Štev. 20.
Y Trstu, 26. oktobbra 1891.
Letnik IY.
Novo kulturno delo med Slovani.
V dan ločitve s češke jubilejne razstave izrazila se je tudi misel, da Čelioslovani so začeli spoznavati sami sebe prav za prav še le s to in ravno s to razstavo. Ta misel ima največo dejstveno podporo; kajti češka razstava ni pokazala samo, koliko more češki narod, kako bogat da je, kaka obča energija je v njem, ampak tudi, kake vrste je ta moč in sila njegova. Češka razstava je imela poseben, tako imenovani retrospektivni oddelek, kateri je v resnici kazal od stoletja do stoletja na kulturno tisočletno prošlost češkega naroda. Razni obrtnijski in šolski oddelki so zopet kazali, kaj dela in kako dela še dandanes isti narod. Posebna stavba, kmečka hiša, ,halupa", na isti razstavi je živo in natanko 'razkrivala, kako si prireja češki preprosti Slovan svoj dom od zunaj, svoje pohištvo od znotraj. S kratka, češka razstava je jasno kazala in glasno naznanjala, da poleg tega, kar ustvarjajo drugi narodi z današnjimi tehniškimi in modernimi pomočki, ima in nadalje proizvaja isti češki narod tudi stvari, dela in umotvore, ki se po kakovosti razlikujejo od istovrstnih predmetov drugih, neslovanskih narodov. Čehi so poleg vsega drugega s svojo razstavo dokazali tudi to, da so oddelek posebnega plemena, katero po svojstvenih sposobnostih deluje na širokem kulturnem polju.
Jednake slovanske svojstvenosti pa je razkazala tudi hrvaška izložba v Zagrebu. Imela je mnogo oddelkov, kateri so predočevali, kako dela hrvaško-srbski narod z lesnino, tkanino in drugimi snovmi. Človek se je kar začudil bogastvu in različnosti te vrste razstavljenih predmetov; take množine za vsakovrstno potrebo po hiši, za oblačevanje in lišpanje ni imela niti češka razstava. Poleg češke in hrvaške odlikovala se je letos po narodnih svojstvih predmetov tudi Kromeriška razstava, dasi niso mnogo pisali o njej; najbolj omejena in glede na narodna svojstva neznatna je bila Goriška razstava.
Da so Praška, Kromeriška in Zagrebška razstava imele posebne prostore, za svojstveno narodno umetnost
in umetno obrt, zasluga ni toliko razstavljavcev samih, kolikor onih dejatetjev slovanskih, ki so sosebno poslednje desetletje opozorili na važnost slovanskega kulturnega dela v prošlosti, pa tudi sedanjosti. Tem de-jateljem, ki so bili in so zajedno učenjaki in marljivi raziskovalci slovanske prošlosti ne samo po listinah, ampak tudi po drugih, vidnih, predmetnih starinah, zahvaliti seje, da so se ustvarili med Slovani uže posebni muzeji, ali pa odločili prostori raznih muzejev za mrtve in še žive starine slovanske. Muzeji so nakopičili toliko gradiva in sprejemljejo nadalje toliko različnih izkopanin in še dandanes izdelovanih predmetov, da izdavpjo uže lastne muzejne časopise; ti pa se širijo med naobra-ženim občinstvom, potem pa tudi od oddelka do oddelka slovanskega plemena. Rusi so imenitni za ta del in slujejo kot arheologi v obče; za nas spominjamo samo na Lamanskega „Živo Starino". Jednako imajo Poljaki svoje starinarstvene časopise; Čehi pa so si poleg mu-zejnih časopisov ravno sedaj ustvarili še posebni organ „ Česky Lid".
Vrhu tega je ravno češki narod uvedel narodno umetno obrt in pouk o njej neposredno v svoja učilišča in celo v začetne šole. Jednako poučevanje v slovanski umetni obrtniji, sosebno za šiv in kroj, vrši se tudi na Hrvaškem. Kar se uči po šolali na Češkem in Hrvaškem, pa še živi v tradicijah narodovih, in, kar je najbolje, čehoslovanski narod, sosebno po goratih krajih v Mo-ravi in na Slovaškem, najbolj pa med Srbo-Hrvati, sam izdeluje, nosi in upotreblja za svojo rabo predmete, umetnost katerih se sedaj presaja v šole in se popol-njuje tukaj z današnjo tehniko in znanostjo.
Na hrvaški razstavi je bilo slišati po mnogoštevilnih pevskih društvih tudi pristno jugoslovansko petje v veči meri, nego drugod. To petje je po besedah pesmij in po melodijah tako spečifično narodno, da se ne da nikakor dvomiti o njegovi izvirnosti, svojstvenosti slovanskega duha; da, niti ni predmetov v sedanji dobi
38
med drugimi narodi, ki bi se dali primerjati s tem svojstvom jugoslovanskim, speeijalno srbo-hrvaškim.
Razstave, muzeji, njih časopisi, posebni starinarski organi, šole, sedaj še žive starine med slovanskimi narodi razočarujejo tujce, ki zapazujejo in vidijo med Slovani za nje čisto nov svet; vsled tega skušajo stvari primerjati in ocenjevati. Te ocene pa prodirajo tudi med Slovane, in ti se začenjajo tudi s te strani zavedati in prav za prav še le spoznavati, kakih sposobnostij so sami, in kake vrednosti pripisujejo inorodci njih duhu, njih svojstvom.
Opazovanje in presojevanje tujcev, razkazovanje, ogledovanje in premišljevanje domačincev deluje skupno nato, da se Slovani bolj ogrevajo in navdušujejo za lastne posebnosti, in češka razstava je Čehoslovane spodbudila tako, da so sklenili še za čas iste razstave čez dve leti zasnovati in prirediti posebno češko etno-grafiško razstavo.
Ta misel je srečna in vredna, da jo pozdravi vse Slovanstvo z največim navdušenjem. Kajti zopet bode imel češki narod najugodnišo priliko za spoznavanje, pa tudi ocenjevanje samega sebe, a ker je ta narod soroden z drugimi oddelki Slovanstva, bodo tudi ostali Slovani kolikor toliko zrcalili se v namerjani etnogra-fiški razstavi.
Cehoslovani poleg Slovencev, na stoletja največ oškodovani v svoji lastni slovanski kulturi od zapadne kulture, imajo pa tudi potrebo, da vzgledno delujejo na vse strani, katere utegnejo pospeševati spoznavanje lastne in s tem vstočne prave slovanske kulture. Vstočni Slovani, kateri so si v veči meri ohranili nepokvarjeno duševno sposobnost in slovanski ukus, ne čutijo take potrebe, kakor Slovani na skrajnih mejah zapadne kulture. N o, vplivalo bode delovanje na polju izsledovanja in ocenjevanja lastnih mrtvih in živih starin, tudi na ostale, torej na vstočne Slovane, Da začnejo Slovani prek in prek delovati na tem polju, je dandanes toliko veča potreba, kolikor hujša je nevarnost, da zapadna kultura prepluje tudi zemlje vstočnih Slovanov s svojo vsiljivostjo in s svojim nepretrganim stremljenjem proti Vstoku.
Oživljenje slovanskih svojstev, slovanske kulture je pa tu nujna potreba med zapadnimi Slovani samimi, ko so z večine pozabili na to kulturo, in je zapadni vpliv poprek med njimi tako velik, da nekako s pomilovanjem in celo zaničevanjem gledajo na kulturo, ki se je vstva-rila, razvila in pred veki uže s tvorno močjo utrdila med vstočnimi Slovani. V najnovejši čas so zapadniki latinizatorje spodbudili, da jim pomagajo uničevati vstočno kulturo med Slovani, in da obsojajo uže samo stremljenje za to kulturo.
Ako se pa sosebno zapadni Slovani lotijo na razstavah, po muzejih, časopisih, šolali in po raziskovanjih pričetega dela, predočijo sami sebi in tujemu svetu ko-
likor toliko celoto posebne vstočne kulture, kakoršna še živi med vstočnimi Slovani, in kakoršno so tujci za velik del samo zatrli in uničili tekom poslednjega tisočletja med zapadnimi Slovani. Zapad, ki hoče slovansko kulturo izpodmakniti na lastno korist tudi na Vstoku, pozna to kulturo jedino v tem pomenu, da je njegovim poli-tiškim in nacijoualnim nameram in nakanam na poti, in kolikor jo pozna, jo sodi z merilom lastne kulture, je torej pristranski sodnik.
Zapad je jemal svojo kulturo od Rimljanov, Slovani pa so jo dobivali pod vplivom Grkov. Uže to daje vstočni kulturi prednost, ne glede na to, da je duh slovanski sorodniši z grškim, nego z zapadnim v obče.
Človeštvu bode torej le na dobiček, ako se ohrani vstočna kultura poleg zapadne ; vrhu tega je v Slovanih tvorna izvirna moč, katera bi se pogubila za vselej, ako bi jo zatrla Slovanom povsod vsiljujoča se in vsiljena zapadna kultura. Slovan se je počutil in se počuti najbolje, ako deluje iu more delovati s pomočjo vstočne kulture, kakoršno si je priredil in največ ustvaril sam.
Ko se Zapad preveri o celoti vstočne kulture, ko se tudi današnjim latinizatorjem, delujočim v tujih službah in pod tujimi vplivi, predoči v celoti ta kultura, bodo jo še le mogli ocenjevati po njeni notranji vrednosti. Uže dandanes in iz dosedanjega pa je mnogo zapadnih učenjakov, ki vidijo pomnoženje in okrepljenje kulture in civilizacije v obče s pomočjo pojedinih oddelkov vstočne, pri Slovanih domače in še žive kulture.
Važna je po vsem tem doba, s katero so pričeli Slovani v obče in zapadni Slovani posebe zavedati se vrednosti lastne slovanske kulture. Važna so vsa sredstva, vsa podjetja, katera namerjajo donašati kamen na kamen za zidališče, v katerem se bode Slovanom samim, kakor ostalemu svetu v celoti predočevala slovanska vstočna kultura.
Doba za tako delovanje je napočila ; navdušenje za to delovanje je dobilo uže dovolj trdne podstave, in na inteligenciji vseh slovanskih oddelkov in odlomkov je, da se duševno in praktično udeležujejo novega, velikega dela, katero se jim ponuja od vseh stranij. Slovenci so v Avstro-Ogerski največ trpeli na svoji narodnosti od Karola Velikega naprej, oni so razun jezikovih ostankov najmanj ohranili slovanskih svojstev. Iz tega je razvidno, da ravno med njimi se morejo porajati najhujši slovanski renegati in zajedno nasprotniki slovanske kulture. Zato pa je posebno slovenskih naobražencev največa dolžnost, da se trudijo razumeti dobo novega delovanja na polju slovanske kulture.
Vsem Slovanom pa se vsiljuje neizogibna, znamenita zadača, da sodelujejo, zbirajo, raziskujejo, presojujejo vsakovrstne starine ter priobčujejo po primernih potih svoja poročila o njih. Kar spada v slovansko etnogra-fijo v najširšem pomenu besede, bodi predmet novemu
delu, in približa se čas, ko bo zapadna civilizacija popolnoma drugače sodila o sposobnostih in svojstvih Slovanstva, o slovanski prošlosti, o slovanski sedanjosti in kulturni vrednosti, kakor — potrebi slovanskega plemena za napredovalno človeštvo. Ako razume slovansko naobraženstvo naznačeno novo delo,
doživi še ono, da bode mlajši rod s pomilovanjem gledal na sedanjo dobo, ko se je Slovanom boriti ne le proti zapadnikom, rojenim tujcem, ampak tudi proti njih privržencem slovanske krvi. V resnici, za Slovanstvo ni lepše, važniše in veče zadače, kakor da se loti z vso marljivostjo in vstrajnostjo novega kulturnega dela.
0 kritiki dra. Mahniča.
v.
K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
(Konec).
d) Glede na bogosluženje, specijalno liturgijo ali mašo. t.) Liturgija na britiških otokih. (Konec).
Znameniti odgovor, ki ga je dal sveti papež Gregor Veliki Avguštinu, nas dejanski poučuje, da Avguštin ni poznal obreda jedino „in Romana ecclesia" in „in Galliarum eccle-siis", temveč tudi v drugih, torej pač v vstočnih cerkvah, zlasti ko je bil poslednji domač v vstočnih delih rimskega patrijarhata, specijalno v spodnji Italiji in v zelo razprostranjenem Ilirskem vikarijatu. Kajti on opominja Avguština, da bi se ne vezal na rimske običaje, temveč na vse to, kar bi moglo biti Bogu bolj povšeči; naj odbere, kar je pobožno, religijozno in pravo, ne glede na to, ali je kaj takega zasledil v rimski ali v cerkvi Galliarum ali v kaki drugi cerkvi, naj to združi tako rekoč v snopič (fascikul) ter udomači med novo spre-obrnenimi Anglosaksonci, ker stvari niso zaradi kraja, od koder prihajajo, pač pa kraj zaradi dobrih stvarij1) (katere ponuja ali daje). Vidi se, da je bil sveti veliki papež brez vsake posebne ljubezni in pristranosti za svoje lastno izborno delo, ko je odločno zavrnil Avguština, ki je očitno namerjal uvesti gregorijansko-rimsko mašo, in je to uvedenje zavrnil cel6 med novospreobrnenimi Anglosaksonci, ki se niso držali nikakih rituvalnih svojstev, in sicer na način, kateri brez. dvomno dokazuje papeževo jednakomerno ljubezen in spoštovanje za liturgije vseh cerkev.
