Zarja izhala vsak dan razen nedelje in praznikov ob polu enajstih dopoldne. — Naročnina z dostavljanjem na dom alt po pošti K 1'50. Posamezna številka 6 v. Letna naročnina K 18 , polletna K 9-—, četrtletna K 4-50. — Za inozemstvo K 30*—. — Naslov: UpravnlStvo „Zarje“ v Ljubljani, Šelenhurgova ulica St. 6, 11. nadstr. Uradne ure za stranke od H-—^ dopoldan In j: od 6.-7. zvečeij_______________IL Uredništvo v Ljubljani sprejema vse uredniške rokopise, ki jih ne vrača. — UpravnlStvo sprejema naročnino in Inserate. — Nefranklrana pisma se ne sprejemajo. — Cena inseratom; Enostopna petltvrstlca 20 vin., pogojeni prostor 25 vin., poslana in razglasi 30 vin. — Naslov; Uredništvo wZarje“ v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6, II., uradne ure za stranke od 9.—12. dop. in od ‘/26.—'/27. zv. — Reklamacije poštnine proste. Posamezna številka 6 vinarjev. Štev. 35. V Ljubljani, v ponedeljek dne 17. julija 1911. Leto I. Socializem v Pulju. Pulj, 11. julija. Ljubljanski „Slovenec“ oziroma njegov tukajšnji dopisnik se zaradi napredka socialne demokracije tako jezi, da bi moral postati ves črn, če že ne bi bil. Ta jeza mu seveda nič ne pomaga. Puljska socialna demokracija je pri volitvah pokazala, da krepko živi. A če ne bi bili nasprotniki tako en groš sleparili kakor so in če ne bi bili imeli polnih vreč denarja za volitve, bi se bila moč socialne demokracije še veliko bolj sijajno pokazala, pa ne bi šel Eizzi na Dunaj, seveda tudi Laginja ne namesto njega. ^Slovenčevemu" dopisniku se zdi neumevno, da se je mogla protimilitaristična socialna demokracija vgnezditi v tako vojaškem mestu kakor Pulj. Ne bi se mu bilo treba čuditi, če bi nekoliko bolje poznal delavsko dušo. Pulj je danes vojaško mesto, to je res. Ni pa res, da je to tak dobiček, kakor ga slika klerikalni korespondent. Sreča mesta vendar ne tiči v tem, da ima par tisoč prebivalcev več. Važno je vprašanje, kako se godi temu prebivalstvu. O tem pa znajo puljski delavci peti pesmice, ki niso posebno prijetne. Kdor pazno čita časopisje, pač ve, da je draginja dandanes po vsej državi. Ali nezaslišano je vendar, kako se je vse podražilo v Pulju. Kaj ima delavec od tega, da leže v vojni luki velikanske ladje ali pa da porabi vojaščina cele vlake volov? Zato se delavec vendar ne more najesti mesa in vesel mora že biti, če se more sploh najesti krompirja in zelenjave, to se pravi, če more preslepiti svoj želodec, da je sit. dočim je le za kakšno Uro poln. V Pulju se zidajo nove palače, razkošne itr -ponosne. Proti kolodvoru n. pr. bo kmalu ves kraj izpremenjen, da ga človek, ki je pred petemi ali desetimi leti odšel iz Pulja, sploh ne bi več spoznal. Ali zidarski delavci morajo po vseh teh krasnih stavbah s t a v k a t i, da si pribore malo večji košček kruha zase in za družino. Ostale delavce pa gonijo palače bolj-inbolj iz mesta, pa v kmečko okolico in v vedno slabša stanovanja. Kaj ima puljsko delavstvo zahvaliti militarizmu ? „Slovenec“ vprašuje, kaj bi bilo z ogromnim številom arzenalskih delavcev, če se ne bi gradile in popravljale orjaške ladje. Vprašanje je tako staro in odgovorili smo na to že tolikokrat, da se le blamira, kdor še tako vpra- šuje. A če res nima nobene iznajdljivosti, bi mu sami lahko pomagali. Naj bi n. pr. vprašal, kaj naj bi bilo z velikanskimi ladjami, če bi se odpravila vojna. To bi bilo vsaj neuoliko novejše vprašanje. Bogaboječi gospodje si tukaj ie preveč belijo glave z delavskimi skrbmi. Potreb je na svetu še dosti in za vse tiste roke, ki ne bi izdelovale morilnega orodja, bi bilo dosti dela, če ne bi bila družba urejena le za profit kapitalistov. Ali kdo bolj brani to družabno uredbo kakor tisti, ki jim je „Slove-nec“ evangelij ? O teh rečeh, ki jih razume delavec, če je le dva meseca organiziran, naj bi vendar že enkrat molčali. V Pulju so prodajali dovolj teh oslarij Laginje pa Križi pa vsa tista prijazna družba, ki se odeva z imenom N. D. 0. In spoznali so, da na te limanice ne vjamejo pri nas nobenih kalinov več. Kaj hodijo torej s takimi traparijami krošnja-rit v Ljubljano? Pulj je militaristično mesto, zato pa delavsko prebivalstvo tukaj najbolj opaža „blago-dati“ militarizma. Marina se seveda šopiri po Pulju in hoče ukazovati v vseh rečeh, kajpada tudi v civilnih. Ali od čigavih žuljev se šopiri ? Ako nam po „Slovencu“ hinavsko pripovedujejo, da nam marina kaj daje, jim odgovarjamo, da jemlje in jemlje, daje nam pa figo. S „Slo-venčevim" jezikom govoreč bi morali reči, da militarizem in marinizem žre, žre in žre. Vrhunec hinavščine pa je, če zagovarjajo naši klerikalni narodnjakarji militarizacijo Pulja s slovanskega narodnega stališča, ker že davno vsakdo ve, da ne uganja marina narodno nič druzega kakor germanizacijo. Kolikokrat so tarnali, da se zida nemški most do Adrije, zdaj mu pa sami postavljajo stebre. Ker enemu ali drugemu kupčija z marino kaj nese, prodaja ta banda vse narodne interese. če postaja Pulj od dne do dne ne