Ta šteyilka yelja za prvo in drugo.
Stev. 2.
Y Trstu, 21. januvarija 1892.
Letnik Y.
Lestvica „panslavizma" avstro-ogerskih Slovanov.
Raznovrstni nasprotniki slovanskih narodov v Avstro-Ogerski so s svojo močjo in taktiko in s pomočjo Slovanov samih dosegli to da so ti narodi v sedanji dobi na razne strani brez vpliva in onemogli. Ali nasprotnikom to še ni dovolj; oni bi Slovane radi iztrebili ali uničili. V ta namen so iznašli razne vrste in stopinje „panslavizma". Z lestvico „panslavizma," v kateri nikakor ne verujejo sami, dosezajo največih vspehov, potem ko so preverili celó drugače modre državnike, kakor da bi bil ta raznovrstni panslavizem dejstven.
Nasprotniki in sovražniki Slovanov Avstro-O gerske vedó dobro, da politiškega panslavizma v obče ni, da najmodrejši slovanski dejatelji, državniki ne mislijo, ne morejo misliti nanj; a vendar ga očitajo raznim slovanskim narodom. Ako kak slovanski narod ne prikriva svojega naravnega sočustvovanja nasproti ruskemu narodu, ga uže izdavajo s politiškim panslavizmom prve vrste. Ako je pa kak slovanski narod dozorel do stopinje, s katere sočustvuje z drugimi slovanskimi narodi v obče, pripisujejo mu poli tiški panslavizem vsaj druge vrste.
V Avstro-Ogerski so jedino Poljaki zaslužili za tujstvo in zapadno kulturo toliko, da jim v plačilo ne podtikajo še politiškega panslavizma; vsem drugim narodom pa so uže prilagali ali še prikladajo ta pridevek.
Slovanske narode naše monarhije so toliko časa osrečevali v literaturnem pogledu, da so bili na veke brez vsakega literaturnega pojavljenja, da so pa naposled dospeli do lastnih literaturnih jezikov. Ljubezen do lastnih pismenih jezikov so jim vcepili tako, da cvete najlepši literaturni separatizem med njimi. Ali tudi li-teraturno razcepljenje od naroda do naroda ni sovražnikom slovanskih narodov zadoščevalo; začeli so jim jezike vstvarjati še po deželah. V ta namen jim prena-rejajo azbuke, alfabete in pravopise. Izsledili so za ta literaturni partikularizem apostolov v slovanskih uče-
njakih inrazširjevalcih. Nasprotniki slovanski bi celó radi videli, da bi slovanski odlomki celó v pojedinih deželah izobraževali svoje narečje v pismene posebne jezike. Kjer pa so Slovani dospeli do tolike zavednosti, da se upirajo takim namenom, ovajajo jih v literaturnem pan-slavizmu; zaradi lepšega pa njih publicistiški pomagači izpuščajo pridevek „literaturni" in tako, govoreč o „literaturnem panslavizmu", slikajo odlomke slovanske kot pansiavistiške brez epiteta. To pa jemljejo tam, kamor je namenjeno tako črnjenje, naravnost kot politiški panslavizem.
Dasi so torej slovanski narodi daleč od kakega „literaturnega" panslavizma, opisujejo se kot izdajniki celó oni, kateri bi se izražali za to vrsto panslavizma. Nič ne pomaga takim slovanskim misliteljem, da kažejo na literature velikih narodov, na literature slovanskih nasprotnikov samih, kateri živé v različnih državah, imajo najrazličniša pokrajinska in plemenska narečja, vendar pa rabijo brez zaprek jedno kot skupno lite-raturno narečje. Jedino literaturni panslavizem je nevaren, v tem ko uživa največo svobodo literaturni pan-tevtonizem, literaturni italijanizem itd. Kam so jo uže dotirali slovanski nasprotniki na to stran, razvidno je iz tega, da slikajo celó one slovenske rodoljube kot panslaviste brez pridevka, kateri se trudijo, da bi dobile pojedine slovenske občine na Koroškem v osnovnih šolah poučevanje v sedaj običajnem slovenskem literaturnem jeziku. Slovensko ali češko šolsko društvo je po takih očitanjih panslavistiško brez pridevka. Dá, še celó literarna družba sv. Mohora, gotovo najskronmiše društvo te vrste na svetu — mi rečemo na svetu s premislekom — skuša se slikati do poslaniških klopij v Dunajskem državnem zboru kot agitatorsko panslavistiško društvo, m na Koroškem so slikali uže deklamacije nedolžnih slovenskih pesmij iz ust šolske mladine kot delo panslavistiško.
Ni čudo, ako slikarjem take vrste „literaturnega panslavizma* je uže vsako glasilce panslavistiško, da le izhaja v kakem slovanskem jeziku. Slovenski listi so n. pr. take vrste slikarjem od kraja „panslavistiški". Vsako stremljenje, da bi se Slovani okrepili literaturno, je nasprotniškim obrekovalcem „panslavistiško".
Potem je dandanes na dnevnem redu tudi „cerkveni panslavizem", ki postaja po mislih slovanskih nasprotnikov uže nevaren državi, ko bi se uvajala kaka slovanska melodija v dosedanje petje po rimsko-katoliških cerkvah. Še nevarniše je v očeh teh nasprotnikov to, ko bi se še nadalje ohranili majhni ostanki cirilometo-dijske cerkve po nekaterih krajih hrvaškega naseljenja. Kdor bi se ustavljal preganjalcem teh ostankov, črnijo ga nasprotniški listi kot panslavista brez pridevka, in prezirajo popolnoma, da je naša država ustavna država, katera zagotavlja v posebnem (14. členu) drž. osnovnih zakonov popolno svobodo v verskih zadevah v obče, tem bolj v načinu zunanjega pojavljanja.
V tem ko slovanski nasprotniki zagovarjajo za se največo versko svobodo, katera je vsem narodom podeljena po ustavi, ovajajo Slovane s panslavizmom, ako bi se ti spominjali, da so imeli nekdaj svojstveni cerkveni obred, kateri je še običajen ne samo zunaj našega cesarstva, ampak pri milijonih avstro-ogerskih Slovanov, med temi tudi takih, kateri so združeni z R;mom.
Po takem imajo politiški in nacijonalni nasprotniki avstro-ogerskih Slovanov v resnici visoko lestvico z mnogoterimi stopnicami „panslavizma". Za vsakatero stremljenje teh narodov, katero nasprotuje tujčevanju in gospodovanju nasprotnikov, imajo ti nasprotniki poseben klin na lestvici, in ta klin opisujejo kot strašilo državnikom in krogom do najviših mest.
Za koroške Slovence zadoščuje uže klin rabljenja slovenščine po osnovnih šolali, pri sodiščih, na zborovanjih
skromnega politiškega društva in trdnega obstanka družbe sv. Mohora. Na Kranjskem je potreben drug klin te lestvice: panslavizem se ondi pojavlja v krogih, kjer se ne vedejo takó, kakor zaukazujejo sedaj po lečah in po dnevnem takó imenovanem konservativnem glasilu. Na Štirskem so uže slovenske „posojilnice" pansla-vistiške. Na Primorskem je vsak list, ki izhaja v slovenskem jeziku, v očeh italijanskih „liberalnih", kakor konservativnih listov „panslavistiški". V Pulju in Trstu ste novi slovanski posojilnici „panslavistiški".
Kedar izražajo Slovenci sočustvovanje nasproti Hrvatom ali Čehom, so oni panslavistiški. Hrvatje so „panslavistiški", kedar bi stremeli za izvršenjem svojega historiškega prava. Avstrijski Srbi so „panslavistiški", ko se upirajo razdevanju svoje cerkvene avtonomije. Cehi so „panslavistiški", kedar izražajo svoje simpatije v obče nasproti ostalim slovanskim narodom, ali kedar se predrznejo presojevati v državnem zboru sedanje obče politiško položenje. Gališki Rusi so celó pri poljskih sodeželanih „panslavistiški", ko se poganjajo za ohra-njenje svojih starih tradicij v literaturi, azbuki in cerkvenem obredu, ker bi nacijonalna avtonomija ali lastna narodna uprava galiških Rusov ne bila po godu Poljakom ; poslednji slikajo ruske sodeželane tudi zaradi te točke kot panslavistiške. Slovakom očitajo „panslavizem" uže zaradi vsakega lastnega društveca in v obče zaradi tega, da govore med seboj še — slovaški.
Za vse te vrste in stopinje „panslavizma" pridobili so slovanski nasprotniki pomočnikov tudi med Slovani samimi. Slovanski narodi vidijo, kakó si pomagajo njih nasprotniki s to lestvico ; na njih zastopnikih in de-jateljih je, da začnejo na pravem mestu dokazovati, kaj pomenjajo pojedini klini te lestvice; v interesu slovanskih narodov in v isti meri v interesu državnem je, da slovanski dejatelji primerno označijo to lestvico.
Na razpotju.
Nemška levica v Dunajskem državnem zboru ima vendar dobrega načelnika za svoje ljudi; pl. Plener je učinil, da je grof Kuenburg napravil velik skok na uradniški lestvici ter postal nakrat minister brez portfelja ali nemški minister rojak. On je pristaš nemško-libéralne stranke in kot tak ima čuvati interese, katere zastopa ta stranka. Vsled tega imenovanja menijo, da se je grof Taaffe odločno približal nemški levici; trdili so celó, kakor da bi bili zakrivili vspeh kapi-talistiške stranke Mladočehi. specijalno dr. Ed. Gregr s po-
slednjim državnozborskim govorom. Resnica je pa ta, da so uže zgodej poleti 1891. vodje nemške levice dogovorili se z grofom Taaffejem v tem smislu, in je pl. Plener naravnost sam predlagal ministrom grofa Kuenburga.
Navidezno nemška levica ni še vsega dosegla in se čudi, da ji grof Taaffe ne podeli še več, potem ko je sedanji njegov program soglasen ali, kakor pravi glavno glasilo nemške levice, celó identiški s programom te stranke. Huduje se nemška levica, da se Poljaki ne udajajo brezuslovno in brez
odškodnine, da bi se združili popolnoma ž njo, ter da želé sosebno ohranjenje kluba konservativcev.
Iz tega izvaja sosebno nemški del kluba konservativcev, da grof Taaffe vendar ni še popolnoma na levi strani, in zahteva tudi za se nekakih odškodnin ali „poroštev", dasi manjših, nego se odmerjajo Poljakom. Gnjev levice, da Poljaki in nekako tudi grof Taaffe želé ohraniti sestavo sedanjega kluba konservativcev, sili premišljujoče slovanske zastopnike in dejatelje do zaključka, da se je trebe učiti od nasprotnikov, torej da bi ne bilo varno delati na razpad kluba konservativcev ali na to, da bi izstopili iz njega slovanski poslanci.
Po takem so sosebno jugoslovanski zastopniki, ki, razen dveh, vsi še sedé v tem klubu, danes ravno takd na razpotju, kakor so bili ob začetku sedanjega, prošlo leto sestavljenega državnega zbora.
Klub konservativcev hoče takó rekoč zabraniti absolutno gospodstvo nemške levice, in ga je misel, nadaljevati dosedanjo oportunistiško politiko, katera se zadovoljuje z drobtinami za raznotere usluge nasproti vladi.
Nemška levica ima v resnici tako prošlost in razvija dandanes tak program, da Slovani ne morejo želeti nikdar, da bi ona gospodovala formalno in absolutno. Z druge strani pa Slovani tudi s sedanjo lastno politiko in s politiko, kakoršno kaže osrednja vlada, ne dosežejo nič odločilnega in trajnega. Osrednja vlada je postavila za to legislativno dobo gospodarstveni program, v tem ko vendar izvršuje nacijonalno politiko, ugajajočo nemški združeni levici. Osrednja vlada je vsako leto in še proti koncu prošlega leta po grofu Taaffeju samem izjavila, da ima zadačo, spraviti sedanjo ustavo v občo veljavo in jo izvršiti. Gospodarstveni program pa se ne strinja s to zadačo ; izvrševanje izključno dela, naloženega po Dunajskih češko-nemških punktacijali, pa se še posebe ne zlaga z izvrševanjem ustave za vse narode. Jednako se ne strinja s pravim smislom ustave ono pravo, katero si prisvaja vlada, kakor da bi imela ona določevati notranje ali državne jezike, in je še neugodniše za Slovane to, da razglaša osrednja vlada, n. pr. za Cehoslovane nemški kot notranji jezik, v tem ko je drugače tudi v Cislitaviji več državnih ali notranjih jezikov v veljavi.
Sedanja politika osrednje vlade ne more ugajati Slovanom, naj ji pomaga izvrševati jo poleg nemške levice poljski ali pa še Hohenwartov klub ali ne. S pomočjo poljskega kluba ne dosežejo Slovani v narodnem pogledu ničesar; oni se upirajo nekoliko nemški levici jedino zaradi tega, ker je ona proti razširjenju deželne avtonomije, in to zopet zaradi neprikladne pristojnosti deželnih zborov, kateri 'majo nekaj važne oblast1, mešati se tudi v narodne zadeve. Klub konservativcev pa s pomočjo „poljskega kola" tudi ne doseže več, nego mrvice za slovanske narodnosti.
Ravno tam torej, kjer je Slovanom potrebna odločitev, da bi se namreč zadovoljili v smislu ustave gledé na narod-
nost in jezik ni pričakovati vspeha pri sedanji sestavi državnega zbora in pri sedanjem napravljenju vladne politike.
Ta sestava državnega zbora naklada kljubu temu odgovornost za vse delovanje tudi slovanskim zastopnikom in dosledno slovanskim narodom. Moralno je to za osrednjo vlado jako ugodno, ker more kazati na zunaj, da ž njo sodelujejo vsi cislitavski narodi in njih odlomki. S tako politiko na znotraj more biti sosebno zadovoljna avstro-ogerska zunanja vlada, ako se gleda, kakor je to običajno, samo na ustavne formalnosti. Saj vidimo, da se zunanje države ravnajo še po formalnostih naših delegacij, dasi na milijone slovanskih narodov ni v njih zastopanih ali pa takó, kakor ne odgovarja potrebam in mišljenju teh narodov.
To, da noče grof Taaffe popolnoma izročiti se odlo-čevanju nemške levice, ne dokazuje še, da se ne strinja z njenim programom; nemška levica je bila v svoj čas slaba gospodarica, in zato utegne meniti grof Taaffe, da potrebuje ona nekoliko varuštva pod njegovim oskrbništvom. Drugače pa ji utegne ustrezati popolnoma. Z druge strani mu morda ravno tudi v pogledu na zunaj, na zunanjo politiko ne more ugajati, da bi se kazalo, kakor da v avstrijskem parlamentu določuje le nemška levica, ki pomenja celó gledé na nemški narod le posebno nemško frakcijo, dospevšo le vsled njej ugodnega volilnega reda do znatnega, nad dejanske razmere pomnoženega števila svojih členov. Grof Taaffe, ki dobro pozna dejstvenosti in konstitucijonalne fikcije, računi s takimi razmerami; ali zaradi tega ne sledi, da bi bilo Slovanom dolžnest, še nadalje podpirati take fikcije, za sé pa loviti samo drobtinice.
Druga bi bila, ko bi klub konservativcev imel ali mogel dobiti zaveznike, kateri bi ž njim sestavljali tako večino, katera bi bila voljna v smislu ustave zahtevati zadovoljenje slovanskih narodnostij gledé na narodnost in jezik. Takih zaveznikov pa ta klub nima, in zveza s Poljaki tudi nikdar ne dovede do zaželenih ciljev.
Gledé na vse to ni čudo, ako se izrekajo tudi med Slovan proti klubu konservativcev, in to tem bolj, ker ni imel on ne prej ne v sedanji zakonodavni dobi ne časa, ne volje, da bi vlado spodbudil ali pa sam predložil načrt za popolno izvršbo narodnostnega in jezikovnega člena drž. osnovnih zakonov.
Slovani morajo delati nato, da prenehajo fikcije, da preneha milostno podeljevanje, kjer imajo pravo za zahtevanje.
Takemu cilju se morejo bližati bolje, ako so sami združeni, nego pa z elementi, kateri so tujega pokolenja in mišljenja. Vrhu tega je pomisliti to okolnost, da gledé na jezik in narodnost ne velja to, kar se izvršuje pri drugovrstnih točkah parlamentarnega in ustavnega življenja. Jezik in narodnost ne spadata v parlament; onadva spadata k absolutnim pravom, kakor svojstvom pojedinih narodov, in sta kakor taka tudi razglašena in zagotovljena v sedaj veljavni ustavi. Državi ne more biti do tega, da čuje, kje in za kak predmet naj se dovoli materinščina temu ali onemu narodu; največi absurdum je vendar to, da morajo Slovani,
naseljeni v pomešanih deželah, od ob6ine do občine s posebnimi prošnjami obračati se celó do ministerstva in naj-viših sodiških oblastij, da določijo poučevanje materinega jezika v smislu ustave. Kak interes ima država, da se občine, da se odlomki narodov in njih celote mučijo po takih trnjevih, zajedno materijalno dragih poteh, v tem ko ustava jedenkrát za vselej podeljuje popolno svobodo v razvijanju narodnosti in jezika vsakemu narodu brez razlike !
Po anologijah drugih vprašanj, katera se razpravljajo po parlamentih, začeli so drobtinice dehti tudi glede na narodnost in jezik, in slovanski zastopniki so popolnoma prezrli, da te analogije so fundamentalno napačne gledé na narodnost in jezik.
V	pogledu na občo in državno ekonomijo ni se Slovanom ne nadejati, ne bati mnogo, naj si ostane ali pa razpade klub konservativcev. Kar se tu podeljuje, godi se z večine iz vzrokov, ki se ne dostajejo Slovanov kot takih, ti vzroki so financijalni, specijalno državnogospodarski, stra-tegiški itd. Ako noče trpeti država škode, prisiljena je vlada, krbeti za pomnoženje dohodkov v sedanjosti in za bodočnosti tudi po zemljah, na katerih so naseljene slovanske narodnosti.
Železnic n. pr. vendar ne bodo mogli zidati vedno in izključno le po krajih, kjer imajo pristaši nemške kapitalistické stranke svoje gozde, rude in obrtnije, kakor se je to dejanski godilo do sedanjega Taaffejevega ministerstva.
V	materijalnem pogledu bodo odpadali kosi in drob-tine z večino glasov kakoršne koli sestave državnega zbora. Za Slovane pa je glavno to, da tako deljenje po kosih in še bolj po drobtinah preneha v narodnih vprašanjih.
