OBRAMBA
OBRAMBE
str. 2
ZDRAVNIKI ZA NAS
str. 5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 22. septembra 1994 • Leto IV, št. 19
GORNJESENIŠKI KONEC TEDNA
ODPRTA MEJA OMOGOČA ŽIVAHEN UTRIP
Nekdo me je tako mimogrede vprašal, kaj mi je bilo najbolj všeč na prireditvi v prenovljeni dvorani gornjeseni-škega kulturnega doma. Najprej sem se poskušal oprijeti "klasičnega" odgovora, češ, kako lep program so pripravili za to priložnost. In moj odgovor bi bil točen, toda premalo oseben. Zato sem odgovoril: Tisti štirje otroci iz vrtca, ki so nastopili prvi in poželi simpatije vseh v dvorani. Kajti njihov nastop je bil tako topel in prijazen, kljub temu da so se nenehno ozirali k svoji vzgojiteljici za zaveso, zato jih moram omeniti na prvem mestu.
Nastop teh otrok bi bilo mogoče primerjati tudi v širšem kontekstu porabskega narodnostnega in narodnostno kulturnega dogajanja, vendar si to možnost želim prihraniti za kdaj drugič. Zato naj o njih samo zapišem še, da so ali bodo (lahko) nadaljevalci kulturnega življenja na Gornjem Seniku. Morda bodo kot osnovnošolci začeli v lutkovni skupini, ali plesalci pri folklori, kasneje pa pevci v mešanem pevskem zboru. S tem hkrati zavračam trditve nekaterih teoretikov (zlasti na slovenski strani), ki so "napovedali smrt” porabskim Slovencem.
Sicer pa so dvodnevne prireditve, ki sem jih spremljal na Gornjem Seniku, vnovič (že kolikič?) izpričale, da v tej vasi (še) živi slovenstvo in bo živelo. Kar precejšnje zasluge ima pri tem tudi Slovenija, zlasti pa ljudje iz Prekmurja, ki so znali in znajo prisluhniti rojakom v Porabju. Res, da je (samo) prisluhniti pogosto premalo, ker so potrebna konkretna dejanja: in tudi teh je kar nekaj na Gornjem Se-
niku.
Kako lepo je bilo slišati župana Martina Ropoša, ki je kulturnega delavca (režiserja, avtorja lutkovnih igric :n drugega) Mikija Roša imenoval za “našega Mik Kajti po Mikijevi zaslur o Dohiteli z obnovo kulti nega doma, v katerem je bilo doslej kar lepo število zelo dobro sprejetih kulturnih prireditev za starejše in za najmlajše. In tudi, kako se je za uresničitev zamisli zavzel Geza Bačič in kako so znala prisluhniti nekatera podjetja iz Murske Sobote.
Gornji Senik ima zdaj polepšan kulturni dom, v katerem se bo tudi odslej zvrstilo (o tem sem prepričan) lepo število kulturnih prireditev. Prva je bila že v soboto zvečer, ko so počastili zaključek obnove.
Slavili pa so tudi gasilci, ki so dobili v dar od svojih kolegov iz Škofje vasi (občina Celje) gasilski avtomobil. Po sveti maši v cerkvi so vozilo blagoslovili kar trije župniki in vsi (tudi govorniki) zaželeli, da bi imeli gasilci čim manj dela.
Še dve misli moram zapisati, in sicer je prva tale: tako sobotno prireditev v kulturnem domu kakor nedeljsko na igrišču pri šoli je spremljalo neko spoznanje, da je zdaj sodelovanje mnogo lažje, ker je odprt mejni prehod s Slovenijo. In drugo: na Gornjem Seniku se dogaja kar precej, zato pa pogrešam vsaj del tega utripa v Števanovcih in morda še kje. Tudi zato bi si morali prizadevati za čimprejšnje odprtje mejnega prehoda, bodisi v Andovcih ali na Verici in tudi na ta način vzpodbuditi življenje v tem delu Porabja.
eR
OBRAMBA OBRAMBE
Nekoliko dolgočasno je postalo družbeno življenje na Madžarskem, odkar je nova koalicijska vlada na oblasti. Zdi se mi, da so tudi občani manj izpostavljeni duševnim napetostim, ki so jih v prejšnjih štirih letih sprožali pravi ali napihnjeni politični škandali. Veliko je bilo tudi slednjih.
Kaže, da je dandanes tudi manj političnega rogoviljenja. Nova vlada je državljanom obljubila, da bo vlada v drugačnem stilu. Da ne bo zviška gledala na ljudi kot prejšnja garnitura. Da ne bodo - kot njihovi predhodniki - stalno delili različnih lekcij. Da ne bodo terorizirali različnih skupin ljudi, interesnih skupnosti. Ne bodo slepomišili glede trenutnega položaja R Madžarske. Med vladajočimi in vladanimi bo stalen dialog itd.
Verjetno je posredi tudi drugačni stil politične kulture, da je danes politično življenje na Madžarskem bolj umirjeno. Poudarjam, da politično življenje. Človek ima občutek - vsaj do zdaj -, kot bi bili ljudje bolj sproščeni. Kljub temu, da so gospodarske težave vedno hujše. In tu sploh ne gre za neko zaprašeno socialistično samozavest v političnem smislu, ampak verjetno veliko bolj za nekakšen psihološki dejavnik. Češ, če smo že v takem gospodarskem razsulu, vsaj nas ne gnjavite -namreč politiki - z različnimi zafrkancijami. Kot: kdo je pravi Madžar, kdo je manj, kdo sploh ni, saj so po svoje vsi Madžari Madžari. Kvečjemu vsakdo po svoje doživlja to svojo notranjo narodno osveščenost. Tudi krava ni zaradi tega krava, ker nepretrgoma muka naokoli, da je ona krava, temveč, ker daje mleko in muka. Muka po kravje. Ne pa muka, da je krava. Ali kdo je izdajalec, kdo veleizdajalec in kdo opozicijska golazen. Ljudi že zdavnaj ne zanima več, kdo je bil
svojčas član državne partije in kdo ne. Zlasti če o tem slabšalno mukajo taki, ki so njega dni tudi sami imeli rdečo knjižico. Zdaj pa imajo knjižico drugačne barve. Morda že celo tretjo po vrsti.
Ljudi veliko bolj zanima, kaj se dogaja napr. s privatizacijo. Nepoučeni ljudje z zdravo kmečko pametjo pravijo, že že, da je potrebno lastninjenje, toda oni si to stvar predstavljajo tako, da se bo s privatizacijskim denarjem nekaj naredilo, napr. ustvarila se bodo nova delovna mesta. Kje je ta denar, se sprašujejo? Kje so nova delovna mesta? Prav sedaj so pripravili za ministrskega predsednika gradivo v sedmih zvezkih o privatizacijskih zadevah v obdobju med j. aprilom in 15. junijem letos, ko je prejšnja vlada nadpovprečno intenzivno prodajala družbeno imetje. Gre za kakih 320 ukrepov. Prve analize kažejo, da so našli 13 nepravilnosti.