bolj slovanski, ampak bolj nemški, ni tega nihče toliko kriv kolikor hinavska klerikalno militaristična narodnjakarija, ki bi bila pripravljena napraviti iz celega Pulja eno samo velikansko kasarno, če bi le kantiue v njej dobila v zakup. Zato pa ta profitarija, če je še tako rdeče-belo-modro pobarvana, zaman pričakuje, da bo speljala socialiste na led. Albanija. Iz malenkostnih uspehov bi Turčija rada napravila, velike, tudi če jim sama ne verjame. Treba je varovati svoj ugled pred zunanjimi državami, ki mora biti omajan, če je minilo že več kakor mesec dni, odkar so iz Carigrada poslali vest po svetu, da je vstaja končana, pa se danes izkazuje, da je ravBO narobe, ker je upornost Arbanasov danes večja nego je bila v začetku. Politika Torgut Šefket paše, ki je hotel puntarje ugnati in če bi bilo treba pokončati z ognjem in mečem, ni imela uspeha, ker je Rusija zagrmela „Stoj 1“ in ji je Avstrija, četudi bolj prijazno, sledila. Politika obljub je pa ravno tako neplodna, zakaj begunci se nikakor nočejo vrniti iz črne gore, po siednji in južni Albaniji se pa širi upor od dne do dne. Štirideset članov plemena Selce, ki so bili obkroženi od turškega vojaštva, se je podvrglo, par malisor-skih družin se je vrnilo domov. Kaj pomeni vse to vpričo trdovratnih bojev, o katerih molče vsa oficielna poročila, pa je vendar znano, da so povzročili Turkom občutne izgube 1 Vstaši mislijo, da je prišel čas, ko se mora odločiti usoda Albanije. Zato ne marajo nobenega kompromisa in odklanjajo vse turške ponudbe, ki jim ne dajejo, kar zahtevam. Glavna zahteva pa je avtonomija Albanije, beseda, ki bi bila v stari Turčija nezaslišana, pa se zdi tudi Maloturkom kakor klofuta. Carigrajski časopisi objavljajo brzojave županov in odličnjakov iz Ferizoviča, Skoplja, Džibre in drugih mest, ki zahtevajo, da naj se proglase ža veleizdaj n ike vsi ki agitirajo za avtonomijo Albanije, češ da hočejo domovino izročiti tujcem. Vlada se pozivlje na boj za enotnost domovine. Če se ve, da jih je v Evropi dosti, ki bi jijn šla Albanija v tek in da dolže zlasti Italijo in Avstrijo že dolgo, da imata sebične namene z Albanijo, je razburjenje Turkov razumljivo. Na drugi strani pa je ravno tako razumljivo, da se zdi vodjam Arbanasov avtonomija Albanije neizogina, ker je res dežela zanemarjena do skrajnosti, uboga in nekultivirana in ker se Turčija upira celo tako skromnim zahtevam kakor albanske ljudske šole in vpeljava latinske namesto turške pisave za albanski jezik. Nezaupljivost je na obeh straneh velikanski in skoraj nepremagliva. Odtod izvira nevarnost, ki žuga vsemu Balkanu. če Turčija tudi še ne priznava tega, vendar sluti, da ne gre za šalo. Vlada zbira vojaške čete, da bi jih poslala v južao Albanijo, kjer se boji splošne vstaje, a ker nima toliko vojaštva hitro na razpolago, se obrača do vplivnih ljudi, ki naj bi pomirili prebivalstvo. 'Ali iz Soluna prihajajoče vesti že pravijo, da se od teh korakov ne pričakuje pravi uspeh, češ da bodo imeli južni Arbanasi enake zahteve kakor severni. Seveda je to verjetno in tudi naravno; zakaj če ne bi imeli zahtev, se najbrže ne bi puntali. In če se puntajo ravno sedaj, ko vidijo, koliko opravka in kakšne neuspehe ima Turčija na severu, je jasno, da se jim zdi čas ugoden za splošne zahteve vseh Arbanasov. V kakšni žadregi je vlada, se vidi najbolje odtod, da neprenehoma odlaša rok, ki ga je dala vstašem, da se podvržejo. Torgut Bevke je dobil iz Carigrada zopet nalog, naj zadnji desetdnevni termin podaljša na dvajset dni. Vse to ne napravlja na puntarje nobenega vtiska. Nasprotno se pa bolj in bolj množe nevarna znamenja, Na progi Krivoljak-Gradsko sta eksplodirali dve bombi in napravili veliko škode na železnici. Bolgarske vstaške čete se tudi množe, tako da je prebivalstvo zlasti v okrajih Osmanje, Monastir in Prelep zelo vznemirjeno. Vlada pa je z vojaštvom tako na slabem, da pozivlje prostovoljce na ustanovitev 800 mož močne žandarske čete, ki naj bi varovala mir. Vse to je nezadovoljnežem tudi znano, čira bolj se opaža slabost vlade, tem večji je seveda pogum upornikom. Ameriške črtice. Piše R. S. Cleveland, 1. julija. Ni mi treba ponavljati stare tožbe, da Evropejci, zlasti Slovenci, slabo poznajo Ameriko in Amerikance, navzlic temu, da biva v Združenih državah okoli 150.000 (ako ne več I) Slovencev. O Ameriki pišejo po evropejskih listih večinoma profesorji in Bučenjaki“ ter sociologi, ki pridejo na parmesečen obisk v Ameriko, pa mislijo da smejo avtoritativno govoriti o njenih napravah in celo o njenem notranjem socialnem življenju, ki je tako zamotano, daje pač treba več let skrbnega opazovanja in primerjanja z drugimi deželami in drugimi narodi, preden človek vsaj površno spozna ameriško narav. Kdor torej ne živi med Ameri-kanci več let in ne pride v dotiko z raznimi narodnostmi, posebno še z rojenimi Amerikanci, ne more pravično pisati o njenih navadah in institucijah. Pretežna večina v Ameriki naseljenih Slovencev