Narodna vprašanja pa se dostajejo narodnosti in jezika, narodnosti še bolj nego jezika, kakor tudi sama ustava stavlja narodnost pred jezik. .Ravno narodnost pa je vlada in so dosedanji slovanski zastopniki popolnoma zanemarjali in prezirali. S tem, da se nastavljajo tu pa tam raznih vrst uradniki, vešči slovanskih jezikov, ni še za narodnost skrbljeuo, in se ona samo s takim nastavljanjem tudi nikakor ne reši. Podeljevanje služeb jedino uradnikom, ki so vešči narodnega jezika naseljenja, za katero so postavljeni, ne more biti milost ali plačilo za druge usluge, ampak je jedenkrát za vselej zagotovljeno in obseženo v ustavi in bi ime'o biti vsled tega umevno samo po sehi. To se ve da pri sedanji organizaciji, pri sedanjem postopanju ni umevno; kajti narodi nimajo organizacije, vsled katere bi se počutili jednotní in bi kot jednotní smatrali uradovanje v svojem jeziku ne samo kot neizogibno potrebno, ampak tudi samo ob sebi umevno in naravno. Ako bi bili narodi organizovaní v smislu ustave, ne mogli bi se izgovarjati pojedini ministri, da nimajo dovolj sposobnega osobja; za poslednje bi skrbeli, bi morali skrbeti, in vsled tega bi tujim uradnikom določevali obroke, do katerih bi jim bilo naučiti se dotičnih uradnih jezikov, ali pa bi v obče ne dobili službe med narodom, za kateri bi ne mogli uradovati v njegovem jeziku. Tudi bi pri pravi organizaciji v smislu ustave ne bilo treba nikdar
pojedinim občinam šele prositi in pritoževati se zastran poučevanja v materinščini po osnovnih šolah, kakor se godi sedaj. Deželni šolski soveti in zbori bi tu ne imeli besede, katera je dandanes pogostoma v navskrižju z ustavo in vladami.
Tako organizacijo v pravem smislu ustave bi podelila jedino nacijonalna avtonomija. Še le po tej bi se čutili narodi jednotni in bi imeli svobodo, jednakomemo razvijati se, naj si bodo njih odlomki raztreseni in tudi oddaljeni po raznih deželah.
Do mišljenja nacijonalne avtonomije se pa doslej niso pospěli ne vlada, ne slovanski zastopniki, ako izvzamemo slovenskega poslanca dr. Gregorca, ki je 1. 1890. v državnem zboru naravnost zahteval nacijonalno avtonomijo. Partikularno je začela vlada izvrševati nacijonalno avtonomijo jedino za Nemce na Češkem, v tem ko so Dunajske punktacije neugodne, oziroma protiustavne za Cehoslovane na Češkem. Te partikularne nacijonalne avtonomije pa tudi zaradi tega ni možno odobravati, ker se ne razteza na vse dežele, kjer biva češkoslovanski narod v soseski ali pomešan z Nemci, oziroma drugimi narodnostimi.
Vlada vsaj doslej torej ne kaže volje za rešenje narodnostnega vprašanja v smislu narodne samouprave; državni zbor sedaj pa tudi ni takd sestavljen, da bi postavil to vprašanje zaresno na dnevni red in še vlado prisilil, ali z lastnim ali pa po nji izdelanem načrtu, da bi se izvršilo to vprašanje.
Kakor so razpoloženi glavni klubi sedanjega državnega zbora, ne dobila bi se večina za akcijo v smislu prave izvršitve narodne jednakopravnosti. Torej ne vlada, ne državni zbor nista za to izvršenje, in novi nemški minister Kuenburg se je izjavil v klubu nemške levice, da po poti, katero je nastopila sedaj osrednja vlada, bodo se stvari razvijale dalje. To se pravi, od izvršenja narodne jednakopravnosti se bodo še bolj oddaljevali, nego doslej, nikakor pa ne približevali se temu izvršenju.
V izjavi novega liberalnega ministra je zajedno povedano, da osrednja vlada pozna dobro sestavo in moč glavnih klubov državnega zbora, in da bode mogla s temi klubi izvrševati vse druge zadače, kakor pa zadačo izvršenja narodne jednakopravnosti.
Vse te okolnosti spravljajo na prvem mestu jugoslovanske poslance na razpotje vsaj sedaj, potem ko so uže mnogo poprej mogli videti, kako jim jo je ukreniti. Na tem razpotju se tem zastopnikom in drugim slovanskim tovarišem — Poljakov ni poštevati — vsiljuje vprašanje: Ali jim je Še nadalje zastopati politiko drobtinic ali pa pričeti drugo vspešnišo akcijo ?
Z lovljenjem drobtinic v narodnem pogledu ne pridejo slovanski zastopniki do pravega cilja, in utegnejo slovanske narodnosti naše monarhije prehiteti prej drugi preobrati, nego
dosežejo toliko, da bi dobile podstavo za utrjenje in razvijanje, v obče za svojo rešitev.
Z druge strani podpirajo s takim postopanjem neslo-vansko politiko, pomagajo podpirati navidezuost, katera ne odgovarja dejstvenim razmeram slovanskih narodov. S tem, da podpirajo Slovanom neugodno notranjo, s to pa zunanjo politiko, škodujejo slovanskim narodom naše monarhije v moralnem pogledu več, nego so vredne še tolike podeljene jim drobtine.
Na znotraj škodujejo s tako politiko slovanski zastopniki specijalno na zgorej slovanskim narodom. Kajti s tem, da se ne pospenjajo z dejanskimi zahtevami drobtinic nikdar do viših, narodov dostojnih, z ustavo popolnoma vjemajočih se stališč, ne razumejp dovolj na zgorej vzroKov, zaradi katerih so slovanski narodi v resnici nezadovoljni v narodnem })ogledu. Saj še staročeške in sedaj mladočeške politike ne umejo na zgorej dovolj ali pa je ne poMevajo dovolj zaresno; in vendar je ta politika vsaj načelno dovolj jasna.
S politiko lovljenja drobtinic v narodnem pogledu zavirajo slovanski zastopniki neizogibno potrebo, da bi težnje ali stremljenja slovanskih narodov razumeli prav tudi na viših mestih. Tak nedostatek dosedanje politike slovanskih, pred vsem jugoslovanskih zastopnikov je nepreračunljivo škodljiv, in ko bi mi ne imeli drugega vzroka, kakor ta, obso-jevati bi nam bilo dosedanjo politiko slovanskih izvoljencev v državnem zboru.
Nemška levica je sicer bila in je stalno v ugodnišem položenju tudi v pogledu na sedanjo zunanjo politiko; no ona, kakor je znano, je skrbela, da njene zahteve so slišali in v njenem smislu razumevali do najviših mest. To je naposled provzročilo, da je celo mogočni grof Taaffe nasproti politiki nemške levice ne več popolni gospodovalec, ampak kolikor toliko zajedno poslušnik, dasi se mi vsled raznih dejstev nagibljemo k nazoru, da njemu ugaja ta poslušnost, četudi ne vselej v toliki meri, kakor želi nemška levica. Nemška levica je s svojo taktiko na Češkem in z drugim aparatom vpri-zorila vsaj s šumom in predrznostjo nenavadno akcijo, in to jo je približalo k sedanjemu, tudi v formalnem pogledu ugodnemu parlamentarnemu položenju,
Nemška levica ni bila in še sedaj ni sama v večini, in vendar dejanski gospoduje v državnem zboru ne glede na to, odgovarja li to dejstvenim razmeram ali ne.
Slovanom se ni z lehka nadejati, da se približajo kmalu svojim ciljem, in je jako verojetno, da pridejo za nje še hujši časi, ako postane nemška levica po dejstvih in para-mentarnih oblikah gospodarica v državnem zboru.
Ker pa po dosedanjih potih ne pridejo dalje vsled vedenja vlade, sestave državnega zbora in lastnega postopanja, ker nadalje t dosedanjim postopanjem podpirajo notranjo in ž njo zunanjo politiko, katera ne ugaja slovanskim narodom, in ker naposled s tem postopanjem ne morejo doseči tega, da bi prave ustavne težnje slovanskih narodov
primerno umeli do najviših mest: kaže se primerno, da bi zastopniki slovanskih narodov, izključivši poljske poslance, združili se za skupno akcijo, namen katere bi bil, razpravljati v složnosti in soglasju narodne zahteve slovanskih nerodnostij toliko časa, dokler jih ne bodo razumeli prav in je ne krenejo na pravo stališče rešenja narodnostnega in jezikovnega vprašanja za vse narode jednako in istočasno.
Ta akcija bi imela za neposredno posledico, da bi slovanskim zastopoikom in slovanskim narodom bilo v čas te akcije odreči se drobtinicam in lovljenju ali pobiranju teh drobtinic. Kajti vlada in vsled take akcije za Slovane še neugodniša parlamentarna večina ne bi več podeljevali takih drobtinic, katerih, kolikor bi se dostajale narodnosti in jezika, ne bilo bi niti sprejemati več. Ta akcija, kakor se vidi, bi gnala zastopnike slovanskih narodov v aktivno opozicijo; ta bi bila vsekakor vspešniša, nego pasivna, - in bi bil tudi namen te akcije delovanje v aktivni opoziciji.
Kazmere so take, da konečno silijo v tako aktivno opozicijo; pasivna bi za Slovane po sedanjem položenju ne imela takega vspeha, kakor si ga tukaj predstavljamo mi.
Aktivna opozicija slovanskih zastopnikov kljubu temu da bi Poljaki ne bili zastopani v tej opoziciji, bi pomenjala, da zastopniki nad 11 milijonov ali polovině cislitavskega naseljenja se ne zlagajo z notranjo politiko, in ta pomen bi v sedanji dobi tehtal vsaj toliko, kolikor je pomenjala absti-nencija samo od deželnega zbora zastopnikov 2 milijonov nemškega naseljenja na Češkem.
Akcija aktivne opozicije slovanskih zastopnikov v državnem zboru bi zahtevala neizogibno izstop južnih in drugih slovanskih poslancev iz sedanjega kluba konservativcev.
Po našem je potrebna velika akcija aktivne opozicije, in vsled te je potreben izstop slovanskih poslancev iz konservativnega kluba. Ta izstop ima torej glavno uslovje v velikem cilju, da se vendar izvrši narodna jednakopravnost v pravem smislu ustave. Vidi se, da za tak cilj so potrebni veliki koraki, velike žrtve in odločitev, kakoršne niso bili doslej vajeni slovanski zastopniki v državnem zboru. Teh težav bi ne bilo treba premagovati, ako bi se bila sedanja osrednja vlada postavila sama za pravo rešitev narodnostnega vprašanja,, ali, če hočemo previdniši biti, ako bi bili vlado drugi faktorji silili k temu rešenju. Slovanski narodi in njih zastopniki niso krivi, ako spremené dosedanje postopanje; in da niso krivi oni, dokazovati bode z novo akcijo, kér, kakor se kaže, ne razumejo še na viših mestih prav opravičenega stremljenja slovanskih narodnostij.
Velika tu mišljena akcija ima analogen cilj, kakor veliko nacijonalno-gospodareko delovanje, kakor tu, pokazati se ima sad tudi v politiški akciji ne takoj, toliko izdatniše in trajniše pa pozneje. Slovanskim narodom in njih zastopnikom v Dunajskem državnem zboru ne ostaje po doslej vendar uže dovolj razvitem in jasnem položenju del in stvarij drugega, kakor: Ali ostati pri dosedanjem nabiranju drobtin
tudi v narodnem pogledu, s tem pa puščati slovanske narodnosti v negotovosti in nevarnosti, da se bodo še nadalje tujčile od odlomka do odlomka po raznih deželah ter kljubu njih moči vezale v trajnih borbah ; zajedno podpirati neugodno politiko ter trpeti, da se stremljenja slovanskih narodov tolmačijo krivo, v tem ko se sebični strankarski interesi gospodovalnih narodnostij podtikajo kot identiški z državnimi interesi; — ali pa pričeti drugo politiko z novo akcijo potom aktivne opozicije ter zaradi tega izstopiti iz kluba konservativcev, ter združiti se z drugimi slovanskimi zastopniki, z izključenjem poljskih zastopnikov; delati na to, da pridejo do najviših mest do pravega spoznanja in uva-ževanja narodnega stremljenja slovanskih narodov ter se naposled, kakor za Nemce na Češkem, toliko bolj odločijo za izvršenje narodne jednakopravnosti za 11 milijonov presegajoče število slovanskega naseljenja cislitavske polovině.
Odločitev pri tej alternativi pač ne more biti težavna; k pravi odločitvi silijo zajedno interesi pravega ustavnega in parlamentarnega delovanja, kakor interesi celokupnega cesarstva. Jedino z rešitvijo narodnostnega vprašanja se vstvarijo
v Dunajskem državnem zboru prave parlamentarne stranke, v tem ko se doslej očitno ali prikrito deluje tu po narodnih interesih in v interesu gospodovalnih narodnostij. Z rešitvijo narodnostnega vprašanja se odstranijo težave za sestavljanje primernih parlamentarnih večin, in se vidi ravno iz tega, kake zapreke se stavljajo tej rešitvi, ko bi ravno osrednja vlada imela največo olajšavo v tem pogtedu po rešitvi narodnostnega vprašanja. Kar pa je glavno, narodi bi se kot taki s to rešitvijo jedenkrát za vselej zadovoljili ter zares dobili uslovja za obstoj in nadaljnji razvoj, s tem okrepili se za medsebojno tekmovanje na prostranem kulturnem polju in takó dajali državi najtrdnišo podstavo z gmotnimi pomočki, zadovoljnostjo in ljubeznijo do skupne velike domovine. Take posledice bi bile zares vredne tu mišljene velike akcije. Čim preje se te akcije lotijo slovanski zastopniki, tem bolje za slovanske narode in državo. Začetek leta kaže nove razmere v državnem zboru, te spremembe so kakor nalašč vstvarjene za preobrat dosedanje politike slovanskih zastopnikov, katerim je delovati na osodi nad 11 mi lij. slovanskega naseljenja, brez Poljakov. Naj jim bode odločitev ugodna!
0 kritiki dr. IVI a h n i č a.
in.
K razširjanju pogalistva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
(Dalje.)
d) Gledé na bogosluženje, specijalno liturgijo ali
mašo.
Tj) Liturgija rimske cerkve.
V poprejšnjem razpravljanju smo završili dokaz, da liturgija prvotno tudi na zapadu ni bila druga, kakor ta, katero so na v stoku uvedli apostoli, in da celó njen jezik je mogel biti jedino grški, zlasti ko se je izobraženje latinskega jezika za cerkveni jezik dovršilo še le tekom IV. stoletja.1) Nadalje smo dokazali, da sveti galikanski škoi Hilarij je bil prvi, kateri je v drugi polovini IV. stoletja spisal latinsko liturgijo, katero so prav kmalu uvedli ne le v cerkvah prave Galije, ampak tudi gorenje Italije, Germanije
') V znanem delu „Patrolog" curs. complet. Cer. Lat. Edit. Migne. tom. LXXII. pag. 88. se poroča list Pariškega škofa Germana („Germani Parisiensis episcopi Epištola I. Quomodo solemnis ordo ecclesiae agitur, quibusve instructionibus canon ecclesiatiscus decoratur"), kateri list izraža med drugim tudi visoko spoštovanje, koje je užival grški jezik na zapadu tudi, ko je bil uže odstranjen. German pravi namreč o iptocEftov (de ajus), da se je isto pri galikanski liturgiji (kakor je to običajno tudi pri vstočnih liturgijah) pred čitanjem svetih pisem pelo v grškem jeziku, ker se je nauk nove zaveze svetu naznanjal v grškem jeziku, o čemur dela izjemo jedino prvotno v hebrejščini pisano evangelije Matevževo". In temu
in britiskih otokov, kakor tudi Španije in zapadne Afrike, in da se je ondisto vzdržala do druge polovině VIII. stoletja, nekoliko celó daleč v srednji vek.
Ako smo gledé na ta zgodovinska dejstva imeli povod opomniti, da v rimski cerkvi je grško liturgijo še le pozneje, specijalno še le v V. stoletju odstranila latinska liturgija, je tukaj naša zadača, da z jedne strani pobliže določimo čas uvedenja latinske liturgije in v ta namen pojasnimo razvoj rimske liturgije v obče; z druge strani pa, da navedemo vzroke, kateri so utegnili napotiti papeže, da so se obotavljali z uvajanjem latinske liturgije v Rimu in po srednji Italiji v obče, celo še potem, ko je bila na pravem
Y skrbno izdelanih in za rabo rimskega semenišča določenih ,.In-stitutiones Liturgieae" od kanonika J. Fornici-ja edit. Monusterii 1853. navaja se kot vzrok grških in hebrejskih izrazov, katere rabi latinska cerkev v svetih misterijih: „ut ostendatur unam esse Ecclesiam, quae ex Hebraeis et Graecis primům, deinde ex Latinis coadunata est; vel, quia mystéria nostrae fidei et saera liturgia hisce ab apostolis eorumque immediatis successoribus eonseripta, vel saltem eelebrata fuerunt". (Pars. I. pag. 91J utemeljevanju še pristavlja: „Varujte torej čast jezika, ki je bil prvi, kateri je v svoj stari drob sprejel evangelije Kristovo in nam je s svojimi pisinenkami sporočil prej omenjeno pesem (iptoa-pov)".
evropskem in afrikanskem zapadu običajno grško liturgijo uže odstranila latinska liturgija.
Te zadače torej se hočemo lotiti v naslednjem.
Prvotno ozemlje jurisdikcije apostol, stola, ako namreč ne gledamo na primat pristajajoči mu v vsej cerkvi, je bilo v najstarejši dobi omejeno na ono neposredno okolico Kima, katera je znana pod zaznamovanjem „Deoem provinciae snb-urbicanae" in je bila v politiško-administrativnem odnašanju podrejena2) prefektu Rimskega mesta (vicarius urbis). Ko pa so se bili rimski cesarji pokristijanili od Konstantina Velikega naprej, in se je bilo krščanstvo razširilo močno, so vedli cerkveno-administrativni, kakor tudi državni razlogi do tega, da so gledali na razširjenje ozemelj jurisdikcije škofov, kateri so imeli v upravnih središčih rimske svetovne države svoj sedež, torej da so gledali na prvem mestu na razširjenje ozemlja jurisdikcije škofa državnega glavnega mesta.3) Dejanski je pričelo razprostraajenje rimskega patri-jarhata, s katerim imamo opraviti tukaj, uže sredi IV. stoletja, vendar pa ne na stran, kakor menijo mnogotero napačno, proti zapadu ; kajti zapadnoafrikanska cerkev, katera je imela svoje središče v Kartagini, varovala je še goreče svojo samostalnost; ali tudi cerkve velike Praefectura Galli-arum, vstvarjene ravno v IV. stoletju iz trojih galiških diecez, namreč iz prave Galije, združene z zapadno Germanijo in gorenjo Italijo, kakor tudi iz britiških otokov in iz Španije, kakor je bilo razloženo uže zgorej, je še le cesar Valentinjan Ш. sredi V. stoletja přiklopil rimskemu patrijarhata. Kaz-prostranjenje torej je pričelo na vstočuo stran, za kar je dal zaželeni povod koncilj, ki sta ga sredi IV. stoletja v Sardica4) sklicala cesarja Konstancij in Konstant.
2) Na to ozemlje jurisdikcije se odnaša 6. kanon leta 325 zbrane prve ekumenske sinode, kateri se glasi: Antiqua consuetudo servetur per Aegyptum, Lybiarn et Pentapolim, ut Alexandrinus episcopus horům omnium habeat potestatem, quandoquidem et epi-scopo Romano hoc est consuetum. Similiter et in Antiochia et in aliis provinciis sua privilegia ecclesiis serventur".