Vsekakor potrjuje ta odgovor svetega velikega papeža naša gorenja razpravljanja o dotični Interrogatio Avgustinovi in jih celč popolnjuje v toliko, kolikor imamo s pomočjo jako določenega papežkega izreka pač pravo do trditve, da s svojo namero, čisto rimsko liturgijo med novo spreobrnenimi Anglosaksonci uvesti, zavrneni Avguštin je moral odstopiti toliko bolj od tega, da bi pričel kako spremembo na galikanski liturgiji sredi avtohtonnega gališkega naseljenja britiških otokov,
') „Responsio beati Gregorii papae. Novit fraternitas tua Romanae ecclesiae consuetudinem, in qua se merninit enutritam. Sed mihi placet, ut sive in S. Romana, sire in Galliarum, sive in qualibet ecclesia aliquid invenisti, quod plus omnipotenti Deo possit placere, aolicite eligas et in Anglorum ecclesia, quae adhuc in fide nova est, institutione praecipua quae de multis ecclesiis colligere
katero je bilo uže davno privajeno tej grlikanski liturgiji, torej sosebno v Wales-u, na Škotskem in Irskem, ah da bi celd delal na odstranjenje galikanskega cerkvenega obreda z rimskim. No, nas bi pač takošno delovanje Avgustinovo jedva motilo, ker seza isto uže v VII. stoletje in bi bilo v dose-ženje kakega vspeha potrebovalo daljše dobe, in ker ravno doba, katero poštevamo mi, seza le do druge polovine VII. stoletja.
Vsekakor je dejstvo trdno, da je Avguštin pri svojem dohodu na britiške otoke našel izključno rabljenje galikanske liturgije, in da mu je papež zabranil [namerjeno uvedenje gregorijansko-rimskega obreda celo med novospreobrnenimi Anglosaksonci. Ker pa govore po tem, kar smo razpravljal, •doslej, tudi vsi drugi zgodovinski pomočki brezizjemno zato da na britiških otokih je bila tudi poprej, specijalno po dr žavnem politiškem, od IV. stoletja izvršenem združenju teh otokov s pravo Galijo, vedno le galikanska liturgija svetega Hilarija običajna: izgine vsakatero, celč najmanjše dvomljenje
;) Liturgija v zapadni Afriki.
Predno se lotimo razgovarjanja o razvitju rimske liturgije, hočemo kar najkrajše opravičiti še naše zgorej izrečeno mnenje, da tudi zapadno-afrikanska ah kartagenska liturgija je mogle biti za dobe, od nas poštevane, jedino galikanska.
Od te liturgije imamo sicer ravno tako malo kak prepis, kakor od liturgije, rabljene na britiških ostrovih; na prepis se torej ne moremo opirati. Vezi neposrednega sosedstva, kakor tudi ože neposredne državnopolitiške skupnosti in nacijonalnih simpatij, katere so vezale dežele nekdanje Praefectura Galliarum na pravo Galijo, torej bi dale pravo za sklepanje na blizko sorodnost tudi cerkvenih institucij, tudi niso bile med Galijo in zapadom Afrike, torej tudi ne dajejo oporišča. Vendar pa vemo, da na severnem zapadu Afrike, kateri se je prišteval ravno takč kakor Praefectura Galliarum k zapadno-rimskemu cesarstvu, je bila od rimske
potuisti, infjndas. Non enim pro locis res, sed pro bonis rebus loca nobis amanda sunt. Ex singulis ergo quibusque ecclesiis quae pia, quae religiosa, quae recta sunt, elige et haec quasi in fasci-culum collecta apud Anglorum mentes in consuetudinem depone". (Labei S. S. Concilia. Venetiis 1729 tom VI. pag. 1298).
različna latinska liturgija,2) in iz tega, kakor iz drugih znanih, pomenljivih okolnostij menimo, da moremo izvajati sklep, da tudi zapadnoafrikanska liturgija je bila galikanska.
Dokazali smo zgorej, da v III. in IV. stoletju so bili poleg cerkvenih pisateljev, rojenih v pravi Galiji in zapadni Iliriji, sosebno zapadni Afrikanci, kateri so si pridobili posebnih zaslug za razvitje latinskega cerkvenega jezika; in v pogledu na okolnost, da gotovo ni nedostajalo zato sposobnih mož tudi v ostalih zapadnih cerkvah, posebno v rimski, pač govori zato, da so ravno v zapadnoafrikanski cerkvi potrebo nado-meščeja grškega jezika z latinskim cerkvenim jezikom občutili globlje, nego kjer koli drugod. Iz poprejšnjega pa tudi vemo, da prvo latinsko liturgijo je v drugi polovini IV. stoletja spisal sveti galikanski škof Hilarij Piktavski, in da so isto ne samo v pravi Galiji, združeni z gorenjo Italijo in zapadno Germanijo, temveč tudi na britiških otokih in v Španiji, od severnega zapada Afrike ločeni jedino po morski ožini, prav kmalu uvedli, vsekakor uže za dobe, ko je bila liturgija rimske cerkve še grška.
Ako poštevamo pri tem še bistveuo okolnost, da v stari in imenitni zapadnoafrikanski cerkvi ni znan nikdo, ki bi bil sestavil kako liturgijo, je pač opravičena, da, ima mnogo verojetnosti za se misel, da se je latinska galikanska liturgija iz Španije razprostranila v severozapadno Afriko, ločeno od Španije samo pO morski ožini, kjer je bila popolnoma prikladna v zadovoljenje, kakor rečeno, globoko čutjene potrebe. Dejanski je učeni kardinal Bona ta, ki razgovarja soglasje zapadnoafrikauske liturgije do IV. stoletja3) ter ne more, da
2)	Skupni obred je bil od rimskega različen, kakor sledi to uže iz tega, kar smo zgorej navedli o celibatu duhovenstva. O razliki tipa afrikanske od rimske cerkve imamo poleg svedoštva svetega cerkvenega učitelja Avguština, ki spominia na sveto poljubo-vanje vernikov pri liturgiji (Homil LXXXIII in Sermo C XXVII de sacram. ad catechum.), kakor tudi istodobnega pisatelja Marija, kateri navaja popolnoma od nam znane rimske različno molitev in oblatione (offertorlum), tudi svedoštvo svetega afrikanskega škofa Fulgencija (f 533). Ta omenja molitve za nevernike in katehumene, katerim slede molitve za vernike (Epist. CVII. ad Vitalem), kar on ponavlja cel6 (de bono perseverantiae cap. 7); potem omenja on molitev, katera sledi neposredno za spominom smrti Kristove (torej pač po Verba institutionis), molitev namreč za poslanje svetega Duha, da bi tudi verniki s to milostjo, katere jih je Kristus udostojil s svojo smrtjo na križu, prejeli dar svetega Duha ter zamorili svet v sebi in zamrli za svet i. t. d. (Ad I. Cor. XI. 23). In tako opisani konsekraciji darov je sledila, kakor poudarja sveti Avguštin (Homil. LXXXIII), molitev Gospodova (Prim. Bunsen 1. c. pag. 569—571). Bunsen opozarja še na druge razlike med rimsko in staro afrikansko liturgijo ; k^j* p^ gmo navedli mi, utegne zadoščevati v brezdvomni dokaz, da tip v severozapadni Afriki do iztrebljenja krščanstva običajne bivše liturgije je bil različen od rimskega.
3)	O tem soglasju do IV. stoletja je jedva dvomiti tudi po
našem uže zgorej utemeljenem preverjenju, ker se za one prav
davne dobe da jedva misliti kaka razlika tipa vseh liturgij, Zapada ravno tako, kakor Vstoka. Saj je sveti Smirenski škof Policarp (Pater apostolicus), kakor smo omenili uže zgorej, daroval v Rimu sveto mašo, kar je utegnil ponavljati tudi njegov učenec, takisto uže navedeni sveti Lijonski škof Irenej. Še za svetega papeža Gregorja
bi prve v stoletjih, sledečih zatem, ter za dobe, poštevane od nas, ne razglašal kot soglasne s špansko liturgijo4)
S kardinalom Bono se zlaga tudi Gueranger v toliko, kolikor takisto tudi on zastopa mnenje, da bi bila zapadnoafrikanska liturgija z rimsko v soglasju samo do IV. stoletja,5) h koncu IV. stoletja pa bi bila v tem pogledu nastopila sprememba. Gueranger pa vendar ne veruje, da bi bilo to spremembo provzročilo uvedenje španske lituigije; on pripisuje isto temveč svetemu cerkvenemu učitelju Avguštinih kateri bi bil v severno zapadni Afriki udomačil Milansko liturgijo. Zato ima tudi svoje dobre razloge, kajti sveti Avguštin je imel, kakor znano, v Milanu službo Magistri rheto-ricae, in tu so vplivali nanj govori svetega škofa Ambrozija tako, da se je odrekel krivoverstvu Manihejcev, kateremu se je uklanjal, se je dal s svojim sinom vred krstiti leta 387 s tem pa stopil v ozko razmerje k Ambroziju. To razmerje pa je kmalu po prejetem krstu v domovino vrnivšega se in leta 391. s pritrjenjem vsega ljudstva v svečenika posvečenega, štiri leta pozneje pa v Hiponeškega škofa izvoljenega Avguština napotilo, kakor meni Gueranger, da bi bil od Ambrozija v Milanu uvedeno liturgijo udomačil tudi pri sebi in v severoz-apadni Afriki v obče.
To mnenje ima takisto veliko verojetnost za se, ker je bil Avguštin v položenju po lastni skušnji do cela udostoje-vati pomen latinske liturgije, uvedene v gorenji Italiji od Ambrozija, potrebe katere, kakor rečeno, so sosebno občutili
Velikega je bil stalen običaj, da od Konstantinopolitanskega pa-trijarha ob posebnih povodih v Rim poslani Responsales (Uuncii ali poslaniki, običajno dijakoni ali arhidijakoni) so se udeleževali od papeža celebrovane maše ravno tako, kakor so se v Konstanti-nopolju bivajoči papeški Responsales udeleževali liturgij, katere so opravljali Konstantinopolitanski p atrij arhi; jedino začasne razprtije so provzročevale kako razliko od tega običaja. Mogli bi navesti zato mnogoterih dokazov; zadovoljujemo se pa s tem, da navedemo karakteristiško mesto iz lista Gregorja Velikega do patrijarha, Evlogija Aleksandrinskega in Anastazija Antijohiškega. To mesto; vzeto iz uže citovanega dela Epistolae ei regesto beati Gregori. Papae I. Venetiis 1504 (lib. VI. de 88 cap. CXCV epist. 31), se glasi: »Responsales siquidem fratris et cogpiscopi nostri Cyriaci venientes eius ad me synodicam detulerunt epistolam. Et quidem inter nos et ipsutn sicut vestra beatitudo novit, propter appella-tionem prophani nominis (oecumenici) est gravis discordia, sed in causa fidei transmissos responsales eius esistimavi esse suscipiendos, ne culpa elationis, quae in Constantinoplitana ecclesia pene contra omnes sacerdotes exorta est, dissensionem fidei et rixam eccle-siasticae faceret unitati. Eosdem vero rrsponsales, quia hoc omnino humiliter precabantur, missarum solemnia mecum celebrare feci, quia sicut et serenissimo domino imperatori nostro intimare studui, responsales fratris et consacerdotis nostri Cyriaci mihi communicare debuerunt, quia auctore Deo in elationis errorem non cecidi. Meus vero diaconus cum fratre nostro Cyriaco missarum solemnia celebrare non debet, quia per prophanum vocabulum culpam superbiae aut commisit aut sequitur".
Po takem se kaže, da tudi za časa Gregorja Velikega razlita v obojestranskih liturgijah ni bila znatna, kar pa se je pač spremenilo od uvedenja gregorijanske liturgij«, kateri, kakor se zdi, se j« kmalu do cela umaknila staroobičajna rimska.
<) Bona Rerum liturgic. lib. 1. c. VII. §. III.
') Gueranger Inst. liturg. tom. I. pag. 203.
ravno na afrikanskem severozapadu, in ker je zajedno isti Avguštin vsled svojih znamenitih lastnostij in velezaslužnih del imel zadosten vpliv, da bi sledil mikavnemu zgledu sve. tega Ambrozija. Ako poštevamo pri tem, da tip stare Milanske liturgije, ravno tak<5 kakor španski, kakor je bilo dokazano zgorej, je bil jeden in isti galikanski: ne razlikuje se to mnenje Gueranguerjevo od mnenja Boninega v bistvu, ampak jedino s tem, da pripisuje poslednji udomačenje ga-likanske liturgije svetega Hilarija vplivu ali zgledu španske cerkve, Gueranger pa vplivu ali zgledu Milanske cerkve.
Nam se zdi mnenje Guerangerjevo verojetniše, čeravno se dasti prav dobro zjediniti tudi obe mnenji, ako si mislimo, da se je ali napiranje svetega Avguština mogočno podpiralo z zgledom cerkve blizke Španije, ali pa, naobratno, da je uže začeto prodiranje v Španiji običajne liturgije po zapadni Afriki vspešno pospeševal in utrjeval sveti Avguštin s svojim vplivnim delovanjem. Vsekakor sta dva slavna in važna učenjaka, ki, oprta na zaresna raziskavanja, izražata svoje pre-verjenje v smislu, da zapadnoafrikanska liturgija je bila uže proti koncu IV. stoletja, bo di si iz Španije ali gorenje Italije
presajena, vendar od rimske različna latinska; in doslej niso proti utemeljitvi tega v bistvu soglasnega izreka obeh učenjakov navedli nobenih veljavnih nasprotnih razlogov, pa jih tudi v bodočnosti jedva bodo mogli navesti.