Ljudi nadalje zanima tudi, kaj je s skrivnostnimi fondacijami, koliko denarja so požrle, kdo je delil denar, na podlagi kakšnih kriterijev, s kakšnim namenom? In zakaj so fonda-cije, ki dobivajo denar iz žepa davkoplačevalcev, nasploh tajne? Kako to, da je recimo Katoliška univerza dobila od določenega sklada 50 tisoč forintov, eden glavnih razpihoval-cev sovraštva - tudi antisemitizma -, časnik Mag-yar Forum pa 12 milijonov?
Ljudi seveda nadvse zanima, da je nova vlada takoj na začetku devalvirala forint za 8 odstotkov.
(Nepristranski analitičarji pravijo, da bi to morala storiti še prejšnja vlada. In to ne samo zaradi prestiža ali neprestiža, ampak zato, ker bi za gospodarske procese bilo bolje.) Ljudje se hudujejo tudi zavoljo tega, ker se bodo cene energije-elektrika, plin, itd. - povišale za 30 odstotkov.
V javnomnenjskih raziskavah pa popularnost nove vlade kljub temu ne upada preveč. To najbrž kaže na to, da so ljudje pač misleča bitja. Večina Madžarov ni naivna, vejo, da čudežev ni. Zlasti v gospodarstvu ne. Prepričan pa sem, da bodo čez dve leti prav pobesneli, če se stvari ne bodo začele izboljševati.
Vsega tega sem se spomnil le zavoljo tega, ker je v zraku manjši škan-dalček. Prejšnja vlada, kije toliko govorila o tem, kako da je demokratična in v kako čudoviti pravni državi zdaj že živimo, je dala recimo prisluškovati osebam, ki jim baje ne bi bila smela. Kot napr. soprogi sedanjega obrambnega ministra Keletija. Slednji je bil svojčas predstavnik za tisk obrambnega ministra Fiira. Žena pa civilna uslužbenka v vojski. Ko je Keleti postal poslanec takrat opozicijske, sedaj vladne stranke MSZP, je baje Fiir ustno odobril zbiranje informacij vojaške varnostne službe o soprogi sedanjega ministra in drugih civilnih oseb. Tega pa po zakonu ne bi smeli početi.
Stvar je pred parlamentarno raziskovalno komisijo in jo bodo baje kmalu razčistili.
Prav, pravijo državljani sebi v obrambo, nas pa kar pustite pri miru.
Fr.M.
CENJENI GOSPOD ŠKOF, dr. FRANC KRAMBERGER!
Misel, da Vam napišem nekaj vrstic, se mi je porodila že pred časom; nekaj besed, skromna prošnja, iskrena in čista, Vam, v imenu njih, ki postajajo del mene; njihove bolečine so moje bolečine, njihove radosti moje radosti. Vse vmes pa je upanje...
Tu, za Srebrnim bregom, ob lenobni Rabi, v "vesnicah železnih Slovencev" mineva še ena jesen. Bogata in lepa. Hodim skozi to porabsko jesen z upanjem in hrepenenjem...
Porabski Slovenci so po desetletjih zatiranja in pozabe končno lahko začeli oživljati slovenstva stebre stare; ponovno lahko glasno izpovedujejo pripadnost svojemu narodu in častijo Vsemogočnega v svojem jeziku. Njihova globoka vera jih je reševala v viharnih letih zatiranja in potujčevanja. V najtežjih časih so jim stali ob strani duhovniki, Slovenci in Hrvati, goreči ohranjevalci slovenstva med Muro in Rabo. V blagoglasnem porabskem narečju so jim oznanjali Božjo besedo, predani Božjemu klicu in slovenstvu.
Tudi danes, ko je mnogo lažje, a so posledice krutih svinčenih desetletij še vedno prisotne, je eden glavnih porabskih problemov prav nerešen problem s slovenskim bogoslužjem povsod tam, kjer živijo Slovenci. Gornjeseniški župljani nedeljo za nedeljo prihajajo v večjem številu k slovenski maši; a Slovenci živijo tudi v monoštrski in dolnjeseniški župniji, kjer že desetletja ni slovenskega bogoslužja. Sicer pa tudi gornjeseniški problem ni povsem rešen. Bosta ga sombotelska in mariborska škofija kdaj sploh pripravljeni zares rešiti??
Prav tako je tu še števanovske župnija, ki šteje kakih tisoč vernikov, v veliki večini Slovencev. Po nekajletnem zatišju se v števanovske cerkev počasi vrača lep porabski jezik, za to je zaslužen župnik Štefan Toth, porabski Slovenec. Ob zadnjem najinem razgovoru mi je dejal nekako takole: "Živim za svoje farane; dobri so, pošteni, globoko verni. Naša cerkev, naš skupni dom, kliče k obnovi, a mi ne zmoremo. Ne vem, kako bomo... Zaupam v Božjo pomoč..."
Te besede so mi globoko segle v srce. Prelepa šte-vanovska cerkev kliče k obnovi, a farani preprosto ne zmorejo tega bremena. In tu se mi je porodila rahlo predrzna (mogoče) misel, da se z iskreno prošnjo obrnem na Vas, cenjeni gospod škof: menim, da bi verniki mariborske škofije lahko pomagali rojakom pri obnovi njihovega dragega svetišča. Cerkev sv. Štefana Hardin-ga, ustanovitelja cistercijanov, bo ozaljšana še bolj skupni dom vseh vernih števanovskih faranov. In prispevek, četudi skromen, Slovencev iz matične dežele bi bil nadvse dobrodošel in dragocen...
Cenjeni gospod škof, upam, da bo moja iskrena prošnja v imenu Košičevih železnih Slovencev sprejeta v Vaše plemenito srce. Vsemogočni naj Vam obilno poplača!
Z globokim spoštovanjem
prof. Valerija Perger
Monošter, 13. septembra 1994
P.s.: Števanovska župnijska skupnost se je lotila obnove cerkve; upajmo, da bo pismo, poslano gospodu mariborskemu škofu, ugodno sprejeto. Zaradi aktualnos-I ti pismo objavljamo.
Porabje, 22. septembra 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (16)
PISMO IZ SOBOTE
O ZGODOVINI ČEŠKE
BICIKLINI
Tretji dan je Sibila začela svoje prerokova-nje s hvaljenjem mod-rosti kralja Salamona z besedami, ki so zapisa-ne v Svetem pismu. Zatem pa je preroko-vala o zgodovini Češke.
Teda zacsne ona dale gucsati i pravi: Boug Goszpod je tebé, O krao, z modrosztjov napuno, tak, da je pred teof nei büo ino za teof ga nede steri bi tebi glihicsen büo."
V prvi knjigi kraljev piše, da sé je Salomonu sanjalo, da mu Bog Teče: "...Glej, dal ti bom modro in razumno srce, tako, da ni bilo tebi enakega pred teboj in ne bo za teboj vstal tebi enak."
