uporabiti za gradnjo vseh mogočih projektov, temveč morajo biti ti strogo usklajeni s pokrajino. Zemljiška politika mora biti glede načrtovanja na-
membnosti dolgoročnejša. Bolj je treba poudariti tudi zunanjo ureditev naselij.
Davčna politika še vedno predstavlja problem v kmetijstvu, zlasti v hribovitih in manj razvitih območjih, kjer je čedalje manj ljudi sposobnih za kmečka opravila.
Skupščina naj izterja davčne obveznosti dosledno pri vseh, ki socialno niso ogroženi. Izterjavo naj davčna uprava izvede prek TOZD gozdarstvo Ravne ter pri KZ Prevalje ob obračunu za prodane proizvode.
Tistim kmetom, ki svoje gospodarstvo modernizirajo in gredo v kooperacijsko proizvodnjo, naj še nadalje priznava vpeljane davčne olajšave, katere je potrebno razširiti tudi na gradnjo stanovanjskih kmečkih hiš.
Dolžnikom davčnih obveznosti, ki so socialno ogroženi, pa je treba odpisati davek po posebej izdelanih izhodiščih in kriterijih. Ti med drugim navajajo: število pridobitno nesposobnih članov in njihovo starost, zdravstveno stanje davčnega zavezanca in drugih družinskih članov, število odseljenih otrok — dednih upravičencev, vzrok odselitve otrok s posestva (na posestvu npr. ni osnovne mehanizacije), stanje gospodarskega in stanovanjskega poslopja, elementarne nezgode, splošno gospodarsko razgledanost in obremenitve posestva z izrednimi (pogodbenimi) dajatvami (prevžit-ki, posojila, sodne izterjatve itn.).
Skupščina naj priporoči TIS Ravne, da politiko štipendiranja prilagodi razmeram v kmetijstvu, tako da bo bolj stimulativna in privlačna za študij kmetijske smeri.
Na področju varstva okolja pred industrijskimi škodljivimi vplivi (plini, prah, saje ipd.) je kljub prizadevanju premalo storjenega. Skupščina naj sprejme sklep, da morajo vsi, ki onesnažujejo okolje, takoj opraviti sanacijo vseh izpušnih naprav, po katerih uhajajo škodljivi plini v okolje, v količinah, ki presegajo dovoljeno mejo. Sanacijo je nujno treba opraviti v najkrajšem času, saj je pokrajina in ves živelj v njej že hudo prizadet.
Spodaj bolj polno — zgoraj bolj golo	Foto:	M.	Dolinšek
TOZD Konfekcija Prevalje
Eden od velikih problemov ravenske občine je bil vsa leta po osvoboditvi zaposlitev žensk, ki jim težka industrija in rudarstvo nista mogla dati kruha. Tem raje je skupščina občine sredi 1. 1971 osvojila predlog, da bi na Prevaljah zgradili obrat tekstilne industrije iz Otiškega vrha. Ob skupnem financiranju ustreznega občinskega sklada, republiškega sklada in kreditne banke v Slovenj Gradcu je zrasel pri starih prevaljških perzonalih obrat za izdelavo hlačnih nogavic — »štumffabii-ka«, kot se je hitro pojavilo domače ime, ali TOZD Konfekcija Prevalje, kakor se uradno imenuje zdaj.
Potrpežljivo in vestno
Do prihodnje sezone odkupa gozdnih sadežev sprejme skupščina odlok o odkupu in prodaji gozdnih sadežev.
V prihodnjem letu naj bi bili uporabniki kmetijske mehanizacije (kmetje) oproščeni plačevanja prometnega cestnega davka na goriva za pogon traktorjev, kosilnic in motornih žag. Oprostitev bi naj veljala samo za goriva, ki jih kmetje uporabljajo izključno za kmetijstvo.
Anketa o popisu kmečkih gospodarstev je pokazala, da je na kmetih 210 stanovanjskih hiš v zelo slabem stanju in 170 stanovanjskih hiš je treba obnoviti.
Na tem področju je še premalo sodelovanja, zato je nujno, da bi v solidarnostni sklad (podobno kot pri zdravstvenem zavarovanju kmetov) vključili tudi to problematiko in kmetom omogočili lažje izgradnje in adaptacije stanovanjskih hiš. V ta solidarnostni sklad je treba vključiti tudi kmete, da bodo sodelovali pri formiranju sklada, kajti prav bi bilo, da tudi kmet živi in počiva v zdravem in primernem stanovanjskem prostoru.
k. m.
Stroje je dala firma Schulte — Dickhof iz Horstmara na Vestfalskem, ki je poslovni partner vrste naših tekstilnih tovarn, povezanih v poslovnem združenju Uniteks iz Ljubljane. Po pogodbi s tem partnerjem se je prevaljski obrat za dobo 5 let obvezal proizvesti dnevno 100.000 hlačnih nogavic, s tem da gre kompletna produkcija v Zahodno Nemčijo.
Zaradi zelo uspešnega dela je nemški partner po niti ne dveh letih obratovanja spomladi letos predlagal povečanje tovarne za 50 odstotkov, ki so ga tudi izvedli. Sami so pri tem vložili 40 odstotkov potrebnih sredstev, 60 odstotkov je kreditiral Otiški vrh za dobo treh let, stroje pa je spet dobavil nemški partner, s tem da so z njim sklenili novo pogodbo za 5 let.
Po končani adaptaciji 1. avgusta letos je tovarna zaposlila 120 novih delavk, proizvodnja pa je narasla na okoli 150.000 nogavic na dan. Zdaj imajo zaposlenih nad 400 delavk (vsega je v tovarni le 17 moških), ki delajo v dveh izmenah. Čeprav je med delavkami najti tudi šivilje, frizerke, trgovke in nekatere iz gostinske stroke, so za delo v tovarni vse priučene za eno od treh delovnih operacij, ki so po vrsti naslednje: polaganje in kontroliranje, ki razdeli iz Nemčije dospeli material na 1., 2. in 3. kvaliteto, ter šivanje in pakiranje. Dva meseca traja poskusna oziroma priučevalna doba za novo sprejete. Norme niso prehude, zato jih tudi precej presegajo.
Poprečni osebni dohodek za polni delovni čas z doseganjem norme se je oktobra dvignil na 1.560,00 din, okoli 50 delavk pa je doseglo tudi 2.000,00 din.
Čez 100 zaposlenih je mlajših od 18 let, okrog 50 je mater. Na delo se vozijo iz cele občine od Črne do Raven. V tovarni delujeta zveza mladine in sindikat; vsem zaposlenim je podjetje prispevalo po
200,00	din za ozimnico. Obveščanje poteka v glavnem na sestankih, še letos pa bodo začeli izdajati v Otiškem vrhu tudi občasno lastno skupno tovarniško glasilo.
Tovarna dela dobro, saj je imela ob polletju 2,2 milijona din ostanka dohodka. Fluktuacija je zelo majhna in tudi problemov z delovno disciplino praktično ni.
Čenrav je ta delovni kolektiv tako mlad, si je danes že težko predstavljati,
da ga ne bi bilo. Ker je dal kruha toliko ženam in vseskozi dela z dobičkom, pomeni brez dvoma eno najboljših investicij v naši občini v zadnjih desetih letih.
M. K.
JOŽE JURAČ »MAJHNE RAZSEŽNOSTI«
Letos jeseni je leški rojak Jože Jurač, ki že dolgo živi v Ljubljani, v samozaložbi izdal drobno knjižico z naslovom »Majhne razsežnosti«. To je zbirka nekaj pesmi in spominskih črtic, ki jih je dr. Fr. Sušnik v uvodni besedi označil kot »drobno tkanje, nabrano že bogve kdaj«. V njej je tudi predstavil avtorja, znanega po knjigi »Kraj umira« iz leta 1936, proletarca, ki je prišel k Mohorjevi družbi, ko je bila na Prevaljah, se izučil za tiskarskega strojnika ter odšel skupaj z njo v Celje. Okupacijo je preživel kot pregnanec v Srbiji ter bil po osvoboditvi v vodstvu slovenskega sindikata, nekaj časa v Beogradu, nato pa urednik uradnega lista Slovenije.
Kakor kaže pregled v več kot štiridesetletnem obdobju objavljenih Juračevih tekstov, je najprej objavljal pesmi v Mladiki 1. 1931, ki so jim sledile črtice. V Dejanju je objavil novelo, po vojski pa kdaj natisnil kaj v našem Fužinarju in pri Ljudskem odru ter sodeloval pri urejanju raznih zbornikov.
Pesnik Jurač sicer ni, to se iz objavljenega vidi, svoje »male ljudi« z Leš in Prevalj pa pozna dodobra in jih tudi zna opisati že v nekaj stavkih, tako da zaživijo pred bralcem. Res ti njegovi siromaki, proletarci z družinami in berači, ki so tako v časih stare Avstrije kot Jugoslavije bolj vegetirali, kot živeli, niso upodobljeni portretno, ne zgneteni s prežihovsko silovitostjo, pa zaradi obrobnosti svojih usod vendarle ostanejo v spominu. Stvarno in trezno jih Jurač prepoznava kot majhne sestavine nekega družbenega sistema, ki jim je bil do kraja krivičen. In prav to, da so komaj v anekdote stisnena cela njihova življenja, nanizana drugo ob drugo kot jagode na rožnem vencu, daje Juračevim črticam poseben ton in štimungo ter predstavlja svojevrsten literaren učinek.
Morda prav zaradi svoje reportažne zvestobe popisanim krajem, ljudem in dogodkom, zato, ker si ničesar ne izmišlja in ne dodaja, Juračeva knjižica sicer res podaja »majhne razsežnosti«, je pa zato toliko bolj človeška in topla.	M.	K.
Pod dobro streho
ŠOLSKI CENTER
daje poročilo za šolsko leto 1972-73
Sestav šolskega centra
V obsegu šolskega centra so organizirane naslednje dejavnosti:
1. poklicna kovinarska in metalurška šola (PKMS)
2. šola za specializirane metalurške delavce (ŠSMD)
3. tehniška srednja šola metalurške stroke za mladino (TSŠM)
4. delovodska šola strojne in metalurške stroke (DSO)
5. tehniška srednja šola za odrasle (TSŠO)
6. razni strokovni tečaji in seminarji za izobraževanje odraslih (IO)
Svet šolskega centra
V svetu šolskega centra so naslednji člani delovne skupnosti: Vreš Franc — predsednik, Ceru Mirko — podpredsednik, Brglez prof. Janez, Erat Božidar, Dretnik Marica, Hadžiagič prof. Esad, Kogelnik Ivan, Mihelič Marija in Svečko Anton — člani.
Kot predstavniki javnosti in ustanovitelja so bili v svet centra imenovani:
Bukovec Jože, Gornik Franc, Knez Ernest, Krof Ivan, Medi d. inž. Ferdo. Lesjak Herman, Leskovšek Franc in Pogorevc inž. Edo.
Sodelavci šolskega centra
(naziv in stroka, rojstno leto, začetno leto službovanja, od kdaj je na šolskem centru, kaj in kje poučuje, zadolžitve)
a) vodstveno osebje:
Kukec Ladislav, ravnatelj: profesor — industrijski pedagog; 1919, 1940, 1948.
Radivojevič Božo, pomočnik ravnatelja: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1925, 1947, 1950; strojeslovje in tehniško risanje; varuh zbirke strojeslovje.
Erjavec Mirko, vodja učnih delavnic: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1919, 1937, 1946.
Vreš Franc, vodja izobraževanja odraslih: predmetni učitelj, 1931, 1949, 1965.
b)	redni učitelji:
Andric Franc; učitelj praktičnega pouka, 1941, 1959, 1973, praktični pouk ključavničarjev, A program, varilski program.
Blatnik Anton: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke, 1931, 1949, 1955; praktično delo strugarjev.
Breznik Silva: profesorica slovenskega jezika in umetnostne zgodovine; 1946, 1971, 1971; slovenski jezik z estetsko vzgojo, šolske proslave. Brglez Janez: profesor zgodovine in geografije, 1940, 1967, 1970; družbeno ekonomska ureditev SFRJ, zgodovina delavskega gibanja, družbeno ekonomske vede, gospodarska geografija.
Brložnik Milan: učitelj praktičnega pouka kovinostrugarjev; 1928, 1946, 1950; praktično delo — strugarji, mentor PRK.
Čeplak Franc: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1937, 1956, 1965; tehnologija materiala, tehniško risanje; varuh zbirke za tehnologijo materiala.
Ceru Mirko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke: 1932, 1950, 1950; praktično delo — ključavničarji.
Erat Božidar: predmetni učitelj praktičnega pouka; 1939, 1957, 1960; praktični pouk — rez-kalci in brusilci; somentor šolskega športnega društva.
Gaberšek Vinko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1946, 1964, 1971; učitelj praktičnega pouka strugarjev.
Hadžiagič Esad: profesor telesne vzgoje; 1939, 1968, 1970; telesna vzgoja; mentor šolskega športnega društva, kabinet za telesno vzgojo. Holci Jože: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1947, 1956; praktično delo ključavničarji; somentor SŠD, letopis za glasilo »Fužinar«.
Hudovernik Albin: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1948, 1961 (s presledki); praktično delo — osnovni A program in kovači; mentor šolske skupnosti.
Jostl Jože: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1944, 1962, 1965; tehnologija obdelave, poklicna tehnologija, tehniško risanje; varuh kabineta.
Kodela Rudolf: profesor slovenskega jezika s književnostjo; 1931, 1958, 1970; slovenski jezik z estetsko vzgojo; šolske proslave, letopis za glasilo »Fužinar«.
Kogelnik Ivan: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1931, 1949, 1964; praktično delo — kovači.
Košeljnik Ivan: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1924, 1942, 1949; praktično delo ključavničarji; vodenje šolske kuhinje. Umrl julija 1973.
Kuzman Ivan: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1930, 1947, 1947; praktično delo — rezkalci in brusilci.
Majcen Alojz: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1920, 1939, 1970; praktično delo — osnovni A program in ključavničarji; varuh učil za A program.
Mesner Franc: strojni tehnik, učitelj praktičnega pouka; 1943, 1961, 1972; praktični pouk, matematika, tehniško risanje.
Nišavič Slobodan: diplomirani inženir strojništva — profesor; 1943, 1961, 1973; matematika, fizika, termodinamika.
Ovnič Stanislav: diplomirani inženir elektrotehnike — profesor; 1947, 1967, 1972; fizika, elektrotehnika.
Planinc Leopold: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1934, 1954, 1964; praktično delo — kovači; somentor SSD.
Svečko Anton: strojni tehnik — učitelj praktičnega pouka; 1941, 1957, 1971; praktični pouk, nadzor praktičnega pouka v delovnih organizacijah, poklicna tehnologija, varstvo pri delu, zdravstvena vzgoja.
c)	v podaljšanem delovnem času so na zavodu poučevali:
Ažnoh Ivan:: dipl. inž. metalurgije: matematika (DSO).
Batič Ivana: profesorica matematike: matematika.
Božikov Milovan: dipl inž. metalurgije: mineralogija, osnove metalurgije, metalurgija železa in jekla (TSSM).
Burg Metka: profesorica angleščine in francoščine: angleški jezik (TSSM).
Cegovnik Franc: varnostni inženir: varstvo pri delu, zdravstvena vzgoja.
Gnamuš Janko: dipl. inž. metalurgije: metalurška tehnologija; praktično delo — kalilci. Gnamuš Ferdo: inž. strojništva: strojeslovje, vzdrževanje strojev.
Grešovnik Ferdo: magister tehniške fizike: matematika.
Grobelnik Pavel: polkovnik v pokoju: obramba in zaščita.
Ivič Franc: učitelj v pokoju: matematika. Karadja Sead: dipl. inž. metalurgije: tehnologija gradiv, termična obdelava jekla, plastična predelava jekla.
Kožar Jernej: profesor angleščine in nemščine; nemški jezik (TSŠO).
Macur Vlado: dipl. inž. metalurgije: delovne tehnike, orodja in stroji, metalurška tehnologija.
Mat voz Edvard: absolvent psihologije: psihologija dela z ljudmi (DSO).
Jamer Jerica: dipl. inž. kemije: kemija.
Jelen Elica: absolvent fakultete političnih ved: organizacija proizvodnje, družbeno ekonomska vzgoja.
Pratnekar Anton: dipl. inž. strojništva: tehnologija z vajami.
Pratnekar Jurij: dipl. inž. strojništva: strojni elementi, opisna geometrija. :
Pikalo Mirko: dipl. inž. tehn. fizike: fizika. Rus Franc: dipl. inž. elektrotehnike: matematika (TSŠO).
Sirovina Ante: praktično delo — valjavci. Strahovnik Vlado: dipl. inž. metalurgije: termična obdelava, metalurška tehnologija, pre-izkava jekel in izdelkov.
Spegel Milan: dr. medicine: zdravstvena vzgoja.
Štrucl Edvard: dipl. inž. metalurgije: matematika.
Trafela Vincenc: profesor strojništva: nauk o toploti, strojni elementi.
Verčko Avgust: dipl. inž. strojništva: mehanika.
Vučko Stanislav: strokovni učitelj kemije: obramba in zaščita.
Založnik Adolf: praktično delo — talivci.
Zlof Jože: dipl. inž. kemije: kemija.
č) Administrativno osebje:
Dretnik Marica: SS-ekonomska; 1931, 1947, 1947; računovodja.
Klemenčič Marija: trgovska pomočnica; 1936, 1958, 1962; materialni knjigovodja, knjižničarka.
Košak Cilka: komercialna šola, 1929, 1948, 1958; blagajničarka.
Mihelič Marija; SS-ekonomska; 1944, 1963, 1965; finančni knjigovodja.
Zivič Helena:	administrativni manipulant;
1934, 1950, 1962; tajnica.
d)	Tehnično in pomožno osebje
Butkovič Anton: srednja izobrazba; 1907, 1927, 1947; konstrukter. Upokojen s 31. 8. 1973. Kovač Ivan: KV mizar; 1910, 1931, 1959; remontni mizar. Upokojen 16. 11. 1972.
Krebl Avgust: konstrukcijski ključavničar; 1947, 1965, 1970; remontni ključavničar.
Ortan Zvonko: VK strojni ključavničar; 1927, 1945, 1960; skladiščnik.
Kočija
Počivalnik Ivan: KV strugar — kovinska stroka; 1940, 1958, 1971; referent priprave dela. Cesar Jožica: 1940, 1956, 1957; skladiščna delavka.
Dretnik Zofija: 1926, 1948, 1963; kuharica. Gostenčnik Jožefa: 1934, 1971, 1972; snažilka.
Koren Ana: 1928, 1945, 1962, snažilka.
Prednik Jožefa: 1931, 1952, 1952; snažilka. Peruš Frančiška: 1936, 1956, 1965; kuharica. Sušeč Angela: 1931, 1965, 1965; snažilka.
Rotar Majda: 1950, 1971, 1971; pomožna delavka.
ORGANIZACIJA POUKA
Šolski center	štev.	odd.	moški	ženske	skupaj
Poklicna kovinarska in metalurška šola	14	306	62	368
Šola za specializirane metalurške delavce	3	58	—	58
Tehniška šola metalurške in strojne stroke Jesenice, enota Ravne	2	42	12	54
Tehniška elektro, strojna in tekstilna šola Maribor, oddelek za odrasle Ravne	2	53	2	55
Delovodska šola strojne in metalurške stroke	2	31	—	31
Skupaj	23	390	76	566
IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH
Izobraževanje odraslih je bilo organizirano v rednih šolah — oddelkih za odrasle in v tečajih ter seminarjih.
Pri rednem izobraževanju odraslih prevladuje še vedno tehniška šola strojne stroke z dvema oddelkoma in 55 slušatelji.
Delovodska šola je imela v preteklem letu 31 slušateljev, od tega 11 metalurške in 20 strojne stroke.
V tečajih in seminarjih se je strokovno usposabljalo 489 zaposlenih. Uvajalnega seminarja se je udeležilo 369 novosprejetih delavcev. Na teh seminarjih se novi delavci seznanjajo s podjetjem, njegovo organizacijo, samoupravnimi pravicami in dolžnostmi, varstvom pri delu in požarno varnostjo. V uvajalni seminar je vključeno tudi privezovanje in prenašanje bremen z žerjavi za vse tiste, ki bodo imeli s tem opravka.
Strokovno izobraževanje za delovna mesta je bilo organizirano v naslednjih tečajih:
udeležencev
tečaji za žerjavovodje 2 skupini	46
tečaj za	kurjače ogrevnih in žarilnih	peči	33
tečaj za	kretnike in premikače	4
tečaj za	kurjače parnih lokomotiv	2
priprava in izpiti za strojevodje diesel lokomotiv	3
tečaj za	plamensko rezanje in flemanje	19
tečaj za	elektroobločno varjenje	10
Skupno se je udeležilo strokovnega izpopolnjevanja za delovna mesta 117 zaposlenih.
V dopolnilno strokovno izobraževanje je bilo vključenih 372 zaposlenih v okviru priprav za periodične izpite žerjavovodij, upravljalcev demagov in prometnega osebja. Za tovrstno izobraževanje je bilo organiziranih 12 izobraževalnih akcij, z osnovnim namenom, da se izboljšajo delovna varnost, delovna in tehnološka disciplina, kvaliteta dela in storilnost.
Skupaj je bilo v izobraževanje vključenih 944 zaposlenih delavcev, od tega iz železarne 909, in drugih podjetij koroške regije pa 35. S takimi rezultati v izobraževalnem procesu bi lahko bili zadovoljni, če ne bi bili v tej številki z več kot dvemi tretjinami zastopani udeleženci uvajalnih seminarjev in tisti, ki morajo opraviti po zakonskih določilih vsakoletno (periodično) preverjanje znanja.
Še vedno je veliko premalo izobraževanja in usposabljanja za delovna mesta, posebno zaradi tega, ker je še preko 20®/» zaposlenih brez ustrezne strokovne usposobljenosti. Hitra menjava strojev in naprav ter uvajanje nove tehnologije v proizvodnji zahteva ustrezno izpopolnjevanje za neposredne proizvajalce in vodstvene delavce. Temu moramo v bodoče posvetiti veliko več skrbi, ker mora biti permanentno (nenehno) izobraževanje stalni spremljevalec sodobne proizvodnje. Če bomo to dosledno izvajali, bo v proizvodnji veliko manj izpadov, strojelomov in poškodovanih delavcev, izboljšali se bodo tudi proizvodni rezultati.
Kvartet
Kvartet je zbor, v katerem je vsak pevec prepričan, da ostali trije ne znajo peti.
USPEH UČENCEV
(Opomba: * učenec je opravljal popravni izpit).
1.	a poklicna šola, 22 m + 8 ž = 30 razrednik: Milan Berložnik
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Franc Beno, ključavničar Medved Vinko, ključavničar Močivnik Engelbert, ključavničar Pušnik Franc, ključavničar DOBRI: 13 + 7 = 20 Belej Davorin, ključavničar Čebulj Bibijana, ključavničarka Čekon Bojana, ključavničarka Ferarič Bojan, ključavničar Franc Miran, ključavničar Grašič Maksimiljan, ključavničar Grobeljnik Kristina, ključavničarka Krauberger Barbara, rezkalka Krebs Marjan, ključavničar Lasnik Franc, ključavničar Logar Domijan, ključavničar Lorenci Angela, rezkalka Mihev Frančiška, ključavničarka Osenjak Zoran, ključavničar Ošlovnik Srečko, ključavničar Sovič Danilo, ključavničar Strgar Marjan, ključavničar Škorjanc Jože, ključavničar Šteharnik Angela, ključavničarka Turjak Rado, ključavničar ZADOSTNI: 5 + 1 = 6 Felkar Srečko, ključavničar * (Sl)
Makan Gregor, ključavničar * (Ma)
Paradiž Ivan, ključavničar * (Sl)
Veršnik Emilija, brusilka Vučko Dušan, ključavničar * (Ma)
Zvikart Janez, ključavničar NEZADOSTNI: 0 + 0 = 0
1.	b poklicna šola, 19 m + 15 ž = 34 razrednik: Vinko Gaberšek
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 3 = 4 Kos Franc, rezkalec Gostenčnik Stanislava, strugarka Juršnik Zdenka, strugarka Konečnik Terezija, strugarka DOBRI: 12 + 11 = 23 Cavnik Viktor, rezkalec * (Sl)
Garb Andrej, rezkalec ’ (Sl)
Gerdej Vinko, strugar Godec Veronika, brusilka Hribar Ivanka, rezkalka Kacl Silva, rezkalka Klemenc Silvo, strugar Kolman Stanko, strugar Kordež Romana, brusilka Ledinek Veronika, rezkalka Matičko Antonija, rezkalka Paradiž Marija, brusilka Prislan Drago, strugar Praznik Danilo, strugar Razgoršek Bojan, strugar Ramšak Mira, strugarka Samec Irena, strugarka Sušeč Marjan, strugar Sveček Marija, brusilka * (Ma)
Štumberger Bernard, strugar
Vaukman Marina, strugarka Vrhnjak Dušan, rezkalec Žganec Marjan, strugar ZADOSTNI: 4 + 1=5 Duler Zdravko, rezkalec Pavlinič Zdravka, brusilka * (Sl) Stepišnik Danilo, strugar Štaher Vili, strugar Triplat Vlado, strugar * (Ma) PRENEHALI S ŠOLANJEM: 2 + 0 = 2 Stepišnik Miroslav, rezkalec Lampret Ivan, strugar
1. c poklicna šola, 32 m + 0 ž = 32 razrednik: Franc Mesner
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Košeljnik Silvo, ključavničar Krol Branko, ključavničar Pšeničnik Alojz, ključavničar DOBRI: 26 + 0 = 26 Arcet Jože, ključavničar Cvilak Samo, ključavničar Duler Franc, ključavničar Franc Marjan, ključavničar Gerdej Ivan, ključavničar Globočnik Pavel, ključavničar Gombovc Jože, ključavničar Gosnik Stanko, ključavničar Grabner Slavko, ključavničar Helbing Ivan, ključavničar Kališnik Janko, ključavničar Klemenc Drago, ključavničar Korat Franc, strugar Kralj Rajko, strugar Ledinek Anton, ključavničar Pečovnik Franc, orodjar Piko Mirko, ključavničar Prapertnik Drago, ključavničar Ring Jožef, ključavničar Sušeč Ivan, ključavničar Sušnik Vincenc, ključavničar Ternik Rajko, ključavničar * (Sl) Valenti Jože, ključavničar Verčko Jože, ključavničar Vesničar Drago, ključavničar Zlof Vido, ključavničar * (Sl) ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Galun Franc, ključavničar Krajnc Marjan, ključavničar Novak Drago, ključavničar NEZADOSTNI: 0 + 0 = 0
2. a poklicna šola 20 m + 0 ž = 20 razrednik: Anton Svečko
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Kaker Branko, ključavničar Krebl Rudolf, ključavničar Paradiž Ivan, ključavničar Rek Pavel, ključavničar Svetina Stanislav, ključavničar DOBRI: 15 + 0 = 15 Črešnik Silvo, ključavničar Gešman Jože, ključavničar Grobelnik Jože, ključavničar Lesjak Alojz, ključavničar Merkač Branko, ključavničar Miklavžina Ivan, ključavničar Petrič Zorko, ključavničar Petrovič Martin, ključavničar Pori Emil, ključavničar Rečnik Franc, ključavničar Štruc Miran, ključavničar Turjak Franc, ključavničar Vušnik Danilo, ključavničar Fujs Branko, ključavničar Laznik Janko, ključavničar ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
2.	b poklicna šola 23 m + 0 ž = 23 razrednik: Jože Holci
ODLIČNI: 1+0 = 1 Harum Alojz, ključavničar PRAV DOBRI: 1+0 = 1 Denovnik Franc, ključavničar DOBRI: 12 + 0 = 12 Filip Marjan, ključavničar Jež Franc, ključavničar Karner Cveto, ključavničar Kovačič Janez, ključavničar Merkač Ivan, ključavničar * (Ma) Potočnik Jurij, ključavničar Slivnik Ivan, ključavničar
Sonjak Metod, ključavničar Starnik Jakob, ključavničar Tisnikar Danilo, Ključavničar Vdovič Srečko, ključavničar * (Fi)
Z vika rt Anton, ključavničar ZADOSTNI: 9 + 0 = 9 Ban Marjan, ključavničar Ceru Rajko, ključavničar * (Fi)
Lampret Milan, ključavničar Pečovnik Marjan, ključavničar Skralovnik Martin, ključavničar Turkuš Davorin, ključavničar Vaserfal Pavel, ključavničar * (Ma) Vrčkovnik Zdravko, ključavničar * (Ma) Verdinek Zdravko, ključavničar
2.	c poklicna šola 19 m + 8 ž = 27 razrednik: Anton Blatnik
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 2 + 4 = 6 Broman Franc, strugar Razdevšek Ivan, strugar Mirkac Štefka, strugarka Oder Jožefa, strugarka Studenčnik Anica, strugarka Studenčnik Marija, strugarka DOBRI: 10 + 3 = 13 Fajmut Anton, strugar Jaš Silvo, strugar Kolar Jožef, strugar Kolar Rado, strugar Kosi Danilo, strugar Lasnik Henrik, strugar Pušnik Franc, strugar Pečnik Drago, strugar Rodošek Otmar, strugar Vrabič Ivan, strugar Laznik Hedvika, strugarka Rudolf Marija, strugarka Uran Angela, strugarka ZADOSTNI: 4 + 1=5 Jesenk Anton, strugar Martini Branko, strugar Kokalj Anton, strugar * (Sl)
Štumberger Rado, strugar * (Sl, Fi)
Bah Bernarda, strugarka NISO IZDELALI: 3 + 0 = 3 Osrajnik Teodor, strugar Planšek Edi, strugar Vastl Srečko, strugar
2.	d poklicna šola 12 m + 14 ž = 26 razrednik: Ivan Kuzman
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Potočnik Franc, rezkalec PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Pečoler Janko, rezkalec Voler Filip, rezkalec DOBRI: 8 + 10 = 18 Ambrož Miran, rezkalec Cifer Slavko, rezkalec Cigler Dušan, rezkalec Filip Marija, rezkalka Hrast Sonja, brusilka Iršič Peter, rezkalec Iskrač Pavla, rezkalka Novak Marjana, brusilka Obreza Darinka, brusilka Pepevnik Marija, brusilka Petek Branko, rezkalec Petrič Štefanija, rezkalka * (To)
Sajevec Alojz, rezkalec Sekolovnik Ferdinand, rezkalec Strigi Elizabeta, rezkalka * (Fi)
Videtič Marija, brusilka Vute Andrej, rezkalec Zagernik Zdenka, brusilka ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 NISO IZDELALI: 1 + 2 = 3 Cifer Stanislava, rezkalka (Zg, Fi, To) Takač Ferdinand, brusilec (Zg, Fi, To) Vivod Amalija, brusilka (Sl, Fi, To)
POPRAVNEGA IZPITA NISO IZDELALI: 0 = 2 = 2
Krajnc Majda, brusilka (Fi)
Pečnik Slavka, rezkalka (Fi)
2.	e poklicna šola 26 m + 0 ž = 26 razrednik: Hadžiagič prof. Esad
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Linasi Jožef, strojni ključavničar Šavc Matjaž, strojni ključavničar Verdinek Frančišek, strojni ključavničar
DOBRI: 15 + 0 = 15 Cede Branko, ključavničar Hrastel Janez, strojni ključavničar Krivec Jože, strojni ključavničar Meh Jožef, strojni ključavničar Pečoler Alojz, strojni ključavničar Praznik Ludvik, strojni ključavničar Svetec Norbert, strojni ključavničar Skarlovnik Branko, strojni ključavničar Peklar Marjan, strojni ključavničar Štavdeker Zdravko, ključavničar Štumfel Vinko, strojni ključavničar Smrečnik Ivan, strojni ključavničar Vocovnik Marjan, strojni ključavničar Vavkan Andrej, strugar Krajnc Marjan, ključavničar ZADOSTNI: 6+0 = 6 Golob Matevž, strojni ključavničar Hrašan Anton, ključavničar Gosnik Ivan, strojni ključavničar Pongrac Slavko, ključavničar Ribič Stanko, ključavničar Zelj Branko, ključavničar NISO IZDELALI: 2 + 0 = 0 Ceru Srečko, ključavničar Kadiš Ivan, ključavničar
2.	f poklicna šola 27 m + 0 ž = 27 razrednik: Franc Čeplak
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Krautberger Marjan, ključavničar Penšek Branko, strojni ključavničar Povsod Srečko, strojni ključavničar Gosnik Vojko, ključavničar DOBRI: 13 + 0 = 13 Brdnik Zdenko, strojni ključavničar Brezovnik Alojz, ključavničar Erjavec Maks, ključavničar Hudovernik Janez, strojni ključavničar Kristan Edvard, ključavničar Osojnik Miro, ključavničar Pavlič Vlado, ključavničar * (To)
Pogač Srečko, ključavničar
Popič Branko, strojni ključavničar
Prošt Janez, strojni ključavničar * (Sl)
Sekavčnik Filip, rezkalec
Štumfel Ludvik, strojni ključavničar
Urbanc Stanislav, ključavničar
ZADOSTNI: 9 + 0 = 9
Jelen Frančišek, ključavničar
Knez Dušan, ključavničar
Kreft Slavko, ključavničar * (Sl)
Mavrič Drago, ključavničar
Pačnik Zdravko, strojni ključavničar * (Pt)
Štumberger Silvo, strojni ključavničar * (Sl)
Topler Danilo, strugar
Vadnjal Janko, strojni ključavničar * (Fi)
Zmrzlikar Joško, strojni ključavničar * (M, Fi)
NISO IZDELALI: 1+0 = 0
Selič Bojan, ključavničar (M, To, Fi, Pt)
3.	a poklicna šola 26 m + 0 ž = 26 razrednik: Mirko Ceru
ODLIČNI: 1 + 0 = 1
Knez Ernest, strojni ključavničar
PRAV DOBRI: 8+0 = 8
Grobelnik Beno, strojni ključavničar
Iršič Milan, orodjar
Košeljnik Milan, orodjar
Kotnik Maksimiljan, orodjar
Matija Jožef, strojni ključavničar
Sešel Boris, orodjar
Srebotnik Leopold, orodjar
Spiler Jakob, orodjar
DOBRI: 15 + 0 = 15
Apšner Franc, strojni ključavničar
Glinik Pavel, strojni ključavničar
Kamnik Roman, strojni ključavničar
Kokalj Janez, strojni ključavničar
Krajnc Maksimiljan, orodjar
Kresnik Rajmund, strojni ključavničar
Lasnik Jožef, orodjar
Martinc Srečko, orodjar
Oblak Silvo, orodjar
Oprešnik Marjan, orodjar * (Sl, Pt)
Razgoršek Milan, strojni ključavničar
Rotovnik Franc, strojni ključavničar
Štalekar Božo, orodjar * (Pt)
Topalovič Peter, orodjar Vezovnik Stanislav, orodjar ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Potočnik Slavko, strojni ključavničar Rus Franc, strojni ključavničar
Ce fička ni doma
NISO IZDELALI: 1 + 0 = 1
Sagernik Ervin, strojni ključavničar (Sl, Dp,
Op, Oe, Pt)
3.	b poklicna šola 13 m + 13 ž = 26 razrednik: Božidar Erat
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3 + 3 = 6 Kunc Franc, strugar Mori Marjan, strugar Voler Branko, strugar Cernec Milena, strugarka Jevšnik Cilka, rezkalka Lesjak Dragica, strugarka DOBRI: 7 + 7 = 14 Adam Vlado, brusilec Brankovič Dušan, strugar Cekon Janko, rezkalec Črešnik Miran, strugar Kašnik Marjan, brusilec Šuler Jože, ključavničar Zavec Vlado, ključavničar * (Pt)
Cegovnik Marjeta, rezkalka Cekon Darinka, strugarka Gruber Marjeta, ključavničarka Kompan Leopoldina, ključavničarka Pačnik Vesna, strugarka Pavlič Olga, ključavničarka Rebula Alojzija, rezkalka ZADOSTNI: 3 + 3 = 6 Mlinar Ivan, ključavničar Radivojevič Stojan, strugar * (To)
Tomaž Andrej, ključavničar Kamenik Marija, brusilka * (Pt)
Krajnc Danica, ključavničarka Tratnik Sonja, strugarka * (To).