ostanejo vedui tujci v deželi, izolirani od Amerikancev in ostalih narodnosti v svojih lastnih naselbinah ali „settlements“. Kakor imajo Italijani po raznih mestih svojo „Little Italy“ ali malo Italijo, kjer žive po evropejsko ali italijansko, tako imajo Slovenci svoje „male Kranjske" kakor so St. Clair v Clevelandu, North Chicago Street v Jolietu, Market Street v Waukegan, Blue Islaud v Chicago in razne Ribnice, Zužemberke ter Kurje vasi po raznih naselbinah, kjer se pije, uka in prepeva ter igra na^harmoniko po stari kranjski navadi. Večina teh rojakov ima prav tako malo pojma o Ameriki kot Slovenci na Kranjskem. Torej prav malo v Ameriki naseljenih Slovencev nas je, ki lahko govorimo iz svojega lastnega pregleda o veliki ameriški republiki in njenih napravah. In naša krivda je, ako doslej Slovenci tako malo poznajo tukajšnje razmere. Da bi vsaj nekoliko odpomogel temu pomanjkljivemu znanju o Ameriki in tudi o ameriških Slovencih, je pisec sklenil podati nekaj fragmetarnih podatkov o Ameriki in ameriških Slovencih. Tako razupiti amerikanski trusti so le dokaz razvite amerikanske trgovine in praktičnosti ter moderne tehnike, ki vse zahtevajo koncentracijo kapitala, koncentracijo dela in koncen- MAKSIM GORKIJ: Mati. Socialen roman v dveh delih. — (Je bi ne bila . . . Nedaleč se je ustavilo troje pomožnih delavcev, in eden je potihoma, skoro žalostno dejal: — Nikjer nisem našel . . . — Poslušati je treba . . . Jaz ne znam brati, ampak vidim, da jih je treščilo nekaj po rebrih! ... je pripomnil drug. Tretji se je ozrl naokrog in dejal: — Pojdimo v kotlarno, da vama preberem ! — Dobro učinkuje ! — je zašepetal Gusev. Vlasovka se je vesela vrnila domov — na svoje oči je videla, kako knjižice oživljajo ljudi. Ljudje obžalujejo, da ne znajo brati! — je dejala Andreju. — Tudi jaz sem v mladih letih znala brati, pa sem pozabila . . . — Naučite se spet — ji je dejal Ma-loru-i. , , .—. V teh letih ? Zakaj se norčujete . . . Andrej je vzel knjigo s police in poka-zavši z noževo špico črko na platnicah jo je vprašal: -Kaj je to? . £1 — je smeje odgovorila. — In to? — A . . . .. , , Neprijetno ji je bilo okolu srca in sramovala se je. Zdelo’ se ji je, da se ji Andrej pritajeno smeje, in umikala se je njegovemu pogledu. Ampak njegov glas je zvenel mehko in mirno, njegovo obličje je bile resno. — Andrjaša ali resno mislite? — vprašala in se nehote, zasmejala. — Zakaj pa ne? — je odgovoril — Le poskusite! Ako ste že čitali — ne bo težko. Če pa ne pojde — kaj za to, a če pojde — tem bolje! — Pravijo, da od gledanja svetih podob človek ne postane svet! — je pripomnila mati. — E! — je dejal Malorus in zmajal z glavo. — Prislovic je mnogo. Manj ko veš — bolje spiš. Trebuhu pokoja, duši prostora . . . Katera črka je to? — L! — je cdgovorila mati. — Prav! ... In ta? Napenjala je oči, premikala obrvi in se zatopila v pozabljene črke. Kmalu so ji opešale oči. Izprva so se ji utrinjale solze od utrujenosti, in potem od bridkosti. — Citati se učim! — je dejala ihteč. — čas je, da umrem, pa sem se še le začela učiti ... — Zakaj plakate! — je dejal Andrej ljubeznivo in tiho. — Niste mogli drugače . . . a sedaj vsaj veste, da ste živeli klavrno življenje! Na tisoče ljudi bi lahko lepše živelo od vas . . . a žive kot živina in se še baha-jbl Kaj je lepega v tem, če človek danes dela da jč, če vse svoje žive dni — dela in je? Med delom sb mu rode otroci — izpočetka jih je vesel, a ko se jim oglasi tek, se jezi in jih zmerja: stradežniki, rastite naglo, da boste kaj delali! In najrajši bi pretvoril svoje otroke v tovorno živino . . . Otroci začno kmalu delati za svoj trebuh ... in zgodba se ponavlja od začetka! Nikoli ne zatrepeta duša od veselja, nikoli je ne navdajajo misli, ob katerih umira srce. Eni žive kot berači — vsega prosijo, drugi — kot tatje — vse si nakradejo. Vzde-lali so tatinske zakonike, postavili nad ljudstvo čuvaje s palicami — varujte naše postave, po njih sesamo kri iz človeka ! Najprvo ga tlačijo od zunaj — če se človek ne poda, mu vtepa-vajo pravila, da mu oslabe razum . . . S komolci se je naslonil na mizo, gledal materi s svojimi zamišljenimi očmi v obličje in govoril: — Samo tisti so ljudje, ki snemajo verige s svojega telesa in s svoje duše . . . Sedaj ste po svojih močeh začeli s tem . . . — Kako ? — je vzkliknila mati. — Kako ? Kakor dež — vsaka kaplja napoji zrno. Ako začnete Čitati . . . Zasmejal se je, vstal in začel hoditi po izbi. — Le učite sel . . . če pride Pavel — ta bo gledal! — Oh, Andrjuša! — je dejala mati. — Mlademu človeku je vse lahko. A če se postaraš, ti ostane mnogo gorja, malo sile in nič razuma . . . XVIII. Zvečer je Malorus odšel; mati je nažgala Bvetilko, sedla za mizo in vzela nogavice. Kmalu je vstala, tekalš neodločno po izbi sem-intja, odšla v kuhinjo, zaklenila vrata in se vrnila v izbo. Spustila je zavese na oknih, vzela knjigo s police, sedla za mizo, se ozrla in se sklonih^ nad knjigo; .ustni sta se