Nego sté Caszare i Králofcsine po czei-lom szveiti steri sze nafküp nájdejo racsu-naj devet Caszarov i Petdeszetseszt krá-lov. Nafküpe, glédai, teliko ji eške na szveiti bode, steri do nouve országe meli. Znaš, da 1000 let po narodjenyi Mesiása miné, téda sze lüsztvo tak povno-zsa, da eden od drügoga nede mogo zsiveti i eden od drü-
goga do sze mogli loc-siti. Nouve hizse do gori posztavlali. Té do sze vu gostye szprá-vlali, gde je cslovéka od zacsétka Szveita nei bilou. Tam sze fküp szoszelijo, fszig-dar vecs i vecs do sze fküp szprávlali. Téda doszti krála posztávla-li i tomi imé szvojega országa dájo. Táksi országi do csüdna iména méli, tákse krá-lefcsine sze szigdar vecs povnozsa, do-kecs nede szveit pun. Nego kak szam jasz naprej povedla bode 9 Caszarov i 56 králov vu tei országai. Boude edna králofcsina, stera je najvéksa i najple-meniteisa, tak da sze ji dalecs pára ne nájde. Naimre Csehszko. Vu tom bode doszta vina i zadoszta drugoga zsi-vlenya. Té orszag za toga volo plemeniti bode, da vu nyem doszta dühovnikov bode, steri do práve meszta na Molitvi meli i vu pravom, kak pra-vicsni vucsenicke Me-siasa imenüvani bodejo. Te ország de vu zacsetki dobre krale emo, szvéte.
Szlédi naszlejdnye la-goje tö lüsztvo de vu tom országi doszta varasov i vesznicz gori posztávlalo i eške eden preveliki i pres-timani Varaš vu sterom vecs, kak 4000 gezero hizs sze pres-tej i doszta hizs za pre-bivanje dühovnikov bode. Te Varaš bode korona ali glava toga orszaga do doszta let Králi vu nyem prebi-vali."
Čehi so v začetku 9. stoletja ustanovili svojo državo. Vladali so ji domači knezi Premyslidi, ki so priznavali nado-blast rimsko-nemških cesarjev. Leta 1198 je postala Češka kraljevi-na in njeni kralji nemški volilni knezi. V 13. stoletju ob razmahu gospodarstva so sé na Ceškem naselili številni Nemci. Premyslide so nasledili v začetku 14. stoletja Luksemburža-ni, ki so dvignili Češko gospodarstvo in kulturo na prvo mesto med deželami cesarstva.
Praga je bila že v 10. stoletju sedež škofije in čeških kraljev.
Marija Kozar
NAŠE PESMI (83)
(V) ZAGRABU JE ULICA NAJLEPŠA
/:(V) Zagrabu je ulica najlepša:/
/:Tam sé moj dragi na tramvajaj vozi:/ /:Naj sé vozi, tö je drago njemi:/ /:Čüla jaz sam, da sé dragi ženi:/ /:Naj sé ženi, tö je drago meni:/
/:Jaz bom njemi lejpi dar donesla:/ /:V levoj roki kito rousmarina:/
/:V desnoj roki rojenoga sina:/
(Gorenji Sinik) -mkm-
V tej nouvij cajtaj, gda vsi lejčemo sé pa ta, gda je vsikši auto boukši od ovoga, gda je avijon več nej zadosta h ter, sé je biciklin na nouvo naroudo. Nigdar do Zdaj je nej bilou telko biciklinof na cestaj, kak glij v tej hitrij cajtaj. Piistimo ove, ka majo venkraj oči. Tisti so ške nej dugo nazaj vidli auto samo na filmi. Na našij cestaj pa št leko vidijo biciklini za brgé, za asfalt, za makadam, za Varaš, za šoulo, za slüžbo, za lejvi ovijnek, za desni ovijnek, za mlade, za stare, Zdaj samo ške čakam, ka vönajdejo biciklin brezi potačof. Vörvlite mi, biciklinof več kak lüdstva.
Nej so pa samo tej nouvi biciklini naprej valan. Tisti, ka majo pet, deset ali kakšo leto več za sebof, tista niške ranč ne pogledne. Če pa sé steri vozi kouli s takšin, ka je že tresti ali pa ške več lejt na cesti, tisti vala več kak sikši nouvi, pa leko ma tej nouvi dvajsti brzin (sebesség). Tak Zdaj naši biciklisti zaklejvlejo samo fejst nouve pa nebesko stare bicikline. Ove zmejs, niške nešče meti. Dobro, če že ma Sto takšo Silo, ka ne lada, te fkradne takšoga zmejs tö.
Spomnin, kak san biu vesejli, gda mi je Oča küjpo prvi biciklin. Tak san dirko kouli kuče, ka san sé nej mogo dojstaviti. Nej me brigalo, kakše farbe je, či je bole navaden kak športen. Gnesden pa mlajši zna* > bicikli-naj, brzinaj, zajlaj, bremzaj pa firmaj, več kak j aši. Tak prebejrajo, gda njin stariške küpüvlejo bici' ne, kak či bi küpüvali za cejlo živlenje. Gda pa čez pou leta ali leto vöprijde nouva marka, že je of od prle nej nikaj vrejden. Že pa trbej v bauto po nouvi biciklin, ali boug nedaj, ka bi soused takšoga že meo. Vej mijslin, ka so starejši nej nika načiši, trbej iti s cajton naprej in tak trbej nouve bicikline tö. Nouvi ali stari, vsakšoga trbej klačiti, ka gda tou več nede trbelo, te tou več nede biciklin.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, ma Zdaj, gda je v penziji časa, ka vö ne vijdi. Tak ma čas za biciklin tö. Mejla je enoga staroga, ka si ga je küjpila za prvo plačo. Cejlo slüžbo sé je z njin vozila na delo. Naidnouk pa je tej stari biciklin več nej biu zadosta dober. Ednoga lejpoga dnejva sé prpelala domou s takšin biciklinon, ka je biu bole sličen raketi, kak pa biciklini. Vozila sé je gor pa dol po vejsi in pozdravila sakšoga, ka ga je srejčala. Tomi bi ge pravo, ka sé je delala važna. Rejsan so vsi glejdali njou pa njeni nouvi biciklin. Te pa je moja tašča Regina, trno čedna ženska, gorprišla, ka je v Varaši dosta takših dobrih biciklinov, pa je zatou niške sploj ne pogledne. Gda san njoj vöovado, ka je njeni stari biciklin tö neka vrejden, me je eden čas debelo glejdala. Že driijgi den pa je šla v Varaš s starin biciklinor, po vejsi pa sé vozi z nouvin. Tak Zdaj za njouf glejdajo tak v Varaši, kak doma na vejsi.
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 24. septembra 1994
Porabje, 22. Septembra 1994
4
MOJI SPOMINI (4)
' MIR VAM DAM11
PETERLE IN GRANIČ
V Zagrebu sta se sešla pod-predsednika slovenske in hrvaške vlade Lojze Peterle in Mate Granič. Oba ministra sta po pogovorih izrazila zadovoljstvo zaradi okrepljenega interesa slovenskih in hrvaških gospodarstvenikov za sodelovanje na področju trgovine. Ministra sta se dogovorila, da bosta nadaljevala dialog o odprtih vprašanjih, sešla pa naj bi se ponovno v prvi polovici oktobra.
