Mladen HORVAT STIKI HETITOV Z EGEJSKIMI LJUDSTVI Izvleček V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja je H. Guterbock s člankom Tke Hittites and tke Aegean World: Pari 1. Tke Ahkiyawa Prob- lem Reconsidered ponovno načel temo, ki je že od odkritja prvih hetitskih tekstov in nastanka hetitologije fascinirala vple- tene: vprašanje morebitnih stikov Hetitov z grškim svetom bronaste dobe oz. t. i. vprašanje Ahhiyawe. Podobnost tega ime- na z imenom Ahajaje razdelila znanstve- no srenjo na dva nasprotujoča si tabora. Prvi je s stališča zgodovinske verjetnosti zagovarjal istovetnost Ahhiyawe z miken- skimi Grki, drugi jo je s filološkega stališ- ča zavračal. V svojem članku bom zato povzel kratko zgodovino te debate in svo- je stališče do nje, hkrati pa bom orisal tudi odnose Hetitov s tistimi egejskimi deže- lami, ki sicer niso bile naseljene s prebi- valstvom grškega porekla, so pa zaneslji- vo bile v stiku z mikensko civilizacijo: z deželami, poznanimi Grkom klasične dobe pod imeni Lidija, !(arija, Likija in Troada. Abstract At the beginning of the l 980s, the paper by H. Guterbock entitled The Hittites and Lhe Aegean World: Part 1. The Ahhiyawa Prob- lem Reconsidered reopened a debate which has fascinated Hittitologists ever since the discovery ofthe first Hittite texts and the emergence of Hittitology. It revolves around the possibility of contacts between the Hittites and the Greek world of the Bronze Age ( the so-called »Ahhiyawa que- stion«). The similarity between the names Ahhiyawa and Achaia has divided scho- lars into two opposing camps. The first has insisted on the equation of Ahhiyawa with the Mycenaean Greeks simply on the grounds of historical plausibility, while the other has rejected it with purely phi- lological arguments. The following artic- le will thus recapitulate the history ofthis debate and the author's own point of view, as well as the relations of the Hitti- tes with those Aegean regions which, al- beit not inhabited by Greeks, were cer- tainly in contact with the Mycenaean ci- vilisation, and known to the Greeks ofthe Classical Age as Lydia, Caria, Lycia, and the Troad. Ali so imeli Hetiti, katerih dežela je ležala globoko v notranjosti Male Azije ob reki Kizil Irmak (klasični Halys), stike z ljudstvi egejskega področja, in kakšne narave so bili ti stiki? Odkar je Emil Forrer v dvajsetih letih prejš- njega stoletja zatrdil, daje v hetitskih tekstih odkril omembo Homerjevih Ahajcev1, se je v znanstvenih krogih začela polemika o pravilnosti te teori- 1 Forrer, E.: "Vorhomerische Griechen in den Keilschrifttexten von Bogazkhoi« MDOG 63 (1924a), 1-22; »Die Griechen in den Bogazkkoi-Texten«. OLZ 27 (l 924b), 113-118. 70 Keria V - 1 • 2003 je. Dokumenti iz hetitske prestolnice Hattuše kot eno izmed pomembnej- ših dežel, s katerimi so imeli opraviti hetitski vladarji, omenjajo kraljestvo, katerega imeje bilo v klinopisu zapisano kotAhhiyawa. Na podlagi tegaje Forrer prišel do zaključka, daje bila to hetitska oblika zapisovanja grškega imena Achaiwia - arhaične variante za Achaia. Nedolgo zatem so drugi eminentni hetitologi pričeli spodbijati njegove trditve. 2 l 932je F. Sommer s čisto filološkega gledišča zavrnil možnost enačenja in namesto tega postavil svojo hipotezo, kije v Ahhiyawi videla samo še eno izmed anatolskih kralje- stev. 3 Sommerju so nato sledili drugi jezikoslovci in zgodovinarji s svojimi teorijami glede geografske lege Ahhiyawe: nekateri so podpirali njeno isto- vetnost z Ahajo, drugi so jo še naprej odločno zavračali. Prvi je Forrerja pod- prl F. Schachermeyr v delu HethierundAchaer (MAOG 9, 1-2, 1935), najbolj vneta pristaša »grške teorije« pa sta bila D. L. Page, kije Ahhiyawo istovetil z Rodosom, in G. L. Huxley, kije v deželi in njenih vladarjih videl kar celinsko Grčijo pod vodstvom Miken.4 Med nasprotnike teze pa so spadali Steiner ter Macqueen in Mellaart, ki sta Ahhiyawo postavila v Troado oz. v Trakijo.5 V zadnjem času spet prevladujejo tisti, ki sodijo, daje Ahhiyawa morala biti v taki ali drugačni zvezi s svetom mikenskih Grkov.6 K temu so pripomogle tako nove interpretacije relevantnih tekstov kot tudi najnovejši arheološki dokazi o mikenskih stikih z zahodno Anatolijo in najdbe hetitskih predme- tov v egejskem področju in celinski Grčiji.7 Prvi izpričani stik Hetitov z Ahhiyawo sodi v začetek 14. stoletja pr. Kr. V dokumentu, kije poznan pod imenom Obtožba Madduwate8 (gre naj- Friedrich,].: "Werden in den hethitischen Keilschrifttexten die Griechen erwahnt?