Mi pa smo v dosedanjem izvršili dokaz, da v IV. stoletju ni bilo druge latinske liturgije, kakor galikanska svetega Hilarija, katera je prav kmalu izpodmaknila dotlej običajno grško liturgijo v Španiji, v zapadni Germaniji, v gorenji Italiji in na britiških otokih ravno takč, kakor v pravi Galiji; misel torej, da liturgija na severnem zapadu Afrike za dobe, od nas poštevane, bodisi iz Španije ali gorenje Italije presajena, je bila galikanska, je torej popolnoma opravičena. Ta misel se pospenja celč do popolne izvestnosti ali gotovosti po okolnosti, ki je brezdvomno zgorej dokazana .s pomočjo neizpodbojnih zgodovinskih iztočnikov, po okolnosti namreč, da so še začetkom VIL stoletja poleg rimske liturgije, katera, kakor dokazano, v zapadnoafrikanski cerkvi od konca IV. stoletja ni bila običajna, poznali jedino še v Galliarum ecclesiis običajno, torej galikansko latinsko liturgijo.
O HEPKBEHblX Cyiy>KA5HHK0B CBOMCTBblX.
(Cb. IlaBja npBhiii .iiict Traoee.«'. — IIor.iaBi« 3. oj 1. ao 16. Bpcie.)
i. pichhhha k5 secira: Ako acejni k^o BJiajpinTBa (eimcKoncTBa), ace.in ji,o6pera fliaa.
Bjiaftinca ima Topen obith HeonoHoceH (iienoponeii), le^neH xcent ni^ac, Tpe3eH, payyjteH, upiuiiTOir, cpaMoauiHiB, rocTomodeH, k jichlio cnoco6eii,
He iiiauen, He npeienaBen;; ho CKpoMeH, He iipemip-JIBHB, He JiaKOM,
Ki it cboiim ftomom 3,o6po jnpabih, .upacm cboim otpoke iiocjiyiiiHe 3 bcoS nosočhoctbon;
(KaiiTH, k,t,op He yut cbohm somom soopo ynpaBJiHTii, kako	CKp6 inrlu 3a oomiih^ 602;?)
He HOBHHeu,, fta b oxohoctii HaiiLixHeii ne naji,e b c ijjpneM.
Tv;i,h hmM oh ao6po npiiiaHte 03; Biiam>iix, a a He nase b cpaMOT*.
H. ^iffKOHOM (lIOMOIHHKOM) 16 paBHO TaKO T pil 6/A, J a co jrfcnera BeaeHi.a, He KB0wi3BraHH, He MHoreMy BHHy Bji,aHH> He 6aB/RHii cm HeftocTofiHHM 3acjiyacK0M:
Hero, kh nnaiA-v irfepe ckphbhoct b TincTeit b4ctii.
A Ty;;n th Hat ca Hafinptft npec^M, notem Haii cjyacA, aKO neuoponiin.
JKene HbiixoBe iicto Tasco Haii Čara nouiTeHe, He KjieBeTHJiHM ; Hero Tpeane hh Btpne b BceM,
^iaKOHii na Haa ČHBaMi lesHefi acefffc M*aa>e, «o6po VlipaB.DIM^IH CBOIIMII OTpOKH IIH ftOMOM CBOIIM.
KafiTH o hii, kh c* soopo cjiy3knjih, npiuooAa* cn .ifiiA CTAinuiiA IIH Be.iHKO 3ayname b Bkpt, kiii ie b KpHCTyci Ie3yct.
To th nnuieM Ha^eaiM cm, b CKopt upiiTii k Tefrli.
Ako cm č^sen my^iui, bt;ui Topef, kako ie Te6*fe Becni cm b xhuih 6osteI, Kili i« n,epKeB aciiBera Bora, ctojih hh Ta6op ptcminm.
Hh sapic bejnika ie nočoacHocTH ckphbhoct : Bor ie pasoflta cm b noiTH (mmc4) nH onpaBiraiui b ftyxi, upii-Kasaii cm i6 KpH.iaTii,em Ooacuni (anrejiOM), Jipoiioirb^an Ha-P03.0M, upiiMT Bfpoil ha cBtrk, b.'iuece.i cm ie b cjiaBt.
^aMypcHih.
C T P y H A H T).
(Iz poezij dr. Franceta Prešerna. — Ruski prevod).
JKaaoSno, cipjHa, raaroa« ! IlicHH, scaaofiHo ropioii!
Cepjma ckputua ih 6om ]io3cepje'iHoii IIOBIictbvh ,'
Kast fiaijmien. mi aamno, KaKt TjcKHieTL jvii) oien,
cko.tlko c.ies-L yace npoamo Hat .do6bh ropaieii ki neti;
Cepime KaK'B oo.itno on cipacia, KaK* on. Tommt 'iaxny nywh,
Hiiiero He BiMB o cipacni, Pa^ociB He men «a jwb;
Ha MeHa KaKoio ciuoii TIap ea HaBo^nit ameb,
Kara ea mi ogpaai hudih Cepite iio.MHTb BCHKiii IHTI.
H KaKl bij, rOIOBEJ CKOpO CaaBHTB KpacoTy ea,
Koat He cacaaHica y®b c«opo, 3a«o.TiHTe Ha Bcer^a.
Kt> Heii TaKia bh hochto, CipyHH, scaaofiH aon;
Ecan MoaceTe, cnarMine SyrB ea 6e31 acaaocTH!
/laBpeHTiM MaTBt«BMH~b dtCKOBeifb.
Ji.
/
C T P y H A M.
(H3 ii033iii np. "fpaHneia IIpemepHa).
CipyHe, mimo ca raaciue, Mh.io ničnima acaayii j
Cpua do.icniHe CKpiiTe TpsocpTOeii 03HaHyii:
KaK Oai^h «n moh- ,inu;e, KaK yanpa ayv oniii,
KaK reK* no hbhx co.raiu,*, Kh a»6e3eH hx po^ii;
Ofl ateaa KaKO B3fluxyi«, IIo HBeii ipeneHH cpne,
KaK ay m Beceate iyi«, KaK on cpAMA um He Bi;
KaK c ce6og m* bcjho B.iAie, Kssep xo^h hmi oopa3,
KaK o6.iiiHte hm> uBii^ne B cpiiji hochs Bcaniii 'iac;
Hh kak Be, kh 6h hmv uaa* Pa^e niae 3aHanpiii,
Ako ca ne bcjih.ih k na.iy, Mopre BTHXHXT BiKOSeH.
Te hh iaKe Be nocuie
T*ac6e, CTpyHe ita ,t,o hh ;
Ako mopTe, osieniTe HeycMi[.rBeno cpu;e.
^aMypcKiN.
Veselo življenje?
Spisal dr. Fr. Celestin.
ni.
Andrej Zore je v našem mestu imeniten človek. Na trgu ima lepo hišo v jedno nadstropje; na širokem dvorišču so na jedni strani hlevi za konje in rogato živino, na dragi pa drvarnice in velik magacin. Tu ima svoje pridelke, še več pa spravlja tu, kar pokupi v okolici od kmetov, ali pa kar mu dajč za obresti in za „ dobroto". Pomaga jim namreč v stiski, kedar je treba kakega plačila, in v biši ni potrebnega denarja. Kar spravlja takč, prodaje na drobno In debelo, in mož je zadovoljen. Tudi ljudje so zadovoljni ž njim: imovitega človeka vsi bolj spoštujemo nego siromaka. Dolžnih pisem in menjfc ima sicer Zore vedno dosti zaprtih v blagajni svoji, ali dokler se mu denar zdi varen, in teko redno obresti v Zoretov žep in nekaj za dobroto povrhu, ne toži nikogar. Drugače seveda ne more gubiti »trdo zasluženih grošev" svojih, in odvetnik po malem vedno dela zanj.
Otroka sta imela z ženo dva, ali oba sta umrla. Da ne bodeta sama, vzel si je Zore od svoje sestre hčer Emi-
lijo. Nedavno pa je pripeljal še petletnega Slavoja, ki mu pravi »tata", gospe pa »mama". Ljudje pravijo, da je Sla-voj jako podoben gospodu in pa — gospejini sestri. Ali to so le prazne besede, saj sestra nI omožena in živi v Gradcu ali pa na Dunaju.
Blizu mesta ima Zore pristavo in precej obširno gospodarstvo ; gori v gorici je njegov lepi vinograd in nad njim hiša, postavljena v zlogu, na pol švicarskem, z veliko verando, odkoder je prelep razgled na sosedne gorice in daleč doli na ravno savsko polje.
Danes je nedelja popoludne. Na vedrem nebu ni videti ni jednega oblačka, in vendar solnce ne peče prehudo: jesen je, znamenita jesen 1877. 1. Po vinogradih se uže ču-jejo klopotci, ta ptičji strah, katerega se pa kaj malo boje vrabci, kakor trdi Zoretova Emilija, ko ravno od brajde podi te predrzneže. Saj jim ne more pustiti, da bi na lepi brajdi izkljuvali najlepše, najbolj zrele jagode. Razoglava je. Dve debeli, črni kiti visiti po strojnih, precej širokih plečih, in
tako ste dolgi, da si ju mora pripeti za predpasnik, ko podf sitne vrabce. Spredi na čelu ima pristrižene lase, ki se naravno malo vijo. Goste obrvi srdito stiska, iz črnih očij kar bliska srd, nosnici lepega ravnega nosii ste malo razširjeni, usta na pol odprta, da se malo svetijo ravni beli zobje. Hitro diše, da se valovito dvigajo polne prsi, tleska z rokama in goni vrabce z glasom, ki je vendar bolj vesel kot srdit: „Beži ti, nesreča vrabičja ti!" Pa vrabiči se nič kaj ne bojč, le gledajo jo svojimi drobnimi, veselimi očesci, kakor da bi se smejali. Ko pa Emilija pobere šibico in jo vrže r.roti njim, odfrknejo malo dalje — na drugo grozdje, le jeden skoči pred njo na tla in se vrti, da se Emilija nasmeje glasno: „0, to si ti, ki hodiš mojim drobnim piščancem krast, ko jim pšenico dajem, nesreča!" Nagne se proti njemu, in ptiček odfrčf. Ona se ne smeje, obrne se proti domu, in pred njo stoji njen ^bratranec" Avgust in jo veselo pozdravlja.
Avgust Kobilica je njen daljnji sorodnik po materi. Mlad je še, star kakih dobrih 24 let, srednje rasti. Nosi naočnike in gosto, plavkasto brado, ki jo češe na dvoje in je — jako ponosen na njo. Dovršil je bil gimnazijo, pa ni šel dalje: jedni pravijo, da je bila kriva dekle, drugi pa vele, da so ga doma hoteli za gospoda in mu odrekli pomoč za vseučilišče, in da je za to moral napraviti izkušnjo za ljudskega učitelja. Sedaj je učitelj v našem mestu, ali dekleta si še ni vzel.
Pri Zoretovih ni bil ravno domač, ali zahajal je časi k njim. Niso ga posebno cenili, ker si je bil — pokvaril bodočnost, kakor je dejal Andrej Zore. Emilijo je nekaj časa zanimala ona njegova dekle, potem ga je rada videla kot rojaka in se časi šalila, ker je bil posebno ponosen, da je izvršil gimnazijo.
Na verandi sta našla Emilija in Avgust uže malo društvo. Dr. Sever jo držal nekaj spisov v roki in si zapi-saval, kar mu je pripovedoval mož srednje rasti, precej suh in koščen, v rujavi, kratki suknji in ravno takih dolgih hlačah in telovniku — gospodar Zore. Eoki je imel v hlačnih žepih, stal bolj na široko in trdo, pa gologlav je bil. Črni lasje so mu bili kratki, gladko pričesani in na sencih malo sivkasti, obrvi pa velike, goste in na čelu zraščene, kar se je poznalo posebno, če je mož zamišljen stal in stisnil obrvi. Nos je bil precej rudečkast in debel, ustni tenki in stisneni z neko ponosno zavestjo, da je mož na svojem mestu. Gladko obrito lice je bilo še prijetno, le okolo malih, živih, sivkastih, očij se je bilo nabralo toliko grbic, da je bila vsa koža iz-prekrižana in izprerezana. Sobesednika je gledal mirno, suho ter na njegove opazke energično prikimaval ali odkimaval. V zadnjem slučaju so se mu oči zaiskrile, glavo je nagnil malo na stran in pogledal doktorja za trenutek nekako vprašujoče in malo nezaupljivo ter se postavil še bolj ravno, nego je stal navadno. Tudi Dušan Mraz je bil tu: govoril je z gospodinjo. Zoretova gospa je bila visoka, polna žena, gladko pričesana in s precej širokim licem, kateremu so
dobrodušne črne oči dajale nekaj prijetnega. Oblečena je bila skrbno in bolj po „gospodski" nego mož. Govore z Dušanom je večkrat pogledavala moža posebno, če je desno roko potegnil iz žepa in si pogladil nos od dole gori, kar je delal, kakor je dobro vedela, če mu kaj ni bilo po volji, pa je potem še bolj živo in ljubeznjivo zagovorila z Dušanom, ki je držal časnik v rokah.
