Ol/·~ LJubl,ana Slowenija LETO 1992 • LETNIK L • ŠTEVILKA 1 Ljubljana, januar 1992 VSEBINA - IN HAL T - CONTENTS Uvodnik 2 Jože Falkner Revirni gozdar bo tudi usklajevalec interesov The ~uture Role of a Division Forester as a Coordina- tor of Different lnterests 7 Maks Sušek Dobro vpeljan model gozdnih revirjev v Radljah A Well introduced Forest Division Model in Radlje 14 Sašo Golob Analiza gozdnogojitvenega načrtovanja v Sloveniji in njegova vloga v prihodnosti The Analysis of Silvicultural Planning in Slovenia and its Role in the Future 24 Ivan Kolar Gojitvene in sečnospravilno načrtovanje v nazarskem gozdnogospodarskem območju Silvicultural and Felling-Skidding Planning in the Na- zarje Forest Enterprise Area 29 Franc Firšt Poudarki pri načrtovanju pridobivanja lesa Emphases in Wood Production Planning 33 Mirko Medved Nekateri poudarki iz ankete z lastniki gozdov Some Emphases in the Ouestionnaire with Forest Owne rs 44 Janez Andoljšek, Anton Prelesnik Pomen ekoloških dejavnikov pri oblikovanju gozdnega revir ja The Significance of Ecologic Factors in thA Formation of a Forest Division 51 Nena Mijoč Kako komunicirati? Hmv to communicate? 56 Hrvoje Oršanič Mnenja revirnih gozdarjev o svojem delu 58 Arne Kozina Razmišl janje o realnih možnostih za uspešno delo gozdarja v revirju 60 Franc Ferlin Revirn1 gozdar in detajlni informacijski sistem 61 Jože Papež Delo revirnega gozdarja v zasebnih gozdovih 62 Tone Jeznik Nekaj misli o mojih izl SPOROČILO dekodiranje -------->PREJEMNIK motnje motnje nje, čustveno stanje, premajhno poznava- nje vsebine in osnovnih pojmov, pomem- bno vlogo pa imajo tudi pričakovanja in vnaprejšnje mnenje o pošiljatelju sporočila. Motnje se pojavljajo v vsakem komunikacij- skem procesu na vseh treh naštetih ravneh. Komunikacija je tem uspešnejša, čim bolj podobno ali enako je prejeto sporočilo tiste- mu, ki je bilo poslano. Ujemanje sporočila lahko ugotavljamo s povratno informacijo, ko prejemnik vpraša za dodatna sporočila ali na drug način prikaže, kako je sporočilo dojel. Na ta način pa se vzpostavi nova komunikacija in vlogi pošiljatelja in prejem- nika se zamenjata. Šele s takšno, dvo- smerno komunikacijo lahko ugotavljamo stopnjo ujemanja oddanega in sprejetega sporočila. 3. DVOSMERNA KOMUNIKACIJA Pri medosebnem komuniciranju je največ možnosti za dvosmernost komunikacije, druge oblike komunikacije, kot so množič­ ne, prek medijev in neverbalne pa nudijo relativno manj možnosti za dvosmernost komunikacije. Različne oblike nudijo posa- mezniku različne možnosti sodelovanja. Največ možnosti za sodelovanje nudi osebni pogovor, nato diskusijska skupina, neformalna skupina, telefonski pogovor, formalna skupina, televizija, radio, osebno pismo, formalno pismo, časopis, revije (1 ). Z večjo možnostjo sodelovanja pa se veča tudi prepričevalna moč posameznega spo- ročila . Tako so na primer po drugi svetovni vojni skušali spreminjati prehrambene na- vede Američanov. Z metodo predavanja in metodo diskusije so jih prepričevali, naj se odločijo za nove načine prehrane. Po dolo- čenem času so jih vprašali, ali so preskusili nove recepte, in ugotovili, da je le 3% tistih, ki so poslušali predavanja, preskusilo nove 52 G. V. 1/92 motnje motnje načine, med tistimi, ki pa so sodelovali v diskusijah, jih je preskusi lo kar 32% (2). Pri komunikaciji ločimo vsebinski in so- cialno-emocionalni del. Tudi vsebina sporo- čila ni za pošiljatelja in prejemnika vselej enaka. Samo pomislimo, koliko različnih pomenov ima lahko za različne ljudi ena sama beseda, na primer gozd. Komunika- cija pa poleg vsebinskega dela vsebuje še izražanje psihičnega stanja z neverbalnimi znaki (iskrenost, zanimanje, verodostoj- nost, veselje) . S komunikacijo se izraža tudi odnos med pošiljateljem in prejemni- kom sporočila (simpatija, podobnost, naklo- njenost, dominantnost). Vsebinska sporo- čila so lahko enaka, pa vendarle nekaterim ljudem bolj verjamemo kot drugim, nekateri so nam bolj simpatični kot drugi. Takšen čustveno-socialni odnos se pogosto obli- kuje v prvem srečanju s človekom. Ta prvi vtis ima zelo močen vpliv na nadaljno komunikacijo. Navadno se oblikuje, še pre- den so izgovorjene prve besede, in se izraža z neverbalnimi znaki, kot so nasmeh, pogled, drža, oddaljenost in gibanje v pro- storu, kretnje . .. 4. NEVERBALNO KOMUNICIRANJE Če se z besedami izraža samo 7% sporočila, z drugimi načini pa preostalih 93% potem je jasno, da moramo posebno pozornost posvetiti neverbalni komunikaciji. Med navodili za nove načine komuniciranja je pomembno naslednje : »Pozorno sprem- ljaj obrazno mimiko in govorico telesa, vi- šino in barvo glasu in šele nazadnje besede ter vedno odgovori na to, kar si videl, slišal in občutil (3) . Posebej so pomembne člove­ kove oči in usmerjenost njegovega pogleda med pogovorom. Iz lastnih izkušenj vemo, da poslušamo tudi z očmi. Poznamo tudi pomen kretenj. Kaj nam na primer pomeni dojemanje ali sprejemanje z odprtimi dlan- mi? Kakšen pomen ima pri prvem srečanju celoten vtis; urejenost, obleka, primerna uglajenost in upoštevanje sogovornika? Nekatere oblike neverbalnega komunicira- nja so skupne vsem ljudem, nekatere kret- nje pa imajo v različnih kulturah različne pomene. Opazujmo ljudi okoli sebe in iz- boljšajmo občutljivost za neverbalno komu- nikacijo! ( 4) 5. KAKO IZBOLJŠAMO UČINKOVITOST DVOSMERNE KOMUNIKACIJE Za učinkovito dvosmerna komunikacijo so pomembne štiri spretnosti: - postavljanje vprašanj; - zavzeto poslušanje odgovorov ; - opazovanje in razumevanje neverbal- nega vedenja, ki sporoča o občutkih , ki so za odgovori ; - primerni odzivi. VPRAŠANJA lahko uporabimo za uvod v pogovor, z njimi spodbujamo razmišljanje , zbiramo podatke, stopnjujemo zanimanje , spreminjamo smer pogovora ali oblikujemo sklepe. če nam gre v glavnem za zbiranje informacij, uporabimo vprašanja zaprtega tipa, npr. »Koliko otrok imate?