« Kleina- siatische Forschungen l. l (1927), 87-107; Goetze, A.: oc. E. Forrerja v: Forschun- gen l. 2 (1929), OLZ 33 (1930), 285-292. 3 Sommer, F.: Die Ahhiyawa Urhunden. (1932). 4 Page, D. L. (1959): History and teh Homeric Jliad; Huxley, G. L. (1960): Achaeans and Hittites. Steiner, G.: »DieAhhiyawa-Frageheute«. Saeculum 15 (1964), 365-392; Macqueen,J. G.: »Geography and history in western Asia Minor in the second millenium B. C.«. An.St. 18, 169-185; Hittites and theircontemporaries in Asia Minor (1986);]. Mellaart: Anato- lian trade with Europe and Anatolian geography und culture provinces in the late Bronze age. An.St. 18 (1968), 187-202. 6 J ewell, E. R. (197 4): The archaeology and History oj westem Anatolia during the second millenium B. C.; Guterbock, H. G.: »The Hittites and the Aegean World: Part 1: The Ahhiyawa problem reconsidered«. AJA 87 ( 1983), 133-138; »Hittites and Ahhaeans: A new looh«. Proceedings of the American Phiolosophical Society 128 (1984), 114-122; Mellink, M. J.: »Archaeological comments on Ahhiyawa-Achaians in western Anatolia«. AJA 87 ( 1983), 138-14; Guterbock, H. G. ( 1986): Troy and the Troyan War. 7 Houwink ten Cate, Ph. H. J.: »Sidelights on the Ahhiyawa question from Hittite vasal and royal correspondence«.JEOL 28 (1983-84), 33-79; Guterbock, H. G.: »A new look at one Ahhiyawa text«. Fs. Alp (1992), 235-243; Ciine, E.: „Hžttite objects in the bronze age Aegean«. An.St. 41(1991),133-143. 8 KUB XIV l+KBo XIX 38 (= CTH 147). Gre za enega od dokumentov, ki omenjajo ~'vfladen Horvat: Stiki Hetitov z egejskimi ljudstvi 71 brž za kopijo pisma hetitskega kralja vazalnemu vladarju dežele nekje na jugozahodu Male Azije) se omenja neki Attaršiya. Taje v pismu identifici- ran preprosto kot »Mož iz Ahhiye« (starejša oblika zapisa imena Ahhiya- wa). Njegov točen status je zato nekoliko nejasen. Čeprav ga Hetiti očitno niso smatrali za uradno priznanega kralja, pa je vendarle šlo za človeka, ki je bil dovolj pomemben, daje moral prejemnik pisma Madduwata pred njim zbežati in se zateči k Hetitskemu kralju Tudhaliji II. (c. 1400-1375 pr. Kr.). Madduwatova identiteta v pismu sicer ni zabeležena, vendar je glede na obsežno (oboroženo) spremstvo, ki mu je sledilo v izgnanstvo, najbrž bil vladar ene izmed lokalnih državic na jugozahodu Male Azije, verjetno na področju klasične Karije. Hetitski kraljje begunca sprejel in ga postavil za vazalnega vladarja obmejne pokrajine, z nalogo braniti območje pred hetitskimi sovražniki. Toda novi vazal se je kmalu izkazal za ambicioznega človeka, ki se ni zadovoljil z vlogo, ki mu je bila dodeljena. V poskusu us- tvariti lastno neodvisno kraljestvo, se je zapletal v nenehne vojne s sosedi, za katere ni imel (vsaj uradno) privolitve svojega suverena Tudhalije. Prva izmed teh vojn je bila napad na Arzawo, najmočnejše kraljestvo na zahodu Male Azije in glavnega nasprotnika Hetitov na tem področju (najbrž v ve- liki meri istovetna z ozemljem kasnejše Lidije). Napad se je končal skata- strofo za Madduwato, ki gaje pred predčasnim koncem kariere rešila samo naknadna intervencija hetitske vojske. Nedolgo zatem se je na sceni po- novno pojavil Attaršiya, kije napadel Madduwato. Prvi neposredni stik He- titov z Ahhiyawo je bil tako vojaški spopad, ki se je končal z umikom Attar- šiyevih čet in ponovno postavitvijo Madduwate na mesto lokalnega vladar- ja. Le-ta pa Hetitom za to ni pokazal nobene hvaležnosti, ampak se je pove- zal z upornima mestoma Hinduwa in Dalawa, ki sta verjetno ležali v deželi, ki so jo Hetiti imenovali Lukka in je po mnenju večine hetitologov istovet- na s klasično Likijo (in Karijo).9 Ko je tako utrdil svoj položaj, je začel na svojo stran zlepa ali zgrda pridobivati vse več dežel v soseščini. S spretnimi mahinacijami seje uspel polastiti celo prestolaArzawe, vse akcije, tudi tiste proti deželam, ki sijih je hetitski kralj lastil kot svoje vazale, pa je v začetku uspešno prikazoval kot skrb za hetitske interese. Zadnji korak v procesu izgradnje