Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman volja: Za celo leto predplačnn 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en meseo 1 gld. 40 kr. Y administraciji prejeman veljil: Za celo leto 12 gld., za pel leta 0 gld., za četrt lota 3 gld., za en meseo 1 gld. V Ljubljani na dom posiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številko veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semoniške ulico št. 2.
Naznanila (inserati) so sprejemajo in volja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., čo so tiska trikrat. Pri vočkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi so ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vrcdništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludno.
Štev. 39.
V Ljubljani, v petek 18. februvarija 1887.
Letnil*: XV
Win<lliorstov govor.
(Konec.)
Kdor bi se pa o tem hotel natančneje podučiti, temu bi priporočil, da naj bere poročilo, ki ga je sostavil naš tovariš baron Hyene o razpravah vojaške komisije državnega zbora. Kdor nima časa, tega dolgega poročila brati, bere naj govor prav tega poslanca, ki ga je imel v Vratislavi. Vse gospode, ki tukaj časnikarstvo zastopajo, pa prosim, da naj ukrenejo, da se bo tisti govor od besede do besede ponatisnil in se razdelil križem svetil. Nobeno razlaganje Vam ne bo stvari tako pojasnilo, kakor to. Jaz Vas opozorujem na oba dela, ker se je njun spisovatelj vdeležil vseh treh poslednjih vojsk, ker je bil več let član velikega generalštaba iu na vsak način več o tem razume, kakor pa tisti bahači, ki po nasprotniških listih kriče.
Še na nekaj moram Vas prav posebno opozoriti. Državni zbor se ne bo le zarad tega izvolil, da reši vojaške predloge; temveč se bo izvolil za tri leta, da izvrši vse, kar mu je po postavnem potu naloga. Vsi načrti, o kterih je govorjenje, pridejo pred bodoči državni zbor; ogromno je število nalog, ki ga čakajo.
Pred vsem se mu bo pa pečati z odpravo hudih izjemnih postav, ki nam niso na čast. Za tem se bo moral pečati s linančnimi zadevami, da tiste v red spravi in da določi tiste davke, ki bodo, na mojo žalost, potrebni za pokritje primanjkljejev, kteri bodo vsled pomnoženja vojaštva še zdatno večji postali. Pri teh razpravah stopili bodo zopet monopoli v prvo vrsto. O tem menda ne bo nihče dvomil, kdor je le količkaj čital minule razprave. Dandanes se sploh ugovarja, ker se ve, da so vo-lilci glede te točke najbolj občutljivi.
Toraj, gospoda moja, pozor, kdor noče monopolov ! Jako važne naloge čakajo nas na soeijalnem polji. Tu smo še le ledino preorali in nas naj-imenitueje delo še čaka. V centrumški stranki smo vse storili, kar je bilo v naši moči, da bi napravili postave, ktere bi delavcem težavni položaj zboljšale. Prav posebno smo pa še priporočali postavo na varstvo delavcev, ktera naj bi varovala žene in otroke, da bi se z delom ne preobkladali in ktera bi delavcu tudi toliko oddihljeja dovoljevala, da bi lahko Bogu služil in se nekoliko po-kratkočasil. Dosedaj nam naš trud ni obveljal, ker nismo dobili zadostne podpore. Vlada se jako počasi dalje pomika, stranke pa večinoma prav nič. Hrbot so nam pri tem naporu obrnili tudi narodno-liberalci, ktere je Bismark kot svoje ljubljence zopet pod svoje krilo vzel. Te naj si delavci ob volitvah posebno dobro zapazijo, če sedaj ne pride nič delavcem prijaznih mož v državni zbor, tudi v bodočem zboru ne bo sadu za delavce. Dalje smo se tudi za rokodelce prav toplo poganjali, kakor smo se le mogli, toda tudi tukaj gre iz ravno tistih vzrokov prav počasi. Rokodelci, kterim je na tem ležeče, da bi se njihove koristi v državnem zboru pospeševale, naj pomislijo, da morajo pri sedanjih volitvah take ljudi voliti, ki bodo pri volji ujihove koristi zastopati in pospeševati. Nič se jim ni treba bati zarad tega. Le dobro naj premislijo, da bodo prav tisti ljudje, ktero bodo zarad septenata volili, ;udi o rokodelski osodi določevali.
Sedaj pa vprašam: ali bodo možje, ki sedaj na Porenskem na novo kandidirajo, v primeri s sta-
rimi zastopniki v centrumu, morda več storili v državnem zboru? Kakor položaj kaže, ne bodo mogli najbrž nič več storiti, kakor kar bo storila vlada sama. Za to jih pač ne potrebujete. Novi kan-didatje porenski, ktere je že g. dr. Kardauns tako spretno opisal, so skoraj da že premodri, prav zato pa tudi preneumni.