RAZKRIŽJE
Potem ko so krajani Raz-križja že skoraj obupali, da bo Vatikan uslišal njihove želje, da bi prišli pod administraturo škofije v Mariboru (doslej so spadali pod zagrebško), jih je v začetku septembra razveselil dekret, ki gaje podpisal kardinal Angelo Soldano. Dekret je bil namenjen zagrebškemu kardinalu Kuhariču, v njem pa je napisano, da naj zaupa upravno administraturo za župnijo Razkrižje in del štri-govske župnije mariborskemu škofu Krambergerju. Obenem pa je v dekretu navedeno, da s.tem še ne gre za dokončno spremembo škofijske meje, ampak za začasno zaupanje obravnavanega slovenskega ozemlja v apostolsko upravo mariborskemu škofu. Zadeva bo dokončno urejena šele po ratifikaciji mejnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško.
ŠKOLČ NAMESTO RIGELNIKA
Po odstopu predsednika državnega zbora Hermana Rigelnika so v slovenskem parlamentu začeli iskati njegovega naslednika. V tretjem poskusu so s 47 glasovi za novega predsednika parlamenta izvolili 34-letnega Jožefa Školča, kandidata Liberalne demokracije Slovenije.
S to odločitvijo niso bili preveč zadovoljni Slovenski krščanski deomkrati, zato je njihov predsednik Lojze Peterle odstopil kot podpredsednik vlade in zunanji minister.
Kak sam že pisala, gda so Rusi v ves Prišli, so sé dejkle pa ženske skrivale. Moja starejša sestra je tri tjedne skrita bila v škrinji, gde smo sildje držali. Tak malo mesta je bilau v njej, ka je leko samo sejdla, zatok je edno nauč na paudi (podstrešju) spala. Dja sam tüdi z njauv spala. Tisto nauč je takša strelba bila, ka so golaubištje tak ti füčkali. Oča so nas dola s pauda zvali, bodjali so sé, da sé streja vužgé, ka je s slamov pokrita bila.
| Na drugi den je prišlo iz Števanovec šest rusuški sodakov s štarbaglinom (tak so sé zvale sodačke kaule) pa s štirimi konjami. Mi smo sé zvüna vesi držali. Pri nas so stanili pa so djesti prosili. Mati so ranč frišek krü meli spe-čeno. Krü pa šticli segnje-noga mlejka so njim na Sto djali. Više staula smo meli na stejni eden sveti kejp, Jezuš z dvanajstimi apo-štolami pri slednjoj večerji. Najstarejši, steri njim je komandant bijo, je mlade Pito, če znajo ka té kejp znamenüvle. Eden je pravo, ka zna, drugi pa so sé norca delali s kejpa. Komandant je goraskočo pa je vse štiri tavö zagnau iz tjünje. Pravo njim je: "Nej ste vrejdni, ka bi djeli krü. Dokeč sé dja nadjejm, vi te konje v potok gnali pa je zaperéte." Pa te je pravo, ka je on iz Ukrajne, je tö krščenik, zatok zna, Sto je bijo Jezuš Kristuš.
Na drugo nauč je pá velko strejlanje bilau. Rusi so sé notra vkopali za brejg pa so strejlali taprejk na Stajersko (Avstrije). Više Modinec (Moger-sdorf) je bila edna kapejla, tam so pa bili nemški sodactje. Oni so pa našo ves strejlali. Pri nas je nikšoga kvara nej bilau, ali v Avstriji so tri vesnice po-gorele. Nauč je bila, dapa tak je sveklau bilau, kak gda vodné sunce sije. Tau je od nas kakšni 3 kilomejterov vkraj bilau. Šli smo na brejg pa smo gledali. Tau je že prauto konca bojne bilau, v našoj vesi je tau slejdnjo strejlanje bilau.
Gda sé je bojna skončala, so Rusi vogrske sodake gnali po našoj
poštiji, djezero pa djezero mladencov je šlau. Šteri je nej mogo tak titi kak drugi, so ga tastrlili. Vlovlence so odpelali na Rusuško, dosta v Siberijo. Mi, mlajši smo tö šli gledat, kak je ženejo. Rusuški sodactje so sé na konjaj nesli, Vaugri so šli ronjavi, bausi, lačni...
Bojna je strašna stvar, pa don nišče ne poslüša Jezušove reči: "Mir vam dam...".
NAUVI FORINT
Gda je bojna 9. majuša 1945. leta minaula, vsikši človek sé je vüpo pa radüvo, ka de Zdaj ležej živo. Dja sam 7 lejt stara bila, edna sestra 9, druga pa 15 lejt. Pejnaz je nikanej vrejden bijo, za pengö smo nikanej dobili. 1946. leta so nauve pejnaze vdarili, forinte.
Kak smo živali? Vleta, gda smo nej v šaulo ojdli, smo v gauštja marlinščice pa kopiščice brali. Mati so nas že okauli pete vöre zgonili. Dostafart smo par kilomejtarov mogli titi, če smo kaj najšli. V gospočko gauštjej je dosta bilau, dapa tam so branili. Jager, če je koga zgrabo, ma je vösipo pa vtjüpsklačo. Skrivali smo sé, tak smo iskali pa brali. Te smo eštje mogli na Dolenji Senik nesti, ka so tam tjipüvali. Tak, ka je tau duplansko zaslüženi pejnaz bijo. Za kilo marlinščic so dali 30 filerov. Tistoga ipa je kilo
krüja tri forintov koštalo.
PETDESETA
LEJTA
Odišle so dvej lejta. 1948. leta so Oča odali gauško na Dolenjom Seniki. Tisto je materna erba bila. En stari pliig gošké pa en plüg zemlé so dobili za erbo, gda so Prišli domau z Merke. Za tiste pejnaze so te Oča nauve rame zozidati. Stara kuča je iz
tučance bila, pa trno mala. Gda smo zidali, je trbelo prevnaugo delati. Samo deset lejt sam stara bila, dapa sva z očov cejli pejsek iz Rabe zvozila. S trej-mi kravi sva vozila. Nauvi ram je že iz cigla bijo. Nej je bijo velki, bila je edna iža, tjiinja, klejt, štala, djümla pa parma. Z dvaura kraj je bijo eden dugi gank. Na strejo so nauvi lejs goradjali pa so jo s prčnjami pokrili.
Oča so meli v Merki sestro, ona je nas z gvantom goradržala, vsigdar je kaj goslala. Njeni mauž je iz Števanovec bijo, dapa 20 lejt je nej s postale mogo, ka ga je boži bič vdaro. Z njinoga zakona sé je pet mlajšov narodilo. Gda so že vsi oženjeni bili, so vtjü-pdavali gvant, tatica so ga nam domau pošilaš Njini mauž so meli v Števanovci 7 plügov gošké, 3 plüge šonžeta pa edno staro ku-čo. Gda je mauž mrau, te so tatica mlajše pitali, ka naj bau s tistim grüntom
tam na Vogrskom. Mlajši so vsi pravli: "Mati, dajte vüca, mi nigdar ne mo tam ojdli v starom kraji." Tisto staro kučo so Oča tadali ednoma srmatja, steri je nigdar nej emo svoj daum, tak sé je po svejta tepo. Trno je zavalen bijo, ka prej Zdaj dun ma svoj daum, gde si leko na stare dni počine. Pomago nam je drva sejkati, kositi.