neodvisne države na zahodu Male Azije pa je bila pomiritev in sklenitev zavezništva s starim sovražnikom Attaršiyem. Z napadom na Ala- šijo (ime za Ciper v bronasti dobi) s strani obeh zaveznikov in protestom novega hetitskega kralja Arnuwande (c. 1375-1360 pr. Kr.), da gre za nje- hetitska kralja Tudhalijo in Arnuwando. Sprva so jih datirali s koncem 13. st. pr. Kr., v čas Tudhalije N. in Arnuwande III. in naj bi pričali o upadanju hetitskega vpliva v Anatoliji neposredno pred propadom hetitske države. Danes pa je zaradi določe­ nih jezikovnih značilnosti in nekaterih zgodovinskih dejstev bolj uveljavljeno mne- nje, da so dejansko 150 let starejši in sodijo v čas Tudhalije II. in Arnuwande I. 9 Garstang,J. & Gurney, O. R. (1959): The geography ofthe Hittite empire; Bryce, T. R.: »The Lukka problem-and a possible solutionu.JNES 33 (1974), 395-404. 72 Keria V - 1 o 2003 govo deželo 10 , se konča ohranjeni del dokumenta. Konec zgodbe tako os- taja neznan, klub temu pa gre za izredno pomemben vir, saj imamo verjet- no v poročilu o teh dogodkih prvo pričevanje o začetku vzpostavljanja ne- posredne kontrole mikenskih Grkov nad deli maloazijske obale, kije ka- sneje arheološko bogato izpričana v krajih kot so Milet, Iasos, Knidos ... Najbrž že konec Arnuwandove vladavine je hetitska država zapadla v resno krizo (dogodki iz Obtožbe Madduwate bi utegnili biti njeni prvi zna- ki, čeprav dejanskih dokazov za to spričo fragmentarnega stanja dokumenta ni), ki je pod njegovim naslednikom skoraj privedla do njenega popolne- ga uničenja. 11 Pokrajine na zahodu, ki so bile prej vsaj formalno podložne Hetitom, so postale neodvisne, zato so bili tudi stiki z Ahhiyawo začasno prekinjeni. Dežela se spet omenja šele v dokumentih iz časa Muršilija II. (c. 1321-1295 pr. Kr.). Prvije zelo slabo ohranjen tekst12, ki omenja Mur- šilijevega očeta Šuppiluliumo, mater ter izgon v deželo Ahhiyawa. Tekst so sprva razlagali kot dokaz, daje bila Muršilijeva mati, kraljica Henti, kije nenadoma izginila iz virov kmalu po začetku vladanja svojega moža, izgna- na v Ahhiyawo, daje Šuppiluliuma tako dobil prosto pot za diplomatsko poroko s hčerjo babilonskega kralja. Ahhiyawa naj bi torej služila kot eden izmed krajev, kamor so hetitski kralji pošiljali politične nasprotnike in druge pomembne osebe, ki so iz tega ali onega razloga postale nezaželene. Ven- dar pa je v zadnjem času prevladujoče stališče, daje tekst vse preveč poško- dovan, da bi se ga dalo nedvomno interpretirati na ta način. 13 Naslednji dokument je orakelj, ki omenja, da sta bila bolnemu Muršiliju za ozdravi- tev pripeljana kipa božanstev iz Ahhiyawe in Lazpe 14 (k temu imenu se bomo vrnili nekoliko kasneje). Precej pomembnejša teksta v zvezi z Muršilijevo vladavino, ki omenja- ta Ahhiyawo, pa sta dve verziji njegovih Analov: povzetek Muršilijevih oseb- nih vojaških podvigov v prvih desetih letih njegove vlade ter podrobni oris vseh hetitskih vojnih akcij skozi (skoraj) celotno vladavino 15 • Tam zvemo, daje v tretjem letu kraljeve vladavine Uhhaziti, kralj Arzawe, ohrabren s sklenitvijo zavezništva s kraljem Ahhiyawe in z Millawando dal zatočišče prebežnikom iz nekaterih Hetitom podložnih mest (ki so verjetno bila del dežele Lukka - torej Likija-Karija) in prezirljivo zavrnil Muršilijevo zahte- vo po njihovi izročitvi. Tako imamo tu ne samo omembo Ahhiyawe, am- 10 To je tudi prva omemba Cipra v hetitskih virih. Ostaja vprašanje, ali so bili Hetiti, ki nikoli niso sloveli kot pomorsko ijudstvo, res že tako zgodaj sposobni uveijavljati dejansko kontrolo nad otokom, ali pa je šlo le nominalno zahtevo po suverenosti. 11 K.Bo VI 28 ( = CTH 88); Deeds of Suppiluliuma ( = CTH 40). 12 K.Bo XIV 2. 13 Jewell, E. R. (1974), 326; Košak, S.: "The Hittites and the Greehs«. Linguistica 20 (1980), 41. 14 KUB V 6 (= CTH 570). 