3) To se razvidi uže iz neposredno poprej stavljene pripomnje, ker 6. kanon prve ekumenske (Nicejske) sinode varuje pred vsem pridobljena prava teh škofov. Še razločniše se kaže to iz naglega razvijanja patrijarbatov, sosebno Konstantinopolitanskega, odtlej, ko je bil tudi Konstantinopolj uvrščen med državna upravna središča, oziroma je ta stara, upravna središča (Aleksaudrijo kot caput A e g y p t i in Antijohijo kot caput orientis) celo presegel po pomenu in nastopil kot rival starega cesarskega mesta Rimskega. Uže П. ekumenski koncilj (381) je povzdignil znamenitost Konstantinopoljskega škofa; 70 let pozneje se je istemu na IV. ekumenskem koncilju odkazalo tudi razprostranjeno ozemlje jurisdikcije, in vsled tega se je škofijski stolici Kon-stantinopoljski, clasi prav za prav ni bila apostolska, odločilo mesto neposredno za apostolsko stolico starega Kima; škofijski stolici sr. Jeruzelemskega mesta pa, ravno ker ni bilo nikako upravno sodišče, so po mnogoterih bojih pripoznavali le peto, torej poslednje mesto med patrijarhalnimi stolicami.
4) Sardica se je v davnem času tudi pri Grkih in Rimljanih imenovalo mesto, katero se sicer pri Slovanih še vedno imenuje
Sredec (Средец-i.), torej mesto srede, drugače pa je v obče znano
Glavnega namena, da bi bili zboru Concilium Sardi-cense zagotovili pomen ekumenske sinode, obče obvezni sklepi, kateri bi bili prikladni povrniti z nova porušeni mir in zakoniti red v obče, niso sicer dosegli, kajti vstočni škofi so imeli mnogo opraviti z razprostranjajočimi se arijanci, niso torej mogli zapustiti svojih škofij za taki dolgo časa, kakor bi ga bilo zahtevalo potovanje v oddaljeno Sardica in vrnitev domu. Na koncilj je prišlo 170 škofov, od teh jib je pripadalo sicer 70 k Vstoku, no ti, bolj ali manj okuženi pO arijanski krivi veri, so se poštevali pa Vstoku samo kot krivi ali psevdoškofi, so v ostalem ravno zaradi tega prav kmalu odšli iz Sardica ter se umaknili v Filipopolj v Traciji, da bi ondisto priredili lasten namišljen ali pa koncilj ter tu, kakor je umevno samo po sebi, sklenili sklepe, nasprotujoče koncilju Sardiškemu. Sardiški koncilj je torej sestajal jedino iz grskili škofov, pripadajočih Zapadu ali, pravilniše, zapadni polovini rimskega cesarstva,5) specijalno Ilirika, kateri so si bili najbliži sosedje in so se torej sešli v velikem številu;
le pod imenom „Sophia" kot glavno mesto kneževine bolgarske. Na lov „episcopus Sardicensis" podeljuje vedno naš cesar v svoji lastnosti kot kralj ogerski, in je imel vsakdobno s tem naslovom odlikovani svečenik do, ni davno temu, izvršene reorganizacije ogerske gospodske zbornice, sedež in glas v tej zbornici; kajti poštevali so ga kot diecezanskega škofa, kateri je zaviran voditi svojo škofijo, korona ogerska pa ima do Bolgarske virtuvalno pravo. Temu pravu se niso nikdar odrekli, in se isto tudi drugače izraža, sosebno s tem, da ima zastava in grb Bolgarske pri vsakem koronanju kralja ogerskega svojo ulogo, vrhu tega se je grb Bolgarske sprejel tudi v veliki grbni ščit našega cesarstva. (V Pallizzi-jevi avstrijski zgodovini je ta grbni ščit slikan.
Sicer pa imenuje kralj ogerski take škofe tudi za druge, pravom ogerski koroni pripadajoče dežele, specijalno za kraljevino srbsko, potem za nekatere turške pokrajine (za Staro Srbijo in Ma-cedonijo), dá, celó za Dalmacijo, da bi se nič ne škodovalo ogerski koroni. Najznamenitišimi ali, pravilniše, najvažnejšimi med njimi je smatrati škofe Belgrajskega in Semendrevskega (Belgradiensis et Semendriensis) kakor tudi Kninskega (Tinniensis), ker se ti po-izvršenem imenovanju vedno posvečujejo tudi v škofe, česar pri ostalih ni. Škofom bosenskim (episcopus Bosnensis) je bil do izvršene okupacije Bosne vedno vsakodobni škof Djakovski in Sirmiški, in ima sedanji škof Djakovski še vedno naslov tudi škofa bosen-skega; to pa se ne bode več ponavljalo, ker sta Bosna in Hercegovina uže dobili lastnega rimsko-katoliškega hierarha.
5) Naravna meja vstočne in zapadne polovině rimske svetovne države, sta bila Propontis in Helespont; jedino Tracijo, katera bi bila vsled te naravne meje imela pripadati takisto k zapadni polovini, je uže cesar Vespazijan přiklopil vstočni polovini, in se je torej tudi Bizancij prišteval Vstoku. Neposredno s Tracijo inejoči Ilirik pa, kateri je obsezal Ahajo, grške otoke, Tesalijo, Epir, Ma-cedonijo, Dardanijo, Mezijo, Dacijo, Dalmacijo, Panonijo in Norik, ali, kakor se moremo izražati dandanes, Grško, Macedonijo, Bolgarsko, Romunsko poleg Erdeljskega in južne Ogerske, nadalje Črno Goro, Srbijo, Bosno, Hercegovino, Slavonijo, Hrvaško, Dalmacijo, naše Primorsko, Kranjsko, Koroško, Štajersko in znaten del nadvojvodine Avstrije z glavnim mestom Dunajskim, je spadal za čas Sardiškega koncilja k zapadl i polovini rimske države in je imel za glavno mesto Tesalonik (Solun).
Še le leta 379, ko je cesar Gracijan vstočno polovino države izročil v Avgusta povišanemu Teodoziju (Velikemu), izvršila se je
to pa ni zaviralo konciljskih očetov, da so izrekli zopetno nameščenje Atanazija in drugih vstočnih škofov in dosledno zajedno odstavljenje vsiljencev, zasedših njih škofovske stolice. Vrhu tega so ti konciljski očetje dogovorili se tudi o več kanonih, dostajajočih se cerkvene discipline.
Naj pa si je to postopanje, smatrano od formalne strani, poštevati še toliko kot opravičeno, zlasti ko sta bila pri koncilju prisotna svečenika rimske cerkve, Arhidam in Filoksen, v lastnosti papeških legatov: Vstok, ki ni bil zastopan na koncilju, je smatral to postopanje vendar kot ne-pozvano posezanje v svoje cerkvene zadeve. Pozvanje koncilja, naj bi kler in ljudstvo Aleksandrijsko pripoznala Atanazija kot svojega jedinega pravega škofa, torej ni imelo nikakega vspeha; še le po smrti kapadocijskega Gregorja leta 345 je cesar Konstancij, najbrže na pritiskanje svojega brata Konstanta, Atanazija zopet postavil v njegova prava. Tudi pozvanje koncilja, naj bi vsi škofi krščanstva pritrdili njegovim sklepom, je ostalo nepoštevano takó, da se Sar-diški konci lj pošteva do današnjega dne kot partikularen koncilj, kateri pa se ve da uživa veliko spoštovanje 6)
Svoje glavne zadače torej koncilj ni rešil. Namesto cerkvenega miru, katerega so se nadejali, je temveč nepo-
razdelitev Iiirika, in se je njegov vstočni del, obsezajoči Dacijo, Mezijo, Dardanijo, Macedonijo, Epir, vso Grško poleg Krete in drugih grških otokov, přiklopil Vstoku, v tem ko so zapadno Ilirijo še vedno prištevali k Zapadli. Od konca zapadnorimske države so poštevali pa tudi zapadno Ilirijo kot Vstok, in tako je bistveno ostalo tudi po zasnovi rimsko-nemškega cesarstva, ker so veljali kot Zapad jedino istemu priklopljeni deli zapadne Ilirije: pomen izrazov „vstok" in „zapad" je postal torej omahljiv in je še danes. V čas, ko je zboroval Sardiški koncilj, vendar pa ni biio nikakor takó ; kaiti tedaj, kakor rečeno, je spadala vsa Ilirik sestavljajoča skupina dežel od Grške do vključno Norika k zapadni polovini rimske države, torej k Zapadu. Na tem tudi nikakor ne spreminja ničesar dejstvo, da v Iliriku ni gospodoval latinski, ampak grški jezik, in da zatorej tudi pri obravnavanjih in sklepanjih koncilja, kakor tudi pri njegovih spisih do papeža Julija I., do Aleksandrske cerkvene občine in do vseh škofov krščanstva uporablja grški jezik. (Drugače ne običajen prevod dogovorjenih kanonov so, kakor se zdi, priredili nže na koncilju).
Grški jezik, kateri je v oni dobi, kakor smo dokazali zgorej, tudi v Rimu in na vsem zapadu Evrope v obče veljal kot cerkveni jezik, je moral gospodovati toliko bolj v Iliriku, kjer je bilo krščanstvo v oni dobi razširjeno sosebno med grškim življem, in je ta živelj isto krščanstvo dalje razširjal med narodi, z večine še poganskimi. Saj je bilo krščanstvo utrjeno najbolj v najjužnejših delih Iiirika, naseljenih najbolj od Grkov, potem po številnih grških naselbinah ob Donavi kakor tudi ob pobrežjih črnega, egejskega, jo-niškega in jadranskega morja; izmed teh naselbin so začeli grški škofi in na zapadu Evrope še ne poznani redovniki vspešno zasajati nauk Kristov med negrškimi narodi. Z večine Iiirika, torej
sredno po koncilju, kakor prav pripominja Stollberg v svoji „Religion Jesu", nastal veleobčuten mraz med cerkvama Vstoka in Zapada, in je ta mraz mnogo let dopustil med obema cerkvama malo skupnosti. У Konstantinopolju na II. ekumenski sinodi zbrani vstočni škofje so se dali zavesti uže do pristranskega izraženja, da zapadnikom ni odstopiti ničesar, Vstok da ima prvenstvo, ker je Jezus Krist hotel prikazati se na Vstoku. Prikazovala se je v obče med cerkvama Vstoka in Zapada medsebojna ali vzajemna gorečnost, posledice katere so poslej postale strašne, kakor razpravlja Fleuiy v svoji jako dobri cerkveni zgodovini.
Če pa tudi koncilj Sardiški ni mogel doseči svojega glavnega namena, imeli so z druge strani, na njem, kakor smo rekli, dogovorjeni in na cerkveno disciplino odnašajoči se kanoni za neposredno posledico pridruženje vsega Iiirika k rimskemu patrijarhatu. Kakor kaže brezdvombeno kanon 3, predlagal je namreč predsednik koncilja7), naj bi se spomin na svetega Petra častil s tem, da bi po provincijalni sinodi obsojeni škofje imeli svobodo, obrniti se s prizivom do rimskega škcfa Julija (torej do apostolskega stola Petrovega) da bi mogel ta, ako bi se mu zdelo primerno, zaukazati novo obravnavanje, oziroma revizijo razsodbe po škofih meječe cerkvene provincije; in ta predlog so grški konciljski očetje v večini, kakor znano, pripadajoči Iliriku, sprejeli jednoglasno, Ker pa se to, rimskemu apostolskemu stolu v Iliriku prostovoljno, kakor kaže predlog predsednikov, in soglasno izročeno eminentno patrijarhalno pravo razsojevanja o priziv-ljanjih te vrste, poudarja še jedenkrát tudi v naslednjih kanonih 4, 5 in 9 in še celó precizuje pobliže: je pač jasno, da je od leta 344 naprej poštevati ves Ilirik, torej naj-vstočniši del zapadne polovině rimske države kot priklopljen rimskemu patrijarhatu, zlasti ko dotični na cerkveno-discip-linarne zadeve Iiirika omejeni sklepi niso nikakor potrebovali pritrjenja neilirskih škofov, da bi dobili pravno moč, kakor jo je prosil koncilj na drugo stran.
(Dalje pride.)
Zapadu pripadajoči očetje Sardiškega koncilja niso bili manj, dá, bili so bolj, nego njih vstočni kolege, pripadajoči Fraciji, Egiptu ali Aziji, in so ti kolegi nevoljno sprejeli Sardiške sklepe, dá, poštevali so jih kot neopravičena posezanja v cerkvene zadeve Vstoka.
6) П. ekumenski (Konstantinopolitanski) koncilj je po 5. kanónu sprejel sklepe zapadnikov, pod katerimi je nmeti sklepe na Sardiškem koncilju zbranih očetov, kakor tudi sklepe v Antijohiji zbranih očetov, z motivovanjem, da obsezajo izpovedanje jednega Boga Očeta, Sina in svetega Duha.
') Isti škof Osius, kateri je predsedoval pri prvi ekumenski sinodi v Niceji (325).
HA Б E
Сток) надг пучплоп н вг море гллжу л далеко. Сердпто песутсл валн
И, ринувлшсв сђ грожомг кђ устуламЂ екали, Взднжаготсл кт. небу внсоко. ОбрнзганнБпг влагол жорского, Летхцећ вђ јшцо отт, кажнел, Лкбуисв гранптнои скалого,
*) Ruski prevod Simon Gregorčičeve pesmi „Na bregu", iz knjige „Slavjanskaja Muza".
P E Г У.*)
Что внснтсл гордо вершдпон своеп: Хочу уподобптвсл еи
и грудБК) лоити лротив-б бурп ... ÍI cl бурел сродншгсл :
Как'ј. волни в'Б скалу, вихрв судвбн лалеталт.
Ж жохцло вђ желл ударллг ;
Но гордни мои духх не сложллсл.
Ложап, но напрасно, — слоштб-ли женл !
Ctjixííi безсшљна, — п сажг пзђ огпл !
И JI И P I а 0 Ж
(Из п4смш Валенти
Наполеон рече : И;шр1л встал ! Устал, издише: кдо клпче на дан ?
O витаз добротлнл, кад тн мд будиш ! Додагеш, жогжчнж шг ржкж држлш !
Каи вЉсш ти дадем ? Поглмдаж окржг, Разлжчитп свопх скор H'b мл отрок.
Кдо лалде Метулж пн Трпж жоп град ? Змона, Скардона ста кожап познат.
Кдо даде гонашке назаи жп воиске, Кп пх сд спартанско ie бало срце?
Од cÍBepa приде над нБега вихар, В неврфдне господе лз внлњега вдар.
Здаи Бранци ин Гота нн Шмци слова, Иллр па в темницл позаблБене грм.
Солнц седеи сто двакрат зараста га жах, Наполеол тр^блт укаже жу прах.
Илирско мм клпче Латинец пн Грек, Словенско жп правл домачи вси впрек.
Дљбровчан, Которан, ГГрлжорец, Горенц, Поколшшн но стареж сд зове Словенц.
Од првега тукап стануге жол род, Че Bi кдо за другш, нан рече, од клд.
H В JI b E H А.
ta Водних-а).
Од пекдаи сн-бжники наж стара сж власт, Од тжд с/л 16 наша раздегала част.
1е Талллн храбер па Паду, пред нмш Дорастен ie трлсел в озлдбп са Рлж.
Вже жочеп на жорвп Иллрец № бнл, Ко ладм\ са тесат ie Рнмец учпл.
Honáci иа Ршец на волнљ равна, Навади см морл, прежага оба.
Шпроко разгралл 16 седеж сто л1;т, A справе сжсћдшА irl; хот^л mržsT.
C Фллдпож ин Сандром трд бдлн сж бои, По жокреж ie Римец страхавал ш.их poií.
Звеличана блдеж, заулаиг сж£ж, Годл са жл чудо, напрМ № иов-ћм.
Дух стлиа в СловелцА Наполелов, 1'ен ларод погалл лрерогел вес пов.
Опртл десплцл на Галш, лжаж. јТ^влцж па Греком ир'ш:шо лодам.
Ha Ppen,ibí\ чели Корпнто стои, Ií.nipiff в срцл Звропе лежи.
Корппту сл рекли: Хеленско око. Звроллл прсталек JLuipin бљ.
Ламурек)*.
ПИРЂ У ВЕРХОВНАГО СУ1ЦЕСТВА.
Одпаждн Верховлое суЈцествв вздужало здатв	Bci доброд-ћтелл ^јлл ит позвавн вг гостп.
веллкш лпрг вг сволхб лазоревига чертогахг.2)	0ди4 доброд-бтелп . . . муцллт, одг не лрпглашалг . . .
') skleniti, '-) grad, 3) krepost.	одн-ћхг толвко дажг.
2o
Собралосг ихг оченв4) много — велпкпхг л малнхг. Мална добродЗлели бнли iipiHTHte и лгобезн^е велнкпхг; но bcí казалнсв доволбнбшп — и вЉклпво 5) разговари-валн между собого, какв прнличествуетг.0) 6лизкшгб род-ственникамх и знакомнмг.
Но вотХј Верховное суцество зам^тило7) двухг ире-красннхЂ дамг, которнл, казалосв, вовсе не бши зна-КОКН ДруГЂ С% другомг.
4)jako, 5) vljudno, spodobi se, 7) zapaziti, ■) gospodar,
9) hvaležnost, '") neizrecno, ") krat.
Хозлшњ8) взллг за руку одиу пзт> зтихг далга. и повелг ее кт, другои.
„ Влагод'ћтелБностБ!" сказалт. онђ, указавг на иернуго.
„БлагодарностБ!" 9) — прибавилг онт., указавт. на вторуш.
06i> доброд^тели несказано ">) удивплисБ: сђ гЈјхђ nopi., какт. cbítí) етоллт, — a стоалт. oirL давно — oni ветр^чалиСБ в'б иервнп ралт>.")	Тургеневг.
D o m r a.
Tako imenuje se knjiga, katero je nedavno izdal trudoljubni A. S. Famincyn. Kdo pa je ta Famincyn ? Dá, celo ta trudoljubni Famincyn? ! Se ve da ljudje, koji gledajo nekoliko dalje, nego je gledal kranjski Pavliha, ga dobro poznajo; tem pa, koji nič ne vidijo dalje od svoje koče, najprej mi povemo, da je to ruski učenjak-strokovnjak po raznih razpravah i preiskavah gledé ruske narodne godbe i teh orodij, na kojih se je vršila ta godba.
G. Famincyn bavi se s svojim delom uže več nego 10 let. Začel je preiskovati sklad narodne ruske besede v pesmih. Na ta način je opisal o bogovih starih Slovanov sijajno preiskavo, koja pa še do sedaj ni zakončena. 1888. 1. izdal je podrobno i zanimivo monografijo „Скоморохи на Pycir. Za glumači sledi „древган пндо-китаискал гааша", kjer,' g. Famincyn kaže, v kaki podobi i v kaki meri nahaja se ta stara indo-kitajska garnrna tudi v ruskih narodnih napevih. Predlanskim zakončil ali dovršil je naš pisatelj prelepo zgodovinsko opisanje narodnega ruskega muzikalnega orodja (instrumenta) гуслп. Lani pa je popolnil to razpravo s knjigo, katera objema zgodovino domre i sorodnih jej muzikalnih orodij, kakoršna so: балалаЈша, кобза, бандура, торбанг и гитара.