ji pregibali ... Če se je oglasil šum s ceste, je zatrepetala, pokrila knjigo z roko in poslušala . . . Zatiskala je oči in jih zopet odpirala: — Z-e-m-l-j-a ... Nekdo je potrkal na duri, mati je skočila kvišku, vrgla knjigo na polico, stopila k durim in nemirno vprašala: — Kdo je? — Jaz . . . Ribin je topil na prag, pozdravil in si počasi pogladil brado; s temnimi očmi se je ozrl po sobi in pripomnil: — Prej si puščala ljudi, ne da bi vprašala ... Ali si sama? — Sama... — Tako? Mislil sem, da je Andrej doma .. . Danes sem ga videl . . . Ječa človeka ne ubija . . . Ubija nas naša glupost . . . Vstopil je v izbo, sedel in dejal materi: — Daj, da se pogovoriva . . . Glej, jaz slutim nekaj . . . i Pomembno inf skrivnostno je gledal in materi je vzbujal nemir. Sedela mu je nasproti; molče in vsa v skrbeh je čakala. — Nič ni zastonj! — je začel s svojim težkim glasom. — Zastonj se ne rodiš, zastonj ne umreš ... Za brošure in ta letake — za vse je treba denarja. Ali veš, odkod prihaja denar za brošure? — Ne vem! — je tiho odgovorila mati, sluteč nekaj nevarnega. _____________ ---------------------- (Dalje.)”" tracijo razdelitve. Ustanovitelji trustov so prvi Bpozuali nespametno in neplodovito konkurenco, ki ni v soglasju z novodobno organizacijo. V gotovem zmislu delajo trusti po načelih socializma, ki hoče tudi odstraniti pogubonosno in krizonosno konkurenco ter takozvane od-metke (waste). Razloček je ta, da delajo trustne organizacije v svojo privatno korist, dočim bo socializem delal v splošno ljudsko korist. Trusti so torej nekaki predhodniki socialistične industrialne republike. Ali je bolje, da se poedin čevljarski mojster trudi po štirinajst ali petnajst ur na dan, da izgotovi par čevljev, dočim jih moderna mašinerija po trustovskih ameriških tovarnah izvrši lahko po 20.000 parov in več na dan ? Za vsak par čevljev je treba povprečno dvajset minut, da je izdelan. Ali je bolje porabiti petnajst ur za delo, ki se lahko izgotovi v dvajsetih minutah ? Pa nekateri še jadikujejo nad propadom majhnih obrtnikov! To je po mojem mnenju le napredek. Treba je iti le še naprej in socializirati vso to velikansko produkcijo, ter dati prihranjeni čas na razpolago delavcem in jim dati obenem dovolj sredstev za udobno življenje. Eazbijanje trustov je poskus, obrniti kolo časa nazaj. Kakšen fiasko je bila razpustitev Standard Oil kompanije meseca maja. Vse časopisje se je norčevalo iz najvišjega zveznega sodišča, ki je lapustilo trust, češ da je nasproten Sher-manovim antitrustnim postavam, ker se ne poslužuje „poštenih sredstev". Še tisti dan so delnice trusta poskočile za več točk na nju-jorški borzi. Sedaj reorganizirajo oljti trust, ki bo vlekel še večje dobičke iz ž pov ljudstva. Trusti so naravna posledica industrialnega razvoja, kakor je prerokoval že veliki Marx, ter bodo končno olajšali podržavljenje (nationali-sation) proizvajalnih sredstev pod socialistično industrialno republiko. Začasno, pod kapitalističnim sistemom, si delavci ne morejo pomagati napram trustom, razeH z delavskimi organizacijami, da si zagotove vsaj „življensko plačo". Amerika je najbolj demokratična dežela na svetu, ker je tukaj doma največja toleranca, verska in družabna. So sicer postave, ki se zlasti neamerikaucem zde protidemokratične, kakor postave za prohibicijo ali prepoved prodajanja opojnih pijač po nekaterih državah; splošno tolmačenje človeških pravic se pa vseeno vrši v veliko bolj tolerantnem smislu kot drugod. To izpričuje celo ameriško ljudstvo in vsi naseljenci, ki hvalijo ameriško svobodo. Vzrok, da je socializem še tako malo razvit v Ameriki, je, ker pravi Amerikauci volilci doslej še nišo čutili potrebe zanj. Ame-rikanec lahko dobi primerno službo in si preskrbi udobno življenje, dočim velika večina naseljencev ne razume ameriških postav in se tudi ne zanima za zakonodajo. V Ameriki je sedaj še vse tako spremenljivo, ljudje se neprestano selijo iz kraja v kraj, da se nimajo časa zanimati za višja socialna vprašanja. Sicer se pa v Ameriki lahko preobrne politično obzorje čez noč. Ako Ame-rikanca silijo razmere, lahko spremeni svoje dosedanje politično naziranje brez vsakega očitanja vesti. Pred nekaj leti so bili tako navdušeni za Roosevelta in za republikance, lansko leto so pa izvolili večino demokratov v kongres v Washington in pri prihodnjih predsedniških volitvah bo morda prišel zopet demokrat na krmilo. Tako bo tudi s socializmom. Pred nekaj leti ni bilo skoro slišati o socialistih, sedaj jih povsod upoštevajo. Letos sedi prvi socialist v zveznem kongresu v Washingtonu, Viktor L. Berger ; v Milvvaukee, v državi Wisconsin, ki je dvanajsto mesto v Združenih državah in šteje po 1910 censusu 873.957 prebivalcev, imajo socialističnega župana in socialistično večino v mestnem odboru. Letos je po celi Ameriki nad dvajset socialističnih županov. Jugoslovanska socialistična zveza je v par letih narasla na petdeset klubov in šteje do 700 dobrih plačujočih