15 CTH 61. Mladen Horvat: Stihi Hetitov z egejskimi ljudstvi 73 pak tudi prvo omembo kraja, za katerega lahko z veliko mero gotovosti rečemo, daje identičen s klasičnim Miletom. Zavrnitev njegove zahteve je dala Muršiliju povod za vojno proti Arzawi. Na pohodu proti sovražni de- ;~elije hetitska vojska imela priložnost spremljati nenavaden dogodek: strela (verjetno meteorit) je preletela nebo in zadela prestolnico Arzawe-Apašo. Na podlagi podobnosti imen in dejstva, da so kasneje v Efezu častili meteo- rit, je bila postavljena hipoteza, daje bila prestolnica Arzawe predhodnik klasičnega Efeza - torej lahko deželo s precejšnjo mero gotovosti postavi- mo na območje Lidije. Muršilije nato uspel premagati sovražnika, demo- raliziranega spričo pojava, ki so ga razumeli kot božansko intervencijo, in zavzel njegovo glavno mesto. Kralj in del prebivalstva so se pred Hetiti zatekli na otoke. Če je bila Apaša res istovetna z Efezom, bi to lahko bili Samos ali kateri izmed sosednjih otokov, ki so bili v tem času najbrž pod kontrolo kralja Ahhiyawe. Hetiti so porabili vso tretje in četrto leto Murši- lijeve vladavine, da so dokončno zavzeli preostala središča odpora na kop- nem. Uhhazitije medtem v izgnanstvu umrl, enega izmed ajegovih sinov pa je kralj Ahhiyawe najbrž izročil Hetitom. Ta razlaga je odvisna od inter- pretacije Analov, ki so na tem delu močno poškodovani. 16 Če je razlaga pravilna, kralj Ahhijawe očitno ni bil pripravljen na odkrit spopad s Hetiti. Njegov cilj je bil najbrž le izkoriščati spore Hetitov z državami zahodne Male Azije za zagotovitev določenega strateškega vpliva in morda ugodnej- šega položaja za trgovino, ne pa teritorialna širitev. Zaveznikom je zato nudil komaj kaj več kot moralno podporo, ko pa so po porazu postali po- litično breme, se jim je odrekel. Muršilijev pohod je zadnja neposredna omemba Arzawe v hetitskih virih. Dežela, iz katere je hetitski kralj po zma- gi deportiral velik del prebivalstva, je bila vsaj deloma najbrž razkosana in posamezni deli dodeljeni sosednjim državam, ki so bile lojalni vazali Heti- tov, nimamo pa nobenih podatkov, kaj se je zgodilo z ostankom nekoč mogočnega kraljestva, ki nekaj časa s Hetiti tekmovalo za prevladujočo vlogo v Anatoliji 17• Na povratku je Muršilija čakala še ena naloga. Manapa-Tarhunda, vla- dar Dežele reke Šeha, seje povezal zArzawo proti Muršiliju, navkljub dejs- tvu, daje svoj prestol dolgoval hetitskemu kralju. Ker so mu namreč bratje po očetovi smrti stregli po življenju, je moral zbežati v deželo z imenom Karkiša, ki je bila podložna Hetitom. Ko je eden izmed njegovih bratov nato v neznanih okoliščinah prelomil vazalno prisego hetitskemu kralju, je Muršilijev predhodnik Arnuwanda II. Manapa-Tarhundo vrnil v deželo in mu izročil oblast. Ko seje hetitska vojska bližala njegovi deželi,je Mana- 16 Omenja se sin kralja Arzawe, kije z otoka odšel h kralju Ahhijave, nekdo, ki gaje Muršili poslal z ladjo in privedba neke osebe in beguncev. 17 Heinhold-Krahmer, S. (1977): Arzawa, Untersuchungen zu seiner Geschichte nach den hethitischen Quellen. 136-147, 243. 74 Keria V - 1 ° 2003 pa-Tarhunda, poučen z usodo svojega zaveznika, takoj kapituliral in izrazil pripravljenost, da spet postane hetitski vazal. Muršili, ogorčen nad njego- vo nehvaležnostjo in izdajstvom, sprva o tem ni hotel nič slišati. Omehčal se je dozdevno šele po prošnjah Manapa-Tarhundove matere, ki je prišla v hetitski tabor prosit milost za svojega sina in deželo. Zaradi podobnosti imena Karkiša s Karijo so jo včasih skupaj z Deželo reke Šeha postavljali na jugozahod Male Azije. Zahvaljujoč novi interpretaciji dokumenta KUB XIX 5 (= CTH 191) + KBo XIX 79 (h kateremu se bomo še vrnili) pa danes velja, daje reka Šeha istovetna s klasičnim Kaikosom v Miziji, Karkiša pa je najbrž ležala nekje na področju Helespontske Frigije. Tako je bila za Mur·· šilija skoraj vsa egejska obala Male Azije pod oblastjo Hetitov. V času Muršilijevega naslednika Muwatalija II. (c. 1295-1272 pr. Kr.) se v dveh dokumentih 18 omenja dežela, ki so jo Hetiti imenovali Wiluša, ter njen vladar Alakšandu. Prva omemba tega imena sodi sicer že v dobo Tud-- halije II. V njegovih Analih sta bili del protihetitske koalicije 22 dežel z imenom Aššuwa tudi Wiluša in Taruiša - domnevno hetitske verzije imen Hios, Troja ter Paris-Aleksander. 