—	Lepo, da sta prišla gospoda, pozdravila je gosta Emilija. Doktor po navadi tudi v nedeljo popoludne kuje rumenjake, g. Mraz pa najbrž teti pripoveduje, kak<5 Plevna gori, ali pa so jo Eusi morda vendar uže vzeli?
—	Niso, niso, gospodičina, pravi Dušan. Ali bore se kakor levi. Na Šipki so vzeli Turkom utvrde, vse so vzeli.
—	Pa so jih zopet izgubili — po navadi, pravi sarkastično dr. Sever.
—	Zato so pa slavno zmagali Muktarja tam pod Karšom, odgovori Dušan, in vzamejo Erzerum in osvoje vse do Skutari ali Pere pred Carjigradom, vse!
—	Ti prijatelj si malo pregoreč, odvrne doktor, morda čuješ celo kanonado pred Plevno ?
—	In pa junaški Črnogorci so prisilili Turke, da so očistili Dugo, kaj ne, g. Mraz, da se tako pravi? vmeša se Emilija.
—	Turki so pa lepo po cesti med našimi Rusi zmuznili se v Plevno ter svojim prinesli hrane in česar treba, pravi g. Kobilica. To so vražji dečki in ruskemu medvedu bodo še pošteno kožuh stepali, bodo!
—	Kaj Vas ni sram, Avgust, da tako govorite, obrne se k njemu Emilija.
—	On je turkofil, pravi Zore, kakor so naša gospoda
sploh.
—	Naši nemškutarji in pa neki Madjarji, drugi ne, čulo se je več glasov.
No, te dni je sam Klapka dejal, da je Balkan za Turke izgubljen, oglasi se Dušan.
—	Če je dejal, odgovori doktor, smeje se, pa poreče kmalu in gotovo še rajši, da ni izgubljen.
—	Za nas nt slabo, če se koljejo tam doli na Turškem, opazi Kobilica.
—	Za Vas ne, ko niste vojak, odgovori Zoretova gospa, kakor je g. Mraz in bode moral doli v Bosno. Spominjam se, da je letos okolo Petra in Pavla bil prišel tak glas z Dunaja.
—	Res je bila dekretovana vojna pripravnost, kar se dostaje tudi mene, pravi Dušan.
—	Prej se pomirijo ti bosenski vstaši, da ne bo treba doli hoditi, kaj ne, g. Mraz ? skrbna vpraša Emilija.
—	Jaz sem reservni častnik, in zdi se mi, da prej ali slej pojdemo tudi mi, ker bosenski vstaši se od julija 1875. pa do sedaj še niso umirili. Nedavno so celo posadko Livna potolkli.
—	In pa Milan v ruskem glavnem stanu, to pomeni za Srbijo — vojsko s Turki, in potem tudi mi ne bodemo
mirovali, opazi doktor, posebno ko razjarjeni Turki razvijajo uže prorokovo zastavo, in pa ko —■ Klapko demonstracije dela — za Turke.
—	Velike stvari se pripravljajo za slovanstvo, opazi Dušan. Bije se boj „za krst častni i slobodu zlatnu".
—	Ali pa za novo robstvo, opazi porogljivo doktor.
—	Pustimo politiko, reče Zore. Povejte mi rajši, g. doktor, kako se je rešila ona baronova repozicija s Krajičem ?
—	Dobili smo jo. Prijatelj Dušan se je slabo branil, odgovori doktor. Naš sodnik je vedno pravičen.
—	Da, on vedno želi, da bode pravičen, pravi Dušan in se nasmeši.
•— Med tem je bila Emilija stopila h kletki, ki je visela na verandi, v njej pa njen Jakec. Papiga je rada vzela ponujeni košček sladkorja, začela po svoje brbljati, naposled se postavila bolj resno, pogledala Emilijo in zakričala:
Slyšu li . . . . Emilija je prosila, da reče še: gčlos tvoj, ali papiga ni znala ali ni hotela ter je le s krili malo zamahala, ko da prosj še sladkoija.
Učitelj Kobilica je to Jakčevo umetnost prvikrat čul in — preplašil se. Videlo se je, da se je bal tega velikega pojava — panslavizma. Drugi pa so se smejali, in nehote so se srečale oči Emilije in Dušana. Kobilica je bil opazil ta pogled in ni ga bil vesel.
Tu prileti na verando mali Slavoj, solznih očij kaže mamici svojega petelinčka, katerega je ravnokar bil hudo razkljuval veliki njegov pajdaš, da mu je glavica bila krvava in perje razcefedrano.
—	Kuharica pravi, da zakolje tega mojega petelinčka, pa jaz ga ne dam, toži Slavoj.
—	Sžm si je kriv, zakaj se spušča v velikega, pravi smeje se gospa Zoretovka in gladi Slavoja po glavi.
— Tako je življenje: večna borba! Priroda ne čuti ljubezni, globokomiselno modruje Kobilica, in celo nekako srdito pogleda okolo.
—	Malo ljubezni imajo tudi ljudje, časi tudi tako hudo učeni, reče šaljivo Emilija.
Malo, malo, gospodičina, tudi če niso učeni, pristavi doktor. Dušan pa je gledal gospo, kakč je z robcem brisala glavico petelinčku in tolažila Slavoja v tej veliki nesreči. Pri doktorjevih besedah pa se je nagnila k dečku in pogledala mu v oči tako veselo — nježno, da je miren in zadovoljen odnesel svojega malega prijatelja. Zore pa si je pod-bradek pogladil.
Zoretova gospa je bila na pogled precej mlajša kot v resnici. Mirna v besedi in v vsem svojem gibanju imela je še vedno ono tiho privlačivo moč, ki jo znajo tako dobro rabiti take žene v društvenem življenju, kateremu dajo živahnosti in zanimivosti časi ne menj kot mladi svet, časi pa še več — živahnosti, in tudi nevarnosti za one, ki se dajo očarati, ako se v obče sme tu govoriti o nevarnosti. Ljudje so govorili, kak<5 je srečna ta gospa, in četudi je bila. sedaj
brez otrok ter jih je jako pogrešala, dokler ni bilo Emilij„ in Slavoja v hiši: vendar se tudi tedaj ni čutila posebno nesrečno. Bilo je vedno dosti skrbij, pa tudi zabave. Zakonsko življenje se je bilo sicer precej ohladilo, pa ostala je navada, ona vez, brez katere bi marsikomu življenje bilo še menj zanimivo nego mu je. Bila si je svesta svoje dolžnosti, vendar pa je čutila v srcu praznino, katere ni mogla izpolniti vsa mirna udanost osodi.
Ali danes je nedelja, dan miru in počitka. Lep jesenski dan vliva toliko tiho sreče v človeška srca ali jih vsaj miri! Tudi ona je čutila ta blagodejni vpliv. Sede poleg svojega sorodnika po možu, Kobilice, poslušala je njegove novice iz mestnega življenja. Slavoj pa je od mame letal k „strijcu" Avgustu, dobrikal se obema in bil vesel — brez vzroka, kakor smo bili veseli in srečni mi vsi v svojih otročjih letih, ko še nismo slutili nobene prave grenkosti v življenju. Oba sta se spominjala svoje prve mladosti, in taki spomini bude tudi davno zaspale čute mladostnih čistih radostij in mladostne brezskrbnosti. Tedaj človeško srce zabi težave življenja, ko nas uče britke izkušnje, kako malo smemo pričakovati ljubezni in dobrote od svojega bližnjega. Razgovor je postal topel, četudi sta oba govorila mimo tako, da se je celo Slavoj pomiril ter sloneč na kolenih mame gledal njo in strijca. Gospa je opazovala mladega moža, ko je pripovedoval svoje otročje spomine in jo pogledoval dolgim pogledom, v katerem je morala čitati nekaj nepričakovanega ter je povesila oči in gledala pred se nekam daleč, daleč, da nf videla vprašajočih očij malega Slavoja. Ko ga je opazila, poljubila ga je, vstala in stopila k Emiliji in Dušanu, ki sta gledala album, t. j. Dušan ga je držal v roki in odkrit je bil, ali gledala ga nista,
Emilija je imela desno roko na mizici in se je malo naslanjala. Okrogla, bela je bila ta roka, prijetni drobni prsti in dolgi dobro odgojeni nohti. Na mezincu se je lesketal nježno izdelan, droben prstan s smaragdom v sredi in z lepo brušenim draguljem na vsaki strani smaragda. Ravno je govorila Dušanu, in videlo se je, da jo je bil razgovor uže razgrel. Dejala je s svojim prijetno donečim, bolj nizkim glasom s ponosno zavestjo:
—	Ne, g. Mraz, Vi pravite, da se moramo me Slovenke odgajati počasi in pripravljati za narodno stvar in delo, da stopimo potem možkim na stram kot pomočnice. Jaz pa pravim, da je slovensko in slovansko probujenje budilo tudi nas koj s početka tako, da smo ženske uže storile mnogo svoje dolžnosti in da jo vršimo tudi sedaj.
Ali vendar ne tako, kakor bi morale? vpraša Dušan.
—	Gotovo še ne! Ste pa tudi Vi, možki, mnogo krivi. Vi nas imate kaj radi le za lepo dekoracijo na po-zornici svojega narodnega dela, ponajveč za prijetne statistke. A glavni igralci ste vedno in vedno le Vi, in to dobro veste. In pa veste, kaj Vam povem: Vi tudi ne želite, da stopimo med Vas kot ravnopravne boriteljice za narodno stvar.
—	Zakaj bi ne želeli ? Mari se imamo bati Vaše kon-kurencije, ko je dela pred nami tako veliko, delalcev in — seveda — delalk pa še vedno malo malo ?
Ali vendar ženstva niste priborili si, tega ne morete
tajiti!
—	Vsega gotovo ne: stvar je težavna, in napreduje počasi. Pa ozrimo se po slovanskem svetu, in vidimo, da slovanska omikana ženska — rodoljubkinja zavzema uže sedaj častno mesto v našem kulturnem razvitju.
—	Premalo, premalo se ozirate na nas, Vi, bolja polovica človeškega rodu. Igračice smo Vam najprej, potem pa neke privilegovane dekle ali kaj takega!
—	Za boga, Emilija, kje si se navzela teh čudnih mislij? pravi gospa Zoretova. Pusti to, bode ti škodila ta tvoja modrost, draga moja!
—	Vem, draga teta, kaj mislite, no pomoči si ne morem. Ko začne ženskam glava misliti in ne ponavlja le naučenih fraz kakor papiga: potem —
—	No, Emilija, kaj je potem? vpraša pristopivši Kobilica.
—	Potem — samo sebe bolj spoštuje.
—	Živela gospodičina Emilija, oglasi se doktor izza mize, kjer je sedel z gospodarjem v prijetnem razgovoru in pridno srkal dobro domačo kapljico.
—	Najbrže so ruske knjige glavo zmešale naši Emiliji, pravi na to Zore.
—	Ne, strijc, tega niso. Premalo sem jih čitala, bod si v prevodu ali v izvirniku in take pa nobene, da bi m glavico zmešala, kakor ste se strijc ljubeznjivo izvolili izra žiti. Meni je Lermontov in Turgenjev povšeči, ker sta tako resnična, blaga, človečna, ali kako bi dejala? Misel mi j jasna, pa besede iščem!
—	Oho, prijatelj Mraz, meni se zdi, pravi doktor, d" te je tvoja ljubeznjiva učenka uže pretekla in prehitela. Da, da, jaz sem vedno trdil, da je ženska glava, oprostite mi iskrenost, gospodičina, preozka, da ima premalo širokega pogleda v svet, in če se loti kakega vprašanjica — je pa pretirava!
—	Pri nas tega pač ni, moj doktor, opazi Dušan.
—	Če ni, pa bode, odgovori doktor. Čitaj — no čitaj »Življenje svetnikov in svetnic božjih", pa bodeš videl, da sO tudi ženske sijale seme naše krščanske kulture, in da govorim po tvoji navadi dalje v metafori, zalivale so je mu-čenice s svojo krvjo, da je rodilo obilen sad.
—	Menda se ne šališ, prijatelj, reče Dušan, ta stvar je preresna: Za mislečega človeka je to resnica, na katero sme biti v nekem smislu najbolj ponosna — naša krščanska kultura.
—	Tega pa jaz ne umejem, oglasi se Zore, preučeno je.
Vsi so se nasmejali in pili na gospodarjevo zdravje.
Dušan ni bil zadovoljen sam seboj. Dekle, katero je
pač prebudil najbolj on sam, zdela se mu je bolj iskrena kot on, in — bolj energična bi tudi mogla biti. mislil si
je. Ni mu bilo zadeto samoljubje, bolela ga je opažena lastna slabost tu, kjer bi bil v sebi videl rad polno sile in tvornega navdušenja. Ne, samoljubja mu Emilija ni mogla zadeti, to je videl in čutil dobro: saj ga je vsak izraz njene samostalne misli veselil in polnil s ponosom, in moral si je priznati, da ni veliko zahteval v tem pogledu. Vedel je, da možu prinese uže od roditeljev lepe imovine, in čutil se je, da je tako nepraktičen, da ga to ne zanima mnogo, da mu je stokrat važneje, kaj čuti ona, kaj misli, čim jo zanima svet'? Ni se bil še resno vprašal, ali jo ljubi ? Prijetna mu je bila vsaka misel nanjo, prijetna nada, da jo bode videl, prijetno njeno društvo, prijeten spomin na vsako njeno besedo, na to, kako se je vela, kako je bila oblečena? Pa strasti ni opazil v srcu.