Pozna se, da je spomin na kulturni boj dandanes na Porenskem še tako močan, da si frama-sonov naravnost vendar še nihče ne upa za kandidate vsiljevati. Za to so se morali pa za sedaj ultramontanski deželni sovetniki in drugi uradniki kandidaturam podvreči, da bo vlada potem lahko rekla : »Gospodje stoje popolnoma na stališči centrnma, le glede septenata se ne strinjajo z njim". Gospoda moja, če se centrum odpravi, kje pa so potem njegova tla ? Če bodo le-ti gospodje, kterih osebnosti se nočem nikakor dotikati, kajti mnogo jih poznam osebno, da so jako časti vredni gospodje, izvoljeni in ne vstopijo v centrum, bo to centrum oslabelo, če ga ne bo še celo vničilo; izvoljenci se bodo pa na vse vetrove razkadili, največ bi jih pristopilo k prosto-konservativcem, nekteri k nemško-konservativcem, zopet drugi stali bi med tema dvema obema, kakor osel med dvema kupoma sena, ne vedoč, kam naj bi se obrnili. Tukaj ni nič pravega, nič trdnega. Kaj se pa to pravi, če katoliki nimajo trdne podlage in zveze v parlamentu, videli smo pred ustanovo centrum-stranke. Kar zgube se med drugimi , in nimajo nobene veljave če se ne pokažemo trdno zvezani, in za vsak slučaj jako odločni, tudi nimamo nobene veljave, kajti v manjšini smo. Manjšine imajo le tedaj kaj pomena, kedar so trdno sklenjene in zedinjene.
V to zvezo spodobijo se toraj ljudje, ki so samostojni in neodvisni, kterim se ni treba ozirati ne gori in ne doli. Kdor v centrum vstopi mora' se koristim tega svetil odpovedati. Nad vratmi naše posvetovalnice moralo bi stati zapisano: Tu preneha nada in napor. Mož, ki je član centrumov, se mora iz lastue moči vzdržati. Rečem Vam, da je jako prijetna zavest, sam svoj gospod biti! In to, hvala Bogu, je na Nemškem še mogoče, ne da bi moral človek iz državnih jasli zobati. Sedaj pa poglejte, koliko bo takih neodvisnih gospodov iz novega voljenih. Še enkrat Vam ponavljam, da so pošteni možje in brez dvoma tudi dobri katoličani; toda kandidature niso sprejeli iz proste volje, temveč so jo morali, ker se jim je tako ukazalo. Le-ti sedaj pravijo, da se hočejo postaviti na centrumško stališče, v centrum pa nečejo vstopiti. Kaj mi taki možje koristijo? Ne, gospoda moja, tako zvito postopanje na Porenskem tudi že poznamo. Jaz le obžalujem, da se je toliko poštenih mož moralo vdati v obžalovauja vredni položaj. Rešimo jih mi iz njega s tem, da jih no volimo, temveč naj ostanejo doma pri svojih materah. (Velika radost!)
Gospoda moja, jaz mislim, da iz špekulacije, centrum vničiti, ne bo nič, ker ji bomo mi tla spodkopali. Centrum bo šo ostal, ko bodemo mi, ki smo sedaj njegovi udje, že zdavnej prah in pepel. Po vsem tem soditi, kar danes tukaj vidim in čujem, se nadjam, da pojdemo zmagoviti iz tega peklenskega boja. Če bi se pa to ne zgodilo, potem gospoda moja, pa postavite ceutrum-stranki kamen na
grob z napisom:
»Sovražniki jo niso nikdar zmagali, Toda prijatelji so se ji izneverili!" (Viharni klici: Nikdar! Nikdar!) Toraj, gospoda
moja, prijatelji je no bodo zapustili. (Klici: Ne Ne!) S tem zaupanjem se ločim od Vas. Zahvaljujem se Vam za prijazni sprejem, ki ste mi ga napravili. Spominjajte se me, jaz tudi Vas ne bom pozabil. Kakor je težaven položaj, če sami sebi iu naši reči zvesti ostanemo, ktero zastopamo, nas tudi Bog ne bo zapustil, kajti za kar se najbolj poganjamo, to je božja reč.
Konečno, gospoda moja, Vas pa še prosim, da mi dovolite izjaviti občutke lojalnosti, kar nam je sedaj več kakor kedaj sploh potrebno, čuti, ki mi srce polnijo, imajo svoj vrhunec v mislih na Nj. Svetost papeža Leona XIII. in Nj. Veličanstvo našega cesarja Viljema. Pozivam Vas, da zakličete trikratni „hoeh" Njegovi Svetosti papežu Leonu XIII. in Nj. Veličanstvu cesarju Viljemu! (Se navdušeno zgodi.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 18. februvarija. Nolraitje dežele.