19 V vazalni pogodbi je med drugim kratek povzetek zgodovinskih odnosov med Wilušo in Hetiti od najzgodnejših časov, vendar nič takega, kar bi potrdilo identifikacijo dežele s Trojo (ali celo Alakšanduja s Parisom). Zato so nekatere kasnejše razprave Wilušo umeščale na jugozahod ali v notranjost Male Azije. K določitvi geografske lege dežele in potrditvi domneve, da gre najbrž res za Troado,je najbolj prispevala nova interpretacija pisma Manapa-Tarhunde hetitskemu kralju (najbrž Muwataliju) .20 Njegova glavna temaje namreč napad hetitskega odpadnika Piyama- raduja na Lazpo, ki je bila del Manapa-Tarhundovega kraljestva. Piyama- radu je najbrž zavzel Wilušo, kije bila v prijateljskih odnosih s Hetiti. To je očitno ogrozilo Manapa-Tarhundo, kij o je skušal osvoboditi, a brez uspe- ha.21 Piyamaradu se je maščeval z napadom na Lazpo in deportiral del prebivalstva v kraj pod nadzorom nekega Atpaša. Zanj iz poznejših virov vemo, daje bil vazal vladarja Ahhiyawe v Millawandi-Miletu. 22 Ker so bili deportiranci po lastni izjavi tja prepeljani po morju,je Lazpa skoraj gotovo identična z otokom Lezbos. Pri Deželi reke Še ha, za katero iz pisma vemo, daje ležala bliže hetitski prestolnici Hattuši kot Wiluša, gre torej za Mizijo, 18 CTH 76 (pogodba med Muwatalijem II. in Alakšandujem iz Wiluše); KUB XIX 5 + KBo XIX 79 (= CTH 191) (pismo Manapa-Tarhunde, vladarja Dežele reke Šeha Muwataliju II.). 19 Forrer, E. (l 924a); Kretschmer, P.: "Alakšanduš, Konigvon Vilušaa. Giotta 13 (1924), 205-213; Goetze, A. (1924): Kleinasien zur Hethiterzeit. 20 Ph. H.J. Houwink ten Cate (1983-84). 21 To je hipotetična rekonstrukcija dogodkov (T. R. Bryce (1998): Tke kingdom ofthe Hittites). 22 KUB XIV 3 (Tawagalawaševo pismo). Mladen Horvat: Stiki Hetitov z egejskimi ljudstvi 75 Wiluša pa je v tem primeru lahko le Troada. Na hetitsko zahtevo po vrnitvi deportirancev,je Atpaš navkljub Piyamaradujevemu nasprotovanju nazad- nje izpustil podložnike hetitskega kralja, ne pa tudi Manapa-Tarhundovih. Nadaljevanje zgodbe spet ni ohranjeno. Pogodba med Muwatalijem in Alak- šandujem pa dokazuje, da se je Wiluša spet vrnila v hetitsko sfero, vendar tokrat ne več kot zavezniška, temveč vazalna država. Čeprav Ahhiyawa v nobenem od teh dokumentov ni direktno omenje- na, pa v njih spet lahko zasledimo ponavljanje iste zgodbe: kralj Ahhiyawe, oz. njegovi podrejeni nudijo politično in logistično podporo upornikom proti hetitskim vazalom na maloazijskih obalah, vendar pa se izogibajo odkriti vojni s hetitskim kraljem. Spričo pripravljajočega se obračuna z Egiptom za nadzor nad Sirijo tudi Muwataliju ni bilo do stopnjevanja na- petosti. Manapa-Tarhunda, ki gaje Atpaš, sodeč po zavračanju vrnitve nje- govih podložnikov, in drugih poniževanjih, na katera namiguje pismo, imel za glavnega krivca za izbruh sovražnosti, je bil nedolgo po teh dogodkih odstavljen in izgnan. 23 To je bila najbrž hetitska koncesija Atpašu in kralju Ahhiyawe v zameno za prenehanje podpore Piyamaraduju in drugim mo- rebitnim upornikom. Verjetno najpomembnejši dokument v zvezi z odnosi Hetitov z Ahhi- yawo pa je t. i. Tawagalawaševo pismo - pismo hetitskega kralja kralju Ah- hiyawe. Ohranjena je samo zadnja izmed treh tabel, tako da ne vemo niti imena prejemnika, niti naslovnika. Navkljub temu gre za enega najdaljših znanih hetitskih tekstov - 275 vrstic. Pismo so od odkritja naprej različno datirali v čas Muršilija II., Muwatalija II. in Hattušilija III. V zadnjem času prevladuje mnenje, daje od vseh naštetih najverjetnejši kandidat prav Hat- tušili (c. 1265-1238).24 Vsebina ohranjenega delaje pritoževanje hetitskega kralja nad ravna- njem že prej omenjenega Piyamaraduja, kije z očitno podporo kralja Ah- hiyawe vpadal globoko na hetitsko ozemlje in odvažal ljudi in premoženje. Na začetku izvemo, da so se prebivalci nekaterih mest v deželi Lukka (Liki- ja), ki jih je napadel neznani sovražnik (najbrž Piyamaradu), obrnili za pomoč k nekemu Tawagalawašu, za katerega lahko iz konteksta razbere- mo, daje bil brat kraljaAhhiyawe (od tod tudi ime dokumenta). Drugi del prebivalstva pa je zaprosil za pomoč Hattušilija, kije bil najbrž njihov vsaj formalni suveren. Med potjo je hetitski kralj prejel sporočilo od neimeno- vane osebe (verjetno Piyamaraduja), ki je želela postati njegov vazal. Če­ prav mu je Hattušili poslal nasproti prestolonaslednika z garancijami za njegovo varnost, je ta zavrnil prihod k Hattušiliju, ter zahteval, da se mu 23 KUB XXI 33 (= CTH 387; tekst iz časa Muwatalijevega naslednika Urhi-Tešuba, ki dovoljuje Manapa-Tarhundi vrnitev v domačo deželo). 