Ona si je bila bolj svesta svojega položaja. Strasti sicer tudi ona ni čutila, ali človek, ki jej je probudil toliko lepih mislij, užgal v srcu sveti ogenj domoljubja, da ne ugasne ta ogenj nikdar, nikdar: ta človek bil jej je drag bolj kot drugi. Bolj kot vsi drugi ? vprašala se je in zardela bolj kot oče in mati? V srcu je bilo sedaj, toplo sedaj' hladno, ali zmagala je toplota, to je čutila dobro, ono čudno toploto človeške sreče, ki je imela toliko moč, da jej je prešinila vse prostore in najskrivnejše prostorčke drobnega srca. In to srce se je tako nekako širilo, da je doseglo celd glavo in jo napolnilo s čudno svojo toploto, da je glavica čisto pozabila odgovoriti na vprašanje srca, je-li on bolj drag kot vsi drugi, bolj kot oče in mati ? Morda pa ni pozabila ta ponosna glavica in le ni hotela odgovoriti? Možno pa je bilo tudi to. Saj misel o samostalnosti, katero si mora priboriti v življenju, sedela je v glavi uže precej dolgo, in morda se je tudi ta misel upirala neumnemu srcu in je krotila?
Zadovoljen pa je bil Kobilica. Da mu je ta ponosna žena dala pogledati v srce, da sta se na mladostnih spominih srečala in — zbližala, o tem je mislil, da ne sme dvomiti več. In to je bila zanj zmaga, velika zmaga. To lažnik, sreča nesrečne, zanemarjene žene bode on, Avgust Kobilica! Kako lepo, kako romantično bode to! V glavi so mu rojile podoba za podobo, povsodi sta bila on in ona glavni osobi! Lovil je vsak njen pogled, in si ga tolmačil sebi na korist. Ona pa ga je le redko pogledala in se ponašala kakor običajno, da od prisotnih ni mogel opazit nikdo, da je ravno nocoj bila pala iskra, katera je iznenadila Zoretovko najbolj. Nikomur se ni dalo mnogo govoriti. Jedino doktor je bil zgovoren kakor redko kedaj, Poslovili so se kmalu. Prijatelja sta krenila skupno na jedno stran, Kobilica moral je pa na drugo.
Mesec je lepo svetil. Pri sosedih so po vinogradih še brlele luči. Ni bilo še one tišine, onega miru, ki globoko mesečni noči daje ono nepopisno moč, da ti se zdi, kakor da čuješ dihanje prirode. V zraku je še bilo nekaj nemira kakor skrivno šepetanje ljubečih se, in tam med drevjem se je oglasil kos in kmalu utihnil, kakor da tudi on sanja o radostih svetlega dne, o solnčnih hribih in dolinah, kjer tako
veselo letajo in prepevajo drobne ptice. Morda je pa utihnil kos in poslušal pesem slovenskega mladeniča tam pri onem vinogradu, ki poje, da se daleč razlega: Bom šel na planin'ce, Na visoke gore . , . Kako milo doniš, slovenska pesem, od gorice do gorice, od vasi do vasi, kjer koli prebiva slovenski rod, dejal je Dušan, doniš doli preko Sotle, in se zlivaš z bratsko pesmijo, doniš
gori čez visoke planine med svoje brate, kateri tebe, draga pesem, niso pozabili v najhujših časih. In ravno sedaj budiš jih zopet, bodriš jih z novo silo, daješ moč in pogum nam vsem. Ti si bila glasnica našega prebujenja, ti nas spremljaš in dovedeš do zmage.
— Nepoboljšljivi idealist, dejal je doktor, kaj se ti sanja ? Ne pesem, mari delo nam pribori zmago, če jo pribori. —
Ruske drobtinice.
C'i> Mipy no iriiTKi, roaoMv pv6aia
Kupčija evr. Rusije z inozemstvom od 1. januvarja t. 1. — 1. julija 1.1. bila je taka: tovarov so odpravili na 326,640.090 rub (lani 308,987.000 rub.) Dopeljalo pa se je iz inozemstva ta čas : 188,580.000 r. (lani 179,000.000 r.) Tudi zlata in srebra se je pripeljalo veliko več nego odpeljalo.
Finančno ministerstvo izdeluje načrte za ustrojstvo, odnosno dovoljno pomnoženje trgovskega brodovja. Tako menijo, da ne bode treba več plačevati tujcem drago za prevoz ruskih tovorov.
„Svjat. sinod11 in z njim vsa duhovščina odlikuje se sedaj, ko ljudstvo mnogo strada, z mnogovrstno pomočjo : nabira darove td. tako, da č g opisi hvaležni priznavajo, da si duhovščina služi itudi za bodočnost trajen spomin narodne hvaležnosti.
Bali so se, kako bodo polja jeseni zasejali. Vendar so družni napori vlade in društva dosegli, da se je setev skoro povsodi dobro končala. Jako plemenito so v obče postopali veliki posestniki -— aristokratje: darovali so kar cele vagone žita za seme.
Solodovnikov je podaril 400.000 rub. in sicer 200.000 je da mosk. vseučilišču, 200.000 pa mosk. konservatoriji
Izdelana so pravila: „Bcepoc. coejpraeHoe o.iaroTEOpiiTejtiioe 06m,eCTBO CiiHHaro Kpecia". Zadača je društvu, da pomaga pri vsaki narodni bedi, na pr. pri velikih požarih, pri gladu itd. To društvo se ima ustanoviti nekaj tudi na sredstva, ki se dobe tako, da bodo uže sedanja dobrodelna društva žrtvovala del svojega imetja novemu občemu društvu.
Da se po možnosti odvrne glad, delajo vlada, zemstvo in društvo v tem smislu, da se hitro preskrbi delo onim. ki so zaslužka najbolj potrebni, pa se, se ve, čuvajo, da bi del ne dobivali taki podjetniki, ki bi jih vršili s svojimi ljudmi, pa bi potrebni ostali brez zaslužka
Ukazom 28. julija prepovedan je bil izvoz iz Rusije rži, ržene moke in vsakovrstnih otrob jedino za to, da, kakor pravijo „Mock. Bij;.", se ne dopusti ljudstvo ne le do glada, temveč niti ne do najmanje nužde (potrebe) v vsakdanjem krogu.
Ruskim samostanom se je večkrat očitalo, da se po njih pase lenoba. Sedaj pa so postali samostani večinoma pravi vzori za okolice glede dobrega gospodarstva. Tudi gospodarska orodja in stroje širijo samostani med kmeti.
Ministerstvo presoja načrt novega parobrodnega društva katero bode imelo glavno zadačo v tem, da bode prevažalo tud to, kar so do sedaj prevažali za Ruse londonski in hamburški parobrodi. Odpade torej tudi to posredstvo Društvo bode imelo osnovne glavnice 6 milijonov rubljev, razdeljeuih na 12 tiseč delnic po 500 rubljev.
V Rusiji mislijo ustanoviti, da bodo za železnice morali rabiti konservovane (impregnovane „špale" Schweller), da se prihrani lesa, katerega v Rusiji samo za nekonservovane „špale" potrebujejo na leto 15.000 desjatin gozda (za 13 milijonov špal).
Kmaln se ima ustanoviti na vseh železnicah zdravniška služba. Vsaka železnica bode imela svoje zdravniške in zdravilne oddelke. Kjer so središčna uprava, delavnice ali železniške učilnice: povsodi ima biti bolnica na 15 postelj.
Razven tega bode na vsakih 150 vrst železnic posebno zdravilno mesto. Posamični zdravnik ne bode imel okraja večega od 500 vrst.
Ruski rubelj pada. V Berolinu je dopisniku „Mock. Bia" pojasnil to neki banker, da pada radi visoke cene na rž. „Vi ste podražili rž, mi pa potiskamo rubelj in tako jednačitno cene". Drugi pa mislijo v Berolinu, da rubelj znižujejo sami — Rusi in zakaj ? Pri visokem tečaju se je bil izvoz ruskih tovorov jako zmanjšal, ruska obrtnija je torej trpela škodo, a nemška je lehko uvaževala svoje izdelke. Pravijo torej, da so v Petogradu začeli poniževati rubelj — na korist ruskega obrta.
„CBirt" govore o Francozih veli, da so Rusi v ta dva tedna, ko so Francozje bili v Rusiji, okrepčali se na duhu. Početkam 18. stoletja bili so Nemci v Rusiji dobili v roke upravo in šole. „V šolah se je sistematično širilo versko ravnodušje, katero je strašno škodilo Rusiji. Nemški nacijonalizem na ruskih tleh spremenil se je v državnem krogu — v nihilizem, v cerkvenem pa v študizem. V prvem slučaju zanikuje se država, v drugem pa cerkev".
Neki A. P. opredeljuje v „Ruskem Vestniku" (za april t. 1.) kot glavne vzroke selitev kmetov : 1) ker imajo malo zemlje, ko se je ljudstvo podvojilo po oslobojenju (1861). 2) ker so se cene na zemljo povišale vsled grajanja železnic, 3) ker je kmetsko gospodarstvo še slabo t. j. premalo intenzivno, skoro brez vrtnarstva itd., 4) ker ljudstvo kaj rado sliši pravljice, ki jih pripovedujejo sebični agentje, o nekem raju na zemlji, kjer bi človek živel malone brez dela. Iz vseli teh vzrokov je glavni — „malo zemlje." Povprečno ima možka glava 4 desjatine zemlje, a časi tudi le 2 desjatini (v Kijevski gub.) in sicer tu, kjer je veliko ljudij (v pol-tavski, kijevski, podolski, tulski njaremski in orlovski guberniji) Ali Rusija ima veliko državnih zemelj (73,470.274 desj.), iz katerih se da napraviti 4,591.892 naselbinskih delov (po 16 desj. na „dušo"). Naposled pravi A. P., da bi tako preseljevanje bilo najbolje sredstvo proti Nemcem, ki uporno hočejo osvojiti ruski jug in zapad.
V 225. št. „Mock. Bf,,i,.govori A. Rozanov ob evropski kulturi, in kako se Rusi odnašajo k nji. O slavjanofilstvu, pravi, da je bila vedno ideja nemnogih izbranih umov, ter se jej je vedno protivila velika večina omikanega društva. Zato seje vedno kritično držalo glede svojega učenja. Zato je to učenje tako organično, s čimer se pa zapadniki ne morejo ponašati.
Oni nimajo dela, kakor je na pr.: „Poccia h EBpona" itd Dela Leontjeva so najnovejši vir razvijajočega se slavjanofilstva
L. govori mnogo britkih resnic ruskemu razumništvu zapadnega mišljenja. Leontjev dokazuje, da zapad res gnije, in da se slovanstvo počasi razvija v svoj kulturni tip. Zgodovina je Leontjevu red dvižočih se (dvigajočih se) in padajočih biologičnih procesov. Po franc. preku-
ciji, trdi Leontjev, zbližujejo se stanovi, dežele gube v državah, a te države zlivajo v jedno skupino evropskega človeštva — brez notranje organizacije. Osebe človeštva so potem jedina svrha zgodovinskega življenja.	G.
Ogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
Trgovska in obrtniška zbornica v Ljubljani je pritrdila nasvetu, da hoče skupno s c. kr. kmetijsko družbo in drugimi faktorji prirediti občno razstavo poljedelsko in obrtno.
V Istri kaže volitev volilnih mož za izpraznjeno mesto jednega državnega poslanca, da italijanska stranka postopa z največo brezobzirnostjo in neslišano samovoljo. Došlo je celo do tega, da je jeden in isti človek volil po 13 krat, a takih ljudij je bilo več. Volili so mladoletni, taki, ki nimajo prava itd. Vse to je bilo čitati brzojavno po raznih listih in tudi to, da je drž. posl. Spinčic obširniše brzojavil grofu Taaffeju o teh nezakonitostih. Na več krajih so vendar prvotne volitve uničene, in bo treba zopet voliti. List »Indipendente", znan kot prvi irredentovski časnik v Trstu, je pohvalil tako postopanje kot patrijotiško. No pojem o njegovem patrijotizmu je uže davno znan; vprašanje je le, kako hočejo patrijotizem razumevati drugi krogi. Slovanskim poslancem se kopiči zopet gradivo za interpelacije in razpravljanje istrskih razmer.
Slovenskih posojilnic, kakor kaže poseben »Letopis", ki smo si ga izposodili, bilo je do konca 1890. leta 47 in sicer 12 na Koroškem, 13 na Kranjskem, 4 na Primorskem (sedaj še 1 v Pulju, in 1 oživi kmalu v Trstu. Op. ured.) 18 na Štajerskem. 17 jih je z omejenim, 34 neomejenim poroštvom (zavezo Haftung). Zadružnikov vseh posojilnic skupej je bilo 19812, denarnega prometa skupej za 893077 gl. Pristopnine in deleži znašajo 390680, hranilne vloge pa 3,862.331 gld. Posojil je bilo 4,116.228 gld. Gotovine je bilo 126.165 gld., naloženega denarja pa 296.821 gld. Davka s prikladami so plačale 5195, neposrednih pristojbin pa 2263 gold. Upravni stroški 22133 gld. Rodoljubi pri mnogih ^posojilnicah poslujejo brezplačno, da se zmanjšajo stroški. Čisti dobiček je znašal 58123 gld. Več tisoč se je podelilo v dobre namene. Zadružnega zaklada imajo vse posojilnice 248.785 gold.
