Franc Zadravec,
Elementi slovenske moderne književnosti
(Murska Sobota, Pomurska založba, 1980, 644 str.)
Zajetna knjiga pod gornjim naslovom prinaša izbor Zadravčevih razprav in esejev iz časovnega razpona 15 let Kar takoj naj opomnim, da bi kot dodatna informacija sodila v knjigo opomba, kje so bile razprave prvič objavljene (podan je le čas nastanka oziroma izida). Knjigo imamo v osnovi lahko za esejistično razsežnejšo in problemsko podrobnejšo dopolnitev avtorjeve (skupaj z J. Pogačnikom) Zgodovine slovenskega slovstva (5., 6. in 7. zvezka), ki je izšla pri založbi Obzorja v Mariboru med leti 1970-1972 in obravnava obdobje nove romantike in čas med vojnama. Nameni teh spisov so bili različni - to omenja tudi avtor v spremni besedi - segajo od informativne preglednosti do znanstvene poglobljenosti. Preden pa se napotimo k temam, obdelanim v knjigi, se ustavimo pri avtorjevem Pripisu, ki dokaj jasno podaja nekatere Zadravčeve poglede na obravnavano problematiko. Še posebej je zanimiva osvetlitev avtorjeve misli o (znanstvenem) preučevanju književnosti.
Najprej k naslovu. Marsikoga bo presenetilo dejstvo, da bo pod nazivom slovenska modema književnost našel Cankarja, Župančiča, Murna, se pravi predstavnike naše nove romantike (ali tudi »modeme«). V pomoč nam je tu avtorjeva opredehtev v Pripisu (str. 641), kjer beremo: Z izrazom moderen ne nadomeščam le domače besede nov ali ne več takšen, kot prejšnji, ampak sodoben, po najnovejšem okusu; z njim hočem marveč poudariti predvsem vsebinsko in oblikovno aktualno ah nadčasovno, trajnejšo vrednost vsakokratnega literamega pojava.« Jasno je, da je s pubhcističnega in esejističnega stahšča mogoče uporabljati izraze tako ali drugače, v taki in dmgačni pomenski globini, širini in ten-čini.
Nerodnejša je uporaba takih besed, kot je moderen, v znanosti. Ker toliko ljudi razume in čuti posamezne (vrednosti) besede tako različno, je vsakdo od pišočih (tu npr. znanstvenikov) prisiljen pojasnjevati okvir svojega pojmovanja določenih izrazov. Tu se nakazujejo nekateri problemi literarne znanosti, ki ji to babilonsko različno razumevanje (ah nerazumevanje) ograža njeno »znanstvenost«. Od tod tudi razumljiva usmeritev nekaterih literarnih znanstvenikov v nume-
ričnost, statistiko, matematično poetiko ipd., kar je očiten poskus, da bi z matematizacijo dosegh znanstvenost stroke. Je pa vprašanje, ali ni to težnja blažiti manjvrednostni kompleks (glede na prirodoslovne vede), ne pa temeljnejša rešitev za obravnavo literature. Morda je le neogibno (ali celo najbolje) ostati pri esejističnem, intuitivnem, individualno bolj ali manj dognanem načinu obravnavanja književnosti? (Prim. tudi Zadravčeve misli na str. 644.) A vrnimo se k Za-dravčevi razlagi pojma moderen. Oznaka »sodoben« (v glavnem sinonim) in »po najnovejšem okusu« ni zadovoljiva, ker je npr. vprašanje, ah sta (ali nista) Cankar in Župančič »po najnovejšem okusu« (kako naj to preverimo? - in če so po najnovejšem okusu drugi avtorji? Anketa bi lahko pokazala marsikaj - in vendar še vprašanje: kdo ah kaj naj preverja to »po najnovejšem okusu«?). Drugi del Zadravčeve oznake je najprej dopolnjevanje prvega dela (vsebinsko in oblikovno aktualno), sicer pa je usmerjen vrednostno, ko poudarja »nadčasovno, trajnejšo vrednost vsakokratnega Uterarnega pojava.« Žal se tudi tu pokaže pomenski sklop besede dvomljiv, saj potemtakem postane izraz moderen kar sinonim za klasičen. Zdi se mi, da se ne bomo mogli izogniti najčešče rabljenima pomenoma za moderen (za moderno v književnosti):
1) moderno je novo nastopajoče, sedanje (predvsem dejstvo novosti);
2) moderno je vrednostno obarvano (boljše od včerajšnjega, »nemodernega«, kar je v očitni zvezi z neustreznim ah neutemeljenim mitom o nenehnem človeškem napredku). Vendar ne kaže, da se zapletamo okoh pomenskih različic ene same besede, zatorej sklenimo: pojmu »modeme slovenske književnosti« pri Zadravcu najbolj ustreza kar: kvahtetna slovenska književnost 20. stoletja.