lirambovska ministra to- in onostran Litave predložila sta, kakor nam je telegraf sporočal, vsak svojemu državnemu zboru potrebščine za po-sledobni kredit, da jima bo mogoče c. kr. brambov-stvo za boj vravnati in pa črno vojsko vsaj z naj-potrebnišim preskrbeti. Avstrijski brambovski minister, grof Welsersheimb, pravi, da potrebuje v to 12 01 milijonov, ogerski tovariš njegov, baron Fejer-vary, pa 7'46 milijonov goldinarjev. Oba skupaj zahtevata 19 47 milijonov. No, to bi še ne bilo tako strašno, ko bi nič druzega ne bilo. Toda za tem kreditom tičijo še drugi, še vso večji. Od delegacij, ki se bodo 1. marca v Budapeštu sošle, zahteval se bo za vojne potrebe izreden kredit v okroglem 25 milijonov, kar s prvimi 19-47 milijoni že skoraj zopet okroglih 45 milijonov znaša, čuje se dalje, da če bi nevarnost vojske večja postala, se bode od delegacij za ta slučaj zahteval poseben kredit, najmanj 15 milijonov. Šestdeset milijonov več kakor lansko leto, bo morala naša država že sedaj pripraviti, če hoče, da ji danes ali jutri ne bo kak požrešen sosed, Prus ali Lah, ali kdo drugi za vojno odškodnino še več narekoval. To je že sama po sebi grozna številka in vendar jo delegacije morajo dovoliti, če nočejo, da nam ne uide še večja. Ko je v budgetnem odseku poslanec Beer brambovskega ministra prijel, kako je to, da letos kar h krati toliko več potrebuje memo drugih let, mu je ta odgovoril: »Vidiš prijatelj to je tako: Dosedanji brambovci, ki so bili do slej več ali manj za vojno službo v domovini namenjeni, dobili so ves drug značaj. Od slej na dalje ne bodo nič več doma »krompirja stražili", temveč pojdejo z vojno vred venkaj nad sovražnika, kedar bo treba. Deželno varstvo bodo pa črnovojniki prevzeli in še celo teh mislimo nekoliko, posebno kar je mlajših in vojaški dobro izšolanih, med stalno vojsko uvrstiti, če bi bila potreba velika. Če bodo toraj sedanji brambovci za boj, se morajo tudi temu primerno z vsem preskrbeti, kar vojak na bojnem polji potrebuje. Enako črnovojnikov no smemo pustiti, da bi v svoji obleki vojno službo opravljali, ker bi bili sicer nekteri bolj kakim drvarjem kakor pa vojakom podobni. Za vse to in še za marsikaj druzega potreboval bora vse te milijone, ktere od delegacij zahtevam. Mojemu ogerskerau tovarišu se pa ravno taka godi."
Kako dr. Rieger o razmer}i med Avstrijo in Rusijo sodi, razviduo jo iz sledečih pojasnil, ki jih je uzorni Čehoslovan dal Dunajskemu korešpondeutu »Russkega Kurjerja>»— Rieger pravi: »Sporazumljenje med Avjftnjo in Rusijo nikakor ni tako tožavno, kakor se misli. Po- ♦ šebuo lahko bo pa tisto, ako se budete akoraj obe i
velesili prepričali, da sporazumljenje drugače ni mogoče, kakor po poti naravuostnih , odkritosrčnih razprav. Po mojem mnenji morala bi se pred vsem strogo določiti meja na Balkanu, kje se pričeujajo naše in kje se nehajo ruske koristi. Dejanski je sicer ta meja že določena. Avstrija je zasedla Bosno in Hercegovino ter si je znala pridobiti nekak vpliv v sosednji Srbiji, kar se je vse v sporazumljenji z Eusi zgodilo. Avstrija pa je bila temu nasproti vajena Rusijo gledati, kako da je gospodarila po Bolgariji in Iztočni ltumeliji in ji je bilo prav. Prav zarad tega ji tudi sedaj ne more nič na tem ležeče biti, da bi zopetna vpeljava ruskega vpliva v Bolgariji Avstriji kaj škodovala. Prijaznost med obema velesilama je silno potrebna in neprecenljivega pomena za ohranenje evropejskega miru. Glede bolgarskega vprašanja se prav nič ne bojim, da bi se rešilo s prelivaujem krvi med Avstrijo in Rusijo, temveč bodo diplomatje to nalogo prevzeli. Se enkrat rečem, da zarad tega ne bo boja med nami, če se bodo le naši iu vaši diplomatje znali skrivnemu hujskanju nemškega kanclerja ustavljati, kterega največje veselje bi bilo, Avstrijo z Rusijo v boj zaplesti. Bismark pri vsem tem prav nič ne tvega. Če bi se Avstrija in Rusija spri jeli, so Nemci v slučaju boja s Francozi vsaj za hrbtom varni. Recimo, da bi Avstrija zmagala! Hej, kako bi s tem Bismarku vstregla, ker bi Ruse ob tla spravila, kterih se Bismark še huje boji, kakor Francozov. Če bi se pa vojna sreča na rusko stran nagnila, bi bilo pa Bismarku tudi všeč, kajti skrbel bi potem, da bi se zapadna polovica Avstrije, kar se dii, natanko, z Nemčijo zedinila. Bismark bi bil potem res gospodar v Evropi, ker bi se z jedno nogo upiral na baltiško, z drugo pa na jadransko nabrežje. Nevarnost za kalenje miru v Evropi je toraj le Bismark in nihče drugi. Naš cesar je najbolj miroljuben človek v celi mouarhiji in si druzega ne želi, kakor zvestih in močnih prijateljev, s kterimi bi čuval mir in red v državi. Jaz mislim, da bi bilo tudi za Rusijo bolje, če bi mesto z Nemci, rajši z nami prijateljstvo sklenila, kajti Avstrija pač ne more biti Rusom nikdar nevarna pač pa bi taka zveza obema velesilama neovrgljivo mir zagotovila in obe bi lahko nagromadeno število vojakov zdatno znižali".
Vnimje države.
