CVETINOMIRSKI: Vojna. ^,-------"»»^ d vzhoda do zahoda, od juga do severa je vzplame- 'O--------¦ON nela biesteča zarja mečev, je zagrmel grom topov in pušk, je kakor teman plašč zagrnilo morje vo-y\ /v jakov zemeljsko oblo. ff\ Fantje, tnožje in očetje — kje ste? V boj so 'mjjr Dekleta, neveste, žene, matere, otroci in &^ starci — kako je z vami? Sami so ostali doma; ^B tihi so in nočejo povedati, kako je z njimi. l ^r J Tam — besneči boji. — Bojni vihar divja, a \^**m^*0*\y' srce želi, v daljavo gredo ljubeče misli. Tu — osameli domovi, po močnih, delavnih rokah hrepeneče polje. Čakaj, majka, majčica mila, na svojega sina; ne-vesta, čakaj na svojega ženina; čakaj na moža, ženka pridna; otroci, ča-kajte, da se vrne dobri oče, ljubi otec! Delo ni zaostalo, a srce želi, v da-ljavo gredo Ijubeče misli. In misli se križajo, objemljejo svoice in letajo trepetaje nad doinovi, nad domačim poljem, objetnljejo vojskujoče se dotnače in vztrepetavajo plašno nad bojnimi poljanami. * * * Pod noč so rezgetaje topotali konji s kopiti ob tla in se napajali po-časi s temno, preko ravni tekočo vodo. Iz daljave je odmevalo grmenje topov in pušk, granate so padale, švigali so šrapneli; v vijoličnem bleskii ie vzžarevalo zapadno nebo — vse do njega se je bil razlezel v goste oblake zaviti, smrdeči dhn nad bojnim poljem. Še preden so se konji do- —»i 75 •-»— dobra napojili, so se vojaki na sedlih vzravnali in zavihteli bridke sablje, da so kakor tenki, švigajoči plameni sekak zrak; skokoma, veselo hrza-joč, so drveli konji od reke preko ravni nazaj k bojni črti; a tihi in mrki, kakor na sedla, na konje uliti, so ostali jezdeci. Jernej se je zibal na sedlu kakor v sanjah; zibale so se tudi njegove misli. Pred dobrim tednom je bil dobil' od doma, od matere, pismo. Ljubii je mater, svojo drago in milo, ker le njo je še imel, in mati je ravno tako Ijubila njega, sina edinca. Jernfij je hranil njeno pismo kakor najdražji za^ klad; vsaka črka v njem ga je spominjala na materin lijudomili obraz, na njene tople oči, na njeno skrbno, dobro srce, spominjala ga je na dom, na domače njive in travnike, na vinograde in na gozdove. Daleč je mislil Jernei, njegovo srce je hrepenelo »Ali se še vrnem kdaj domov, k svoji dobri majki, ali me zaloti smrt tukaj na bojišču?« V teku se je konj gugal, gugal se je na njem Jernej, in gugale so se ( njegove misli, gugalo se je njegovo vprašanje. »Mati, ali te še kdaj vidim?« Vse dalje prek planjav, vse dalje v mrak in noč so venomer dirjali mrki jezdeci, urni konjeniki. Naleteli so na sovražnika, in zopet se je začel boj. Jernejeva sablja je sekala v bliskoviti naglici, pikala je kakor kača, v očeh mu je gorel pogum, znoj mu je stopal na čelo, njegova ustna pa so šepetala: »Mati! Mati!« Tisti čas je sedela v borni koči na holmu siva majka, glavo ovito v dolgo pikasto ruto, na nosu očate, na kolenih šivalno pripravo; roka je e-nakomerno vbadala šivanko v krpe,oči pa so se skozi očala nehote vedno ozirate skozi okno. Zunaj je kopnel na bregovih sneg, solnce ie toplo si-jalo. Mati pa ni mislila ne na sneg, ne na solnce. njene misli so se sukale okrog sina edinca. okrog Jerneia. Pišal ji je bil Jernej z bojišča; kakor dragocen biser je hranila majka sinovo pismo pri sebi v riedrih; vsaka črka v njegoveni pisinu jo je spominjala na Jerneja, kakor je bil, delaven in priden, spominiala jo je na njegove ljubeče oči in na njegovo otroško-dobro srce ... Tam daleč, daleč se bojuje zdaj Jernej: okrog njega brenče smrtonosne krogle, nad njegovo glavo sikajo sablje in meči, pred njego-vimi prsi se bliskajo svetli, ostri bajoneti. »Sin, sinko dragi. a-Ii se še kdaj vrneš? Ali te še kdaj vidijo te nioje stare oči?« Zavzdihnila je niajka; roka je obležala na kolenih, za hip so zaprle trepalnice oči, po licih navdol ie spolzela debela solza. Oorko je sijalo zunai solnce. sneg na prisojnicah se je tajal. 2e so žvr-goleli pod sijajno čistini inodrim neborn svatovski liščki, rurneni strnadi so se sprek-tavali nad vinogradotn pod hišo. K oknu je prifrfotala sinica Pričakovanje -.. 77 >*~ in zapela: »Cicifuj, cicifuj! — Dober dan, majčica!« — Materina iistna pa so se premikala kakor v moiitvi: »Sinko! Siniko!