3.	c poklicna šola 24 m + 1 ž = 25 razrednik: Kodela prof. Rudolf
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5
Cesar Dragan, strugar
Coder Stanislav, strojni ključavničar
Pečnik Anton, ključavničar
Skutnik Miran, orodjar
Svetec Alojz, ključavničar
DOBRI: 13 + 0 = 13
Brajnik Rihard, ključavničar * (To)
Cevnik Marjan, ključavničar Dimeč Marjan, strugar Guče Alojz, ključavničar Hergold Stanislav, ključavničar Klančič Alojz, strugar Krebs Vinko, strugar Požgan Bojan, ključavničar Repas Marjan, strojni ključavničar Štruc Edvard, ključavničar
Tisnikar Franc, strojni ključavničar
Cesnik Ivan, rezkalec
Zmrzlak Robert, rezkalec
ZADOSTNI: 6 + 1 = 7
Flac Branko, strojni ključavničar * (Sl)
Gerdej Tatjana, brusilka
Kraševec Franc, strojni ključavničar * (Oe, To) Lorenci Mihael, ključavničar Piko Janez, strojni ključavničar * (Dp, Oe) Praper Pavel, ključavničar Tj uka jev Miran, strojni ključavničar PRENEHALI S ŠOLANJEM: 1 + 1 = 2 Krebs Ivanka, brusilka (Sl, Dp, Op, To, S, Pt) 22. V. 1973
Selišnik Srečko, strojni ključavničar (Dp, Pt) 22. III. 1973
3.	d poklicna šola 20 m + 2 ž = 22 razrednik: Ovnič dipl. inž. Stanislav
ODLIČNI: 1+0 = 1
Koležnik Emil, strojni ključavničar
PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2
Šmon Danilo, ključavničar
Vrhnjak Vladimir, ključavničar
DOBRI: 12 + 1 = 13
Anželak Jožica, strugarka
Cepelnik Herman, orodni ključavničar
Hren Branko, strugar
Jerič Jože, strugar
Kotnik Albert, strojni ključavničar
Kovačič Branko, strojni ključavničar
Namestnik Zvonko, strojni ključavničar
Podrzavnik Ludvik, rezkalec
Poročnik Stojan, ključavničar
Potočnik Ivan, strojni ključavničar
Prosen Rajko, strojni ključavničar
Vezovnik Branko, strojni ključavničar
Vodeb Erik, ključavničar
ZADOSTNI: 3 + 1 = 4
Grosar Stanko, strugar
Lasnik Miroslav, strojni ključavničar
Lesjak Slavica, brusilka
Metul Roman, strojni ključavničar
NEOCENJENI: 1+0 = 1
Haberman Zdenko, rezkalec
PRENEHALI S ŠOLANJEM: 1+0=1
Prislan Sašo, strojni ključavničar
3.	e poklicna šola 24 m + 0 ž = 24 razrednik: Jože Jostl
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 6 + 0 = 6 Brezovnik Miroslav, ključavničar Jehart Ivan, ključavničar Krpan Branko, kalivec Korat Marjan, ključavničar Miklavc Jožef, ključavničar Vasiljevič Tomo, ključavničar DOBRI: 12 + 0 = 12 Cavnik Franc, ključavničar Gologranc Alojz, valjavec Grum Franc, ključavničar Hari Drago, ključavničar Javornik Marjan, ključavničar Knez Ivan, ključavničar Pečnik Miran, kovač Strmčnik Milan, kalivec Trop Drago, ključavničar Valente Jože, topilec Vošank Milan, kalivec Mršak Srečko, ključavničar * (Oe)
ZADOSTNI: 5 + 0 = 5
Fratar Ivan, ključavničar
Klemenc Vincenc, kovač
Krevh Branko, ključavničar
Repnik Branko, valjavec
Šrajner Stanislav, ključavničar
NISO IZDELALI: 1+0 = 1
Klemenc Drago, livar (Dp, Oe, Toj, Pr, Pl)
1.	a šola za specializirane metalurške delavce 23 m + 0 ž = 23 razrednik: Leopold Planinc
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Brinar Anton, valjavec profilov Potočnik Ivan, strojni kovač DOBRI: 15 + 0 = 15 Čebulj Miroslav, valjavec profilov Ferk Janez, strojni kovač Kaštivnik Marjan, žarilec Ošlovnik Peter, valjavec profilov Pirnat Branko, valjavec profilov
Rozman Branko, strojni kovač Smagaj Franc, strojni kovač Stropnik Bojan, žarilec Stropnik Miran, žarilec Stočko Ivan, strojni kovač Štih Andrej, strojni kovač Tevč Jože, žarilec Vajs Anton, žarilec Vehovec Darko, strojni kovač Vrhovnik Ivan, žarilec ZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Herman Franc, strojni kovač Kovačič Jože, strojni kovač Pušnik Maks, žarilec Pogorevc Ivan, strojni kovač Salčnik Franc, valjavec profilov Šteharnik Jože, žarilec
2.	a šola za specializirane metalurške delavce
15 m + 0 ž = 15
razrednik: Albin Hudovernik
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 5 + 0 =5
Kotnik Filip, žarilec
Plemen Dominik, žarilec
Slemenšek Cveto, topilec elektro peči
Slemenšek Zvonko, topilec elektro peči
Vulc Stanko, topilec elektro peči
DOBRI: 9 + 0 = 9
Božič Vinko, topilec elektro peči
Fortin Edi, topilec elektro peči
Gregor Ivan, žarilec
Gregor Slavko, topilec elektro peči
Kac Jože, žarilec
Krebs Dominik, žarilec
Šuler Ivan, žarilec
Vrbnjak Marjan, žarilec
Voda Jože, topilec elektro peči
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1
Zvirc Silvo, žarilec
2.	b šola za specializirane metalurške delavce 20 m + 0 ž = 20 razrednik Ivan Kogelnik
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Kričej Štefan, strojni kovač Šumnik Alojz, strojni kovač Oder Branko, strojni kovač DOBRI: 16 + 0 = 16 Božič Branko, valjavec profilov Breznik Zorko, valjavec profilov Kac Silvo, strojni kovač * (M, Dev, Pt)
Golob Valentin, valjavec profilov Konečnik Janez, valjavec profilov Kraševec Janko, valjavec profilov * (Pt)
Krajnc Franc, valjavec profilov Kurmanšek Anton, strojni kovač Lepičnik Branko, valjavec profilov * (Pt) Lenard Karel, strojni kovač * (M)
Pirtovšek Zlatko, valjavec profilov Proje Maksimiljan, strojni kovač Rogina Vladimir, strojni kovač Rožič Viljem, valjavec profilov Šumah Matej, strojni kovač * (Pt)
Šmit Franc, strojni kovač * (M)
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Štiftar Franc, valjavec profilov
1.	razred tehniške šole 20 m + 5 ž = 25 razrednik: Brglez prof. Janez
ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Golob Sonja
PRAV DOBRI: 0 + 2 = 2 Ivartnik Janja Piko Marija DOBRI: 6 + 2 = 8 Balant Miran Gerkšič Anton Karničnik Ivan Kumer Milan Komprej Mirko Orešnik Nataša Štruc Antonija Videtič Franc Cimerman Rado * (Ma)
Capelnik Marjana * (Ma)
Coderl Zvonko * (Ne)
Koren Danilo ' (Ma, Om)
Ramšak Drago * (Om)
ZADOSTNI: 2 + 1=3 Hermonko Miran Režonja Danica Potočnik Jože * (An)
NISO IZDELALI: 6 + 0 = 6
Ferlež Robert
Gruber Adolf
Vončina Matjaž
Golob Zoran
Karner Vojko
Kosmač Alojz
IZKLJUČENI: 2 + 0 = 2
Klančnik Franjo
Pajenk Jože
2. razred tehniške šole 24 m + 5 ž = 29 razrednik: Breznik prof. Silva
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Draučbaher Dušan Herman Franc Pandev Marjan Petovar Stanko DOBRI: 19 + 4 = 23 Dretnik Miloš Fužir Olga Grabner Marjan Hanc Vladimir Hrnčič Vlado Hudrap Srečko Kaker Henrik Karlatec Janez Lupša Marjan Marin Miroslav Mlakar Zdravko Modrijan Drago Nabernik Srečko * (An)
Posedi Dušan *( An)
Rane Leopold * (An)
Rožič Marija Skudnik Jure Sterže Peter * (Ma)
Studenčnik Jože Tušek Danilo Vučko Irena * (An)
Zalesnik Adrijan Zivič Irena
ZADOSTNI: 1 + 1=2 Oto Ivan * (An, Ma)
Tomaž Erika
3. a tehniške šole — odrasli 28 m + 0 ž = 28 razrednik: Franc Vreš
Andric Vili Bobek Štefan Breg Franc Bur jak Filip Cigrovski Drago Dobnik Jože Dobrodel Teodor Fajmut Franc Gaber Robert Golob Stanko Grabner Jože Gril Ivan Hancman Leon Hudopisk Janko Jevšnikar Peter Junger Branko Kambur Esad Kerec Venčeslav Klančnik Drago Klemenc Rudi Kočnik Feliks Koren Franc Kotnik Ferdo Krauberger Stanko Krebl Avgust Krof Ivan Lenart Vilibard Lesjak Rudi
3.	b tehniške šole — odrasli 25 m + 2 ž = 27 razrednik: Franc Vreš
Atelšek Andrej Gorenšek Janez Linasi Peter Moličnik Aleš Oder Ludvik Pavlovič Caslov Pori Alojz Pori Roman Potočnik Franc Potočnik Jože Proje Franc Rane Leopold Razgoršek Avgust Repotočnik Vinko Savič Radovan
Smodiš Silvester Smrečnik Ana Stanta Branko Stojan Ivan Valtl Ivana Verdnik Mirko Veršnik Srečko Veselko Jože Vinkler Drago Vrabič Stanislav Zver Bernard Žerdoner Marjan
2.	razred delovodske šole -11 m + 0 ž = 11 razrednik Vres Franc
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2
Koren Ivan
Novšek Ivan
DOBRI: 8 + 0 = 8
Fedler Janez
Jesenk Vinko
Kodrun Jože
Kolman Jakob
Knez Maks
Lesjak Ivan
Oblak Blaž
Pogorevčnik Maks
NEOCENJENI: 1+0 = 1
Trbovšek Srečko
• metalurgi
Poredneži
2.	razred delovodske šole — strojniki 20 m + 0 ž = 20 razrednik Franc Vreš
ODLIČNI: 4 + 0 = 4 Radilovič Marinko Rebernik Radoslav Sedar Andrej Krajnc Ivan
PRAV DOBRI: 7+0 = 7 Karničnik Jožef Libnik Jože Lindenbaum Štefan Plesnik Ivan Počivalnik Ivan Rezar Drago Škurnik Alojz DOBRI: 6 + 0 = 6 Bahč Jože Gracej Jožef Kokal Ivan Končnik Ivan Štrajher Ludvik Sušteršiš Albert ZADOSTNI: 1+0 = 1 Koler Friderik NEOCENJENI: 2 + 0 = 2 Bisako Avgust Ozimic Sigfrid
USPEH KANDIDATOV, KI SO OPRAVLJALI ZAKLJUČNI IZPIT
3.	a razred
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Knez Ernest Kotnik Maksimiljan PRAV DOBRI: 9 + 0 = 9 Apšner Franc Grobelnik Beno Iršič Milan Košeljnik Milan Martinc Srečko Matija Jožef Oblak Silvo Sešel Boris Špiler Jakob DOBRI: 10 + 0 = 10 Glinik Pavel Kamnik Roman Krajnc Maksimiljan Kresnik Rajmund Oprešnik Marjan Razgoršek Milan Rotovnik Franc Srebotnik Leopold Topalovič Peter Vezovnik Stanislav ZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Gmajner Janez Lasnik Jože Potočnik Slavko Štalekar Božo
NEZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Rus Franc
3.	b razred
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 5 + 6 = 11 Adam Vlado Kašnik Marjan Mori Marjan Suler Jože Voler Branko Cekon Darinka Cernec Milena Gruber Marjeta Jevšnik Cilka Lesjak Dragica Rebula Alojzija DOBRI: 6 + 3 = 9 Brakovič Dušan Cekon Janko Črešnik Miran Kunc Franc Mlinar Ivan Zavec Vlado Cegovnik Marjeta Kompan Leopoldina Pavlič Olga ZADOSTNI: 1 + 3 = 4 Kamenik Marija Krajnc Danica Pačnik Vesna Radivojevič Stojan NEZADOSTNI: 1+1 = 2 Tomaž Andrej Tratnik Sonja
3.	c razred
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Pečnik Anton PRAV DOBRI: 7 + 0 = 7 Cesar Dragan Coder Stanislav Guče Alojz Klančič Marjan Svetec Alojz Tjukajev Miran Zmrzlak Robert DOBRI: 14 + 1 = 15 Brajnik Rihard Cesnik Ivan Cevnik Marjan Dimeč Marjan Flac Branko Gerdej Tatjana Guče Alojz Hergold Stanislav Krebs Vincenc Lorenci Mihael Požgan Bojan Praper Pavel
Repas Marjan Skutnik Milan Tisnikar Ivan ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Kraševec Franc Štruc Edvard NEZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Piko Janez
3.	d razred
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Koležnik Emil PRAV DOBRI: 6 + 1 = 7 Anželak Jožica Hren Branko Jerič Jože Podrzavnik Ludvik Potočnik Ivan Smon Danilo Vrhnjak Vladimir DOBRI: 9 + 1 = 10 Cepelnik Herman Grosar Stanko Kotnik Albert Lesjak Slavica Metul Roman Namestnik Zvonko Poročnik Stojan Prosen Rajko Vezovnik Branko Vodeb Erik ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Kovačič Branko Lasnik Miroslav
3.	e razred
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Jehart Ivan Vasiljevič Tomo PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Brezovnik Miroslav Cavnik Franc Korat Marjan Miklavc Jože Krpan Branko DOBRI: 12 + 0 = 12 Fratar Ivan Grum Franc Hari Drago Javornik Marjan Knez Ivan Šrajner Stanislav Trop Drago Gologranc Alojz Pečnik Miran Strmčnik Milan Valente Jože Vošank Milan ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Klemenc Vincenc Repnik Branko
2.	a šola za spec. met. del.
ODLIČNI: 2 Vulc Stanko Kotnik Filip PRAV DOBRI: 3 Plemen Dominik Šuler Ivan Vrbnjak Marjan DOBRI: 7 Božič Vinko Slemenšek Zvonko Slemenšek Cveto Voda Jože Kac Jože Krebs Dominik Zvirc Silvo ZADOSTNI: 3 Gregor Ivan Gregor Slavko Fortin Edi
2.b šola za spec. met. del.
ODLIČNI: 1 Oder Branko PRAV DOBRI: 4 Kričej Štefan Breznik Zorko Kraševec Janko Konečnik Janez DOBRI: 9 Lenart Karel Proje Maksimiljan Šumnik Alojz Šmit Franc Božič Branko Golob Valentin Krajnc Franc Šumah Matej Kac Silvo ZADOSTNI: 5 Kurmanšek Anton Rogina Vladimir Pirtovšek Zlatko
KOROŠKI BUKOVNIKI,
Jaka Špicar
ROŽ
Zapadna meja Roža je nekako tam, kjer se stekata Zilja in Drava. Saj pravi narodna pesem: »Ko bi Zilo noj Dravo prepva-vati znov, bi že davnej te liepši Rožančico mov.« Tam je vas Zilja, kjer je pred petdesetimi leti in pozneje deloval kot upravitelj ljudske šole Franc Eller, oče našega pesnika dr. Ellerja. Ta mož je bil bela vrana med koroškim učiteljstvom. Ko je prišel v Beljak na stanovsko zborovanje, so ga njegovi nemški in nemčurski kolegi vrgli iz dvorane zato, ker ga ni bilo sram in strah, pokazati se zavednega Slovenca. Pozneje je tu služboval pisatelj Franc Ksave-rij Meško, ki je moral pobegniti po prvi svetovni vojni pred folksverovci čez Karavanke in je zgubil vse svoje skromno imetje.
Na poti proti vzhodu pridemo k Baškemu jezeru, kjer se je rodila koroška himna »Nrpav čez izaro ...« Kakor straži na za-padu mogočni Dobrač, tako krona ta divni kraj Jepa, ki se zrcali v čistem jezeru. Pod njo so Rute, znane iz pesmi »Pojdam pa v Rute, tam čier je mraz ...« Ko so dekle iz baške okolice zbadali, da ima ženina v Rutah, jim je odgovorila: »Moj pob je Rutar-jan, je pa dro prov storjan; roče ma, pa ljubiti zna.« Tam blizu je kmet Bukovnik. Ni izključeno, da je za časa luteranov sedel tu gori kak prepisovalec slovenskih knjig, ki so jih imenovali bukovnike. Spodaj so Loče, kjer je živel v sredini 18. stoletja Janez Lajčahar, eden poslednjih alki-
Štiftar Franc Lepičnik Branko
Rožič Viljem — ni opravljal izpita zaradi bolezni.
2.	a delovodska šola — metalurgi
ODLIČNI: 1 Koren Ivan PRAV DOBRI: 0 DOBRI: 9 Fedler Janez Jesenk Vinko Kodrun Jože Kolman Jakob Knez Maks Lesjak Ivan Novšek Ivan Oblak Blaž Pogorevčnik Maks
2.	b delovodska šola — strojniki
ODLIČNI: 7 Končnik Ivan Krajnc Ivan Plesnik Ivan Radilovič Marinko Rebernik Radoslav Sedar Andrej Škurnik Alojz PRAV DOBRI: 5 Gracej Jože Karničnik Jože Libnik Jože Lindenbaum Štefan Sušterič Albert DOBRI: 5 Bahc Jože KokalIvan Počivalnik Ivan Rezar Drago Štrajher Ludvik ZADOSTNI: 1 Koler Friderik
V1ŽARJI IN PESNIKI
mistov, v resnici kemik in zelo učen mož. Rokopis neke njegove knjige o kemiji hrani celovški muzej, kamnita plošča v cerkvi, kjer počiva njegovo telo, pa slavi njegovo učenost in njegove sposobnosti. Okrog njega je spletla legenda pripovedko o zlatu v Jepi, iz katerega naj bi bil delal denar in z njim zidal farno cerkev. V nekem dokumentu ga oblast imenuje »vir sapientissi-mus«, po naše modrijan, učenjak. Na vzhodu se dviga hrib Tabor, ki spominja na boje naših prednikov s krvoločnimi Turki. Tu nekje je stal France Treiber, gledal čez jezero in zapel zadnjo kitico omenjene pesmi o zgubljenem domu, ko ni bilo več mamice.
Poglejmo malo proti severu v dolino Drave. Prebivalci na desnem bregu Drave so Rožani, na levem Dravci. Rožani so kaj ponosni in omalovažujejo Dravce: Dravec rjavec, napi j se vode, da se sirkava mešta kne vneme v tabe! Ob pogledu na sever nas pozdravlja planina Osojščica ali Golica, Nemci, ki so vsa taka slovenska imena ponemčili kar z -icen, ji pravijo Gorlitzen. Pod njo na zapadu je Št. Rupert, kjer je pokopana Prešernova mati, ki je preživela poslednja leta tu pri svojem sinu Juriju, župniku. V dravski dolini opazimo tam, kjer napravi Drava tesen ovinek, lepo ohranjen grad Vernberg in vas Skočidol, oba znana iz borbe Bernharda Spanheim-skega z bamberškim škofom Ekbertom, ko je šlo v 14. stoletju za to, kdo bo pobral dobiček od tranzitne kupčije, ki je šla s Koroškega v Italijo. Tu je župnikoval od leta 1861 do 1887 Janez Sumper, slavni čebelar, ki je skušal tam sviloprejke udomačiti. Izumil je za tiste čase nov, moderen panj, ki se še danes imenuje skočidolski panj. Napisal je strokovno knjigo Bučelarček. Bil je šaljivec in je nekoč iznenadil svoje farane s tem, da so videli, kakor gori sneg; vrgel je namreč karbid v sneg in ga zažgal. Še bolj proti vzhodu je Lipa, kjer je deloval v drugi polovici 19. stoletja Janez Ev. Marinič, risar, slikar, izvrsten citrar, ki je prepotoval mnogo sveta in napisal nekaj knjig v slovenskem, nemškem in francoskem jeziku, s čimer si je pridobil diplomo francoske akademije za znanost in umetnost.
Severno, na sončnem hribu je Drabose-nja, kjer je pisal svoje rajme Andrej Šuster, »poredni paver v Korotane«, kakor se sam imenuje. V raznem tisku ste imeli že priliko čitati o njem. Živel je za časa francoske okupacije in bil ves prevzet od revolucionarnega duha, ki je vel sem od Pariza, čeprav kmet po rodu. Prevedel je mnogo gledališčnih iger iz nemščine v koroško špraho, kakor pravi, tj. na slovensko. Najbolj pa se zrcali njegov čas v satirično poučnem Sovenjem Obaceju, iz katerega govori kmečki ponos in zaničevanje do objestne gospode in slabih duhovnikov:
Le sam pavcr puelc dieva noj skrbi,
De hospued pijan noj sit braz skrbi spi.
Toži o slabih časih:
Ta liepe čednosti mad ljudmi ni.
Ane žlaht cajtc smo doživeli mi.
Baško jezero
Zaradi svoje odkritosti je imel — naravno — sovražnike, ki so mu skušali škodovati. In res, oblast mu je zaplenila knjige, ki jih je napisal in dal tiskati. In tako toži dalje:
Jes sem sc na ta veča perjatva zanesov.
Pa hlih te je menej roče trdu zvezov. —
Vino pije moj sovražnik noj hre prate jest, jes mam hlih tuj doro, da mam ano doro viest.
Ljudje so ga spoštovali in hodili k njemu po nasvete:
Radi pridajo k nam unediev ljudi, da prad njimi pokoja ni ...
Zdravil je ljudi in živino, popravljal ure in slikal čelnice za panje, pisal in prebiral knjige. Pomagal je vsem, sam sebi ni znal pomagati. Kmetija je propadla, on pa je umrl kot reven dninar. Njegova beseda pa še živi med koroškim ljudstvom v Rožu in stari ljudje vedo povedati še marsikako Drabosnjakovo. Nikdar ne bo zamrl njegov obupni klic: Veči je lump, veči je sreča ... Najbolj pa ga slavi njegova pasijonska igra, za katero v življenju ni mogel »tkaj bratrov skupaj zbrati«, da bi jo bili igrali pod njegovim vodstvom. Po njegovi smrti pa so koroški Slovenci njegovo pasijonsko igro neštetokrat priredili in igrali ne samo v ožji Drabosnjakovi domovini — na Kostanj ah — ampak tudi v Štebnu ob Baškem jezeru — in to še po plebiscitu. Tam čez Kostanje, na severni strani Malih Tur ob tihem jezeru, je starodavni samostan Osoje, v katerem živi spomin na poljskega kralja Boleslava, mutca Osojskega.
Doli je Vrbsko jezero, ki ima tudi svojega pesnika Petermana na Otoku, ki pripoveduje o piskrarju, ki se je hotel peljati v Celovec prodajat svojo robo, ko je stekla železnica.
Krošnjo denem jes na ramo, hajmatštajn pod
brado mam,
srčno prov poljubim mamo, za svovu jim roko
dam.
Cedro novo v aržat denem, usujem v mešir
tobak,
palco tovsto v roče vzemam, da se pes boji me
vsak.
Grede mislim, ko po mesti jaz prodajov bom
bvahu,
kuharicam koj na cesti nemšči rekov bom
taku:
Kuharicen, piskrov kafens fir dos župa in
kofe,
za tri rajneš ole hobens, pilig gone ferkaf i se.
Nad Vrbskim jezerom je Dholca, kjer je živel v 15. stoletju zgodovinar Jakob Un-rest, ki poroča o kmečkih puntih in popisuje obred ustoličenja koroških vojvod. Po tem ozemlju je tekla za časa Francozov meja med francosko zasedbeno cono in Avstrijo in so peli:
Dečva je kajzerlih, pub je pa liriš (Iliriš).
Dečva povej mi prov, kaj kaj ti mieniš.
Pojdimo nazaj čez Dravo v Rožek, rojstni kraj koroškega akademskega slikarja Petra Markoviča, iskrenega in neomahljive-ga narodnjaka, potem pa naprej v Šempeter, kjer stoji Narodna šola, ki jo je postavil narod, sam, ker mu mačeha Avstrija ni dala slovenskih šol, dasi so bile po ustavi zajamčene. Mahnimo v hrib proti jugu in pridemo v Svatne, k Mikuli, v rojstno hišo legendarne koroške junakinje Miklove Zale. Šentjakobska cerkev na hribu že kaže sledove tabora in gori v pečinah Karavank so votline, kjer se je kmečka raja skrivala
pred Turki, medtem ko je gospoda varno čakala v svojih utrjenih gradovih, da mine turška nevarnost. Ta krasna dolina nam je dala znamenita slovničarja Antona Janežiča in Matijo Ahaclja, pa tudi še enega ljudskega pesnika Miho Andrejaša, Dra-bosnjakovega prijatelja, s katerim sta se pogovarjala samo v rajmah. Tudi Einspielerji, Andrej, Lambert in Gregor so sinovi te zemlje. Doli pod Humpreškim gradom, v Kapli, je rojstni kraj zgodovinarja Štefana Singerja, ki je postal, kakor mnogo naših ljudi, žrtev pretekle vojne.
Gori na planoti so Vetrinje, kjer je pisal zgodovino v srednjem veku Slovenec po rodu, opat Janez. Tu je doma Tomaž Košat, daleč znani komponist, v resnici nabiralec narodnih alpskih napevov, ki so si osvojili ves kulturni svet. Na celovški gimnaziji je bil vpisan še kot Slovenec. Tujina, ki mu je dala belega kruha, mu je vzela narodno zavest in ker se je izplačalo, ga proglasila za svojega.
Ne moremo končati našega potovanja, ne da bi obiskali Borovelj, rojstnega kraja profesorja Ivana Šajnika, zbiratelja koroških narodnih pesmi in iskrenega prijatelja slovenske mladine na celovški gimnaziji. Borovške puškarje imenujejo pilije in ker je kmet v svoji konservativnosti le postrani gledal na obrtnika, pravi pesem:
Atej se kriliajo, mama mrmrajo,
k’ te paveršče ščere pilije majo.
Borovčiči so bili vedno veseli ljudje in med najboljšimi pevci na Koroškem, ki so pri tekmah odnesli marsikako nagrado. Tu je bila prvič napisana pesem: »Mje krajčič posvava«. Kaj je krajčič? To je pogača, ki jo o veliki noči da dekle fantu. Naravno, da je najbolje nabulana z rozinami in drugo dobroto. Dekle, ki je hotelo fantu pokazati, da ga ne mara, ni dala v krajčič rozin, ampak kumino; »je pa čim čim čim čimena biva notre«. Torej, fantje, pozor pred takimi krajčiči, kjer je »čim čim čim čimena notre«.
Gori v Karavankah so Sele, svet kraj za vsakega Slovenca. Bile so vedno narodne, trdne kot skala. V pretekli vojni pa so dale junake in mučenike, kakor nikjer drugje. Poleg žrtev, ki jih je hitlerjevski okupator zakrivil z izgoni, ječami in streljanjem po vsej naši zemlji, je bilo 9. aprila
1943.	med drugimi obsojenih devet Selja-nov na smrt. Vsi so bili 29. aprila 1943. na Dunaju obglavljeni. Tako so Sele pritisnile krvav pečat na dokument mučeništva slovenskega ljudstva na Koroškem.
Ob koncu naj omenim samo še Podkr-nos, kjer je živel Jožef Mič, prosvitljen mož, jožefinec, ki je preživel dobo francoske revolucije in leta 1848 v starosti 94 let umrl. Zakaj ga omenjam? Bil je filozof, ki je napisal več knjig in stremel za ustvaritvijo splošnega svetovnega jezika, ki bi bil tako mednaroden, kakor algebra in note. Končno pa pravi: Toda predno se to zgodi, bo mogoče ruščina univerzalni jezik Evropejcev. Zato ga omenjam.
Tako smo potovali po Rožu mimo gradov, ki so nam oznanjali dobo suženjstva in tlake, mimo cerkev, iz katerih je donel klic po potrpežljivosti in pokornosti, in mimo taborov, kjer se je zbiral narod k puntu proti domačemu izžemalcu in k obrambi proti tujemu roparju. Gradovi so po ve-
čini razpadli, narod pa gre po novih poteh in si kuje svojo bodočnost.
(Ta članek je bil priobčen v Koledarju slovenske Koroške 1951 ob turneji pevskega zbora Koroških študentov iz Ljubljane leta 1950).
Dr. Julij Felaher
PRIMOŽ KOŠAT — ORGANIZATOR VELIKEGA SLOVENSKEGA TABORA V
ŽOPRACAH OB VRBSKEM JEZERU
Ozemlje, ki v loku obkroža zapadno polovico Vrbskega jezera in se razprostira med jezerom, Dravo in Osojskimi Turami proti Beljaku, je med najlepšimi biseri Slovenske Koroške. To ozemlje, ki obsega občine Škofiče, Logo vas, Vrbo, Dholico, Lipo in Vernberk, ne slovi samo po veličastni naravni lepoti, temveč tudi po svojih nadarjenih in srčno veselih ljudeh, ki so vzor narodne zavednosti in gospodarskega napredka.
Z razvojem tujskega prometa pa se je Vrba razvila v svetovno letovišče, obenem pa postala središče germanizacije slovenskega ozemlja. Tuj kapital je pokupil od domačinov obrežne parcele ob jezeru, sezidal hotele, vile in kopališke naprave, tuji kapitalisti pa so izkoriščali slovensko kmečko ljudstvo, istočasno pa ga potujčevali.
V teh krajih je 18. septembra 1870 bil drugi veliki tabor koroških Slovencev v Zopračah, kateremu je predsedoval Primož Košat, po domače Virt. Na tem taboru je nad 10.000 Slovencev zahtevalo enakopravnost v šolah in uradih, dvignilo odločen protest proti zapostavljanju in potujčevanju in zahtevalo, »da bi Slovenci posebej volili svoje zastopnike in da bi Slovenci imeli svoj deželni zbor«. Bila je to ena najmogočnejših manifestacij za združeno Slovenijo v tedanji dobi. Primož Košat je umrl 13. septembra 1885, v starosti 66 let in je pokopan na pokopališču v Lipi.
