LISTIIZ ZGODOVINE OBRTI - II
Govoreče oči ilegalcev
Mi, ki nismo doživljali II. svetovne vojne, si težko zamišljamo življenje v mestu. Vsaka hiša, vsak pro-stor v njej ima svojo kroniko vsakodnevnih in izje-mnih dogodkov.
Izjema ni bila niti gostilna Krčon, ki je do 1947. leta stala na mestu, kjer je sedaj zgradba občinske skupščine.
Zanimiva je lahko še ena primerjava. Vsak pro-stor, vsake hiše ima svojo zgodovino boja za obsta-nek in osvobajanje. Tudi skupni spominski blok NOB Krčonovih je sestavljen iz štirih, močno različ-nih prekatov.
Pokojn; oče Viktor se je pri stricu na Reki izučil za peka. Naučil se je govoriti italijansko, žal je okusil
Članica okrožnega komiteja SKOJ rajona Vič Nena Luzar-Zora je o delu Marije Biz-jak (na sliki) med NOB med dnigim zapisa-la: »Kljub temu, da je bila tov. Bizjakora leta 1943 ovadena, imela doma preiskavo in bila dvakrat zaslišana na kvesturi, nam vsee-no ni nikdar odrekla pomoti. Vseskori je delala požrtvovalno in predano ne glede na nevamosti in če ne bi imeli zatočišia pri njej, se večkrat ne bi vedeti kam obrniti.«
tudi fašizem. Ko so Italijani prvič korakali po Tržaški cesti, je 16 letni Majdi in 13-letni Zmagi svareče dejal: »Punčki, np vesta, kaj nas čaka!« Tolažil je tudi jokajočo ženo.
Z ilegalci ni imel stika. Ker je bil tako neobreme-njen, je lahko samozavestno nastopal proti Italija-nom, ki so nekajkrat preiskali gostilno in premetali stanovanje.
Kamo močno se je zavedala nedovoljenega počet-ja Marija Bizjak in možnih posledic, je prav gotovo izraženo v priznanju da so spali s pripravljenimi kovčki ob posteljah.
»Po nenavadnem izrazu oči sem spoznavala ilegal-ce. Običajno je prišel eden, čez nekaj časa pa sta se mu priključila še dva. Navadno so prihajali dopol-dne, ko so bile gostilniške sobe prazne. Med ilegalci. ki so najpozneje zahajali k nam. so bili tudi tako imenovani »Mariborski študentje«. Zanimivo je, da so policaji opravljali preiskave pri nas, medtem ko so
goste pustili pri miru,« je izostrila delček medvojne-ga dogajanja v njihovi gostilni Marija.
Vse ni potekalo tako neopaženo kot bi lahko izluščili iz teh vrstic. Policaj z Bleiweisove ulice je poročal postaji, da se v gostilni Krčon zbira »revolu-cionarna mladina in, da jo tam podpihujejo k vzrat-nim dejanjem.« Na srečo je ovadbo prestregel akti-vist OF na policiji in, ko jo je pokazal Mariji, je dodal: »Gospa, midva nič ne veva o tem.«
»K nam niso prihajali le na nepoklicanim očem skrite pogovore. Spominjam se moškega, ki je prvo leto vojne s pomočjo palic prihajal na večerjo. Ve-dno sem mu postregla s krepko jedjo. Ob osvobodi-tvi Ljubljane se je spet prikazal. Bil je v partizanski uniformi in je dejal: »Prišel sem se zahvalit za hrano, ki ste mi jo dajali 1941. leta, ko sem se zdravil zaradi ozeblin. Takrat sem si rekel, če ostanem živ, bom prvo pot v Ljubljani namenil k vam,« je pridala še en drobec iz tistih dni.
Ker so bila živila na karte, je morala gostilničarka imeti za izdane obroke primerno število kart. Pobrati jih je morala že ob naročilu. Kvestorini so to pogosto preverjali. Ker se je pri Krčonu hranilo precej aktivi-stov in drugih sodelavcev OF, ki niso imeli kart, je goste gospodinja zaščitila tako, da jim je povedala, koliko so »plačali« za jed, sama pa je večkrat na zahtevo kvesturina plačala znatno podkupnino, da je niso ovadili zaradi prekrška.
K Mariji Bizjak-Krčonki so se radi zatekali po obleke za otroke in odrasle. Mnogim so njihova oblačila ter obleke nekaterih Trnovčanov pomagale premagovati gorje taborišč, požigov in plenitev so-vražnika.
»Pri nas se je med vojno večkrat oglasil igralec Lojze Potokar. Nekoč je prišel z bltžnje domobran-ske postojanke po vino mlad vojak. Lojze mu je namignil: »Pobček, te cune vrzi dol, pa pojd domov in očetu pomagaj na kmetiji!« Domobranecjeodšel. Lojzetu sem svetovala naj tudi on hitro odide. Ni preteklo četrt ure, so že bili domobranci pri nas. Naredila sem se nevedno, ker gostilničarka pravilo-ma nič ne vidi in ne sliši. V takih časih. kot smo jih preživljali takrat. pa ni smela nikdar pozabiti tega pravila.
Ob vseh teh utrinkih, ki zdruiujejo pogum. samo-zavesi, kljubovanje in pomoč, pa se Mariji Bizjak utrne v srcu pogosto tudi zven bolečine ob spominu na pokojna nečaka Radota in Rudija Pešlja. Rudi je bil skladatelj in kapelnik godbe IX. korpusa, ki je bil ustanovljen 20. decembra 1943. leta v Gorenji Tre-buši. Zahrbtno so ga umorili bežeči belogardisti. ko je zaostal za enoto, ki je hitela nekaj dni pred svobodo proti Trstu, da bi tam zaigrala osvobodite-Ijem.
Zaboli jo zato. ker je tako kot njihova gostilna. pribežališče aktivistov in sodelavcev NOB. pozabljen tudi njun prispevek k osvoboditvi domovine izpod tujega jarma.                      STANE JESENOVEC