Polni naslov te knjige se glasi: Донра п сроднне cl неи музлкалнне инструментн русскаго народа. Исторп-ческш очеркЂ ст. рлсунками и лотамл 1891.
Kakor v spisu o gusljah, tako je tudi o domri g. Famincyn zbral vse, kar je ostalo o tem muzikalnem orodju v ruskem narodu; razun tega je še povedal, kako se je vedno razvijala domra, dokler ni odšla od preproste balalajke do umetne kitare. Na čudo smo zvedeli iz te knjige, da predki (predniki) sedanjega ruskega naroda niso zapustili svojim potomkom ni opi-sanja ni slike one domre, katero so tako ljubili, i katera je bila razširjena po vsej ruski zemlji. Zato so pa tudi nekateri ruski naredniki, to se pravi ljudje, katerim je narodna starina predraga, dolgo mislili, da je domra bila trobilo ali pískalo. Celo tak narodnik, ka-koršen je bil Dalj, izvaja ime domre od sanskrito-li-tovskega kornja glagola дутв-pihati. Po Kostomarovu pa je domra bila udarno muzikalno orodje, kakoršni so razni vidi opreklja.
V starih dvorcovih zapisih začetkoma 17. stoletja pa nahajamo date, katere kažejo obihodnost domre pri ruskem dvoru. Tukaj se govori o denarju, koji so davali d o m r a č e j e m, t. j. ljudem, igravšim na domre, na pokupko strun. Govori se tudi o ukazih, lomiti i sežigati domre, katere bi mogle pokazati se v zasebnih domačijah, dasi pri dvoru na pr. carja Mihajla Fedo-roviča ni bila prepovedana, pač pa so k carici pogo-stoma zahajali domračeji, da bi jo kratkočasili v njenem teremu. Domro so si prisvojili Rusi od Kalmykov i Burjatov; pri teh plemenih ostali so popisi i slike domre. Takisto je tudi pri Tartarih, Ostjakih, Mongolih i Kir-gizih. Rodonačelnica domre je pa arabsko-perzijska tambura, kakor je prototip srednje-vekove lutnje ali planke staro egiptsko strunno orodje. Lutnjo spoznali so južni Slovani pri svojih evropskih sosedih, v tem ko je prišla domra do vzhoda i je postala rodonačelnica ruske balalajke, katera pa ni prekoračila ruskih predelov. Ime tega ruskega muzikalnega narodnega orodja g. Famincyn izvaja od glagola балакатг, балалакагБ, kar bode po slovenski blebetati.*) Med Malorusi i sosednjimi plemeni ljubili so najbolj kolzo, katera pa izvira še od Polovcev, Tatarov, Turkov, Ogrov i Romunov, od kojih je prešla tudi k južnim Slovanom. Maloruska i poljska tamburica nahaja se tudi pri Ita-ljanih, Spancih, Francozih, Nemcih i Angležih.
G. Famincyn podrobno pripoveduje, kako je vedno slabšala se velikoruska balalajka jednako z malorusko kolzo, pripoveduje tudi zgodovino kitare, katera je iz ciganskega muzikalnega orodja postala sedanja blago-zvočna kitara.
Tak je v kratkih potezah zadržaj prezanimive knjige g. Famincyna, o koji je ruska kritika sploh izrekla svojo sodbo jako pohvalno. Tako n. p. Наблгодателв dec. 91. završuje svojo recenzijo: „Sploh monografija g. Famincyna, ne glede na specijalnost i tehnične podrobnosti, čita se z velikim interesom." Slike v tekstu so jako umetne i čiste, med njimi so tudi sjemki ali posnetki s freskov, najdenih nedavno v Kijevskem Sofijskem
*) Po ruski pa bo najgorše opisovanje glagola балалакатх. — луето звмгатг, t. j. govoriti boz vsake potrebe i svrhe — no-пусту ali no луетоку.
stolnem hramu iz X. veka, kjer je med drugim naslikan tudi domračej. Vnanja oblika in quarto s 146 str. not je po istini bleščobna.
Avstrijski Slovani morejo to knjigo naročati si najvrednejše i najhitreje črez Petrograjsko knjigarnico
g. Krunoslava Heruca pod imenom: „Русско-Славннскш книжнни складг," Nevski prosp. št. 76.
Božidar Tvorcov.
Nekaj historiških podatkov o rabljenju glagoljske liturgije v serijski škofiji.
Ivako nečastno se je izrazil novi reški župnik dr. Bedini o hrvatski liturgiji, ki je veljavna v senjski škofiji, smo omenili v dopisu v 24. št. 1891. To je dalo tudi povod, da je napisal hrvatski duhovnik v hrvatskih dnevnikih majhno zanimivo studijo o zakonitem rabljenju liturgije na hrvatskem Primorskem.
Ker naše čitatelje zanima gotovo vse, kar se do-staje slovanskih cerkvenih svetinj, priobčimo na kratko jedro vsebine te študije.
Na početku navaja pisatelj liistorijske podatke o sv, Cirilu in Metodiju in staroslovenski službi božji sploh.
„Prvi senjski škof, ki je prosil rimsko stolico, da mu dozvoli rabiti v cerkvi slovanski jezik pisma gla-goljskega, bil je Filip (1246). Bil je posvečen v Lijonu po papežu Inocentu. Inocent dovoli prošnjo leta 1248, s pismom na Filipa. Vsebina pisma je vredna, da jo poznamo; zato jo priobčimo :
„Porrecta nobis tua petitio continebat, quod in Sla-vonia est littera specialis quam illus terrae cle vi d se liabere ab Hieronymo asserentes, eam observant in di-vinis officiis celebrandis. Unde ut illis officiariis con-formis et terrae consuetudinem, ni qua ex istis episcopus imiteris, celebrandi divina secundum dietam litteram, a nobis suppliciter licentiam postulasti. Nos igitur atten-dentes, quod sermo rei et non res est sermoni subjeeta licentiam tibi in illis dumtaxat partibus, ubi de consue-tudine observantur praemissa, dummodo sententia ex ipsius varietate litterae non laedatur, auetoritate prae-sentium concedimus postulatam. Datum Lugduni IV. kal. apr. anno V."
Isto tako je prosil takoj za Filipom škof krški, (Krk, Veglia), ki je tudi dobil dovoljenje.
Da se je glagoljsko bogoslužje razširjalo hitro, dokazuje nam množina glagoljskih spomenikov iz poznejših vekov. Ta liturgija ni se razširila samo po senjski, mo-druški in krški škofiji, nego tudi po Istri, Dalmaciji, Albaniji, Bosni, po Krajini in Hrvatski. Leta 1347. poklical je z dovoljenjem papeža Klementa VII. cesar Karl IV. nekaj glagoljašev k sebi v Prago, kjer so ostali do leta 1436. Pravo življenje glagolice pa v senjski škofiji se začenja v početku XV. stoletja in trpi do
konca XVIII. V tem času so se začele tiskati glagoljske knjige v Senju in na Beki. Dotlej so se rabili le stari pisani spomeniki n. pr. časoslav dijakona Kirina, pisan v Senju leta 1359, ki je sedaj v knjižnici kneza Lob-kovica v Pragi.
Leta 1475 je bil natisnen prvi latinski „misal", a uže „Let Gospodnjih 1483 meseca pervara dan 12-ti misali biše svršeni", to je tega leta se je natisnil prvi misal glagoljski. Kje je bil tiskan, kdo ga je ukazal, to ni znano.
Hitro po navedenem misalu začeli so tiskati tudi v Senju cerkvene knjige pod vodstvom senjskega vikarja Silvestra Bedričiča, ki je poklical k sebi v ta namen iz Benetek znamenitega tiskarja Grgura Senjanina.
Ta je natisnil leta 1507 knjigo z naslovom „Na-ručnik plebanušev". Razun te knjige natisnil je imenovani tiskar še pet drugih, in med njimi leta 1509 drugo izdanje hrvatskega misala.
Škof Ivan Krst Agalic spojil je z dovoljenjem rimske stolice škofiji senjsko in modruško leta 1640. Starih glagoljskih knjig je nedostajalo, dasi jih je bilo mnogo tiskanih na Reki, zato pošlje škof Agalic fra Levakovica v Rim, naj pripravi in natisne nov misal. V Rimu je bil torej tiskan po IX stoletju prvi misal leta 1631, a 1648 prvi brevijar.
Papež Urban VIII. potrdil je Levakovičev misal z bulo „Ecclesia catliolica" — „cerkov katoličaskaja" 29. aprila 1631. Sam cesar Leopold I. se je zanimal za glagolico in je celo papežu pisal, naj skrbi za izdajo glagoljskih knjig, da ne bi katoliki hodili v razkolniške cerkve.
Hvaležni Hrvati postavili so imenovanemu papežu spomenik z napisom njegovih zaslug v cerkvi sv. Hie roninia leta 1630.
Isti papež podelil je dominikancem v Senju pravico, da vsak ki, bo pel glagoljsko miso na oltarju pre-čiste Device, dobi oproščenje tako imenovanih „altaria privilegiata". — Sapienti sat.
Znamenita je tudi prisega, s katero so prisegali kanoniki leta 1703. Prisegati so morali, da bodo rabili glagolico. „Ego N. N. spoudeo, voveo ac iuro . . . eun-
demque in persona administrabo canonicatum Glago-lismum intra semestre ad sumrnum adiscam, cum fre-quentatione cliori, etiam quoad officium sive breviarium illyrico sermone horis matutinis et pomeridianis eius iura et libertates pro viribus defendam".
Omeniti moramo še, da izraz, ki smo g a rabili : hrvatska ali slavenska liturgija ni popolna. Liturgija
(ali obred), ki se rabi, je rimska, in pisana je le v staroslověnském in hrvatskem jeziku z glagoljskimi črkami, od koder prihaja tudi skrajšani izraz glagoljska, hrvatska liturgija namesto polnega naslova rimska liturgija v hrvatskem jeziku z glagoljskimi črkami.
(Konec pride.)
Ruske drobtinice.
C'i Jiipy no mmei, голоиу рубаха
Trgovec J. N. N o s o v, Bugulminskega ujozda Samařské gubernije, kupil je za 10,000 rub. kos zemlje - 540 desetin. Ta kos zemlje je razdelil na 45 delov, a na vsakem delu postavil je leseno izbo (kočo) ter preskrbel jo z vsem, kar je treba malemu kmetiču. Na dvoru vsake izbe postavil je poslopja, kakoršna so potrebna kmetiču. V kašto nasul je nujni zapas žita, v konjak postavil je po dva konjiča, v kravjak pa po kravi; k vsemu temu je pribavil še nekoliko domače ptice na pleme, pod naves pa je naložil zemljedelno orodje. Vse to je naimenoval село Александровско i je je predal (izročil) bugulminskemu društvu sv. Nikolaja Čudo-tvorca, da bi društvo poselilo tam ubogih mestjan i bezzemeljnih seljakov, kateri požele poseliti se tam.
Petrograjski listi poročajo, da je 1889. 1. delalo v Petrogradu 757 blagotvornih zavodov, kateri so tako ali drugače pomagali 846,801 človeku. Zasebna društva razdala so razne podpore, ka-koršne so zaloge, posojila itd., na 334.000 rub. Z istim namenom so razdali razni vladni zavodi 95.000 rub., torej skupej 429.000 rubljev. Med blagotvornimi zavodi prvo mesto sliši ubežiščem, jasljam itd., na koje je šlo 2,791.666 rub. Za njimi gredo bolnice 2,470.698 rub., bogodelne 1,201.308 rub., vredna stanovanja 135.000 rub. itd., vsega na 7,928.207 rub., Če k tej svoti pribavimo rečenih 429,000 rub., katere so dobili reveži na roke, dobimo pač lepo število 8,354.207 rub. Vsak, za kojega je morala skrbeti občinska ali zasebna dobra roka, veljal je 27 rub. 17 kop. na leto.
Kakor poroča ministerstvo notranjih del, postopilo je za meseca september i oktober v blagotvorne odbore po gubernijah, trpečih od slabe letine, 268.425 rub. 98 kop. zasebnih darov. Največ je nabrala Hersonska — 48,355 rub. 74 kop., najmanj pa Harkovska — 1.361 rub 80 kop. Takistih daTov je prispelo v ministerstvo notranjih del 202,426 rub. 74 kop. Te darove razposlalo je ministerstvo po vseh 18 gubernijah, v kojih ljud trpi lakoto. Največ je dobila Tobolska — 41,662 rub. 18 kop., najmanj pa Vjatska — 1000 r. Do 1. novembra postopilo je v kase ruskega društva „E d e-č ega križa" v podporo potrpěvším od slabe letine 945,594 rub. 16 kop. To pa niso samo dobrohotni zasebni darovi, ampak nekoliko tisoč je to bogato društvo odštelo tudi iz svojih vlastnih vsot, da-siravno se te vsote hranijo malone izključno na vojaške potrebe — fi^ctbia boííeh. Kajti vojska i lakota ste si rodni sestrici. Mate-rijalnih darov pa, kakoršni so obleka, moka, kruh, žito itd., nabralo je društvo 53 vagonov. Vsa ta bogata pomoč je uže odposlana po železnicah darom v te gubernije, kjer narod trpi največo ujmo; poslana je bezplatno, po pravu, katero si je izprosilo doslej še samo to društvo.
V Petrogradu snuje se висшаа правит. комигаи, katera bode rokovodila vse druge odbore, koji nabirajo prineske na prid na-seljenja teh gubernij, katere je postigla slaba letina. Da bi ta viši vladni odbor takoj začetkoma imel bogat vir, !z kojega bi mogel jajemati izdatno podporo nesrečnikom, trpečim od lakote, dozvoli
mu vlada izdati 1,200.000 sreček po 5 rub. vsako, katere razproda državna banka s svojimi oddeli po vsej imperiji. Glavni dobitek bode 100.000 rub., zatem pa bodo sledili dobitki v istem redu i veljavi, kakor gredo v državnih zajmih s srečkami. Vsi stroški so preračunjeni tako, da bo čistega' dobitka 4 miljone rub., kateri torej obrazujejo prvo načelni fond. Se ve da nikdo ne dvomi, da bi ta mera ne bila praktična; srečke bodo pokupovali i taki ljudje, koji imajo ravno tako krepke mošnje, kakoršna so njih srca: bez dobitka, dasi bi bil v oblacih, ne slutijo i nočejo slutiti velike zadrege, v koji živi tretjina ruskega naroda.
„V. Fin." poroča, da so vse železnice, razun finskih i zakas-pijske, do 1. septembra t. 1. zaslužile 180,325.737 rubljev. Ta vsota previsa takisto vsoto lanskega leta na 8,568.897 rub. ali skoro na 5°/„, povrstni zaslužek bil je 6,612 rub. i je veči, nego je bil lani, na 148 rub. ali 2-3°/0- Sploh takega prometa še doslej ni bilo, povrstni prebitek pa je bil lani bolj izdaten. Povečanje vsote je proizšlo od prevažanja tovarov, pasežirsko dviženje pa se je primerno s prošlim letom nekoliko skrčilo.
Sedaj pa še mala opazka k članku, priobčenemu v 23. št. „SI. Sveta" 1. 1891. „Unde iraetlacrimae?" V njem smo govorili o ruskih financah sploh, posebno pa o angleški, nemški i židovski zlobi, ponizivši ruski kurs do nebivalega minimuma. Vprek stari pogovorki „tres faciunt collegium" k tej trojici spada še Varšavska borza, o kateri poročajo prav fletne reči. Ko je namreč Berolinska borza naročila v Petrogradu na nekoliko milijonov ruskih bankovcev po nenavadno nizki ceni, da bi jih potem, ko zopet povzdignejo kurs, prodajala z gromadnimi odstotki pri-bitka, Petrograjska borza tega naročila ni izpolnila, pač pa ga je izpolnila Varšavska, dobivša za svojo komisijo 3 marke za stotino. Dasi je torej Poljska razkosana na nekoliko mrtvih te-lesec, vendar svoje silice še vedno zbira, da bi pridružila se k sovražnikom Rusije i pomagala jim odirati jo, kakor gre najljutejšim vragom slavjanske mogočnosti. Oj, vzajemnost slavjanska, kako si ti še slepa i bedasta v poljskih rokah!
Nedavno bil je v H a r k o v u zbor gornopromišlenikov južne Rusije. O tem zboru poročale so novine, da pričakuje 1. 1892. vsega oglja 181,210.000 pudov, i sicer iz okolice Azovske železnice 31,200.000 pud., Donské 66,610.000 pud, Konstantinovske 46,300.000 pud. i Jekaterininske 37,100.000 pud. Soli pa pričakujejo 32.000 vagonov. Največ oglja porabljajo železnice, zavodi i parobrodi.
V	Rusiji je vseh pasterovskih postaj 7. V njih se je zdravilo lanskega leta 1752 človeka, iz kojih je umrlo 42, t. j. okolo 3%.
V	vseh gubernijah i oblastih Rusije bilo je 1. 1890. 2215 samoubijstev i 665 detoubijstev.
Preteklega leta bilo je v vsej Rusiji 32 moških i ženskih vojaško-ranocelnih zavodov i šol, v kojih se je učilo 254 moških i 85 ženskih. Povivalnih šol pa je bilo vseh 30; v njih se je učilo
524 babic ali povivalnic. Poslednje tri novice poročam vam po virih medicinskega departamenta ali odseka.
L. 1863. so nekteri pobožni Ijndje zasnovali družbo razširjanja sv. Pisma v Rusiji. To društvo je do letos razprodalo 1,405.000 odtisov sv. Pisma. Tako poročajo cerkovni listi.
Centralni statistični odbor objavlja, da se je letos pridelalo v 60 gubernijah evropske Rusije vsega žita 206,549.500 mernikov; v primeri z letom 1890. nismo dobrali 66,145.400 mernikov, a v primeri z 1. 1889. 28,769.900 mernikov. Med tem žitom je bilo ozimnega žita 102,734.100 mernikov; v primeri z 1. 1890. nismo dobrali 33.900,900 mernikov, a z 1. 1889. 8,586.200 mernikov. Ja-rine pa je bilo letos 142,815.400 mernikov; v primeri z letom 1890. bil je nedobor 32,244.500 mernikov, a z 1. 1889. 20,183.700 mernikov. Ce odvzamemo temena, dobimo vsega žita 1335,257.300 pudov, med njim oziinega 644,995.106 pud., jařice pa 690,262.200 podov. Na jednega seljana pride 8'31 pud. ozimega žita i 8'91 pud jaregaj vsega torej 17-22 pud. Lansko leto pa je .a številka glasila 23 7 pud., a predlansko 20'4 pud. Ako pa čislimo tudi mestjanstvo, dobimo na jedno dušo 14'77 pud. Da bi preredili na-seljenje teh gubernij, katere so najbolj pretrpele od slabe letine, treba bo okolo 100 milj. pud. raznega žita. V onih gubernijah pa, katere se letos odlikujejo z bogato letino, pride žita na jedno dušo, 27 i pol pud., potem ko preskrbe pomanjkanje v gubernijah lačnih.