PRIMOŽ KOŠAT KOT PESNIK*
Njegova hčerka Klara Košat, poročena Schmidt, nazadnje trgovka v Žopračah, nam je v rokopisu svojega očeta Primoža Košata ohranila tri njegove pesmi, in sicer »Pesem na Grobu enega prijatelja«, »Pijanec ino smert« ter »Moj dom!« Košatov rokopis izvira iz leta 1855. Njegov rokopis je izredno lep. Vse tri pesmi je lastnoročno vpisal v poseben zvezek.
Tretja pesem »Moj dom«, ki sem jo objavil v članku »Primoš Košat — koroški kmet, politik, pesnik«, objavljenem v Slovencu dne 31. maja 1936, št. 124, se glasi tako:
MOJ DOM
Poglej čries gmajnico, ta čries Izarco Je predragi dom, z mojo zibalo.
Zibali so me mamica moja In prepevlali — haja haja!
Sim Publč rastov tam, sim biu ja dro veseu,
Sim ktero pesem še zapev,
Zdaj ja ni več moj veseli dom.
Zdaj ja ni več moj veseli dom.
Tam hiša očetna, tam moja mamica Oh ki bi najdov še zdej oba,
Al ne najdam več mojah Starejšov Zato otožno grem zdaj domov.
* Primerjaj članek dr. Julij Felaher: Košatov rod, Koledar slovenske Koroške 1952 str. 92
Tukej ni moj dom, le popotnik sim,
Pride vse inu gre, nu zibne kakor dim,
Jezus gre popried, tam perpraulat dom,
Da tudi jes per n jam prebivau bom!
Tam čier se sučajo lepe Zuiezdice Rev ne bo več, ne souzičice,
Tam žvahta, zuo obiuno, se skupej veseli,
In vse nas za seboj želi.
V nebesih je moj dom, Suiet sreče mi ne da Zato jes nisem več ta svata
Mene se vse merzi, use ostudno zdi Kir tukaj prave sreče ni.
V nebesih je moj dom, čier Jezus krono da, Ncminlivo krono večna vesela;
V nebesih sim doma, v nebesa priti želim Zato jes skerbov bom, da jih dobim.
Tam spet najdov bom, oče mamico,
Mojga brata, inu sestričico;
V društvu izvolenih, spet prevevlou bom Oh daj nam Bug te večni dom.
P. Košat iz leta 1855
Prve tri kitice te pesmi so istovetne s pesmijo »N’mav čriez izaro«, o kateri trdijo koroški pisci dr. Ožbej Ilaunik, Hani Maierhofer, dr. Franc Mišič, dr. Janko Ar-nejc in župnik Trajber iz Št. Ruperta pri Velikovcu v svojih razpravah, da jo je zloži France Trajber, župnik v Št. Jakobu v Rožu po smrti svoje matere in svojega očeta. Starši Franceta Trajberja so umrli leta 1855., najprej mati, nato pa še oče. Njegov dom v Bačah je bil tedaj zanj prazen, ker ni bilo več staršev. Pod vtisom tega težkega udarca naj bi bil France Trajber, ki je bil pevec, zapel »Nmav čez jezero, nmav črez gmajnico ...« in položil v to pesem svojo bol.
Nastaja torej vprašanje, ali je Košatova pesem »Moj dom!« starejša od Trajbarjeve himne »Nmav čriez izaro« in kateri od obeh je avtor prvih treh kitic.
Poudariti je, da sta se Primož Košat in France Trajber dobro poznala, saj ležijo Deščice severno od Drave nasproti Št. Jakobu v Rožu, kjer je bil tedaj France Trajber župnik. Oba sta bila narodna buditelja v tisti dobi, saj sta oba podpisana na proglasu o taboru v Zopračah iz avgusta 1870. Tudi je utemeljena domneva, da je Košatova pesem »Moj dom!« bila znana v fari Št. IIj ob Dravi in Št. Jakob v Rožu. Da je starejšega izvora, dokazuje nadalje okolnost, da je celih pet kitic nabožne vsebine.
Luka Kramolc
KDO JE AVTOR PESMI »N’MAV ČEZ IZARO«?
To vprašanje je prvi postavil dr. J. Fela-her v Koledarju Slovenske Koroške 1952 v članku »Košatov rod«, str. 92. Del tega članka je ponatisnjen v tem zvezku »Fuži-narja« pod naslovom »Primož Košat kot pesnik«.
Isto vprašanje postavlja dr. Pavle Za-blatnik v Slovenski pesmarici II 1946 (Kra-molc-Tomc) na strani 126. Tudi on domneva, da je Košatov tekst starejši, vendar misli, da je Treiber nabožnim kiticam 4 do 8 dodal še tri posvetne 1 do 3.
Besedo imajo zgodovinarji in muzikologi!
Slavko Tarman
JAKA ŠPICAR — MOJSTER
SLOVENSKE LJUDSKE DRAMATIKE
Čuden je naš hlastavi čas, šele smrt ga za hip ustavi, da se vsaj takrat zavemo — kdo in kaj je bil tisti, ki nam ga je ugrabila. Smrt Jakoba Špicarja je prizadela žalost in bolečino ne samo njegovim rojakom onkraj Karavank, ampak vsej slovenski skupnosti ter zamejstvu.
Jakob Špicar se je rodil 27. oktobra 1884 v Škočidolu na Koroškem. Kot višji uradnik je živel na Jesenicah od jeseni 1906 do 1919. Nato se je preselil v Radovljico, kjer je deloval do leta 1932. Nato pa je odšel v Ljubljano, kjer je umrl leta 1970 v starosti 86. let.
S Špicarjem smo izgubili moža, ki je pred več kot 60 leti po Sketovi povesti dramatiziral ljudsko igro »Miklova Zala«. Današnja generacija se komaj še zaveda, kaj je pomenila ta igra na slovenskem Koroškem, kaj pri nas tostran Karavank. Doživela je na stotine uprizoritev na odrih in na prostem, doma in v tujini — ter prevzemala mlado in staro. V številnih rodovih je utrjevala zavest naše narodne samobitnosti. Kaj je Jakob Špicar ustvaril s to ljudsko igro, se še niti danes prav ne zavedamo.
Poleg lastnih dramatizacij je Špicar gojil predvsem ljudsko igro, program in igranje sta ostajala na ravni plemenitega amaterizma. Na Jesenicah in pozneje v Radovljici je nastala dolga vrsta njegovih odrskih besedil. Skupno število odrskih del presega osemdeset. Tolikšna kvantiteta postavlja Špicarja med slovenskimi ljudskimi dramatiki na prvo mesto.
Troje Špicarjevih del je doživelo uprizoritev tudi na poklicnem odru v Ljubljani. Leta 1908 je nastala dramatizacija Ske-tove Miklove Zale. V februarju 1909 je bila krstna uprizoritev na Jesenicah, naslednje leto, v marcu 1910, pa je bila uprizorjena v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani.
Miklova Zala je z nacionalno obrambno poanto, romantično vsebino, povzeto iz ljudskega pripovedništva, osvojila v kratkem vse slovenske odre ter ostala do današnjih dni eno največ uprizarjanih del slovenske dramatike.
Alegorična pravljična igra »Kralj Matjaž« je doživela tudi uprizoritev v Slovenskem deželnem gledališču 12. XI. 1911. Poleg Miklove Zale je šla najpogosteje po slovenskih odrih in jo igrajo še danes. Tretje Špicarjevo delo »Pogumni Tonček« je bilo uprizorjeno 15. XII. 1918 že v Slovenskem narodnem gledališču. Spevoigra Spominska plošča je bila tiskana in izvajana leta 1928 v Clevelandu v Ameriki.
Koliko neprikritega ponosa združuje igra Miklova Zala v srcih naših rojakov — izseljencev — pričajo številna pisma, ki jih je prejemal pokojni Špicar od slovenskih izseljencev z vseh petih kontinentov. V njih mu izrekajo iskreno zahvalo za lep dar —■ ljudsko igro, polno slovenskih folklornih elementov. Nešteto predstav Miklove Zale doslej po vsem svetu, v naseljih slovenskih rojakov — govori v prid Špicar j evim hotenjem in željam, ki jih je vložil v ljudsko dramatiko. Skratka, ljudska igra Miklova Zala je bila uprizorjena na odrih slovenskih izseljencev na vseh petih celinah. Njena magična moč je prav v tem, da je
Primož Košat z no Marijo
nevsiljivo budila narodno zavest številnih, od domovine Slovenije odtrganih rojakov.
Jakob Spicar je bil zatrdno najplodnejši slovenski dramatik. Vseh njegovih del je prek osemdeset, igranih je bilo vsaj petdeset. Ob tem dejstvu se velja zamisliti. Špi-car je nemara res prenesel v naš čas in prostor igrano izročilo slovenske Koroške, tiste dežele, kjer so bili doma bukovniki in ki je med drugimi rodila kmeta-poeta Dra-bosnjaka. Čudno bogata je koroška mimič-na nadarjenost. V Jakobu Špicarju je zaživela v svojskih razmerah slovenske družbe pred prvo in v času med obema vojnama. Njegovo gledališko delo je raslo vseskozi iz žlahtnosti in preproste ljudskosti. Poznal je oder in dramaturgijo, predvsem je poznal potrebe preprostih gledalcev. S posebno ljubeznijo je pisal za otroke in mladino. Njegovo ustvarjanje lahko primerjamo z živim vrelcem.
V duhu se je vračal v svojo ljubljeno domačo Koroško. Neminljiv spomenik si je Špicar postavil sam, če z drugim ne — s svojo »Miklovo Zalo«.
(Stop, št. 37, 1. 1971)
Jaka Špicar 1884—1970
Likovni salon — pridobitev občinske kulture
Z ureditvijo likovnega salona na ravenskem gradu med študijsko knjižnico in muzejem je krog kulturnih ustanov na Ravnah precej bolj sklenjen kot doslej. Še ena pomembna panoga umetnosti, tista, s katero smo se Slovenci po vojni najbolj uveljavili v svetu in kjer tudi mirno lahko trdimo, da gremo v korak z razvojem, bo približana ljudem, predvsem šolski mladini, ter bo z redno in načrtno dejavnostjo omogočila tisti široki kulturni razgled, ki je običajno privilegij prebivalcev velikih mest z dolgo galerijsko tradicijo.
Likovni salon kot stalni razstavni prostor pa obenem predstavlja tudi neke vrste nenehni izziv domači kulturni dejavnosti in umetniški tvornosti. Prav zanimivo bi bilo namreč videti v njem npr. znanstveno urejeno tematsko muzejsko razstavo, razstavo zares mojstrskih fotografij ali pa visoko kakovostno likovno razstavo domačina, ki bi se lahko postavila ob bok kateremu koli priznanemu slovenskemu umetniku.
Srednja velikost novega razstavnega prostora, v katerem je mogoče obesiti le od 40 do 50 slik, delno tudi že vnaprej določa programsko usmeritev likovnega salona. Na Ravnah torej ne bodo možne n;-ti velike razstave niti retrospektive, zato pa bo možno dovolj dobro predstaviti po enega, dva umetnika na razstavi in tudi manjše skupinske razstave v dosedanjem obsegu se bo dalo pripraviti.
Če se hočemo izogniti skrajnostim, ki niso dobre, in če vemo, da nam je velikopoteznost, ki se lahko sprevrže tudi v nezdravo grandomanijo, torej že vnaprej onemogočena, pa se moramo tem bolj varovati druge skrajnosti, ki se ji reče pro-vincializem, kateremu je prehitro vse dobro in prav. Ker naj bi novi likovni sa-
lon razen čisto estetske v veliki meri opravljal tudi vzgojno izobraževalno funkcijo, to pomeni, da mora prikazovati predvsem kvaliteto in ne more služiti nikogaršnjim ambicijam po uveljavljanju, če te niso podprte z ustrezno umetniško vrednostjo.
Kakšno bo razmerje med razstavljanjem moderne, avantgardne in realistične umetnosti, je seveda stvar presoje sveta, ki likovni salon vodi. Najbrž bo moralo biti vsakega nekaj, kakor so v Sloveniji zastopane najrazličnejše likovne smeri in seveda sama pripadnost k moderni struji še daleč ne pomeni kvalitete, kar pa seveda v enaki meri velja tudi za realiste, če ne zanje še bolj.
Likovni salon, ki je bil vsa zadnja leta gost študijske knjižnice, si je v Sloveniji pridobil določene simpatije in si bo morda s preudarno razstavno politiko ustvaril tudi ugled ali »ime«, kot se temu reče. To pa je vse prej kot lahko. Vedeti pač moramo, da je v Sloveniji že okrog 80 razstavišč in da se slikarji ter kiparji večinoma ne ponujajo, da bi razstavljali na podeželju, ampak se morajo vsa ta razstavišča potegovati zanje.
Vrsto nepisanih pogojev je treba izpolnjevati pri tem. Okusno in funkcionalno urejen razstavni prostor je en tak pogoj, zanimanje občinstva drugi, kulturen in gostoljuben odnos do razstavljavca naslednji, zelo pomemben pa je tudi odmev razstave v javnosti (ocene v časnikih in na RTV) ter, last not least, morebitni odkupi del.
Mogoče smo na Ravnah najšibkejši pri zagotavljanju odmevnosti. Tudi rednih odkupov pri povečanem številu razstav še ne moremo garantirati, posebno še, če vemo, da se npr. cene del tistih slikarjev, ki so dosegli priznanja tudi v mednarodnem merilu, sučejo med 7000 in 10.000 dinarjev. Nadaljnja naša šibka točka je ljubiteljsko vodenje salona, da ne rečemo ravno amatersko, ker ima ta oznaka prav na likovnem področju nekoliko slab
Ewa Wasikiewicz -Wolnicka, Srce železarne, olje 1973
Vhoda v kripto zgornje leške cerkve
prizvok. Ljubiteljsko je to vodenje glede strokovnega znanja o likovni umetnosti, je pa tudi zastonjsko in bo takšno moralo ostati še nekaj razstavnih sezon, ker enostavno ni denarja niti za polovično zaposlitev kustosa niti ni na vidiku strokovnjaka, ki bi bil poleg tega v eni osebi še dober oganizator in spreten menedžer, pa bi bil pripravljen vse te svoje lastnosti dati v službo pol afirmiranega likovnega salona na podeželskih Ravnah.
Seveda vse doslej povedano nikakor ne pomeni, da so ljudje, ki se trudijo z likovnim življenjem na Ravnah, že na začetku prve zaresne likovne sezone pesimisti, nasprotno. Dokaj uspešno navezujejo stike z drugimi galerijami zaradi programskega sodelovanja, iščejo med podjetji v občini pokrovitelje za posamezne razstave (mimogrede povedano je to stalna praksa skoraj vseh galerij), predvsem pa poskušajo najti tisto, kar naj bi postalo za ravenski likovni salon specifično, samo njemu lastno, in po čemer bi se torej
Ravne v likovnem svetu ločile npr. od Nove Gorice, Celja, Kopra, Pirana, Murske Sobote ali Kostanjevice.
Lahko pa amaterski organizatorji vendarle poskrbijo za nekaj, kar se tudi poklicnim ne posreči zmeraj. Lahko namreč dajo umetnikom občutek, da je kraj iskreno vesel njihove navzočnosti in da jo zna ceniti. Če dosežemo to, da se želijo nekateri slikarji še vračati na Ravne bodisi kot udeleženci slikarske kolonije, kot samostojni razstavljalci ali tudi samo kot prijatelji, je to včasih lahko vredno več kot še tako drago plačan reklamni oglas.
Takšna je približna podoba našega novega likovnega salona in takšne so (enkrat bolj, drugič manj komplicirane) poti likovnih umetnin od ljudi, ki jih ustvarjajo, do ljudi, ko so jim namenjene. S strpnostjo, dobro voljo in potrebnim sodelovanjem bo lahko likovni salon opravljal svoje poslanstvo. Zato pa je bil tudi zgrajen.
Marjan Kolar
FRANJO GOLOB — SLIKAR IN GRAFIK
Ko se je Golob vpisal leta 1931 na kiparsko šolo profesorja Franceta Kralja, ki je bila tedaj na srednje tehnični šoli v Ljubljani, je pri študiju spoznal Lojzeta Sušmelja, s katerim sta ostala nerazdruž-Ijiva prijatelja do smrti. Golob pa ni ostal v vsem triletnem študiju v Ljubljani, ampak je že po prvem letu odšel. Hotel je na stežaj zajeti čimveč znanja in se vpisal na šolo za umetno obrt v Zagrebu. Iz tega zavoda je po zaključenem drugem letniku polagal sprejemni izpit na umetniški akademiji, bil sprejet in se v jeseni vpisal na risarski oddelek profesor-
svetovala za jutrišnji dan. Končno je bilo na oglasni deski rektorata med sprejetimi napisano tudi Sušmeljevo ime. Od tega dne ju je usoda še bolj vezala.
Težko je danes opisati, s kakšnim ognjem sta se mlada slikarja prebijala skozi šole in kako težak in brezupen je bil dostikrat vsak prihodnji dan. Neskončno je bilo takih dni in vendar sta hodila po teh trnovih poteh polna optimizma, ustvarjalne sile in lepih poetičnih sanj. Včasih grozljive razmere, ki so bile videti brezizhodne, ju niso niti za hip odtrgale od snovanja in dela, nasprotno, dajala sta nam začetnikom polne bisage navdušenja in poguma. Skratka, nista poznala predaha, še manj pa turobnega razpoloženja.
Franjo Golob je bil rojen leta 1913 na Prevaljah na Koroškem v železniški družini. Zaradi številne družine ni mogel nadaljevati gimnazije, ampak je šel v uk k rezbarju in pozlatarju A. Zorattiju v Maribor. Po opravljenem pomočniškem izpitu je odšel z mojstrom obnavljat minoritsko cerkev v Ptuj. Tu je spoznal slikarja M. Sternena in umetnostnega zgodovinarja F. Steleta. Slednji je spoznal v Golobu talentiranega in obetajočega slikarja ter mu omogočil šolanje v Ljubljani. Sušmelj je bil rudarski otrok, rojen tudi leta 1913 v Milhousu, ostal brez staršev in so ga Gaj-sterjevi na Fali vzeli za svojega. Občutek zapuščenosti ga je vseskozi spremljal, zato se je oslonil na prijatelja Goloba, ki je bil dobričina in je z zanosom gledal na njuno delo. Po našem zapažanju, je bil Lojzetu »očetovski« in se je smatral za izkušenejšega. Po drugi strani pa je bil Šušmelj vseskozi proletarski otrok in je
ja O. Mujadžiča. Ves čas zagrebškega študija je bil v najtesnejših zvezah z Lojzetom. Ta čas je le-ta končal ljubljansko šolo in odšel v Zagreb, kjer ga je Golob pripravljal za izpit na akademiji. Bil je boječemu Lojzetu zvest svetovalec in dobrotnik v vsaki stiski. Takrat je bila zagrebška akademija edina v državi in so vanjo sprejemali le pet do šest kandidatov (v Beogradu je bila do leta 1939 le slikarska šola). Izpit je trajal skoro tri dni in je bil zelo zahteven. Golob je nestrpno in zaskrbljeno hodil vse dni pred izpitno sobo, zvečer pa sta znova risala in se po-
Franjo Golob, Mimo križa, lesorez, 1936
imel takrat že določujoče gledanje na tedanje politično in kulturno dogajanje in seveda na antagonizme v družbi. Našel je prej razpoznavno pot revolucionarja z razrednim gledanjem in često ter dosledno soočeval Goloba s takratno stvarnostjo. Tu ga je Lojze presegal.
Njuno stanovanje na podstrešju zagrebške Iliče št. 31 pri ruskem emigrantu Pavlu Panemarevu je bilo zelo bedno. V sobo, ki je bila vgrajena med predele z letvami za staro šaro, se je prišlo skozi železna vrata in prek pragov v temi do pravih vrat, ki niso imela kljuke, ampak sta jih privezovala z vrvjo. V sobici so bila tla pol betonska in pol lesena. Edino okno je
Franjo Golob, Sopotnica, akvarel, 1937
bilo na poševnem stropu. Če sta pozabila to lino zapreti, je deževalo skoznjo. Neko jutro sem ju našel zasnežena. Ne da bi vedela, da ležita pod snežno odejo, sta mirno spala dalje. Gospodinja Katarina Vukovič je čistila sobo le okoli prvega v mesecu, zato so po sobah, ki jih je oddajala, plesale stenice, ščurki, podgane in miši. Zlasti polna te golazni je bila podstreš-nica obeh prijateljev. Omare nista imela. Obleka je visela na vratih in po žebljih na steni, pod posteljo sta imela vsak svoj boren kovček. Ob vratih je bila mizica z dvema stolicama, poleg železen gašperček in Lojze je imel leseno, Franjo pa železno posteljo. Okoli odmaknjenih ležišč so bile ob stenah prislonjene risalne deske, platna, lepenke, zvitki papirjev in skladovnice knjig. Stene sta porisala in poslikala. Skozi lino sta splezala na streho, kjer sta za dimniki našla steno in nanjo napravila fresko, ob lepem vremenu pa se tam tudi sončila. S stropa je visela preprosta žarnica, ki sta jo prevezovala po potrebi iz kota v kot.
V tej sobi je bila ustanovljena v pričetku leta 1938 likovna skupina GRUDA. Vanjo so zahajali Avgust Cesarec, Tone Tomšič, Ingo Vrščaj, Pavle Zavcer, Zlatko Priča, Krsto Hegedušič, Ivo Brnčič in mnogi drugi revolucionarji, enkrat se je povzpel vanjo tudi Božidar Jakac. Tu so stanovali tudi grudaši Vlado Lamut, Mirko Lebez, Ciril Abram in pisec teh spominov.
Poleg njunega druženja v društvu slovenskih akademikov TRIGLAV sta našla na akademiji številne kolege naprednega gledanja. Hodila sta redno v knjižnice, na predavanja po raznih klubih in kadar sta le imela sredstva, tudi v gledališče in produkcije na glasbeni akademiji. Doživela sta poslednji dve leti dejavnosti hrvatske likovne skupine ZEMLJA, ki je razsežno vplivala po vsej državi. Zemljaši so zlasti v Zagrebu, območju vrhunskih likovnih dogajanj, vzburkali malomeščanski bogati svet in z njimi vse range oblasti. Na-
lomljen je bil tudi likovni svet, ker so zemljaši spregovorili v novem, obtožujočem jeziku, vendar so šli po poti sodobnih likovnih izrazil in skrbno pazili na kakovostno oblikovanje svojih stvaritev. Z vsemogočnim orožjem »kvalitete« so se takratni meščanski kritiki borili proti »neznanju, diletantizmu, grobosti in komunizmu« zemljašev. Zelo podobno borbo so povzeli vsa povojna leta hrvaški in slovenski merodajni likovni izvedenci proti obnovitvi ZEMLJE in GRUDE (prva je razstavila po 37 letih, druga pa po 30 letih).
Zagotovo sta Golob in Šušmelj zemlja-ško vznemirljivo silovitost vrednotila pozitivno, saj so njihove slike in grafike kazale pereče socialne probleme v mestu in na kmetih. Ko je policija leta 1935 zapečatila razstavo v Umetniškem paviljonu v Zagrebu in prepovedala delovanje ZEMLJE, se je vpliv nezadržno nadaljeval po vsej državi in ga ni bilo moč ustaviti.
Koncem leta 1937 je odšel Golob k vojakom, Šušmelj pa je ostal še leto dni v Tartaglijevi slikarski šoli. Pri tem mojstru sta delala vse prejšnje leto in imela razstavo v Celju. Poslej sta ostala v tesnih pismenih stikih. Medtem smo ustanovili GRUDO z istim programom, kot so ga izpolnjevali zemljaši, njen tajni mentor pa je ostal Krsto Hegedušič. On je namreč leta 1937 postal predavatelj na akademiji likovnih umetnosti in so ga imeli grudaši kot pedagoga vsak dan pri rokah. Nekaj časa je imel Šušmelj pri grafiki Hegeduši-ča in je rekel, da mu je nekaj predavanj tega mojstra več dalo kot prej dve leti grafičnega pouka. Vojak Golob je brž odpisal pritrdilno, da se pridružuje GRUDI. Vprašal je le in svetoval, naj bi bil program zemljaški, kar pa smo se že dogovorili na ustanovitvi, kjer je bil prisoten tudi A. Cesarec. Ohranjen je še zapisnik. Pripadnost h GRUDI je narekovalo naše življenje in naš odpor proti krivicam in je bila logična posledica ter crescendo naše nazorske orientacije.
Po vrnitvi je Golobu oskrbel F. Stele službo restavratorja in je izvedel vrsto del po raznih cerkvah. Ves prosti čas je posvetil risanju in slikanju in se vse bolj osredotočal okoli socialne motivike. V samozaložbi je izdal zbirko lesorezov »Nmav čriez izaro«, kjer je spregovoril o Koroški, ki mu je pomenila veliko. Vselej, kadar smo spregovorili o tem koščku naše zemlje, je s skrbjo potožil nad krivico raznorodovalnosti. Do pričetka vojne sta naša prijatelja razstavljala od Ruš do Maribora, Celja in Ljubljane ter ves čas mislila in se pripravljala na dostojno razstavo vseh grudašev, ki jih je bilo že trinajst s samouki vred. Ta razstava naj bi bila na jesen leta 1941. Zanjo je imel Golob pripravljenega Popovega Terca, Kosca, Viničarsko družino, v zamisli in deloma že v osnutkih pa je imel ravenskega železar-ja, gozdnega delavca, nezakonsko mater, krošnjarja in vrsto podobnih motivov. To so bila njegova hotenja, ki bi jih bržkone vsa izvedel, saj je bil izredno delaven. Do pričetka vojne sta nas posamič ali skupaj često obiskovala v Zagrebu ali pa smo se našli v Ljubljani ali v Mariboru. Med seboj smo si razkazali dela in stopili k Hegedušiču po nasvete. Za samouke smo imeli tri centre: Šušmelj in Golob nekje pri Rušah, Lamut v Novem mestu, pisec teh vrstic pa v Ljubljani skupaj s Kranjem.
Vemo, da je bil Franjo Golob prvi likovnik, ki so ga ustrelili na področju naše države (3. 9. 1941) in je umrl s slovensko pesmijo v ustih nekje pri Domžalah. Kot slikar Hinko Smrekar (ustreljen
1.	10. 1942) je tudi Golob pogumno in uporno priznal fašističnemu okupatorju, da je zaveden Slovenec in član Osvobodilne fronte. Slabih deset mesecev za Golobom se je zrušil pod streli, prav tako kot talec (23. 6. 1942) njegov najboljši prijatelj Lojze Šušmelj. Oba sta končala v starosti komaj 28—29 let. Oba sta bila angažirana ne samo v levi kulturni fronti, temveč tudi narodno-obrambnih ter v vrsti pomembnih levičarskih akcij.
Manj nam je znano, da je njuno plemenito delo zbral v tekstu in delih leta 1961 Andrej Ujčič, takratni kustos Umetnostne galerije v Mariboru ter napisal katalog. To delo je veljalo dve leti iskanja in študija ter bilo razstavljeno v isti hiši. Sedem let kasneje je v isti mariborski ustanovi pisec tega teksta zbral ob trideseti obletnici ustanovitve GRUDE (leta 1968) dela grudašev. Nikakor pa ne smemo prezreti, da sta bila poleg drugih grudašev leto kasneje na razstavi socialne in angažirane umetnosti (1929—1950) v Slovenj Gradcu izločena Golob in Šušmelj, ki sta delala prav na teh severnih področjih Slovenije. Kot socialno angažirana umetnika so ju po vojni razstavili v Ljubljani, Osijeku in Beogradu. Vrednotenje likovnih pojavov, kot sta bili ZEMLJA in GRUDA, ima po svetu primera edino v nemški NOVI STVARNOSTI (1917—1933) in bolgarskih NOVIH HUDOZNIKIH (1930 do 1936). Take skupine niso bile le same sebi namen, ampak so bile sozvočene s socialnim in političnim dogajanjem v svojih deželah. Njihovo angažiranje je bilo kompleksen pojav, ne pa samotna izpoved likovnika v ateljeju. Tako angažira-
nje poznamo v partizanski grafiki, ki je našla priznanje daleč po svetu. Zato je diskriminacija v Slovenj Gradcu nepozabna in ne bi smela imeti nikoli dovolj poudarka, kajti taka likovna politika korači v neslutene monopolistične zablode in ščitenje privatizacije posameznikov. Na likovnem področju se bojuje že dve desetletji prava razredna bitka med modnimi formalisti in tehn;cisti ter odrinjeno ostalo
likovno ustvarjalnostjo. Neodpustljivi postopek je našel svoj vrh pri prikazu slovenske napredne socialne umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1969.
Značilno't za Franja Goloba in Lojzeta Sušmelja pa je bila njuna razvejanost s prisluhom in odzivom na vrenje domače zemlje m ljudi, ki na njej živijo.
Stane Kumar
SLIKAR LJUBO RAVNIKAR
Ne bi smeli pozabiti in prezreti tega izpovednega umetnika, ki je slikal v Ravnah že v prvih povojnih letih in se neprestano vračal v mislih v ta koroški kot. Ko sva se vračala leta 1970 iz prve ravenske slikarske kolonije, mi je dejal: »Na Ravne grem rad, ker imam občutek, da me imajo radi. Te kolonije ne bi rad izgubil — ljudje so iskreni in odkriti.«
V teh krajih se je Ravnikar spet združil kot krajinar in nekdanji proletarski likovnik. Pred vojno je oblegal s slikarskim stojalom jeseniško železarno in pokazal te motive na samostojni razstavi v Ljubljani leta 1936. Po vojni, ko je lahko vstopil v obrate obeh gigantov, je Ravnikar vsakokrat vzkipel od doživetij in dz njih ustvaril cele cikluse akvarelov.
Ob njegovi prezgodnji smrti letošnjega zadnjega julija naj nanizamo nekaj podatkov iz njegovega življenja. Po maturi na ljubljanski realki se je napotil na Dunaj, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Takratno svetovno napredno javnost je pretresla in navduševala ruska revolucija. Prav Dunaj in Berlin sta bila žarišči revolucionarne književnosti, gledališča, filma, arhitekture, likovne umetnosti in seveda tudi političnih dogajanj. Mladi Ravnikar, ki je prodorno opazoval takratno avstrijsko, zlasti pa dunajsko družbo in hodil po predmestjih tega velemesta, ki še ni prebolelo vojne bede, se je ves predal ponižanim in razžaljenim ter že njegova prva dela kažejo nazornost protesta. Leva kulturna fronta je tu imela velik zagon, na tisoče vnetih pristašev ter povezavo s takratno kraljevino SHS, kjer so bila preganjanja in represalije nad levičarji že v polnem zagonu. Dunaj je pogosto doživljal velike delavske stavke, demonstracije in manifestacije. Sem je svobodno prihajal komunistični tisk iz Berlina, kjer je Ravnikar sledil zlasti likovno skupino »Nova stvarnost« z znamenitimi slikarji-puntarji: Grosz, Kollvvitz, Dix, Heartfield in drugimi. Njega je še posebej zanimal belgijski grafik Masereel ter je bil nekaj let pod njegovim vplivom (umrl je šele pred dvema letoma, bil svetovno znan po socialnih in protivojnih lesorezih). Takrat je delovala v Dessauu pri Weimarju šola arhitekture BAUHAUS, ki je družila tudi likovno umetnost. To ustanovo je Hitler takoj razpustil in predavatelji so se razbežali po vsem svetu. Današnja svetovna arhitektura in vsakršno oblikovanje (tudi industrijsko) izvira dz te šole. Svetovnonazorsko in organizacijsko je BAUHAUS (poleg nove stvarnosti) vplival na zagrebško ZEMLJO in slovensko GRUDO. V Berlinu je delovalo takrat slovito »Politič-
no gledališče« režiserja Ervina Piscatorja, ki je uvedel vrsto revolucionarnih zamisli (vrteči se oder, gledališko sceno, spojeno s filmsko projekcijo itd.). Tu se je šolal Ravnikarjev prijatelj Ferdo Delak.
Po vrnitvi z Dunaja se Ravnikar ni mogel preživljati s slikarstvom in je moral kot uradnik v Zadružno banko socialista A. Kristana. Kasneje je bil vrsto let kot uporabni grafik v reklamnem podjetju Aloma Company v Ljubljani (tu so delali tudi Maksim Sedej, Stane Kumar, Ivan Miklavec in Janez Trpin). V tej dobi
Ljubo Ravnikar
je bil Ravnikar na levi kulturni fronti kot likovnik brez dvoma najplodovitejši. Srečujemo ga pri opremah, ilustracijah, inicialkah ipd. pri vseh naprednih revijah, knjigah, časopisih, brošurah, koledarjih, katalogih, letakih in plakatih. Vse mogoče levičarske politične in humanistične akcije, mirovne pobude, sindikalne akcije, esperanta, socialnih pomoči, zaščita brezposelnih, delavske diplome, pohvale in protesti nosijo šifro LJ (Ljubo). Zaradi take izpostavljenosti je policija, kjerkoli je preiskovala, plenila Ravnikarjeva dela in danes ne vemo, kje so vsa velika olja, tempere, risbe in grafike. Važno razdobje je tudi njegovo sodelovanje na Delavskem odru z režiserjem Ferdom Delakom. Oba sta v času terorja postavila na oder Hlapca Jerneja, Dobrega vojaka Švejka, Hlap-
ce in druge drame. Te uprizoritve so tako razgibale gledalce, da so med predstavo in po njej demonstrirali (Zagreb, Ljubljana itd.). Od mladih nog je prebiral Cankarja, ga neumorno ilustriral, prevajal v nemščino in ga v veliki meri znal na pamet. Nad 50 let je igral klavir in ni bilo dneva, da ne bi sedel k tipkam. Bil je dober poznavalec književnosti, družaben in neizčrpno duhovit. Vse življenje se je boril proti malomeščanski licemernosti in prav iz te osnove je leta 1936 izdal v samozaložbi zbirko linorezov »OGLEDALO«. Predgovor mu je napisal znani esejist in dramatik Ivo Brnčič.