Zadravčeva knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi obravnava Cankarja, Župančiča in Murna. Za-dravca zanimajo različna področja: pri Cankarju se npr. ukvarja najprej z njegovimi pogledi na jezik, zatem pa od tega temeljnega sredstva besedne umetnosti preide na hrepenenje (kot prvinsko in družbeno pogojeno moč), torej na neko specifično idejno posebnost Cankarjeve književnosti. Kompleksni Cankarjev odnos do jezika je nazorno predstavljen, pri študiji o hrepenenju v Cankarjevi književnosti pa si je Zadravec prizadeval potrditi, da je Cankar »vsebinske odtenke hre-
125
penenja oslanjal predvsem na stvarno, materialistično razumevanje človeka, sveta, zgodovine.« (str. 51) Da pa izrazi »roža čudotvorna«, »zvezda na nebu« in »po večnosti« nimajo idealistične podlage«, je mogoče vsaj podvomiti. Na str. 36 se je prikradla v tekst napaka, kajti ker gre za Romantične duše, je junak v njih Mlakar in ne Do-linar. Nadalje se ukvarja Zadravec s simbolizmom in impresionizmom pri Cankarju. Ko loči abstraktne in mimetične ali empirične simboli-ste, uvrsti Cankarja med slednje.
O impresionizmu (glede na črtico in roman) piše Zadravec v zvezi z evropskimi vzori in zgledi (Huysmans, Altenberg, Jacobsen), pri naših pa poleg Ivana Cankarja omenja še Izidorja Cankarja z romanom S poti. Tudi tu kaže spomniti na napake na str. 78: Moens - prav.: Mogens; roman E. Zolaja je Zemlja (La Terre) in ne Kmetje; namesto Jurija Brandesa pa je ustrezneje pisati Georga Brandesa.
Ko piše o Murnovi impresionistični liriki, označi Zadravec Murna za našega tretjega izrazitejšega ontološkega pesnika (1. Prešeren, 2. Jenko).
Pri obravnavi Župančičeve lirike in dramatike (ob Impresionizmu in simbolizmu) potrdi Zadravec ob pregledu bogatega gradiva tudi Župančiča - enako kot Cankarja - za mimetično-empi-ričnega simbolista. Medtem ko je Zadravec pri Cankarju obravnaval motiv hrepenenja, raziskuje pri Župančiču motiv svobode (Svoboda kot temeljni motiv Župančičeve lirike), kar v neki meri posrečeno opredeljuje hteramo razhčnost obeh ustvarjalcev.
Prvi del knjige končuje avtor z razpravo Slovenski verz od leta 1895 do 1920. Ker je to obdobje prelomno v umetnostnih premikih in spremembah (od nove romantike k številnim stru j am 20. stoletja), nudi tudi razgledovanje po verzu izredno pestrost in raznoUkosL Zadravec se ukvarja najprej z dvojico Metrum in ritem, nato pa obravnava verze in oblike novoromantikov (Kette, Cankar, Mum, Župančič) in nadaljuje s poglavjem Tradicionalna in luturistična poetika. Na podlagi obsežnega oesniškega gradiva so tudi izpeljani sklepi zanesljivejši.