24 Singer, I.: "Westem Anatolia in the 13. century B. C. according to the Hittite sources«. An.St. 33 (1986). 76 Keria V - 1 o 2003 takoj na kraju samem dodeli kraljestvo. Ker hetitski kralj na to ni pristal, je neimenovani še pred prihodom hetitske vojske zapustil kraj dogajanja in se umaknil v Millawando. Nekoliko kasneje v pismu zvemo, daje kot odgo- vor na neko prejšnje Hattušilijevo pismo kralj Ahhiyawe odgovoril, daje naročil Atpašu v Millawandi, naj Piyamaraduja izroči Hetitom, zato bo he- titski kralj nadaljeval pot v Millawando, kjer bo osebno nadzoroval izroči­ tev. Vendar pa je ob prihodu izvedel, da sta tako Piyamaraduš kot Tawaga- lawaš z ladjo zapustila mesto. Iz pisma lahko razberemo nekaj pomembnih dejstev o statusu Ahhiya- we in o njeni lokaciji. Očitno je, da je Hattušili kralja Ahhiyawe smatral za sebi enakega. Da to ni bila samo vljudnostna fraza, vidimo po opravičujo­ čem tonu pisma. V njem hetitski kralj kralju Ahhiyawe spravljivo ponuja več možnosti za razrešitev trenutnega konflikta: izročitev Piyamaraduja, internacijo in prepoved nadaljnjih vpadov na hetitsko ozemlje, ali pa iz- gon v tretjo deželo. Navkljub očitkom ni zaznati nobene grožnje; nasprot- no, Hattušili se celo opravičuje zaradi vstopa v Millawando, kije bila očit­ no pod kontrolo kralja Ahhiyawe. Ker so bili Hetiti običajno že za manjše žalitve, kot je bila očitna podpora in vztrajno nudenje zatočišča uporniku, kije plenil po njihovem ozemlju, pripravljeni začeti vojno, je bil za tovrst- no spravljivost lahko le en razlog: Ahhiyawa je bila očitno izven dosega. Vzrok za to pa je bil lahko samo njen geografski položaj - doseči jo je bilo možno le po morju, kakor priča odhod Piyamaraduja in Tawagalawe iz Millawande. Čeprav sami Hetiti niso bili ravno priznana pomorska sila, pa so mnogi njihovi vazali v Siriji in Mali Aziji posedovali mornarico. Ker tega ni bilo možno izkoristiti proti Ahhiyawi, lahko sklepamo: l. da je bila predaleč od anatolske obale - torej bližnji otoki, npr. Rodos, najbrž ne pridejo v poštev kot njeno središče; 2. hkrati pa je morala sama imeti znatno pomorsko moč. Vse to pa se ujema s tistim, kar vemo o mikenski Grčiji v 13. stoletju pr. Kr. Vmešavanje Ahhiyawe v anatolske zadeve se je nadaljevalo tudi pod zadnjimi hetitskimi vladarji. Tako imamo iz časa Tudhalije IV. (c. 1238- 207 pr. Kr.) ohranjen dokument o uporu v Deželi reke Še ha. 25 Tam se je prestola polastil neki Tarhundaradu, ki se je pri tem zanašal na pomoč kralja Ahhiyawe. Čeprav je Sommer tekst razumel kot dokaz o njegovem delovanju na ozemlju Male Azije26in s tem potrditev o lokaciji dežele na anatolskih tleh, se ga da razlagati tudi drugače.27 Celo v primeru, da gre res za prvi primer neposredne prisotnosti kralja Ahhiyawe na tem področ­ ju, to še ne dokazuje, daje dežela zato res ležala v Mali Aziji (lahko je šlo 25 KUB XXIII 13. 26 F. Sommer (1932). 27 H. Guterbock: nA new look at one Ahhiyawa lexl«. F. Alp ( 1992), 235-243. Mladen Horvat: Stihi Hetitov z egejskimi ljudstvi 77 preprosto za pomorsko ekspedicijo z Millawando kot izhodiščem). Tudha- lija je uspešno zadušil upor in na prestol postavil sebi zvestega člana legi- timne dinastije. Nekoliko poznejši dokument, ki se posredno nanaša na Ahhiyawo,je t. i. pismo Millawata. 28 Po najnovejši interpretaciji 29 gre za Tudhalijevo pi- smo vladarju Milawate ( = Millawanda), Atpaševem u nasledniku, ki je s po- močjo hetitskega kralja zasedel prestol in postal njegov zaveznik. V tekstu Tudhalija poziva sicer neimenovanega zaveznika, naj mu pomaga pomaga na prestol Wiluše znova postaviti nekega Walmuja, kije bil med protihetit- skim uporom izgnan in se je očitno zatekel k prejemniku pisma. Če je interpretacija točna, je konec 13. stol. pr. Kr. Millawanda spet postala za- veznik Hetitov, kar bi pomenilo hud udarec za Ahhiyawo, kije s tem izgu- bila poglavitno oporišče svojega vpliva v Mali Aziji. Da hetitski odnosi z Ahhiyawo v tem času niso bili najboljši, priča tudi pogodba med Tudhalijem in Šaušgamuwo, kraljem dežele Ammuru (da- našnji severni Libanon in del južne Sirije). 