Posebno Ravnikarjevo razdobje je pripadnost skrajno levi likovni skupini »GRUDA« (1938—1945). Vezanost na He-gedušičevo zemljaško šolo ga je vse bolj oddaljevala od simbolike in ekspresije, zaoral je z intenzivno dojemljivostjo v realizem, od katerega se ni ločil do svoje smrti. Kot »ZEMLJA« tako je tudi »GRUDA« imela za seboj grenko in še danes nedoumljivo pot. Obe skupini nista oživeli po vojni. Šele po tridesetih letih, decembra 1968 se je »GRUDA« predstavila v mariborski Umetnostni galeriji. Naslednje leto so preživeli grudaši napolnili v ljubljanski Mestni galeriji devet dvoran in Ravnikar je imel ves parterni razstavni prostor. Isto leto so priredili v Beogradu razstavo angažirane umetnosti 1929—1950, ki je obsegala dela iz vse Jugoslavije. Ko je ista razstava v istem letu bila prikazana v Slovenj Gradcu, je slovenska komisija (Nace Šumi in drugi) izvrgla vse gru-daše kot neangažirane. Člani »GRUDE« so bili: Ravnikar, Golob, Šušmelj, Zinauer, Lakovič, Weiss, Rojc, Lamut, Lebez, Abram, Spanring-Zugljeva, Lebez in Kumar. Pripomniti bi bilo, da so grudaši bili prisotni v povojnih letih na več razstavah angažiranih po državi. Sicer je Ravnikarja prizadela slovenjegraška diskriminacija, vendar ga ni odtrgala od dela, marveč je ustvarjal še z večjim zagonom.
Ravnikarjeva dela so v zbirkah raznih galerij in ustanov, v Muzeju revolucije v Ljubljani sta njegova naj večja opusa: medvojno razdobje in ciklus »Po sledovih četrte in pete ofenzive« (nad 400 del).
Ravnikar je bil prvi slovenski likovnik, ki ga je okupator aretiral prve dni zasedbe in ga pognal skozi procese, zapore in internacije po Italiji. Šele ob zavezniški ofenzivi se je prebil na jug in dospel v Ljubljano s prekomorskimi brigadami. Kot vsi grudaši je tudi Ravnikar dobil premestitveni dekret izven Ljubljane. Zapustil je svojo predvojno delovno sobo (ateljeja ni imel nikoli) in odšel v Kranj za predavatelja risanja in umetnostne zgodovine. Bil je izvrsten pedagog in velik ljubitelj mladine. Umaknil se je v pokrajino in v vseh letnih časih delal neumorno v bohinjskem kotu, okoli Martuljka, Podkorena, na Jezerskem in okoli Kranja. Rad se je vračal v jeseniško železarno, še prav posebej pa v ravenski bazen. Zapustil je za seboj ogromno krajinarsko slikarsko delo v olju, predvsem pa v akvarelu.
Ni bil pristaš prehodnih modnih poizkusov. Pristopil je k delu z ljubeznijo do motiva, ki ga je seveda doživel. Slike je gradil z znanjem, čistostjo v risbi, kompo-
Ljubo Ravnikar, Kovačnica, akvarel, 1971
ziciji in barvi. S to ekzaktnostjo je pričaral tudi preprostemu gledalcu čustvo in doživetje.
Bolezen ga je prikovala na posteljo komaj za dober mesec, dotlej pa je ves čas dopolnjeval svoja dela in snoval nova. Umrl je sredi slik, med njimi so tudi motivi iz ravenske železarne in okolice. V svoj dnevnik je zapisal mnogo misli, tako: »Nisem ovinkar — pišem se Ravnikar,« ali: »V umetnosti je danes pravilo, da ni nobenega pravila več«.
„Naše ljudstvo
Po naključju ohranjena mapa vsebuje dopise, okrožnice, ovadbe, »obvestitve«, odredbe, pozive in pritožbe, sklepe, uvere-nja in spomenice občine Prevalje med leti 1926 in 1936. Pretanka je, da bi bila kompletna, zanimiva pa je vseeno. V mirnem sosedstvu je v njej izkaz ubožcev ob konjederčevem poročilu, da je ustrelil psa, nravstveno spričevalo ob pozivu na prisego, ovadba zaradi prehitre vožnje 50 km na uro skozi trg ob pozivu na kulak in spomenica bana ob seznamu občinskih revežev. Vsak izbor iz te pisane mešanice je torej zelo oseben in nepopoln; kdor drug bi iz citatov povezal drugačno podobo. Temeljni podatki pa vendarle stojijo, naj bi jih obravnaval ta ali oni. Po njih je imela prevaljška občina, združena z nekdanjo šentanevsko in libuško, skoraj 5000 prebivalcev. S Šentanevci so se Prevalj čani dajali, kje bo stal spomenik kralju Aleksandru, ki so mu po smrti 1. 1934 morale mesec dni viseti črne zastave.
V treh vrsticah je predsednik občine 26. maja 1936 izrazil navdušenje ljudstva ob obisku gospoda bana, na štirih straneh pa je popisal kritično stanje v občini ter si dovolil banu predložiti tole:
»Naš sloveči premogovnik na Lešah je pred kratkim popolnoma propadel. Proti
Ravnikar je pravzaprav vse življenje razdajal sebe drugim. Predvojne leve kulturne fronte si ni zamisliti brez njegovega izdatnega sodelovanja, vojna leta je prebil za zapahi in žicami ter se vrnil kot partizan. K temu se je dolga leta posvetil mladini in ob prostem času ob vsakem vremenu pešačil s stojalom ali mapo sredi krajine in med ljudmi, ki jih je imel rad. In med njimi so bili tudi Ravenčani.
Stane Kumar
trpi mirno...“
koncu je še zaposloval do 120 rudarjev, povečini družinskih očetov z okoli 450 družinskimi člani. Sedaj brezposelni rudarji tega premogovnika še brskajo po izčrpanih jamah, da z izkupičkom preostankov premoga za največjo silo preživljajo sebe in svoje družine.
Zaradi propada tega premogovnika in druge industrije je v občini 300 brezposelnih delavcev, skupno z delno nezaposlenimi pa do 800. To je brez dvoma za tako občino, kot je naša, veliko breme glede na to, ker nima nobene industrije več.
V občini imamo mnogo malih kmetov, ki so vsi prezadolženi in ki oddaleč ne morejo na svojih posestvih pridelati najpotrebnejšega živeža za svoje družine. Ti revni ljudje so si ob normalnih gospodarskih časih pomagali samo na ta način, da so iskali zaslužka v prvi vrsti v lesni industriji in v drugih tovarnah.
Lesna industrija pa je danes pri nas toliko kakor mrtva. To ne le zaradi skrajne gospodarske krize, temveč še posebno zaradi sankcij. — Že poprej, pred sankcijami, je hirala, zaradi česar ni mogla zaposlovati v polni meri lesnih delavcev, sedaj pa še manj.
Glede na naravnost vnebovpijočo bedo vseh teh trpinov (delavcev) je neobhodno
potrebno, da se naši občini dobavi vsaj en vagon brezplačne koruze in za naše stradajoče male kmete najmanj tri uputnice za prost prevoz žita.
Naše ljudstvo (rudarji, delavci in mali kmetje) je nadvse potrpežljivo, trpi mirno v svoji največji bedi, brez godrnjanja, vendar pa podpisana občina čuti kot svojo dolžnost, da se ob pravem času opozori merodajne faktorje na morebitne posledice, ki bi naravno mogle nastati ob nerazumevanju položaja.
Poleg vsega tega pa tudi ne smemo pozabiti, da je naša občina obmejna občina Avstrije, kjer bi razni ljudje hoteli iz bede naših ljudi kovati svoj politični kapital.
Ne smemo tudi pozabiti, da se je med našimi bivšimi rudarji in delavci (brez posla) pričela sumljivo pojavljati jetika — posledica in znak slabe prehrane. Razna hvalevredna navodila glede pobijanja jetike morajo ostati brez haska, ako ne bomo mogli naših bednih vsaj za silo prehraniti ...«
Seznam občinskih revežev iz istega leta obsega 66 ljudi, višina mesečne podpore pa se je pri večini gibala med 30 in 50 dinarji, le dva sta prejemala po 75, dva po 80 in dva po 100 dinarjev na mesec. Prav tako 66 imen obsega seznam brezposelnih delavcev, ki jih je občina istega leta aprila in maja najela po nekaj dni za javna dela, ki jih je kreditiral tkim. bednostni sklad. Za štiri do petdnevno delo je navedeno plačilo od 60 do 120 dinarjev.
Nekoliko drugačen odnos do revežev pa izpričujeta odločbi, izdani 22. decembra 1934, ki zavračata sprejem v občinsko članstvo Kasana Fridolina iz Črne ter Razdevšek Antonije; slednja je sicer živela deset let na Prevaljah, a to ni bilo nedvoumno dokazano. Med razlogi zavrnitve je zapisano:
»Po razsodku občinske uprave se osebe, ki redno živijo od občinske ubožne podpore, ne morejo smatrati kot polnopravne, saj niti ni verjetno, da bi take osebe mogle biti izvoljene v kakršen koli javni zastop.«
Nebogljena dobrota
Iz arhiva občine Prevalje
Jaroš Kotnik
LUDVIK VITERNIK
Korošci smo vsi, kar nas živi v občini Ravne na Koroškem. Radi pa bomo priznali še posebno pravico do tega imena tistim rojakom, ki so živeli in delovali v časih, ko še ni bilo državne meje med Mežiško dolino in Podjuno. Ni jih več veliko in zato je prav, da se jih Koroški fužinar spomni, kadar njihova živa beseda med nami izzveni. Eden takih je bil Ludvik Viternik.
Da ne bo nepotrebnega ponavljanja, poglejmo, kaj je o njem že tiskanega. V Koroškem fužinarju XI, št. 7—12, str. 39, je svoj obisk pri njem v Čemer ju opisal te-
danji urednik Prežihov Gustl na svoj znani duhoviti način. V lanskem letniku (XXII, št. 4, str. 24. sl) je v tehtni Besedi o življenju ljudske pesmi v Mežiški dolini tudi stolpec o Viternikovem prispevku k njej in njegova fotografija. V katalogu članov zveze jugoslovanskih komponistov (Kompozitori i muzički pisci Jugoslavije, Beograd 1968) je na strani 618 popis nje-
Kako zelo so takrat skrbeli tudi za moralo, priča odlok o izgonu koruznice, ki so ga 19. julija 1929 utemeljili takole:
»Že dalj časa vzdržujete konkubinat z A. Č., lesnim delavcem v Dobji vasi. To vajino nedovoljeno skupno življenje se vob-če in splošno smatra kot divji zakon, kar je v ondotnem kraju nekaj povsem neobičajnega in kar na okolico v moralnem pogledu vpliva neugodno in kvarno.«
Potem pa spet sledijo dovoljenja za streljanje s topiči, poročilo o pregledu dimnikov, »obvestitev« o požaru, uradna potrdila in vabila na sejo.
Mnogo birokracije in iskrice človečnosti vmes — vse skupaj drobec iz neke minule dobe.
Mapo je ljubeznivo posodila Majda Ha-žič s Prevalj.
n .r.
govih del z osnovnimi biografskimi podatki. Nekoliko obširneje je obravnavan v knjigi Stanka Trobine: Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972, str. 148). Ivan Pregelj ga v povesti Umreti nočejo (Mohorjeva družba 1930, str. 135) mimogrede omenja med duhovniki, ki so med prvo vojno na Koroškem mnogo trpeli, a podatki niso točni.
Ko so pri Prosenu v Strojnski reki ob prelomu stoletja mlini in stope toliko nesle, da ni bilo prehudega gospodarskega tveganja, so oče Florijan za svojega naj-starejšega sina Ludvika odločili: Študent naj bo! Saj so nekaj let pred njim odšli v celovško gimnazijo že Vinko Razgoršek iz Kotelj ter Janko in Franc Kotnik iz Dobrij. Vnuk zapisovalca ljudskih pesmi Matije Kresnika in sin muzikanta Florijana Vi-ternika je ta prirojena in privzgojena nagnjenja skušal cepiti s šolsko učenostjo. Pri glasbenih pedagogih, ki jih je nudilo celovško Marijanišče in bogoslovje (stolni kapelnik Isti, duhovnik po rodu iz Miin-chna), je teoretično in praktično napredoval in bil zadnja leta vodja pevskega zbora bogoslovcev. Zdi se pa, da so poznejša poklicna zaposlenost in gospodarska zagnanost zavirale naravne nastavke in da je bil v svoji odmaknjenosti le premalo v stiku s tokovi časa in je obvisel nekje v sredi med ljudsko ter umetno pesmijo.
Bil je vsekakor bolj komponist kot pesnik, čeprav je za večji del svojih pevskih skladb besedila sam sestavil. Za primer zapišimo tole, ki jo je še pred kratkim komponirano predložil ob natečaju za slovensko narodno himno:
Himna domovini
1.
Domovini blagor, sreča, mir in zlata svoboda, dviga želja koprneča se iz srca naroda.
Blagostanje, zadovoljnost bodi dela, truda plod.
Mir in sloga naj ohrani domovino in naš rod!
2.
Mi prisegamo zvestobo, da udani bomo ti; kadar pa te kdo napade, ščitit čemo tebe vsi.
Saj si zemljica nam draga, čislana, v časteh povsod.
Mir in sloga naj ohrani domovino in naš rod!
Za vzorec morda še tole
Slovo pastirjev v jeseni
Zbogom, zbogom ve planine, jemljem od vas slovo, kmalu bo vas sneg zapadel in pobelil vam glavo; mrzel veter bo zapihal ter zamedel vse poti in življenje bo vtihnilo, ker v nižavo vse hiti.
A ko vigred se povrne, oživelo bode vse, rože bodo zopet vzklile in prihajali ljudje.
Zbogom, zbogom ve planine, na spomlad na svidenje!
Glasbeno kvaliteto njegovih kompozicij bo moral kdaj podrobneje oceniti strokovnjak. Nekaj pove že to, da je 20. 2. 1941 postal član Združenja jugoslovanskih glasbenih avtorjev v Ljubljani. V tisku je ob-
javljenih malo skladb: Slovenska maša v šestih delih v prilogi 9/10 Cerkvenega glasbenika 1924. Ob njeni objavi mu piše Ksaver Meško s Sel: »Nisem vedel, da si tako muzikaličen... Pa le nismo zadnji ljudje na teh hribovskih farah. Če je g. Premrl sprejel, mora biti stvar res dobra, ker je gospod veščak v teh stvareh.« Luka Kramolc in Matija Tomc sta njegovo Slovensko domovino sprejela v mohorsko Slovensko pesmarico (II. del str. 188, Celje 1964). Oboje so mu ob biserni maši 16. julija 1972 zapeli združeni cerkveni pevci iz vse doline. Zložene so v strogem slogu cecilijanske šole pa zato današnjemu posluhu nekoliko trde in za povprečne pevske zbore kar dovolj težke. Njegova Velikonočna z alelujo pa je vžgala povsod, kjer so jo slišali. Prav bi bilo, da bi v mape rokopisnega opusa njegovih posvetnih skladb segli od časa do časa naši pevski zbori in glasbene skupine ter rešili iz pozabe z ljubeznijo zložena besedila in melodije. Ravenska godba na pihala je ob koncertih in pogrebih sprejela nekatere njegove koračnice v svoje zahtevne programe. Matija Bravničar mu v pismu 7. 9. 1950 sporoča, kako se je trudil, da bi spravil v tisk njegove nagrobnice.
Ko je rajni ležal dva dni na mrtvaškem odru v podružni cerkvi sv. Antona na Ravnah pod srednjeveško fresko in modernimi živobarvnimi vitraji Staneta Kregarja, so ga prihajali kropit stari in mladi iz cele naše doline. Ob pogrebu pri Sv. Barbari smo med množico videli obraze, ki jih drugače nikoli. Vsi ti seveda večinoma niso prišli iz spoštovanja do Viternika-kompo-nista, temveč iz hvaležnosti do svojega učitelja in vodnika. Saj se je vdinjal pevski in glasbeni muzi samo v svojem prostem času, predvsem pa učil mladino in pasel duše na 1165 metrov visokih Javor-jah. Te imajo po šematizmu iz leta 1963 le 300 duš, a romarski cerkvi na Uršlji gori in Sv. Križu pri Belih vodah sta mu bili sosedi in ob shodih dodatni delodajalki. Dolga leta je bil tudi edini učitelj na javorski šoli, enako kot župnik Ivan Hojnik na Koprivni. Lahko si predstavljamo, kako dobro je poznal svoje Javorce in oni njega, saj je z izjemo trimesečne internacije v Mengšu leta 1941 živel med njimi trideset let kot aktiven župnik in učitelj in nato še dvajset let kot upokojenec na Čemerju pod Javorjem. Upajmo, da nam bo Ajnžik ali kdo drugi kmalu ali iz večje časovne oddaljenosti zapisal svoje spomine nanj.
Nam, ki nismo Javorci, bo vedno zbujalo občudovanje dejstvo, da je mož — izobraženec — petdeset let vztrajal na svoji samotni postojanki in to ne morda zagrenjen, čudaški, neživljenjski, temveč ves človeški in razumevajoč svoje ljudi, »tiho zasanjan v svojo gorsko samoto in tišino, iz svoje mehke srčne preprostosti, iz ljubezni do vsega, kar ga je obdajalo«, kakor je Koroški fužinar že lani zapisal o njem. To občudovanje je ob njegovi biserni maši škofa dr. Držečnika tako prevzelo, da mu je med pridigo zatrepetal glas in zasijala solza v očeh. Če bi hoteli vrtati za motivi tega vztrajanja in bi prezrli možnost religioznih nagibov, bi morda odkrili kot močno gibalo vsega njegovo neumorno delavnost. Če se na prvi pogled sliši kot obrabljena
fraza vrstica iz predlagane slovenske himne: Blagostanje, zadovoljnost, bodi dela, truda plod, se nazadnje skozi prizmo njegove osebnosti izkaže to kot z vsem življenjem podpisani testament rodu, ki prihaja za njim.
NA MNOGA LETA, LUKA JUH
Tovariš Juh Luka je slavil dne 18. oktobra 1973 svoj 85. rojstni dan. Kljub temu da je mnogo pretrpel v stari Jugoslaviji zaradi preganjanja buržujskih organizacij kot tudi v času nemškega fašizma, je še
vedno čil, čeprav kot 100-odstotni invalid — zaradi izgube obeh nog — kljub nenehnim bolečinam v nogah.
Na vprašanje, kaj želi povedati o svojem življenju, odgovarja:
»Nimam kaj, razen tega, da se čudim starosti, ki sem jo dočakal. Živim v okolju — družini, ki mi prav dobro streže in prijateljsko skrbi zame. Rad bi povedal še to, da želim pozdraviti vse svoje stare prijatelje, znance in sodelavce.«
Jože Zorman
KNJIŽICA ZA PREŽIHOV SPOMIN
Septembra je izšla pri založbi Partizanska knjiga v Ljubljani dobrih 50 strani obsegajoča knjižica Kristine Brenkove »Kruh upanja«, izdana za 80-letnico Prežihovega rojstva, ki ji je-spremno besedo napisal Drago Druškovič. 19 kratkih proznih sestavkov opisuje doživljanje okupirane Ljubljane in srečanja mlade kurirke OF (pisateljice) s Prežihom, ki mu je bila dodeljena za pomoč.
Proza Kristine Brenkove je skoraj vsa pisana (in tiskana) kot pesem v prozi, himnično, retorično, čustveno. Primer:
»Kmalu bo dvajset let, kar je Prežih umrl.
Prepričana sem, da Prežihovo srce v tistem ozkem grobu ne more in noče strohneti. Ni se izpovedalo in se ne bi, če bi večno živelo.«
Odkrije se nam delček neznanega o pisatelju (da je npr. v tem času napisal črtico »Solzice«), doživimo tesnobno življenje ilegalcev, vidimo nekaj uspelih skic Prežiha, ki pa mu mlada kurirka največkrat ni mogla prodreti skozi krinko previdnosti ne doumeti globin revolucionarja, ki mu je bilo postalo skrivanje pred policijami pol Evrope že kar način življenja. Razmerje med njima je jasno postavljene razmerje veterana in rekruta revolucije. Tudi časovna razdalja tridesetih let pri tem ni ničesar bistveno spremenila.
Knjižica je lepo pietetno dejanje, čeprav kot ciklus pesmi v prozi nemara ne bo doživela posebnega priznanja.
n. r.
Kraj in ljudje v njem
Ob 50. življenjskem jubileju dr. Miloša Lužnika
Letos je srečal Abrahama naš krajan, zdravnik Lužnik Miloš, primarij otroškega oddelka bolnišnice v Slovenjem Gradcu. Rodil se je na Ravnah leta 1923, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Nato je obiskoval realko v Mariboru, tam ga je dohitela tudi druga svetovna vojna. Šolanje je nadaljeval na celovški gimnaziji. Medicinsko fakulteto je obiskoval v Zagrebu, kjer je tudi diplomiral. Po specializaciji se je
zaposlil v slovenjgraški bolnišnici na otroškem oddelku. Tam je tudi še danes. Vso svojo strokovnost in elan je posvetil za razvoj pediatričnega oddelka slovenjgraške bolnišnice. Prijatelji mu ob 50. obletnici iskreno čestitamo z željo, da bi še v prihodnje tako uspešno vodil svoj oddelek.
F. K.
Prisluhnil sem
Bilo je v pozni jeseni leta 1957. Pot me je slučajno zanesla v samotno planinsko krčmo »Križan« za Uršljo goro. V njej so sedeli štirje starejši možakarji, pridno so praznili poliče z moštom, katerega jim je krčmar sproti donašal iz kleti, zraven pa žulili vsak svojo pipico tobaka. Takoj sem opazil, da morajo biti prave planinske grče, saj jih je izdajala že njihova »čudna« zunanjost, še bolj pa njihova govorica. Prisedel sem k sosednji mizi si naročil malico, nato pa kar tako, nehote, prisluhnil njihovemu pogovoru, ki se je, kot je v samotnih gorskih krčmah že navada, sukal okoli tega, kakšno je sedaj življenje na svetu, kakšno je bilo nekdaj in kakšno bo v bodočnosti. Pri tem je prišlo do poglavitne teme razgovora, namreč do tega, ali bo še kdaj vojska ali pa je ne bo nikoli več.
»No, beštrga! Kaj pa misliš ti, Francuh, bo vojska, ali je ne bo?« je vprašal Mihač svojega soseda.
»Oho! Pa ja! Seveda bo! Pa še kak’ čudna!« O ja, o tem pa so že moj »dedi« veliko vedeli povedati. Pravili so mi, da bo prišlo na svetu do take vojske, da bo ostal živ le redko kak človek. Ljudje bodo tako redki, da bo ostal eden na Uršlji gori, drugi pa na Smrekovcu. Zakurila bosta vsak svoj ogenj in ko bosta opazila dim, si bosta mislila: »Glej! tamle je pa še nekdo živ, treba ga je poiskati in se sestati z njim! Tako si bosta mislila in storila oba. Odšla bosta torej drug drugega iskat. Med potjo pa se bosta zaradi oddaljenosti in nepreglednosti terena zgrešila in niti skupaj ne bosta prišla.«
Tedaj se je v pogovor vmešal Urban:
»Ja, ja! nič kaj prida ne bo. To mi že lahko verjamete! Posebno sedaj ne, ko so ljudje tako »preklicano kunštni«, ko vsak dan kaj novega in »hujšega« iznajdejo!«
»Jaz vam pa rečem«, se je tedaj oglasil Šimon, ki je do tedaj molčal in poslušal: »Vojske ne bo! Kaj še niste slišali, da so Rusi pred kratkim spustili »santalit«, ki leta okoli zemlje in lahko vse požge in uniči? Amerikanci imajo pa »hudikovo« ali »hudičevo« bombo, ki je tako močna, da lahko ena sama pol sveta uniči!«
Ko sem to slišal, sem se nasmejal in se vmešal v pogovor. Pojasnil sem jim, da je to, kar kroži okoli zemlje »satelit«, to je »umetni zemeljski sopotnik«, in da cela reč le ni tako »huda«, kot si pa oni to predstavljajo. Tudi to sem jim povedal, da se »bomba« imenuje vodikova in ne »hudikova«, da so besedo pač napačno razumeli. Šimon pa me je zavrnil:
»Puob! Rečem ti, vojske ne bo! In to tako dolgo ne, dokler bodo imeli tako orožje, pred katerim se tudi »gospoda« ne more in nima kam skriti. Tako orožje pa sedaj imajo! Pa naj se imenuje »satelit in vodikova bomba« kot praviš to ti, ali pa, »santalit in hudikova ali hudičeva bomba« kot rečem temu jaz!«
Kaj sem hotel, priznati sem moral, da imajo možje vendarle svoj »prav«!
Rok Gorenšek
Ajnžik
TEŽKA POT
(Nadaljevanje in konec)
Ob misli na Franco je bilo Hlivniku, kot bi bil na novo rojen. Zdelo se mu je, kakor da je padlo z njega veliko breme, ki ga je tiščalo že ves teden. Obe čredi sta se medtem že porazgubili med grmovjem in Hlivnik se je, gnan od nevidne sile, napotil proti vrhu Smrekovca. Vrh Smrekovca je golobučen. Burja nagaja tudi najbolj trdoživemu grmovju, upira se mu le manjvredna trava, »bavh«, ki je kakor ščet preraščen čez vso planoto. Od tod je imel svoj domači kraj z vso bližnjo in daljno sosesko kakor na dlani pred seboj. Sonce, ki je s svojimi žarki oblivalo žametno površino njegovega domačega kraja, je po grabnih in globačah risalo že precej dolge sence. Kako čudovita podoba! Vsi stražarji njegovega domačega kraja: Uršlja gora, Peca, Olševa in Raduha, so bili ožarjeni s tako lepo, čudovito svetlobo, da je on v svoji preprostosti ne bi mogel opisati. Ne, ni bil otročji takrat na daljnem tujem, ko si je v bolezni in velikem domotožju predstavljal svoj domači kraj kot veliko katedralo, danes na tem mestu in po vsem tem, kar je v življenju že prestal, si upa to še ponovno trditi. Taki smo ljudje, si je ponovno priznal svojo slabost. Kadar smo zdravi in nam dobro gre, nismo z ničemer zadovoljni, nikoli nimamo zadosti in vsakemu človeku je potrebna enkrat velika preizkušnja, da spregleda in ga nauči, da tisto, kar ima, bolj ceni in spoštuje.
Hlivnikov pogled je plaval po njegovi »katedrali«. Koliko dolin, grabnov in globač skrivajo te dolge sence! Posameznih, redkih kmetij pod Smrekovcem in na Lu-dranskem vrhu sploh ni mogel videti, zakrivali so jih lesovi. Tu in tam kakšna mala jasa, ki da samo slutiti, da so tam velike koševine. Zato pa je kakor v ogledalu videl skoraj vse kmetije Spodnjega in Zgornjega Javorja. Lepo po vrsti so nanizane v Spodnjem Javorju, vsaka malo više, prav tako, kot se polagoma dviga greben Spodnjega Javorja. Greben Zgornjega Javorja se ne dviga več, se nekako umiri in leži v ravni črti, prav tako tudi kmetije. Zeleni travniki in pašniki, rumene njive dozorevajočega žita, med njimi v sadno drevje skrita, lepo urejena cimprovja; vse to pa obrobljajo zgoraj in spodaj, tu in tam še vmes temnozeleni gozdovi. Bolj ko je gledal vso to podobo, bolj je sam sebe prepričeval, da vse tisto, kar si je pred davnim na daljnem tujem, v svoji veliki stiski o svojem domačem kraju predstavljal, niso bile nobene blodnje, ampak živa resnica. Vse to je treba doživeti, šele potem lahko to čutiš. Bolj ko je mislil na vse to, bolj je bil umirjen in potolažen. Usedel se je na vrhu in kar naenkrat začutil veliko željo po tobaku. Šele zdaj se mu je čudno zdelo, da se ves popoldan ni spomnil na fajfo, katere je bil tako navajen, da jo je držal stalno v ustih. Meta ga je na ta račun že velikokrat obr-davsala, vendar pomagalo ni nič. Ob tej misli je preko njegovega obraza po dolgem času spreletel sproščen, veder nasmeh. In Hlivnik je bil spet stari Hlivnik.
S počasnimi, dobro vajenimi kretnjami je začel basati svojo veliko fajfo.
Njegove misli so bile vse bolj jasne in trezne. Zdaj nič ne pomaga drugega, kakor pa iti domov in sprejeti vso težo krivde na sebe. Nič se ne bo postavljal po robu Meti, naj se reva znese nad njim, koliko se pač more, vse bo potrpel in vse bo minilo. Zdaj ji še z eno besedo ne bo obljubljal poboljšanja, zato pa tudi kart ne bo prijel več v roke. Ne, prav gotovo ne. Še tiste karte, katere ima doma v kotu, za mizo in imajo ravno tako stalen prostor kakor slika sv. Florjana ali rožni venec, še tiste bo zažgal. Tega ne bo pustil Meti, sam jih bo. 2e dvakrat mu jih je Meta skrivaj zažgala, kar ji pa ni mogel dokazati, in vselej je hitro kupil druge, toda zdaj jih ne bo, prav gotovo ne. Sosedi, ki so jih prišli metati ob nedeljah in večerih, naj gredo drugam. Njega ne dobijo več zraven. Kadar mu bo dolgčas, bo spet rajši prijel za citre, katere je zadnja leta nekako zanemaril. Ne, nima še tako okornih prstov, bo še nekako šlo, si je dopovedoval in si jih ogledoval. V mladih letih so mu citre prav lepo zapele. Šele zdaj si je priznal, da pri igranju kart nikoli ni čutil tistega zadovoljstva kakor takrat, ko je iz strun izvabljal akorde. O, vse kaj drugega je lepa pesem ali muzika kot tisto prekleto in prenaveličano metanje kart, pri katerem si v neki stalni veliki napetosti, pri katerem se celo prijatelji tako pogosto skregajo in celo stepejo. Veliko, cel par volov je veljalo njega, da je to spoznal. O, pa zaradi tega se ne bo izogibal družbe, pokazati jim hoče, da je tako trden, da se ne da speljati v igro.
Hlivnikov pogled je spet hodil po kmetijah. Po njivah Spodnjega Javorja so bile videti že prve kope, na teh strmih prisojnih in lapornatih njivah je žito najprej dozorelo. Na precej višjih njivah Zgornjega Javorja in na nižinskih legah Ludran-skega vrha pa je bila žetev veliko bolj pozna. Zaradi tega so spodnji Javorci sejali tudi največ žita med drugimi kmeti daleč naokoli.
Oči so mu obstale na izredno strmih Končnikovih njivah. Ena je tako strma, da morajo pri rali oraču pomagati vsaj trije, vola pa morata imeti dva metra dolg jarem. Zemlje je na tej njivi samo za dobro ped, na nekaterih krajih še toliko ne. In čudno! Če le ni prevelika suša, žito na »Strmici«, tako pravijo tej njivi, nikoli ne odpove. Od Hlivnika se od vseh Končnikovih njiv Strmica najbolje vidi, saj se v svoji strmi legi obrača popoldanskemu soncu in Ludranskemu vrhu nasproti. Tudi drugače je pogled od Hlivnika do Končnika zelo lep. Tako blizu se ti zdi, da bi z roko dosegel, čeprav med njima ležita Ludranski in Javorški graben.
Od Končnika ni mogel umakniti oči, nekako zamaknjeno, zaljubljeno je gledal tja. Petnajst let bo že, odkar se je tja priženila njegova najstarejša hči Franca. Koliko se je od takrat spremenilo pri tej hiši. On sam se je čudil Franci in njeni ko-
rajži, da si je upala iti na tako strm grunt. Cimprovje je bilo tako staro in razdrapano, da bi ga bilo treba samo malo izpodkopati in že se bi razsulo dol po bregu. Prav tako kot Franca, je bil »zapečen« tudi njen mož Jurij. Najprej sta postavila marof; popolnoma nov marof s hlevom vred, večjega, modernega in tudi bolj praktičnega. Seno lahko vozijo vanj z ga-rami čisto pod streho in ga potem parnajo dol nazaj v spodnjo parno. Hlev je zelo velik in je v njem bolj svetlo kot marsikje v hiši. Potem sta zopet klecala nekaj let, in se kljub hudi svetovni gospodarski krizi lotila hiše, katero sta prav tako postavila čisto iz nova. Danes je Končniko-va hiša ena najlepših daleč naokrog. Kadar se popoldansko sonce upre v njena velika okna, se blešči celo do Hlivnika. Rada z Meto zahajata h Končniku; ob nedeljah, pa tudi vmes, če nanese potreba. Kadar je opravilo pri sv. Joštu, gresta raje tja kakor v Črno, čeprav je bolj daleč, vendar pot gre mimo Končnika, kjer tudi vsakobart obsedita in prespita. Toliko si imajo vselej povedati, prekratek je dan, modrujejo pozno v noč.