Nej je létji Žitek bijo, najvekša falinga je bila, ka smo grönt daleč meli, v Števanovci, na Dolenjom Seniki, pri Svetom križi. Vseposedik smo pejški ojdli. Dokeč je človek ta prišo, je že trüden bijo.
Eštje lagovejše je šlau, gda so prišla petdeseta lejta. Bijo je takši zakon (törvény), ka smo od vsikšoga pauva mogli za rosag dati. Sildje, mlejko, svinje, gosi, djajce vse, vse, vse. Tri lejta nej smo smeli mleti v mlina, ka bi si doma krü spekli. Sto je nej mogo spuniti tisto, ka so ma vöspisali, tistoga so poštrajfali, ali ga pa zaprli.
Tisto so strašna lejta bile
Dostafart si nazaj zmislili, kak smo mogli vse vö-prstati. Nej smo meli sildje, ka bi kokauši krmili, ali djajce smo mogli doladati, nej kukarco, ka bi gosi šoupali, liki je trbelo na račun doladati. Krmo je trbelo v Varaš voziti, pa te naj krave mlejko majo. S koj? Z Dolenjoga Senika sam nosila vsakši den 5 litrov mlejka za penaze, ka smo leko spunili, ka nam je zapovedano bilau.
1950. leta sé je starejša sestra oženila. Naša velka držina sé je krčila, samo štirdje smo ostali. Ona je očej trno na pomauč bila, ka je jako močna bila, pri vsikšomi deli je pomagala. Za snejo je išla, dapa po tistim je zet tö pomago našim. V petdeset! lejtaj, so na mojga šaugora (svaka) potrdilo ka je takšo pšenico doladau, ka so prej žiški v njej bili. Za toga volo so ga na 6 mejsecov zaprli. Te je tau tak šlau. Če so na nakakoga čemerni bili, so si že zbrodili, ka so ga leko v vauzo poslali.
-ES-
Porabje, 22. Septembra 1994
5
Kak se v ednoj vesi ludje čutijo, dosta visi od tisti, steri nji vodijo ali njigve vsakdanešnje probleme rešujejo. Etak leko povejmo, ka dosta visi od popa, od školnikov, od župana itd.
Ranč tak nej vseedno, sto je v vesi zdravnik, doktor, sto nam pomaga, če smo betežni. Patau tii nej vseedno, kak nam zna pomočti. Kelko leko rejši, kelko pa pošle tadala. Sto je že bio v velko bolezni, vej, ka je takšoga reda vsakši minut dragi. Etak je pa odgovornost (felelosseg) ednoga doktora sploj velka v ednoj vesi, odkec so daleč spitala.
Letos marciuša prvoga je mladi doktor prišo na Dolenji Senik. Pod njegvo rokau se drži Gorenji Senik pa Saka-lauvci tu. Dr. Peter Szabo je poleg Sombotela rodjeni, v Budimpešti je končo univerzo. Njegva žena je tu doktor-ca.
Zdaj, da sta že pau leta tiij, mislim, zvekšoga sta spoznala pokrajino, liistvo pa vse, ka morata opravlati. Kak sta vuva tistoga reda tau vozgruntala, ka es prideta?
Dr. Szabo: "1988. leta sva končala univerzo, po tistim sva obadva v Somboteli v bolnici delala. Nej daleč sam k sodakom ušo. V županiji Somogy sem služo. T am sam v ednoj vesi, pauleg toga pa v ednoj firmi mogo prak-tizerati. Dosta sam se navčo. Že te, gda sam na univerzo odo, sam furt tau senjo, ka mo gnauk v ednoj vesi služo. Gda sam sodačijo vospravo, sva se oženila. Po tistim sam si tak mislo, da mo se specia-liziro. Etak sem nadeljuvo svojo delo na čeljustni kirurgiji (szžjsebeszet) pa sam se včijo tadala. Žena je dva otroka rodila, ona je na eden cajt tak njala delo. Ge sam napravo izpit pa delo v špitalaj."
Zakoj si tak zgrunto, ka boš vd iz špital, vo z varaša na ves?
‘Špitale, nauvi izpit (vizsga) sam vse zatok napravo, naj man dobro prakso za različne dela. V senjaj mi je pa ostala ves. Moj oča je djagar bio, v
ZDRAVNIKI ZA NAS
lejpoj pokrajini sam gorraso. V Somboteli sva z ženauv v 12. štuki dobila stanovanje. Z malimi mlajši je tam tii nej leko bilau. Iz Sombotela sva večkrat ojdla na izlete (kirandulas) v tau pokrajino, po tistim bi me več nej mogli dojzgučati. Po mojom je Porabje najlepše v tauj rosagi."
Erika, ti si tii doktorca, dapa zdaj drugo delo maš. Ka je tau?
cukreni beteg, je znam kontrolerati. Menkše operacije tu delam. Deco tu vračim. V tej trij vasnicaj so 70 mlajšov dali nazaj spisati od otroško-ga doktora k meni."
Kak si že povedo, tebe se tiij ludje vidijo, rad si med njimi. Tebe je nej mautilo, ka v takso pokrajino prideš, gde so ludje različne narodnosti? Vse si znaš zgučati z njimi?
"Ge ednoj budimpeštan-skoj fabriki, v steri vrastvo delajo (gyogyszergyar), vodim edno kolektivo. Mi vsefale zdravila ponujamo špitalam, doktorom. Najbole pa najnovejše zdravila, štera eške ne poznajo pa so bau-kša, kak prešnja. V dvej županiji - Železnoj, Veszp-remskoj - delam."
Peter! Gda si se na natečaj (palyazat) zglaso na Dolenjom Seniki pa so te odabrali za zdravnika, ka si najšo na delovnoj mesti?
"Ka je pokrajina, ka so ludje, tau je vse tak bilau, kak sam mislo. Liki sploj, sploj zapuščena so pa bila - in tau me je sploj razžalilo - tista sredstva (eszkozok), s šterimi eden normalen doktor more delati, štere more meti. Edno dobro "škir" sam nej najšo, ka bi si leko v rokau vzeo. Samouprave (onkormanyzatok) so mi nej mogle pomagati. Tii pa tam od kolegov, od špital sam spravo vse, ka zdaj mam. Nej sam šanalivo svoje pejnaze tu nej. Dosta sam na svoj strošek pokupiivo. Gnes za otorinolaringologijo (orr-ful-gegeszet) vse mam, ka je potrejbno. Zobe skiben pa korenje tu, tisti, steri majo
"Moram povedati, da sam ge poleg Sombotela, v vesi Narai rodjeni. Poleg tiste vesi živejo gradiščanski Hrvati, pa Nemci tii. Ge sam od mala maluj mao furt simpatizero z njimi. Etak mi je pa nej nauvo, ka tuj Slovenci ali Nemci tii živejo. Svoje sodelavce sam si tii tak odebrau, naj znajo gezik, naj poznajo liidi. Gnes me po vasnicaj liidje že poznajo. Morem povedati, da so me lepau gorprijeli, tak se čiitim tiij, kak doma."