« Takšna vprašanja so koristna za potrditev dejstev, za pridobitev osnovnih informacij ali za začetek pogovora. V nadaljevanju navadno uporabimo vprašanja odprtega tipa, ki se navadno začenjajo s KAJ, KJE, KDO, KAKO lN ZAKAJ. Odgovori na ta vprašanja, ki se lepo vežejo z besedice prosim, so širši in izražajo tudi stališča vprašanega. Omogočajo tudi izražanje čustev, ki so zelo pomembna za uspešno sporazumevanje . V naši kulturi smo doslej vse premalo upoštevali čustva v medsebojnem komuni- ciranju. Včasih je veljalo, da je priznavanje in izražanje čustev znak nemoči in podreje- nosti . Danes je pomembno, da svoja čustva upoštevamo, če želimo doseči boljšo pove- zavo z drugimi, če želimo začeti in utrditi tudi zahtevnejše pogovore . ZAVZETO POSLUŠANJE je osnovni po- goj za uspešno dvosmerna komunikacijo. Ali lahko, ne da bi zares aktivno poslušali , postavljamo tudi vprašanja sogovorniku? Lahko, vendar je potem takšen pogovor monolog dveh posameznikov. Oo dogovora in sodelovanja ne pride. Ali znamo poslušati , biti s tistim, ki govori, v celoti, 1 OO % ? Poslušaj mo z vsemi čuti l i, ne dovolimo, da nam misli uidejo drugam. Če nam misli prehitro uidejo in morda že razmišljamo o svojem odgovoru , potem preslišimo celotno sporočilo in drugega ne moremo dobro razumeti . Včasih je dovolj, da zares zavzeto poslušamo in morda je polovico nesporazuma že rešenega. Ak- tivno poslušanje pomeni tudi spoštovanje druge osebe, upoštevanje, da smo ljudje različni in gledamo na stvari iz različnih perspektiv. Medsebojno spoštovanje ni samo stvar bontona, ne pomeni samo vna- prejšnje spoštovanje določenih oseb s tak- šnimi ali drugačnimi statusnimi simboli; vzajemno spoštovanje je spoštovanje vsa- kega posameznika, ne glede na njegov pogled na svet. Šele s spoznavanjem dru- gačnega gledanja na probleme počasi ugo- tavljamo, da stvari niso črno-bele, temveč, da je za obvladovanje nesporazumov po- trebno raziskati ogromno področje, ki je nekje vmes, med belim in črnim. NEVERBALNO VEDENJE lahko potrjuje ali pa zanika izgovorjene besede. Kadar je neverbalni izraz nasprotujoč neki trditvi, se nagibamo k .temu, da .bolj verjamemo ne- verbalnemu izrazu kot pa besedam. ln res so neverbalni izrazi bolj verodostojni. Telo ne zna lagati, oči ne lažejo . Spomnimo se na pogosto slišane besede iz svojega otro- štva: »To si pa res pametno povedal!« Kako pozorno smo spremljali učitelje ali starše, ki so to izrekli! Barva, višina glasu, prijazen ali ironičen nasmeh . . . Besede lahko imajo prav nasproten pomen. Neverbalni izrazi nam pogosto nakazuje- jo, da sporočilo ni bilo razumljena in za- hteva dodatno pojasnitev. Tudi tišina ima v pogovoru svoj pomen. Tišina lahko pomeni vprašanje . Prepogosto se nam mudi zapol- niti vrzel, ki je nastala z molkom, in na ta način prekinemo tok misli , ki jih sogovornik oblikuje. Morda se ukvarja z oblikovanjem odgovora ali izbira najboljši odgovor. Vze- mimo si čas za pogovor in ne hitimo z besedami. S PRIMERNIMI ODZIVI ne le sledimo sporočilom , temveč tudi preverjamo svoje domneve. Če domneva ni potrjena, iščemo nove in zastavljamo dodatna vprašanja. To so lahko vprašanja, s katerimi na svoj način G. V. 1/92 53 ponovimo trditev v obliki vprašanja. Na , vprašanja lahko odgovorimo tudi z povrat- nim vprašanjem, npr. "Kaj bi vi naredili v teh okoliščinah?« Vprašanje preoblikujemo in ga vrnemo: »Kaj nameravate storiti vi?" Kadar želimo spremeniti temo pogovora, ko vprašani na dolgo in široko razlaga o stvari, ki je zanj zanimiva za vas pa ne (npr. hobi), prijazno, vendar odločno spreme- nimo smer z intervencijo: »Da, da, to je zelo zanimivo, ... hvala, dojel sem, kaj mislite ... Ali bi zdaj lahko spregovorili še o naslednjem področju ... " še o VPRAŠANJIH, ki ovirajo dvosmerna komunikacijo. To so sugestivna vprašanja, ki sogovorniku ne dajejo možnosti, da bi oblikoval svoj odgovor, kot npr. : »Saj se strinjate s tem, da je treba tega človeka kaznovati?« Takšna so tudi vprašanja, ki so dvoumna, imajo več možnih pomenov, kot npr.: »Od kod ste?« (iz katerega podje- tja, iz katerega kraja). Tudi polemična in provokativna vprašanja v dvosmerni komu- nikaciji niso priporočljiva, ker postavljajo sogovornika v obrambni položaj, to pa ote- žuje odprto komunikacijo. 6. UČENJE KOMUNICIRANJA Komuniciranja se ne moremo naučiti samo iz knjig in priročnikov. Učili smo se ga od rojstva v svojem družinskem krogu, pozneje v stikih z drugimi ljudmi. Načini komuniciranja so se utrjevali in razvijali desetletja v naših stikih z drugimi ljudmi. Pravila so enostavna, le izvajati jih je teže, potrebno je veliko vaje, discipline in vztraj- nosti. Novih načinov komuniciranja se učimo z izkustvenim učenjem. Izkustveno učenje je učenje z delovanjem. Teoretično je to krogotok štirih stopenj: Manj pomembno je, na kateri od teh stopenj ali točk začnemo proces učenja, pomembneje je, da gremo skozi ves pro- ces. Učenje je proces spreminjanja osebno- sti, ravnanj, spretnosti, na podlagi izkušenj. Komuniciranja se ne moremo učiti sami; aktivno lahko eksperimentiramo le v sode- lovanju z drugimi ljudmi. Na zahodu se je razvilo v zadnjih letih več izobraževalnih programov, s katerimi skušajo pospešiti učenje komuniciranja. Pri nas že dalj časa potekajo treningi za izboljšanje komunicira- nja za učitelje, za vodilne delavce, pa tudi za komercialiste in druge poklice. Potrebo SPREJMITE DEJSTVO, DA SE POMEN VAŠIH BESED IZRAŽA V ODGOVORU SOGOVORNIKA IN NE V TEM, KAR STE VI MISLILI, KO STE JIH IZREKLI. AKTIVNO EKSPERIMENTIRANJE KONKRETNA IZKUŠNJA ABSTRAKTNA KONCEPTUALIZACIJA 54 G. V. 1/92 RAZM IŠ LJ UJOČ E OPAZOVANJE po takšnih programih vse bolj zaznavamo v izobraževanju odraslih skoraj pri vseh poklicnih