Hlivnik si je zaželel, da bi bil sedaj pri Končniku. Franci, svoji hčeri, bi rad najprej potožil svoje težave. Morda, če jo poprosi, mu še posodi nekaj denarja? Ona ga bo še najbolj razumela, bolj kot Meta. Kaj, če bi se zdaj od tukaj podal v Javorje? Saj zdaj je že itak vseeno; če je že zamudil ves teden, se bo zdaj še en dan izgubil. Da, prav tako bo storil.
Vstal je in še enkrat s pogledom objel vso lepoto okrog sebe. Sonce se je že dotaknilo daljnih Kamniških planin, sence v dolini pred njim so se že dotikale te prisojne javorske strani in golobučna Uršlja gora ter Peca sta še žareli v lepih barvah poslednjih sončnih žarkov. Spustil se je po bregu navzdol. Ne toliko iz potrebe, bolj iz nekakšne hvaležnosti, se je še enkrat sklonil pri izviru Snežca in pil. Kar prav je, da bo hodil po Javorju v večernih urah, je vsaj brez skrbi, da ga ne bodo videli znanci. Tudi pri Končniku bodo že vsi spali, odprla mu bo gotovo Franca kot že tolikokrat, kadar je prišel ponoči iz Črne. Sami bo nocoj najlaže potožil svoje težave. Poprosil jo bo za tisočak, gotovo mu ne bo odrekla. Dobro jo pozna.
Franci je že od mladih nog najbolj zaupal, bila je zelo pripravna za delo in tudi za opravke. Zgodilo se je, da ni mogel od doma, poslal je Franco in v redu je opravila. Zaradi velike oddaljenosti od Črne ji ni bilo treba hoditi v šolo, vendar se je sama navadila pisati, brati in računati. Svojčas se je ujedal, ko ga je župnik nagovoril, da je naročil mohorske bukve, pozneje pa je spoznal, da je bilo to prav. Vsi njegovi starejši otroci so se prav iz mo-horskih bukev naučili pisati in brati, mlajši pa so že morali hoditi v šolo, ko je prišel na oblast Aleksander. Spominja se še, ko je prvič poslal Franco po opravkih. Pri »Perkšaferju« je imel dobiti denar za les, sam je bil bolan, Meta pa tudi ni bila za take posle. Štirinajst let je bila stara, ko je morala na tako dolgo pot na Poleno. Pa je vse v redu opravila. In kako prav je pozneje prišlo, da se je navadila takih potov! Ko je bil v svetovni vojni štiri leta od doma, ni bilo treba Meti na nobeno pot,
vse je Franca opravila. Prav je, če so otroci brihtni in korajžni, je vselej trdil.
Ker je imel zdaj pred seboj jasen cilj, je bil njegov korak hitrejši in lažji. Zdelo se mu je, da je bil kar naenkrat z vrha Smrekovca pri Kramarci. »Naj v miru počivajo vsi, ki so tukaj storili smrt!« se je pokrižal, ko je šel mimo znamenja. Zgodba, ki jo je čul od starih ljudi o umorih na tem kraju, je bila v njem še tako živa, da je vsakobart, ko je šel tod mimo, dušam po nedolžnem umorjenih zaželel dobro. Ne samo on, tudi drugi so delali tako, saj pot jih je velikobart vodila tod mimo na Enc-novo. Pravili so tudi, da tukaj straši.
Ker se je namenil h Končniku, ni smel pri Kramarci zaiti na levo, ampak naravnost do Slemena, šele tam je njegova pot zavila na levo proti Šentvidu. Nocoj je imel pred seboj sicer še zelo dolgo, vendar samo položno pot. Nekako s strahom je šel mimo Šentvida; bal se je, da bi koga srečal. V Virtičevi gostilni bi utegnil biti kakšen znanec, ki bi gotovo silil vanj s sitnimi vprašanji. Pa je imel srečo, neopazno je prišel mimo cerkve. Na razpotju na Ciganiji je spet moral kreniti na levo.
Hlivnik se je v mislih spet zadrževal pri Franci. Presojal jo je z vseh strani. Ne, ne sme delati krivice Marjeti ali Jerci, ki sta se tudi priženili na grunt, Marjeta v Toplo in Jerca pod Goro, tudi ti dve sta bili doma pridni in delavni, tudi zdaj dobro gospodarita, vendar je pri njem najbolj veljala Franca, k nji je najraje zahajal. Samo eno napako je po njegovem mnenju imela, vsaj njemu se je zdelo tako. Ni pa ji tega nikoli oponašal že zaradi Mete ne, kajti njej je bilo to seveda po volji. Franca je namreč Juriju slekla hlače. Ne sme reči, dobro se razumeta, o prepirih v Končnikovi hiši ni nikoli kaj slišati, tudi sama Franca se nikoli ni kaj pritožila in vse kaže, da je to družina, kjer se zelo lepo imajo. Zameril je pravzaprav bolj Juriju, ki se ji je tako pustil. Kar on pomije, je pač povsod, pri vsaki hiši tako, da ima denarnico gospodar v rokah, saj drugače biti ne more. Pri Končniku pa je to vseeno. Denar imata skupaj, oba za vse vesta in za nobeno stvar se Jurij ne odloči prej, da ne pobara France. Od kraja se je Hlivniku to zelo narobečno zdelo, toda sedaj se je že navadil na razmere pri tej hiši. Nerodno je samo to, ker mu to Meta pogosto meče pod nos.
Hlivniku je spet postajalo tesno pri srcu. Bližal se je namreč prvim kmetijam Zg. Javorja. Povsod tam kjer gre cesta mimo cimprovja, je zavil više v les in se hiši izognil, kot da ne bi bil na poti s poštenim namenom. Posebno zoprn mu je bil lajež psov, ki so mu dali vedeti, da njih ne more »prinesti okoli«.
Pogledal je proti Smrekovcu. Vrh je bil od tu videti le za spoznanje višji, greben pa se skoraj v ravni črti nadaljuje, se na zapadu nekako združi z Olševo. En sam nižji presledek je med njima, kakor bi hotela dati prostor Raduhi, ki prav na tem presledku gleda iz ozadja na koroško stran. Nad grebenom Smrekovca in na Raduhi je še videl svetlobo, ki jo je še kot zadnji pozdrav pošiljalo sonce iz daljnih laških krajev. Med Smrekovcem in Javorjem je videl temno dolino, podobno veliki kadunji. Večerni mir je motil le tu in tam še kravji
zvonček, kajti krave so bile v teh hladnih urah še na paši.
Tudi Mežnarjev! gostilni pri sv. Magdaleni se mora izogniti. Od tukaj se je njegova pot začela polagoma spuščati navzdol. Podal se je po samotni kolovozni poti po nični strani Javorja in se s tem izognil kmetijam.
Čim bolj se je bližal Končnikovi domačiji, tem bolj tesno mu je postajalo pri srcu. Vse sorte težave je že hodil tožit Franci, vendar česa tako velikega še ni imel na srcu. Zdaj ne more več nazaj, potrpeti mora še to ponižanje pred Franco, jutri pa pred Meto, na ljudi se ne bo oziral. Čeprav je že pritisnil mrak, se mu je zdelo, da se mu pot le prehitro krajša. Še malo, pa bo na Previsu, spet bo zavil na levo, še en konec lesa in bo na cilju. Grabnarjev Previs se mu je sedaj v mraku zdel kot hrbet zguranega konja. Samo toliko prostora je na njem, da pelje prek njega pot. Niti za križišče ni prostora na njem, čeprav se na tem kraju križajo štiri poti. Ena pride iz Spodnjega Javorja, druga iz žerjavskega grabna, ti dve se združita in pelje ena pot dobrih dvajset korakov prek ozkega previsa, potem se pot spet deli: ena gre naprej na Spodnje Javorje, druga pa po nični strani na Zgornje Javorje in v Jazbino. Na obeh straneh previsa je strmo bregovje, kjer so večji del pašniki. V mraku se mu je zdelo bregovje pod Previsom še bolj strmo in mu ni mogel videti konca, spodaj, daleč naokoli je v gostem grmovju počivalo tisočero ptic, ki so komaj čakale jutra, da začno svoj koncert. Dobro je namreč vedel, da je v gošči tu okoli izredno veliko ptic. Brez postanka se je na Previsu obrnil na levo in se po položni vijugasti lesni poti naglo bližal Končnikovi domačiji. Med lesom in hišo ni na tej strani veliko razdalje, ozek pas pašnika, potem na majhni vzpetini kapusna njiva, krenil je še po majhnem ovinku in je že kakor iz tal zrasla pred njim velika hiša, ki je tudi v tem poznem mraku imela lepo, za njega v tem trenutku neko veličastno podobo.
Še imajo luč, ga je stisnilo. Čudno se mu je zdelo, saj je dobro vedel, da Končnikovi nimajo navade krlutiti pozno v noč, ampak zvečer hitro primejo vsak za svoje odrejeno delo, večerja je medtem pripravljena, po njej pa takoj k počitku. Nocoj je gotovo bilo kaj posebnega, morda jih je zmotil kakšen sosed. Ni se zmotil. Pravkar so se odprle duri; slaboten pramen petrolejke je švignil mimo ženske postave, ki se je pokazala na hišnem pragu. Čul je, kako se je ženska nekaj zahvaljevala, voščila lahko noč in oddrsela po stezi v breg. Stopil je do kuhinjskega okna, videl za mizo zbrano vso družino, ki se je ravno spravila k večerni molitvi. Prav, počakal bo konca molitve, dokler si zbere še malo korajže. Čeprav je bilo Hlivniku dobro znano, da ni bil Končnik pri svoji večerni molitvi nikoli kratek, se mu je nocoj zdelo, da je bilo molitve le prehitro konec.
... in svetega duha, amen«. Hlivnik je zbral vso svojo korajžo, pritisnil na kljuko kuhinjskih duri, odprl in njegova velika postava je zadela luknjo med podboji.
»Dober večer!« Hlivnik je čutil v svojem glasu neko plašnost, negotovost. Za trenutek je nastala popolna tišina. Vsi pri mizi so ga gledali kot nekakšno prikazen. Prva se je znašla Franca. Prišla je proti njemu, si iz navade popravila aderco in si pogladila predpasnik, njen zaskrbljen obraz je spreletel nasmeh.
»No, ja. Da ste le prišli!« V njenih besedah ni čutil samo presenečenja, ampak tudi olajšanje. Zdaj je nastal pravi direndaj, prav tako kot vsakokrat, ko je prišel k hiši. Vedel je, da so ga veseli, čeprav so dobro vedeli, da ga ni bilo domov, odkar je gnal v Šoštanj vole na sejem. Takoj je moral za mizo in njegov frakel črničevca je kmalu stal pred njim. Ves dan se ni spomnil na žgano pijačo, zdaj v tej domačnosti pa se mu je prilegla. Tudi večerja je bila kmalu na mizi in ni se je branil. Sam ni vedel, koliko dni že ni pošteno jedel. Bal se je, da bi pogovor nanesel na volovsko kupčijo, toda ne Jurij ne Franca nista
Počitek	Foto:	Broman
tega niti omenila. Kot bi prišel od doma ali iz Črne, pogovor je tekel o vsakdanjih rečeh: o košnji, ki gre h kraju, o žetvi, ki se začenja, o vremenu. Starejša dekleta so pomivala posodo in urejevala v kuhinji, mlajši so pa posedli na klop in ga zaverovano gledali.
Ko je bilo v kuhinji pospravljeno, so šli otroci spat. Tudi sedaj se pogovor ni nič spremenil. Kmalu je Franca omenila, da je morebiti truden in bi rad šel spat. To mu je bilo po volji. Vedel je, da bo Franca po svoji stari šegi še postala pri njegovi postelji in takrat bo prava priložnost. Imel je pri Končniku svoj štibelc in svojo posteljo. Jurij mu je želel lahko noč, Franca pa je vzela petrolejko in mu svetila v štibelc. Postelja je bila itak že pripravljena. Franca jo je samo še odgrnila, naravnala vzglavje in si po nepotrebnem dala opraviti še s prtom. Hlivnik je bil pred svojo največjo odločitvijo. Pozneje ni vedel, kako je zbral toliko moči, da je rekel:
»Franca! Nekaj ti moram povedati, pravzaprav poprositi.«
Franca se je obrnila k njemu. Njen obraz ni bil presenečen ali radoveden, v medli svetlobi petrolejke se mu je zdelo, da samo čaka, kakšno željo mu naj izpolni. To mu je dalo še več korajže.
»Veš kaj! Saj tak sama veš, vole sem prodal, posedali smo, prijeli za karte, karta mi ni padla. Nisem hotel nehati, hotel sem dobiti nazaj izgubljeni denar. Oni so potegnili skupaj in me obrali. Lepo te prosim, če moreš posodi mi nekaj, da ne pridem domov čisto suh!«
Končal je svojo težko izpoved. Ves čas je gledal Franci v obraz. Nič se ni spremenilo na njem. Ni bilo sledu jeze, karanja, zaničevanja ali obsojanja, nasprotno, zdelo se mu je, da ga le pomiluje. Zdaj ni več tako težko čakal na odgovor.
»Mhm, ja, ja,« je počasi, zamišljeno, po svoji stari šegi rekla Franca. »Zmenila se bova z Jurijem. Lahko noč in dobro spite!«
Vzela je petrolejko in odšla. Počasi, z okornimi kretnjami se je slekel in ulegel.
»Zmenila se bom z Jurijem,« mu je še vedno zvenelo v ušesih. Zmeniti se z Jurijem pa pomeni prav toliko, kakor pa dati. To je Hlivnik zelo dobro vedel, zato je bil od veselja ves iz sebe. Nekako nerodno mu je bilo, skoro bi raje videl, da ga bi Franca najprej okregala, tako pa na njenem obrazu ni našel drugega kakor samo pomilovanje, usmiljenje. O, le predobro ga pozna in razume, da je slabič, da že tolikokrat dane obljube prelomi, kakor hitro prime za glažek ali karte. Tudi Franci ne bo nič obljubil poboljšanja, zato pa bo tembolj vesela, ko ne bi več prijel kart.
Skozi okno je videl ves Smrekovec, Lu-dranski vrh in Raduho v ozadju. Mesec, ki je medtem vzšel izza vrhov Zgornjega Javorja, je vse te vrhove oblil s svojo srebrno svetlobo. Tudi žametna odeja lesov se je svetlikala v tej medli, kopnenasti svetlobi, doline, grabni in globače pa so bile zavite v skrivnostno temo. Iz hleva je čul rahlo žvenketanje verig, vedel je, da se živina ulega k počitku. Potem je nad Konč-nikovo domačijo legal mir, vse je zaspalo — le on ni mogel.
Kolikokrat leži v tem štibelcu in vsakokrat se počuti kakor doma. Velikokrat sta tukaj že ležala z Meto, večkrat pa tudi
sam. Če se je mudil v Črni, ga je na poti proti domu na razpotju v Mali Črni vselej premikalo: na desno je šla pot domov, na levo pa h Končniku. Kadar je imel muli-ja, je najraje zaridal na levo. Saj je Meta itak vedela, kje je, pri Končniku so vselej, kadar je prišel k njim iz Črne, dali Hliv-nikovim to na znanje. Imeli so dogovorjeno, da na okno pod ahercom obesijo bel prt, saj to je bilo za Hlivnikove zelo dobro vidno znamenje. Tudi jutri zjutraj bo prt na svojem mestu. Meta prav gotovo že ves teden dan za dnevom gleda na to okno. Spokojen mir je motila le velika stenska ura v veliki hiši in v njegov štibelc je bilo njeno bitje čuti kot oddaljeno zvonjenje. Zastonj je mižal, zaspati ni mogel, veliko je preživel zadnje dni, vse je nekako napeto v njem in se ne more umiriti. Misli so mu bile spet pri Franci. Sama dobrota in usmiljenje je v tej ženski. Kako se ji bo oddolžil? Bo, prav gotovo se ji bo, če bo le še zdrav. Ze dolgo ima namen posekati ves les na »Keru«, denar pa naložiti za stara leta. Prav takrat ji bo povrnil in še nekaj primaknil. »Lesa«, hvala Bogu, tega še ima. Nikoli ga ni brez potrebe sekal. Kadar je bil doma razburjen, je vselej stopil v bližnji les, ob gledanju stoletnih dreves se je umiril. Les sam s svojim skrivnostnim molkom, kadar je zrak miren in zaspan, s svojim šepetanjem, kadar veje lahen vetrič med drevjem, z mogočno pesmijo, če se v njegove krošnje zažene vihar. Da, to je les. V mislih je hodil po lesu na Smrekovcu, iskal je Snežec in ga ni mogel najti. V vrhe Smrekovca je gledal, na žametno blazino lesov, vendar ta podoba
Zamolklo grmenje, ki se je bližalo od nekod z vzhoda, ga je vrglo pokonci, še preden se je prvič oglasila tovarniška sirena, ki je vsako jutro ob petih namesto budilk dramila delavce za dopoldansko izmeno. Zaklel je, ko je videl, da je še mnogo prezgoden, saj mu ni bilo treba vstajati pred pol šesto, ker je imel do fabrike komaj kakšnih petdeset metrov. Toda zaspati ni mogel več, ko se je vrgel nazaj na železno vojaško posteljo, ne meneč se, ali bo koga zbudil, in potem kmalu tudi v postelji ni več strpel.
Odprl je podstrešno okno, bolj podobno lini kakor pravemu oknu, in se za trenutek ali dva zazrl skozenj, z enim pogledom objemajoč domala vse, kar se je dalo videti od tod. Ni bilo veliko, toda očitno dovolj in za spoznanje preveč, ker je mož kaj hitro zaprl lino. Toda saj v resnici ni hotel videti nič drugega kot to, ali močno dežuje ali pa samo prši. Pogled na nekaj dimnikov in na hrib na drugi strani ozke doline mu zagotovo ni zbudil niti ene raz-ločnejše misli. Vzel je brisačo in stopil na hodnik. Tiho je zaprl vrata za seboj — očitno ga ni več jezilo, ker se je samo on zbudil tako zgodaj — in nekaj trenutkov prisluškoval škripanju lesenega poda pod seboj in razraščajočim se glasovom iz drugih, povečini enosobnih stanovanj. Potem je stopil v skupno umivalnico.
ni bila več tako živa, nekako zameglena, nejasna. Tudi oddaljeno zvončkanje kravjega zvonca je čul. Toda zvonček je postajal glasnejši. Hlivnik se je prebudil. Krave so že odhajale na pašo. Tako močno je spal, da ni čul, kdaj so šli mlest. Pogledal je na uro. Štiri. Zgodaj je treba opraviti pri živini, da se v hladnih jutranjih urah napase.
Zaspati ni mogel več, pa tudi poskušal ni. Iz kuhinje je čul ropot posode, hojo okrog hiše in hleva, glas kravjega zvonca se je oddaljeval, zbor ptic po drevju pa je bil tako močan, da bi ne mogel zaspati. Pa saj bi itak moral vstati, v hladnih urah bo šel domov. Hitro se je napravil in že ga je v kuhinji pozdravil veder glas France. »Dobro jutro! Ne morete spati?« Iz hleva je prišel Jurij in pogovor je spet stekel o vsakdanjih rečeh. Niti z besedo niti kako drugače mu nista dala vedeti, kako sta se zmenila. Kot bi nič kaj ne bilo. Po zajtrku se je hitro spravljal domov. Do praga ga je, kot vselej spremila Franca.
Obstala je na hišnem pragu, visoka, zravnana, vsa žareča, oblita s svetlobo vzhajajočega sonca. Videl je, da drži v roki tri tisočake. Gledal jo je nepremično, zdelo se mu je, da ne stoji pred svojo hčerjo, ne pred ženo, ampak pred svojo lastno materjo. Dala mu je roko v slovo, pri tem so trije tisočaki neopazno zamenjali lastnika.
»Pozdravite mater in prihodite še kaj!«
O denarju niti besede. Hlivnik je stal pred njo kakor vkopan. V njegovi notranjosti je vse vrelo, ga dušilo in skozi solze je komaj še izdavil:
»Franca!«
Nekdo je spodaj odprl vežna vrata. Do sem je bilo slišati, kako je začel dež bičati kamniti tlak v pritličju, preglašujoč curek iz vodovodne pipe in za nekaj trenutkov celo rezke glasove iz enega od podstrešnih stanovanj. Potem je bilo kurba in prasec spet čisto razločno slišati. Moški v umivalnici je zamrmral: »Tega res ne bo nikoli konec ...« Potem je spet prisluhnil nalivu.
Nekako se mu ni dalo vrniti se v enosobno stanovanje, kjer bo še tako ali tako skoraj pol ure ždel na doma zbitem stolu brez naslanjala za hrapavo mizo brez prta in poslušal enakomerno dihanje, ki vsakič proti jutru bolj in bolj nevarno zgoščuje zrak v slehernem od enajstih stanovanj te hiše, katerih oken, posebej tistih, ki se spogledujejo z železarno, ni mogoče odpirati kadarsibodi. Toda tu, v umivalnici, mu spet ni preostalo drugega, kakor da je hote ali nehote poslušal vse glasnejši prepir iz sobe št. 18.
Tuljenje sirene ob petih je za dobri dve minuti preglasilo vse drugo. Ko je pojenjalo, je za trenutek ponehal tudi direndaj, ki se je bil vtem že preselil na hodnik. Potem so začela vrata močneje in pogosteje treskati — v znak, da so se tudi drugi stanovalci podstrešja začeli udeleževati predstave. Nečloveški krik je preparal jutranjo zmedo: »Hoče me!... Hoče me zaklati!« je hlipala napol gola ženska,
Franci Pečnik
ZATOČIŠČE
Prevaljski in ravenski planinci ob vojvodskem prestolu 20. maja 1973
brezglavo se podeč z enega konca hodnika na drugega, medtem ko ni bilo nikogar, ki bi z velikim kuhinjskim nožem tekal za njo.
Moški, ki je doslej stal pri vratih umivalnice, je v ugodnem trenutku smuknil čez hodnik do vrat svoje sobe, kjer je še za hip postal, potem se je že znašel za vrati in jih tiho od znotraj zaklenil. Nobenega razloga ni imel, da bi se vmešal — in če bi ga imel, bi storil natanko isto kot zdaj, nemara le še za spoznanje previdneje. Poznal je moža te histerične babe skoraj bolje kakor njo . ..
Kakor sam od sebe, ne dosti meneč se za ljudi, se je začel hodnik umirjati. Zdaj je dihal samo še z enakomernimi, malce utrujenimi koraki odhajajočih. Moški, ki je sedel na robu svoje železne postelje, se je zdrznil: čas med peto in pol šesto je potekel mnogo hitreje, kakor je bil sprva pričakoval. Ni mu preostalo drugega, kakor da zmoti prijetno uspavajoči glas dežja tik nad seboj. To jutro je bil menda zadnji izmed tistih, ki so se odpravljali na dopoldansko izmeno.
V prvem nadstropju je še za trenutek obstal, kakor bi bil nekaj pozabil ali kakor bi se bil nečesa nejasno domislil, potem je že krenil naprej, voljno se prepuščajoč zlizanim kamnitim stopnicam, ki so kakor nalašč zato zjutraj vedno vodile navzdol.
Tisti čas je bila okoli fabrike postavljena provizorna lesena ograja. Na mnogih mestih zdolž vse ograje so manjkale po tri ali štiri late, ki so se skoznje plazili delavci od vseh strani, ker je bila pot do glavnega vratarja očitno predolga. Smuknil je skozi eno od teh odprtin, čeprav se dolžina njegove poti do delovnega mesta s tem ni bistveno skrajšala.
Moral je prekoračiti vso tovarno počez, dokler se naposled ni znašel pri vratarju na drugi strani, kjer je spet stopil izza ograje, pogledal vzdolž železniške proge in površno preštel tovorne vagone, ki so, večidel naloženi s premogom, čakali prav nanj, in slednjič stopil v barako za preoblačenje.
Za nekaj trenutkov je pogovor v baraki presahnil, ko pa so videli, da je samo on in ne delovodja, so spet poprijeli. Lahko bi se jim pridružil, toda pogovor o tem, da v takšnem vremenu ni nikomur do dela in tako dalje, ga ni danes niti malo privlačil. Njemu tako ali tako ni bilo do dela, danes pa ga je še nekaj žrlo povrhu — močneje, kakor te žre premogov ali železov prah — ne da bi prav vedel, kaj, in ne da bi se mogel domisliti, kako naj se loti samega sebe.
Menda je vstopil delovodja. Ni milosti. Prekleta brozga. Da le ne bi bil padel vanjo ...
Z vročično besnostjo je porival lopato v kup premoga pred seboj, ki ga mogoče niti ni videl ali pa se mu' je jel dozdevati vedno večji, spominjajoč ga na marsikaj v njem, v njegovem življenju, kjer je odprtina, ki sta skoznjo prodirala zrak in svetloba, postajala vedno manjša. Delovodja ga je enkrat ali dvakrat poklical, da bi mu ponudil cigareto.
Do malice in potem do kosila se sploh ni ustavil. Včasih se je zazdelo, da bi mož rad prenehal, da je že do kraja izčrpan, toda bilo je, kakor bi bil na začetku šihta
nekdo pritisnil na gumb nekega stroja, ki ga še niso videli in ga zato tudi ne znajo ustaviti. Po kosilu pa so mahoma opazili spremembo.
Ko so odhajali nazaj na delo, se ni on niti zganil, da bi jim sledil. Mogoče so pričakovali, da bo prvi pri lopati, in jih je to zategadelj toliko bolj presenetilo, toliko, da ga ni nihče opomnil, da je konec odmora za kosilo. Tudi delovodja se je sprva naredil, kakor da ni ničesar opazil — ali kakor bi moža, ki je vse dopoldne delal ko živina, danes sploh ne bilo na šiht.
Ena sama dovolj živa misel, ki bi ji lahko uspelo dvigniti ga, ga je obsedala takrat: ,Grem! Grem, in nikoli več me ne bodo videli tu.‘ Vendar se še ni mogel premakniti. Prevečkrat si je že ponavljal, in grozil ženi, da ga bo lepega dne zmanjkalo, da bi si mogel zdaj kar znenada verjeti. Toda tudi nazaj se je bal stopiti. Polagoma se je začela uresničevati edina možna rešitev.
Ko se je eden od delavcev vrnil v barako na požirek žganja, ki ga je moral skrivati pred drugimi, ker ga ni bilo za vse, je opazil moža, ki se je zvijal na tleh v kotu barake.
Na prvi pogled je bilo celo videti, da je pijan, in toliko, da ga prišlek ni, prepričan, da je falot popil njegovo žganje, pošteno sunil v zadnjico. Vendar se je še pravi čas premagal. Kajti zdaj nista bila več sama, praznino med podboji je zamašil delovodja s svojim nezmotljivim nosom. Oni v kotu barake se je medtem počasi dvignil in sedel na nekakšno klop.
»Pa te ja ne meče božjast? ... Človek božji, saj si čisto slinast, ko kak dojenček, haha. .. No, kaj, se ti ne ljubi več? Potem pa vsak jamra, petnajstega, potem vsak . . . Dai mu vendar, naj srkne, ti hudič požrešni! . . . Lepo ti rečem, da se ne pretvarjaj, saj ti ni nič! Jaz sem te že zdavnaj spregledal. .. Zakaj si se pa sploh gnal prej ko kak osel, ko konj? Ha? Ti jaz povem: da bi vsi videli, kako si priden, ampak da je navzlic temu to delo zate pretežko?! ... Prebrisan si, moram reči. No, zdaj se lepo zberi in pridi, drugače ti bom moral trgati kakšno uro!«
Po tako dolgem govoru so bili tudi požirki, ki jih je naredil delovodja, primerno daljši od normalnih.
»Ne morem. Mogoče mi res nič ni, ampak vseeno ne morem .. . Piši mi... dopust. Sicer pa, saj to so tako nadure, a ne? .;.«
»Nobenih nadur ni, prekleti dihur! Mora se delati, to je vse. Me zastopiš? Kaj pa si sploh začel naenkrat rovariti? ...«
»No, pa mi napiši plavega, če ne gre drugače. Danes ne morem naprej. To je vse, kar ti lahko povem. In če ne gre drugače, bom v nedeljo zadelal... samo danes ne več.«
»Dobro. Dobro.. . Saj sem te tako že sit... « in je samo še odmahnil z roko, ker piti in govoriti obenem res ni mogoče.
Odklamal je po isti poti, koder je prišel zjutraj, dasi je sprva nameraval še prej zaviti v bife zunaj železarne. Ko je lezel skozi ograjo, že tik pred hišo, kjer se mu je zdelo, da stanuje, ga je šele prešinilo, zakaj pravzaprav gre domov. Zakaj ga je prej tako močno imelo, da bi nekam šel in se nikoli več ne bi vrnil.
Kako se ji je dal pregovoriti. .. Ali je res toliko dobrosrčnosti v tej ženski, ki jo je pred dvema letoma vzel za ženo? Ali kaj? . .. Saj otrok je vendar njegov, on ga je naredil tam nekje v hribih. Zakaj hoče naenkrat, da bi ga vzela k sebi, ko pa sprva ni hotela kaj slišati o tem? In kam naj ga vtakneta? Hudiča, saj se ji je moralo zmešati. In pravzaprav, kdove, ali otrok še sploh živi? Zakaj, je že rekla?... Ker midva tako ne bova mogla imeti... Ja, zakaj pa ne? Moral bi ji povedati: zato, ker je tebe že preveč prežokal tisti nemški oficir. Ampak se ne splača . . . Takoj bi mu vrgla nazaj. In bi bil že tudi ogenj v strehi.. . Pa ne, da se ji morda ne bi upal zabrusiti?! Kje pa!. . . Zakaj se ji pa potlej ne upre, da bi še vsaj malo počakala? Vendar s tistim stanovanjem v prvem nadstropju verjetno ne bo nič. Se mu kar vidi. Čakaj, kako je sploh s tem? . ..
Inženirja so že zabrisali ven ali pa je malo prej sam odšel, njemu pa še zmeraj niso kaj namignili. Ona pa vsak dan: ja za-
kaj se pa nič ne pobrigaš, krščen duš! Ali se spodobi za žensko, da tako kolne? Ampak nekdo mora .. . Saj se brigam, ti... ti, le kako bi ji rekel, brigam se, hudič, ampak to ne gre niti tako lahko, kakor v cerkvi prdeti. Kaj pa še, tega ona ne razume. Potem samo še pobesi kljun in reče: kak hudič me je le premotil... Seveda, kakor da sem jaz letal za njo!... In zdaj še naenkrat po tega pankrta! ... Res bi moral oditi, preden ne bo za vse skupaj prepozno. Res bi moral. To si je potem ponavljal vse do vhodnih vrat.
Ko je brez trkanja vstopil, kar sicer ni bila njegova navada, jo je našel že pripravljeno. Kar nekam preveč nestrpno ga je pričakovala. In videti je bilo, da je vse dopoldne o nečem premišljevala, ker je kar planilo iz nje:
»Se danes ga morava dobiti! Še danes. Jaz sem govorila z nekom. Ker si ti ne upaš, da veš. Ne, ne povem ti imena. Ampak če bo šlo kolikor toliko po sreči, bo tisto stanovanje vendarle naše.«
»Čakaj. Koga morava dobiti še danes? In lepo mi boš povedala ...«
»Koga pa? Otroka vendar! Ali pa vsaj jutri!«
»Kam se ti naenkrat tako mudi, za vraga! Sploh te ne razumem več.«
»Ce bi ti kar tako kaj razumel, bi bilo zdaj drugače,« ni mogla izpustiti prve prilike, da bi ga ne zbodla. On pa se je naredil, kakor da tudi tega ni razumel. Ali pač . . .
»Saj sploh ne vem, kako to, da hočeš imeti mojega otroka? No, povej, s kom si govorila?«
»Pa ja ne postajaš ljubosumen?! Ne morem ti povedati. Ne smem. Samo toliko, da je živina. In jaz nekaj vem ...«
»Nehaj s to skrivnostnostjo .. . Nehaj, ali pa . ..«
»Kaj? Menda si ne bi drznil udariti me? Zdaj pa ti sploh ne povem ničesar več.«
»Se boljše. Vsaj ne bo treba ...«
»Bova šla. Da veš. Bova. In jezna sem nate, da veš!« to je bilo preizkušeno: možak preprosto ni mogel prenesti, da bi bil kdo jezen nanj.
»No, pomiri se. Seveda greva. In če nočeš povedati, tudi prav. Ne bo me manj zavoljo tega. Tudi prav,« je ponovil, kakor da mora zdaj še sebe prepričati o tem. In naposled si lahko tudi misli, da se mu je samo napletla. Kakšna živina? In ona da nekaj ve? O živini? Le kaj more takšna ženska vedeti, le kaj? In če se nazadnje res kaj izcimi, pritoževati se mu ne bo treba. Razen, če ...