Poleg posojilnic je tudi »Zveza slov. posojilnic" ; njena pravila so se popravila in so bila potrjene 24. nov. 1890. Ta »Zveza slov. posojilnic" ima namen, da pripomaga posojilnicam slovenskih pokrajin k vspešnemu razvoju. Njen sedež je v Celju; njen predsednik je drž. poslanec Mih. Vošnjak, ki je največ storil za osnovanje in pospeševanje slovenskih posojilnic, in ki neprestano pomaga osebno in pismeno rodo-
ljubom, ki namerjajo snovati novih, kakor se vidi, toliko vspešno delujočih posojilnic.
Slovansko pevsko društvo v Trstu, katero je imelo občni zbor 18. t. m., ima sedaj naslednji odbor: Dr. prof. Karol Glaser, predsednik; Jos. Abram, podpredsednik; Kiferle Ivan, tajnik; Mikota Julij, blagajnik; Masnec pl. Josip, arhivar; Čargo Ivan, nadzornik pevskih vaj.
b) Ostali slovanski svet.
Neposredne državnozborske volitve tudi za kmečke občine so predlagali v državnem zboru Mladočehi. A Poljaki so proti temu, ker se boje izgubiti gospodstvo nad Rusi v Galiciji. Nemška levica s pl. Pleneijem na čelu pa bi Poljakom rada privolila, da bi ostalo v Galiciji po starem v tem pogledu. Tako trdna so načela »liberalnih" Nemcev in jednako »liberalnih" Poljakov. No, na Kranjskem imajo glasilo in zastopnike, ki gore v ljubezni do plemenitih Poljakov.
Dr. Vašaty je v drž. zboru v novem zasedanju govoril tudi češki, a pritožil se je, da njegovega govora ni v stenografiškem zapisniku. Predsednik, kakor v prošlem, je tudi v sedanjem zasedanju odgovoril, da se stenografuje le nemški. Večina je k temu molčala. Ako se nahajajo take večine v načelnih vprašanjih, ni čudo, ako se uzakoni polagoma nemški kot drž. jezik. Ako se ne protivijo dejstvom, je največa nedoslednost, ako kažejo navidezno formalno nasprotje v jedni in isti stvari.
Češka jubilejna razstava se je zatvorila slovesno 18. dne oktobra. Ta dan je obiskalo razstavo še 75.544 oseb, ki so plačale. Skupno pa je bilo ves čas 2,434.887 plačujočih obiskovalcev; takih pa, ki niso plačali, bilo je, kakor sodijo, ves čas najmanj 600.000. Torej je obiskalo to deželno razstavo najmanj 3 milijone ljudij; toliko obiskovalčev ni imela še nikdar nobena deželna razstava.
K slovesnemu zatvorenju je prišla odlična raznovrstna gospoda. C. kr. namestnika grofa Thuna je občinstvo pri dohodu z navdušenjem pozdravilo. Posebna deputacija raz-stavnikov mu je izročila prekrasno napravljeno adreso, na kateri je več nego 2000 podpisov razstavljavcev. Namestnik je v resnici podpiral to velikansko in srečno podjetje od začetka do konca. Rekel je: »Dala je razstava svedoštvo o vrednosti in razvitku domačega dela. Naj bi obrodila ugodnosti na
korist in blagor temu domačemu delu". Lepo je govoril Praški župan dr. Šole, rekši med drugim : »Završujemo 156. dan deželne jubilejne razstave. Ločimo se z žalostjo od tega dela, za katero si je pridobil izvrševalni odbor jedno naj-znamenitiših zaslug, kajti on je z neumorno marljivostjo in energijo, z naporom vseh sil odstranil zapreke politiške in naravne, ki so se stavljale na pot temu delu. Na čelu teh m6ž je stal grof Zedvvitz. predseduik izvrševalnega odbora, kateremu izrekam najtoplejšo zahvalo kraljevskega mesta Prage. Velike so zasluge izvrševalnega odbora. Razstava v Pragi je zasvedočila, da, kakor Betlehem ni bilo poslednje iz mest židovskih, Praga ni poslednja iz glavnih mest srednje Evrope. Praga je pokazala ob ustavi svojo privlačljivost za ves svet. Izvrševalni odbor je tudi dokazal, da češko delo se je osvobodilo od tujega vpliva, da se moremo s svojim delom ponašati kot kulturen narod. Ta odbor je razgrnil zastavo naše gospodarske in obrtne nezavisnosti. To delo bode živelo dalje. Trgovina, industrija in obrt najdejo s to razstavo novo pot na tuje. Naj torej pri sklepu leti moj pozdrav iz Prage na vse vetrove Češke, na vse kraje Morave in Silezije. In naj vam ta razstava, kakor vaša mati po za-vršenem delu, kliče: O lide českj, budiž ratolistkou rostoucf podel vod, budiž ratolistkou rostoucf nad zed', a mužft Tvyeh at' je bez počtu".
Predsednik grof Zedwitz se je zahvalil Pragi, da je podpirala razstavo taku znatno in sprejemala s pravo gostoljubnostjo dohajajoče goste, potem vsem korporacijam krajnim, okrajnim in regijonalnim, trgovinski zbornici Praški, Bude-jeviški in Pilzenski, društvom in korporacijam. Zahvalil se je tudi žurnalistiki domači in zunanji, katera je prijazno govorila o razstavi.
Podpredsednik glavnega odbora, predsednik trgovinske zbornice Sebor je rekel med drugim: „ Naša velika in mala obrtnija, naši obrtniki so z razstavo neoporečno dokazali, da so na višini časovih potreb, in da imajo častno mesto v svetovni konkurenciji. Trgovina dobi pri nas novo spodbudo, sosebno še s tem, ako se ustanovi trgovinski muzej za eks-portovanje. Delati pa nam je potreba dalje po geslu cesarja in protektorja z neumorno vstrajnostjo in vso gorečnostjo na čast in v blaginjo našega naroda, na čast naše drage domovine in vse države."
Ces. sovetnik Jahn se je spominjal tudi posebnega dejstva, da je češka mladina mnogoštevilno obiskala razstavo ter njej podelila ravno s tem poseben značaj. Potem je opominjal : »Vse za domovino in narod, vse za blaginjo in srečo narodovo, vse za njegovo materijalno in kulturno osvo-bojenje. In s tem geslom kličem ob ločitvi k novemu delu, novim trudom, novemu stremljenju za popolnjevanjem domačega proizvodstva in pospeševauja materijalne blaginje češkega naroda. Na zdar!"
Deželni nadmaršal knez Jurij Lobkovitz pa je rekel: ,.Z današnjim dnem je neslutjeni, popolni, kolosalni vspeh deželne jubilejne razstave završen — dela, katerega se bode ves narod še dolgo spominjal s ponosom. S to razstavo smo
dokazali, da z združenimi močmi in s trdno voljo moremo izvršiti prava čuda. Pred vsem svetom smo dokazali, nad kakimi duševnimi in gmotnimi silami razpolaga naša domovina, da, z razstavo smo se šele naučili spoznavati sami sebe. Zahvalo izrekam v imenu cele kraljevine češke. C. kr. namestnik je tudi dokazal, da izpolnjuje vladino zadačo najbolje oni, ako je zvest sin dežele. Potem se je zahvalil v navdušenih besedah še cesarju in njegovemu bratu, ki sta počastila oba to razstavo s svojim obiskom. Ko so zaklicali trikratni »Slava", je isti dež. nadmaršal zatvoril razstavo.
Polno ginljivih prizorov je bilo poslednji dan na razstavi, takih prizorov ni videla še nobena razstava. Ni bilo še naroda, ki bi bil z večo ljubeznijo žrtvoval se za jednako podjetje in storil vse, da bi se izvršilo srečno, kakor se je to posrečilo s češko jubilejno razstavo. Ona ostane po besedah g. Šeborja: »mogočen, neizbrisen moment kulturnega in gospodarstvenega razvitka češkega naroda."
No, ostali Slovani pritaknejo, da ista razstava ostane tudi neizbrisen moment v razvijanju širše narodne zavesti slovanskih narodov v obče. Kulturna zgodovina Slovanstva izvestno zabeleži ta moment najpoznejšim rodovom tega plemena. Previdnost pa, katera spravlja Slovane vedno bolj na poprišče, podeli v njih razvojni zgodovini mnogo, mnogo takih momentov!
Hrvaška razstava se je zatvorila dejstveno 14. dan oktobra, formalno pa 15. oktobra. Dva meseca je trajala; za te dobe jo je obiskalo 430.400 oseb, ki so plačale; 300.000 vstopnic pa je bilo brezplačnih. Skupnih dohodkov je 57.000 gold., mnogo več, nego se je računilo, in bode menda okolu 30 tisoč preostanka.
Izložbo je zatvoril predsednik izvršnega odbora L. pl. Vukotinovič. Nazdravil je odsotnemu predsedniku gospodarskega društva gospodu Gjurju Jelačiču. Potem primerja z izložbo seme. katero pade na plodovita tla. »V složnom rodu našem stoji, da nosi zdrav plod". Načelnik dr. Amruš pravij: »Pravom se zove izložba jubilarna, jer slavi ponajprije 50 godišnji sad zaslužnega družtva, a i zato, jer slavi radinost, muku i vještinu miloga našega naroda hrvatskoga. Znademo dobro, kakove so bile prije gospodarske prilike našega naroda. Znamo zadruge, nu ukinučem zadruge nastade individuvalno (za-padništvo! Op. ur.) gospodarski i ekonomiski život, a gospo-darskomu družtvu imamo zahvaliti, što je i ono tako blago-tvorno u tom smislu djelovalo. Tom zgodom budi mi dopušteno, sjetiti se onoga, koji je to družtvo stvorio, uzoritega gospodina naabiskupa i kardinala Haulika". Potem se zahvaljuje vsem, ki imajo zasluge za izložbo, pristavivši: »A zahvaljujem konečno cielomu hrvatskomu narodu, koji je pokazao i nama i stranomu svietu plodove svoga umienja i napora, plodove svoje kulture. Živila Hrvatska!" Na izložbenem banketu se je slavila misel, da se je priredila razstava, katera je našla v hrvaškem narodu živ odziv. »A posljedica te zamisli je djelo, kojemu se danas divi cieli hrvatski i mnogi strani narod, i kojega uspjeh je ove nas obradovao. No mnogo veča od materijalnog uspjeha te izložbe i njezinog vanjskog sjaja je
nutarnja vriednost i moralni uspjeh, koji je hrvatski narod postignuo ovom izložbom i to vlastitom duševnom snagom i vlastitom sviešču, i koji mu je pribavio največe priznanje pred cielom civilizovanim svietom". Zastopnik Fr. Folnegovič je hvalil slogo in ljubezen strank, katere so povzdignile do take vrednosti razstavo. Nazdravljali so še drugi slogi, izlo-žiteljem, novinarjem, Zagrebu, središtu Hrvatske, itd. Takč so tudi na Hrvaškem zadovoljni in srečno zatvorili izložbo. Ta izložba razkrila je, da je v hrvaškem narodu ohranilo se še mnogo svojstvenega slovanskega duha, in da ta duh deluje sedaj tudi po šolah. Mi menimo sosebno umetno obrtnijo raznotere obleke in noše ženske in možke. Hrvatska izložba je pokazala na to stran bogastvo vsaj po množini, kakor nobena druga razstava. O tem bomo mi še govorili, a poudarjamo, da je največ vredno to, da narod zunaj mest še sedaj nosi stari kroj, možki, kakor ženske krasijo svojo obleko s starim lišpom po davnih, pristno slovanskih motivih.
Nain je s slovanskega stališča vse jedno, ali si prisvajajo Hrvati ali pa Srbi te tradicije, ki so še prava živa starina, in smo veseli, da žive med njimi!
Na češkem vseučilišču v Pragi je dobil tudi bogo-slovski oddelek svoje profesorje, kateri začnejo predavati takoj na ta zimski tečaj. Imenovali so se le ti, katere je želel Praški nadškof.
Pomnik mistra Jana Husi v Praze. Odbor za postav-ljenje spomenika je razpisal konkurs za češke umetnike z navadno anonimiteto do 3. decembra 1892. Skupni zalog za spomenik je 100.000 gld. Cene za načrte so tri: 1500, 1000 in 800 gold.
Za narodopisno razstavo češkoslovansko, katera bode 1. 1893 v Pragi, ustanovil se je uže „povšechny program". Glavni odbor deluje na vse strani, da bi se srečno zasnovalo tudi to po nameri znamenito podjetje.
Anton Dvorak, češki slavni sedaj prvi slovanski skladatelj, pojde v Ameriko, kjer bode v Čikagi vodja glasbenemu zavodu.
Avstrijski državni proračun za 1, 1892. Skupne potrebe so proračunjene na 584,620.378 gld., skupna pokritja na 685,238.262 gld., torej bi se kazal preostanek 617.884. Finančni zakon za 1. 1891 pa je kazal stroškov 564,863.027 gld., dohodkov pa 568,375.521 gld., torej preostanek 3,522.494 gld. Za leto 1892. je namenjeno mi-nisterstvu za prosveto in nauk 23,271.077 gld., več od lanskega leta za 596.146 gld. Kako majhen je ta znesek proti skupnim stroškom!