skupinah. Umetnost komunicira- nja je ključ do uspeha v politiki, poslovnem svetu, izobraževanju, pa tudi v družini. HOW TO COMMUNICATE? Summary FACE THE FACT THAT THE SIGNIFICANCE OF YOUR WORDS IS REFLECTED IN THE ANSWER OF THE PERSON YOU ARE COMMU- NICATING WITH AND NOT IN THAT WHAT YOU WERE THINKING WHEN YOU UTTERED THEM . Communication is the most important precondi- tion for successful cooperation with people. Com- munication can only be developed in the condi- tions of mutual consideration and respect. It maintains and creates good relations between people and it also conveys messages. A message is sent to a receiver by a sender through a "channel". ln its way, it meets with several disturbances so it is only theoretically possible that the received message would equal the emitted one. The cause of disturbances may lie with the sender himself (nervousness, psychic condition), with the environment (acoustics, light) or with the receiver (attention, interest, preliminary knowledge .. . ). We have to pay special attention to all three sources of disturbance because they are interconnected. A broad range of disturban- ces which have their source in emotional and psychic inhibitions is often overlooked. The recei- ver is the aim of communication so it is of utmost importance how he perceives the message. There are severa! ways of communication known; mass communication, communication through media, interpersonal communication, ver- bal and nonverbal communication. Beside verbal communication, nonverbal com- munication plays a very important role in interper- sonal communication. Namely, only 7% of the message is conveyed by words, 38% by the pi teh and timbre of the voice, and even 55% are represented by the look, the position of one's shoulders, the breathing rate .... Verbal and non- verbal communication should be in harmony. Consequently, communication is performed on severa! levels. On the one side, it conveys mes- sages yet on the other si de it is of social-emotional nature. The latter reflects psychic condition and the relation between the reporter and the recipient and comes to its greatest expression at the first meeting, when the first impression of the person one is communicating with is formed . Communication can be called effective when the message of the sender is interpreted by the recipient identically with the intentions of the former. It often occurs that communication is ineffective. The reason for that may be in the lack of confidence between communicating persons. Communication can only be successfully conti- nued if back information is being registered and the perspective of the person one is communica- ting with is tried to be comprehended . Two-way communication is based on four basic skills, which can be improved by experience and train- ing: - putting questions, - active listening, - the observing and understanding of nonver- bal material which conveys the feelings being behind the answers, - intelligent responses for the checking of suppositions. One learns the communication skill already during one's early childhood, at first from their parents. The first examples have the greatest influence on communication ways. It is not an easy task at all to learn how to communicate in a really grown up manner. Communication cannot be changed unless one changes himself. VIRI 1. Zvonarevič Mladen: Socialna psihologija, Škalska knjiga, Zagreb, 1976. 2. Tennant Mark: Psychology and Adult Learn- ing, Routledge, London and New York, 1988. 3. Greene Richard; Nova spoznanja v sporazu- mevanju, gradivo za seminar, Ljubljana, 1991 . 4. Pease Allan: Govorica telesa, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986. 5. Tanja Lamovec : Spretnosti v medosebnih odnosih . Center Repu!:llike Slovenije za produktiv- nost dela, Ljubljana, 1991 . G. v_ 1/92 55 GDK: 931 :681.4 Mnenja revirnih gozdarjev o svojem delu Hrvoje ORŠANIČ* l . UVOD Kot prispevek k posvetovanju ZDIT-a na temo »Delo gozdarja v revirju« smo izvedli krajšo anketo med revirnimi gozdarji breži- škega gozdnega gospodarstva s ciljem, da z analizo odgovorov »iz prve roke" posku- šamo pridobiti podobo dela revirnih gozdar- jev na terenu in njihova mnenja o nekaterih odprtih vprašanjih . Na gozdnem gospodarstvu je trenutno zaposlenih 25 revirnih gozdarjev (24 in 1 pripravnik). Njihova povprečna starost je 34 let, povprečna velikost revirja pa je okoli 2500 ha. Povprečno število delovnih let v revirju je dokaj nizko, tudi zaradi organiza- cijskih sprememb gozdarske službe, ki so bile izvedene letos in so zajele tudi spremi- njanje mej in s tem velikosti gozdnega re vi rja. Anketa je obsegala 15 vprašanj, odgovori pa so, kar je razumljivo, odraz specifičnih razmer in odnosov v gozdnogospodarskem območju, kakor tudi posledica že izvedenih prilagoditev na že znana določila prihodnje gozdarske zakolilodaje . Zato je potrebno odgovore in njihovo analizo omejiti le na meje brežiškega gozdnogospodarskega območja in prilagoditi trenutku, v katerem živimo. Ker smo želeli subjektivne in predvsem odkrite odgovore revirnih gozdarjev, je bila anketa anonimna. Odgovore je poslalo 23 revirnih gozdarjev ali 92% anketirancev. Večina anketnih vprašanj je bila po si- stemu obkrožanja »da", )> ne«, na tri vpra- šanja pa je bilo potrebno odgovoriti z bese- dami. * H. 0 ., dipl. inž. gozd ., Gozdno gospodarstvo Brežice, 68250 Brežice, Bratov Milavcev 61, Slo- venija 56 G. V. 1192 2. ANKETA, ODGOVORI IN KOMENTARJI K ODGOVOROM 1. Kolikšna površina revirja je po tvojem mnenju optimalna za dobro delo z gozdovi - ocenite na osnovi SPECIFIKE LAST- NEGA REV/RJA in z novo zakonodajo PREDVIDENIH DEL revirnega gozdarja v revirju: - ocene so se gibale med 1500-2500 ha (v povprečju 1800 ha) lz odgovorov zaključujemo, da je »pred- pisana" površina revirja 2500 ha za Slove- nijo, po mnenju revirnih gozdarjev, previso- ka. Svoje mnenje zagovarjajo z izredno razdrobljenostjo zasebne gozdne posesti in z velikim številom lastnikov gozdov, kar zmanjšuje pregled nad dogajanji v revirju . V območju v veliki večini prevladujejo za- sebni gozdovi. 