Najvažnejša pa in najnovejša novica pri nas je ta, da je vlada naznačila 10 milj rublj. na обш,ественнма работи v teh gubernijah, v k'\jih je bila letos slaba letina. Te občinske rabote bo vodil gener. Annenkov, strojitelj Zakaspijske železnice. Najbolj bodo lačni kmetje čistili i trebili državna lesá (gozde), tudi bodo kopali i zidali velike ceste k železnicam, da bi laže podvažali žito v take kraje, kjer ni gladkih potov. Tudi Varšavski general-guber-nator Gurko vabi kmete iz notranje Rusije, da bi v Poljski vršili podobne rabote, pa menda z vojaškimi nameni, ter si tako pošteno služili svoj kruh. Ce pomislimo, kake podpore učinja država ubogemu ljudu seljskemu, iztrativša uže nad 70 milj. rublje v na to stvar, če pomislimo, da je zasebna pomoč dosegla tudi uže velikanskih razmer, nam pač ne bo težavno urazumeti si, da ljudij od glada ne pomre mnogo, i da so torej podobne pravljice, imajoče svoj zadnji namen, očrniti ruski narod, rusko praviteljstvo. A kaj bo z živino, to je pač vprašanje, katerega doslej še nikdo ni razvozljal, kakor bi se to trebalo. Novine predlagajo razne mere, katere pa so do sedaj bile podobne še kaj praznim palijativom, koja pač niso vredna, da bi govorili o njih.	Bož. Tvorcov.
Na Amu-Darji se je razvilo malo rusko parobrodarstvo, kar je jako važno za gospodarsko razvitje srednje Azije.
„Дворанскш Банкг" ozira se jako na letošnjo slabo letino : dolžnikom v krajih srednje in posebno slabo letine bodo se dopuščale olajšave, brez katerih bi marsikateri „dvorjanin" izgubil svoje posestvo.
Grof A. dr. Vlad. Orlóv-Davidov daroval je sto tisoč za potrebne v sitnbirski, samarski, vonorezki, tambovski i orolovski gubernijah.
V	srednji Aziji se je uže dolgo čutila potreba o kreditnem zavodu. Tej potrebi bode vstrezal od sedaj dalje „Моск. Междуна-родннц ToproBbiii банкг". Uže dolgo ima R. podoben zavod za trgovsko zvezo z zapadom in sicer: „Русеши дош вн^шнеи торговли башљ". Prvo poddružnico odprla je nova banka v Buharu. Potem mislijo ustanoviti poddružnico tudi v Perziji in celo v Afganistanu.
Predlagajo brezobrestno posojilo, katero se najbrž uresniči na korist gladnim. V Petrogradu želé osnovati „Франко-руссши банкг" s poddružnico v Moskvi.
V	svojem nastopnem govoru v mosk. vseučilišča „O зна-чеши народности вт, литератур4" govoril je An. Aleksandrov najprej o literarni zgodovini r obče: lit. zgodovinar mora 1) nabrati fakta, 2) estetično jih oceniti, 3) pragmatiški-filozofski soditi o literaturnih pojavih. To so tri važne zadače, vsaka važna za se. Ni dovolj znati imena del, mora jih človek tudi estetično oceniti. Ali tudi to še ni dovolj: še le pragmatiško-filozofska metoda in ocena del kaže vso globokost človeške misli, visokost človeškega duha. Še le. če je vse to troje skladno razvito in obdelano, še le potem vzdiguje se pred mano lepo, strojno poslopje literarne zgodovine kakega naroda, vsa bitnost naroda, vse to, s čimur živi narod, kar ima največ vrednega za se in za potomstvo. Taka lit. zgodovina kaže nam v lepi besedi najlepše težnje naroda, njegove najlepše misli in dela, njegove misli o sebi in svojem življenju. Mi vidimo, kako se rodi vsaka ideja, raste in se krepi, krepi potem tudi narod. Vsako delo velikega pisatelja ima tu svojo idejo. Tu vidimo potem to, kar je občečloveško, pa tudi to, kar ima posebno kak narod. Kar se rodi iz njegovih narodnih idejalov, kar ima pisatelj svojega in kar je dobil od svojega časa. Lit. zgodovinar mora uloviti ono srčno žilo narodnega duha in življenja, da je ta duh in to življenje jasno, in da mu moremo tudi opredeliti vrednost.
Na čelu posebnega odbora stoji cesarjevič. Ta odbor ima posebno to nalogo, da delo pomoči gladujočim še bolj razvije, uredi in objedini tako, da ne bi bilo morda na jednem mestu pomoč preveč, na drugem premalo. Ruski narod pa, videč očetovsko skrb svojega carja, gotovo ne obupuje v času težke izkušnje in živo veruje v Boga in svojega carja.
Žitne cene začele so padati, kar se opaža tudi v zapadni Evropi. Padanje cen v Rusiji se vrši, seveda, tudi za to, ker je bil izvoz prepovedan.
Skoro v celi Sibiriji je bila tako dobra letina, da ljudje kar ne vedó, kamo s žitom? Ker so delavci dragi, cene pa nizke, je ta božji dar res nesreča za pridelovalca. Tu se očitno vidi, kako potrebna bode sibirska železnica, katera ne bi dopustila take nepri-like z dobro letino.	C.
Iz državnega zbora o
Kakor običajno, razdelili so se poslanci v Dunajskem državnem zboru tudi gledé na presojevanje trgovinskih po-godeb na dva različna tabora. Nemška liberalna levica in Poljaki so govorili za pogodbe brez izjeme; pri tem se ve da so Poljaki zajedno z nova razkrivali svoje protislovansko mišljenje in stremljenje. Mladočehi so presojevali stvarno
trgovinskih pogodbah.
pogodbe in se dotikali zajedno zunanje politike. Med prvimi, ki so govorili proti pogodbam in ozirali se tudi na zunanjo politiko, je bil mladočeški poslanec dr. Kramař. Potem ko je pretresel glavne točke pogodeb z gospodarskega stališča, prešel je na politiško polje ter (po stenografskem protokolu 94. seja XI. sesije dne 12. jan. 1892.) govoril naslednje :
„Pač rad priznavam, da je lehko zadovoljevati se s temi trgovskimi pogodbami onim, kateri odobrujejo zunanjo politiko Avstrije, politiko trozveze, in kateri hočejo izraziti v teh trgovinskih pogodbah tudi gospodarsko tesno zvezo trozveze. Nam pa se je odreči tudi tej tolažbi, kajti mi ne govorimo za trozvezo, in zatorej moram dovoliti si, da se dotaknem z nekolikimi besedami tudi tega vprašanja.
S trozvezo je posebna stvar, ona postaja vedno trdnejša; začetkom je bila trdna kot skala, ker jo je zasnoval in vzdrževal Bismarck, potem je bila šele prav trdna, ko je Bismarck odšel, in sedaj je uže celo neponišna po čudoviti ekonomiški harmoniji, prve akorde katere slišimo uže v čudni zgodovini refakcij gospoda Barossa na Ogerskem (Veselost in prav dobro! od strani njegove stranke), in katera bode še le prav prijetno zvenela ob vsaki priliki, ko se bode govorilo o trgovsko-politiškem pogajanju med Eusijo in Nemčijo. No, naposled prisrčnost trozveze ni naša stvar.
Trozveza nam ni simpatiška, ne, kakor da ne bi hoteli miru, nasprotno! nesimpatiška nam je, ker s trozvezno politiko se bojimo za mir. (Tako je! od njegove stranke). V novinarskih časnikih se ve da je lehko, govoriti o stabilnosti miru; no kakó globoko da se je to čustvo gotovosti ukoreninilo v srcih naseljenja, videli smo najbolje ob razvpiti paniki na naši borzi. (Prav res! pri Mladočehih.) In temu se ne more čuditi nikdo ; kajti trozvezna politika jo je srečno dotirala do tega, da je dvoje najbolj perečih vprašanj neločljivo zveriži i a drugo poleg drugega, alzaško-lorensko vprašanje in vprašanje balkanskih dežel, in da bi storila še več, je trozveza spravila v svoje kroge tudi vprašanje o gospodarstvu nad sredozemskim morjem. Potem se ne čudite, da moramo imeti posebno čustvo gotovosti, ako more počiti zajedno od tolikerih stranij, in ne more ostati nobeno teh vprašanj osamljeno.
Konečno se tudi ne morete čuditi, da ne občutimo mi nikake simpatije do nemško-avstrijske zveze. Češki narod bi si moral svojo lastno in zgodovino Avstrije izbiti iz glave in iz srca (Prav res! od mladočeške strani), ko bi čutil te simpatije. In tudi naša sedanja situvacija nas ne more v tem pogledu spremeniti. Mi ne moremo še pozabiti, kakó kategoriški, s kako logiško ostrostjo se je iz nemško-avstrijske zveze zahteval preobrat notranjih razmer Avstrije, kateri je tudi nastopil.
Carinska ali čolna politika, za katero gre sedaj, pa tudi ne more spremeniti našega mišljenja. Spominjati se nam je, da je bila ravno čolna politika največa sila v roki Prusije za njeno nemško politiko, katera je dovedla k letu 1866. O tem se moremo prav dobro poučiti v izborni knjigi ve-lečastitega gospoda kolege dr. Beer-a, kakó so malone idejalno naši državn ki imeli cilje čolne unije z Nemčijo, in kako so končala njih stremljenja.
In ta čolna politika je bila tudi med politiško zvezo z Nemčijo bojni predmet, in zatisniti bi nam bilo oči
popolnoma, ako bi ne hoteli videti, da naše trgovinske pogodbe pomenjajo popolno colnopolitiško zmago Nemčije. (Dobro! dobro! od mladočeške strani. — Poslanec Teklý: Žalibože!) No, naposled ni simpatija in antipatija, katera odločuje v vprašanjih zunanje politike. M smo pred vsem proti trozvezni politiki, ker menimo, da bolj grozi našim pravim interesom, nego jih pospešuje. Mi menimo, da obstanku naše monarhije ne grozi nikdo zaresno zunaj trozveze. (Prav res! od mladočeške strani). Tudi ne menimo, da se moremo v interesu namišljene zapadnoevropske kulture postavljati kot zaščitniki in osvoboditelji balkanskih narodov, v interesu one kulture, katera poganja svoj pač ne vabljivi cvet pri nas v prikritem, na Ogerskem pa v rezkem in neprikritem sistemu tlačenja Slovanov. (Pritrjevanje od mladočeške strani.)
In mi menimo, da je na Balkanih naš interes le tolik, da se varuje svoboda ondotnih narodov, in da se zagotovijo naši trgovinski interesi, in sicer v smislu, ko bi Balkani ne prišli pod izključno moč jeane same velevlasti, katera bi nam mogla groziti politiški in zapreti gospodarske poti razpro-dajanju po Balkanih.
No, gospoda, ta tolikrát in tako slovesno rabljena beseda o svobodi balkanskih dežel se ne sme razlagati takó, da morajo biti balkanski narodi prosti vsakatere simpatije nasproti Busiji, ako hočejo biti svobodni. (Prav res!' od mladočeške strani). Ta politika bi bila protinaravna in bi se torej ne mogla obnesti.
Uže pri Srbiji smo to doživeli in bojimo se, da do-živimo isto tudi na Bolgarskem. Činitelj moči, na katere se opiramo ondi, je samo momentanna sila jednega ali nekoliko mož, (Čujte! Čujte! od mladočeške strani), in kaka labilna podstava je to, moremo najbolje razvideti na bivšem kralju srbskem.
Ali, gospoda, jaz nočem nadalje govoriti o labilnem našega politiškega vpliva in o površnem našega kulturnega vpliva, kateri se v Sredcu (Sofiji) predstavlja po nekolikih novih poslopjih, parkih, trotoarih in po preveliki množini štacun, katere vzdržujejo ljudje, proti katerim so se začeli gibati uže na Dunaju; nočem o tem nadalje govoriti in svoje preverjenje izreči jedino s tem, da se rešijo stvari v Bolgariji ravno tako, kakor v Srbiji, namreč, da nastane v svobodni Bolgariji politiški sistem, kateri ne zataji naravnih zvez nacijonalne sorodnosti in verske skupnosti, katere ravno v tej vstočni kulturi pomenjajo več, nego v naši zapadno-evropski kulturi, in kateri sistem pa tudi ne bode rušil kroga naših interesov, podanega z geografskim položenjem. (Prav dobro! pri Mladočehih), in mi želimo, da se doseže ta re-sultat po mirni poti.
Češki narod na zunaj noče nič drugega, kakor z za-dovoljnostjo njenih narodov krepko Avstrijo, katera išče v svojih danih mejah svoje zadače, katera varuje na zunaj natančno nevtralnost, katera ne grozi nikomur, kateri pa
tudi ne grozi nikdo. In tu je naposled razlog, zakaj se nam je izreči proti trozvezni politiki. Trozveza ima na Balkanih zakrivati aktivno politiko, katera pa se mora ponesrečiti, ker se opira na protinaravno nasprotje balkanskih narodov nasproti Rusiji, in katera nas more vesti v nevarnost vojne, v kateri bi šlo za obstanek države, vojne, v kateri moremo doseči prav malo, vse pa izgubiti.
Ko bi se zdelo komu zopet potrebno, te zaresne pomisleke in skrbi češkega naroda postavljati kot nepatrijotiške, zagotavljamo uže naprej, da nas tak prizor patrijotiškega zavzetja ali strmenja ne bode motil.
To pa so le poslednje posledice politike, katere so v daljnji daljavi; no, kako pa služi naša balkanska politika našim aktuvalnim trgovinsko-politiškim interesom ? Saj vendar ni tajiti, da naša obrt je sposobna za izvažanje, in da so balkanske dežele naš naravni trg za razprodajanje. No, kako služi tema obema okolnostima trozvezna politika? Vpliv Ogerske, kateri je v zunanji politiki odločilen, nas spravlja v nasprotje z balkanskimi državami.
Izgubili smo uže Romunsko, naša obrt ni še ozdravela od hudih udarcev, katere je pretrpela ravno z romunsko carinsko vojno, in tolažba na boljšo bodočnost resnično ni velika. S Srbijo nam je žugalo malo ne uže ponišenje, in pri bodočih pogajanjih nam bode jako energiški varovati interese te državne polovině, ako hočemo našo obrt obvarovati od nadaljnjih udarcev.
Takó so pijonirji naše zunanje politike na Balkanih Madjari, ravno tisti, kateri ondi najbolj grozi našim interesom. (Tako je! pri Mladočehih.) Pa ne dovolj tega: mi zabranjiijemo vpliv Rusije na balkanskem po'ostrovu in od-i piramo široko vrata močnejši nemški obrti. (Cujte! Cujte pri Mladočehih.) In vendar nam ne žuga na balkanskem polostrovu ruski izvoz, kajti Rusija nas ne nadkri-Ijuje v izvoznem blagu naše obrti, nima možnosti, porabljati, ako možno ceno, veliko komunikacijsko mrežo, in pred
vsem so trgovinsko-politiška vrata Rusije Kavkaz in Kas-piško morje; Perzija in perziški zaliv ima za Rusijo v trgo-vinsko-politiškem odnašanju mnogo veči pomen od Bolgarske in Carjigrada.
Naša vstočna trgovinska politika pa meri nato, za-branjevati nenevarno rusko konkurencijo na Balkanih, istočasno pa podajemo roko našemu najnevamišemu tekmecu ali konkurentu na tem polju, da more popolnoma izrabljati proti nam z jednakostjo v voznini svoje itak ugodno polo-ženje, katero je postalo še ugodniše, s sedanjo večo možnostjo pogodeb na Balkanih, z odstranjenim zaščiščanjem poljedelstva.
Trudil sem se pokazati, zakaj ne moremo trgovinskih pogodb sprejeti iz gospod, in pol. razlogov. Pričakovati je uže naprej, da se to naše vedenje bode zopet obsojevalo na navaden robat in zaničljiv način. Mi nočemo nič drugega, kakor, kar je najboljše za državo. (Pritrjenje od mladočeške strani), mi hočemo, da država, za blagor katere se bodemo vedno potegovali, izpolnjuje svojo staro historiško misijo miru, svobodno, nezavisno na vse strani, mi hočemo, da zaupa jedino svoji lastni sili, zadovoljnosti svojih narodov, da išče svojo idejalno kulturno zadačo na znotraj, v osrečevanju svojih narodov in zadovoljenju njih historiških prav, z vstro-jenjem države na opravičenih historiških zahtevanjih svojih kraljevin in dežel. (Dobro! pri Mladočehih). Mi hočemo, da država varuje in pospešuje tudi na zunaj materijalne interese vseh svojih državljanov brez gospodarskih razlik, in da se ogiblje vsega, kar bi jo postavljalo v nevarnost.
Te pogodbe slabijo avstrijsko obrt na znotraj in v njeni izvozni sposobnosti, ne da bi zagotavljale zemljedelstvu trdno zajamčeno zaščito; utrjujejo sedanjo zunanjo politiko, katere ne moremo smatrati ne praktiški vspešnoj, ne brez nevarnosti, in iz tega razloga glasujemo z mirno vestjo proti trgovinskim pogodbam." (Živahno odobravanje pri Mladočehih.)
DOPISI.
Sv. Silvestra 1891.
CeŠko. (Melnik). Na Češkem se zeló in zaresno prepirajo o pomenu najnovejšega mojsterskega dela Nj. Vzvišenosti g. ministerskega predsednika, namreč o pomenu novo vstvarjenega nemškega ministra rojaka.
Ta prepir bi bil krajši, ako bi ti, kateri vedó o tem> hoteli odkritosrčno povedati onim, kateri tega ne vedo! Najbe-dastniša vseh kombinacij je ta, — za ta najnovejši porod grofa Taaffeja zvračati odgovornost na neplodovite Mladočehe!
Vstvarjenje nemškega ministra rojaka je samo antici-povana posledica suo tempore odložene, ne pa odstranjene nemško-češke sprave!
Nemškemu ministru rojaku bode „za sedaj" strogo varovati to, kar se je od vprizorjene novočeške deželne ustave uže izvršilo, — in mu dajo od zgorej in zdolej obilo opravila, da izvrši v okviru državne ustave (§. 19) še to, česar nedostaje.
Našemu tako imenovanemu češkemu ministru rojaku ni danes varovati ničesar več, — kajti to, kar mu je bilo čuvati, namreč staročesko državno pravo, mu je davno poprej, nego je prišel nemški božič, ukradel kram pus pod spalnim foteljem.
Na našo srečo še (zopet mojstersko delo grofa Taaffeja) je okolnost, da novi nemški minister rojak je grof, (govorjeno popolnoma zaresno) — noblesse oblige! Njegov prvi obisk je namenjen Češki — tu pojasnilo! Sapienti sat!