»Prav, samo umijem se še, pa greva. Ampak ne verjamem ...«
Gledala je za njim, ko je odhlačal v umivalnico. Res je vedela več, kot si je on mogel misliti. Tudi o njem. In o tistem človeku, ki ji je zdaj obljubil... Dobro jo je razumel. In ni se šalila. Babjemu jeziku sicer ne verjame vsak, vendar je kljub temu tako dolg, da vsakogar v bližini zlahka oplazi. Bilo je leta '44, proti koncu. Bilo je ...
»No, a si že! Saj bova zamudila vlak. Pohiti, no!« Ja, tega pa še sama ne razume. Ali je to samo nekakšen materinski nagon, o katerem je že slišala praviti? Nekaj, kar bi ji nadomestilo njenega otroka, ki je hitro po porodu umrl? Ali pa je še
kaj? S tem si nima smisla razbijati glave. Ampak ko jo je že on toliko spraševal, zdaj se mora še sama. Vendar se je potem povrnila...
»Kako pa je s tisto obljubo, ki so jo dali tebi? Ali nisi dovolj pomagal blatiti inženirja? In še v partijo bi te bili skoraj vzeli, če ne bi bilo preveč očitno, kaj si bil...«
»Baba, drži jezik. Kdo pa ti je kaj rekel o tem? Kakšno partijo? In kdaj sem jaz blatil inženirja? Kaj me briga, kaj imajo oni med sabo ...«
»No, no. To pa menda veš, da jim je hotel pobegniti z nekimi načrti? Tako so pravili. Ampak pravili so tudi, da to ni res, da jim je ponudil načrte, kaj vem kakšne načrte, pa je bil tako mevžast, da se jim ni bilo treba preveč truditi, ko so mu jih zaplenili... Ja. Tako pravijo. Hoteli so ga celo obdolžiti veleizdaje ali kako se že reče, češ da je hotel načrte pretihotapiti v Nemčijo .. . Pametno, a ne? No, kaj praviš?«
»Pravim, da preveč govoriš in premalo veš, to pravim.«
»Čakaj, da ti povem do konca ... Čudno je samo, da ti ničesar ne veš. Ali pa se samo delaš, ker te je strah? ... No, da ti povem. ... V Nemčijo, razumeš. Kakor da bi jim tam bilo ne vem koliko do tega. Ampak smešno šele pride. To je ravno pred vrati...«
»Ti pa res prekleto veliko veš! Ali ti je o n i vse to povedal? Kaj pa drugega ...«
»Tak, nehaj že! Saj sem ti rekla. Poslušaj do konca ali pa nič.« Vendar mu ni dala resnične možnosti, da bi izbiral.
»Zdaj govorijo, hm, kako naj to povem? ... No, pravijo, da bojo morali načrti še nekaj časa ležati v predalu — kdo pa se sploh spozna v tej zmešnjavi — morali bojo počakati, dokler ne pride neki inženir iz Nemčije, da jih bo pravilno razbral ... A razumeš?«
»Ne. In zdi se mi, da ti tudi ne in da vse skupaj ni res.«
»No, le počakaj!« za trenutek ga je pogledala, kako si oblači nedeljsko obleko, v kateri se ji je zdel še kolikor toliko podoben človeku, potem je povzela: »Malo je manjkalo, pa bi ta človek prišel v stanovanje v prvem nadstropju. Saj je že tu, ta Nemec.«
»Si tudi z njim govorila?«
»No, pa nehajva o tem. S teboj ne prideš na konec. Seveda sem ...«
»Pa menda ja ni bil tisti tvoj oficirčič?! Ha? Resno mislim. Odgovori!« Zdaj je njej postalo jasno, da nima druge izbire.
»Kje pa. Saj vendar veš, da je padel. Ti nisem že tisočkrat povedala? No, nikar ne glej tako divje. No. Greva. Greva .. .«
Ko se je spuščala za njim po kamnitih stopnicah, pogled ves čas upirajoč v njegov tilnik, kakor bi ga hotela prav na tistem mestu prebosti, se je nenadoma spet jela spraševati, kaj vendar jo vleče, da bi dobila tistega otroka — o dobroti ji v tem trenutku pred seboj ni bilo treba misliti. In nenadoma se je vprašala, ali je mogoče, da si želi otroka, nezakonskega otroka, od moža, ki ga včasih skoraj zavestno, čeprav nekam neosebno, sovraži. Ali pa si ga želi prav zato.
Pred vežnimi vrati sta se za trenutek ustavila. Spet je lilo kakor iz škafa. In to-
liko, da ni močan šum odtekajoče vode za-glušil ropota iz železarne. Morala sta se stisniti pod edini dežnik, ki sta ga nekako premogla. Tedaj še nobeden od njiju ni pomislil, da sta že prepozna.
Skoraj enakomerni ritem vlaka, udarcev, ko kolesa prehajajo preko spojev, je nenavadno dasi skoraj neopazno vplivalo nanju. To sta začutila skoraj hkrati. Videti je bilo, da drdranje moža uspava, njo pa sili, da bi potihem, domala proti svoji volji zapela. Pod tem pa so se obema povsem iznenada začele plesti po glavi misli, ki bi jim sicer ne bilo usojeno, da bi se kdaj prikazale iz mraka.
Sedela sta si naproti, pretvarjajoč se, da z zanimanjem opazujeta cesto iin reko pod seboj. In vtem ko se je mož nenadoma domislil, kako nenavadno je preživel današnji šiht, in ko je potem premišljeval, kako bo, če se ne vrneta do večera, ga je ona na skrivaj pogledovala. Spominjala se je, kako se je začelo ...
Spominjala se je, kako si je zmeraj želela ... O, ne. Moj bog. A vsaj to, da doma niso tako revni, si ni samo želela, to je sčasoma začela verjeti. . . Tako se je zgodilo, da se ji je zdel tisti nemški oficir še ravno prav imeniten zanjo. Toda še zdaj ne more dojeti, kako se je potem moglo zgoditi, da se je poročila s tem človekom, ki so se mu vse njene sestre prizanesljivo nasmihale ... Ali je res, kakor mu včasih zabrusi, da jo je premotil samo s tistimi copati z rdečim cofom, ki jih je znal res imenitno narediti — ali pa se je vsaj njej tako zdelo? ... Saj ni mogoče, da bi ji bil s copati, ki ji jih je tiščal v roke, zbudil ljubezen do sebe? O pač. Nekaj se je takrat premaknilo v njej. Neka slutnja — in poleg tega so ji o tem tudi govorili, domači — neka slutnja, da če je res on izbiral, je že moral naleteti na pravo, pa čeprav si od nje v resnici ne bo želel drugega, kakor da ga bo pošteno ovila okoli prsta. Kakor da se ji je zavoljo tega približal s copati, medtem ko drugi prihajajo z rožami... In pri tem ga ona res ne bi mogla pustiti na cedilu. A glej, kako čudno je to .. . da včasih tisti, ki vihti bič, občuti več utrujenosti in tesnobe, kakor tisti, ki z živalsko potrpežljivostjo prenaša udarce. No, sicer pa je to preveč grobo povedano. Nobenega biča nima. In pravzaprav so to same neumnosti. Moj bog. Kakor bi ji bil kdo vsilil neke trapaste misli, malo prej, nekaj, česar niti pošteno razumeti ne more ... Ali si je sploh uredil za danes in za jutri dopust? Mora ga vprašati. Vse mu mora desetkrat povedati. No, lepa reč, videti je, da je zaspal!
Pa ni spal. Dalo bi se reči, da se je pretvarjal pred njo, da se mu ne bi bilo treba pogovarjati. Ali pa je bil tudi res tako zaverovan v sanje o tem, kako gre, gre nekam, gre in gre, nekam, kjer ga pričakuje... Ko bi si vsaj znal pošteno predstavljati, kaj je tisto prijetno, kar ga pričakuje ... In zato, prav zato si ne more sebe nikoli zamišljati drugače, kakor nenehno na poti... In morda nikoli ne bo izvedel, kam je namenjen. Morda je bil to nekoč topel objem neke ženske, ki je nikoli ni bilo, ker si tudi ni znal prav predstavljati, kakšna bi naj bila (to je že vedel, da ima rajši nekoliko debelejše kakor presuhe), ali pa, še predtem, vsaj ena prijaz-
na beseda od očeta, pred katerim se je moral včasih po cele dneve skrivati, samo da je dobil doma kaj jesti. Bil je pač prvi sin, prvi preskusni kamen nestrpnosti, da bi bil čimprej podoben odraslim, svojemu očetu — seveda predvsem pri delu ... Potem je srečal to žensko, ki jo je poznal že dolgo predtem, nenadoma se mu je zazdela popolnoma drugačna, veliko bolj drugačna od neke dekle, h kateri je moral pešačiti tudi po tri ure daleč, kadar se mu ni utegnila nastaviti kje bliže; in tedaj je z gotovostjo pomislil, ali pa samo občutil, da je končno našel svoj zemeljski mir. Vendar se v resnici ni zgodilo nič drugega kot to, da je pri svojih petintridesetih opešal, da ga je že telo samo začelo siliti, naj se končno nekje ustali. In prav to je zdaj zelo jasno začutil. Spet in spet mu je prihajalo na misel, da bi nekam šel. Ne-kam, in vendar da bi šel. Ta otrok.. . Morebiti se je tudi že nagonsko bal svoje podobe, ki jo bo vsekakor poskušal izklesati tiz njega ...
Pocukala ga je, nekam smešno sramežljivo ozirajoč se okoli, ali jo morda kdo gleda. Da ima takšnega zaspaneta za moža, le kaj si bojo mislili ljudje, ki jo poznajo . .. Otrok pa je baje lep ...
»Saj je na občini že vse urejeno, a ne? . .. No, odgovori vendar! Zadnjič si rekel, da je ...«
»Kaj pa potem sprašuješ, če sem že rekel . ..«
»Veš kaj! Ne postajaj nesramen! Jaz hočem biti dobra, saj gre končno za tvojega pamža, ti pa mi tako vračaš.«
»Saj te sploh nisem prosil...«
»A tako?! Pa še res je, jaz moram tebe prositi. Plačevati zanj pa bi morala kljub temu oba. Kajne?«
Zdaj se je mož rajši ugriznil v jezik. On sam jo je silil, naj pusti službo in v zameno za to ji je moral pustiti občutek, da denar, ki ga sam nosi domov, zasluži tudi ona. Mogoče si ga je res. Zdaj sta lep kos poti molče šla vštric pod dežnikom. Naposled se je on le domislil pametnega razloga, zakaj naj še odložita za nekaj časa.
»Saj ga vendar ne moreva prenašati po takem? Kako se ti zdi? No, ali ne? ...«
Molče je šla naprej, ko se je on ustavil, da bi jo tako prisilil, da bi mu odgovorila. Potem je popustil. Morebiti se je miril s tem, da pametnejši odneha, če je seveda že slišal zato. Še edina sreča, da je otrok že pri njegovi materi... Navsezadnje si mora celo priznati, da mu ničesar drugega ne bi preostalo, prej ali slej bi ga moral vzeti k sebi. A vendar... Pustil bi ga jima, svojemu ostarelemu očetu in materi bi ga pustil. Zanalašč bi ga pustil. Prav njima, čeprav mu ni jasno, zakaj.
Dasiravno mož skoraj nikoli ni pil, je tokrat s tako odločnim korakom zavil v gostilno ob cesti, da ga ni ona niti poskušala zaustaviti. Stopila je za njim. Za njim, in vendar tako, da so jo v gostilni opazili domala prej kakor njega.
Njegova mati ju je sprejela prijazno in karajoče obenem. Vendar je prijaznost premagala slabo voljo, ko je slišala, po kaj sta končno prišla; čeprav je morala pri tem ves čas poudarjati, kako je jezna, ker hočeta otroka prenašati v takem vremenu. In nemara se je tedaj še njima zazdelo čudno, da sta si izbrala ravno deževen
dan. Ali da je deževen dan izbral njiju — s pamžem vred.
Za nazaj sta potem komaj še ujela zadnji vlak ob pol desetih zvečer. Ko so se med gostim cigaretnim dimom in vonjem po preznojenih delovnih oblekah, v nekem skrivnostno osvetljenem vagonu — kjer so bile luči naenkrat prižgane samo še zato, da bi bolj poudarjale temo, ki je je bilo neskončno več — ko so se od začetka molče spogledovali, ni bil videti začuden samo otrok nad neznanimi stvarmi in nad njima, ampak bolj onadva nad seboj.
Vzlic temu, da je nočna izmena v tovarni že začela delati, še daleč ni bilo tako pozno. Podstrešje je šele takrat prav oživelo. Ko so si domala vsi po vrsti ogledali otroka in je ta slišal že kar precej pohvalnih kletvic, so se spomnili, da je treba dogodek, čeprav ni popolnoma svež, vseeno primerno zaliti. In žganje in vino se znajdeta na mizi prej kakor kruh, že sama po sebi bolj radodarno zroč na ljudi . . .
Okoli polnoči je moralo biti, ko so se odpravljali spat. Ker res ni bilo nobenega vzroka za pretep, je bilo tudi veseljačenje krajše. Otrok je prvi legel in ker je bil obrnjen k zidu, ni bilo mogoče vedeti, ali ni že tudi takoj zaspal. Onadva pa sta se še nekaj obotavljala. Res, nekaj, namesto večerne molitve, bi bilo skoraj izpuščeno.
»Daj mi za jutri.. . Daj mi za kruh za jutri, slišiš! Moj bog, kako ga moram zmeraj prositi.. .«
»Ali ti nisem dal cele plače, kaj? Misliš, da kar sproti ser jem denar? Daj, pa daj pa daj ...«
»Kaj si mi le dal? Tistega ušivega tisočaka ...« Znenada je bilo videti, da si je premislila: »Pa nič. Kar obdrži. Ampak vem, da še imaš, vem, da si dobil prejšnji teden od spodnjih nekaj za copate. Kar obdrži. Bomo pa brez kruha. In tudi otroka boš pustil stradati. Kar obdrži. ..«
Res je, ostalo mu je bilo še nekaj dinarjev. Drobiž, ki tako veselo pozvanja v žepih, ker menda sluti, da se bo tu pa tam spremenil v deci vina ali v pol litra mošta. Naj torej da še to zadnje? Vedel je, da s prejšnjim, kar obdrži, ni mislila resno,
da ne bo prej miru, dokler ne bo izpraznil vse žepe do zadnjega. Vendar mu je v podlogi, kamor so nekoč bogati berači skrivali zlatnike, še zmeraj ostalo za dva deci ali za malico.
»Na, tu imaš!« In ker se mu je zazdelo, da si je s tem denarjem prislužil neko pravico, je še dodal: »Požrešnost hudičeva!« Zaloputil je z vrati in odcepetal po hodniku proti stopnicam. Ona se je prizanesljivo nasmehnila za njim.
Nebo se je že za spoznanje uneslo. Vendar so bile v sunkih vetra dežne kaplje, ki so se mu zajedale v obraz, še bolj nedvoumno sporočilo, ki ga je moral po toliko ovinkih pošiljati sebi, dasi mu ni bilo jasno, zakaj stoji na dežju, zakaj ne gre, gre... Če bi zdaj mogel razsodno misliti, bi mu kaj kmalu postalo jasno, koliko je spet, po dveh letih, opešal. Kajti nenadoma se mu je razkrilo, kam se še lahko zateče.
Skozi dež, ki se mu je cedil z vek kakor z dveh čudežno pomanjšanih kapnic, je gledal, zamišljajoč se nemara pri tem, kako gleda skozi okna svoje hiše v nekem neznanem mestu, gledal je mavrične luči železarne, in deset in sto sonc, ki so se prižigala v topilnici, je že zdavnaj razgnalo oblake in posušilo njegovo notranjost. V sobo se je vrnil pošteno premočen, vendar veliko bolj miren, skoraj pijan od čudne mirnosti, in za njeno nerganje se mu ni bilo treba niti zmeniti.
Skoraj vse do jutra se je tiho otroško hlipanje mešalo z zmerjajočimi glasovi iz enega od sosednih stanovanj in s prav tako večnim hrupom iz železarne. Kljub temu pa se je možu zdaj jelo dozdevati, da nič, kar se je zgodilo včeraj in še sinoči, ne more biti resnično, da je le hrup iz železarne nekoliko drugačen, hlipajoč.
To jutro je bil med prvimi, ki so hiteli na šiht.
Svarilo v obratu
Drage sodelavke! Če je vaš pulover prevelik, se pazite stroja. Če je pretesen, se pazite strojnika!
Smrekov hlod razrezati v deske z ročno žago pa res ni kar tako
Justina Petrač
Sledovi korenin
Jutro je obetalo lep in topel septembrski dan; med rahlo rumeno in rdeče obarvane krošnje se je tiho prikradla zgodnja jesen. Koroška jesen; ko je Gora zavita v nežno tančico kakor nevesta, ko so steze pod njo pokrite z umirajočim zlatom. Ko se šelest listja pod popotnikovo nogo meša z igrivimi zvoki vetra, ki se lahkotno poigrava med stebli; se spusti med praprot, kot za šalo oplazi mlado lesko in v naslednjem trenutku že podaja svojo nevidno roko krošnjam, ki se globoko priklonijo. Ta igra očitno zelo ugaja pticam, da se še krepkeje oprimejo vejic in razposajeno zažvrgolijo svojo pesem hvalnico plavemu nebu. Vse to se zliva v akorde in ritem, v nežno simfonijo pojočih gozdov. Nekje tam iz temnih globač pod Goro vstane ta simfonija; tiho in komaj opazno. Potem se njeni zvoki razlijejo v dolino, preletijo rdeče strehe, se za hip ustavijo v podnožju Tolstega vrha potem pa se s podvojeno močjo odbijejo tja proti Selam in na drugo stran po dolini proti Jamnici in Peci. In še dalje tja čez, pod Obirjem je slišati njene zvoke.
In to jutro je bilo polno te božanske pesmi, ko sem stopala po stezah; pot me je vodila od doma proti Selam k sv. Roku. »Lepa nedelja« pri Roku — na stotine ljudi z vseh koncev Koroške bo prišlo tja v Meškovo kraljestvo.
Razmišljam po poti, kako lepo je živeti sredi tako razkošno razsejane lepote. Kako čudovito je biti njen delček, se z njo roditi, utripati in umreti. Kako lepo je imeti tu, v tej koroški zemlji nekje globoko korenine. Globoko v tej zemlji; vse nazaj do svojih pra-pradedov. Kot tale mogočen, stoleten hrast pred menoj; tega veter zlepa ne premakne. Taki junaki umirajo stoje. Na njihovih koreninah pa zrastejo zopet novi in novi, prav tako ko-renjaški in kljubovalni času kot njihovi »očetje«.
Sedem pod to bogato senco orjaka — čas me ne preganja preveč. Misli se mi razpredajo kakor pajčevina; po teh istih stezah sem včasih hodila s svojo materjo in očetom. In mati ter oče sta hodila spet s svojo materjo in očetom... To so stare steze naših prednikov, pomislim. In kje so pognale prve korenine mojih pradedov? Kje? Spomin ne seže tako globoko nazaj ... Vse bolj in bolj se mi misli ustavljajo ob pripovedovanjih moje matere; te iste besede je nekoč slišala mati že od svoje matere. Sledovi. Z mesta, kjer počivam, se lepo vidi Prežihov vrh — to je prva večja »korenina«, kjer se mi misli ustavijo;
Moj dedi, Jožef Skidek, so gospodarili na Prežihovini od leta 1853 do 1888. Stara mati, Marija Skidek, roj. Konečnik, se je priženila na Prežihovino z Zelovca. Dobro sta gospodarila. V njunem zakonu se je rodilo sedem otrok; šest hčera in sin. Najstarejša je bila Helena — roj. 12. 4. 1860, druga je bila Marija — 24. 2. 1863, dalje Ivana, moja mati — 7. 5. 1868, potem je sledil edini sin Jožef —: 28. 3. 1870. Njemu je sledila Kristina — 18. 7. 1874, nato Justina — 12. 4. 1880 in kot najmlajša — Jožefa — 6. 3. 1884.
Helena se je prva s Prežihovine poročila na Dobrije z Dominikom Kotnikom, kjer sta imela osem otrok. Kristina je bila poročena s Šnajderjem, ki je bil takrat lastnik hiše, v kateri je sedaj fotograf Ocepek. Ta hiša je nekoč nosila ime »Pri kroni«. V njej je bila gostilna; še danes lahko vidimo pri vhodu krono. Stric Šnaj-der je bil znan in ugleden mesar, ker pa mu je žena — teta Kristina —- zgodaj umrla, je pustil vse ter se odselil v Ameriko. Otrok nista imela. Justina se je poročila v Dravograd z železničarjem Blaže-jem; imela sta hčerko edinko — Marijo. Sin Jožef pa, ki bi moral prevzeti posestvo, je v četrtem letu starosti umrl. Ker
nobena od hčera ni hotela ostati na tem, takrat velikem posestvu, je stari oče — Prežih — leta 1888 domačijo prodal, ter kupil Zmolakovo na Tolstem vrhu.
Kako lahkotno sledim mislim. Sonce je počasi vsrkavalo roso na travi in listju okoli mene. — Kje sem že ostala? — Ja. Korenine se vedno bolj širijo. Torej, stari oče je odšel na drugi konec, bliže Gu-štanju — na Zmolakovo. Vendar ga je tu kmalu zalotila smrt in tako je sčasoma tudi to posestvo bilo prodano, in sicer ga je kupil stari Ajnžik — Dretnik — saj je tu potem gospodaril njegov sin Zmolak. In ostale sestre s Prežihovega vrha? Ivana — moja mati — se je poročila z Blažem Petračem, takratnim mojstrom v železarni. Kupila sta hišo od nekega Šumaha, jo obnovila, ter.začela gostilno, ki se jima je dobro obnesla, saj je bila splošno znana po najboljših vinih in dobrih prigrizkih. Imela pa sta kar kompleten ducat otrok. Pri moji materi pa je živela še njena sestra Marija, ki je bila bolj krhkega zdravja in je kmalu tu umrla. Najmlajša, Jožefa, se je potem še kot otrok preselila na Dobrije k svoji najstarejši sestri, kjer je našla svoj drugi dom, tam doraščala in pomagala vzgajati svoje nečake.
Kaj se je potem dogajalo na Prežihovem vrhu? Ko so moj dedi Prežhovo prodali, so se lastniki pogosto menjavali; prvi kupec je bil Luka Šmaucer od 1888 do 1891, torej je ostal gospodar samo tri leta. Od njega je nato kupila posestvo Frančiška Herzfeld, ki ga je obdržala tudi točno tri leta — do 1894. Potem odkupi domačijo Jožef Sucharipa in jo še isto leto proda grofu.— Dominiku markizu Pan-dolfiju. Grof potem gospodari od leta 1894 do 1900, torej 6 let, nakar proda firmi Fratelli — Feltrinelli iz Bozna — Bolzana — ki potem upravlja posestvo vse do leta 1910. Od firme nato posestvo odkupi Franc Celestina, do 1913. leta — in ga tega leta proda Mariji Rumpf, ki ga obdrži samo eno leto, torej ga še isto leto proda Matiji Času, ki nato gospodari tu do 1948 leta.
V teh prvih letih po vojni, torej od leta 1948 pa vse do leta 1964 upravlja s posestvom SLP — upravni organ »Društva slovenskih književnikov« v Ljubljani.
Nato prevzame vse SO — Ravne na Koroškem, dokler 1972 leta ne odkupita hišo Vorančeva hčerka in njen mož — Vida in Jože Slavič.
Korenine enega se vijejo čez korenine sosednega drevesa, se med seboj prepletajo. Kot usode ljudi. Vsi smo isto; korenine in mi. Tako trdovratno se držimo zemlje, te drage, posvečene zemlje, iz katere črpamo življenjske sokove. Pomislim; zadnji Vorančev dom je bil obenem tudi dom mojega dedija. In glej, ko je Voranc — ta preprosti in veliki sin koroške zemlje — izlil na papir trpljenje in boj svojega ljudstva, svojih bajtarjev, ki so živeli z njim in v njem, je pokazal na korenine, na njih grčavost in upornost. Ali ni v svojem biseru — »Solzicah« — naravnost genialno preprosto in čudovito podal lik takšne grče; imenoval jo je svojo babico. Kar vidim jo, kako drži v rokah srp in žanje na ajdovem strnišču. Zadnjikrat. Kolikšna ljubezen do svoje koroške zemlje in njene ljudi ga je prežemala ob
Petračeva domačija	Foto:	Inž.	Jože	Petrač
Ob srebrni poroki grofa Douglasa Thurna, roj. 1863 in grofice Franziske v Sorgendorfu pri Pliberku. V prvi vrsti sedijo od leve na desno: Karl Ritter, grof Douglas Oto, kontesa Marija, grofica Franziska Thurn, grof Douglas Thurn, Ludvik Herbst, lekarnar, Johan Maier. Druga vrsta od leve na desno: Petelin, parkirar pri lovcih, Štefič, gozdar, nepoznan, nepoznan — uradnik pivovarne, Maks Lipovic, uradnik pivovarne, Konrad, direktor pivovarne, nepoznan — uradnik pivovarne, nepoznan — gozdar, Nikolaj 2erardos, pliberški župan, dr. Avgust Herbst, pliberški zdravnik, Friderik Sorgo, pliberški učitelj, Johan Sablatnik, nadgozdar, Franc
Viternik
tem. Njegova »babica« — žanjica — pa ni bila nihče drugi, kot Elizabeta Ladiniko-va, hči sestre mojega dedija. Njo je mati Marija Skidek-Pori, p. d. Prežihova, kot nezakonsko deklico prihitela roditi na Gmajno št. 38 v fari Stari trg pri Slov. Gradcu, leta 1846. In ta ista Elizabeta se je poročila leta 1875 z Lovrencem Krautbergerjem, očetom Vorančeve matere. Bila mu je druga žena; ker pa ji je mož kmalu umrl, se je Elizabeta preselila h Kuharjevim v Prežihovo bajto, kjer je potem živela še trideset let. Umrla je v spoštljivi starosti osemdeset let. Korenine, spet korenine .. . Kako so si podobne v svojem elementarnem boju za življenje. To prepletanje, ta utrip. Voranc je imel dar — pogledati globoko v njihovo bistvo, znal je tenko prisluhniti vsakemu najmanjšemu od teh utripov, ga preliti na papir in tako ohraniti naslednjim rodovom svetle like — grče — svoje ljubljene Koroške.
Sonce je ta hip oblilo s svojim rumenilom Prežhov vrh, z belo domačijo sredi zelenja. Sedaj se mi zdi še bolj domača, še bližja — dom mojega dedija in Voranca, kraj trdega dela in poštenega življenja.
Misli pa mi uhajajo naprej, plavajo; preselijo se z osebami in njihovimi usodami bliže v dolino — v Guštanj. Tam si iščejo nove poti; Prežhov vrh je ostal za njimi kot prehojene steze, kot sled. In te sledi se ne da kar tako izbrisati, z njimi živijo in umirajo. Dolina pa jim podari nove dimenzije; nastajajoče malomeščanstvo, delavstvo, ki si reže svoj kruh v razvijajoči se železarni; razcvet industrije in obrtništva je marsikaterega kmeta potegnil v dolino. In kako so živeli ljudje, ki so bili tako povezani z usodo Prežihove domačije?
Ko je Luka Šmaucer Prežihovo prodal, je postal lastnik sedanje Bevčeve hiše — Skutnik — v tedanjem Guštanju, kjer je bila nekoč kovačnica. V Ringovi hiši je imel gostilno, ki se je imenovala »Pri Jan-kotu«, ker je stari Luka Šmaucer bil Jankov sin iz Brdinj. Tu je on imel nekoč tudi pekarno, peka pa je imel iz Štajerske. Njegova last je bila tudi Šmaucerjeva hiša — danes delikatesa. Sedanjo Bevčevo hišo — trgovino — pa je podedovala hčerka Luke Šmaucerja, sestra Ivana in Luke mlajšega, poročene Skuptnik. Lastnik Šmaucerjeve hiše je postal sin Luka, Ringove pa sin Ivan. Ta pa jo je potem prodal Orterju, ki je bil znan lesni trgovec in je imel tudi gostilno. Takrat se je Ivan Šmaucer vselil v bratovo hišo Luke mlajšega, Jože Šmaucer, sin Ivana, pa je potem od svojega strica Luke hišo odkupil in tako postal njen lastnik. Luka pa je imel tudi hišo v Slovenjem Gradcu z veliko kovačijo; sem se je namreč priženil. Poročil se je s Pratnekerjevo hčerko in tako postal gospodar te domačije. Stari Luka Šmaucer je bil svoje čase tudi lastnik bivšega Oražmovega mlina, ki je leta 1963 pogorel. Na mestu, kjer je Luka dal zgraditi mlin, je prej stala baraka, v kateri je bila kovačija. Njen lastnik pa je bil Kristl, ki je stanoval v svoji bajti ob Meži, zdajšnji preurejeni hiši Šaterjevih-Roncellijevih. V tej hiši je nekoč stanoval Lovro Krivograd — krojač in občinski sluga. Za njim je bajto kupil Anton Lo-
pan, od katerega jo je nato odkupil Šater. Mlin pa je Šmaucer prodal Oražmu.
Kaj pa grof Dominik, markiz Pandolfi, ki je bil tudi lastnik Prežihovine od leta 1894 do 1900? Ta je bil resničen bogataš, saj je bila v njegovi posesti Osjandrova graščina — Javornik — posedoval pa je tudi Rebernikovo posestvo pod Navrškim vrhom. Skratka, bil je lastnik več velikih posestev. Znano je, da je bil izredno spreten prekupčevalec. Guštanjskim gasilcem je poklonil lepo večsedežno kočijo, ki so jo uporabljali v primeru požara; avtomobilov takrat pri nas še niso imeli.
Matija Čas pa, ki je Prežihovino kupil leta 1913, je bil eden prvih uradnikov v tovarni grofa Vincenca Thurna. Bil je splošno znan skopuh; in ko je na Prežihovim dal sezidati novo hišo — vilo — je vsa gradnja večinoma šla na račun tovarne. Ker je v tistem času imel v tovarni »glavno besedo«, mu pač ni bilo težko priskrbeti si vsega materiala in delovne sile zastonj. Posestvo je dal v najem ca-marju Ivanu Pusovniku, ker je le-ta zelo dobro gospodaril; sedanjo Pusovnikovo domačijo si je zgradil sam, zemljo pa je dobil od sorodnika Ivartnika. Potem si je Čas vzel na Prežihovo za gospodarja Ferdinanda Polanca, mojega strica, dokler se Čas ni upokojil in je nato do svoje smrti živel na Prežhovem. Ko pa se je leta 1948 Prežihov Voranc z družino vselil, je žena pokojnega Časa bila pri Prežihovih-Ku-harjevih — v varstvu in so zanjo lepo skrbeli.
Dobro se spomnim, da sem kot otrok večkrat šla z mojo pokojno materjo na Prežhov vrh — njen bivši dom. Takrat so Vorančevi starši še živeli v Prežihovi bajti in tam smo jih tudi večkrat obiskali. Kot bi to bilo danes; z materjo sva šli proti bajti. Bilo je jeseni. Že od daleč sem zagledala malega, čokatega možakarja z veliko palico v roki, ki je pasel živino. Povprašam: »Mati, kdo pa je to?« »To je pa
oče od Voranca in Guština,« mi je odgovorila. Pred bajto na stopnicah pa je sedela starejša ženica — Vorančeva mati. Ko sem jo pozdravila, sem opazila, da ne sliši. Potem mi je moja mati rekla, da je treba z njo govoriti zelo glasno; pravzaprav je pomen besed razbirala bolj z ustnic. To srečanje mi je ostalo živo v spominu. Med potjo domov, še na Prežhovem vrhu, je mati obstala; — glej tu so pa »turške šance«, iz časov, ko so se tod zadrževali Turki. —
Doma nam je mati otrokom večkrat pripovedovala, da je stari grof Georg Douglas-Thurn von Walvasina pogosto prijezdil na konju na Prežhovo; s starim očetom da sta svoje čase skupaj služila vojsko v Slavoniji in sta bila dobra prijatelja. Dedi je služil celih sedem let, in ko se je vrnil, ga domači niso več spoznali. Grof je rad prihajal na Prežhovo, kjer mu je očitno zelo ugajalo. Za vse se je zanimal; tudi v hlev je rad stopil in si ogledal živino. Naš dedi so imeli v vojski železen oklep, katerega so potem na željo grofa njemu tudi podarili.
Grof je imel sina Douglasa-Turna von Walvasino, ki je po očetu postal lastnik gradu, več posestev in veliko gozdov. Ta pa je imel dve hčerki — Marijo in Gabrijelo — ter sina Otona. Marija in Oto sta bila gluhonema. Gabrijela se je poročila z grofom Thunom na Dunaj; na Češkem pa je ta grof imel veliko tovarno porcelana ter graščino na Gornjem Avstrijskem. Otonov konjiček pa je bila umetnost, predvsem kiparstvo. Tudi mojo hčerko — Elico — je nekoč uporabil kot model, ko je bila stara leto in pol. To je bilo v letih 1939—1940. Mlada kontesa Marija pa se je ukvarjala z ročnim delom; rada je pomagala ubogim otrokom v našem kraju, saj je bila zelo radodarna. Lastnik tedanje železarne je bil grof Vincenc Thurn von Walvasina, bratranec Douglasa Thurna. Njegov naslednik je nato bil
grof Aleksander, velik čudak. Ostal je lastnik vse do leta 1941, ko je v naše kraje prišla nemška soldateska.