Za resničuost sledeče razprave o sedanjem •položaju evropejskem odklanjamo vsakojako odgovornost; objavimo ga pa, da bralci naši vidijo, kako se po svetu govori — vse križem, kakor pri nas. Priobčil je pogovor knez Meščerski iz svojega dnevnika z opazko, da je bil sam navzoč v dvorani grolinje Gordoljubov, kjer se je sošla velika aristokracija ruska in se je govor na vnaujo politiko napeljal. »Teden se bliža že h koncu in o vojski še Vedno ni nič slišati", prične grofinja razgovor. — rDa, res, hvala Bogu", pristavi nek gospod, Jaz sploh mislim, da ne bo vojske, ker se je preložila ,ad calendas graecas'." — „Ali ste prepričani?" „No, če tudi ne, ali tako je danes trdil Mirni Volovski, ki je ves diplomat in bi kot tak moral kaj vedeti." — „0, kako lahko se motite! Dve reči ste na svetu, kterima prav nič ne verjamem: diplomatom in časnikarjem." — „0 čem pa se zgovarjate? O vojski, kaj ne da", vpraša mlada grofinja K. k skupini pristopivši. „Da, o vsem možnem!" odgovori domača gospil. »Le pomislite, moj mož se je povrnil iz Carskojega in pravi, da se ondi vojaki vedno le o vojski pogovarjajo." — „In vozniki v Petrogradu tudi", pristavi neki gospod. »Včeraj me je vprašal moj lijakar: kaj ne, gospod, da se bomo z Nemci vdarili?" — Sedaj pa grof Gordoljubov stopi k skupini, rekoč: »Stavim, da se o vojski pogovarjate." »Kaj pa da, saj to vendar že šega dandanes zahteva", pravi grofinja L. »Povejte nam vendar kaj novega." — »Kaj le naj bi Vam povedal? To, rečem Vam, da ne bo vojske!" — »Nobene, nikjer?" •— »Ne, nobene in nikjer. Dokazalo se je, da je bil ves šunder le Bismarkova komedija. Z nami je moral nekoliko porogoviliti, da je s tem Francoze ostrašil. Dosegel je s tem dvoje. Prvič je naš rubelj še nekaj bolj ob veljavo spravil, drugič je pa Francoze nekoliko ohladil, druzega pa nič." — »Jaz mislim", pravi eden gospodov, »da je Bismark veliko napako storil." — »Ktero pa?" — »To, da se ne odloči, da bi Francozom boj napovedal. Preveč je že časa zapravil. Bil je čas, ko bi bil Francoze lahko v treh dneh v kozji rog vgual in Bismark ga je zamudil. Francozje se sedaj utrjujejo. Bismark bi moral to ovirati; v dveh ali treh letih mu ne bo nič več na to misliti." — „Ali je Vam morda žal zarad tega?" vpraša gospodar. »O, kaj še, še le veseli me, če moram kako Bismarkovo napako zaslediti. Zviti lisjak peša zarad starosti." — »Vi govorite, kakor bi se za Pruse potegovali!" »Bog obvaruj, kako to sodite? Jaz kot Rus pod milim Bogom ničesar srčneje no želim, kakor boja med Prusi in Francozi. To bi nam Rusom več koristilo, kakor če bi ne vem kterega sovražnika sami potolkli." — »Le brez skrbi bodite; Bismark še ni tako opešal, kakor si to mislite. Tudi ni napačno, če se neumnega dela; on neče boja." — »Če se pa Francozje v dveh ali treh letih tako ojačijo." — »Kaka bedarija! Od kod lo naj Francozi dobodo tako moč? In pri taki politiki, kakor jo vganjajo? Nikdar ne! Bismarkov denar bo še petdeset francoskih ministrov strmoglavil, preden se bo le jeden
resnoben Francoz našel. Boulanger je Nemčiji jako I koristen. On igra Bonaparteja, Bismark in Moltke jj pa med tem njegove vojake in koje opazujeta ter j njihove napake premišljujeta. V šestih mesecih, ko j se bo Bismarku zadosti zdelo, bo rekel: »Zadosti je! bo pa tudi Boulangerja strmoglavil. Francozje j bodo imeli do leta 1889 z razstavo aadosti posla in ne bo bo nihče na boj mislil, kteri pa Nemcem kljubu temu ne odide." »S kom pa?" »S Francozi še ne, pač pa ga bodo imeli z nami — z Rusi, če prav še ne danes ali jutri."
V Macedoniji se res nekaj pripravlja, kar je ustaji podobno, kakor jajce jajcu. V Strumaji prišli so Turki na sled jako razširjeni zaroti, ki je bila namenjena vso Macedonijo dvigniti. Mnogo ljudi so zaprli. Turški divizijonar, Ahmed Lufti paša, je vsled tega Strumajo z vojaki zasedel in je obležni stan ter vojno sodbo oklical. Posebno veliko vojakov je razpostavil ob bolgarski in rume-ijski meji, ker se govori, da se misli iz teh dveh pokrajin ogenj ustaje v Macedonijo zatrositi. O Cahariji Stajonovem so Turki zvedeli, da menda že s 4000 možmi vgodnega trenutka pričakuje, da bo v Macedonijo planil, Turke podavil in pobil in zatirano rajo oprostil. Vsled tega polastil se je Turkov, če prav jih je v Macedoniji in okoli nje mnogo, silen strah, da bi ustaja ne bruhnila prej na dan, kakor se vravnil bolgarsko vprašanje. Ta strah je popolnoma vtemeljen, kajti Bolgari si res mislijo na ta način pomagati, če bodo videli, da se njihovo vprašanje ne bo dalo drugače in po njihovi volji vgodno rešiti. Kakor kaže, bo menda res tako daleč prišlo, kajti Rusija je jela Cankovega pri njegovih zahtevah nasproti Turčiji očividno podpirati, kakor tudi sama niti za las ne odjenja od svojega Mingrelca. Da iz take trdovratnosti za Bolgare ne more nič dobrega priti, razume se vendar samo ob sebi. Ali bo čuda, če si bodo skušali sami pomagati?!