Gučo si mi od slabi po-gojov, ka si tiij najšo. Ka bi bilau eške sploj potrejbno pri tvojom deli?
"Ge tau škem dosegniti, naj kak največ leko tiij doma opravim, naj liidi nej trbej ta pa nazaj pošilati. Zatok bi pa sploj potrejbno bilau, če bi si leko spravo eden nauvi EKG-aparat, šteroga leko s seov nosim, pa mali laboratorij. Silno potrejbno je eške dvoje. Mogo bi meti radiotelefon pa terensko vozilo (terepjaro). Nakak si misli, ka sam mak-simalist. Sto si etak premi-šlava, tisti si more cajt vzeti pa notzopojti Gorenji Senik. Ves je strašno razliičana, dosta liidi daleč žive od centra, ge peški ne morem vseposedik
priti, če škem svojo delo opravlati. Etak je pa radiotelefon ranč tak potrejben kak terensko vozilo."
Do tejgamao sva dosta gučala od dela. Kak pa privatno živlenje? Ne falij vam varaš? Tiij v vesi Škete živeti?
"Že sam povedo, ka je Porabje najlepša krajina na Vogrskom. Meni se tiij sploj dopadne. Istina, ka kak zapuščeno je bilau delovno mesto, tak sam najšo stanovanje tii. Kak znautra, tak zviina smo mogli vse prejk naprajti. Tiij so mi samouprave tii na pomauč bile. Ka pa one ne morejo, tau ge sam delam tadala na svoje stroške. Na, gnes že stokoli leko pogledne te ram."
Iz toga si na tau mislim, da duge lejte Škete tiij ostati. Tak je?
“Mi tak računamo, ka do naši mlajši tiij gorrasli, mi pa tiij stari gratali. Moja žena tii ne de naveke tau delala, ka zdaj. Ona tii napravi specialni izpit pa de kak doktorca delala v tauj pokrajini. Deco mo tiij šolarivali. Tiij, mislimo, je eške nikši mir, gde si leko vopočineš triide. Tau se tii viipam, ka ne de vsigdar tak, ka na teltja nega pejnaz na nikoj nej. Mislim, če se najde kauličkaj kakša mala prilika za pomoč, te go dobim. Vej pa ne prosim za sebe. Liidam prosim."
Dr. Szabo je eške malo cajta tiij, dapa liidje so sploj zadovolni z njim. Svojo delo redno opravla, njega leko zovejo gdakoli. Ka je trnok dobro za liistvo, je pa tau, ka dosta takšoga naredi, s šterin je prva v Varaš, v Krmedin ali v Somboteu mogo titi človek. Pejnaze pa trud nam pršpara. Etak je pa rejsan potrejbno, aj bi emo v ambulanti vse tisto, ka je potrejbno. Istina, ka je gnes rejsan tak, ka nega pejnaz. Tau pa zatok ne smej tau znameniivati, ka nigdar ne de. Če je mogauče, prvo priliko moremo poniicati za tau, aj leko pomagamo. Vej pa pomagamo sami sebi.
I. Barber
KDAJ BO OBČNI ZBOR?
Na prvi jesenski seji predsedstva Zveze Slovencev, ki je bila 12. septembra, so člani predsedstva razpravljali predvsem o pripravah na občni zbor. Zveza je bila ustanovljena 27. oktobra I. 1990 in v njenem Statutu piše, da se občni zbor skliče vsako četrto leto. Predsedstvo se je odločilo, da bo občni zbor 22. oktobra v Monoštru, kjer naj bi se zbralo približno 70 delegatov iz vsega Porabja, Sombotela in Budimpešte. Predstavnike bodo delegirala društva in samouprave.
Pod drugo točko dnevnega reda je predsedstvo odobrilo finančno podporo naslednjim:
-	za posodobitev dolnjese-niške zdravniške ordinacije 300 tisoč forintov. Vedeti moramo, da skrbi dolnjeseniški okrožni zdravnik tudi za bolnike v Sakalovcih in na Gornjem Seniku.
-	za delovanje nogometnega društva v Števanovcih 45 tisoč forintov.
Predsedstvo je odločalo tudi o tem, da bosta dobivala porabska študenta (eden na Teološki fakulteti v Ljubljani, ena na Gradbeni fakulteti v Mariboru) tudi v tem šolskem letu štipendijo Zveze.
LAJOS FUR SPET PREDSEDNIK MDF-A
Na Vlil. Državnem zboru Madžarskega demokratskega foruma so izvolili za predsednika stranke spet Lajosa Fura, ki je vodil stranko po smrti Jozsefa Antalla. Za predsedniško funkcijo se je potegovalo pet kandidatov, med njimi bivši predsednik vlade, Peter Boross, bivši minister za promet Gyorgy Schamschula in ideolog stranke Sandor Lezsak. Zadnji trije so pred volitvami odstopili v dobro Fura, tako je zmagal s 35 glasovi pred Ivanom Szabčm, finančnim ministrom prejšnje vlade. Ivan Szabo je trenutno vodja poslanskega kluba stranke in precej liberalno usmerjen politik, medtem ko se za Fura ve, da je zastopnik sredinsko-desničarske politike.
Porabje, 22. septembra 1994
TO JE AMERIKA
NARAVA JE NAJVEČJA ČUDODELKA
Narodni parki so, tako kot vse v Ameriki, v glavnem veliki. Njihova raznolikost in pestrost ponuja očem in duši neizmerne lepote in spoznanje, da je mati NARAVA največja čudodelka. Fotografije, filmi in pripovedovanja o čudežih narave so v primerjavi z občutkom, ki ga imaš, ko stopaš po skalah, med drevesi, gejzirji, slapovi..., prava revščina. Toda vsak pač ne more tja - v Yosemite, Soquoijo, Grand Canyon, Yellow-stone ali na Rocky Moun-tains...
IN BILE SO SKALE Očarljivost Grand Cany-ona je nastajala milijone let. Pred 9. milijoni let je
mov. Danes prihajajo milijoni ljudi, da bi videli, kaj je in še vedno pušča za sabo čudežna reka, ki je vsekala v kamen oblike, ki bi si jih tudi največji spretnež z dletom težko zamislil. Čudovit razgled se ponuja na vsakem koraku, gotovo pa je nepopisen tudi občutek, če se z gumijastim čolnom zapelješ po reki - raft, da te kap - ali pa s konjem odjezdiš med skalovje po poteh kavbojev in Indijancev. Prvi evropski obiskovalci so prišli v Grand Canyon leta 1540, zdaj pa jih vsako leto pride okoli 5 milijonov
od vsepovsod. Američani zelo skrbijo za svoje naravne lepote, zato jih zaščitijo tudi tako, da jih spre-
po parku odšteti tudi nekaj dolarjev in še nekaj več, če hočeš v katerem od parkov ostati na dopustu. V vseh imajo namreč tudi prenočišča,^ pa kampe in tako dalje. Še posebej zanimiv je Grand Canyon, kot seveda tudi drugi podobni parki, za geologe, botanike in podobne strokovnjake. In čeprav je v njih vse zelo urejeno, ne kvari naravne pristnosti oziroma divjine Divjega zahoda.