2. Kaj misliš, da je bolje ? a) v revirju imeti družbene in zasebne gozdove: 86 % b) revirje oblikovati po lastništvu : 14% V odgovorih se jasno vidi posledica prejš- nje delitve revirjev po lastništvu. Prevlado- valo je mnenje, da je delo v zasebnih gozdovih, predvsem zaradi odkupa, zahtev- nejše od dela v družbenih in od tod je izviralo dosti nasprotij. Trenutno imamo revirje oblikovane tako, .da vsebujejo oba sektorja lastništva. 3. V kolikšni meri je bila pri dnevnem delu zastopana gozdarska stroka v prejšnji organizacijski obliki gozdarstva ? a) dovolj : 22% b) premalo: 78 % c) preveč : O% Nekaj anketirancev je pripisala, da je zastopanost stroke pri delu v veliki meri odvisna od zainteresiranosti posameznika . Vsekakor pa gre pripisati tako visok odsto- tek odgovora »b« obremenjenosti revirnih gozdarjev s samoupravo , težavami pri pro- cesu pridobivanja, odkupu, odnosih s proiz- vodnimi delavci in podobno, kar je odvze- mala čas in zmanjševalo voljo do podrob- nejšega strokovnega dela. 4. Ali ocenjuješ, da bi tako imenovano svetovanje lastnikom gozdov (namesto ob- veznega odkazila) v tvojem revirju lahko zaživelo v pravem pomenu besede? a) da : 18% b) ne:82% . Revirni gozdarji se predvsem bojijo, da b1 svetovanje pomenilo ogromno vloženega truda okoli lastnikov gozdov in premalo konkretnih rezultatov. Ugotavljajo tudi slabo zain~eresiranost lastnikov za nasvete go- zdaqa, ker je njihova gozdna posest razme- roma majhna (marsikje lastniki niti ne vejo za točne meje svojih gozdnih parcel). V območju imamo 24.912 gozdnih posestni- kov s 66.720 parcelami. Površina zasebnih gozdov je 49.351 hektarjev. 5. Ali smatraš, da bi moral biti revirni gozdar obenem tudi lovec in bi moral biti lov sestavni del delovnih nalog revimega gozdarja? a) da : 30% b) ne : 70% Marsikje v Evropi imajo revirni gozdarji v razvidu del in nalog določen tudi lov - z o?~ez.nim odstrelom predvsem rastlinojede d~vJadl. Zaradi tega imajo revirni gozdarji, k1 nimajo lovske žilice, pri delu težave - vendar se morajo temu podrediti . V prihod- nje bo potrebno temu vprašanju posvetiti več pozornosti, kljub prevladujočemu od- klonilnemu mnenju revirnih. ~· Kolikšen je, pri novi organiziranosti, vpliV lastnika na odkazilo v lastnem gozdu (kadar sodeluje pri odkazilu) v primerjavi s prejšnjo organiziranostjo? a) večji : 32 % b) manjši : 9% c) isti : 59% Medvrstično vprašanje je, koliko so pri- pravljeni lastniki gozdnih parcel sprejeti kompromis med določili strokovnega go- spodarjenja z gozdovi in lastnimi željami oziroma potrebami. Ponovno se izpostavlja posledica razdrobljenosti in s tem slaba zainteresiranost lastnikov gozdov za stro- kovna določila pri gospodarjenju z njihovimi gozdovi. 7. Ali pri svojem delu v revirju pogrešaš možnost »Odkupa«, kot je to bilo prej? a) da: 9% b) ne: 91% 8. Kaj te pn delu v revirju najbolj moti? a) v OS: Odgovori so bili pisni. Najbolj so nezadovoljni, po njihovem mnenju, s previsokimi etati v družbenih gozdovih, pre- malo imajo časa za odkazilo, slabo je vzdrževanje gozdnih prometnic, neurejeno je stanje z lovstvom, neurejena in neustre- zna je kaznovalna politika pri tatvinah lesa, pogrešajo opremljenost z gozdarskimi me- rilnimi inštrumenti, pogrešajo možnost izo- braževanja (seminarje za revirne gozdarje), pogrešajo službena vozila. b) v ZS: Najbolj so nezadovoljni, kar je tudi pričakovati, zaradi opustitve obve- znega odkazila. Moti jih drobna posest, nezainteresiranost lastnikov, čutijo nemoč ob nestrokovnem ravnanju lastnikov v svo- jih gozdovih, pogrešajo službena vozila in podobno . 9. Ali meniš, da je tvoj vpliv na gozdove v revirju po novi organiziranosti dovolj velik, da zagotavlja razvoj sestojev po strokovnih določilih? v OS : a) da: 95% b) ne: 5% v ZS: a) da : 24% b) ne: 76% 1 O. Katera opravila, ki jih zdaj opravljaš, imaš za nepotrebna ? Skoraj vsi menijo, da je naknadno iskanje in ugotavljanje črnih sečenj - še posebej manjših količin, nepotrebno, ker nima pra- vega kazenskega ali kakšnega drugega učinka. 11) Katera opravila meniš, da bi moral opravljati, pa niso predvidena z zakonoda- jo? Prevladujejo odgovori, oziroma želje, da bi kot revirni gozdarji bolj sodelovali pri odločitvah o posegih v prostor, pogrešajo pa tudi večji nadzor nad prevozi in skladi- ščenjem iglavcev. Ponovno izpostavljajo potrebo po večjem vplivu na dogajanja v zs. 12. Ali predvidevaš, da bodo odnosi z izvajalci del na takšni ravni, da bodo goji- G. V. 1/92 57 tvena dela in sečnja v OS izvedeni bolje kot pri prejšnji organiziranosti? a) da: 52% b) ne : 48% Glede na to, da novi odnosi še vedno niso zaživeli v pravem pomenu, je neodloč­ nost in opreznost, ki izvira iz odgovorov, razumljiva. 13. Ali te kakorkoli moti delovanje odku- povalcev iz TOK-a v tvojem revirju? a) da : 52% b) ne: 48% Vprašanje bi lahko povezali z vprašanjem št. 7 . Ker je TOK predviden za preobrazbo v zadrugo, ki bo imela izrazito profitno usmeritev, in sodeč po dosedanjih izkuš- njah revirnih gozdarjev z odkupovalci, bo te odnose potrebno urediti s predpisi, da ne bi bilo nesporazumov. To dokazujejo tudi odgovori na anketno vprašanje. 