članov. (Dalje.) NOVICE. * Offcielna juristarija y Avstriji postaja že taka, da mora priti ob vsak ugled. Juristi bi večinoma hoteli, da bi jih ljudje smatrali za nekaj višjega že zato, ker so juristi. Ali če se nekoliko bolje zasleduje pravno življenje, se pride do prepričanja, da je tudi za jurista še treba kaj druzega kakor da se je napilil svojega ^strokovnega znanja" za izpite, če hoče biti kaj vreden. Ge pa hočejo gospodje popravljati svoj položaj s tem, da se brezpogojno postavljajo v službo vladajočih, b3 ne bodo smeli čuditi, da pojde ves rešpekt do paragrafnih vitezov rakom žvižgat. Posebno pod gospodstvom „liberalnega“ pravosodnega ministra Hochenburgerja delajo nekateri služabniki boginje z Navezanimi očmi tako s pravico kakor svinja z mehom. Vsakdo se je moral krohotati, ko je praški državni pravdnik pred kratkim zaplenil v nekem listu znani citat iz Schillerjevega „Wallensteina“: „Dank vom Hause Oesterreich". Da državni pravdnik v Avstriji ne pozna Schillerja, je že malce komično. Ali še bolj komično je to, da se citat v zaplenjenem listu sploh ni nanašal na Habs-bureovce, temveč na — krščanske socialce, katerim je Bienerth ves čas zvesto in vdano služil, pa so nazadnje povzročili njegovo derai-sijo. Najlepše pa je to: Na vzklicni obravnavi je zastopnik lista poučil državnega pravduika o pravem pomenu konflsciranega članka. Na to pa se je ta državni jurist, dr. Ockenfuss po imenu, vzravnal in zaklical: „Č!e se to mesto nanaša na krščansko socialno stranko, tedaj je konfiskacija še posebno opravičena, zakaj žaljenje krščansko socialne stranke pomeni žaljenje navišje vladajoče hiše, ker je znano, da so krščanski socialci kot delovna in vladna stranka uživali simpatije visokih in naj višjih krogov I" ... In našli so se drugi trije taki juristi, ki se imenujejo sodniki, pa so — potrdili konfiskacijo. Tukaj je konec vsakega komentarja, s tako rečjo imajo le še humoristični listi opraviti. * Vladna stranka na Ilrvaškem. Poslanci, ki podpirajo bana Tomašiča, so sklenili ustanoviti enotno vladno stranko, katero so krstili „Stranko narodnega napredka". Dr. Bo-rauer je predložil načrt programa, ki naglaša državno edinstvo Ogrske in Hrvaške na podlagi ogrsko-hrvaške pogodbe, politično narodnost Hrvatov s samostalnim ozemljem in čistost pogodbe. Program se dotika tudi Bosne in Hercegovine, naglašajoč, da so deli teh dežel nekdaj pripadali Hrvaški. Tudi narodno edinstvo Hrvatov in Srbov izreka program. To pa je vse postransko, ker sploh ne gre za program ampak samo za ustanovitev stranke, ki ima slepo služiti Khuen-Tomašičevi vladi. Ustanovitev stranke je samo prvi korak za razpust sabora in za nove volitve, pri katerih upa Tomašič dobiti večino, katere nima v sedanjem saboru. (O tej ustanovitvi smo dobili iz Zagreba dopis, ki ga objavimo.) * Velike vodne naprave v Hrvaškem Primorju. Nek francoska kapitalistična skupina se resno bavi z načrtom, da v električne svrhe izrabi velike vodopade Gačke v Liki. Stopnje-vaje bi se zgradile naprave za 60.000 do 80.000 konjskih sil ter se tako poskrbelo za električno moč za Beko in vso njeno okolico na hrvaški strani. Bazen tega bi se še elektrificirala ogrska državna železnica z Beke na Hrvatsko. * Aviatlk Edvard Palllole je v petek zjutraj na letovišču Maison Oarree pri Parizu ponesrečil in se ubil. * Dolgost življenja našega je kratka... Uradni „Beichsarbeitsblatt" prinaša izkaze, kako dolgo živi povprečno človek v Nemčiji. Povprečna starost, ki jo učaka moški, znaša 40 let in pol, dočim doseže ženska povprečno starost 44 let. V Nemčiji so se te številke v zadnjem času znatno zboljšale. Vzlic temu kon-statira omenjeni list, da Nemčija še zmerom zaostaja za drugimi deželami; nas zanima predvsem to, da Avstrija daleč zaostaja tudi za Nemčijo. „Beichsarbeitsblatt“ piše: „Na Švedskem, kjer prebivalstvo živi v posebno dobrih razmerah, živi moški povprečno 50 94 let, ženska pa 53'63 let, torej je povprečna človeška starost za deset let večja kot v Nemčiji. Za 5 let uadkriljuje Nemčijo Belgija, Nizozemska in za 4 leta Francija in Anglija. Le v Avstriji in Italiji je povprečna starost manjša kot v Nemčiji. List zvrača glavno krivdo nizke povprečne starosti na veliko umrljivost novoro jencev. Ta je zlasti velika, ker nimamo nobenega zakonitega varstva za porodnice in ker so stanovanjske razmere še slabše kot v Nemčiji. Pri nas učaka človek povprečno starost 35 let. * Za kugo je v Malangu na otoku Javi zadnji teden umrlo 96 ljudi. — V Mabeku v Astrahanu so štiri osebe umrle za pljučno kugo. * Človeka umorili In spekli. V Par-naju na Buškem 89 je dogodil nezaslišan zločin. Mestni trgovec Karbuh je kot navadno odpotoval z večjo množino blaga v bližnjo tajgo, da proda blago med prebivalce te velike severne ravnine. S seboj je vzel tudi 141etnega dečka Ksenofonta Budenka, sina parnajskega občinskega pisarja. Potovala sta skozi Gebani, prvo naselbino v tajgi, a vrnila se nista več. Poizvedovala je