Koliko tega se je od takrat do danes spremenilo! Koliko se bo še?! Takrat bodo mogoče od naših otrok otroci razmišljali in iskali sledi — kot jih jaz iščem sedaj — sledi prehojenih poti svojih prednikov.
Kaj je to mogoče? Debela ura je minila tako v premišljevanju. Takrat pa čisto blizu zaslišim znani glas; »No, kaj še nisi na Selah pri Roku? Jaz sem si premislil, pa sem jo mahnil za teboj. Tako lep dan je škoda zamuditi. Ali vidiš, mama, kako lepo se od tukaj vidi Prežhov vrh?« Bil je sin Janez. »Ja, krasno se vidi,« mu odgovorim smeje. Kakor, da bi slutil, o čem sem ravnokar razmišljala.
Potem sva jo skupaj ubrala proti Sv. Roku. »Videti si izredno dobre volje,« mi reče. »Seveda, saj je v dvoje še lepše uživati v teh krasotah, ki nam jih je prinesel današnji dan,« mu rečem.
Bilo je že pozno popoldan, ko sva se vračala proti domu. Mimogrede sva obiskala g. Ksaverja Meška. Zadnjič. Kmalu zatem je za vedno zapustil svoje ljubljene Sele. Še ena korenina, si mislim, ki je pustila globoko sled na tej zemlji in v naših srcih. Dan se je že nagibal v noč, ko sva prispela domov. Lep avgustovski dan — eden izmed tisočerih, zaradi katerih bi vedno znova rada pognala korenine v tej koroški zemlji.
OKROGOVNICA
80 let si je učakala Okrogovska mama s Preškega vrha oktobra letos. 80 let garanja, vzgoje otrok, prečutih noči, križev in težav, predvsem pa dolgih 80 let trpljenja in dela, najtršega kmečkega dela je morala prestati, je bilo delež njenega življenja.
Da, res je bilo veliko dela, in to zares trdega. Pred očmi vse soseske sta namreč v teh dolgih 80 letih življenja s pokojnim možem »Štručevim Anzanom« (Ivanom Gorenškom) z Brdinj z delom in garanjem spreminjala in spremenila nekdanjo Okrogovsko bajto, nekdanjo »freto« v današnji lepi Okrogovski grunt. Tako rekoč
»naredila« sta ga z dokupom zemlje, s krčenjem gozda in oranjem ledine. Naredila sta, da je danes Okrogovski grunt tak, da daje in obilno rodi, če ga prav obdeluješ.
Vmes pa so prihajali otroci, deset otrok. In križi in težave z njimi. In vendar!
Draga Okrogovska mati! Kako lep je bil prizor, kako srečni in veseli ste bili tisto nedeljo v oktobru letos, ko so se vas spomnili vsi vaši otroci. Vseh devet, ki še živijo, se je zbralo okrog vas, da so se vam na tak način vsaj malo zahvalili za življenje, za vse, kar ste zanje storili!
Ponosni ste se lahko ozrli okrog sebe na svoje otroke, sinove in hčere, videli ste jih vse, pridne in poštene, skupaj z zeti in snahami, skupaj z vnuki in vnukinjami! Lepo je bilo, res lepo, Okrogovska mama!
Želim vam, da ostanete zdravi in dobre volje še dolgo med svojimi dragimi in med nami, ki vas vsi skupaj tako radi imamo! Na mnoga leta Okrogovnica!
Rok Gorenšek
MEŽNARJEVA JUSTA, 70-LETNICA
Mežnarjeva Justa, farovška Justa, »Tre-za« Vorančevih knjig! — Kostvajn Justina — kdo je ne pozna?! Vsi jo poznamo, vsak dan jo srečujemo tako ali drugače. Pobliže pa jo le malokdo zares pozna. Le malo jih je, ki so vedeli, ki so se spomnili, da je konec septembra letos učakala in skromno, kot je njena navada, doma, le v krogu svojih pevcev, ki so jo prijetno presenetili, proslavila 70-letnico svojega življenja!
Mežnarjeva Justa je prava Hotuljka, je ena od pristnih, še živečih podob, po katerih je Prežih klesal svoje samorastniške like. To je »Treza« iz Jamnice, polna življenjske sile in strasti! To je dobra ho-tuljska mati, skromna, pridna kot mravlja, to je živa dobrota in pomoč v sili. Odlikuje jo velika ljubezen, do vsega, kar živi, do ljudi in živali. Kdo le pomisli, če ga pot pripelje k nam v Kotlje, in vidi za današnje čase vse polno ptic po drevju, (tudi do 60 grlic lahko naenkrat našteješ v vasi) — da je tudi to njen delež, njena zasluga? Saj ne ve in ne more vedeti, da pokrmi Justa pticam tudi po več vreč krme vsako zimo! Da so deležne njene pomoči tudi vse druge, pomoči potrebne, zapuščene in zavržene živali. Da je pomoči deležen tudi vsak človek, ki pri njej potrka ali pomoč potrebuje! Morda je kdo med nami že kdaj doživel, da je nepričakovano dobil pomoč, če jo je potreboval, tako da sam ni vedel, odkod je prišla. Ta pomoč je bila Justina! Ona pa je ostala seveda skromno anonimna, kakor je njena navada! V tem svojem »razdajanju« gre Justa celo tako daleč, da dostikrat sama nima, samo da lahko drugim »dobro stori«!
Mežnarjeva Justa je bila rojena 1903. leta, njena mati je bila Veglnova s Tolstega vrha, njen oče pa Kurtnik z Brdinj, hotuljski organist, kmet in tovarniški delavec. Justa se je že kot mlada deklica na-
Trcza iz Jamnice
učila igrati klavir (tudi moj prvi spomin nanjo v življenju me spominja igranja na klavir, pa čeravno sem bil šele 5 let star), harmonij in orgle. Z 18 leti je prevzela naporno delo vaške »mežnarce« in organistke v Kotljah. Sama je komponirala pesmi, sama pisala note! Pri vsem delu, vmes je tudi kmetovala, je vedno našla čas tudi za delo v prosvetnem društvu, bila nepogrešljiva pri igrah, kjer je z velikim uspehom igrala vloge beračic, ki jih drugi, ki so bili bolj »nobel«, niso hoteli. Nepozabna je bila Justa kot »beračica« v prvi predstavi hotuljske »Kmečke ovseti« leta 1938 v Kotljah na takratnem kmečkem taboru.
Mladost je imela Justa težko, že zgodaj ji je umrla mati in sama je tako rekoč postala mati svojim petim sestram, za katere je lepo skrbela. Morda pa je prav ta zgodnja izguba in zgodnja skrb, vzrok vse velike in nenehne skrbi za pomoči potrebne, kdo ve?...
Med okupacijo se je Justa že leta 1943 povezala z Osvobodilno fronto, sodelovala je, vse dokler je spomladi leta 1944 okupator ni poslal v internacijo v Nemčijo. Ko se je avgusta 1945 Justa vrnila iz izgnanstva, je prijela zopet za staro delo, pa pri skoraj vseh igrah in prireditvah po vojni v Kotljah je ni nikoli manjkalo ...
Mežnarjeva Justa, »Treza,« pa je tudi ena redkih domačinov, Hotuljcev, ki je ponosna na to, da jo je Prežihov Voranc upodobil v svojih knjigah. Redka je izmed njegovih najožjih rojakov, ki njegovo delo pravilno cenijo in vrednotijo, ne z ozkimi osebnimi merili, pač pa z merili, ki se inteligentnemu, razgledanemu človeku spodobijo! Draga Mežnarca! Draga Justa! Naj vam bodo te vrstice zahvala za vse, kar ste doslej dobrega storili! Naj vam bodo spodbuda še za naprej, in vedite, da vas Hotuljci in tudi drugi le radi imamo!
Še na mnoga zdrava, srečna leta!
Rok Gorenšek
Jože Šater
ŠPORT ZA VSE - ŠPORT TEDI ZATE
(S poti po Avstriji in Švici)
Bilo nas je 13 in 13. smo se odpravili na pot, pa je kljub temu šlo vse po sreči. Cez Avstrijo smo bili namenjeni v Švico in kaj bi človek na dolgo in široko pisal o sami vožnji in o obveznih postankih, saj je bilo tega septembrskega dne še kar prijetno toplo in pivo se je seveda prileglo. Mogoče le to, kar je bilo vsaj za nekatere od nas novo, da smo se z avtomobiloma vred v Malnitzu zaupali železnici, ki nas je varno pripeljala na drugo stran. Mimo vseh Gasteinov nas je pot vodila naprej ob čudovitih gorskih masivih in znanih smučiščih. Kaprun, Sailerjev Kitzbiihel, Schwarz — kjer delajo znana in tudi pri nas uporabljiva brusna sredstva TYROLIT — in že smo bili na Vorarlberškem. Skozi glavno mesto Tirolske in mesto bodoče zimske olimpiade Innsbruck smo se vozili že popoldne in hiteti smo morali, če smo hoteli še pred mrakom v Švico. Po St. Antonu smo se razgledovali, kar iz avtomobilov seveda, po vilah in opazovali tudi tisto, ki je nosila ime velikana avstrijskega smučanja Karla Schranza, zasledili smo tudi napis Karl Cordin, vendar seveda ni mogoče trditi, da so te vile njihova last, saj ni bilo časa, da bi se človek lahko o tem prepričal. Hiteli smo naprej, mra-čilo se je že. Dolina Montabon in Schrunz, vsakoletno prizorišče tekmovanj ženske smučarske elite, pa še Bludenz in Feld-kirch in že smo bili na avstrijSko-švicar-ski meji. Do tu je šlo vse gladko. Če je Tone spredaj bolj potegnil, je vedno počakal na kombi. Solidarnost. Pri zadnjem čakanju pa je kombi potegnil mimo nas, mi seveda za njim, pa spet nazaj na drug odcep, pa na mejo, kombija pa nikjer. Če so videli kak jugoslovanski kombi, smo spraševali carinike. Kje pa, so nam odgovorili, čeprav smo potem kombi le dohiteli na prvi švicarski bencinski črpalki. Appenzell je bil naš cilj. Tam namreč živi več naših rojakov in tisti večer smo bili priča tudi srečanju sestre in brata s Prevalj. Brat je bil z nami. Še kar zbiti — ves dan smo se vozili — smo se spravili spat v prijaznem hotelu »Alpenrose« v bližnjem kraju Wasseranen.
Čistoča nad vse. To je prvi vtis iz Švice, vtis prvega jutra po dobro prespani noči. Kamor zjutraj navadno najprej greš, je vse kar sijalo od čistoče. Nehote se ti vsiljujejo primerjave. Vsa čast Švicarjem. Drugi vtis bi imenoval poštenost. Zjutraj pred sedmo je še bilo, ko sem stopil iz hotela. Nikjer žive duše, tudi v hotelu ne. A ker je hotel ob izhodišču za izlete v hribe in gore, so pred vrata postavili polno steklenic brezalkoholnih pijač z napisom, kjer prosijo, da si potniki sami postrežejo, denar pa naj seveda pustijo kar tam. Spet: vsa čast Švicarjem!
Ob 9. uri smo morali biti v Ziirichu. Nismo imeli daleč in pravzaprav sploh nismo vedeli, kje se neha predmestje in kje začne mesto Ziirich. Zapeljali smo se malo naprej, se ustavili, poklicali gospoda Hannija od mestne zveze in kaj kmalu smo si segli v roke z našim prvim uradnim vo-
dičem po športnem Ziirichu. In kaj vse smo videli? Veliko! Nekaj tega bom skušal opisati. G. Hanni nam je najprej pokazal TRIM stezo, oni ji pravijo VITA — Par-cours, s katerimi je Švica prepredena po dolgem in počez. Ta njihova steza se pravzaprav ne razlikuje veliko od naših, zato o njej ne bi več pisal. Veliko večje pozornosti pa je bila z naše strani deležna proga iz žagovine, ki so jo ravno delali ob TRIM stezi. Imenujejo jo FINENBAHN, mi ji bomo v prevodu rekli kar finska steza, saj res prihaja iz Finske. Ta steza je namenjena teku in je dolga približno 400 m, speljana je v zanki, tako da lahko po stezi tečete tudi več krogov in si tako sami določite, koliko metrov želite preteči. Urejena pa je tako: najprej je treba izbrati traso, višinska razlika naj ne bo več kot 20 m, potem je treba stezo, ki naj bo široka najmanj dober meter ali še bolje dva, obrobiti, kar oni delajo s srednje debelimi debli. Na stezo potem polagajo smrečje v več plasteh, ki deluje kot nekakšen amortizer, nato pa to smrečje posujejo z žagovino. Ko se to vse sprime in zgnete je idealna tekaška proga, saj ima vsak, ki teče, dejansko občutek, da teče po debeli preprogi, verjetno pa je primerjava z mahom še boljša. Torej ob progi za TRIM še posebna proga za tek, kjer se lahko prej dodobra zagrejete in pripravite vaš organizem za izmenične napore tek — vaje za moč na TRIM stezi. O različnih mnenjih o koristnosti take vadbe pa pozneje nekoliko več.
Najbrž bo zanimivo vedeti, kdo gradi take proge oziroma sploh javne športne objekte — mi smo povsod bili gostje sekcije, ki se ukvarja s športom za vse: šport fiir alle. Vse objekte gradi mesto, konkretno vse steze, take ali pa drugačne, pa spadajo pod okrilje mestnega gozdarskega urada, ki ima na skrbi čuvanje gozdov
in obenem tudi izgradnjo in čuvanje rekreacijskih objektov. Zato se prav nič ni treba čuditi, če so finsko progo v Ziirichu delali gozdni delavci in tudi mladina je pomagala prostovoljno — pod vodstvom in navodilih gozdarja, ki je smatral za svojo poklicno dolžnost, da zgradi brezhibno stezo. Prav ta gozdar je pozneje pokazal še progo za smučarski tek iz plastike (30 frankov tekoči meter), na kateri trenirajo poleti švicarski tekači (tudi sam je 'bil aktiven tekač), ki jo je imel lepo spravljeno kar pred »forštnerijo«. Bil je tudi tako prijazen, da nam je pokazal notranjost njihovega poslopja. Delavnice, garderobe, prostor za bivanje, kuhanje in spanje gozdnih delavcev. Funkcionalnost na višku in kakšen vzoren red!
Malo sem zašel, na drugem koncu, tam, kjer sta TRIM steza in finska steza, je mestna uprava postavila montažni objekt v izmeri približno 10X5 m, ki služi za garderobo in sanitarije ter umivalnico za vse obiskovalce navedenih objektov. Zanimivost je tuš, ki se po določenem času avtomatično izklopi (ljudje so prej včasih pozabili zapreti vodo) običajno pa spet izreden red in funkcionalnost. Vendar nič kaj bahav objekt, cena pa taka, da smo večkrat vprašali, ker smo mislili, da nismo prav slišali: v našem denarju 60 starih milijonov!
Mesto skrbi tudi za svoje invalide. Ogledali smo si lepo urejeno progo za invalide. To je zelo lepo speljana gozdna pot, dolga 3 km, kjer se lahko invalidi vozijo v svojih vozičkih. Ta pot ima svoje postaje. Vsaka postaja je nekaj posebnega. Na eni postaji imate narisane in napisane vse rastline, ki rastejo v tistem gozdu, na drugi postaji je tako predstavljeno drevje, na tretji zveri, imate pa tudi postajo, kjer lahko krmite ptiče itd. Ta gozdna pot torej ne samo da invalida psihično razbremeni in ga umirja, ampak mu da tudi priložnost, da nekaj novega vidi in se nekaj novega nauči.
Njihova orientacijska igra, ki so nam jo tudi predstavili, je bila za nas nekaj povsem novega. Najbrž »igra« ni pravi iz-
Demonstraclja pri 6. vaji — nožne škarje
Foto: J. Satei
Fitness — trim: dve besedi, en pojem
raz, mogoče bi bilo bolje, če bi rekli tekmovanje. Za kaj pravzaprav gre? Na velikih gozdnih površinah imajo na drevesih označene različne markacijske točke v obliki črk in številk, ki pomenijo posamezne šifre. Naloga skupine ali posameznika je, da to šifro kar najhitreje najde. Seveda to ni niti malo preprosto, kljub temu, da je možno povsod dobilti karto terena, kjer pa niso označena mesta oziroma šifre in jih tekmovalec šele sam vnaša. Ko smo avtorja te ideje — vzel si je prosto v službi, da nam je to tekmovanje v orientacijskem teku lahko pokazal in razložil — vprašali, v čem vidi prednost takega tekanja po gozdu čez dm in strn in iskanje določenih mest v primerjavi z aktivnostjo na TRIM stezi, nam je povedal, da si pri orientacijskem teku bistriš um in ne samo vzdržljivost, hitrost in moč!?
Hodili smo po okolici Ziiricha in videli veliko novega, tudi stadion z igrišči in tribuno, na kateri je bilo polno ljudi. Zvedeli smo, da je to objekt neke banike, ki ga je zgradila izključno za svoje uslužbence!
Seveda pa smo tudi spraševali vse mogoče o rekreaciji ter zvedeli med drugim, da so v tem mestu organizirali telovadne ure za moške in ženske v vseh telovadnicah ob točno določenih dnevih in urah, in to predvsem za ljudi, ki niso člani nobenih organizacij. Z dobro propagando so tudi uspeli. V pol leta se je take telovadbe (z glasbo in pod strokovnim vodstvom) udeležilo 29.000 ljudi (2300 na teden). Od te akcije imajo tudi telovadna društva korist, saj vsak meščan plača 1 frank za 1 uro telovadbe v njihovo blagajno, seveda pa morajo društva poskrbeti za program in strokovno vodenje.
Mesto Ziirich ima tudi svoj načrt izgradnje objektov. O tem smo veliko slišali. Poleg drugega propagandnega materiala, o katerem na koncu več, smo dobili tudi ta načrt. Predvsem je važno, da je s tem načrtom točno določeno, kje in kaj ter ikdaj bodo gradili. Pri svojih potrebah so računali na 450.000 prebivalcev in si zadali nalogo za njih in za njihovo dobro počutje dodatno zgraditi še toliko objektov, da bi po izvršitvi načrta imeli 125 travnih igrišč s po 70X110 m koristne površine, 42 mest za treniranje, 15 atletskih stadionov, 8 kotalkališč, 320 teniških igrišč, 15 športnih igrišč za družinske športe, 3 centre za vodne športe itn. Pri tem so izhajali iz naslednjih potreb na prebivalca:
6 kvadratnih metrov površin (fizičnih zelenic) za telovadbo, igre, šport, igrišča, bazene, vendar brez objektov!
1 kvadratni meter površin (povezovalne zelenice) za sprehajališča,
3 kvadratne metre površin (optičnih zelenic) za parke, kamor spadajo tudi otroška igrišča in rekreacijske naprave,
15 kvadratnih metrov površin (sanitarnih zelenic) za gozdne in naravne parke ali skupaj 25 kvadratnih metrov na prebivalca za šport in oddih!
Zanimivo je tudi, kako so strokovnjaki (o tem seveda ni treba dvomiti, da so načrt izdelali strokovnjaki) razdelili potrebe fizičnih zelenic, za katere so se odločili, s skupno 6 kvadratnih metrov na prebivalca:
3 kvadratne metre za travnata igrišča za nogomet, rokomet, hokej, atletiko itn., 1,5 kvadratnega metra za plavalne bazene oziroma naprave,
1 kvadratni meter za šolske telovadnice in športne naprave,
0,5 kvadratnega metra za različne naprave (tenis, drsališča, družinski šport itd.). Zamislite se in primerjajte!
Polni vtisov smo se pozno popoldne, ko smo si ogledali košček obale Zuriškega jezera, odpeljali v Winterthur. V hotelu Volkshaus smo prespali in drugo jutro smo že ob 8. uri zjutraj stali pred vrati John Valentine Fitness cluba in odprli vrata, ki vodijo k bolj zdravemu in lepšemu svetu, kot piše v njihovem prospektu.
Sprejel nas je gospod Babst in imeli smo kaj videti in slišati. Najprej smo seveda morali s čevlji v plastične prevleke, kar pa je popolnoma razumljivo, saj bi bil pravi greh iti v takšne prostore s čevlji.
Čistoča, red, funkcionalnost, kolikokrat bom moral to še ponavljati? Poleg tega pa še najrazličnejši športni rekviziti oziroma naprave za moč, gibčnost, vzdržljivost, za masažo v mokrem in suhem elementu, vendar gremo rajši 'lepo po vrsti. To je klub, kjer vas najprej vpišejo, stehtajo, pregledajo in izprašajo o vašem počutju, stestirajo in vam določijo program vadbe. Nato vas vpišejo v kartoteko z različnim diagramom, na katerih lahko potem spremljate svojo krivuljo sposobnosti. Nato se začne. V zgornjem prostoru imate naprave, kot so kolo, premična preproga, natezalnice za moč, uteži, naprave za veslanje, trakovi za masažo in še druge naprave, na katerih lahko in tudi morate vaditi. Te naprave so nameščene lepo ob steni, na sredini prostora pa je še dovolj prostora za proste vaje ali gimnastiko z glasbo, pri čemer lahko sami sebe kontrolirate v velikih ogledalih. No, pa to je že bolj za ženske, ki se v tem klubu, vsaj pri vadbi, nikoli ne srečajo z moškimi, ker imajo eni in drugi točno razdeljeno vadbo po dnevih. Vadite vedno pod strokovnim vodstvom. Klub v Winterthuru ima stalno zaposlene štiri strokovnjake, ki se nenehno ukvarjajo s svojimi člani. Pogledali smo še v spodnje prostore, vse v mozaiku, kjer so prostori za garderobe, tuširanje in masažo, pa turška kopel, kjer doseže vlažnost zraka 90 odst., in finska savna, bazen s toplo vodo ter še z napravo za podvodno masažo z vodo, toplo 40 stopinj Celzija, pa seveda še lepo urejen klubski prostor, kjer se lahko na različnih naslonjačih spočijete in zaužijete tudi kakšno
brezalkoholno pijačo. Vso to lepoto in urejenost je treba videti, ker res naredi na človeka globok vtis. Ta, po naše TRIM kabinet s številnimi napravami je res težko na drobno opisati. Ta bežni pregled pa ne bi bil popoln, če ne bi zapisali nekaj bistvenega. Ta klub v Winterthuru (taki klubi so še drugod v Švici) šteje 900 članov in vsi lahko pridejo k telovadbi oziroma vajam na napravah dvakrat tedensko, na plavanje pa vsak dan, ob določeni uri seveda. Za vse to pa morajo plačati 500 starih tisočakov letne članarine.
V Ztirichu pa tudi v Winterthuru smo bili prijazno sprejeti. Najlepše pa nas je sprejel g. Baumann, profesor telovadbe tamkajšnje gimnazije, ki nas je pozdravil v imenu mesta Winterthur ter nas v restavraciji Goldenberg povabil celo na skromno zakusko. Taka pozornost nam je kar dobro dela, to že moramo priznati. Sproščeno smo se pogovarjali o rekreaciji ljudi, o gradnji objektov, več pa smo seveda poslušali, saj je Walter Baumann idejni oče povsem nove TRIM steze, ki je bila pod njegovim vodstvom tudi zgrajena. Gimnazijci so na tej stezi naredili 2000 ur, material pa je prispevalo mesto in avtor nam je ponosno povedal, da je ta proga darilo njegove gimnazije prebivalcem Winterthura.
Ta steza, ki smo si jo zelo pozorno ogledali, je edina na svetu, zanjo pa raste zanimanje iz dneva v dan in med bodočimi graditelji take naprave se je pojavilo tudi kanadsko mesto Montreal. In zakaj? G. Baumann pravi, da predvsem zato, ker je proga, pravilno se imenuje FITNESSPARK-COURS INTERSPORT, narejena v vseh podrobnostih kvalitetno, lepo, trajno in estetsko, tako da pritegne vsakogar in mu vzbudi željo, da še večkrat pride. To je prvi vzrok. Drugi vzrok je prilagodljivost posameznih vadbenih mest različnim sposobnostim, spolu, starosti in počutku. Ko smo hodili po progi, smo to tudi lahko opazovali. Pri izvajanju sklec npr., so točno določena in tudi lepo pripravljena mesta za ljudi različnih velikosti, pri vajah pa smo opazovali takratne obiskovalce — tekmovalce pri izvajanju vaj različnih težavnostnih stopenj. Seveda je tu še tretji vzrok, po mojem najvažnejši, ki se seveda dopolnjuje z drugimi. Ta proga ima čisto nekaj novega. Ima veliko teka in hoje in samo 6 (mi jih imamo 20) vaj za moč. Bistvo je v tem, saj je bolj dognana in bolj naštudirana in iz zdravstvenih razlogov bolj priporočljiva kot običajne naše TRIM ali njihove VITA PARCOURS steze. Pa poglejmo, kaj je vodilo g. Baumanna, da je zgradil tako progo?
V konceptu je FITNESSPARKCOURS INTERSPORT popolnoma nov model take naprave (po naše TRIM steze), ki omogoča vsem starostnim skupinam začeti z ustrezno vadbo, jo postopoma izgrajevati in priti do ustreznega cilja: postati sposoben (njihov izraz je angleški FIT!). Sposoben postati, sposoben biti in sposoben ostati je geslo, kateremu je podrejeno vse. Skrbno izdelane tabele povedo vsakomur, kakšne napore si lahko privošči, kako in kdaj lahko svoj trening stopnjuje, kdaj je njegov organizem dovolj sposoben in kolikokrat mora trenirati, da to sposobnost tudi zdrži. Kdor pride na stezo, ne potrebuje nobenega trenerja, samo brati
mora znati in se držati navodil, ki so zapisana za njegovo starostno skupino in spol.
Osnova za tako izvedbo proge so bili tudi najnovejši športno medicinski izsledki, upoštevan pa je bil tudi psihološki človeški faktor. Prav zato je ta proga idealna za mlado in staro, za moške in ženske, vse vaje pa so skrbno izbrane in preizkušene in so zato vabljive v obliki, spodbudne za zdravje, nekaj novega za vsak dan, silijo k izvedbi, so minimalne za poškodbe in optimalne pri efektu treninga.
Vsa naprava sestoji v osnovi iz naslednjih prog:
1. Vpeljalna proga (400 do 600 m), ki služi s tekom in nekaterimi gimnastičnimi vajami kot ogrevanje in priprava organizma za glavni trening.
2. Fitness proga (2400 m) je individualna testirna in trening proga s 6 postajami z vajami za moč.
3. Finska proga (400 m) je mehka tekaška proga za intenzivni trening krvnega obtoka.
4. Proga preprek (2400 m) je prosta proga za treniranje za skupine, šole in društva.
Pri vseh teh progah je značilno to, da so v osnovi ločene druga od druge, lahko pa jih brez vsega uporabimo skupaj za kombiniran trening. (Fitness proga je s progo preprek razmejena sicer z drugačnim programom, sicer pa samo z drugo barvo markacijskih tabel).
Pri vadbi na teh napravah je zahtevana velika sistematičnost, vsak pa ima možnost, da tako tudi vadi, saj ima na teh napravah točno izdelane in določene programe. Ti pa so pogojeni z vztrajnostjo saj sposobni ne moremo postati slučajno, ampak samo z naprej začrtano in tudi izvedeno vadbo.
Redna vadba je naslednja komponenta, ki jo je treba upoštevati, to pa je seveda prisotno povsod. Kljub temu je treba za obravnavano progo povedati, da ima še eno prednost, in sicer to, da lahko na tej napravi menjate program vadbe in se ga torej ne morete naveličati.
To bi bilo na kratko o tej novi progi ali o sklopu prog. 2e iz opisanega je razvidno, da je to korak naprej pri izgradnji objektov za šport za vsakogar, seveda pa človek za tako napravo postane še bolj navdušen, če jo vidi, in prav je, da so to progo v Winterthuru videli naši funkcionarji iz Podpece, Črne, Žerjava, Mežice, Prevalj in Raven, ki delajo pri rekreacij-* ski dejavnosti zaposlenih in so najbolj zaslužni, da imamo tudi v naši dolini že povsod TRIM steze. Ko smo že pri običajnih stezah, je prav, da omenimo še podatek, ki smo ga tudi dobili od g. Bau-manna. V 6 mesecih je na opisani (FIT-NESSPARCOURS INTERSPORT) progi bilo 60.000 obiskovalcev. Za isto obdobje so v Winterthuru delali primerjavo pri uporabi drugih prog in dobili podatke, da je fitnessparcours sprejela 83 odst. vseh obiskovalcev, vse druge VITA PARCOURS v kraju pa samo 17 odst. To že nekaj pomeni in brez vsakih zadržkov daje vso prednost progi fitness parcours intersport.
Gospod Baumann je teoretik in praktik. Poleg tega da je zgradil novo progo, je napisal tudi obsežno delo za zdravo rekreacijo, izdelal obsežne študije, tabele in
diagrame za oba 9pola in za vse starostne skupine in s tem veliko prispeval k gibanju športa za vsakogar. Zato smo bili zelo veseli, ko je naše vabilo, da nas julija drugo leto obišče, tudi sprejel.
Najprej smo mislili, da se šalijo, ko so nam tik pred odhodom iz Winterthura na vrtu Volkshotela rekli, da je »prva runda zastonj« pa še godba na pihala je igrala. Nekakšnega koncerta in tistega zadnjega piva v Winterthuru nam res ni bilo treba plačati. Kljub temu da bi vsakemu bilo prijetno še malo posedeti, saj smo bili praktično že drugi dan ves čas na nogah, pa smo le uspeli še pravočasno odriniti. Hoteli smo v Lichtenstein pa v Avstrijo in čimbolj daleč oziroma bližje k domu. Grossglockner nas je mikal, pa še domov smo hoteli priti drugi dan. In ko smo se tako vozili, se ustavili v Vaduzu, si ogledali osvetljen knežev dvorec in vse mesto preleteli po dolgem in počez, da smo našli odprto eno edino trgovino, kjer pa si lahko dobil res vse, od grozdja, do razglednic, znamk, cigaret, pijače, sira in klobas, pa še tri Mongolke (ali Japonke) so se veselo nasmihale naši ihti, ter se končno že ob mraku spravili na Avstrijsko in nadaljevali pot, so se začeli zbirati prvi vtisi dvodnevnega strokovnega potovanja v Ziirich in Winterthur. Nekaj teh vtisov sem že opisal, predvsem sem Skušal vsaj bežno predstaviti objekte, katere smo videli. Poudariti moram, da je to res le bežen pregled in bi bilo za pravo »strokovno« poročilo treba podrobneje opisati še marsikaj! To pa seveda na tem mestu ni niti potrebno. Prav pa je, da za naše bralce zapišem še nekaj o propagandi, ki so se je lotili Švicarji za akcijo »šport za vsakogar«.
Tudi na tem področju so veliko naredili in se jim pri delu bogato obrestuje. Predvsem je veliko parol, npr.: »ostani zdrav in živi uspešno« ali »šport te dela mladega« itd. Tudi drugih oblik se poslužujejo (plakati, lepaki), pri vseh pa je v ospredju eno: nuditi človeku jasno izdelan program in ga v njegovo dobro pridobiti za šport za vsakogar. Najbolj pripravne za to so različne brošurice, ki jih izdajajo štirikrat letno. Vsaka ima na zadnji strani tri fitness — piramide s skupaj 100 polji za sto vaj, ki jih morate narediti, za kar lahko dobite tudi značko. Zanimivo pri tem je, da so te vaje sestavljene iz treh področij, in sicer iz gibčnosti (25 vaj), vzdržljivosti (50) in moči (25). Vi lahko izpolnjujete naloge — delate vaje iz različnih športnih panog in dobite splošno značko (kot pri nas splošni znak TRIM), lahko pa tudi samo v posameznih športnih, npr. v plavanju, sprehajanju, teku, treningu za moč in igrah tudi po 100 izpolnjenih vajah dobite značko. No, pa to je že takrat, ko ste se odločili, da boste sodelovali.
Bolj važno pa je človeka pridobivati, da se začne ukvarjati s športom in temu so v prvi vrsti namenjene te brošure. Vabijo k udeležbi, povedo, kaj morate delati in še opišejo vam panogo, za katero so izdane. Tako zasledite npr. v brošurici za plavanje, kako naučite otroka plavati, kako se pravilno plava prsno itd., da vam osnovne podatke o razvoju plavanja v Švici, in kar je najbolj važno, zelo učinkovito vas seznani s prednostmi plavalnega
Gospod Baumann razlaga
športa v biološkem in higienskem pogledu. Seveda vas postopoma navdušuje za njihove teste: bronast, ki ga naredite, če ste v letu v etapah preplavali 20 km, srebrn, ki ga dobite za 50 km, in zlat, ki ga dobite, če ste v petih letih preplavali 150 km.
V začetku (od 1. do 6. km) mora biti etapa dolga najmanj 300 m, kasneje pa najmanj 500 m. Torej, plavati morate 300, pozneje pa 500 m in dolžine enostavno seštevati, pa lahko pridete do ene izmed značk. Zakaj toliko ali tako dolgo plavati?
