List 72.
Gojzdnarska in jezikoslovna drobtinica.
Na prošnjo v 59. listu „Novic" so nam prečastiti gosp. fajmošter Anton Ukmar iz Tomaja na znanje dali slovenske imena hrastov, ki so na Krasu navadne, in rekli, da, kolikor je njim znano, med Gorico, Terstora, Reko in Ljubljano rastejo trojni hrasti: i) Gnjelc (quercus robur L. Steineiche), kt daje manjši pa za pitanje prešičev naj bolji želod. 2) Graden (querc. pedunculata, Stiel-oder Sommerei-che); želod njegov je večji pa ne tako dober; les je gladkeji od gnjelca, pa manj terpežen; spomladi zeleni graden 8 do 14 dni prej kakor gnjelc. 3) Cer (querc. cerris, Zerreiche); želod ni nič vreden; les pa je za kole pod zemljo posebno pripraven, ker sčasoma postane terden kot železo, tako, da se naj težje poslopja varno na-nje zidajo; nova cerkev sv. Antona v Terstu stoji na cerovih stebrih. Na gnjelcu se narejajo izrastki terdi in drobni, iz kterih se dobra tinta  nareja;  te  imenujemo pri nas gavke (navadna
286
jim pravijo havke); večje izrastke pa imenujejo šiske in jih natanko ločijo od unih. — Vse te imena poterjuje popolnoma rajnki Corer v svojem rokopisu „od drevne zareje," le grad en loči od belega hrasta ali nitnika (Weise oder Stieleiche) ter pravi: „Pri nas ne ločijo teh dveh hrastov, pa po napak, zakaj grad en ima širje perje, želodov je po dvoie ali troje skup brez recljev, les je bolj rujav in krepak, ki se da rad kalati in je za vse narejščine naj bolji; — nitnik pa je bolj na belo žoltega lesa, enmalo poprej ozeleni ali požene, pa tudi pred zgublja listje, nekaj ožje je od gradnovega; želod posamezno na kratkih repkih ali nitkih viseč rodi in berže od gradna raste.   Je tedaj čvetero razločnih hrastov^.