za njima policija brez uspeha. Nekega dne pa se je javila pri policiji ženska, ki je izpovedala, da je potujoč skozi tajgo, med Zinko in Sladovijo, videla grozen prizor: Bazbojniki so napadli Karbuka in Budenka ter ju ubili. Nato so zakurili velik ogenj, nateknili umorjena na raženj ter ju pekli. Medtem so si razbojniki delili njuno imetje. — Ko je mati Bud^nkova Čula, na kak grozen način ji je umrl otrok, ji je otemnil um in je skočila v vodo. Policija je šla z omenjeno žensko na lice mesta, kjer so res našli nezgorele človeške kosti, a razbojnikov niso izsledili. »» Ljubljana in Kranjsko. Delavci in delavke! Politično društvo „Bodočnost" sklicuje javen shod ki bo nocoj v ponedeljek, 17.. t. m. ob 8. zvečer v areni Narodnega doma Dnevni red se glasi: ' Otvoritev državnega zbora in socialna demokracija. Poročevalec sodrug Etbin Kristan. Novi državni zbor se danes snide, jutri ima slavnostno otvoritev in potem se ima pričeti njegovo delo. Vlada sili na to, da se opravijo naredbe po § 14, bančua predloga, brarabna predloga vsaj deloma, »li o ljudskih potrebščinah zopet ni govora. Socialno demo- kratični poslanci so že razložili ministrskemu predsedniku, da je socialno zavarovanje naj-važuejša točka delovnega programa. Pa tudi druge reforme so nujno potrebne v interesu delavnega ljudstva in zato je potrebno, da se tudi sami oglasimo in označimo svoje stališče napram vladi in parlamentu. Vabimo vas torej, da se tudi tega shoda udeležite v čim večjem številu ter da razvijete živahno agitacijo zanj. Kdorkoli ima časa, naj pride. Posebna vabila se ne bodo izdala. Sklicatelj. — Ilrvaško-slovonska zajcdnica bo ime Šusteršičevemn klubu v sedanjem državnem zboru in štel bo dvajset slovenskih, pa štiri dalmatinske klerikalce. Predsednik je dr. Šušteršič, podpredsednika pa D u 1 i b i & in Korošec. »Slovenec" pravi v svojem poročilu, da se je predsedništvo konstituiralo samo provizorično, ker baje ni izključeno, da pristopijo klubu še kateri drugi jugoslovanski poslanci. Bomo videli. — „Slovenec“ že natančno ve, kaj bo nocoj na našem shodu, ki ga prirejamo tako, kakor smo priredili shod še pred vsako otvoritvijo državnega zbora, odkar imamo v Ljubljani organizirano stranko. „Siovenec“ ve, da bomo govorili o klerikalcih, kar seveda ni bilo težko ugeniti. „Slovenec" se namreč zaveda, da zaslužijo klerikalci zaradi podle hinavščine, ki jo zadnji čas uganjajo, poštene batine in zato lahko vedo, da jih bodo dobili. Ali tako domišljav vendar ne sme biti škofov list, da se dela kakor da ni za socialne demokrate nihče drugi na svetu kakor klerikalci. Nocojšnji shod sklicujemo zaradi parlamenta, tam pa bodo imeli naši klerikaloni tako malo pomena in bodo igrali tako majhno vlogo, da bi morali biti res neumni, če bi mislili samo nanje in govorili samo o njih Pač se Šusteršičevi napihujejo kakor tista znana žaba, ali doslej še nihče ne pazi na te napihnjence. Tako jim bomo tudi mi posvečevali toliko časa kolikor bo treba, da zasledujemo njihove „šahove poteze", ne manj, pa tudi ne več. Z našo pomočjo že ne bodo postajali znameniti. — O volilnih zaveznikih čenčari ubogi „Slovenec" od zadnjih volitev sam vsak dan. Njegovi uredniki so res pomilovanja vredni, ker morajo dannadau glodati to oglodano kost, tembolj pomilovanja vredni, ker se s to neumnostjo vsak dan vnovič blamirajo do kosti. O volilnih kompromisih imajo ravno klerikalci najmanj govoriti; ne le o volilnih, ampak o kompromisih sploh. Saj so se vendar že vezali in združevali z vsako stranko, ki se je le hotela družiti z njimi. In če se katera ni hotela družiti, so pa tudi brez združitve radi sprejeli njeno pomoč. Naj le ti politični vremenjaki seštejejo, kolikokrat so bili že v zvezi z liberalci. Se zadnja po septemberskih dneh je bila precej dolgotrajna, Združeni so bili tudi že z Nemci. Na Koroškem so imeli kompromise z nemškimi krščanskimi socialci. Na Goriškem so se vezali zdaj z italijanskimi klerikalci, zdaj zopet z italijanskimi liberalci. Pri volitvah za delavske zavode, n. pr. za delavsko zavarovalnico se redno družijo z vsemi podjetniki, z liberalci in z Nemci zoper delavce. Vsa njihova politika je od nekdaj kompromisarska. Kaj torej gobezdajo o kompromisih, katerih niti bilo ni? — Deželna zveza obrtnih zadrug ▼ Ljubljani namerava sklicati protestni shod zoper davčno administracijo glede zvišauja do-hodarine in obrtnega davka obrtnikom. Dokazila zbira gosp Eugelbert Franchetti, Sodna ulica 2. Kadar bo shod sklican, bomo javili. — Kranjska avtomobllna dirka. Tudi tukajšnji avtomobilni klub priredi dvodnevno dirko dne 29. in 30. julija. Dirka ima športni značaj „non stop". Dirkalna proga je: Ljub- Vera naših duhovnikov.