Drugi del Zadravčeve knjige je posvečen eks-presionistični liriki in dramatiki oziroma predvsem njenim izrazitim ali kar vzornim predstavnikom: Kosovelu, Jarcu in Grumu. Zadravec najprej predstavi Kosovelovo umetniško zavest in prakso, zatem pa se loti zanimive obravnave z naslovom Barvne besede in Kosovelova poezija. Nedvomno daje bogata barvna paleta posebne značilnosti ekspresionistični poeziji in jo do neke mere pribUžuje sočasnemu ekspresioni-
sučnemu sUkarstvu. Sledi obsežna razprava Ek-spr-esionistična lirika, v kateri se avtor ukvarja z glavnimi motivi in položajem hrskega subjekta pa tudi z jezikom in stilom. Ob primerjalni analizi tekstov raznih pesnikov dobimo dokaj oprijemljivo in večstransko osvetlitev tega velikega vsebinskega sklopa. V študiji Dvoje slovenskih poetik po letu 1920 sooči Zadravec Gradnikove in Kosovelove poglede na verz. Primerjava med pesnikoma nujno pokaže razliko med Gradniko-vim tradicionalnim pogledom na verz (težnja k sklenjenim oblikam, zlasti k sonetu) in Kosovelovo bolj avantgardno eksperimentalno usmerjenostjo. Na str. 318 se je očitno znašla napaka v zvezi: pesnika Georga Rilkeja - najbrž gre za Rainerja Mario Rilkeja?! Tehtna sta prikaza Dramske pesnitve Mirana Jarca in Dramatika Slavka Gruma. Pri anaUzi Jarčevega Izgona iz raja pa se je avtorju zapisala očitna napaka, ko pravi, da sta Klavdija in Valerij mati in sin (iz igre, objavljena v LZ 1922, kaže, da sta sestrična in bratranec). To dejstvo bistveno spremeni situacijo: izgon iz raja ni nič drugega kot konec bratsko-sestrske idilike in prehod v seksualno strast (= greh). Če bi bila protagonista mati in sin, bi imeli pri Jarcu ilustrirano najmočnejšo ojdi-povščino v slovenski hteraturi pred FUsarjevim Mrgolenjem prahu. Najtemeljiteje je obdelal Zadravec Jarčevo pesnitev Vergerij, ki nakazuje številne dileme posameznika v sebi in v družbenih odnosih. Pozorno sledi Zadravec vsem trem Grumovim igram (Pierrot in Pierrette, Trudni zastori in Dogodek v mestu Gogi). Išče jim tudi primerne soodnosnice v domači in tuji literaturi.
Omejeni prostor ne dopušča natančnejšega poročanja o številnih spisih, zato na kratko. Naj-očitnejša tema tretjega dela je predvsem socialni reahzem. Na začetku nam Zadravec prikaže odzive slovenskih literatov na oktobrsko revolucijo. Tu gre torej za vlogo družbe, družbenih sprememb na književnost (v idejnem smislu); slednja pa sama povratno deluje v družbeno zavzetem, socialno revolucionarnem duhu (družbena vloga literature). Pisava Tairol (str. 426) in Meierhold (str. 429) ni ustrezna; pišemo Tairov in Mejer-hold. Kaže, da Zadravec malo ceni Leskovčevo dramo Dva bregova, saj jo šteje med besedila, ki jim je komaj »še mogoče priznati hterarno vrednost« (str. 431). Po mojem je ta drama med veliko bero iger med vojnama ena najboljših. Z dramsko silovitostjo in stilno barvitostjo prekaša tudi Grumov Dogodek v mestu Gogi. Pregledno in informativno je poglavje Pogledi slovenskih marksistov na besedno umetnost (do 1941). Josipa Vidmarja je Zadravec že obdelal v posebni knjigi. Esej Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar je za to priložnost skrajšal (po knjižni izdaji). Ne dehm Zadravčevega navdušenja do Vidmarje-
126
