Januvarij
IJlj^ako je krnsen januvarij   v svojetn jasuem,  snežnobelem  plašči!   Kako veli-          
fljfljčastno  se  mu  blesti bela brada.  srebrobeli lasje!  A  vender je godrnjav,          
kljubovalen starec; nikdar nam ne privošči, da bi se nain zasmijalo solnčece, da bi se otroei na prostem radovali, posta\ili si snežene možice in se drsali po glad-kem ledu! — Takoj navali debelih, gostih, sivih oblakov na obnebje, izsuje brez-brojno kosmičev po zpmlji in odpre zatTOrnice ledeno-rnrzli burji, da strahovito tuli eez plan in log, mesto in vas. Ljudje se pozapro v gorke stanice in pri za-pažeaih oknih opazujejo besnost razljutenega starca. Preplašeni ptički se cvrčaje skrivajo po zatišjih. Prezebajoči vran pretikuje vsa kota, da bi našel hraue, kajti Ijuta zima je odgrnila tudi njegovo mizo. Borni zajček se plašno plazi do človeških stanovanj v nadi. da kde doseže kako slamico, s katero bi si utešil krulječi že-lodček; — in, ako je sila le kipeča, ogloje uboga živalica celo ljubje raladih dre-vesec, da si otme življenje.
In tii, glej! — Šipa v oknu, skozi katero si opazoval krasoto zimske narave. pretkana je čez in čez z najkrasnejšimi eveticarni. Tu imaš sredi zime — da-si je travnik in log gol, — krasan, cvetoč vrtee! A le ne preblizu! Topli tvoj dih uničil bi krasoto ledenih cvetic, kakor bode toplo solneeee uničilo vladarstvo ljute zime, ko bode svoje tople žarke uprlo v temne oblake — in se nasmijalo mladej zemlji.                                                   1><>t)                                                 Janja.