V brošuri najdemo odgovor: zato, ker nam plavanje nudi zadovoljstvo, -ker razvija dihalne organe, ker ugodno vpliva na krvni obtok in izmenjavo kisika, pa še več prednosti našteva. Seznanjanje ljudi s prednostmi športa je za njih naloga švicarske zveze bila, je in bo, in če primerjamo, kaj vse so oni do sedaj na tem področju naredili in kaj še nameravajo narediti, smo pri nas res pravi reveži. In da ne pozabim: tudi pri njih vzgledi vlečejo in kar običaj je že, da na vseh večjih množičnih prireditvah športa za vsakogar najprej pozdravijo župane in direktorje, ki ne pridejo samo gledat, ampak z aktivnim sodelovanjem dajejo vzgled drugim. In tak zgled nekaj zaleže, o njem se govori, tako sodelovanje svojih nadrejenih si ljudje zapomnijo in ga posnemajo.
Trda tema je že bila, ko smo se ustavili v neki avstrijski vasi; nerad se je spominjam, zato si tudi imena nisem zapomnil. Ni še bilo tako pozno, pa nikjer nismo dobili česa za pod zob, pa tudi spalo se je bolj slabo.
Obisk bližnjega kegljišča se ni izplačal, vsaj za nekatere ne, hitro smo se vrnili, odspali tistih nekaj ur, pa naslednje jutro odrajžali preko Grossglockner j a domov.
Poti na Grossglookner, vsaj take z avtomobilom, pa tudi take bolj alpinistične, so bile v Koroškem fužinarju že večkrat opisane, zato samo toliko, da nas je dež preganjal, da je spodaj deževalo in da smo jo tudi zgoraj na Franez—Josefs—Hohe
kmalu popihali, saj se je sumljivo temnilo pa tudi megle so se začele vleči, a je kljub temu bilo čudovito, ko gledaš ljudi kot muhe velike spodaj na ledeniku ali mogočni vrh, ki se nam je kljub slabemu vremenu le prikazal. O cesti seveda najboljše, pa o vsem drugem tudi. V Heili-genblutu smo si pod dežniki ogledali pokopališče in tudi cerkev ter se ustavili pri knjigi, ki ima pločevinaste platnice in vgravirane vse priimke ponesrečencev, ki jih je terjal Grossgloakner.
Kosili smo na Koroškem pri Schlosswir-tu v Dollachu, kjer imajo takoj zraven hotela naravni park z zvermi, ogrevan letni bazen, minigolf, igrišča za tenis, možnost »jage« in ribolova. Pozimi pa še lastno smučarsko šolo, drsališče in vlečnice
Mesec dni pred odhodom smo bili že sigurni, da nam bo ta tura oziroma tabor v črnogorskih Prokletijah uspel. Zelja po tem gorovju je bila v nas že dalj časa, manjkalo nam je le denarja in opreme, zato smo jo odlagali iz leta v leto. Nazadnje smo se pa domenili, da bo vsak stroške pokrival sam. Le tako smo lahko izpeljali tisto, kar je vsak od nas želel — videti in doživeti Prokletije.
Z Bertosom sva dalj časa zbirala in preučevala gradivo, ki smo ga imeli na razpolago, zato smo že veliko pred odhodom poznali to gorovje. Tako sva tudi izdelala program. Ta je bil približno takšen: preplezati kakšno prvenstveno smer, narediti nekaj ponovitev in v lepem vremenu osvojiti severno steno Kopja, ki je bila že dalj časa problem številka ena v Prokletijah.
Vso opremo, plezalno in osebno, smo spakirali v pakete. Skupaj jih je bilo devet, težkih po 20 kg. Spakirali smo vse, razen aparatov, daljnogledov in voki-toki-jev. Ta roba je bila za nas vse preveč dragocena in smo jo raje nosili s sabo. Vse pakete smo poslali po pošti do Gusinja, zadnje vasi ob vznožju Prokletij.
20. avgusta zjutraj smo odrinili na pot. Najprej do Zagreba, nato pa z letalom do Titograda. Ze na začetku poti sta nas spremljala dež in hladno vreme. V Titogradu nas je na srečo čakal Franj in stric, ki nas je po najkrajši poti vodil do svojega doma. Kljub temu smo bili premočeni do kože. Na srečo smo se tam lahko posušili, postregel pa nam je s specialiteto — duvečem — pripravljenim po črnogorsko. Tukaj smo potovalni načrt morali malo spremeniti. Zaradi dežja smo naprej odrinili le Bertos, Marjan in jaz. Z avtobusom smo potovali skozi Ivangrad, Plav in pozno zvečer prišli v Gusinje. Bili smo že pošteno utrujeni, saj smo bili na nogah celih 20 ur, zato smo najprej poiskali prenočišče in hrano. Zjutraj pa smo le začeli s pravim delom odprave. Na pošti smo dvignili pakete, nato pa se je začelo mešetarjenje z nosači. Na koncu smo se le domenili za ceno 15 starih tisočakov. Vse pakete smo natovorili na konja in osla. Tukaj se je drugim pridružil še en velik pa-
ter sprehajanje na smučeh. Sposodite si lahko smuči, sanike, vozijo vas lahko s sankami s konjsko vprego in celo kegljate na ledu lahko. In ta Dollach je približno tako velik kot Kotlje, Schlossvvirt pa mogoče tako kot hotel Viator na Rimskem vrelcu. O, kje smo še mi in naš ljubi turizem.
Proti domu je šlo hitro in iprej ko smo se razšli, smo si na Poljani povedali, da smo pravzaprav veliko novega videli, da smo zadovoljni, da so nam občinska zveza za telesno kulturo in posamezni kolektivi omogočili to strokovno ekskurzijo in si tudi obljubili, da bomo vsak po svojih najboljših močeh še naprej delali za razvoj množičnega športa in športne rekreacije v naši dolini.
ket, saj sva bila z Bertosom zadolžena za nakup hrane. Na srečo je dež prenehal, oblačno pa je bilo še vedno. Okrog poldneva smo odrinili na pot v okrog 12 km oddaljeno ledeniško dolino Grbajo. Med potjo žal nismo videli skoraj ničesar, saj je bila oblačnost zelo nizka in smo lahko le slutili, kaj je okrog nas. Po dobrih dveh urah in pol smo bili na cilju naše poti, na drugi livadi doline Grbaje. Zopet je začelo deževati, zato smo morali pohiteti s postavljanjem šotorov. Pošteno smo delali, saj smo do večera morali postaviti vse šotore oziroma pripraviti tabor za daljše bivanje. Kljub temu da smo bili mokri do kože, smo neprekinjeno delali do večera. Zadovoljni z opravljenim delom smo zakurili velik ogenj, posedali okrog in nestrpno pričakovali prihod druge trojke: Rudija, Franje in Jožeta. Ze dolgo je bila tema, ko smo zaslišali oddaljene glasove. Dež je prenehal, zato smo jim šli naproti. Snidenje je bilo takšno, kot da se nismo videli tedne in ne le nekaj ur. Še pozno v noč smo sedeli okrog ognja, preklinjali slabo vreme in kovali načrte za naslednje dni.
Vstali smo pozno, šele okrog sedmih, nato pa se začeli pripravljati za prvo turo. Vsi smo si oprtali težke nahrbtnike in se zapodili v strmo reber pod Šupljimi vrati, Karanfilom in Očnjakom. Po dobri uri krepke hoje smo bili tik pod Očnjakom. Kratek počitek, nato pa skozi velik kotel Krošnje do severne stene severnega vrha Karanfila. Tukaj smo nameravali preplezati Beograjsko in Medjimursko smer. Zal nam je. načrt spet prekrižalo vreme. Po steni so tekli celi potoki vode, megla pa je bila tako gosta, da bi bila vsaka orientacija v steni nemogoča. Po krajšem posvetu smo pustili opremo pod steno, pripravljeno za naslednji dan, mi pa smo se spustili nazaj do tabora. Ob pogovoru in štu-diranju gradiva nam je dan minil kar hitro. Zvečer pa se je megla začela dvigati. Upali smo, da nam bo vreme v prihodnjih dneh le naklonjeno.
Upanje ni bilo zaman. Jutro je bilo tako čudovito, kot sem jih le malo doživel v planinah. Nebo je bilo kot umito, okrog in okrog nas pa so bili skalni vrhovi, obliti
z zgodnjim soncem. Na severu je zapiral dolino velik masiv Volušnice, na zahodu Vojuša, prek katere teče jugoslovansko-albanska meja, na jugu pa najmogočnejši masiv Karanfila, Šupljih vrat in drugih vrhov, ki skupaj tvorijo masiv, imenovan Brada.
Tudi ta dan sem malo spremenil načrt. Hitro sem se odločil. Z Marjanom pojde-va v jugozahodno steno Volušnice, ki se dviga okrog 800 do 1000 m navpično nad dolino. Vsi so se strinjali z načrtom. Dobro sem preštudiral steno, medtem pa je Marjan pripravljal opremo. Ker je bila stena dolga in vsa poraščena s šopi trave, sva se odločila za Črnogorsko smer. Ze takrat sem na tihem upal, na kaj več, vsaj na novo varianto te smeri. Nisem pa vedel, kakšen plezalec je Marjan in kako se bova razumela v steni, saj doslej še nisva plezala skupaj, zato o tem raje nisem govoril.
Istočasno kot midva so tudi Bertos, Rudi in Franja odšli po opremo, ki smo jo prejšnji dan pustili pod Karanfilom. Ker je bila stena Volušnice na severni strani doline, njihova pot pa je peljala po južni, so imeli celo steno, ki sva jo nameravala preplezati, kot na dlani in so naju lahko ves čas opazovali celo s prostim očesom. Povezani pa smo bili z voki-toki aparati.
Zagrizla sva se v strmino, vso poraščeno z bukovim grmovjem. Po 20 minutah sva bila že pod vstopom. Razvila sva vrvi in se navezala. Prvi raztežaj sem plezal naprej jaz, medtem ko me je Marjan varoval. Večkrat sem pogledal proti njemu, ker sem hotel videti, kako varuje. Bil sem zadovoljen. Varoval je prav tako, kot smo ga učili. Varovališči. Drugi raztežaj je plezal prvi Marjan. Opazoval sem ga zelo pozorno, saj sem hotel videti vse, šele potem bi se lahko odločil za novo smer. Z vsem, kar sem videl, sem bil zadovoljen. Ko sem priplezal do njega, sva se pogovorila. Tudi on je bil navdušen, saj je ves čas na tihem upal na to možnost in kot mi je pozneje sam rekel, si je ni upal predlagati. Odločitev je bila tu. Vedela sva, kaj s tem tvegava, v tabor pa najine odločitve še nisva hotela sporočiti. Iz Črnogorske smeri sva zavila v levo po poševnem kaminu, ki pa je bil zelo krušljiv in so po meni, ko sem varoval, padali celi slapovi kamenja. Po čeladi mi je bobnelo, kot da bi me obstreljevali. Na srečo je bilo to drobno kamenje, največje pa je bilo kot jajce debelo. Potem pa so pričeli padati debelejši kamni. Pozorno sem jim sledil z očmi in se jim izogibal z gibi telesa. Popolnoma pa se jim nisem mogel izogniti. V koleno sem dobil velik kamen. Zdelo se mi je, da mi je odtrgalo nogo. Bila je čisto mrtva. Na srečo je bilo vrvi konec. Marjan je zabil klin in se udobno namestil za zavarovanje. Moral sem sesti. Pričel sem masirati koleno, ga gibati in kmalu je bilo bolje. To je bila prva nezgoda, ki sva jo doživela, in na srečo ni bila prehuda.
V izmenah sva plezala naprej in prišla na veliko travnato polico. Tukaj sva počivala dobro uro in se nastavljala soncu, ki je dobro pripekalo. Bila sva nekako 300 m nad dolino in razgled je bil čudovit. Voki-toki sem imel odprt, ker sem čakal na zvezo z Bertosom. Kmalu se je oglasil. Bil je navdušen, ker sva se odločila za prven-
Jože Havle
Koroški alpinisti v Prokletijah
stveno. Ker je on bolje videl steno kot midva, nama je lahko pomagal z nasveti, kod naj plezava naprej. Pred nama sta bili še dve tretjini stene. Spet je naprej plezal Marjan. Bil je že za pol dolžine vrvi naprej, ko še vedno ni zabil klina. Zavpil sem mu, da ga naj zabije, pa ni hotel. Rekel je: »Bo že šlo.« Pa sem zavpil, da mu ne dam niti milimetra vrvi več, če ne bo zabil klina. Takrat me je ubogal. Slišal sem udarce s kladivom in po zvoku ugotovil, da je klin dobro zabit. Nato pa je plezal naprej. Nekaj metrov nad klinom pa je nenadoma zdrknil. Občutil sem strašen sunek, ki me je vrgel ob steno. Vrv sem držal čvrsto, saj nisem vedel, kako je z njim, videl pa ga tudi nisem. Zaklical sem: »Si dobro?« Vrv se je zrahljala, zato sem si oddahnil, saj sem vedel, da se je ta padec srečno končal. Našel je dober stop, se priklenil h klinu, nato pa sem jaz pohitel do njega. Na srečo ni bilo hudega. Odrgnjeno je imel nogo in roko, kar je za padec 10—15 m res sreča. Plezala sva naprej in nekje na višini 500—600 m nama je pot zaprl ogromen previs, ki je bil čisto gladek. Morala sva ga obiti, zato sva pričela prečenje v levo. Prvi raztežaj še ni bil hud, potem pa se je pričelo. Stal sem na ogromnem kamnitem bloku in zabijal klin. Čutil sem, kako se ves blok z vsakim udarcem kladiva odmika. Pot mi je pričel liti po celem telesu, toda ne samo od napora. Prečka je bila dolga cele tri raztežaje, to je nekaj manj kot 200 m. Ko sva bila oba na varnem, sem si šele pošteno oddahnil. Izmučena sva bila oba, toda bolj od psihičnega kot fizičnega napora.
Večkrat se je po voki-tokiju oglasil Ber-tos ter naju vprašal, kako gre. Oglasil se je Marjan. Glas se mu je tresel in rahlo je jecljal. Tako je Bertos takoj vedel, da je nekaj narobe. Vprašanja so kar deževala, saj nisva hotela pripovedovati, kaj sva doživljala. Rekla sva samo, da bova povedala, ko prideva v tabor.
Do vrha sva imela še okrog pet raztežajev, kazalo pa je, da bo teh pet najhujših. Pozno je že bilo, tik pred nočjo, zato sva morala pohiteti. Bertos pa je predlagal, da naju pridejo na vrh čakat. Tega sva bila zelo vesela. Oglašati se je začel tudi želodec, saj ves dan nisva jedla drugega kot vsak po pest rozin. Kriv je bil Bertos. Zjutraj, ko sva odhajala iz tabora, sem hotel vzeti s seboj nekaj limon in čokolade. Ni nama pustil, češ da bomo tisto potrebovali za težje ture. Na ta račun smo ga potem vse dni zbadali. Kako sva bila vesela, da naju pridejo čakat, s sabo pa prinesejo hrano in vodo. Ob besedi »voda«, kot da sva dobila novih moči. Zagrizla sva se v steno, kakor da šele pričenjava s plezanjem. Dokaj hitro sva napredovala, toda kmalu naju je ujela noč. Bilo je temno kot v rogu, vedela pa sva, da bo okrog desete ure vzšel mesec. Nebo je bilo jasno in polno zvezd, zato sva se odločila, da počakava mesec, ki nama bo dal vsaj malo svetlobe. Voki-toki sva odpirala vsake pol ure, Jože pa nama je posredoval poročila, kako napreduje trojka, ki naju je šla počakat na vrh. Dolgo nisva vedela, kako je z njimi, končno pa nama je le povedal, da bodo kmalu na vrhu. Moja ura je kazala 9. Torej vsaj še eno uro
bova čakala na mesec. Takrat pa se je iz tabora oglasil Jože in nama povedal, da so zašli in da jih zato tako dolgo ni in da bova verjetno kmalu zagledala luči na vzhodnem vrhu. In res sva jih. Zgodilo pa se je nekaj, čemur sva se tako od srca smejala, da sva se kar tresla. Odslej sva imela aparat ves čas vključen, da sva poslušala, kaj se je pogovarjala trojka s taborom. Ker je bila tema, orientacija pa zelo težka, je Bertos vprašal Jožeta, ki je videl njihove luči na vrhu, kam naj gredo, da pridejo na zahodni vrh, kjer bi morala midva izplezati. Jože pa kot iz topa:
»Če jaz vas gledam, na levo, če pa vi mene, pa na desno.«
Midva sva se smejala, Bertos pa je preklinjal. Na srečo so se prej domenili za svetlobne signale in Jože jih je s temi vodil do najinega vrha. Mesec je začel vzhajati, vrh pa je že bil osvetljen, zato sva se začela pripravljati. Razmigala sva otrdele ude, nepotrebno obleko pa slekla.
V začetku je bilo plezanje v medli svetlobi meseca težko, kmalu pa sva se privadila. Bila sva le še raztežaj pod vrhom, ko nama je pot spet zaprl širok, gladek kamin. Od vseh strani sva si ga ogledovala, druge rešitve pa nisva našla. Marjanu sem rekel, naj zelo dobro varuje, jaz pa sem pričel s plezanjem oziroma »goljufanjem«, kot temu rečemo plezalci, če pridemo v takšno steno, kjer ni kaj prijeti, pa tudi klina ni mogoče zabiti. Dolgo sem se mučil, končno pa le prišel na lažji teren. Zabil sem nekaj varovalnih klinov in poklical Marjana. Njemu je šlo veliko hitreje,
saj se je lahko zanesel na vrv in kmalu je bil pri meni. Nato pa še nekaj metrov po lahkem terenu in bila sva na vrhu. Objemanju in čestitkam ni bilo konca, midva pa sva planila po vodi in čokoladi. Spraševali so naju vse vprek, bila pa sva preveč utrujena, da bi dajala izčrpne odgovore. Smeri sva dala tudi svoje ime: »slovenska«, ker sva bila prva Slovenca, ki sva preplezala prvenstveno v Prokletijah. Nato pa smo se vrnili nazaj v tabor, kjer nas je Jože pričakoval s toplo juho in velikim loncem makaronov z mesom. Kot bi trenil, jih je zmanjkalo, saj je bila lakota huda. Z Marjanom sva si želela le še spanca, zato sva smuknila v spalni vreči.
Naslednji dan je bil zopet lep. Zal pa smo vstali pozno in ni bilo misliti na kakšen vzpon. Po zajtrku, ki je bil okrog 12. ure, sva s Franjo odšla na oglede v Spodnji kotel pod steno Kopja, ostali pa so v dolini vadili tehniko reševanja in spuščanja. Ob pogovoru sva s Franjo hitro prehodila kratek gozd. Od tukaj sva videla skoraj celo steno Kopja, ki se je mogočno dvigala v nebo. Bila je res veličastna, najini aparati pa so »škljocali« kot za stavo. Vzpon po širokem naravnem žlebu ni bil težak in kmalu sva bila pri vodi, ki teče izpod skal, prihaja pa od ledenika v Spodnjem kotlu. Radovednost naju je gnala naprej. Naenkrat se je pred nama odprl v vsej svoji veličini Spodnji kotel, na njegovi levi strani pa cela severna stena Kopja, ki se kot ost dviga dobrih 700 m v nebo. V popoldanskem soncu se je skala svetila, ker je bila mokra od dolgo-
Uspešen vzpon
V gorah	Foto:	M.	Dolinšek
trajnega deževnega vremena. Bil sem razočaran, saj sem upal, da je suha ter da bomo poizkusili osvojiti tudi to steno. Že ob prvem pogledu nanjo pa je upanje zbledelo. Potrebno bi bilo najmanj teden dni, da bi se stena vsaj za silo osušila, mi pa nismo imeli toliko časa. Po voki-tokiju sem Bertosu javljal, kar vidim in po glasu sem čutil, da je razočaran tudi on. S Franjo sva si steno dolgo ogledovala, nato pa sva prekrižarila kotel po dolgem in počez. Bilo je že pozno in zato sva morala nazaj v tabor. Zvečer smo ob tabornem ognju še dolgo v noč debatirali in kovali načrte.
Ponoči se je pooblačilo in zjutraj nas je zbudilo škrabljanje po strehi šotora. Dež je padal kot za stavo in prav nič ni kazalo, da bo v kratkem nehal. In tudi ni. Padal je ves dan in še naslednja dva. V takšnih razmerah je bilo plezanje nemogoče, zato smo bili vsi kar bolni od nedejavnosti.
Proti večeru tretjega dne poležavanja se je megla le pričela dvigati. Tudi dež je prenehal. Tabor je na mah oživel. Vsi smo upali, da nam bo vsaj zadnji dan v Prokletijah dež prizanesel. Posedli smo okrog ognja, pekli ovčje meso na ražnju oziroma koščke mesa, nataknjene na palice, in delali načrt za zadnji dan. Pozno zvečer jo je v tabor primahal mlad poljski študent, otovorjen z dvema nahrbtnikoma. Povedal nam je, da je iz Varšave, da je pred tem bil v naših Julijskih Alpah, kjer je plezal s slovenskimi »haralezci« in »ka-meradi«. Namenjen je bil v Bolgarijo v gore Rile. V Gusinju pa je slišal, da smo Slovenci v Grbaji, zato je prišel k nam. Rekel je, da bi želel z nami kaj splezati. Hitro smo se domenili. Tadej, tako mu je bilo ime, jaz in Rudi pojdemo v Karanfil, v smer »Po kotlih«, Ma,rjan in Franja gresta v Poljsko smer v Volušnici. Bertos, ki je imel poškodovano koleno, in Jože pa ostaneta v taboru. Pripravili smo nahrbtnike, nato pa so nas zvabile tople spalne vreče.
Jutro je bilo res lepo. Pohiteli smo z zajtrkom, nato pa vzeli pot pod noge. Kmalu smo bili v Spodnjem kotlu. Nato pa po ledu do njegovega zgornjega konca, kjer je bil tudi vstop v smer. Hitro smo se navezali. Jaz, Rudi in Tadej. Kmalu je bil prvi raztežaj za mano. Na varovališču je bila široka polica, tako da smo na njej bili vsi trije. Nato smo navezo obrnili. Hitro smo napredovali in kmalu smo bili v Zgornjem kotlu. Razgled iz stene je bil prečudovit. V vsej smeri so sami kamini in plezati jih je pravi užitek. Tadej je rekel, da je bog meril smer po naših vrveh, ker so bili raztežaji tako razdeljeni: 60 m kamina, nato pa široka polica, in spet in spet. Tem njegovim besedam sem se moral smejati, ko pa sem jih povedal Bertosu, je iz voki-tokija prišlo takšno bučanje, da sem ga raje izklopil. Pred nami je bil še zadnji del smeri na Južni vrh. Zelo hitro smo napredovali, saj teren ni bil več težak, in kmalu smo bili na vrhu. Stisk rok, malo počitka, nato pa v novo smer. Prečkanje z Južnega na Veliki vrh. To nam ni delalo preglavic, in ob treh popoldne smo bili že na Velikem vrhu. Od tod smo lahko občudovali albanski del Prokletij, ki je prav tako zelo lep, in zaželeli smo si, da bi nekoč lahko bili tudi tam. Časa pa ni bilo preveč, zato smo hitro zvili vrvi, vso opremo pa strpali v nahrbtnike. Prek Severnega vrha smo se spustili v kotel Krošnje in nato pod Očnjakom do majhne planšarije ali kot jim pravijo domačini, do Katuna, kjer smo si privoščili počitek in prepotrebno vodo. Vključil sem aparat in vprašal Bertosa, kako napredujeta Franja in Marjan. Povedal je, da sta pravkar izplezala in da ju moramo videti. Res smo ju kmalu zagledali na vrhu. Bertos je imel zvezo z njima, zato sem mu rekel, naj naju zveže in pusti, da se sama pogovoriva. Ustregel je moji želji in kmalu sva s Franjo veselo klepetala. Povedala mi je, da sta prvo polovico plezala po »Poljski«, drugo polovico
pa sta delala »varianto« poljske smeri. Veseli smo bili njunega uspeha, pogovor pa je prekinil Bertos in nam naročil, da moramo pohiteti, ker je jedača že hladna. Spet dobra novica, zato smo res pohiteli in v tabor prišli le nekaj minut pred Franjo in Marjanom. Pozno v noč smo se pogovarjali ob ognju, saj smo ta dan hoteli čimbolj nategniti, kajti vedeli smo, da se bomo jutri poslovili od Prokletij.
Jutro je bilo spet čisto kot solza, nikjer nobenega oblačka. Vsi bi še radi ostali kakšen dan, kar pa ni bilo mogoče, saj smo za naslednji dan imeli rezervirane in plačane avionske karte. Morali smo se lotiti pospravljanja tabora. Delo smo si lepo razdelili, da je šlo hitreje. Tudi Tadej nam je nekaj časa pomagal, žal pa se je kmalu poslovil. V slogi je moč! Še enkrat smo dokazali, da je ta pregovor pravilen, saj je tudi dela kmalu zmanjkalo. Pakete smo natovorili na konja in jih prepustili domačinki, ki ga je vodila. Sami pa smo jo mahnili naprej. Med potjo smo si gasili žejo s sočnimi slivami, ki smo jih narabu-tali. Naši paketi pa niso imeli brezhibnih oblik, saj so bili bolj podobni vrečam, zato smo imeli na pošti nekaj problemov. Kljub pregovarjanju in prošnjam smo enega le morali prepakirati. Po celem Gusinju smo iskali primerno škatlo in jo na srečo tudi staknili v majhni trgovinici. Ob slovesu nam je poštni uslužbenec dal majhen poduk: »Nikoli ne sodite pošte po kraju, v katerem je!« Časa smo imeli še dovolj, zato smo se ves popoldan potepali in si ogledovali mestece.
Naslednji dan zgodaj zjutraj smo zapustili Gusinje in seveda tudi Črno goro s Prokletijami, ki nam bodo kljub slabemu vremenu in naporom za vedno ostale v lepem spominu.
Iz šolskih klopi
Matematična točka je kot, ki so mu izdrli oba kraka.
Razlika
Zdravnik ni bil zadovoljen z uslugami avtoservisa, mehanik pa mu je zabrusil:
»Vam je seveda lahko, ko imate vedno opravka samo z dvema modeloma!«
Trinajst cesarjev
Tiberij ni imel rad lizunstva. Nekaj senatorjev je hotelo po njem imenovati november, ker je bil cesar rojen v tem mesecu.
Ker se je Tiberij upiral, so ga spomnili, da se že dva meseca imenujeta po cesarjih — Juliju Cezarju in Avgustu.
»Res lepo!« se je posmehnil Tiberij. »Le kaj boste storili, ko boste imeli trinajst cesarjev?«
Vsaj enkrat
Nemški zdravnik, patolog in politik Rudolf Virchow (1821—1902) je bil pri izpitih zelo strog in je vsakemu, ki se je temu čudil, odgovarjal:
»Zdravnik se mora vsaj enkrat v življenju resno spoprijeti z znanostjo.«
Ljubitelj
Ljubitelj glasbe je človek, ki sliši BB peti v kopalnici, pa pritisne h ključavnici — uho.
Znanost olajšuje življenje, umetnost
ga olepšuje
Ko je pradavni, »opici podobni« prednik današnjega človeka storil prvi zavestni gib, ko si je svojo, takrat še »kosmato« roko podaljšal s kolom ali obtežil s kamnom, da je lahko sklatil zrel sadež z drevesa ali pa pobil svojega nasprotnika bodisi iz samoobrambe ali pa iz potrebe po hrani, takrat se je rodila »znanost«. Tista prva, zavestna kretnja, izhajajoča iz njega samega, saj je bila porojena v njegovi glavi, v njegovih možganih, mu je omogočila to, kar se do današnjega dne še ni posrečilo nobeni drugi »živali«, storiti nekaj nenagonskega, nekaj takega, za kar je poleg »fizične« moči in sposobnosti bilo potrebno še nekaj več. To pa je bila pamet, to je bil razum, podlaga in temelj znanosti. Uporaba razuma, možganov je povzročila to, da se je naš prednik dvignil na stopnjo, višjo od vseh, kar jih je kdajkoli na našem planetu doseglo živo bitje, to je na stopnjo človeka. Čim bolj se je posluževal razuma, čim več je razmišljal, tem bolj je spoznaval, da mu sile prirode ne pomenijo samo nevarnosti in grožnje za njegov obstoj, pač pa mu koristijo in ga celo varujejo.
Spoznal je, da mu je lahko ogenj kljub vsej svoji strašni elementarni uničevalni sili (gozdni požari, strela) vendarle najboljši prijatelj in varuh, seveda le, če ga z razumom uporablja; spoznal je, da ga varuje pred mrazom, da mu preganja temo in z njo strah pred divjimi zvermi, ki so postale sedaj njegove smrtne sovražnice, saj se mu je z uporabo znanja tudi boj za življenjski obstoj spremenil v zavestni, hoteni boj za njegovo ohranitev. Tako se je rodilo znanje in znanost, ki do današnjih dni človeštvu lajša težave in trpljenje, ki ga uporablja, da se po svoji človeški poti dviga vse višje in višje, da sega celo po zvezdah in planetih, čemur smo že, ali pa še bomo priče, mi, njegovi potomci, v letu 1973, odkar uporablja znanost in razum tudi za štetje in merjenje našega časa.
Človek sam pa bi bil zelo nepopoln, pravzaprav sploh ne bi bil človek, če se ne bi razlikoval od živali še po neki drugi stvari: ta stvar pa je umetnost! Človek brez čuta in občutka za to, kar je naj lepše in največje na svetu, sploh ne bi bil človek, pač pa le hladen avtomat, takore-koč »zver«, ki zna misliti in se posluževati znanosti in tehnike za svoj obstoj. »Pravi človek«, je postal šele takrat, ko se je zavestno naučil uporabljati zase še tri stvari. Svoje uho je »navadil« razpoznavati glasove in zvoke v naravi. Začel je »razumevati« pesem gozdov, šumenje voda, žvrgolenje ptic in bučanje viharjev. Še več, sam se je naučil petja, žvižganja in govorjenja, za pomoč pa si je, z uporabo razuma, torej znanosti, izdelal najrazličnejše pripomočke, od piščalke do klavirja, do najnovejše elektronske in stereofonske glasbe.
Potem si je človek »navadil« oko, da je začelo razlikovati barve, šele potem se je lahko razveselil »modrine« neba, iskrečih
se rosnih kapljic v mladem jutru, bleščečih se zvezd ponoči in zlatih sončnih žarkov podnevi. Šele sedaj je znal ločiti mrtve, brezbarvne pustinje od zelenih, prijaznih polj in gozdov. Pa tudi na tem področju umetnosti ni ostal samo pri tem, tudi tukaj je začel s pomočjo znanja in razuma snovati naprej, začel je ustvarjati podobe pokrajin, like in kipe ljudi in živali, obleko in nakit, zmeraj lepše in okusnejše vse do danes, do današnjih dni...
Tretje, kar je človeka postavilo nad živali, pa je to, da je tudi najsilovitejši, najmočnejši nagon vseh živih bitij, to je spolni nagon, uredil in podredil svoji volji in svojim zakonom, ki vladajo v današnji človeški družbi; še več, tudi tega je po svoje umetniško oblikoval in ga oblikuje in izpopolnjuje še naprej ...
Zaključek mojega pisanja naj bo: »Le znanost in umetnost, druga ob drugi, z roko v roki, lahko ohranita človeka v današnjem stehniziranem svetu. Samo obe hkrati ga bosta ohranili fizično in duševno na stopnji človeka!«
Rok Gorenšek
Nepotreben pouk
Angleški pisatelj Horace Walpole (1717 do 1797) ni trpel Montaigna. Vsem, ki so z občudovanjem govorili o njegovih esejih, je pravil:
»To knjigo je napisal pravi dlakocepec. On in njegov Seneka si na vse kriplje prizadevata, da bi nas naučila umreti — edine reči na svetu, za katero popolnoma zanesljivo vemo, kako gre, ne da bi se je bili učili.«
Obup
KAZALO KOROŠKEGA FUŽINARJA
Vse tiste bralce, ki dajejo Koroškega fužinarja vezati, obveščamo, da bodo lahko kazalo zadnjih dveh letnikov (XXII in XXIII) dobili po 15. decembru 1973 na uredništvu.
Izdajata upravni odbor 2elezarne Ravne in skupščina občine Ravne na Koroškem. Ureja uredniški odbor: Jože Delalut, Franc Fale, Marjan Kolar, Frančiška Korošec, Janez Mrdavšič, Jože Rudi, Jože Sater, Drago Vončina, Milan Zafošnik. Odgovorni urednik: Marjan Kolar. Telefon: 86-031, interni 304.
Tisk: CGP Mariborski tisk, Maribor.
Svetloba gora
Foto: M. Dolinšek
Z. P. SLOVENSKE ŽELEZARNE S. O. P. o.
ŽELEZARNA RAVNE
RAVNE NA KOROŠKEM
NAŠI IZDELKI
— valjani profili
— kovano paličasto jeklo
— odkovki
— listnate in spiralne vzmeti
— vlečeno, luščeno in brušeno jeklo
— rezilno orodje
— pnevmatični stroji in orodje
— dvostopenjske ekscentrske stiskalnice od 100 MP do 1200 MP
— univerzalne in kovaške kolenaste stiskalnice od 160 MP do 1200 MP
— škarje aligator za sekanje starega železa
— paketirke za stiskanje starega železa
RAVNE