vih pogledov (zlasti na moderno književnost); dotaknil pa bi se le problematične Vidmarjeve Arhimedove točke. Vidmar proglasi, da notranja svoboda in živost umetnine skupaj zagotavljata absolutno kvahteto umetnosti (str. 478). Vendar sta svoboda in živost kaj relativna pojma in ju tolmači lahko marsikdo povsem različno. (Zame je npr. H. Miller zgleden primer živosti in svo-bodnosti). Vidmar je ob proglasitvi Arhimedove točke proglasil še sebe za ustega, ki na nji stoji »in lahko umetnine ocenjuje in tohnači, in sicer vse umetnine, ne glede na dobo, v kateri so nastale, z merilom, ki velja za vse razvite ljudi vseh časov in narodov«, (str. 478) Glede na izredno raznohkost umetnosti vseh časov - in ta raznolikost je očiten izraz demokratičnega plurahzma - je zelo dvomljiv poskus absolutistične vlade normativne estetike, ki končno le temelji na določenem času (do 20. stol.), prostoru (npr. Evropi) in smeri (časovno in prostorsko omejeni klasiki). Objektivna utemeljenost kritike je po moje negotova, bolj gotov pa je kritični subjektivizem, ki ni nič drugega kot direktno ah indirektno izražena volja do moči.
Zadravec je nedvomno najodhčnejši poznavalec vehkega opusa Miška Kranjca, Zato so njegovi spisi na to temo zanesljivi in pomembni (Razgledi po Kranjčevem romanopisju do leta 1940). Za Kranjcem se ukvarja Zadravec še s Prežihom (Groteska v Prežihovi prozi), C. Kosmačem (Pripovedna proza Cirila Kosmača), V. Kraljem (Vladimir Kralj - roman o življenju v nacističnem taborišču) in B. Zupančičem (Pripovednik Beno Zupančič). Knjigo zaključuje zanimiva, a ne dovolj izčrpna razprava Recepcija slovanskih, romanskih in germanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1941. Žal pa je ravno v tem prispevku največ stvarnih napak oziroma tiskarskih škratov. Na str. 621 so avtorji podani neurejeno, enkrat z imenom in priimkom, enkrat narobe, npr. Minkov Svetoslav, Kiril Hristov ... Jovkov Jordan in Aleks (prav: Aleko) Konstantinov. Na str. 624: se ... branil pred agresivno ec-clesiam militantem - najbrž prav le: pred ... ec-clesio mihtans. Na str. 629: Upton in Lewis Sinclair - prav: Upton Sinclair in Sinclair Lewfis. Tudi Luis Adamič je ušel korektorju - prav: Louis. Na str. 631 Miguelu Unanumo - prav: Unamunu; Antonio Machada - prav: Machado. * Na str. 633 se pojavi še Knut Hamsum - prav: Hamsun.
Ne glede na podane pomanjkljivosti in napake (še precej je drobnejših škratov, ki jih ne bom našteval) in na nekatera nestrinjanja z avtorjem ob posameznih temah imamo opravka z bogatim, tvornim, zavzetim pisanjem o besedni umetnosti, in sicer v razponu od jezikovno stilističnih analiz
do literarnozgodovinskih študij, od prikazov ožjih problemov ob posameznih avtorjih do širših sintetičnih pogledov na dobo in na'odnose med hteraturo in družbo, pohtiko, stvarnostjo. Zadravcu bolj ustrezajo nekateri avtorji (in komu nel), do teh je bolj naklonjen, do drugih manj razumevajoč (in kdo nil). Avtor na str. 644 sam odkrito pravi: »Pisanje o minuli literaturi brez vsakršne prizadetosti in kritičnega čuta, zlasti pa brez vrednotenja, me ni nikoh zanimalo.« In vendar daje ravno ta živahna zavzetost za lastna gledišča, za svoj prav in res, Zadravčevim spisom posebno mikavnost Knjiga je z informativnega in študijskega vidika nedvomna pridobitev.
A n d r i j a n   L a h Slovanska knjižnica v Ljubljani
127