14. Ali pogrešaš znanja iz socioloških, pedagoških in psiholoških ved pri stikih z lastniki gozdov in drugimi v revirju? a) da : 41% b) ne: 59% Sorazmerno visok odstotek odgovorov z »da« pomeni , da 1majo revirni gozdarji pri stikih z lastniki in drugimi osebami v revirju pogosto težave, nemalokrat zaradi nenad- nih sprememb v odnosih z lastniki, kot posledicami politizacije stroke . Predvideva- mo, da se bodo stiki z raznimi obiskovalci in lastniki gozdov še okrepili tako po količini kot po kvaliteti, zato bo potrebno v prihodnje izobraziti revirne gozdarje tudi v tem. GDK: 931 :681.4 15. Ali meniš, da si o poteku sprememb gozdarske zakonodaje dovolj obveščen ? a) da: 17% b) ne: 83% Obveščenost je bila vsekakor boljša, do- kler je izhajal Bilten gozdnega gospodar- stva, ki smo ga iz finančnih razlogov začas­ no nehali tiskati, zato visok odstotek odgo- vorov z "ne'' ni presenetljiv. Obveščenost pa je tudi v tesni zvezi z zanimanjem za določeno stvar, zato bodo revirni gozdarji morali sami bolj poskrbeti za svojo obveš- čenost. 3. SKLEP Odgovori na anketna vprašanja nakazu- jejo problematiko prehodnega obdobja v nove odnose, ki rešujejo nekatere nerešene odnose iz preteklosti, ustvarjajo pa nova vprašanja in dileme. Dejstvo je, da je v gozdarskem strokovnem smislu trenutno najbolj kritičen zasebni sektor- zaradi spo- rov in nerazumevanja bistva odkazila in gozdarstva sploh. Vsa dogajanja v družbi , če ne neposredno, pa posredno, vplivajo na delo revirnega gozdarja v svojem revirju. Zato je podoba slovenskega gozda v mno- gočem odraz družbenih razmer. Gozdarji moramo, če ne zaradi drugega, pa zaradi nekega gozdarskega kodeksa, izboriti v družbi boljši status, kot pa ga imamo zdaj in katerega posledice tudi čutimo. Začnimo z dobrim delom v revirju. Razmišljanje o realnih možnostih za uspešno delo gozdarja v revirju Arne KOZINA* Tema posvetovanja je nesporno zelo ak- tualna in pomembna. Zato je prav, da se je temu primerno tudi lotimo. Naslovi glav- nih referatov so obljubljali zgolj reprizo w A. K .. dipl. inž. gozd ., Gozdno gospodarstvo Postojna. 66230 Postojna, Vojkova 9, Slovenija 58 G. v. 1/92 klasičnega repertoarja na temo gozd- nogojitvenega načrtovanja. Zato so v splo- šnem razprave tudi tokrat ostale v varnih vodah visoke strokovnosti in tako previdno obšle delikatno temo, kot tudi povsem dolo- čene probleme, ki spremljajo delo gozdarja v revirju. Prav to delo namreč ta trenutek še vedno povsem visi v zraku. Pa ne zato, ker je bilo sporno gozdarsko načrtovanje! Bolj zato, ker stroka doslej še ni hotela (ali ni bila sposobna!) sestopiti z visokega pie- de stala in družbi okrog sebe dopovedati smiselnost in potrebnost obstoja gozdarske službe in posebej dela revirnega gozdarja. Delo revirnega gozdarja je nesporno zelo odgovorno. Predvsem pa je od vseh stro- kovnih del v gozdarstvu najbolj izpostav- ljeno kritičnemu preverjanju, nasprotova- njem in celo težnjam po njegovem ukinjanju (odkazilo). V zdaj popularnem vojaškem žargonu bi rekel, da revirni gozdar bije boj v pNi bojni liniji. Toda čemu vojna - in čemu revirni gozdar na tako izpostavljenem mestu?! O tem želim ponuditi v razmislek nekaj kritičnih misli, ki neposredno zadevajo delo revirnega gozd arja in položaj, v katerem je. Gozdarska služba ima v vsej svoji zgodo- vini zelo pragmatično nalogo: očuvati gozd pred človekom (tudi lastnikom samim !) in ga po možnosti vzgojiti v optimalno zgrad- bo, ki jo omogoča dano rastišče. V takšni (idealni?!) obliki je gozd trajno zavarovan pred človekom (lastnikom), hkrati pa so maksimalno izrabljene možnosti za njegovo trajno izkoriščanje (tudi lesa). Potrebo po zavarovanju gozdov pred člo­ vekom si niso izmislili gozdarji (pa tudi ne boljševiki!). Do nje se je človeštvo dokopala na osnovi tragičnih izkušenj, saj je izginja- nje gozdov v preteklosti povzročilo celo propad cvetočih civilizacij. Vendar mislim, da vsaj gozdarje ni po- trebno strašiti z možnostjo ponovne katakli- zme. Vsi namreč vejo, da uničeval ni procesi ne potekajo tako hitro. Zakaj bi torej prav oni morali nekaj storiti? ln prav okrog tega ,,vedenja(( se suče vprašanje strokovne etike. V glavnem vsi vemo, da je strokovno gledano v gozdu precej stvari hudo narobe. Uničevalni procesi napredujejo, odpornost ekosistemov se manjša, nekoč zmerno po- seganje v sestoje postaja za njihov prihod- nji razvoj vse očitnejše breme. Pritisk na gozd, poleg močno načete naravne moči gozda, zaplete zadevo še gozdu neprijazna nadgradnja- preobsežna lesna industrija, eksistenčno šibki lastniki, izredno neugodna lastniška posest idr. ln v tem strokovno-organizacijskem kaosu poteka »bojna linija neposrednega proizvajalca" v gozdarski stroki- revirnega gozdarja! Ali resnično potrebuje še kakšne nauke in jalova leporečja? Tvorna vključitev revirnega gozdarja v razumno gozdno gospodarjenje ni možna brez odločilnih ukrepov za obvladovanje tega strokovnega in organizacijskega kao- sa. Ob tem želim še posebej poudariti, da ne gre za nikakršna nova spoznanja, mar- več zgolj za smiselno ureditev znanih raz- merij med stroko in zakonom. Gledano z vidika dela revirnega gozdarja, gre pri tem za naslednje: - dobiti bi morali uporaben zakon o gozdovih, ki bi odločno prepovedal gozdu škodljiva ravnanja; - na osnovi perspektivnega razvoja go- zda in gozdarstva (družbena odločitev!), bi morala biti natančno določena vloga stro- ke. S to družbeno odločitvijo bi bile dane družbene osnove za določanje gozd- nogospodarskih ciljev; - družbeno potrjeni gozdarski cilji na- kazujejo potrebne ukrepe (akumuliranje pri- rastka, vlaganja). Načrtovani ukrepi morajo prek različnih nivojev načrtovanja v ne- dvoumni obliki priti do njihovega izvajalca - revirnega gozdarja. Znotraj okvirov tako načrtovanih posegov v sestoje in dopustnih zakonskih določil bi moralo biti določeno odločanje revirnega gozdarja - v odnosu do zahtev lastnika, kmečke stranke ali gozdnega gospodar- stva. Revirni gozdar bi moral predvsem postati veren izvajalec načrtovanih ukrepov in do- govorjene gozdarske politike. Pri svojem delu je namreč praviloma izpostavljen močno iznakaženim kratkoročnim intere- som lastnika. Ti pa