Če se novica potrdi, ki jo je predvčeranjem brzojav iz Carigrada prinesel, da so se namreč bolgarski delegatje s Turčijo glede vravnanja bolgarskega vprašanja sporazumeli, je pač nada vtrjena, da bo homatij v nesrečni deželi kmalo konec; kajti razvidno bo zadosti, da je Bolgarom res mnogo na tem ležeče postalo, da se odpravijo zapreke med Bolgarijo in Rusijo. Prav bi bilo, če bi se to vres-ničilo, posebno že sedaj, ko je car Kaulbarsa tako daleč poslal, da se ga Bolgarom ne bo treba več bati. Imenoval ga je namreč za vojaškega pristaša pri ruskem poslanstvu v Teheranu na Perzijskem dvoru. Regentje, ki imajo sedaj v Sofiji oblast in moč v rokah, so sicer res izvrstni možje, vendar pa zarad obilnih spletkarjev, ki jim noč in dan tla spodkopavajo, med kterimi je Cankov Dragan na,bolj marljiv, ne zadosti trdni, da bi bili velesilam porok za ohranenje miru na Balkanu. Zarad tega si velesile žel3 konečno pravoveljavne rešitve balkanskega vprašanja. V južni Bolgariji je v poslednjem času tudi marsikaj drugače postalo. Vojska je razdeljena v dva skoraj popolnoma enaka tabora, kterih eden se za Cankovega, drugi za sedanje vladarje navdušuje. Cankovcem se sicer godi, kakor na Dunaji nemškemu klubu. Sami med seboj so needini ter razpadajo — toda kar se tiče glede uprave so pa vsi o tem edini, da se mora korenito spremeniti. Po Jugobolgariji ali iztočni Rumeliji delile so se nedavno proklamacije med narod, uradnike in častnike, da naj se dvignejo in preženejo sedanje vladarje. Vlada v Sofiji je vsled tega oklicala obležni stan. Ob 9.vuri zvečer morajo vsi javni prostori že zaprti biti. častniki, vladi zvesti, razposlali so se na vse vetrove po deželi, da bi vojake k zvestobi do vladarjev navduševali in jih svarili pred prekucuhi. Sploh je vlada vse storila, da že v kali zatare vsak poskus kake ustaje.
Iz Korzike poročali smo v predvčeranjem listu o nekem Leandru, ki je oudašnje prebivalce na ustajo in upor hujskal. Danes došle so nam o tem nekoliko natančneje novice, ki jih z naslednjim objavimo: Leaudri je bil glavni vrednik nekega bonapartistskega lista in je v tem predsednika deželne sodnije hudo obrekoval. Zarad tega ga je sodnija obsodila na 6 mesecev ječe. Leandri ni čakal, da bi ga bila sodnija prijela, temveč jo je pobrisal v gozde, kjer se je že blizo 400 oboroženih okoli njega zbralo, kterim se je Leaudri na čelo postavil. Preden je pobegnil, raztrosil je po deželi še nekak oklic do sorojakov popolnoma puntarske vsebine, v kteri hudo vdriha po sedanji republikanski vladi, ter ji očita grozne krivice, ktere je nad Korzikanci že doprinesla. Dotični oklic se končuje s sledečimi besedami: »Na Korziki meščan nima v svojem glasovanji nič več postavnega orožja. Naše volitve so nam zavrgli, sodnike in uradnike si vsak lahko podkupi, kdor hoče brez kazni ostati. Francozje so za nas več ne zmenijo, zanašajmo se toraj na-se ter oprostimo Korziko njenih zatiralcev. Sezimo po orožji! Smrt tiranom! Nesramna klika hoče mi vzeti še celo prostost. Jaz se dvignem in zakličem vsem, kterim se pretaka prava korziška kri po žilah: Semkaj k meni vsi, ki ste zatirani, semkaj hrabri junaci! Sezimo po orožji! Bog obvaruj Korziko!" Francozje tega upora ne smatrajo za resnobnega, pač pa zahtevajo, da naj se prične natančna preiskava o korzikanskih razmerah, da se dokaže, v koliko da so pritožbe opravičene.
Izvirni dopisi.