30 V njej se sprva kot eden izmed »Velikih kraljev« (vladarji Egipta, Asirije in Babilona), po statusu enako- vrednih hetitskemu, omenja tudi kralj Ahhiyawe. Vendar pa je nato iz nez- nanega razloga zapis izbrisan. Ahhiyawa se omenja tudi v nadaljevanju, v kontekstu ekonomskega embarga proti Asiriji, s katero so bili Hetiti takrat v vojnem stanju. Šaušgamuwi je bilo zato prepovedano, da bi v njegovih pristaniščih pristajale ladje iz Ahhiyawe. To je zadnja omemba Ahhiyawe v hetitskih tekstih. Nedolgo zatem so se začeli naznanjati prvi znaki krize, ki je pripeljala do propada hetitske države. Da bi zavaroval pomorske zveze z Egiptom, od koder je prihajalo nujno potrebno žito v deželo, ki jo je pestila lakota, je Tudhalija v prvi izpričani pomorski operaciji v hetitski zgodovini zavzel Ciper. 31 Tudi nje- gov naslednik Šuppiluliuma II. (c. 1205-? pr. Kr.) seje v pomorskih bitkah bojeval proti ladje\ju neznanega sovražnika pred obalo Cipra. Oba sta imela tudi probleme z upori v deželi Lukka, od koder je nekoliko kasneje izvira- lo eno izmed t. i. Pomorskih ljudstev, znanih iz egipčanskih virov. Še eno izmed le-teh pa so Egipčani imenovali Akaiwaša-verjetno istovetni s hetit- sko Ahhiyawo. Čeprav se je uničenje hetitske države pripisovalo njim, pa dejanskih dokazov za to ni. Vse, kar lahko rečemo o njenem koncu je, daje bila hetitska prestolnica Hattuša požgana od neznanih napadalcev v začet­ ku 12. stol. pr. Kr., ko prenehajo vsi pisni viri. Kaj lahko iz vsega navedenega sklepamo o hetitskih odnosih s sosedi z 28 KUB XIX 55 + KUB XLVIII 90 (= CTH 182). 29 Bryce, T. R.: »A reinterpretation oj the Millawata letter in the light oj the new join piece«. An. St. 35 (1985), 13-23. 3° CTH 105. 31 KBo XII 38 (= CTH 121). 78 Keria V - 1 ° 2003 egejskega področja? Najpozneje od začetka 14. stol. pr. Kr. so si Hetiti začeli lastiti suverenost nad deželami na zahodu Male Azije. Pri tem so trčili ob Ahhiyawo, kije istočasno začela širiti svoj vpliv nad istim območ­ jem. Čeprav se zdi, da so bili Hetiti pri tem načeloma uspešnejši, je vzrok iskati v različnih interesih obeh sil. Medtem ko je ideološki sistem hetit- skih vladarjev zahteval neposredno podreditev sosednjih dežel, so bili cilji vladarjev Ahhiyawe omejeni na vzpostavljanje strateških oporišč, od koder so širili svoj vpliv s ciljem zaščite predvsem trgovskih interesov. Kar pa se tiče sodbe o istovetnosti Ahhiyawe z Ahajci in njene geografske lege, pa zagotovo lahko rečemo sledeče: če teorija ne drži, potem moramo sprejeti dejstvo, da sta v istem času na istem prostoru obstajali dve različni civiliza- ciji z zelo podobnim imenom, od katerih je ena - Ahhiyawa - pogosto omenjena v pisanih virih, ni pa zapustila nobenih dokazanih materialnih ostankov, druga- mikenska Grčija - pa ob dokazanem arheološkem mate- rialu ni pustila nobene sledi v pisnih dokumentih, kar je precej malo ver- jetno. Glede lokacije pa je najverjetnejša identifikacija s Kreto, čeprav ne moremo izključiti možnosti, daje Ahhiyawa Hetitom v različnih obdobjih pomenila različna središča mikenske civilizacije, pač odvisno od tega, ka- tera izmed mnogih državic je bila trenutno najvplivnejša. 32 The Contacts of the Hittites with the Aegean Peoples Summary Did the Hittites, a landlocked nation from central Anatolia, have any contacts with the Aegean region and its peoples? This has been a hotly contested issue ever since 1924, when E. Forrer claimed to have discove- red a reference to Homeric Greeks in Hittite texts mentioning a country called Ahhiyawa. Almost as soon as the theory appeared, it was refuted by many prominent Hittitologists, most notably F. Sommer and A. Goetze, who claimed Ahhiyawa was just one of the Anatolian principalities. But there were also those who concurred with Forrer's claims - F. Schacher- meyer and G. L. Huxley. Some scholars later propounded their own theo- ries about the location of Ahhiyawa, placing it in the area of the Troad or Thrace. Recent scholarship mostly agrees with Guterbock that Ahhiyawa must have had some connection with the Mycenaeans, but not all have been persuaded. There are several Hitti te documents in which Ahhiyawa appears. The earliest of them is the so-called lndictment of Madduwata. It dates to the 32 Houwink ten Cate, Ph. H. J.: »Anatolian evidence for relations with the West in the late bronze age«. V: Crossland in Birchall: Bronze age migrations in the Aegean. 