Ako me še vprašate, kaj rečemo mi Čehi k vsemu temu in kaj da delamo ? Vam je vedeti, da zidamo sedaj od čeških grošev za Nemce v Liberců Turnhalle; in da nas jaha krampus, ki je ukradel češko državno pravo. Sapienti sat!
Dr. F. Tieftrunk.
Slavonija, lS.januvarja 1892.
Srbohrvati. Izložba u Zagrebu osvjetlala je obraz srbo-hrvatskomu narodu na vani, ali mu je na nutra pospje-šila i povečala mržnju Hrvata na Srbe i obratno.
Porodila se je žestoka svadja izmedju jednog naroda sa dva imena, koja je odavna tinjala, ali nije nikada tako uzbuktila, kao sto ovom sgodom.
Dobra trečina žitelja pravoslavne vjere u Hrvatskoj i Slavoniji zove se Srbinom. Taj se dio naroda danas budi u svakom pravcu, a osobito u narodnom, prem si je imena svoga srpskoga bio odavna svjestan, a to ima zahvaliti svojim narodnim pjesmama i veličajnoj ah tužnoj i vazda budnoj uspomeni na Kosovo. Pa i njegovo sveštenstvo uviek ga je nastojalo v narodnom srpskom duhu obrazovati.
Hrvati tvrde, da u Hrvatskoj i Slavoniji ne ima Srba, a Srbi su im stali dokazivati, da ih ima, i tako se raz-plamsao žalostan prepir i mržnja izmedju rodjene brače, koji če samo to postici, da če jedno na drugo još više zazviznuti.
Narod srbohrvatski postaje svakim danom sve to više jedinstveniji u kulturnom smislu, zato dolaze tim više u opreku dva imena Hrvat i Srbin. Hrvati i Srbi pišu i govore istim književnim jezikom, ali na nesreču svoju pokraj jednog jezika njeguju dvie književnosti, hrvatsku i srpsku. Ista se knjiga mora napose za Hrvata latinicom, a napose opet za Srba cirilovim pismom izdati. Hrvati ne če da ku-puju srpskih knjiga, a Srbi opet ne če hrvatskih.
Naravno je, da se tirne sila narodna prepolavlja, te da obe odieljene književnosti samo životare, ako uzmemo u omjer narodnu veličinu, što bi jedna zajednička knjiga srbo-hrvatska mogla biti za kratko vrieme kraj tako mlada naroda okrunjena upravo veličajnimi uspjesi. Ništa ih u jeziku drugo ne dieli nego pismo.
Jer pako večina Slavena upotrebljava čirilovo naše obče slavensko pismo, koje biti mora pravomu Slavenu naj-milija baština naših praotaca, to je sasvim pojmljivo, da treba brači Hrvatom upotrebiti pismo čirilovo u svim ure-dima i u svoj književnosti.
Hrvat osobito mladji znade čirilovo pismo kao i lati-nicu; tu dakle prestaje svaka potežkoča u tom smislu. A to je tim laglje, jer se jednom ako ne prvo a ono poslie mora učiniti ne samo Hrvati več i drugi susjedi.
Ali smo mi još svi od toga cilja vrlo odaljeni, te se radje od njega odmičemo, nego li primičemo, jer brat brata zlobi i ne da mu, da nješto poradi za obče dobro nas južnih Slovjena.
Grdeči jedan drugoga, kako nas nisu neprijatelji grdili, dok smo i zbilja bili u tami, ne čemo ništa postici. Hrvate je uzgojio Zapad, a Srbe Iztok. Srbinu je njegova pravoslavna vjera dcvoljni jamac, da če mu ime biti spašeno, zato ju on i ljubi nadasve, jer mu je bila kadra kao slavenska vjera uzčuvati svoju individualnost odbijajuči zapadnu kulturu, koja nije Slavenu po čefu (čudi).
Dieleči Srbohrvatski narod na dvie najsrodnije grane na velikom slavenskom stablu, na Hrvate i Srbe, moramo priznati, da su Hrvati pretežniji kulturom, a Srbi veči brojem. Jedni i drugi se bore samo za prvenstvo svoga imena, koja borba ničemu ne vodi, jer se sile same u sebi uništuju.
A kako je u okupiranim zemljama? Ni tamo nije bolje. Ondje su stvorih novi bosanski jezik, kojega do nedavna nismo ni poznavali. Narod srbohrvatski muhamedove vjere uzgaju u partikularizmu. Narod muhamedanski nastoje u duhu bosanskom uzgojiti na uštrb Srba, nadajuči se, da če isti biti u kasnije doba oštra kost u srbskom grlu. Da-pače se i plačaju umjetne prepirke, samo da se narod u fanatizmu što više raztroji.
Najbolji sijači nesloge medju tamošnjim narodom jesu. ljudi, koje raja plača, a oni ga još uz dobar bakšiš gledaju ojaditi svojim podlim i šovinističkim piskaranjem, namjesto da ga tješe u njegovom težkom i mnkotrpnom položaju, da ga bodre, neka ostane i čeka boljih vremena na djedovskoj zemlji i neka se ne seli kao pomaman u Carigrad, gdje če nači gotovu propast.
Starosjedioci bježe i prodajů ono kuce nad glavom, a doseljuje se kojekaki elemenat, koji če samo otrovati onaj nepokvareni samom naravi razvijen narod. Pa kada če mu dostatno rana pribaviti, onda če ga onaki bogaljiva i sirotana ostaviti. Narod je mlad, nadajmo se, da če i to preboljeti.
Nedaj bože, kaurima da slože! Prose naši neprijatelji. I nekako se čini, kao da su u istinu uvjek uslišani, jer se mi izmedju sebe najradje taremo. Ako če njeki listovi uztra-jati u tom duhu, kako sada rade, biti če svadje, dok bude jednoga Srbina i Hrvata.
Hočemo li mi Slaveni jedan drugoga spoznati, te želimo H si dostojím budučnost osjegurati, treba nam posizati prema slavenskom iztoku, gdje se nalazi pravo vrelo naše kulture.
Pozajmimó od brata rodjenoga, ako imads u njega što savršenijega, da tako jedan drugoga usavršimo, jer samo
takvi niožemo obaviti onu zadacu (kulturnu), koju nam bu-dučnost kao Slavenom nudja.
U to ime Bog pomagao.*)
Podlipcev Izanec.
*) Ta dopis so nam je rloposlal tudi v cirilici, ker je namenjen tudi avstro-ogerskim Srbom. Zato ga podajemo v^aj nekoliko tudi z azbuko. Op. ur.
СлавониЈа. Изложба у Загребу освештљалаје образ србохрватском народу на вани, a на нутра је поспјепшла и цовечала мржњу Хрвата и Срба. Породила се жестока свађа изжеђу једног народа са два нмепа, која је одавна тпњала, алп шгје ннкада тако узплажсала, као што овом згодож.
У Хрватској н Славонијн добра је трећина здравог д надареног народа, којп се назива Србиаом.
Србин се данас одушевљава п пренорађа тако, како Сдовенци н Хрвати за добе Илнрнзжа.
Да су Срби својему пмену до данас осталп вјернп, изгаду у првом реду захвалити својнм народнпл лјеснама, које јим ирниовпједају славу народну за народне сриске династије ; затпм увијек будному, алн жалостному спожену на Коеово н наиокон треба да захвале своме родољубп-воже свештенству, које је народ увијек у народном духу образовало.
Хрватн сталп су негиратп свако сршство у овим зе-жљама — ну тога нећу овђе разправљати, јере су Ваипш
читаодем позпате борбе п разлике диљева хрватскога и српскога народа у Хрватској п Славонији. Споженути ћу сажо, како се ради другђе са хрватскож н српскож народ, ности, особито у окуиирашш зежљажа, гђе су исте невоље и гђе обћа струја иде за тнм, да завадп Србе и Хрвате, пак прави још трећи народ и језик босански.
Народ жухажедове вјере уче, да говорн босански. Ево наж још једне карнке више, која наж касније неће дати ближе, док ју вријеже дутих љета не пзтроши. Бош-њаке настоје подићи на уцтрб Срба, надајући се нашц непрлјатељи, да ће они бити увијек оштра кост у грлу србохрватеког народа.
У Босни су иајвећи сијаћи неслоге људи, којп за добар „бакшиш" шппу којекаке јудине одпадшчке чланке у „Bošnjaku" ii „Напредку". Намјесто да се у тол на-мјеру, који ће народу ублажити ране, које врло крваре на његовож изпребијанож н јаднож тнелу, па да тнјеше и бодре нека узтраје ток. Србину је његова вјера света и поштује ју впше него ишта другога, a то не зато, што ју познаје, већ зато, ihto је бпла кадра као славенска вјера оћуватп његову индивпдуалност одбијајућп западну културу, која Славену није по ћудп.
Дијелећн србохрватски народ на Србе и Хрвате, мо ражо признати, да еу Срби претежнпјн бројеж, a Хрватп културож. Жз овога је очпто, да ие ће изужрпети пже Хрват ипти Србин, нптп ke које једноч добити прежоч иад другпж. Иже Србохрват посве одговара заједничкиж тежњам народа српско-хрватскога.
Ogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
„Slovanskega Sveta" 1. št. t. 1. je bila zaplenjena, prvikrat zaradi spisa: „Slovansko bogoslužje v Istri", drugikrat pa zaradi uvodnega članka: „Zaresnost sedanje dobe", ki pri prvem izdanju ni bil zasežen. Ker bi se nam bilo dovolilo tretje izdanje jedino proti vloženju kavcije, priredili smo št. 2. s prilogo 8 stranij, in bode tako ta št. veljala za 1. in 2. številko.
Liturgijo rimske cerkve smo pričeli razpravljati z današnjo ali 1. štev. tega leta. To poglavje je sicer v tesni zvezi z razpravljanji, priobčenimi v „Slov. Svetu" prošlega in, ako hočemo, v obče prejšnjih let; vendar pa je sestavljeno takó, da je umljivo in zadoščuje tudi novim čitateljem.
Uredništvo.
Občine st. Jakob in Tolsti Vrh na Koroškem dobiti po hudih borbah slovensko poučevanje v svojih šolah.
Za koroške Slovence značljivo. Koroški poslanec Glion je v svoji liberalnosti toliko duhovit, da je trdil v drž. zboru, kakor da pismenega slovenskega jezika ne umejo koroški Slovenci, ker se govori v vsakem kraju drugače. Kakor da bi to ne veljalo še v veči meri za nemški jezik! In „Mir", ki mora poučevati narod, je prisiljen tako nemško učenost zavračati, ter navaja v ta namen knjigo, tiskano v slovenskem jeziku „V Gelouci per Kleinmayrskih deidizhah 1. 1770". V tej knjigi navaja pisatelj resnico, da pismeni jezik razumejo Slovenci po Koroškem, Štirskem, Kranjskem, dasi govoré v raznih narečjih: „Dialectus porro et styli ratio in lioc opusculo usurpata tališ est, quae i	3*
non tantum a Vindis Carinthiacis licet satis inter se diverse loquentibus, sed etiam a Styro-Vindis et Car-niolis, ut experientia ostendit, probe intelligatur". Vrlm tega nemški liberalci odvračajo vlado od Slovencev s tem, da opisujejo slovenski kot hrvaški jezik. Ko bi bilo to tudi popolnoma resnično, sta ta dva književna jezika takó podobna drug drugemu, da sta 100 krat bliža si, nego pa visokonemški in takisto samostalni niženemški literaturni jezik, kakor pritrdi temu vsak Berolinec ali okoličan Berolinski.
„Amerikanski Slovenec" je nehal izhajati. Po poročilu „Slov. Narodu" bi pri tem podjetju ne bil namen čist. To bi bilo jako obžalovati, ker je tak list važen za Slovence, raztresene po Ameriki, in bode zaresen naslednik imel mnogo teže stanje pri naročnikih.
Slovansko pevsko društvo v Trstu je priredilo 17. t. m. koncert in izvršilo obsežen program z velikim vspehom. Sodelovali so tudi tamburaši poleg dveh gospej, katerih jedna je igrala na klavirju, druga pa rela.
b) Ostali slovanski svet.
Adolf Ivanovíč vitez pl. Dobrjanskij. c. kr. sovetnik itd. itd., ki živi uže več let v zatišju v Insbruku, praznoval je v dan sv. Miklavža st. st. ali 18. dan dec. n. st. svoj devet in osemdeseti rojstveni d a 11 pri dobrem telesnem zdravju in mladeniški čvrstega duha. Slovanski de-jatelji in patrijoti naše države in zunaj nje so mu čestitali jednako pa Bogu se zahvalili, da jim je ohranil Ijubeznjivega' starčeka, vzornega Slavjanina, prvaka med slovanskimi de-jatelji in pisatelji, jednega najzaslužnejšega patrijota naše monarhije. Kakor v prejšnjih dobah, jednako in neumorni delaven je tudi dandanes Adolf Ivanovič. Pravi očak, čuje nad Slovanstvem, da bi hodilo prave poti. Ha ireoria лкта!
Bar. Al. Czedik, dosedanji predsednik glavnega vodstva avstrijskih železnic, je šel v pokoj, odlikovan z velikim križem Franc Josipovega reda. Na njegovo mesto je stopil dr. Leon pl. Bilinski, Poljak. Tudi to mesto bi bila dobila rada nemška levica za kakega svojca; zato se je liudovala nad vlado in je odrekala Bilinskemu strokovno sposobnost. Grof Taaffe je bil pa uže poprej dogovoril se s Poljaki, kakor z nemško levico zastran ministra iz njene srede.
Grof Kuenburg, član in pristaš nemške levice v državnem zboru, je postal minister brez portfelja. Po imenovanju se je predstavil v klubu levice ter tu izjavil, da levica bode i nadalje imela svobodno roko in da torej ne bode zavezana sestavljati kakoršno si bodi večino. Poudarjal je, da 011 je izključno avtrijski, ne pa kak nemški minister rojak. Tega ni bilo treba niti na-glašati, kajti tudi vsi drugi ministri so avstrij. ministri, a da je 011 ostal člen inpristaš nemške levice, je ponovil sam. Za Slovane je posebno zanimiva njegova
izjava, da njegov vstop v ministerstvo je samo jedna faza ali jedno pojavljenje nadaljnjega razvijanja.
Nemški kancelar pl. Caprivi je dobil naslov grofa v isti dan, ko je nemški državni zbor sprejel z veliko večino sedanje trgovinske pogodbe. Cesar Viljem je rekel, da Caprivi ima največe zasluge pri teh pogodbah, in da dan sprejetja teh pogodeb spada med največe dogodke, dá, da je ta spre-jetev največi dogodek sedanjosti. Tudi v Avstro-Ogerski so Židje, liberalni Nemci in Madj^ri z vladami vred navdušeni za te pogodbe. Ali je to navdušenje zasluženo v interesu države, vseh gospodarstvenih oddelkov in pred vsem gospodarstva slovanskih narodov naše države, o tem bode kazala bodočnost
Caprivi o avstrijsko-ogerskih Slovanih. Dr. Lueger je v 88. seji drž. zbora pri poglavju „Skupne zadeve" imel daljši znamenit govor. Kekel je med drugim: „Ako nismo navdušeni za nove trgovinske pogodbe, nismo to, ker jih pretresamo z dveh stališč. Prvo stališče je politiška nezavisnost naše avstrijske domovine, drugo stališče je gospodarstvena nezavisnost Avstrije, in moja dolžnost kot poslanca mesta Dunajskega, jako obrtnega okraja tega mesta nastopiti proti onim škodam, katere nastanejo za moje volilce pri izvršitvi te pogodbe. „Neue Freie Presse" je na podstavi govora državnege kancelarja C a p r i v i j a postavila stavek, ki je rekel naslednje: „Za me je obžalovanja vreden prizor, da predlaga nemški mož, naj bi popraševal Čehe, Slovake, Ko mu nce, Slovence in Hrvate, ne pa Madjarov in nemških Avstrijcev, ter takó nabiral glasove proti lastni vladi". Omenjam najprej, da mi je vse jedno, odkod jemljejo nasprotniki trgovinskih pogodeb v Nemčiji svoje informacije. Ali pro-testovati mi je proti temu, da se zaznamujejo avstrijski Nemci in židovski liberalci kot jednakopomenljivi, kakor je to storil general Caprivi. Ne, židovski liberalci niso identiški z nemškimi Avstrijci, velik del nemških Avstrijcev pripada tudi drugovrstnim strankam. No proti temu se mi je zavarovati z vso odločnostjo in sicer v moji lastnosti kot Avstrijcu, da nemški kancelar ravna, rekel bi, kar takó postranski s Čehi, Slovaki, Komunci, Slovenc; in Hrvati, takó da vidi v njih quasi gentes minores, o interesih katerih se more mirno prejti 11a dnevni red. (Pritrjevanje pri antisemitih, Čehih in Slovencih) ; da misli nemški kancelar, ako se govori o Avstrijcih, je govorjenje jedino o Nemcih in Madjarih, vse drugo je priklada. (Pritrjevanje pri antisemitih, Čehih in Slovencih)." Ta izjava Caprivijeva o avstro-ogerskih Slovanih kaže, da on dobro vé, da ti Slovani in Komunci se v naši monarhiji ne poštevajo gledé 11a zunanjo politiko; on vé, da Madjari odločujejo v jedni poiovini, nemški in nemško-židovski liberalci pa v drugi poiovini. Avstrijski Slovani niso po taki izjavi niti užaljeni; stalno užaljeni so le vsled tega, da morejo gospodovati nad njimi druge narodnosti kljubu zagotovljenemu jednakemu pravu za vse narode Avstro Ogerske.
Užaljeni morejo biti po izjavi kancelaija Caprivija prav za prav jedino avstrijski Poljaki; kajti ti si domišljajo, kdo vé, kak močen faktor da so sami od sebe, a Caprivi jih prezira ter dokazuje v soglasju z dejstvi, da .poljsko kolo" pomenja pravo kolo, t. j. — n i č 1 o.
Pervolf Osip Osipovič, redni profesor Varšavskega vseučilišča, je umrl 2. jan. t. 1. v Varšavi. Ta učenjak, velezaslužni slavist, poznan po svojih knjigah jako dobro tudi Jugoslovanom, rodil se je v južnih Čehah. „Варш. Дневншљ" piše o njem takole: „Po završenih naukih na Praškem vseučilišču bil je asistent in arhivar v češkem muzeju. Še 1. 1861 je postal delaven deležnik v „Naučném Slo vniku" v oddelu slavistike. Solidna dela njegova so obračala zanimanje nanj prvega rektorja Varšavskega vseučilišča, znanega slavista P. A. Lavrov-skega. V 1871. 1. je povabil Lavrovskij pokojnega na slovansko katedro na Varšavskem vseučilišču, katero je tudi imel s častjo do smrti.
