o ZAGREBŠKI REVIJI »KAJ«
Starejša hrvatska književnost se je razvijala po posameznih pokrajinah, in sicer v štokavščini, kajkavščini in čakavščini, ter uporabljala različne pisave. Bujno slovstvo ni vzcvetelo samo v južni Hrvatski (v središčih Split. Dubrovnik in Zadar), temveč se je tudi kajkavska književnost ponašala z nekaterimi dobrimi stilisti in posebej z
275
razsvetljenskim komediografom Titom Brezovaćkim. Ta še danes živi na zagrebškem odru, pred nekaj leti pa je njegov Diogenes zabaval tudi ljubljansko občinstvo.
Toda v času preporoda, ko se je ustvarjal moderen hrvatski narod s težnjo po ze-dinjenju vseh pokrajin v eno politično enoto in po enem knjižnem jeziku in pravopisu, je bila za knjižni jezik ustoličena štokavska ijekavščina, kajkavščina pa brez usmiljenja odrinjena na periferijo dogajanj, čeprav se je govorila še vedno v severni Hrvatski in v Zagrebu, ki je postal središče novega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja Hrvatske. Tako se je zgodilo ravno narobe kot v Srbiji, kjer so za knjižni jezik vzeli štokavsko ekavščino iz Sumadije in Vojvodine, opustili pa staro-cerkvenoslovanski jezik, ki ga je razumelo samo izobraženstvo.
Hrvatski kajkavci so zaradi višjih interesov opustili svoje narečje in se morali v šoli učiti štokavščine. Ta žrtev pa ni ostala brez sentimentalne elegičnosti. Po kratkem odporu je ostala kajkavščina popolnoma v ozadju; zato so hrvatske kajkavske ljudske pesmi in pripovedke oteli pozabe in dokončne smrti nekateri slovenski znanstveniki in se tudi ukvarjali z naglasom kajkavskega narečja (Strekelj, Valjavec).
Vendar so kajkavščino nekateri pisatelji, ki jim je bila intimno bliže, od časa do časa oživili. Tako ima v kajkavščini nekaj pesmi humorističnega značaja Avgust Šenoa. Pozneje sta v dialoge svojih likov s kajkavskega področja vnašala Dalski in Matoš; prav tako v verze, vložene v prozo (Hrastovački nokturno). Pred prvo svetovno vojno je nastal Galovičev cikel kajkavskih pejsažev Z mojih bregov; pozneje ga je s simpatijo objavil Miroslav Krleža, komponist Krešimir Baranović pa uporabil kot besedilo za glasbeno stvaritev. Pred prvo svetovno vojno je izšla zbirka kajkavskih pesmi modernista Dragutina Domjaniča in si kmalu pridobila simpatije hrvatskih in slovenskih bralcev in komponistov.
Med obema vojnama se je poezija v kajkavščini in čakavščini zelo razširila. Posamezne take pesmi so objavljene tudi v Delorkovi in Tadijanovičevi antologiji (Hrvatska moderna lirika 1933). Podravski pejsaž in človek sta zaživela v pesmih Grgura Karlovčana in kmečkega pesnika Miškine, medžimurski kraj v stvaritvah Nikole Pavića, Gorski kotar s socialnim poudarkom je opeval Ivan Goran Kovačič, zagorske motive pa Zvonko Milković, Tomislav Prpić in zlasti Krleža v čudovitih Baladah Petrice Ke-rempuha, ki so prvič izšle v Ljubljani (1936).
Druga svetovna vojna je ta vzpon kajkavske lirike za nekaj časa zavrla. Po vojni je nekaj let zaradi centralističnih teženj dominirala štokavščina, kajkavščina in čakav-ščina pa sta stali ob strani. Neki pesnik, ki sam piše boljšo liriko v čakavščini kot v štokavščini, se je celo izjavil proti narečni poeziji. V fazi slovstvene odjuge pa so se javili novi kajkavski pesniki: Stjepan Draganić, Milivoj Slaviček, znan prevajalec iz slovenščine, Florijan Adrašec, Mirko Radušič in drugi.
Začel se je nov razcvet narečne poezije, ne samo kajkavske, ampak tudi čakavske. Razen v pesmi srečamo čakavščino tudi v kaki noveli Riječke revije ali na nekaterih straneh Jeličičevega romana Ljetnih večeri. Obstaja tudi festival čakavske poezije v Zminju v Istri.
Tem manj je čudno, če naletimo na nekatere kajkavske sestavke v zagrebških časopisih. Kajkavsko področje razen tega posveča veliko pozornost recitalom kajkavske lirike v Zlatarju ali v Svetem Ivanu Zelini, rojstnem kraju popularnega Dragutina Domjaniča. Znan je tudi festival kajkavske popevke v Krapini, kateremu organizatorji dajejo resnejši značaj s tem, da angažirajo prvovrstne pevce in umetnike.
276
Ni torej nobeno presenečenje, da se je v takem vzdušju slednjič pojavila v Zagrebu 1968 prva številka revije Kaj, ki izhaja neoretrgoma že tretje leto. Ureja jo skupina pesnikov in kulturnih delavcev, ljubiteljev kajkavske besede, glavni urednik pa je pesnik Stjepan Draganić, avtor kajkavskih zbirk Temi i cvetje (1957) in Z smeitju rojeni. Uredniki niso nastopili z glasnim deklarativnim programom, vendar so dali slutiti razočaranje zaradi odrinjenosti kajkavščine s Krleževimi besedami iz članka Lamentacija o našim književnim prilikama u stilu Tomaša Mikloušiča plebanuša stenje-večkog, ki je ponatisnjen iz Pečata 1939 (prim. Kaj, 1968, št. 1, 7).