Ogerski državni proračun za 1. 1892. Skupni stroški: 395,340.911 gld., skupni dohodki pa: 395.353.936 gld., torej preostanek: 12.996 gld. Ministerstvu za nauk in prosveto je odmerjen: 7,607.204 gld. Ali 313.149 gld. več od laoskega leta. Tu je primera za isto ministerstvo še ne-ugodniša nego v Cislitaviji.
»Nordmark". Nemci severne Morave so na posebnem shodu v Šumberku sklenili ustanoviti društvo „Nordmark" s sedežem v Opavi. Namen mu je, »braniti" Nemce proti
Čehom! Delokrog je še bolj razširjen, nego proti Slovencem; ustanovljene in delujoče »Siidmark".
V vsakem kraju, v najmanjših vaseh in selcih se osnujejo odbori, ki bodo skrbeli za dohodke novemu društvu; najubožniši seljak naj bi žrtvoval za društvene namere vsaj po 20 kr. Iz tega je zopet razvidno, da nemški nacijonalci se podvižejo, da bi ustvarili »čisto nemška ozemlja"; delujejo sistematiški, Slovani pa jim slede, kedar je uže prepozno !
O slovanskem kongresu, ki naj bi bil 1. 1892. v Pragi, spregovorila je najprej „ ra.inuKaa Pyct". Najbolje bi bilo, ko bi Slovani malo govorili na to stran, pa več storili in ne poštevali Poljakov, kateri, kjer so deležni, ne vplivajo dobro in ne ueinijo nič dobrega v interesu Slovanstva.
Rusija in Italija. Ruski zunanji minister pl. Giers je bil v Italiji. Sešel se je z ministrom di Rudinijem; oba sta bila potem pri kralju. O pomenu tega nenavadnega shoda se razgovarjajo različno ; prijatelji trojne zveze se boje, da bi se ne nagnila Italija proti Franciji.
Slovanska knjigarna v Lipsiji se je zasnovala ter ima namen, civilizovani svet seznanjati s književnostjo raznih slovanskih jezikov. Knjigarna bode izdavala slovansko bibliografijo, najprej ,.Novosti russkoj literaturv", potem poljske in češke. Tudi dopisovala bode v teh jezikih. Hoče služiti tudi pisateljem, kateri žele priobčevati svoja dela v slovanskih jezikih ali taka dela v nemškem jeziku, katere se do-stajejo slovanskih narodov in zemelj. Umevno je, da hoče posredovati za literaturo vseh slovanskih narodnostij. To bi bilo torej prvo podjetje te vrste, in je le želeti, da se vzdrži kajti Slovani so na to stran jako na slabem, brez vsake organizacije. Adresa na to knjigarno, ki pošilja imenik novih literarnih del na željo brezplačno, je: „Slavische Buchhandlung (Librairie Slave), Leipzig, Kohlgartenstrasse 35.
O madjarizaciji. »Nemzet", madjarski praviteljstveni organ, progovorivši on dan o madjarizaciji naseljenja OgersKe' dotaknil se je tudi tako imenovanega »narodnostnega zakona" ter je med drugim pisal: »Sovragi Madjarjev, domači in zagranični, store dobro, ako se sprijaznijo s tem neobhodnim zlom, da Ogersko sočestvuje izključiteljno za Madjare, in da ono okončateljno mora pomadjariti se". — Mi pa osmelju-jemo se misliti, da živo likovanje v tem, kakor da je „to zlo" — »neobhodno in neizmerno" — bode vendar le prezgodnje. Bog ni namreč stvari! Slovaka, Srba, Romuna za to, da bi oni zaradi udovoljstva Madjarjev izčezli (izginili) z lica ogerske zemlje! Slovani bili so na Ogerskem pred Madjari, — in oni bodo tam morda tudi posle njih.
»Ogerski zakoni", tako je prodolževala omenjena gazeta, za celo tisočletje, do 1868. leta, niso znali nacionalnosti: ne slovaške, ne srbske, ne romunske, ne nemške in po takem niso znali tudi nikakih privilegij. Vsak državljanin ogerskega kraljestva, katere koli narodnosti, štel se je v smislu zakona Madjarjem, — in ni jeden ni imel več pravic od drugega, kajti zakon znal je samo „jedinstveni celi madjarski narod".
Na to moremo prosto odgovoriti: to je laž, prosta madjarska laž. Starejši zakoni govore vsi o raznih plemenih naseljujočih Ogersko — ne izključujoč ni samih Madjarjev. Beseda „Hungarusa označilo je kakor ogerskega Madjarja, tako tudi Slovaka, Srba, Romuna i. t. d. — O jedinstvenem celem madjarskem narodu stari zakoni ničesar ne govore in ne znajo. Govore o jeziku, ni se upotrebljala beseda „hun-garica lingua" v smislu madjarskega jezika, -- temuč govorilo se je „madjarus, hngua madjara". Ogerskega jezika ni, kakor ga ni avstrijskega, — pač pa so ogerski jeziki, to je ti, na katerih govore na Ogerskem. Ljudevit Košut ni hotel znati narodnostij, temuč samo „jedinstveni celi madjarski jezik od Karpat do Adrije". No s tem izvalil je on veliko nesrečo na vse kraljestvo, in kedar je on uznal in priznal, da Ogersko naseljujejo tudi drugi narodi, razen Madjarjev, ni več mogel popraviti svoje pogreške, kajti bilo je uže prepozno. Vendar ne more se o njem reči, da je popolnoma ignoroval nemadjarske narode, za čimur stremi dan danes ogersko praviteljstvo, kajti on je našel možnim, po-mestiti na svojih bankovcih nadpise stojmosti (vrednosti) na vseh jezikih, naseljujočih Ogersko narodov. Njegovi inkulari, po istem njegovem ukazu, prevajali so se na vse jezike Ogerske, da, on sam je prekrasno vladal slovaškim jezikom, ki mu je bil rodnim jezikom, kajti Košut, v svojo in v nesrečo drugih, ni bil drugo, in ni drugo, nego slovaški re-negat, ne glede na to, da ga smatrajo „elso magyar" — prvim Madjarjem.
,,Z 1868. leta", nadaljeval je ,Nemzet," — nastala je promena. Takrat sozidali so ,narodnostni zakon", kateri po svojej vrsti ni nič drugega, kakor prvo priznanje tega, da prebivajo na Ogerskem narodi. Skoro celo tisočo let za nacionalnosti ni bilo podobnega prava, sankcij ono vanega zakonom". — No takrat, odgovarjamo lahko, ni bilo madjarskega državnega jezika, takrat, in zlasti od 13. stoletja dalje upotrebljal se je jedino latinski jezik.
Koncem očita ,Nemzet" Nemadjarom neblagodarnost k madjarskemu narodu in pravi, da praviteljstvo in zakono-dateljna sistema soperničata v tem, da bi ugodili nacionalnostim". — Do tega ni dovedel uže Madjarjev šovinizem i .Nemzet" piše take stvari, ne da bi ga oblila rudečica od sramote. Da soperničate, no samo v tem, kako bi čim prej možno proglotali nemadjarske narode; in mi srčno želimo Madjarjem, podvrgnoti se takej ljubezni, kakoršno oni daru-jej6 tako nujno nemadjarskim narodom.	L.
Račun pruske kolonizacijske komisije. Iz računa pruske kolonizacijske komisije, ne davno izišlega, je vidno, da je ona v koncu 1890. leta priobretla (pridobila) 82 večih graščinskih imen ali poinestij, bivših poprej vlast poljskih pomeščikov (graščakov). Iz teh je 42 pomestij uže razmejenih, 33 je pa okončateljno zaseljenih nemškimi kolonisti. Takd je narastlo število nemških kolonij na vse strani. Poljska sela; SablanovO, Goljnik, Bobrovo, Kijevo, Bukovec, Jejčinki, Never, Lipuž, Komorovo, Mihaljča, Svinjarji, So-kolniki, Slonskovo, Gurečki, Lubovo, Imelniko, Jaroševo,
Runovo, Jodjin, Ustaševo, Jablonovo, Čevojevo, Žerniki, Bo-gunevo, Bojtehovo, Lovencice, Ostroviti, Sadlegošč, Bengerki, Kačanovo, Ruhočin, Lipa, Kobisevo, Kujava in Kopašin zdelala so se izključiteljno nemškimi. Vse te nove kolonije po-lučile (dobile) so posebna nemška nazvanja, in od prejšnjih poljskih prebivaicev ni ostalo ni sledu ne. Vrhu tega v vseh teh kolonijah odprte so uže nemške šole, in z;dajo se veli-kolepne evangeljsko-luteranske cerkve. Ne smotre na take gubiteljne mere, napravljene k okončateljnemu izkorenjenju in uničenju poljskega in zajedno rimsko-katoliškega duha, Poljaki prodolžuj6 družiti se z Nemci in k njih udovoljstvu ne nehavajo napadati onih Slovanov, od katerih jedino bi jim priti moglo spasenje.	L,
Poljaki na Ruskem. V dan godu Gospodarja imperatorja t. 1. vršila se je v Varšavi otvoritev predstavljenj v novo-sozidanem poljskem gledišču. Ruska državna blagajna potrošila je na ta teater jeden milijon dvesto tisoč rubljev! Podobne milosti niso dosegli in gotovo ne učakajo je poljski teatri ni v Galiciji ne, kder, kakor izvestno, vlast (oblast) počiva v rokah samih Poljakov. Praviteljstvene subsidije ne dobiva ni poznanjski teater, ne smotre na to, da se nemškej kulturi ničesar ni bati od take zopernice, kakoršna je poljska kultura. Obilne milosti posipale so se samo na poljski teater v Varšavi. On na okrajni ruske države javlja se sredotočjem, v katerem najde blagodarno pribežališče poljsko-nacijonalna muza. Faktom ostaje, da rast poljsko-nacijonalne stvari obu-slovljiva se ruskoj desnicoj, — in vendar — trobljo čifutski listi in za njimi strastni naši latinizatorji v jeden rog, kako tlačijo Moskvičani dan na dan poljski element. — Lice-meri!	—L.
V Belemgradu se postavlja nov vodovod; pri tej priliki poderejo vse stare studence; le jeden puste zaradi njegove historiške važnosti. To je studenec imenom „Četurlije". Pri tem studencu se je začel prvi boj med Belgrajskimi prebivalci i Turki leta 1862., in to zavoljo jedne posode, katero je razbil srbski deček jednemu Turčinu. Turčin ubije dete, Belgradčani Turka, in boj je bil gotov, Turki bombar-dujejo Belgrad in leta 1867. morali so zapustiti Turki Srbijo, Belgrajsko starešinstvo je tudi odločilo, da se na tem mestu podigne pomnik, ki se odkrije 17. aprila 1892., pri priliki proslavljanja 25letnice predaje Belgrada.	Z.
Preseljevanje gališkjh Rusov v Rusijo narašča poslednja leta vedno bolj. Težko življenje v domovini jih sili, da si iščejo pribežališča v sorodnem jim po duhu in veri kraju; — a v svojej nadi se preseljenci tudi ne varajo, kajti ruska administracija jih radostno sprejemlje in jim odločuje zemljo v obdelovanje. Mnogo preseljencev se je naselilo, z dovoljenjem ministerstva notranjih del in vojnega, v Voljnskej guberniji, v Holmsko-Varšavskej eparhiji, v Černo-morskem okrogu, Turkestanu in Zakaspiškej oblasti. Preseljujejo se pa ne samo preprosti ljudje, ampak tudi duhovniki, kateri dobe v Rusiji po ukazu sv. sinoda tudi službo. Večina preseljencev je od Levova in Tarnova, a tudi Stanislava, Drogobiča in Sambora,
Poljakov v Prusiji se je naštelo pri zadnjem ljudskem štetju 2,454.000 duš. Razdeljeni so tako: v vstočnej Prusiji je 350.000 izmed 1,958.000 vseh prebivalcev; v zapadnej Prusiji 740.000 Poljakov med 4,224,000 prebivalci. Samo na Poznanjskem imajo torej Poljaki polovino vseh prebivalcev, dočim jih je drugod uže primeroma po majhen odlomek.
Književnost.
Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas. Uglasbil in velečastitemu Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu posvetil Hr. Volarič. Op. 7. V Ljubljani. Lastna založba. Tiskali J. Blasnikovi nasledniki. Cena 70 kr., (s poštnino 75). Naročnino je pošiljati: H. Volarič v Kazani pošta Kojsko-Gorica. Ta zvezek, ki obseza 9 pesmij, kaže zopet o napredku našega znanega skladatelja, vidi se, da je z veliko marljivostjo obdeloval in završil vsako teh skladeb. K najlepšim tega izdanja utegnejo spadati 5 (Gospodov dan), 6. (V noči) in sosebno 1. del 9. (Poziv k petju). Delo se samo priporoča.
Puška repetirka (Repetier-Gewehr) v vprašanjih in odgovorih s slovarčkom c. in kr. vojakom v pouk. Spisal in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v pokoju. V Ljubljani, 1891. Tisk „N;irodne tiskarne. Cena 20 kr. S tem zvezkom so dobili slovenski vojaki zopet nov literaren pomoček v svojem jeziku; naš neutrudni pisatelj je sam izdelal celo vojaško literaturo na slovenskem jeziku; zadoščenja dobi nekoliko pa jedino s tem, ako se naši vojaki zaresno tudi ravnajo po njegovih namerah, t. j., ako si pri-svoje za nje potrebne nauke in tehniške izraze v svojem jeziku. Naznanimo še, da pl. Sočebran izda kmalu tudi „Pou-čilo o streljanju".