O. O. se je štel kot velik poznavalec slavjanskih starin ali drevnostij ; od njega si se mogel nadejati vsekdar pojasnil v najspecijalnišili vprašanjih slavjanskih starin. Glavni predmet opravil pokojnikovega je bilo vprašanje o slavjanski vzajemnosti, katero je on raziskoval v nekaterih spisih na češkem jeziku, potem pa na ruskem. Ne malo je on deloval tudi nad vprašanjem o osodah cerkovno-slavjanskega jezika pri Slovanih; v tem jeziku je videl on zalog duhovnega jedinstva in duhovne samostalnosti tega ali onega plemena. Med drugim je spominjal on v svojih spisih tudi na naslednje znano dejstvo : „Po zgledu Češke je bila kmalu i Poljska udostojena posebne milosti Spasitelja; na veliko čast slavjanskega naroda dovoljevalo se je opravljati bogo-služenje na rodnem jeziku, razun grškega, latinskega in hebrejskega, kakor pripoveduje poljski zgodovinar Dlugos. V 1390. 1. sta kralj Vladislav Jagello in njegova soproga Jadviga osnovala v Krakovu, v predmestju Kleparju pri cerkvi sv. Križa samostan in sta prevedla sem slavjanske redovnike-glagoljaše iz Praškega slovenskega samostana, kateri so z dovoljenjem papeževim opravljali tukaj bogosluženje na slovenskem jeziku".
Na ruski jezik je pokojnik gledal kakor na obče-slavjanski jezik na znanstvenem polju; v čas svojih zamejnih potovanj, ceneč svoj poklic, je O. O. smelo zajavljal, da je on ruski profesor, in je v razgovorih z raznimi slavjanskiini učenjaki rabil pred vsem ruski jezik in je na njem govoril govore v zborih
Izpolnjujoč svojo dolžnost in ljubezen do svoje domovine, katero je obiskoval vsako leto, je O. O. služil i novi očetnjavi ne kot najemnik a kot verni in udani sir. „Да будетг ему вкчнан* паматв !".
Trgovinska pogodba z Italijo in naša vina. V ,Edinosti" od 6. t. m. kaže stvaren članek na nevarnost, ki preti
vinom v Istri, na Goriškem in Dalmaciji, ako bi obveljal kcnečni zapisnik pogodbe pod točko III. k tarifi avstrijski B. št, 5. Kajti tu je določeno, da kedarkoli Italija, dokler veija trgovinska pogodba, zniža carino na vino na 5 frankov in 77 cent., mora tudi Avstrija — ne da bi bilo potrebno posebno dogovarjanje v istem trenutku znižati uvozno carino za ital vina na 3 gld. 20 kr. In ker pridela Italija 2 krat toliko vina, nego ga potrebuje, znižala bi ona carino takoj v navedenem smislu ; vsled tega bi mogli Italijani svoja n a j b o 1 j š a vina prodati v Avstriji po 14 gld. spodnjiša pa tudi po 10 gld. in še niže. Iz tega je razvidno, da naše vinske dežele, sosebno, kjer je vino glavni pridelek, bi se uničile v gmotnem pogledu. Ne samo na Primorsko in Dalmacijo, ampak tudi na druge dežele slovanske bi taka pogodba vplivala slabo. Zato bosta istrska poslanca gg. Spinčic in dr. Laginja glasovala proti pogodbi, ako se ne popravi navedena nevarna točka. No njima pridružiti se imajo dolžnost tudi drugi južni poslanci brez razločka na narodnost. „Edinost" podaje tudi poseben vzorec, po katerem naj odpošljejo občine navedenih dežel od kraja peticije na državni zbor, da bi se spremenila pogodba in takó odstranila nevarnost, grozeča najbolj slovanskim vinogradnikom južnih dežel.
D t a v e k. K tem opomnjam iz zasežene številke pristavljamo, da so govorili ravno zaradi nevarnosti vinarstva naših južnih dešel poleg južnotirolskih poslancev sosebno g. Kobič, zastopnik štirskih Slovencev, dr. Laginja, zastopnik istrskih Slovanov, kakor tudi dalmatinski poslanci. Med Slovenci jedini posl. Suklje ni videl nevarnosti v tej pogodbi ter je bil s tem v soglasju z nemško levico , Poljaki in trgovinskim ministrom. Naposled je zmagala moč glasov vse poinislike zagovornikov avstrijskega vinarstva na jugu. Skušnja, ki bodo najbrže grenka in draga, pouči tudi tu, kdo ima pravo.
Trgovinske pogodbe so se razpravljale in se še razpravljajo sedaj po raznih zbornicah zapadne Evrope; te pogodbe, katere so se predložile tudi ogerskemu in našemu državnemu zboru, so važne uže zaradi tega, ker imajo veljati za 12 let. Državni zbori pa so nasproti tem pogodbam bolj ali manj onemogli, ker so se vlade zavezale, sprejeti jih in torej iščejo one, dobiti večine za nje. Zajedno so se imele te pogodbe do poslednjega časa tajno; vsled tega se ne morejo presojevati natanko, kakor zahteva odgovornost onih, ki imajo glasovati za nje ali proti njim. V Dunajskem državnem zboru se je jedini dr. Lueger v interesu Dunajske obrti postavil proti predloženi zasnovi trgovinske pogodbe z Nemčijo. Vlada in vladni organi, ž njimi tudi organi velikega židovskega kapitala smatrajo vsak upor, vsako ostro preso-jevanjfc teh trgovinskih predlog nepolitiškimi, nepatrijotiškimi. Poudarjajo, da z zavezniki je treba biti tudi v dobrih gospo-darstvenih odnašanjih in zvezah. Mi pa se spominjamo, da je Bismarck prejšnja leta razločeval med politiško in gospodarsko zvezo; proti naši državi je vedel on stalno gospo-
darstveno vojsko. Za te dobe so organi avstro ogerskih vlad ali molčali ali pa odobravali načelo o razločevanju med po-litiško zvezo in gospodarskimi odnašanjami. Torej bi moralo biti tudi dan danes dovoljeno, da se vladni predlogi pretresajo, in da zastopniki po svoji vesti razodenejo svoje misli predloženim pogodbam ugodno ali neugodno.
Buski listi smatrajo tu mišljene pogodbe drugim faktorjem, naperjenim proti Rusiji in Franciji.
Dostave k. Gorenje opomnje, namenjene 1, številki našega lista, so bile pisane ob novem letu. Odtlej so se pogodbe v našem drž. zboru pretresale obširno z gospodarskega in politiškega stališča. Vlada je dokazovala, da je morala tako ravnati, kakor se kaže v pogodbah, da je bilo treba za dobičke, ki se ponujajo v novih, na 12 let določenih pogodbah, privoliti tudi v mnogotere žrtve. Z vlado soglasno je razkrivala tudi nemška levica svoj optimizem nasproti tem pogodbam. Ti govorniki, ministri, nemška levica, nemški nacijonalci in tudi nemški antisemiti so se navduševali za te pogodbe tudi zaradi tega, češ, da se ž njimi še bolj utrdi politiška trozveza. Poljaki so pa še pozitivno mahali tudi ob tej priliki po Rusiji in kazali svoje posebno veselje, da bode tudi gospodarska zveza podpirala trozvezno politiko proti Rusiji. V pravi opoziciji proti trgovinskim pogodbam so bili kot stranka jedino Mladočehi, ti so, kakor dr. Kramař, dr. Vašatý in drugi, natanko razpravljali glavne "točke téh pogodeb in so potem izrekali svoje načelne misli tudi o pomenu in vrednosti trozveze. Med Jugoslovani se je v svojem prvem govoru odlikoval dr. Laginja. Od slovenske strani je to pot najočitniše razodel svoje protislovansko politikovanje posl. Šuklje. Ko je prišlo 19. t. m. do glasovanja, sprejela se je pogodba z Nemčijo, Belgijo in Švico z 254 proti 42 glasom, pogodba z Italijo pa z 211 glasovi proti 88.
V Ogerskem državnem zboru so te pogodbe sprejeli uže pred novim letom. Ker so se sprejele tudi v Nemčiji in Italiji in se sprejmejo pravočasno tudi drugod, dobé te pogodbe veljavo za 12 let s 1. febr. t. 1.
Rusija in trgovinske pogodbe. „Mosk. Ved." štev. 346 1891. pravijo, da se Rusija ne vjame v zvito nastavljene mreže ter ne pristopi k srednjeevropski carinski zvezi: s tem da bi izgubila mnogo pridobljenega do sedaj in si nanesla škodo, ki bi se težko dala popraviti, 604 ruskih surovih produktov pa da se bode izvažalo na Nemško, kakor doslej.	C.
Madjarski glas o Hrvatih. Znano je, kako postopajo Madjari z nemadjarskimi narodi, ki živé ž njimi vred pod korono sv. Štefana. Slovakov in Romunov se ne boje mnogo, nasproti njim so brezobzirni. Na Hrvatskem pa nimajo med narodom nijednega prijatelja in tako tudi ne v Bosni in Hercegovini, Dalmaciji in v obče ne na slovanskem jugu. Zato je začelo skrbeti pametne Madjare, kako se bodo ti narodi vedli nasproti njim, ako bi njih stvar začela iti ra-
kovo pot, v slučaju, ko bi izgubili svojo moč in veljavo in bi bili prisiljeni iskati si pomoči pri Hrvatih in drugih južnih Slovanih.
O tej stvari piše madjarski list „Egytertes" in opominja Madjare, naj bodo nasproti Hrvatom tolerantniši, da jih ti v pravem času ne pusté na cedilu.
Hrvatska, pravi ta list, postala je za nas jako zname nita in važna dežela, osobito ed časa, ko smo zavzeli Bosno in Hercegovino. Hrvatska leži med Ogersko in okupovaDimi deželami; prebivalci poslednjih dežel niso nam kaj prijazni, in v slučaju vojne z Rusko, bi nam bili lehko pogubonosni, če ne bodo Hrvati na naši strani, ker bo treba zasesti z vojsko deželo in tako deliti moč, ki bode na severu přepotřebná. Zatorej je za Madjare prijateljstvo Hrvatov velike važnosti. Ali pa so na Hrvatskem razmere take, da bi se mogli opirati na nje ?
Na Hrvatskem so sedaj tri stranke: vladina, Stross-majerjeva in Starčevičeva. Vladina stranka ima sicer v saboru ogromno večino, a v narodu je nima.
Parlamentarna večina pa je jako problematiška, če se pomisli, da še le 5°/0 prebivalcev voli zastopnike v sabor, da izbori niso pravilni, da je vsak uradnik závisen od vlade. Moč uradnikov je silna, sodniki niso nezavisni, prostost tiska je skrčena; kakó more takó zmagati prava narodova večina? Madjarom niso prav Ijnbi tudi ne poslanci vladine stranke, ker nimajo dovolj energije, da bi se bojevali zoper antima-djarsko strujo v zemlji in priporočali volilcem ljubezen do splošne domovine itd.
Madjarska zastava nima na Hrvatskem nobene veljave. Največi privrženiki Madjarske ne razobesijo na svojem domu nobenkrat madjarske zastave, nego vedno le hrvatsko. Njih prijateljstvo se kaže le v tem. da glasujejo za vse, česar poželi vlada. Iz bojazni pred opozicijo, in ker vidijo, da jim nedostaja trdih tal pod nogami, nimajo junaštva.
V mirnih časih se Madjari lehko zanesejo na vladno večino. Ob vojni z Rusijo ne bo večina v stanju, da pomore Madjarom, ker je bo ali nestalo, ali pa, če tudi ostane, ne dobi nikjer podpore zoper strujo v narodu. Zatorej mora zadobiti Madjarska na Hrvatskem trdo oporo in to s prija teljstvom in pametjo, če pa ne bode drugače možno, tudi z oroženo roko, ker bo prekasno skrbeti za to tedaj, ko bo uže streha gorela na hiši ....!"
Torej madjarsko gospodovalno stranko vendarle vest peče, in to je dokaz, da ona tudi dobro pozna svoje nezakonito postopanje. Čuditi se je le, da prodira spoznanje pri tej stranki takó kasno.
Razumeti bi vendar morali ravno Madjari, da se ne dá jeden narod kar hitro in naravnost uničiti; saj to jih uči njih lastna zgodovina. Čim bolj bodo tlačili narode, tem bolj se bodo ti upirali in zavedali svsje moči in svojih pravic in konečno tudi zmagajo.	Y.
Poslanec Moczáry o narodnostnem vprašanju na Ogerskem, Državni zbor na Ogerskem se je razpustil, in sedaj se stari poslanci in novi kandidati oglašajo pred vo-lilci. Kakor poprejšnjih let, zanima tudi sedaj izjavljenje poslanca Moczáry-ja Slovane najbolj. Poslal je odprt, jako obsežen list svojim volilcem v Karansebes-u. Spominja najprej, kakó je on jedini povzdignil svoj glas leta 1886, ko so nastajala takó imenovana kulturna društva, in ko je tedaj ma-djarski šovinizem dospel do vrhunca. Obsojal je tedaj v državnem zboru in posebni brošuri postopanje Madjarov nasproti drugim narodnostim. Ali terorizovali so ga hudó; zaduševali so njegov glas. Kljubu temu se je v državnem zboru zopet oglasil, ko se je obravnaval zakon o detiščih ali oskrbo-valnicah otrok, v katere po istem zakonu jemljejo nemadjarskim narodnostim otroke uže pri 3 letih in jih tu vzgajajo po madjarski. Govoril je tedaj, da bi ne smatrali njegovega molčanja, kakor da bi se umikal ali pa zatajeval principi-jalno vprašanje. Ali po novirmh mu niso dali prostora, in zopet je moral s posebnimi brošurami širiti svoje prever-jeuje o nezakonitem postopanju gospodovoljne frakcije. Mnogo jih je bilo, ki so sicer odobravali njegovo mišljenje ; nikdo pa ni imel poguma v državnem zboru oglasiti se v njegovem smislu. (Bavno takó se godi peščici odločnih zastopnikov v Dunajskem državnem zboru. Op. ur.) Volilcem nima prav za prav česa poročati, ker je bil osamljen in torej ni dosegel nikakih vspehov. Vendar pa je s svojim postopanjem zapustil sled, in ta sled, pravi Mozsáry, bode ne samo zanimiv, ampak tudi brezdvombeno převážen prispevek k zgodovini domačega narodnostnega vprašanja, da je namreč v isti čas, ko se je silno gibalo to vprašanje, romunska nacijonalna stranka državnozborski mandat Karansebeškega okraja izročila Madjam (namreč Mocsáry-ju).
Dasi ima Mocsáry drugo stališče, nego Bomunci, vendar so se zjedinili v tem, da je on prevzel iz njih rok poslanstvo, in to mu vzbuja nado, da bi bilo še možno sporazumeti se med Madjari in drugimi narodnostimi na Ogerskem.
„Kljubu hudi razliki programov najde beseda dostojnosti in pravičnosti, katero sem naglašal jaz, še svojo pot ne samo k srcom, ampak tudi k glavam. Iz svojstvenega labirinta, kateremu ni jedtiakega, in kateri napravljajo pri nas histo-riške in etnografiške narodnostne razmere, mora naposled pravičnost nam podati arijadnino nit. Pravično postopanje, v zahtevanju in dajanju, bode praktični program, Kolumbovo jajce, v katerem najdemo razrešitev. Mi, narodi različnega pokolenja in različnih jezikov v tej domovini, moramo najti sami način razrešenja, kajti podobne razmere, katere bi nam mogle biti vzgled, niso nikjer drugod."
„Sled ostane pa tudi za tem, da sem sprejel mandat, jaz, Madjar od nog do glave, katerega so mnogokrat napadali celó zaradi tega, ker vidim v avstrijski germani-zaciji največo nevarnost madjarske narodnosti, kljubu temu, da jako priznavam veliki nemški narod in nemško
kulturo. Jaz, Madjar, nisem mogel soglašati s svojo vestjo, da bi zagovarjal ono strucovo politiko, katera meni, da opravlja patrijotiško delo, ko narodnostno vprašanje odstranja od za-resnih razpravljanj in misli napačno, da je more razrešiti z nekaterimi strastnimi frazami, katera meni nadalje, da opravlja patrijotiško delo, ko zagovornike narodnostne stranke de facto izganja iz javnega življenja, specijalno iz državnega zbora. (Jednaka dela opravlja sosebno sedaj nemška levica v Dunajskem državnem zboru. Op. ur.) Moja vest mi je nakladala, da sem se upiral taki politiki, ne pa se dobrikal napačnemu smem javnega mnenja".
„To so smatrali predrznim, ker javno mnenje zahteva uklanjanje, kakor vsaka druga velesila. In vendar se je dokazalo, da zvestoba ogerski pasmi se vendar zlaga z zahte-vanjem, da se zadovoljé opravičene terjatve narodnostij, dokaz temu je skromna pot, katero sem premeril jaz".
„Glede na narodnostno vprašanje sem ostal pri svojem starem preverjenju in opomnim to-le. Opazil sem, da sedanje gospodujoče razdraženje ne izvira iz srca množice madjar-skega plemena; to mišljenje so vzbudili umetno in tenden-cijozno, javno mnenje so zavedli. Madjar ako občinstvo so zazibal^ v zmoto, kakor da bi v naši domovini narodnosti nemadjarskega jezika ne imele pravega povoda, pritoževati se. Kje so pri nas — takó mislijo ljudje — take silovitosti, kakoršne se izvršujejo v mnogoterih deželah nasproti nekim narodnostim ? Pouka madjarščine v osnovnih šolah in detiščih ne morejo vzeti za zlo, kajti prilika k prisvojenju deželnega jezika jim more biti le na dobiček; na polju uprave in sodstva se ne more madjarščina prezirati, ker ne zidamo babilonskega stolpa, ampak jednotno državo*.
„Občinstvo na široko veruje in pravi to bona fide; nič ne vé o tem, kakó hudó teži ves sistem gospodujoče politike na opravičenih terjatvah narodnostij. Nič ne opazi, v koliki meri neizvršljiv in kakó obsežen program krivice je v najnovejši čas razglašeno megleno, nejasno geslo madjarske kulturne jednote, katero ne pomenja nič manj, nego težanje za tem, da bi nacijonalna zavest milijonov ljudij iskalo si zavetišča v kočah uboštva".
„ Sedanja narodnostna politika se je razvila vsporedno s centralizacijo; kolovodje iste politike so bili istodobno najgorečniši apostoli one narodnostne politike; njim ni bila pri srcu slava madjarstva, ampak oni so iskali v izključnem gospodstvu madjarskega jezika izdaten pomoček centralizaciji. (Primerjaj stremljenje nemške levice, z jedne strani uzakoniti nemški kot državni jezik, z druge strani pa, vstvariti strogo centralizacijo pod svojim gospodstvom. Op. ur.)"
„Ministre smo imeli in jih imamo še, kateri s tako politiko hočejo nakrat centralizovati vse, dobro vedoč, da bi z drugimi pomočki ne dosegli popularnosti, katere ne zaslužijo. Imamo tudi narodnostno stranko, katera zasluži pa ravno nasprotno ime; kajti nobena stranka ne naglasa bolj izključno madjarske kulture nego ona, in nobena ne naznanja
glasneje, da se ne pogaja z nacijonalnimi skupinami. (Primerjaj v Cislitaviji nemško nacijonalno stranko. Op. ur.)"
