MITJA ŠVIGELJ:
Gašperjev junaški čin.
Igra   lutk  v   šestih   slikah. III. SLIKA.
.   V  kraljestvu  palčkov.  Podzemska  skalnata   dvorana,  na   levi  prestol.   Po  stenah   in prestolu   se   blešče  dragi kameni,   s  stropa  vise  kapniki.  —  Kralj  palčkov   sedi ¦ na prestolu,   1.  in  2.   stražar   stojita  ob   straneh.
Kralj: Kje se mude danes tako dolgo moji podaniki? Paslal sem jih v svet, da nabero nekaj orožja, katerega so si napravili oni, ki žive na svetu, in da obdare z zlatom one, ki žive v bedi in ki jim to zlato prinese srečo. Odšli so zgodaj zjutraj, ostali so zunaj ves dan. In že je zatonilo solnce za širni gozd, a jih še ni. Kje se mude tako dolgo? Ali je njih plen tako težak, da ga vlečejo le s težavo? Ali pa je noč tako temna, da jim ne zadostujejo niti njihove svetilnice za pot po gozdu? — Pojdita in poglejta, če se morda že vračajo! Zakličita in zatrobita v gozd, morda bodo čuli klic in odgovorili. Idita!
1. in 2. stražar: Zgodi se vaša volja! Že greva. (Odideta na desno.)
K r a 1 j: A če so se zamudili po lastni krivdi in me pustili v skrbeh za prazen nič, potem gorje jim! Kaznoval jih bom strogo. Pokorščina mora vladati tu.v podzemlju, sicer bi nas oni z zemlje pokončali in uničili. Prokletstvo nas je prikovalo v te bajne dupline. Sami samcati živimo med temi skalami in biseri. Pomagamo dobrim ljudem na zemlji in nagajamo slabim — to je naš posel.
1. in 2. stražar (prihitita z desne).
K r a 1 j:   Ali se že vračajo?
1.  straž-ar:   Pravkar...
2.  gtražar: Luči se že svitajo skozi gozdno temo. 1. stražar:   In med njimi...
Kralj: Govorita počasneje. Kaj se je zgodilo, da sta tako osupla?
1.  stražar:   Vračajo se ...
2.  stražar:   In z njimi prihaja... s seboj vodijo... Kralj:   Kaj vodijo s seboj?  Govorita!
1.  stražar:  Tema je v gozdu. Nisva videla natančneje.
2.  stražar:   Že gredo, že gredo! So že tu!
P a 1 č k i (pridejo z leve. V sredini vodijo carično.)
Kralj:  Kje ste bili tako dolgo? Kje ste se mudili? In koga ste
privedli s seboj?
1. palček:   Naš dobri kralj, ne jezite se na nas. Vestno smo
izvršili svoj posel — vaš ukaz!
m
Kralj:   Zakaj se pa niste vrnili prej?
1. palček: Bili smo že na poti proti domu, prav ko je solnce zahajalo za goro. In ko smo prišli do sredine gozda, smo zagledali človeško deklico, ki je bila naslonjena na drevo in je plakala. Bila je lačna in trudna. Noč je padala na zemljo, mraz se je spuščal z njo in iz gozdne teme seje začul strašni glas medveda. Pa se nam je zasmilila in smo jo privedli s seboj. — Tako se je zgodilo, naš dobri kralj. Odpusti nam — kar smo naredili, smo naredili iz dobrega srca!
Kralj: Nikdar se še ni zgodilo, da bi stopila človeška noga v moje kraljestvo. To bi nam prineslo gotovo pogubo. Zakaj ste jo privedli?
C a r i č n a (pade pred kraljem na kolena): Milost, milost! Nisem kriva, nisem vam hotela storiti nič žalega, niti delati krivice.
Kralj:  Kdo si? •  Carična:   Carična sem, hči velikega in mogočnega carja.
Kralj:  Kdo je to — car?
Carična: Car je velik mož, ki vlada tisočem in tisočem ljudi. Veliko je njegovo kraljestvo.
Kralj: A kako si prišla v gozd? Kaj te je gnalo v svet, kjer kraljujejo vile in podzemska bitja? Tukaj ni obstanka ljudem, ne razumejo tega sveta. Hoteli bi ga izkorisfiti, pa bi se pogubili. Govori! Zakaj si prišla sem?
Carična: Oh! (Zajoka.) Kruta mačeha me je hotela spraviti s sveta, ker bi se rada po carjevi smrti sama polastila prestola. Ukazala je svojemu podaniku, naj me odvede v ta gozd, da bi tu poginila. Ali zasmilila sem se mu, ko je zaslišal glas zveri. Povedal mi je resnico in mi svetoval, naj. zbežim in se rešim na varno pred carico-mačeho, ter mi nenadoma izginil izpred oči, da bi ne hitela za njim. Klicala sem za njim in blodila po gozdu, da bi našla izhod, pa povsod so bila sama drevesa, kakor daleč je segalo oko. Onemogla sem in se zgrudila ob drevesu. (Kratek molk.)
Kralj:   Žalostna je tvoja zgodba.
Carična:   Tam so me našli, ko sem jokala. Ne huduj  se na    ¦ ubožčke, ker so se zamudili zaradi mene. Dobro so mi hoteli.
1.  palček:   Kako si dobra. Hvala ti! Carična:   A kdo ste vi? Kam ste me privedli?
2.  palček: Mi smo paloki, podzemska bitja, ki kopljejo zlato in pomagajo dobrim ljudem.
C a r i č n a (veselo): Pomagate dobrim Ijudem? 1.  palček:    Da,   dobrim' ljudem  pomagamo.   Tudi  tebi  bomo pomagali, če boš potrebovala pomoči.
Kralj (vstane): Dovolj besedi! Ali hočeš ostati pri nas?
95
2. palček: Daj, ostani! Kuhala nam boš večerjo, ko bomo mi na delu. Prinesli ti bomo vedno kaj lepega s seboj.
Carična: Hvala vam vsem! A vendar ne morem ostati med vami. Moj oče car je gotovo v silnih skrbeh, ker tne že dolgo ni na dvoru. Bojim se, da bi ga žalost preveč ne potrla, zato moram čim prej k njemu.
Kralj: Kaj boš hodila sedaj! Zunaj je noč in mraz, volk in medved sta lačna. Počakaj pri nas vsaj toliko časa, da se pokrepčaš.
Carična:   Predobri ste.
Kralj: Pridi, pridi! Vidim, da si trudna in lačna. Pojdi z nami k naši mizi! Potem ti pripravimo mehko ležišče. Dobro ti bo pri nas! (Vsi odidejo, razen 1. palčka.)
1. palček (gleda za odhajajočimi): Kako je žalostna! Smili se mi. Pomagati ji hočem. Med nami tako ne more ostati, ker ni vajena našemu življenju. Umrla bi nam od dolgočasja. — Le hitro na delol Še je čas, da dohitim onega nepridiprava, ki jo je zavlekel v gozd, Sedem vetru na peruti, pa ga dohitim. Tudi ona je bila dobra z nami. Prosila je za nas pri kralju. — Torej hitkno, dokler je še čas! (Odhiti na desno.)                                                                           .
Zastorpade.