Obrtno spisje. Sestavil Anton Funtek, c. kr. strokovni učitelj v Ljubljani. V Celji natisnil m založil Dragotin Hribar. 1891. VIII. + 165 str. vel. 8 in dve prilogi. Vsebina: I. Poslovna naznanila. II. Poslovno dopisovanje. III. Telegrami. IV. Listine. V. Vloge pri uradih. VI. Podatek o poštnih pošiljatvah, o kolkovini itd. itd. V predgovoru pravi g. pisatelj: „V strokovni književnosti slovenski smo dosihdob popolnoma pogrešali knjige o obrtnem spisji, katera bi rabila i obrtnim našim učnim zavodom i potrebam obrtnega stanu". Knjigo je sestavil pisatelj po naročilu dež. odbora (Kranjskega) po danes veljavnih načelih in propisih. Na željo na-učnega ministerstva je knjiga uravnana sosebno po nemški knjigi E. Ruprechta, učitelja na c. kr. drž. obrtni šoli v Belskem, vendar pa pošteva povsod slovenske razmere in potrebe. Jezik zakonitih obrtnih določil je g. pisatelj ugladil. Ta knjiga pomnožuje slovensko literaturo sosebno na leksi" kalno stran; dobro bi torej bilo, da bi jo sosebno za ta del natanko ocenili po naših listih. Kajti, kakor jo ukrenejo naši strokovni učitelji sedaj, takč ugodno ali neugodno obogati naš jezik. Mi nismo cgledali knjige, da bi vedeli, ali je gospod pisatelj pošteval druge in katere druge slovanske
jezike. Za tako presojevanje tudi prostora nimamo. Ali poudarjamo z nova, da ta točka je najvažnejša, vsled katere se poviša ali pa poniža vrednost knjige v slovenski literaturi. Mi pričakujemo ocenitve v tem smislu, in se nadejamo, da bode kritika ravno tak<5 ugodna, kakor je bila potreba dejanska za tako knjigo. Obrtnim in obrtnonadaljevalnim šolam s slovenskim jezikom, kakor našim obrtnikom v obče, ta knjiga dobro dojde takč ali takd, in daje beseda sama po sebi gladka in umevna, zato je porok gosp. pisatelj, ki je poznan kot tak od drugih stranij. Knjiga je na trdnem papirju jako čedno tiskana in kaže o ugodnem razvijanju domačih tiskaren. Cena vezani knjigi je 80 kr.
Pred, 12n leti. Zanimivosti iz prve dobe c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Nabral in o priliki kmetijske in gozdarske razstave v Gorici svojim rojakom posvetil (tudi izdal in založil) Ernest Klavžar. Cena 20 kr. Stvari, katere popisuje g. pisatelj, so zanimive sosebno za Slovence na Goriškem, in se je le čuditi mlačnosti, da se ta knjižica, kakor poročajo, ni pokupila niti v toliko, da bi se približno pokrili tiskovni stroški. Sicer pa je vsebina zgodovinska, ter je knjižica še jako vredna, da se razširi med Slovenci, sosebno primorskimi. Dobiva se pri pisatelju v Gorici.
Narodni tance na Moravč. Sebrali a izdali Lucie Bakešova, Xav. Bčhalkova a Leoš Janačak. Sešit 2. obsahuje popis tancu: Kalarnajka, Holubička a. t. d.,jakož i dvou a čtvreručni klavirni upravy. VBrnžl891. Nškladem vlastnim.
„Češki Lid" Sbornik venovany studiu lidu českeho v Čechach, na Moravč, ne Slezsku a na Slovensku. Vvchazi jednou za dva mesice ve svazku o 6 aršich velkeho 8° formatu. Redaktor časti anthropologicke a archeologicke: Dr Lubor Niederle, docent anthropologie na češke universite (Praha, Ječna ulica, 29). Redaktor časti kulturne-historicke a ethnograficke. Dr. Čenek Zibrt (Praha, Vjšehrad, na Slupi 12) Pfedplatne ma cely rok 4 zl., na čfslo 80 kr.) prijima každe r&dne knihkupectvi hlavne nakladatele: Pr. Šimaček v Praze, (Jerusalemska ulica 11.) Obsah 1. čisla: Uvod re-dakce. — Češke lidove vvšfvani na zemske jubilejni vystave-Referuje Renata Tyršova. — Povery a zvyky lidu morav-skeho pri hospodarstvi- Napsal P. Bartoš. — O kroji lidu slovenskeho (slovaškega J. Koula. — O naši svetske pisni lidove. Napsal O. Kostinskv. Hroby se skreenvmi kostrami v Čechach. Piše dr. I. Matiegka. Vodnik (povodnji mož) v podani lidu českeho. Sebral Jos. Koštal. — Spravy o n&le-zech archeologickych. — Rozhled po lužicke folkloristice. Napsal Adolf Černy. — Referaty o spisech. — Referaty o časopisech. — Literatura. — Časove zpr&vy. 1.1, d. Potem mnogo slik, kakor: Vinki z okoli Turnova a Českeho Dubu. Vyšivky z okoli Litomyšle a Vysokeho Myta. — Slovenka v rub&ši Itd. itd.
Redakcija pravi v predgovoru med drugim: U nds a pro nas v dobe nvnejši m a pestovani lidovedy češke a slovanske vyznam hluboky. Studiem timto nabvvame vedle pozn&nf celeho sveho vyvoje telesneho i duševnfho i pozndni toho čim se ve svem živote" ve svem kulturnim vyvoji U širne
od ostatnfch skupin lidovych v Evrope, nabyv£me poznani
a pochopeni naši narodni sveraznosti" . . . Uredništvo nadalje ---—-—:——	~
poudarja potrebo narodoslovja ali „lidovede« v dobi, ko se	Na znanie" >Martin KrPan' Levstikov v ruskem
očita narodu odtujevanje od kulture slovanske, in ko nasprot-	preY°du g' M" Hostnika (»Map™* KepnaHt. HapoSHHif
niki podtkajo, češ, da' to in ono si je izposodil narod od njih.	P33™" JTepeB0«'B C;f0Be,fCKar0 M" ^ izšel
„Česky Lid" bode razpravljal stvari, ki se dostajejo naroda	kot p0nat,S iz »Slovanskega Sveta" v posebni knJižid- Do"
v Čehah, na Moravi, v Sileziji, na Slovaškem; hoče prispe-	bm 86 pn uPra™išt™ »Slov. Sveta« s poštnino vred 1 eks. po
vati k zidanju ,lidovedy naroda českeho". Veči spisi se bodo	18 kl'> brCZ p0Štnine pa p0 16 kr" Po 5 eks" skupeJ sto^
v isti Simačkovi založbi izdavali posebe pod rubriko: „Kni-	S p0f nin0 ™d 85 kr" p0 10 eks" s poštnino vred pa
hovna Českeho Lidu«. To podjetje bode vodilo uredništvo	1 60 kr" Tak6 nizka cena Je biIa možna •'edin0 vsled
»Českeho Lidu«, prvi zvezek izide še ta mesec. Pripomniti je,	^ da 80 f stl'0Škl pribranili za posebno stavlJenje'in pa'
da bo »Českv Lid" pošteval vse slovanske narodnosti in druge	Jj ]C gospod pre^atelJ sam ,žrt™Tal še več' ne=° da bi
narode, kolikor so v zvezi s predmeti, ki jih ima razprav-	M prCf p™0<3 brez na^ade- Gof p^gatel, je hotel
ljati list o češkem narodu. Zato bode tudi obširen „oddil	Z Slovencem kar možno podariti, želeč, da bi se
bibliograficky". »česky Lid« je podjetje načelne važnosti in	Kl'Pan v/'uskl °blekl razsml na P™ mestl1"
> ,„ - , . , ,. , , ,	Tej tendencm menda ne bodo nasprotovah niti oni, ki bi
bode nov biser v ceski literaturi, pa tudi poleg slovanske v	, , .. , ' , . „ , ,!,..,
v« t, , ,, .. . , . . v. ,. v .	videli, da hoče citati prevod tudi kak sredniesolec ah dijak,
obce. Kedaktorji in sotrudmki so vescaki, uze znanega, ozi-	„ . ...... .
, . m j- j. t j. .»..,.	Znano nam je sicer, da so obsoievah v svoj cas našega
roma slavnega imena. Tudi ta list pričenja in kaze na novo _ ,, .	' ,	......
, , . . . ,, . ... « , , T...	Levstika, nismo pa se doznah, da bi bili isti sodniki izobčili
dobo kulturnega delovanja m pripravljanja. Mi .Ceskv Lid«	, ... ,.,,.» ,. „ „
c , . ' .,' . . , ' ., ...	tudi za vselej klasičnega njegovega ,,Martina Krpana". Za-
Slovencem, kakor vsem Slovanom, najtopleje in z najboljšo	. . . , ,. " . , ,1
,. v . n . / i, v. . '	nimivo je to, da -Martin Krpan« je prvo leposlovno delo v
vestjo priporočamo in ne dvomimo, da se kmalu razširi ne	. , , ...
i . , . , , .. , .	prozi, katero se je doslej s slovenskega preložilo na ruski
samo med skupnim narodom cehoslovansknn, ampak med	f .. „ „ . , , , .
cn ,	jezik. Nas rojak gospod prof. Hostnik je m mogel lepše po-
razummstvom vsega Slovanstva.	J . . . , , , , , ..
goditi, nego da je uvedel slovensko prozo v rusko književnost
IIoxmA KonmeKTZ no mropiupycc,eoU Mrepar^u.	ravn0 z ,Martinom Krpanom«. Rusko občinstvo je pa ta
Ct ca^aro i.awa h ffo Hantot anei. H. CuHnamt.	poskus tudi radostno pozdravi]o. Kolikor smo zvedeli doslej,
IleputL 1891. H. — 127 CTp.	čitajo »Martina Krpana" na ruskem jeziku tudi drugi Slovani
z veseljem, in to kaže, da Slovani utegnejo vspešno razširjati
Listnica uredništva: Gospod L ... v Mariboru. Brošuro:	-a ]iterarna de]a tudi na drugem? kakor pa gamo na
„Das PaTteiwesen der Slaven in Bohmen" smo Vam poslali, po-	.. . . . . v . „ , . ...
..... .K , • r i j. i • ,	nemškem, doslei „obcmm" slovanskem lezikom.
sljite nam 55 kr. za njo. Izvodov te knjižice imamo malo vec ; _j_■> "_J^_
katekizem vseh avstro-ogerskih Slovanov. Na češkem dobiva njena
vsebina, njeno zgodovinsko razpravljanje in nasovetovanje. zlasti	" .
od Dunajskih punktacij naprej, aktuvalno veljavo, in to, da niti	^ Ol O V ti 11SK1 oVGt ,
voditelji je niso pošterali dovolj, maščuje se ravno sedaj tudi pri	M a y 2adnje ^^ t j stoji:
raznih mladoceskih zastopnikih, vendar ne tako, kakor pn Staro-	" ° jo i j
Čehih, ki bi se ne bili pokopali, ako bi bili uvaževali glas te knjižice.	za	......4 gold.
Gospod dr. . . . na Kranjskem. Čudite se med drugim,	za P0'	......2 »
zakaj ne omenjamo vsakega večega ali manjšega literarnega iz-	za Četrt leta......1 »
danja na Slovenskem. Nato odgovarjamo, da po pomenu našega	Za ljudske učitelje in dijake velja :
programa bi nam bilo opustiti tudi mnogo tega, kar smo navedli	Celoletno 3 gld 60 kr
doslej. Kajti ni vse ne slovensko, ne slovansko, kar se piše v naših	. . ^ 1 80
slovanskih narečjih, a le to, kar razpravlja kako stran slovanskih	P	............*	*
vprašanj, slovanske kulture, naklada nam dolžnost, da navajamo	Četrtletno......- 90 „
taka dela tudi v našem listu. Iz tega razvidite tudi, zakaj tako	Novim naročnikom moremo postreči še z vsemi šte-
malo priobčujemo tudi izmed drugega delovanja in vstvarjanja	vilkami tega leta> prejšnje letnike pa oddajemo po znižauih
med Slovani, na pr. tudi z letošnjih razstav. Z druge strani nam	, , „ ,, ... ,
... , ,, , .. „. , B ,	cenah, povprek po 3 gold. s poštnino vred.
je omeniti, da kake knjige, ki izide na Slovenskem, ne navedemo	r 1 r ° r
tudi zaradi tega, ker se nam ne dopošiljajo. da bi ogledali sami	One, kateri SO nam Še kaj na dolgu od poprej, pro-
njih vsebino. Kjer torej zasledite, da bi nam bilo omeniti kako	simo vljudno, naj prav kmalu poravnajo Svoje zaostanke;
slovensko knjigo, pa je ne omenimo, je to znamenje, da je nam	želimo, da bi bil ta opomin poslednji, ker imamo tudi mi
niso poslali. Sicer pa omenjamo to in ono, česar bi ne storili, ko	vdike gtroške z listom a jih nam je poravnavati sproti, bi gledali vedno na n etaktnost kakega avtorja ali načelništva
kakega društva, katero izdava knjige na slovenskem jeziku.	Upravništvo ,Slovanskega Sveta11.
„SLOVAiSrSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena	mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc — Izdajatelj, lastnik	in urednik: Fran Po d gornik.