IN BILA JE VODA
Reka Colorado "češe" skale v Grand Canyonu, mnoga jezera in jezerca, slapovi in gejzirji pa krasijo yellowstonski narodni park v osrčju Rocky Moun-tains. Izviri vroče vode -gejzirji sicer malce segrejejo zrak okoli sebe, vendar je na več kot dva tisoč metrih visoko kar malce hladno. Yellowstone je prvi, najstarejši (od leta 1872.) in najbolj znan narodni park na svetu. Razprostira se na skoraj 900 tisoč hektarih in meri od severa do juga 101 kilometer ter od vzhoda do zahoda 84 kilometrov. V njem najdejo zatočišče mnoge živali, od bizonov, medvedov, kojotov, jelenov do ptic in rib. Opozorila obiskovalcem, naj ne hranijo živali, zlasti ne medvedov, so tako rekoč na vsakem koraku, saj se menda kaj rado zgodi, da se komu na pikniku pridruži kakšen kosmatinec, pa tudi plesati z volkovi si v glavnem nihče ne želi. V parku vsakega kaj še posebej navduši. Izviri termalne vode, teh je okoli 10 tisoč, 200 gejzirjev pa je še vedno bolj ali manj aktivnih, se zdijo skorajda nemogoči oziroma umetni. Tudi visoki slapovi, pa jezera... bogastvo narave, ki se ji umetniki, zlasti slikarji, ne morejo upirati. Tudi v Yosemitih je podobno, čeprav tam ni tako kot v Yellowstonu 150 slapov. Ne samo zapriseženi planinci, vsi, ki ljubijo naravo,
so hvaležni sami sebi, da so obiskali katerega od narodnih parkov. Tudi Se-quoia to zasluži, kajti takih ogromnih sekvoj - mamu-
tovcev oziroma iglastih dreves iz Kalifornije, ki doživijo starost do 4 tisoč let, ni več nikjer na svetu. V
kanka, ki je visoka 84 metrov, deblo meri v premeru 11 metrov, njegov obseg pa je 31 metrov. Premer najdebelejše veje
je 2 metra, najdaljša veja pa meri 39 metrov. Iz tega drevesa bi dobili 1480 kubičnih metrov lesa.
Slapovi in jezera, vrhovi gora in gejzirji, termalni izviri in raznolik živalski svet v Yel!owstonu pričarajo svet iz povesti.
reka Colorado še tekla ta- menijo oziroma združijo v ko rekoč po zdaj ploščatih narodne parke, v katerih rdečkastih skalah, ki jih velja poseben red. Običaj-poznamo iz indijanskih fil- no je potrebno za vožnjo
Sekvoja - ogromno iglasto drevo iz Kalifornije, je dobila ime po Indijancu sikwayi iz roduCherokee, za katerega je sestavi) abecedo. Sekvoje, te spoštljive velikanke, živijo do 4 tisoč im.
Grand Canyon je eden od 360 narodnih parkov v Združenih državah Amerike. Na dnu kanjona se skromno vije reka Colorado, ki je skozi milijone let "ustvarila" najveličastnejši kanjon na svetu.
Ne krave, kakršne se pasejo na naših travnikih, ogromni bizoni mulijo travo v yellowstonskem parku.
poseben ponos jim je okoli 2 tisoč 500 let stara veli-
(se nadaljuje) Lidija Kosi
Porabje, 22. septembra 1994
OTROSKI SVET
7
KA JE TAU?
Kak so nücali.
Počitnice so za nami in spet sedimo v šolskih klopeh, toda spomini ostanejo. Učenci 7. in 8. razreda OŠ Gornji Senik tako poročajo o svojih doživetjih.
KAKO SO POTEKALE POČITNICE?
Poletne počitnice so se začele 12. junija. Vsi smo zelo težko čakali ta dan.
Te počitnice so bile kratke. Veliko sem počivala in pomagala pri hiši. Pomagala sem mamici pomivati posodo in pometati hišo. Včasih sem šla z bratom v gozd po gobe. Trikrat sem šla v Monošter nakupovat in tudi na kopališče. En teden sem letovala pri sorodnikih, kjer sem se zelo dobro počutila.
Bila sem tudi tri dni pri Editi na Dolnjem Seniku. Šli smo na Rabo, kjer seje bilo zelo prijetno kopati. Prebrala sem veliko knjig, tudi tri obvezne. Tu in tam sem vzela v roke šolske knjige in se pripravljala na novo šolsko leto.
Mislim, da so bile počitnice vsakemu otroku koristne. Spočiti in pripravljeni smo začeli novo šolsko leto.
Renata Čizmaš
Kak sé zov
na Gorenjon Siniki.
Rešitev iz številke 17/94
PRAVO SAM TI DOSTAKRAT...
na Dolenjon Siniki
v Ritkarovci.....
na Verici........
v Števanovci.....
v Andovci........
v Slovenskoj vesi... v Sakalauvci.....
kropilček - posodica za blagoslovljeno Vodo szenteltvíztartó szenteltvíz tartására szolgáló edény V vseh porabskih vaseh sé zové: stüde-nec za posvéčano vodau.
Tak so nücali: V iži ali v künji pri postali, na steni je viso. Lidgé so sé leko prekrižali, gda so molili.
... so zapeli učenci OŠ Gornji Senik ob otvoritvi obnov-Ijenega kulturnega doma.
POČITNICE SO ZA NAMI
KAKO JE BILO V BRALNEM TABORU V KRANJSKI GORI?
Bila sem v bralnem taboru v Kranjski Gori. Drugače se ta pokrajina imenuje Kekčeva dežela.
To je bilo od 10. do 16. julija. Ta tabor je vodila Dragica Breskvar. Spali smo v hotelu. Trije smo bili po sobicah. Mnogo smo hodili na izlete. Ogledali smo si hišo domačega pisatelja, Josipa Vandota. Nato smo šli do jezerca Jasna in si ogledali spomenik Zlatoroga. To je bil kozorog, ki je imel zlate rogove. Videli smo največjo smučarsko skakalnico na svetu. Tu letijo skakalci do 200 metrov in več. V ponedeljek smo šli v Triglavski narodni park in do planinske koče. Ogledali smo si, kje izvira Sava. To je velik slap. Malo smo se pogovarjali in šli domov.
Gospa Jerica Kramar je igrala na citre, gospod Tomaž Kuhar pa nas je učil Kekčeve pesmi. V četrtek po zajtrku smo šli z avtomobili v Krnico. Tam pod gorami nas je čakala stara žena Pehta, ki nabira zdravilne rastline. Ko smo prišli peš skozi gozd do koče, Pehte še ni bilo doma. Nabirala je rastline. Malo smo čakali nanjo. Potem nas je lepo sprejela s kislim
mlekom in črnim kruhom. Pastir je pokazal, kako se kliče krave domov in kako rade imajo sol. Potem smo se poslovili od Pehte in ji želeli še dolgo in zdravo življenje. Tudi film o Kekcu smo videli.