Iz Ribnice, 13. februvarija. (Veselica podružnice sv. Cirila in Metoda.) Dopisnik v 32. številki letošnjega »Slovenca" je v svojem dopisu iz Dolenjskega pravo pogodil, ko je podružnice sv. Cirila in Metoda po vsem Slovenskem opozarjal, naj pridno snujeje narodne veselice poštenega značaja, zabavne večere itd., ki naj narod vzbujajo, ga v prijetni besedi podučujejo in zabavajo, ker le tako je mogoče podružnice sv. Cirila in Metoda krepke obdržati in zanimanje za nje v srcih udov in pri druzih živo ohraniti.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Ribnico in okolico je jedna najprvih, ki je tega prepričanja držeča se, svojim udom in drugim povabljencem danes v nedeljo 13. februvarija t. 1. v prostorih g. Fr. Podboj-a jako prijeten in zabaven večer napravila. Njen sijajen izid in kar se dd najobilnejši obisk kažeta nam, da se dado tudi take veselice jako prijetne, napraviti, če tudi ni nevarnega plesa zraven.
Z naslednjimi besedami bodi mi dovoljeno, njen izid podati:
Po šesti uri zvečer začeli so se povabljeni posamezni ali z rodbinami zbirati v jako okusno pripravljenih prostorih g. Fr. Podboj-a. Kmalo so bili večinoma vsi zbrani in prvosednik podružnice sv. Cirila in Metoda, prečast. gosp. kanonik in dekan Martin S k ubic pozdravlja s prijaznim ogovorom vso navzoče domače in tuje došle. V kratkih potezah označi delovanje naše podružnice v preteče-nem letu. Iz tega izvemo, da je imela ona v tem času 17 ustanovuikov, 62 letnih in nekoliko podpornih udov. Dohodkov bilo je 235 gld., kteri so se družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljano poslali.
Za tem vršilo se je petje in deklam o vanje zaporedoma. Kakor so nas gg. pevci s svojim krasnim petjem do dna srca ganili in nam najprijetneje trenutke napravili, tako živo in lepo sta dva gospoda deklamatorja (A. L. in F. M.) svojo nalogo izvršila. Občno ploskanje in priznavanje želi so vsi za svoj trud.
Nadaljna točka vsporeda bila je tombola, na korist podružnice. Mnogi in nekteri dragi dobitki — vsi od udov darovani — mikali so vdeležence, da se je prodalo nad 300 tablic. Kaj je tombola v taki družbi, kako zamore vse navzoče prijetno zabavati, to ve vsak in tudi čas, ko se je naša tombola igrala, minul nam je le prehitro, a razveselil marsikoga s tem ali onim dobitkom!
Skupna večerja, ki je za tem sledila, bil je zadnji del tega zabavnega večera. Prijetne zdravice, šaljivi govori, petje, medsebojno živo kramljanje, dobra kuhinja in poštena kapljica, vse to je storilo, da smo se že pozno, blizo polunoči, le neradi ločili ter z željo, da se kmalo zopet vidimo, vsak na svoj dom hiteli. Vsa hvala odboru in sodelovalcem!
Iz Ribnice na Pohorji, 6. febr. (Prva o d-borova seja našega bralnega društva) vršila se je 6. februvarija popoludne ob '/s^. uri. Moralo se je namreč določiti, ktere časopise naj si društvo naroči, in gosp. predsednik je v ta namen sklical vse odbornike v posvetovanje. Določilo se je, ker je društvo gmotno še bolj na slabih nogah in je tudi njega osnova prizadjala precej stroškov, omisliti si za sedaj samo časopise: »Slovenca", »Slov. Gospodarja", »Mir", »Slovana", »Brenceljna", »Rogača", »Jurija s pušo" in »Vrtec". Tudi za družbo sv. Mohorja odločilo se je društvenine za dva izvoda.
Ker je pri nas mnogim mlajšim rodoljubom razvoj slovenske književnosti, posebno zadnjih let le malo znan, in bi tudi nekteri Slovenec (z nemšku-tarji vred) si lahko domišljeval, da se slovensko slovstvo dii kar tako si bodi pod pazduho odnesti, si je lahko misliti, kako veselo iznenadenje in radost je navzočim odbornikom napravil lepi dar »Slovenske Matice", ktera je darovala mlademu društvu svojih 24 del v 28 izvodih, kterih bi si društvo v prvim hipu v resnici šo omisliti ne zamoglo. Sedaj bodo tudi društveniki lahko zamogli si izposojevati knjige, za ktere so se poprej navadno oglašali pri njem, o kterem so vedeli, da jih ima. »Matici Slovenski" naj bode za n jeni dar izrečena prisrčna hvala!
Slovenski kmet zlasti ob zimskih večerih kaj rad čita in čitano tudi v spominu obdrži, pa naročevati si knjige, do tega pač nima nobenega veselja. Tudi iz sejma, kjer so na prodaj, ne vrne se rad brez ktere domu, pa žal! da se tam dobivajo navadno le pratike, »egiptovske sanjske bukve", »Repoštev" in
druga takova drobnjad brez vsake vrednosti, mnogokrat pa v veliko nravno škodo. Kako slabo je slovensko knjigotržtvo pri nas, pak je razvidno iz tega, da celo v Mariboru ni knjigarja, pri kterem bi se dobivale poleg molitvenih tudi vse druge važnejše slovenske knjige. Naročeval si pa knjig le zarad tega, da bi jih potem samo posojeval in potem poškodovane ali celo nobenih nazaj ne dobil, bo gotovo težko kdo, ker mu s tem provzročene škode nihče ne povrne. Toraj že zarad teh pomanjkljivosti je bralno društvo pri nas močno potrebno.