„In še celo ona stranka, katera je zapisala na svojo zastavo nacijonalno nezavisnost, obsojuje se, da se omejuje na ulogo vzdržitelja one vzvišene ideje. In naj izpolnjuje še toliko misijo : svoji politiki bi pridobila aktuvalnost le tedaj, ko bi vzela v svoje roke stvar zadovoljenja opravičenih zahtev nacijonalnostij. S 16 milijoni jednodusnimi oger-skimi državljani mogla bi se vstvariti nezávisná Ogerska, drugače pa ne. Utopija občega pomadjarjenja goni pod peruti dvoglavnega orla madjarstvo, naj si tudi dobro vé, koliko vrednost ima ta zaščita".
„Vodje so zakrivili, da smo sedaj takó na slabem gledé na narodnostne razmere. Jedro Madjarov ni pristopno sovraštvu plemen, pač pa je pristopno pravičnosti. Pravičnost v tem jedru Madjarov zopot oživi, in to je moja nada. Žalostno je danes, a jaz se nadejam boljših časov".
Važen je glas Móczary-jev, dasi je on sedaj še bela vrana vsaj v smislu, da je jedin, ki ima poguma dovolj, povedati gospodovalni stranki, kar ji gre.
Gališki Rusi raznih strank imajo razne shode in posvetovanja, kakó bi se organizovali. Nasproti osrednji vladi so pesimistiški.
V 51. številu „Славанскихг Изв£стеи" od 1891. 1. beremo: Redakcija žurnala „Slovanski Svet" izdala je na svoja sredstva na ruskem jeziku zeló razprostranjeno in priljubljeno v Slovencev pripovest iz narodne ž;zni: Martin Krpan. To je, naravno, najboljši sposob (način) razprostranjena znanja ruskega jezika med avstrijskimi Sloveni. Njega ie možno rekomendovati drugim Slovenom, kakor sredstvo, mogoče vernejše in skorejše od vsakih dolgih besed v parlam. ustaliti med njimi spokojstvo iu jedinomišljenje. neobhodimo pred vsem za stanovitnejše ustroj^vo njih del v bodočem.
Gališki Rusi, katere so nasprotniki poslednja leta cepili v razne nasprotujoče si stranke, da bi jim toliko laže slabili azbuko, jezik, cerkovno avtonomijo in narodnost, začeli so spoznavati, da jim je treba zje-diniti se, ter složno delovati. Zato so poslednji čas shajali se na raznih krajih in razsojevali svoje položenje. Sedaj pa sklicuje odbor društva „Русскаа Рада" ves gališki narod na skupni shod ali „всенародное в-бче" v 2. dan febr. 1.1. v Levov (v „Narodni Dom"). „Mi, pravi odbor, v vabilu na shod, imamo polno, ustavno, zagotovljeno pravo priboriti si odmerjenje pravičnosti in ne-skrčene ravnopravnosti, jednako z vsemi drugimi narodi avstrijskimi, izreči v vseuslišanje najjasnejšega monarha in njegove vlade, drž. zbora, dež zbora in vseh mero-davnih krogov : kaj nas boli, kaj nas tišči, kaj je potreba odstraniti in poravnati in kaj storiti, da bi nam bilo laže živeti in razvivati se. Razun tega, bratje, imamo pred očmi zlasti delo našega notranjega sojedinjenja in okrepljenja. Rusj naša je padla v nemoč in brezsilje,
ker so sredi njenih sinov udomačili se obžalovanja vredni spori. V tem se moremo ozdraviti jedino sami. Gledé na vse to se hočemo posovetovati na občem shodu. Doj-dite torej mnogoštevilno, dobri pastirji pasene po Vas črede ; pridite skupno, meščani in seljaki, kupci in rokodelci, učitelji in cerkovni pevci. Vaš glas bodi gromko izraženje občega mnenja, volje in želje vsega nad 3 milijonnega ruskega naseljenja Galičine. Do svi-danja v mestu kneza Leva!
Književnost.
„ Matica Slovenska" je izdala za leto 1891 naslednje 3 knjige: Letopis, 2. Zgodovina Novega Mesta, 3. „Pegam in Lambergar" (Povest). Zgodovino Novega Mesta je sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. Knjiga obseza 308 str. in dodatek z I., II. in III. Letopis je uredil Anton Bartel. V njem so raznovrstni spisi, kakor: Dr. Murko: Enklitike v slovenščini. (Spis se bode nadaljeval). V. Oblak: Doneski k historični slovenski aialektologiji. M. Cilenšek: Premogova tvorba v obče, posebej pa nje izobrazba na slov. Štajerji. S. Rutar: Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem 1. 1890. I. Šubic: Barbe in njih uporaba v omamentiki. Dr. Murko: f Franc Miklosich. Potem sledi: Bibliografija slovenska, sestavil I. Tomšič. Naposled pa: Letopis „Matice Slovenske", spisal E. Lah. Poročilo o društveni knjižnici navaja letos: češke knjige. Dohodki so od 1. jan. do 31. dec. 1890. znašali: v gotovini 10-492-6012, v obligacijah 10 963 gld., stroški pa 7058-94, torej ostane imetka 3433-66>£ gld. + 10-933 gld. Pisateljem iu korektorjem se je odmerilo 1836 gld., tiskarnam pa 2548-35 gld. Preračun za 1. 1892. je določen na 7.335-90 gld. dohodkov in stroškov; pisateljska nagrada šteje tu 1650, tiskovni troški pa 2550 gld. Pregled društvenikov 1. 1891. kaže 6 častnih, 300 ustanovnih, 1851 letnih, skupno 2157 členov. Poslednji so se pomnožili tudi 1. 1891. Če pogledamo površno v imenik udov „Mat. SI." 1- 1891., vidimo razmerno najbolj zastopano slovensko svečeništvo; na kmetih zaslediš med celimi okraji izključno svečenike in le tu pa tam redko na-sejana imena posvetnih naobražencev. Med temi se odlikujejo zepet učitelji.
Odbor „Mat. SI." vabi slovenske pisatelje, da bi poslali „čim preje tem bolje kaj primernih doneskov za prihodnji Letopis". Sprejemali se bodo samo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi, sosebno taki, ki razpravljajo predmete, ugajajoče potrebam naroda slovenskega. Mi se strinjamo s to željo in zato obžalujemo, da nima ali ne more imeti „Mat. Slov." lastnega perijodičnega organa, v katerem bi priobčevala take znanstvene razprave, katere niso za širše občinstvo in brez praktičnih navodov ali posledic, in bi vsled
tega odločevala za Letopis in svoje knjige zares jedino take spise, kateri bi zanimali v obče slovensko ali tudi drugo slovansko naobraženstvo, naj si bode katerega stanu ali katere stroke koli. Spis „Enklitike v slovenščini" n. p. bi spadal jedino v časopis „Mat. Slov.", ko bi ga imela ali pa v jugoslovansko akademijo. Naš Valjavec je uže davno s svojim postopanjem pokazal pot, kam naj se obračajo naši slovenski pisatelji s strogo znanstvenimi ali zaradi specijalnosti predmetov omejenemu občinstvu namenjenimi spisi. Sicer pa še posebe opazarjamo slovensko naobraženstvo, sosebno posvetno, da se zagrešuje proti interesom slovenske književnosti, ako prezira ali zanemarja literarni zavod, kateri je ustanovljen ravno za slovensko inteligencijo. Pomisliti je tudi, da ta zavod obvaruje sam sebe od pristranosti jedino potem, ako bodo v njem zastopani primerno vsi stanovi inteligencije. Kaj to po-menja, razvidno je iz drugačnih pojavljenj sosebno na Kranjskem.
„Popotnikov Koledar" za slovenske učitelje 1892. s popolnim imenikom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osebja po južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 189192. VI. Izdal in uredil Mihael J. Nerat, nadučitelj in urednik Popotnikov v Mariboru. Celje. Tiskal jn založil Dragotin Hribar. Cena gld. 1-35 Ta koledar, ki si je pridobil po svojih prejšnjih letnikih obče pripoznanje, kaže letos še posebe slavnosten značaj s sliko J. A. Komenskega in pesnijo v spomin njegove 300letnice. Tiskar je pa tudi pri tem podjetju pokazal, di\ zasluži zaupanje, katero uživa pri Slovencih.
Stenopraf. Glasilo hrvatskog stenografskog družtva u Zagrebu. Mesečnik, v Zagrebu za nečlane 2 gld. na leto. 6. št. (listopad 1891). ima razpravo : „Slovenska stenografija". Spisal Anton Zupan. Uredništvo pravi o tem spisu: U ovom članku razpravlja g. pisac svoj posebni, za slovenski jezik stvořeni sistem, koji je i predložio stenografskomu kongresu, sastalem se (1. 1891.) u Pragu. Držimo, da če strokovnjake kao i prijatelje slavenske stenografije zanimati, pošto se sada radi o preustrojstvu, odnosno ob ustanovljenju origi-nalnog sistema za slavenske jezike. S toga ga priobčujemo, i to, kako ga primismo u jeziku slovenskem, držeči prevod s u v i š n i m. Poslednja opomnja je na pravem mestu ; Hrvati in Slavenci bi ne imeli za svoje potrebe nikdar prelagati iz svojih jezikov; kajti umejo drug drugega brez prelaganja. „Stenografa", ki ga ureduje Franjo Magdič, priporočamo tudi ob tej priliki sosebno Slovencem.
„Mir11 glasilo koroških Slovencev, izhaja po novem letu po 3 krat na mesec v povečani obliki; stoji na leto 2 gld., za manj imovite rodoljube 1 gld. 50 kr. Ta list, ki si je za koroške in s tem za vse Slovence pridobil tekom dosedanjega desetletja izhajanja velikih zaslug, zasluži podpore od vseh Slovencev. Nikjer na Slovenskem ni potrebniši list, nego je Celovški „Mir" na Koroškem. Zato uredništvo priporoča, naj bi se
združilo po več čitateljev za naročnino, kjer je ne zámoře jeden sam.
Zur T/nfehlbarkeit des Papstes. Aus dem Briefwechsel eines katholischen Gelehrten mit einem russischen General. Von A. A. Kirejev. Leipzig Slavische Buchhandlung. H. Boskoschny. 1891. Str. 71 in XI. str. vel. 8. Cena 90 kr.
TJ hry a Rakousko. Národohospdářské a statistické razhledy. Sepsal Karel Adámek. V Brně 1891. Nákladem vydavatelstva „Češko-moravského národního hospodáře a samopravního věstníku". Cena l gld. 50 kr.
Vybrané baje slovanské. Vydal Karel Jaromír Erben. Ilustroval Viktor Oliva. V Praze 1891. Nakladatel F. Topič. Cena 1 gld. 50 kr.
Листипи. Цртпце ca села. Haraicao Јован Протпћ. Hobii Сад 1891. Штампарија српске књлжаре Браће М. Половића. Цијена 50 новч.
Живал старина. Пертдлческое и.чдате отдгЈћлета атнографш нмператорскаго русскаго географнческаго об-цества подт> редашџего Предебдателвствугоцаго вт> От-д4ленш Зтнографш В. И. Ламанскаго. ВннускЂ IV. Str. 232 vel. 8. Cena 2 rublja. Kakor je znano starim čitateljem našega lista, je vsak zvezek te „Žive Starine" prava knjiga z raznimi oddelki, kakor za izsledovanja, potem za spomenike jezika in narodne slovesnosti, nadalje za kritiko in bibliografijo in za „směs". V tem IV. zvezku so za zapadne Slovane zanimiva poglavja, n. pr.: ,Uri. редактора (сг ићскодвкшш: писвмаш II. 0. Шафарика кђ И. II. Срезле в-скому); Рецекла И. Ж. Срезневскаго на кллгу Шафарика Slovansky Narodopis; Zibrt, C. dr. Listy z českých dějin kulturních. Прага 1891. ; Комаровг. jS онш збирка мало-русскпхЂ прнказовг. Одесса 1890. „Жпвал Старпна" izhaja v 4 zvezkih na leto in stoji za granico ali meje 6 r. na leto. Naročnina se pošilja velikim knjigarnam ali naravnost „вг редакцш „Ждвои Старидн" (C. Петербургг, у Чернишева моста). Slovanskim naobražencem v obče, sosebno pa zgodovinarjem in raziskovalcem narodnega blaga „Живуи Старлну" z nova priporočamo; kajti to podjetje uže samo po sebi slavi Slovane in se more meriti z jed-nakimi izdanji vsakega velikega evropskega naroda. Na čelu je urednik, učenjak prve vrste, čislan in slavljen po vsem naobraženem svetu.
C. O. Шараповг. Сочпнешл. Кнлга I. Vsebina : Церковше вопросн. — Публичнна р1;чн. — НутешествЈа : по Италш, Францш, прусскол Германш, Подунаввк), KieB-ckíh торжества. Издате „Русско - славалскаго книжлаго скдада" К. 10. Геруцг л K. Str. XXIV + 314 velike 8. Tiska se uže tudi II. knjiga, in stoji vsaka 1 rub. 50 kop. Šarapov, ki je pričel s to knjigo izdajati svoja dela, je ruskemu občinstvu, pa tudi ostalim Slovanom znan kot rezek publicist, ki je izdaval n. pr. časopis „Русв", „Русское Д4л<з" in se je odlikoval sosebno z razpravljanjem obče ekonomije
v pogledu na potrebe Rusije in ruskega naroda. Ni davno temu, kar je popotoval po Evropi, in je tudi v to knjigo položil nekoliko plodov od tega potovanja. Ta, kakor naslednje knjige, bodo jako zanimale Slovane; kajti dotikajo se važnih za nje vprašanj poleg tega, da je Šarapov bistrega uma in ima mnogo skušenj tudi vsled občevanja s prvimi slovanskimi, nekaterimi uže umrlimi dejatelji.
„ Славлнекгис Муза". Переводн п подражаша В. В. Уманова - Каплуновскаго. С. Петербургг. Издате ав-тора. 1892. Str. 186 velike 8. Cena s poštnino vred 1 r. 25 k. Dobiva se po glavnih knjigarnah ali pri Herucu (Русско-славансти кннжнш складг вђ Нетербург^, Нев-ckíd, 74). „Slavjanskaja Muza" je novo podjetje; obseza prevode iz poezij vseh slovanskih narodov in to najboljših slovanskih pesnikov. Vrhu tega so podani kratki životopis! teh pesnikov. Iz slovenskih pesmij so v tej knjigi na vrsti: „Непов-ћнчаннал" od Fr. Prešerna; potem: „Силалкбвп", „Bce — крох'1; челов^ка", „Ha берегу", „Bí> разлук'1>", »Подђ грозои", „Три лшш" —vse od Simona Gregorčiča. Pesem „Наберегу" (Na bregu) ponatisnili smo v tej številki našega lista, da jo morejo čitatelji primerjati s slovenskim izvirnikom. „Славанскал Муза" kaže pot, kako naj se seznanjajo Kusi z notranjim, duševnim življenjem ostalih Slovanov; a ta pot je najkrajša in najprimerniša za spoznanje tega življenja tudi med njimi samimi. Prelagatelj se je trudil, da bi predstavljal v odgovarjajoči ruski obliki bisere slovanske poezije. Zato se knjiga „Slavjanskaja Muza" priporoča sama.
Kulturní Historie. Jeji vznik, rozvoj a posavadni literatura cizí i českou stručně popisuje dr. Čenek Zibrt. V Praze. Nakladatelství Jos. K. Vilímek. 1892. Str. 122 vel. 8". Cena s poštnino 1 gld. 25 kr. Zopet je podaril plodoviti znanstvenik češki svojemu narodu, zajedno vsemu Slovanstvu, po obsegu ne veliko, toliko bolj pa po notranjosti važno knjigo. Sestavno razklada tu, kako je on po mnogoletnih pripravah s pomočjo znanstvene dosedanje literature tujih in slovanskih narodov dospel do pojma kulture in njenega zgodovinskega razvoja. Dasi se je omejil na znanstvena dela na tem polju, navedel jih je na stotine tekom razpravljanja. S tem je podal znanstveni aparat onim, ki mu hočejo slediti iu kedaj zares racijonalno delovati na polju zgodovine kulture v obče in slovanske kulture posebe. Mi priporočamo knjigo slovanskim učenjakom, ki se bavijo na raznih poljih prošlosti, sicer na prvem mestu, a priporočamo jo tudi slovanskim naobražencem v obče.
JVctznanje. Lanskega leta se je priobčil v „Slov. Svetu" ruski prevod Levstikovega „Martina Krpana". Ta prevod se je posebe ponatisnil, in ga sedaj oddaje upravništvo našega lista s poštnino vred odtis po 18
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena n za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 mične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in d
kr., 5 odtisov po 85 kr. in 10 odtisov po 1 gld 60 kr. Primeren je ta prevod tudi za darila.
Časopisje slovansko.
Dobri slovanski časniki in časopisi so našim starim čitateljem uže znani od prejšnjih let, sprememb ni mnogo, in kjer je ostalo staro ime, tam se običajno tudi tendencija ali program tega ali onega lista ni spremenil. Mi navedemo tu samo nekatere novine in časopise.
Hrvatski. „Obzor", dnevnik, u Zagrebu. ^ leta 4 gld. 50 kr. — „Hrvatska", dnevnik, u Zagrebu V4 leta 4 gld. 50 kr. — „ V i e n a c" Zabavi i pouči, tednik, v Zagrebu. Na leto 7 gld, — „Naša Sloga", tednik, v Trstu. Celo leto 5 gld., za seljake 2 gld. „II Diritto C r o a t o", tednik v Pulju. Na leto 5 gld. 60 kr. V ital. jeziku pisani list s slovanskim programom.
Srbski. „Србобран", glasilo srpske samostalne stranke u trojednici, 2 krat na teden, v Zagrebu. Na leto 6 gld. — „Српскп Глас", organ srpske narodne stranke, tednik, v Zadru. Na četrt leta 1 gld. 75 kr. „Г л a c Ц p н o-горца", tednik, v Cetinju. Na četrt leta 1 gld. 50 kr. — „Босанска Вшга", 3 krat na mesec v Sarajevu. Pol leta 2 gld.	(Dalje pride.)
„Slovanski Svet"
izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se pošilja naročnina izdajatelju „Slov. Sveta"
v Trst. — Naročnina znaša:
za celo leto......4	gold.
za pol leta......2	„
za četrt leta......1	„
Za ljudske učitelje in dijake velja:
celoletno......3 gld.	60 ki'.
poluletno......1 „	80 „
četrtletno...... —	90 „
Posamične številke so po —	18 „
Opomnja. V vsaki zadevi lista naj se čč. gg. naročniki obračajo do podpisanega. Ko bi ne došla kaka štev., naj se takoj reklamuje. Naročnina, prosimo vljudno, naj se nam pošilja kar možno od začetka leta. Stare letnike moremo oddajati s poštnino vred po 3 gld.
Fran Podgornik.
nu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posa-ipisinaj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44
Tisk tiskarne Dolene — Izdajatelj, lastnik in urednik: Fran Podgornik.