* Fantje pridejo v semenišče. Kakor so se ^dokazovale" verske resnice na gimnaziji, se nadaljuje „dokazovane“ je še v večjem obsegu v semenišču, večinoma čisto mehanična, a s porabo velikega fonda sholasticizma in sofistike, ki popolnoma popači logično mišljenje. In potem vstopijo v življenje kot duhovniki. Sami pravijo, da uče in oznanjujejo pravi Jezusov nauk ter smatrajo sebe kot posreduike med bogom in ljudmi. Ko bi pa Kristus danes zopet prišel na svet, bi večino izmed njih prištel med krive proroke in ljudstvo bi svaril, da naj se jih varuje, kakor je nekdaj svaril svoje učence pred farizeji. Večini duhovnikov ne more iti za vero, ker sami nimajo prave vere. Vera jim je le sredstvo; z njeno pomočjo izrabljajo verski čut ma^e za svoje koristi in gospodovanjaželjne namene. To je, kar se razume pod besedo klerikalizem, katerega najbolj pristni zastopniki so ravno naši duhovniki. Večina duhovnikov smatra svoj poklic kot neke vrste rokodelstvo, ob katerem se lahko imenitno živi, zlasti pri nas v Avstriji. Zato * Glej „Z&rjo“ štev. 25. pa se boje vsake konkurence. Kakor hitro se kaj pojavi, kar bi moglo škodovati ne veri, ampak njihovi obrti, zaženo velikanski krik, da gre za vero, da je vera v nevarnosti. Seveda uvidi vsak trezno misleč človek na prvi pogled, da gre v resnici duhovnikom le za njihove interese. Duhovniki torej, če izvzamemo manjšino, sami nimajo prave vere oziroma nobene. Toda po svojem poklicu imajo v današnjem družabnem redu vero ljudstva takorekoč v zakupu. In verski čut mase jim je dobrodošel predmet, s katerim špekulirajo in delajo prav izborno trgovino „v večno čast in slavo božjo". * Marsikakega duhovnika je začela peči vest in se je vrnil na pot, katero mu narekuje njegovo prepričanje. Malo je pri nas takih slučajev; ako bi pa pri nas začela n, pr. duhovniška obrt slabo nesti, bi vse polno duhovnikov odložilo črno suknjo in bi se podali drugam, kjer bi upali, da se jim bo materijelno bolje godilo. To bi jim bilo kaj lahko storiti, ker se duhovniški službi niso posvetili iz notranjega poklica ampak iz popolnoma posvetnih namenov To se je prej godilo na Erancoskem in se v najnovejšem času dogaja na Portugalskem. Ker se duhovnikom ne nudi več brezskrbna in dobra eksistenca, so kar trumoma zapustili duhovski stan in šli v posvetne poklice. Nekateri so se n. pr. posvetili celo gostilničarski obrti, ker so sprevideli, da jim bo ta sedaj bolje nesla, kakor duhovniška služba. Isto bi se zgodilo pri nas v Avstriji, ako bi nastale podobne razmere. Potem bi se morale odpreti oči tudi najbolj nezavednim ljudem, da bi sprevideli, da duhovnikom v resnici ni za vero, ampak le za njih blagostanje iu za politično moč. Ker pa ima pri nas duhovniška obrt še zlato dno, kakor pravi na- rodna govorica, sato se duhovniki tako potegujejo za „vero“ in jo branijo s tako vnemo. Zraven pa brezvestno teptajo najlepše nauke pravega krščanstva. Njih moč in bogastvo jim je vse. V dosego tega ne izbirajo sredstev. Na prav krivoverski način često pačijo čisti nauk Kristusov. Med ljudmi sejejo razdor m poziljajo svoje pristaše na boj proti svojim nasprotnikom. . ■ fj < Tako je pred kratkem v Davči pri Železnikih poživljal duša naše duhovščine in učitelj vseh naših mlajših duhovnikov dr. Janez Ev. Krek svoje somišljenike na poboj nasprotnikov klerikalizma. Na dotičnem volilnem shodu je ljudi hujskal in pozival „da naj liberalce v grapo pomečejo in s kamenjem po njih", To je bila dobesedna njegova bojna parola. Tako govori učitelj- voditelj naše duhovščine 1 Kakšni morajo biti šele učenci 1 Mi pa, ki poznamo »krščanstvo* takih duhovnikov, se temu ne čudimo. Žal nam je le ljudstva, katerega s takimi nauki popolnoma demoralizirajo. Tako je naše duhovnike pripeljal egoizem in politična strast tako daleč, da teptajo in vlečejo v blato tudi tiste elemente pravega Jezusovega nauka, ki so trajne vrednosti za človeški rod in podlaga vsakega človekoljubnega družabnega reda. Socialna demokracija je v prvi vrsti politično gospodarska organizacija. Sveto pa ji je versko prepričanje posameznikov in obsoja vsako življenje verskega čuta. Zato pa se z vsemi svojimi močmi zavžema za medsebojno veisko strpnost. In tako ravno soc. demokracija čuti potrebo, da brani v interesu prave morale lepe Jezusove nauke pred duhovniki, ki jih tako preobračajo in pačijo, da se z vso pravico lahko imenujejo krivi preroki. Kdor vzame pri nas verske razmere take kakršne so v resnici, mora priti nujno do zaključka, da naši duhovniki po večini krščanske nauke pačijo, da sami nimajo vere, pač vero zlorabljajo v svojo korist; sicer se delajo na zunaj krščanske, v resnici jih je pa samo ne-krščanstvo. Zato se pa preudaren človek ue bo dal voditi od takih ljudi, ampak pojde za glasom svoje vesti in po poti. katero mu kaže njegovo spoznanje in prepričanje, Lutr. Ijana—Gorica—Trbiž—Ljubljana. Vodstvo dirke -ima namestnik deželnega glavarja baron iLieehtenberg. — Prijave kranjskih avtomobilistov, tudi ako niso člani iluba, sprejema „Tourist offiee“ do 25. julija. Prijavnina 10 K. — Samomor ali nesreča. Dne 13. t. m. so potegnili iz vode pri mlinu posestnika Matije Ambrožiča v Novažičah pri Postojni, 69 letnega hlapca in mlinarja Antona Čepirlo. Odšel