so, že po svoji naravi (poseg v ekosistem !) v načelnem nasprolju s potrebami razvoja gozdnega ekosistema. Podrejanje tem interesom zato praviloma izključuje ustrezno strokovno ravnanje z gozdom, kar vodi v različne oblike njegove razgradnje. V takšnem položaju revirni go- zdar svojega strokovnega dela ne more opravljati. Spremeni se v slepo orodje last- nika. To pa postavlja pod vprašaj njegovo potrebnost v revirju nasploh. Osnovno orodje pri delu revirnega go- G. V. 1/92 59 zdarja, in najpomembnejše, je odkazilno kladivo. Z njim ne ponižuje lastnika, marveč označuje drevje, ki ga gozd pri svojem progresivnem razvoju lahko pogreši. Takšnega drevja je v gozdu praviloma zelo malo. Pomembna je odločitev, katera so tista maloštevilna drevesa, ki jih brez škode lahko iz gozda vzamemo. ln ker pač ni vseeno, če se takšna drevesa zamenjajo z drugimi, je treba drevesa ustrezno označiti. Temu namenu je doslej povsem ustrezalo odkazilno kladivo, kar pa seveda ni razlog, da bi drevje ne označevali drugače. O delu revirnega gozdarja bi seveda lahko še veliko govorili - več kot smo si danes vzeli časa. Od tega, kaj vse naj dela, pa o tem, kako bo za delo usposobljen, sposoben, motiviran in voden. Za akadem- ske razprave o tem bo verjetno še prilož- nost, ne vem pa, če se zavedamo, da takrat morda ne bo več revirnega gozdarja. Kajti GDK: 681.4:624.3 prav zdaj, ko še vedno krpama improvizi- rani gozdarski zakon, ki naj uredi tudi za- konske pristojnosti revirnega gozdarja, mo- ramo nekaterim veljakom kmecke stranke, pa tudi kakšnemu spravljivemu gozdarju, še vedno dopovedovati osnovne po- stavke strokovnega ravnanja z gozdom. Dokler pa se obstoj in padec gozdarskega zakona v naši družbi še vedno suče okrog odkazila (ali pa označevanja), je modrova- nje o liku in delu revirnega gozdarja zgolj jalovo sprenevedanje. Končam naj z naslednjo ugotovitvijo: Ko bo Slovencem enkrat jasno, da hočejo zdrav, produktiven gozd, bodo zahtevali odločen zakon in učinkovito gozdarsko slu- žbo. Če pa se bodo kdaj dokopali do tega, se revirnemu gozdarju ne bo več treba bojevati v >>prvi bojni liniji«. Vodila ga bo stroka, podpirala pa ,,volja ljudstva'' prek učinkovitega zakona o gozdovih. Revirni gozdar in detajlni informacijski sistem O modernem >>dnevniku« revirnega gozdarja Franc FERLIN* Detajl na informacija o razvoju sestojev, o raznih dogodkih, različnih motnjah, raz- vojnih procesih, zdravstvenem stanju, goz- dnogojitvenih ukrepih itd. v posameznih sestojih, oddelkih, na večjih parcelah je pomemben sestavni del gozdnogojitvenega načrtovanja. Ima pretežno karakter t. i. »mehke<< informacije (kvalitativne), in se povezuje s t. i. >>trdo« (kvantitativno) informacijo. Na podlagi meritev, opazo- vanj in izkušenj sta lahko obe vrsti informa- cij prostorsko in časovno določeni . Veliko detajlnih informacij o gozdu je bilo v preteklosti izgubljenih ali pa je obležala v posameznih, čeprav vestno vodenih dnevnikih starejših revirnih gozdarjev. Prav * Mag. F. F., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakul- teta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, Slovenija 60 G. V. 1/92 časovno določene in prostorsko laci- rane (kartne) informacije o razvoju sesto- jev, gojitvenem ukrepanju, sečnjah v prete- klosti itd. so izrednega pomena za uspešno delo z gozdom in nadaljnje uspešno usmer- janje njegovega razvoja - so neobhoden načrtovalni pripomoček. S tem je povezana izdelava in vzpostavi- tev prilagojenega detajlnega informacij- skega sistema s tekstovno, podatkovno in kartno bazo . Le-ta bi moral biti izdelan in preskušen na nekem konkretnem primeru - revirju, kar je pomembna in razmeroma zahtevna naloga. Takšen informacijski si- stem za gozdnogojitveni detajl razvijajo npr. Švicarji in mu posvečajo veliko pozornosti. Gre za projekt, ki se bo verjetno zaključil z doktorsko disertacijo. Vodenje takega detajlnega informacij- skega sistema je odgovorna naloga in dolžnost tistega, ki je v stalnem stiku z gozdom, ki usmerja njegov razvoj, ga spremlja in opazuje ter se ob njem uči in spopolnjuje. To pa je vsekakor revirni go- zdar (skupaj z lastnikom gozda). Le-ta ure- jeno, nedvoumno in vsakomur dostopno, predvsem pa sprotno in trajno v računalnik zapisuje posamezne informacije, brez do- datne izgube časa na terenu. Zbiranje tovr- stnih informacij, ki same po sebi izvirajo iz genetike populacij, omogoča gledanje na gozd kot na proces; so v bistvu posnetek nekega procesa, ki ga človek zaznava z meritvami, opazovanjem in s svojo intuicijo. Revirnemu gozdarju je tako pojmovani gozd delovni in raziskovalni laboratorij. Tak detajlni informacijski sistem bi pred- stavljal resnično kvalitetno podlago za sin- tezo pomembnih informacij na višjih nivojih načrtovanja. Kvaliteti takšne čiste informa- cije bi lahko popolnoma zaupali, s tem pa bi bistveno povečali kakovost gozdnogo- spodarskega načrtovanja. Z vzpostavitvijo takega informacijskega sistema bi pravza- prav odpadla potreba po podrobnem uredi- tvenem načrtovanju, ki ga danes večinoma opravljajo tisti, ki za to nimajo dovolj prak- tičnih izkušenj (niso revirni gozdarji), ozi- roma stanje gozda preslabo poznajo. Togo uresničevanje takega načrtovanja pa je že imelo veliko negativnih posledic. Potrebna bi bila seveda dodatna splošna in posebna izobrazba revirnega gozdarja za delo z osebnim računalnikom. Uvajanje računalniških orodij namreč ne bi omogo- GDK: 923.4 čalo le zbiranja, shranjevanfa (ohranjanja) in sinteze informacij, temveč bi pomenilo tudi časovno racionalizacijo pri vsakdanjem delu; več časa bi ostalo za gozd. Bojazen za izgubo informacij (razpad informacij- skega sistema) je tu ob primernem načinu arhiviranja seveda popolnoma odveč. Pri tem je zelo pomembna tudi kontinui- teta informacij, ki je bila v našem prostoru že