Z Razdrtega, 16. februvarija. Tužno vest nam j« od tukaj poročati: Minulo noč umrl je tukaj obče poznati in spoštovani g. Ivan Kavčič po dolgotrajnih silnih bolečinah v 75. letu starosti. Ranjki prestal je pred enim letom v Trstu silno nevarno operacijo, ker celo zdravniki so dvomili, če bode to prestati mogel. A prestal je, ter živel potem še črez leto. Izsekali so mu namreč zarad raka desno pod-očno kost. Vse silne bolečine je ranjki prenašal kot junak, kot pravi mučenik; voljno in mirno, skoraj brez vsake pritožbe.
Ranjki bil je vedno uzoreu narodnjak in to ne le z besedo, ampak tudi z dejanjem. Nikdar ni odrekel podpore svojemu narodu, dal je često z levico, da ni vedela desnica.
Dokaz spoštovanja, kojega je vžival med soob-čani, je pač ta, da je bil vedno občinski odbornik, večinoma župan in 34 let cerkveni ključar ali starešina.
Bil je pa tudi ranjki g. Kavčič uzoren kmetovalec, v vsem napredkaželjen, kakoršnjih žal, pri nas pogrešamo. Naj v miru počiva!
Z Dobrne, 16. febr. Marsikteri bralec časnikov svojo radovednost pase tudi po vremenskih sporočilih.
V	to vrsto spada že vsled svojega poklica nekdo, ki mi je nocoj pripovedoval o hudej zimi v Gradcu.
O posebnej zimi se mi v obče še ne moremo pritoževati. Pred novim letom je dne 6. decembra živo srebro kazalo — 6° R., a 26. istega meseca — 7° R., to je bil največi mraz; hujšega tudi v januvariju nismo imeli, izvzemši dvakrat, ko je toplomer kazal — 13° R. in 10° R. Stari sneg le ležal še samo po ravnicah in sencah, po osojnih krajih ga začetkom februvarija več ni bilo videti skoro nikjer. Po vinogradih so nekteri že rezali. Novo snežno odejo je naš kraj dobil minolega tedna.
Predzadnjo nedeljo začelo seje nekoliko megliti.
V	ponedeljek zjutraj visela je megla, to je pri nas bilo za letos prvokrat, potem se je zjasnilo, da bi ilovek pričakoval zopet najlepšega dne, kakor je to bilo prejšnje dni, toda gosti oblaki zakrili so solnce. Tega dne imeli smo sejem. Okoli desete ure navstala je močna burja. Ta je pripihala sneg. Sirote prodajalci so kar v trenotku imeli izloženo blago deloma zmo-čeuo, morali so ga pospraviti predčasno. Snežilo je do blizo večera, zatem se je zjasnilo.
V	torek in sredo bilo je deloma oblačno, sicer pa celi mili dan neprijetno vetrovje, ter to malo snega, kar ga je ležalo, z odprtih krajev odpravilo. Da setve niso škode trpele, vzrok je to, ker je ob 10. uri zvečer v sredo začelo snežiti, kar se je godilo do četrtka zvečer. Snežna skorja je po mirnih prostorih za pedenj debela.
V	petek bilo je oblačno, nekoliko južni zrak. V soboto oblaki, iz istih naletaval je sneg, a zdal je toliko, kakor nič. V nedeljo zopet oblačno in na spoznanje južno. V ponedeljek oblačno in hladno. Včeraj prikazalo se je zopet prijazno solnce; pri nas v dolini bilo je toplo, a po viših in vetru pristopnih krajih mrzel vihar.
Pretekla noč bila je jasua. In danes zjutraj 6ino imeli mraz, kakoršnega še v tej zimi nismo čutili. Živo srebro je kazalo na — 15° R. Mrzlo je ostalo celi dan, v senci je po gazeh škripalo, a solnčni žarki so bili preslabi, da bi snegu zamogli priti le Bdo živega".
Če ljudem zmanjka druge tvarine za pogovore, pa navijejo na vreme. Tako se je pripetilo tudi znancu skraja omenjenemu in — dopisniku.
Iz Trsta, 17. februvarija. Oči celega krščanstva obračajo se letos bolj nego kedaj proti večnemu mestu Rimu, kjer siv starček z mladeniškim navdušenjem in občudovanja vredno vstrpljivostjo vlada čolnič sv. Petra. Burni so časi naši, a še viharniše delajo jih časniki in pa tudi državniki sami. In ker je sv. cerkev v nozločljivi zvezi s človeško družbo, je naravno, da je prva v nevarnosti vselej, kadar prete viharji družbi človeški. In zato se gotovo nikoli dosti ne moremo zahvaliti previdnosti božji, da nam je prav v pogubonosnih naših dnčh poslala
Leona XIII., v kterega se mi zaupanja polni oziramo, kakor se ozira mornar na viharnem morji na svetilnik, kteri mu je znamenje, da bode kmalo pri-brodil v varno zavetje pristanišča. Da, sivolasi rimski papež je vsem katoličanom zvezda voditeljica, ktera nas bode pripeljala, ako jo bomo nasledovali, na jedimo pravo pot. Kaj čuda toraj, da se ves katoliški svet pripravlja na to, da bi dostojno obhajal petdesetletnico vrhovnega glavarja sv. cerkve.