Tabor je bil zanimiv. Upam, da se bom lahko drugo leto spet udeležila tabora.
Hajnalka Škaper
Poletje ni poletje brez bralnega tabora. Letos je bil v Kranjski Gori. To je čudovit turistični kraj pri tromeji Slovenije, Avstrije in Italije. Gore, visoke planine, bele skale, jezero, čisti potok, reka, sonce, sneg - vsega se ne da napisati, treba je videti.
Tabor je trajal od 10. do 16 julija. Bivali smo v hotelu Prisank. Prvi dan smo si ogledali mesto, hišo domačega pisatelja, Josipa Vandota. On je pisal o Kekcu. Ta kraj je tudi Kekčeva domovina - mi smo ga tudi spoznali. Jezerce Jasna v Zlatorogu je tudi čudovito.
V ponedeljek ob devetih smo se odpeljali do Planice. Najprej smo prišli v dolino pod skakalnico. Splezali smo na največjo
smučarsko skakalnico na svetu. Po igranju nogometa smo šli v Triglavski narodni park do planinske koče, kjer smo kosili.
Potem smo si ogledali, kje izvira Sava. To je bil velik slap. Vmes pa teče reka pod zemljo več kot pet kilometrov. To je bilo za nas zanimivo. Čudovit dan je bil.
Druge dni smo prebirali zgodbo o Kekcu v dveh skupinah. Tudi Kekčeve pesmi smo peli in bili veseli, saj smo tako peli: "Dobra volja je najbolja, to si piši za uho..."
Ko smo prebrali knjigo o Kekcu, smo si ogledali tudi film. V četrtek smo šli z avtomobili v Krnico. Tam pod gorami nas je čakala stara žena, Pehta. Pili smo gorenjsko mleko in jedli črn kruh, peli madžarske in slovenske pesmi. Tudi s pisateljem smo se srečali in spoznali njegovo življenje. V petek pa smo imeli izlet peš na Karavanke. Izdali smo tudi Kranjskogorsko beležko. V soboto po kosilu smo šli domov.
Kekčeva dežela se mi je vtisnila globoko v spomin.
Kristian Mižer
KAKO JE BILO V TABORU "MOST" V
zAnki?
V šoli so nam povedali, da bo tudi letos tabor "Most" v Zanki. Kdo je želel iti, je moral dobro izpolniti 3 naloge. Izmed učencev sva se prijavila samo midva.
4. julija sva se napotila z Gornjega Senika. Ob 9. uri sva se pripeljala v tabor. Najprej sva dobila sobo, potem smo se kopali v Blatnem jezeru. Zvečer smo se spoznavali z drugimi. Otroci so bili iz Romunije, Srbije, Slovenije in iz Madžarske. V dveh tednih smo se mnogokrat kopali in se igrali. Bili smo v Budimpešti, kjer smo si ogledali grad, Verižni most, Trg herojev in Narodni muzej. Šli smo na izlet v gore. Bili smo tudi v Veszpremu, v živalskem vrtu. Peljali smo se na izlet z ladjo. Skoraj vsak dan smo šli v kino ali posedeli ob tabornem ognju. Zadnji večer smo se poslavljali pri ognju.
Zelo lepo je bilo, zato upava, da bo lahko šlo nas-lednje leto v Zanko več otrok iz naše šole.
Žolt Bajzek in Tomaž Kozar
Porabje, 22. septembra 1994
MURSKA SOBOTA
BALONI "ZAKRILI11 SONCE
Minuli teden so zlasti Prekmurci in Prleki, poleg obiskovalcev od drugod, seveda, lahko opazovali in občudovali okoli 60 balonov, ki so vsako jutro in pozno popoldne preletavali obmursko pokrajino. 56 tekmovalcev iz 23. evropskih držav se je pomerilo na 9. evropskem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni v Murski Soboti oziroma na letališču v Rakičanu, nekaj pa jih je vsakdan letelo tudi na Ptuju, kjer se je odvijal festivalski del prvenstva.
Če je bilo za tekmovalce, med katerimi sta bila tudi dva slovenska pilota: Slavko Šorn - Avi in Janez Bernard, najbolj pomembno za letenje ugodno vreme, so se poleg njih tudi organizatorji navduševali nad prijaznostjo gostiteljev in prebivalcev pokrajine ob Muri. Ti so pred 60. leti gostoljubno sprejeli tudi Belgijca Van der Elsta in Maxa Cosynsa, ki sta z vodikovim balonom pristala v Ženavljah na Gorič-
kem, kjer so v času evropskega prvenstva pripravili tudi spominsko slovesnost ob pristanku prvega balona na Slovenskem. Profesor Cosyns, ki še živi, se z milino spominja tistega davnega dne v letu 1934, v Ženavlje pa je ob spominski slovesnosti poslal pozdravni telegram z najlepšimi željami in ponovno zahvalo za takratno pomoč.
Nemec Uwe Schneider, na tretjem mestu pa je pristal Luksemburžan Claudo Sauber. Naša predstavnika sta se uvrstila, Bernard na predzadnje, 55. mesto, in Šorn na 23. Zadovoljni tekmovalci in organizatorji so zapustili Slovenijo z lepimi spomini, ljudje v Pomurju pa se zaman ozirajo v nebo, da bi videli pisano druščino toplozračnih balonov. Ostalo jih
Pri opravljanju 17. nalog je le nekaj domačih in na letošnjem evropskem zvestih... prvenstvu je bil najuspešnejši Francoz Jean Marie Huttois, za njim seje uvrstil
dosedanji evropski prvak	Lidija Kosi
NIKA ZA SMEJ
LAČICE
Naša mala Mici je že 14 lejt stara, dapa eške nej tanjala tau šegau, ka napona gor plejzi na drejve. Etognauk sé je njena, 19 lejt stara, sestra korila z njauv pa ji etak pravla: "Zakoj sé pa po drejvaj vlačiš, vej sé pa tau ne šika.1’
Mala Mici pa etak pravla: "Zakoj, Zakoj? Ti bi sé tü vlačila, če bi ti pojbičke tak lepau gučali, kak meni. Pravijo mi, ka furt ge morem na črešnjo titi, ka ge najbole vejm črešnje brati."
Sestra pa etak: "Ti, mali somar! Vejš, Zakoj te pošilajo na drejvo? Zatok, aj ti lačice nastrejgajo.”
Na drugi den naša mala Mici pá gor na drejvi visi, gda go sestra včasin doj skomendira. Mala Mici doj pride, pa etak cmüče: "Zakoj si me doj zapovejdla? Vej sam si pa gnes ranč nej nasé djala lačice."
VILE PA GRABLE
Našoga Pištaka držina je že začnila gesensko kosi-tev. Eden den podne Oča etak pravi svoji čerki: "Vilma, gde so pa grable?"
Vilma pa etak pravi: "Vej pa, pauleg vile." Oča pa: "Gde so pa vile?" Vilma pa: "Vile so, Oča, pauleg grable."
"No, ti mali somar. Gde so pa te vile pa grable?"
Vilma: "Drug pauleg druge."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).