« * Teh dvoje ljubečih se src se ni našlo potem nikdar več. Črnoobroblijeno, zapečačeno pismo je pfinesel nekoč sel-: »Jernej je padel.« — Mati, ali si bita dovolj trdna, da si prenesla to trpljenje? Kdaj so se posušile tvoje oči? Mimo groba sem šel in zakril sem si z dlanmi oči. . * ...'¦¦• Še px>vest o zvončkih! Sla ie Zorica, v zlatetn jutru je šla z dobrave navzdol v log, kjer so cveteli zvončki. Vriskaje je stopala Zorica po stezi navzdol, v gorkem pomladanskem vetru so ji vihrali mehki kodrčki, zlati solnčni žafki so se ji poigravali na svetlih, rumenih šolnčkih. Hej, ko mak fdeča, zibajoča se pentlijica v vihrajočih pšeničnih laseh, nasmejana polna lica, razžar-jene, žive oči, hej! Zorica je mislila na strica Martina, vojalca. Zafes daleč se je bil voi-skoval poprej stric Martin z ljutimi soVražniki; a v bofu ie bit fanjen, od-peljali so ga v bolniščnico, itt ko je ozdravel, se je vrnil zdaj za nekaj dni domov na dopust. Vsak dan dopoJdne ie prišel tudi na dom Zoričiriih Star-šev, kjer ie pripovedoval svoje bojne doživljaje. Jutiak jt bil štric Martfn, zlato kolajno hrabrosti mu je bil podelH sam presvetli cesar, naš milostni oče, naš predobri vladar! Zorica je ljubila strica Martina, zato kfer je bll hraber vojščak; in tako lepo mu je pristojala želenkast&-siva vojaška obleka in tako tepo mu je čepela na glavi ponosna vojaška čepica š teffl-itimi peresi. Pa tudi stric Martin je imel Zorico rad; mnogokrat si io je posadil na kolena, ji božal zardela, voljna iica in mehke kodre na glatvi. »To bo stridek vesel, ko ga bom razočaralia! On gotovo §e ne ve, da cveto že zvončki!« je pomislila Zorica veselo m stopila v log. Snega ni bilo že skoraj nikjer več; topli sm> bili pomladanski solnčni žarki. V najbolj zasenčenem dolu pa — juhej! — je bingljal in dihal, }e živel in se smehlijal živi, vseprostrani vrtec visokih, nežnobelih, razcvelih zvončkov. Z razprostrtima rokama je planila Zorica k temu živemu vrtcu; sklonila se je, njena voljna dlan je božajoč polzela preko čistih, široko-razprtih cvetov. »Zvončki! Zvončki!«---------- Stric Martin je bil1 medtem že dospel na dobravo. Za mizo je sedel, polič domačega tolkovca in velik kos ajdovega kruha pred seboj na mizi; a pil in. jedel je malo. tembolj pa je govoril in pripovedoval. Vsi v sobi so ga radovedno poslušali. —oi 78 »•»— Ko je stopila Zorica uznojena in smehljajoča se v izbo, naročje vse polno belih zvončkov, se je stric Martiti urno okrenil. • ¦ »Ah, Zorica, danes sem pa popolnoma pozabil nate!« »Zato pa jaz ne na vas, striček ... Tukaj... nate ... zvončkov sem vam prinesla!« Posadil si 30 je na kolenai, majhno in živo, in jo božal1 po licih in po laseh. Nato pa se je naenkrat zameglilo njegovo oko: »Saj res, Zorica ... zvončki... pomlad! ... Jaz sem dočakal ta lepi čas. Zdaj pa sem se spomnil na tiste, ki so padli v boju za domovino, m jim ni več dano, da bi uživaili to lepo pomlad. Junaki1 so bili to. A če jim tii bilo dodeljeno. da bi dočakali to pomlad, n.aj bi vsaj njihove daljne gro-bove krasile cvetice, naj bi bingljali na njih zvoneki; globoko v zemlji speči bi začutrli sladki vonj pomladi i« hvaležni bi bili za to...« . . * # . . - . Kaj bi dalje? Napisal bi lahko celo knjigo— a bodi dovolj teh dvoje skromnih dogodb! Vse bolj rdeč in dehteč šopek sem mislil sestaviti, a pero se mi nehote ustavlja. Nastopila je pomted, odeta v cvetočo tencico kakor bela devica, zlato krono na glavi, z zlatimi, razpuščenimi lasmi. A kje ste, vesele slutnje, kje sinječisto, brezmadežno nebo, solnce, žarko in ogrevajoče — kje? Od vzhoda do zahoda, od juga do severa plameni krvava zarja me-čev dalje, grmi grom topov in pušk dalje, zagrinja kakor siv plašč morje vojakov zemeljskto oblo vsenaprej... In misli se Še vedno križajo, se objemljejo in se poljubljajo; to so tiste Ijubeče misli, ki se pletejo iz src globoko v srca... Pa da: ste čuli, kar sem čul jaz sinoči, sinočnji prelepi večer! Od vzhoda do zahoda, od juga do severa so glasno zašumeli pomladanski ve-trovi, tako topli in opojni, in v njih šumenju in v njih toptoti ter opojnosti so sladko zazvotičkljali angelski zvonovi: »Mir. sloga in pravica vladaj med človeštvom!«