1974, 141-161. Mladen Horvat: Stiki Hetitov z egejskimi ljudstvi 79 beginning of the 14'11 century B. C. and recounts Hittite dealings with a certain Madduwata, forced to flee his country by Attarsiya, whom the Hit- tites called Man of Ahhiya(wa). Madduwata was installed asa Hitti te vassal ruler somewhere in southwestern Anatolia; however, he proved to be an ungrateful and overambitious person, who caused serious trouble for his overlord by attacking Hitti te possessions in what appears to have been the area of classical Lycia and Caria. Later he even invaded Cyprus in alliance with his former enemy Attarsiya. The next reference to Ahhiyawa comes from the tirne of the Hitti te king Mursilli, who reigned in the last quarter of the 14tl1 century B. C. He conquered the country of Arzawa, which lay in the area of classical Lydia, with its capi tal Apasa ( classical Ephesus). Relying on the king of Ahhiyawa, it engaged in hostilities against the Hittites and incited the land of Milla- wanda ( classical Miletus) to rebellion, but was defeated and its prince pro- bably handed over to the Hittites by the Ahhiyawa king. In the tirne of the next Hitti te king, Muwatalli II., there occurs a refe- rence to the country ofWilusa and its ruler Alaksandu, which were identi- fied by some scholars with Troy and its prince Paris-Alexandros. While the identity of the latter is somewhat questionable, the identification of the former is probably confirmed by another document. It deals with the at- tack ofthe Hitti te renegade Piyamaradu ona place called Lazpa (the clas- sical island ofLesbos) and mentions Wilusa as well. Probably the most important, and certainly the longest, Hittite text regarding Ahhiyawa is the so-called Tawagalawa Letter. It is the letter of a Hitti te king, most likely Hatusilli III., to the king of Ahhiyawa, whose name is unfortunately not preserved. The letter is named after the first person mentioned in it, which is Tawagalawa, brother of the Ahhiyawa king. A more suitable label, however, would be »the Piyamaradu Letter«, because it is a complaint of the Hittite king to his fellow sovereign in Ahhiyawa about the depredations of Piyamaradu on Hitti te territory, apparently com- mitted with the tacit approval ofthe Ahhiyawa king. The most prominent feature of the letter is the apologetic and conciliatory tone used by the Hittite king to address the king of Ahhiyawa, probably a proof that the country of the latter was a respectable military power beyond Hitti te reach. All this is compatible with the facts known to us about the Mycenaeans of that age. The Hittites remained active in the Aegean area even close to the end oftheir empire, as is proved by the texts from the tirne ofTudhalija IV. He not only successfully suppressed the revolts in the west - namely the land around the Seha River -, and the southwest - Lycia and Caria -, but even managed to establish control over Millawanda-Miletus. The relations with Ahhiyawa remained tense, as can be seen from the trade embargo impo- 80 Keria V - 1 ° 2003 sed ona Hitti te vassal in present-day Lebanon, prohibiting ships from Ah- hiyawa from entering his ports. The last known Hitti te king, Suppiluliuma II., also campaigned in the southwest of Anatolia and fought sea battles off Cyprus, but those were only temporary successes. Soon afterwards, the Hittite capi tal Hattusa was burnt by assailants still not satisfactorily identified, and central Anatolia was plunged in to the centuries of the Dark Ages without any written re·· cords. Finally, there remains to be addressed the question of the identity of Ahhiyawa; do the Hitti te documents provide enough evidence for the iden- tification of that country with (part of) Mycenaean Greece? I believe so, because although the final proofis lacking, the point remains: ifthe equa·· tion is not valid, this entails the coexistence of two distinct civilisations with remarkably similar names roughly in the same region, ofwhich one (Ahhiyawa) is quite well represented in written records but has left no material remains, while the other ( the Mycenaeans) has left substantial archaeological finds but is mentioned in no preserved text. This conclu-- sion, however, is somewhat unlikely. Naslov: Mladen Horvat Ziherlova 4 3 SJ-1000 Ljubljana e-mail: mladenl O@vo!ja.net