tolikokrat prekinjena (npr. za dinarski gozd: začetek z dr. Hufnaglom, prek nač­ rtov med obema vojnama, do povojnih ureditvenih načrtov). Kontinuiteta se je iz- gubljala, z njo tudi veliko ključnih informacij. Le-te so bile tudi preveč obremenjene (ve- zane) na določene v času spremenljive sisteme gospodarjenja. Danes pa potrebu- jemo neobremenjeno informacijo o gozdu kot procesu. Velikokrat sicer >>ponosno« priznavamo, da o gozdu kot procesu in o njegovem preteklem razvoju ne vemo nič (ali le malo), lahko pa bi vedeli mnogo več, če ne bi izgubili o njem toliko dragocenih, nekdaj morda nepomembnih informacij. Kronologija vseh vrst informacij je moderna gozdna kronika in je torej izrednega po- mena ter je pravzaprav gozdarjev moderni »informacijski dnevnik«, ki naj bi zame- njal nekdanji (opuščeni) dnevnik revirnega gozda rja. Izdelava in vzpostavitev detajlnega infor- macijskega sistema je torej zelo pomembna prihodnja naloga, o kateri bi čimprej kazalo razmišljati in pri ministrstvu takšen projekt tudi financirati. Delo revirnega gozdarja v zasebnih gozdovih Jože PAPEŽ* Ker še ne vemo, kakšna bo vsebina Zakona o gozdovih, sta pred nami dve opciji: - predlog ministrstva, da naj bo z zako- nom določeno, da je gozdnogojitveno načr- • Mag. J. P .• dipl. inž. gozd., Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, 65220 Tolmin, Brunov dre- vored 13, Slovenija tovanje obvezno za vse gozdove in s tem tudi označitev drevja za posek; - predlog SKZ- LS, da naj gozdnogojit- veno načrtovanje v zasebnem sektorju si- cer bo, vendar brez označevanja drevja za posek, obvezno pa naj bi bilo le izvajanje preventivnih varstvenih sečenj in varstvenih gojitvenih del. G. V. 1/92 61 Kakšno bo delo revirnega gozdarja, če bo sprejet predlog ministrstva, je že prika- zano v referatih, zato bom skušal predvideti delo revirnega gozdarja v za stroko bi- stveno drugačnih družbenih razmerah . Pri tem moramo upoštevati naslednja za nas nova dejstva: - Zasebna lastnina je sveta stvar. - Štiri specifične pravice lastnikov zem- ljišč so: · pravica do uporabe, vendar z določe­ nimi omejitvami, ki jih predpiše država; · pravica do vseh donosov in koristi ; · pravica do prenosa lastništva (prodaja, darovanje) ; · pravica do spremembe namembnosti. - Država skrbi za blaginjo vseh, zato omejuje svobodo posameznikov. - Zasebna lastnina mora biti podrejena splošni rabi. - še ni razčiščeno, kje in kako poteka meja med zasebno koristjo in javnim intere- som. Pri upoštevanju prej navedenih dejstev je jasno, da bomo gozdarji skrbeli pred- vsem za zaščito javnega interesa. Javni interes bi tako zagotavljali s strokovnim svetovanjem lastnikom gozdov in z nadzo- rom nad izvajanjem zakonov z ekološkega vidika. Za strokovno svetovanje bi veljalo: - gozdnogojitveno načrtovanje; - informacije s področja pridobivanja le- sa; informacije o stanju na tržišču z lesom; - organizacija različnih predavanj. Ohranjanje okolja bi zagotovili z nadzo- GDK: 681.4 rom izvajanja naslednjih zakonskih predpi- sov : - zakon o varstvu okolja, - zakon o gozdovih , - zakon o lovu, - zakon o ribolovu, - zakon o varstvu rastlin in živali , - občinski odloki o nabiranju postranskih gozdnih proizvodov, - občinski odloki o odlaganju komunal- nih odpadkov. Slovenija je zelo raznolika, zato bo te- žišče dela v posameznih revirjih različno. V revirjih, v katerih je za lastnika dohodek iz gozda pomembna postavka, bo poudarek na svetovanju. V revirjih , ki so obremenjeni z rekreacijo, nabiranjem postranskih gozd- nih proizvodov, onesnaževanjem, preveliko številčnostjo divjadi in veliko požarno ogro- ženostjo gozdov, bo poudarek na nadzoru gozdov in izvajanju zakonskih predpisov. Različna vsebina dela bo pomemben dejavnik pri določanju velikosti revirja, ver- jetno pa bo narekovala tudi različen delovni čas, kajti nadzor je še posebno pomemben v popoldanskem času in ob sobotah in nedeljah. če · gozdarji ne bomo več obremenjeni s pridobivanjem lesa, bomo morali prepričati javnost, da smo v gozdnatem okolju spo- sobni opravljati tudi naloge, ki jih do zdaj nismo. Vendar le z dodatnim izobraževa- njem s področja obrobnih strok in s tem povezane zakonodaje. Skratka, če bomo postali interdisciplinarni, nas bo družba sprejela in potrebovala. Nekaj misli o mojih izkušnjah pri delu v revirju Anton JEZNIK* Ko mi je bilo naloženo, naj se pripravim za ko referat o delu revirnega gozdarja, sem veliko razmišljal, kaj naj povem gozdarjem. • A. J ., inž. gozd., 62367 Vuzenica, Spodnji trg 95a, Slovenija 62 G. v. 1/92 Mi gozdarji si zelo radi sami med seboj dopovedujemo, kaj bi bilo prav, kaj bi morali delati in kakšen mora biti gozd. Ne znamo ali pa zaradi naše narave dela ne moremo ob pravem času in na pravem mestu dovolj učinkovito prikazati problema- tike gozdarske stroke drugim. Gozd, ki je naravna tvorba, niti ne potre- buje gospodarja. Ker pa gospodar potre- buje gozd, mora le-ta biti tako naravnan, da zna do potankosti prisluhniti simfoniji gozda. Osnova za vstop v ta orkester je danost, posluh gozdarja, ki se plemeniti z znanjem. Osnovno znanje je nujno po- trebno nenehno izpopolnjevati z opazova- njem razvoja gozda, ugotavljanjem napak, meditiranjem v gozdu o gozdu in z neneh- nim iskanjem bdljših rešitev. Imeti srečo pri izbiri takšnega gozdarja, pomeni za gozd in lastnika tisto, kar si vsak dober gospodar želi. Takšnega sodelavca si tudi ne želi zamenjati. Sem 30 let revirni gozdar v revlrju Primož na Pohorju - Gozdarstvo Radlje. Velikost revirja se v teh letih ni bistveno spreminjala; le da sem prvih 15 let delo opravljal v obeh sektorjih lastništva, pozneje samo v družbe- nem. Izhajam iz družine pohorskega gozdnega posestnika. Zato mi je dobro poznano go- zdarjenje v obeh sektorjih. Velikost revirja Primož je 1400 ha, letni etat znaša 8500 m3 , lesna zaloga 320m3/ ha, letni obseg gojitvenih del 500 delovnih dni. V času mojega dela v revirju je bilo zgrajenih okrog 60 km gozdnih cest. Nimam namena podajati opisa dela revir- nega gozdarja. Želim pa poudariti nekaj značilnosti - lastnosti, ki naj bi jih imel revirni gozdar: 1. Danost -to je najverjetneje tisto, kar nas je vodilo v ta poklic. Ni mi dano, da bi pisal ali pel - mi je pa dano, da znam prisluhniti življenju gozda. 