»Kaj su pravzaprav, ak prav se zeme, Ileri pred stotimi leti zkombinjerali i skup zdumali, gda z neiztolmačnim nečutenjem reči još jedino kaj nam je ostalo, naš domači govor (kako pravi pilki alitipak hahari) tak režglali zdruzgali i zniščili jesu, da do danes zevzemsega nikom živem na pamet opali ni, da ta reč još morti ipak kak gin-gavi betežnik okolo hodi i zlahkotenje kak prekleti zavrček išče?«
Sele v 1. številki 1. 1970 Kaja je dal urednik nekaj izjav o smeri te revije. Njena naloga naj bi bila razviti slovstveno in kulturno-zgodovinsko aktivnost posameznih področij, kjer se govori kajkavščina. Leposlovni sestavki so pisani v kajkavščini, kulturno-zgodovinski članki pa v glavnem v štokavščini.
Razumljivo je, da se s pojavom kajkavščine postavlja tiho vprašanje, če to ni kaka konkurenca knjižni štokavščini. Uredniki zares nimajo takih namenov, temveč želijo, da se da tistim, ki se bolj spontano izražajo v kajkavščini, tudi možnost takega ustvarjanja. Oni so za bratsko sožitje s štokavščino.
Reviji preti tudi nevarnost preveč poudarjenega lokalnega patriotizma ali nazdrav-Ijavstva. Previdnost uredniškega odbora ne dovoljuje, da bi prišlo do takih izbruhov. Nekateri odtenki malomeščanskih izživljanj so izjemno redki, zlasti v zadnjem letu. Namen revije je graditi na solidnem izročilu kajkavskega kulturnega ustvarjanja, previdna pa je v odnosu do ekstravagantnih novotarij.
Zlasti zanimiva in reprezentančna je prva številka revije, bodisi glede posameznih panog in strok kulturno-zgodovinske aktivnosti bodisi glede lirike, ki jo je zastopalo devetnajst pesnikov oz. pesnic (Nikola Pavić, Mirko Radušič, Fran Koncelak, Melita Runje, Josip Galovič, Anđela Vokaun, Benedikt Tumpa, Stjepan Draganič, Verica Jačme-nica in dr.). Med članki je treba opozoriti na sestavek Olge Sojat o Ignjatu Kristija-noviču in Danici zagrebečki, Horvatičev esej o Hegedušičevi Podravini, Zgančev o hrvatskih ljudskih pesmih v kajkavščini.
V tej smeri se je revija Kaj razvijala tudi dalje. V prvem letu so se čutile določene težave pri iskanju poti. Vendar je uredništvo dobro organiziralo namenske številke s posebno izbrano tematiko. Nekatere številke so posvečene kajkavskim književnikom, kot so Dragutin Domjanič, Fran Galovič, Avgust Senoa, ali posebnim problemom, npr. kajkavskemu gledališču in zagrebški univerzi, pa tudi pokrajinam, npr. Zagorju, Međimurju, Zlatarju in Podravini.
V leposlovju prevladuje lirika, dominirajo pa še vedno izbrane pesmi že uveljavljenih pesnikov; hkrati se že slutijo lirske značilnosti mlajših. Na nekatere pesnike rahlo vplivajo Krleža, Domjanič, Galovič. Merilo za objavo se v reviji počasi zaostruje.
S prozo in dramo je težje, čeprav je Slavko Kolar pred kakim desetletjem napisal uspelo kajkavsko dramo Svoga tela gospodar. Uredniki po navadi objavljajo kajkavska besedila iz del, ki so sicer pisana v štokavščini. Tako so izšli odlomki iz Krleževih romanov Na rubu pameti in Zastave od dram pa odlomek iz Matkovičeve demitizacije
277
Zrinjskega General i njegov lakrdijaš. Proza ima težave že zaradi izbire narečja. Nekateri izvirni prozni sestavki se nagibajo k folkloristiki.
Kritični, zanimivi in koristni so nekateri eseji ali kulturni članki o slovstvenih vprašanjih, o novih podatkih, o kajkavščini Slavka Batušiča, Dubravka Jelčića, Jože Skoka, Baldanija, Antuna Šojata, Simuna Jurišiča in dr. Značaj čl-ankov z drugih področij ustvarjanja (po večini so zanimivo zastavljeni) naj bo prepuščen sodbi strokovnjakov teh strok.
Časopis Kaj prinaša okusne likovne ilustracije.
Splošno daje soliden vtis. Okrog sebe je revija zbrala vrsto ljudi v kulturnem središču in aktivizirala številne posameznike v provinci za koristno delo. Književno ustvarjanje se je razgibalo in že dalo rezultate. Cas bo verjetno odkril nove talente, ki naj bi nadaljevali bogato izročilo preteklosti. Časopis Kaj je dal nove pobude za preučevanje hrvatske kajkavščine. Znanje o kajkavskem področju v različnih panogah in odtenkih se je zelo razširilo, tako da je kajkavsko področje marsikje odkrilo svojo dušo.
Emil Štampar Filozofska fakulteta Ljubljana