je od doma v ponedeljek 9. t. ra. Gospodarju Ambrožiču je rekel, da gre v Postojno, kjer 6i kupi novo obleko. Na •truplu niso našli nobenih sledov kakega nasilja. Ker je bil čepirlo alkoholik, je mogoče, r so postavljali cirkus, je prišla žična vrv, s katero so postavljali glavni steber, preblizu visoko napeti električni žici z 12.000 voltami, Pet italijanskih delavcev, očetov družin s tremi do štirimi otroci, je zadel električni tok in jih na mestu ubil. Socialist — pridigar. M a a n h e i m , 16. julija. Tukajšnja pro-stoverska občina je izvolila socialnega demokrata dr. Maurenbrecherja za svojega pridigarja. Spomin bivše prestolonaslednice. Milan, 16. julija. „Corriere della Sera“ objavlja daljši izvleček iz nSpominov“ gospe T o s e 1 i , bivše soproge sedanjega saškega kralja. Nekdanja princesa govori najprej o svoji mladosti in pravi, da je bila nevesta. Trpela je pod tiranijo dvorskih ceremonij in pod pedan-terijo duhovniškega učitelja. Za moža bi bila vzeia kogarkoli, le da bi bila prišla s starinskega saleburškega gradu. Tako je vzela tudi saškera prestolonaslednika. Ali ta je ni nikoli jlubil, ampak je imel draždanske igral-k e rajši kakor njo. Njegov oče, kralj Jurij pa jo je od začetka preganjal. Enkrat ji je v ostrem prepiru dejal: „Nesreča je, da si ti prišla v našo družino.“ Na dvoru je pivo teklo v potokih ih strastno se je igralo. Izven dvora je bila popalarna. Vsled nesreče je postala praznoverna, če je nenadoma uzrla črcega mačka, je dobila temne slutnje. O letu 1992. in ti>tih dogodkih, ki so povzročili njen beg v Curih, piše pod posebnim poglavjem pod naslovom „J’acč se (Obtožujem Na draždausjtem dvoru so razširili brezsrčno bajko, da je blazna. Če ne bi bila zbežala, bi jo bili do smrti zaprli v blaznico. Takoj so raznesli glas, da je pobegnila z učiteljem jezikov Gironom. Ali hotela se je le odpeljati k svojemu bratu W6lflingu (bivšemu nadvojvodi Leopoldu), kjer pa ni mogla ostati. Da ne ostane brez vsakega varstva, se je oklenila Giroua, ki ji je kazal veliko vdanost. Izbirati je imela med norišnico in škandalom, pa ji je bil škandal ljubši. Potem opisuje svoje nemirno romanje po svetu, dokler se ni v Pirenci seznanila s T o s e 11 i -jem. O Ivanu Orthu (bivšemu nadvojvodi Ivanu Salvatorju), ki je bil pred kratkim razglašen za mrtvega, pravi, da še živi iu da se bo svojčas vrnil na Dunaj. Treščilo v brzojavni urad. Kamnik, 16. julija. Danes popoldne je treščilo v tukajšnji brzojavni urad. Aparati so silno poškodovani. Načelnika je ubilo. Odgovorni urednik Fran Bartl. Izdaja in zalaga založba Zarje. Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Tobakarne ozir. prodajalne „Zarje“ v Trstu so: Južni kolodvor. Ficke, Kasel Silos pred vhodom v prosto luko. Moze, ulica Miramar 1. Magnolo, ulica Belvedere Kovač Antonija v Sv. Križu. Gostilna Internazional, ulica Giovanni Boccacio št. 25. Lavrenčič, trg pred Kasarno (Piazza Caserma). Pipan, ulica Ponte della Fabra. Gramaticopulo, Piazza Barriera. Bruna, ulica del Rivo. Raitinger, Riva Grumola št. 20. Hoeltl, trafika na državnem kolodvoru. Vsem našim sodrugom in prijateljem toplo priporočamo gostilno Pavla Sanzin v Škednju štev. 294. 10 zapovedi za zdravje in 10 zapovedi za kmetovalca, vsake posebej tiskane, dobi vsak človek zastonj v lekarni Trnkoczy zraven rotovža v Ljubljani. V tej lekarni se tudi oddajajo zdravila p. t. članom okr. boln. blagajne v Ljubljani, bol. zavodu c. kr. tob. tovarne in bolniške blagajne južne železnice. Pekarija konsumnega društva v Hrastniku odda se s 1. avgustom v najem Ponudbe je nasloviti na vodstvo Konsumnega društva v Hrastniku. Restavracija,International1 na Resljevi cesti št. 22 v neposredni bližini južnega kolodvora. Vedno sveže pivo, dobra dolenjska vina kakor tudi gorka in mrzla jedilq. Na razpolago je vrt s kegljiščem in vsi slovenski, nemški, italijanski delavski listi. Shajališče sodrugov t Na prijazen poset vabi Marija Petrič, gostilničarka. Konsnmno društvo za Ljubljano in okolico vpisana zadruga z omejeno zavezo ima dosedaj sledeče prodajalne: I. v Šiški (v lastni hiši) Kolodvorska c., II. na Viču (Glince, Tržaška cesta), III. v Ljubljani, Vodmat, Bohoričeva ulica, IV. v Ljubljani, Kolodv. okraj, Sodna ul. 4, V. v Ljubljani, Trnovo-Krakovo, Krakovski nasip 10, VT. v Tržiču na Gor. (pot proti Bistrici), VIL na Savi na Gorenjskem, VIII. na Jesenicah na Gorenjskem. Pisarna je v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 6 II. — Uradne ure za stranke od 8.—1. ure popoldne. Članov ima 1474, podpisanega kapitala 44.220 K, vplačanega 31.715 K; garancije 88.440 K. Pristopi lahko vsak polnoleten konsument oz. konsumentinja; pristopnina 1 K, delež 30 K, ki se vplača lahko v obrokih. Pristopi se lahko v prodajalnah in v pisarni. Hranilne vloge se obrestujejo od dneva vložitve do dneva vzdiga po 5 %. — Dosedanje stanje hranilnih vlog 45.000 kron. Cene v prodajalnah zmerne 1 V letu 1910 — 4% dividende. I I Blago sveže!