2. Znanje- sama danost brez znanja še nič ne pomeni. Gozdar pri delu v gozdu nikoli nima dovolj znanja. Kljub izkušnjam in pridobljenemu znanju nastajajo večkrat nerešljivi problemi. 3. Stalnost revirr'l'ega gozdarja v določe­ nem revirju ima velik pomen. Kar nekaj let traja, da ga dobro spoznaš. Tudi ljudje te tedaj sprejmejo za svojega in je delo mnogo lažje. Stalnost pomeni tudi racionalnost. Ni potrebno vedno znova spoznavati posest- nih mej, spravilnih možnosti; da o spozna- vanju sestojev sploh ne govorim. Pogoste menjave so samo v škodo gozdu. Stalnost tudi daje pogoje za ugotavljanje uspešnosti gozdarjevega dela. 4. Strpnost naj bi bila posebna vrlina gozdarja in tudi gospodarja. Na primer: enodobni sestoj v optimalni fazi, primerno preredčen, ne nudi spre- memb v delovni dobi gozdarja ali lastništva enega gospodarja. Pri tem je potrebno veliko odpovedovanja. 5. Samostojnost dela revirnega gozdarja je zaupanje in hkrati priznanje. Če je go- zdarska stroka priznana in če naj gozd optimalno zadovoljuje vse funkcije gozda, potem moramo kar najbolj upoš!evati kon- kretno strokovno delo v gozdu. Zal pa smo danes »logarji« ali če hočete »Štemplavci'' najmanj potrebni v gozdu. Vse kar leti slabega na nas gozdarje, je bilo do zdaj s predpisi urejeno. Razlike so nastajale le zaradi medčloveških odnosov. 6. Celovitost gospodarjenja je najbolj smotrna in hkrati uspešna oblika dela v revirju. Načrtovanje in izvajanje načrtovanega strokovnega dela, sodelovanje pri izvajanju vseh načrtovanih in strokovno pripravljenih ukrepov je nerazdružljivo delo gozdarja. Gozdarju je s tem dana možnost sprot- nega analiziranja strokovnega dela. Prav tako pa tudi kontrola izvajanja načrtovanih ukrepov. Tudi to je racionalizacija. 7. Administracija - gozdarji operativci smo povečini ljudje, ki zelo neradi veliko pišemo. Bojim se, da prihaja čas, ko bo potrebno več uradovati in bo ob povečanju revirjev ostalo malo časa za strokovno delo v gozdu. Načelno delo pa ne daje konkret- nih rezultatov pri sonaravnem gospodarje- nju z gozdom. Že pri sedanji velikosti revirja nikoli ne zmanjka dela. Mojih 30 let dela v revirju Primož na Pohorju je nenapisana knjiga uspehov in tudi napak. Pomeni mi življenjsko delo, ki bo po mojem zaključku aktivnega dela v revirju pustilo sledove gospodarjenja v go- zdu, ki je na strokovni ravni. G. V. 1/92 63 GDK: 681.4:923.4:624.3:311 Ugotovitve in sklepi posvetovanja Delo gozdarja v revirju Ugotovitve - Delo revirnega gozdarja je zelo kom- pleksno in odgovorno. Uspešno je lahko samo celovito delo z gozdom. - Delo revirnega gozdarja je zelo izpo- stavljeno kritičnemu preverjanju javnosti, zato je od dela revirnih gozdarjev zelo odvisen ugled stroke. - Vsa dela v gozdu: gojitve na, dela pri pridobivanju lesa, gradnji prometnic idr. moramo skrbno načrtovati, vse dejavnosti pa podrediti ekosistemski naravi gozda in zahtevam krajine. - Gozdni revir je v slovenskem gozdar- stvu ''prainštitucija« . Njegovo rojstvo sega v čase, ko je gozdarstvo spoznalo, da industrijska organizacija v naravovarstveno razviti družbi za gozdarstvo ni sprejemljiva. - V vse bolj obremenjenem okolju mo- ramo z gozdarsko operativo zagotoviti si- stematično in sodobno spremljanje (monito- ring) vseh dogodkov v gozdu. To potrjuje nujnost teritorialne (revirne) organiziranosti gozdarstva. - Gojitvene načrtovanje z odkazilom je osrednja strokovna dejavnost v gozdarstvu. Brez te dejavnosti ni strokovnega dela z gozdom. - Kljub temu, da začetki izdelave gozd- nogojitvenih načrtov sežejo v petdeseta leta, gozdnogojrtveno načrtovanje v zaseb- nih gozdovih marsikje še ni zaživelo . - Večina revirnih gozdarjev je prepri- čana v potrebnost in koristnost gozdnogojit- venega načrtovanja. - Gozdnogojitvene načrte je treba izde- lovati timsko. Načrtovanje je treba posodo- biti - z vključitvijo računalniške obdelave. - V zasebnih gozdovih ima revirni qo- 64 G. V. 1/92 zdar vrsto posebnih nalog. Predvsem mora upoštevati eksistenčne zahteve kmetij, ki so bolj vezane na dohodek iz gozda. Po- sebno pozornost mora posvetiti vprašanju uspešne komunikacije z lastniki gozdov. - Odnos lastnikov gozdov do gozda in gozdarske stroke je zelo odvisen od veliko- sti gozdne posesti. - Več kot dve tretjini lastnikov gozdov meni, da bodo tudi v prihodnje potrebovali strokovno pomoč, največ pri odkazilu ter gradnji prometnic. - Optimalna velikost revirja je v pov- prečju približno 2000 ha. - Slovensko gozdarstvo potrebuje čim­ prej ustrezen zakon o gozdovih. - Brez zagotovljenih sredstev za gojit- vena dela v zasebnih gozdovih prihodnost zasebnih gozdov v Sloveniji ni gotova. Sklepi - Družbene spremembe prinašajo od- ločno zahtevo po večji kakovosti vsega tudi v gozdarstvu: vseh funkcij gozdov in dela vsakega posameznika pri delu z gozdom. Zlasti moramo: - trajno izpopolnjevati lastno znanje, - intenzivirati delo z gozdnim posestni- kom, - intenzivirati komuniciranje z javnostjo, - razvijati zadružne oblike pri delu z gozdom, - ohraniti gozdni revir kot inštitucijo or- ganiziranosti gozdarstva (gozdni revir pri- merne velikosti- približno 2000 ha), - izpopolniti načrtovanje in dosledno načrtovati vse dejavnosti v gozdarstvu; pri tem ima gozdnogojitveno načrtovanje še posebni pomen, - nadaljevati s prizadevanji , da Slovenci čim prej dobimo ustrezen zakon o gozdo- vih. Komisija za sklepe ps