Tudi starodavni Trst ne bode zadnji. Poslujeta že dva odbora v ta namen izbrana. V jednem so sami duhovni, a posvetni veljaki v drugem. Kakor se čuje, snuje se tudi slavstveni odbor katoliških gospd, ktere hočejo tudi pokazati svetu, da so nježna srca ženstva vdana sv. očetu. Slava in čast vsem takim gospodom in gospem, ktere hočejo navzlic slabemu duhu časa javno in v dejanji izraziti katoliško svoje mišljenje. Oh, da bi vsi oni, koji so v srcu dobri kristjani, tudi v dejanji iu v javnosti notranjo prepričanje svoje kazali, pač bi družba naša ne bila zašla tako daleč! Naj bi zginilo iz katoliških src ono polovičarstvo, ona bojazen, ktera je postala tako rekoč značaj toliko v resnici dobrih duš! Učimo se od nasprotnikov naših. Kako delajo oni? Kdo se ne čudi vztrajnosti, kdo ne občuduje poguma neprijateljev sv. vere in omike? In mi, kteri se bojujemo pod praporjem sv. cerkve, mi naj bi se bali odkrito povedati resnico pokazati se kot verni katoliki! Ne, tako ne bi smelo, tako ne sme biti! Proč toraj z omahljivostjo. Vsak izmed nas dela naj po svojih močeh in v svojem delokrogu. Vsi smo udje sv. cerkve — vsi vdeležu-jemo se milosti in dobrot njenih, zato pa smo tudi vsi dolžni delati v prospeh in blagor njen. Ne bojmo se, ne strašimo se, ker zmaga mora biti naša, ako bomo spolnjevali dolžnosti svoje.
Dandanes so vse države oborožene do zob in leto za letom zahtevajo se nove veče žrtve za vojaške namene. Tudi pri nas vpelje se črna vojska. In ko se vse oborožuje, kaj pa mi katoličanje? Tudi mi se moramo ganiti. Pripraviti se moramo v boj in sicer v hud boj. Nevarnosti za sv. cerkev so danes veče, kakor kedaj poprej. Skrivne družbe brezbožnikov delujejo na vse kriplje. Posebno pozornost obrnili so na šolo. Ako za-se pridobimo mladino, pravijo oni, naša bode bodočnost. In res je to. Kaj pa mi ? Ali naj odložimo orožje in naj sramotno zapustimo bojišče? Bog varuj! Kaj naj toraj stori dober katoličan? Kaj druzega, kakor da vsak po svojem stanu in poklicu dela na to, da zopet dobimo versko šolo, t. j. šolo na verski podlagi.
Tu v Trstu so pred nekaj leti po vseh mestnih šolah odpravili sv. razpela, češ, da Kristus na križi žali drugoverce, kteri se nahajajo med šolarji! čujte! katoličanje! Ali Vas ne boli srce? Ali Vam nič ne očita Vaša vest? Molitve pred in po šoli tudi ni! In ko pride v šolo ubogi katehet, ki bi rad molil z nedolžnimi otroci, nima nikake sv. stvari, ktero bi mladini pokazal, da naj jo gleda, da naj jih budi k pobožnosti. Da, tako daleč smo prišli!
Katoličan poslušaj! Vsak učitelj ima pri poduku pripomočke, s kterimi vzbuja pozornost otrok. Kedar uči fiziko, postavlja pred nje fizikaličue preparate — ko uči zemljepisje, razpne jim zemljevid itd.
Le katehet, kteri ima sveto, a težavno nalogo, v nežna srca otročja vcepiti čut verski, le on nima prilike pokazati otrokom na križi za naše odrešenje visečega Zveličarja, ker križ ne sme biti v šoli, bi znal žaliti enega ali dva Žida, sedeča med 80 do 100 katoliškimi učenci! To je toraj svoboda našega stoletja, to je napredek v šolah in nauku. — Vsak učitelj zamore kazati mladini živali, zemljevide in druge stvari, le učitelj verski nima pravice pokazati nežni mladini ljubezen Sinu Božjega na križu.
Kake posledice da ima tako in enako postopanje šolskih oblasti, mi vsi pač dobro vemo, in kam da nas tako ravnanje pripelje, se vsi bojimo! — Dokler bodo obstalo sedanje šolske postave, se naše socijalne razmere zboljšale ne bodo. Govori toraj, trkaj, prosi in zahtevaj, če si verski učenik, če si krščanski oče, tvoja dolžnost, tvoja sveta dolžnost je, skrbeti za versko šolo. Kedar pa izvršuješ državljanske pravice, kedar voliš in zbiraš, poslance svoje — voli in zbiraj take može, kteri bodo katoličanje, ne le po imenu in krstnih bukvah, ampak tudi v resnici in dejanji. Poslanec tvoj delati mora na to, da zadobimo zopet verske šole. To lahko od njega zahtevaš in on dolžan je ozirati se na vse pravične tvoje želje. Klemšinov.
Iz goriške okolice, 16. februvarija. (Okrožnica c. k. glavarstva in strah pred vojsko. — Protestantski zavod v Rušiču pri Koprivi.) S koncem januvarija t. 1. došla je od c. kr. glavarstva v Gorici sledeča okrožnica na vse županstva političnega goriškega okraja, in sicer v nemškem jeziku, (kar znači zatiranje nemščine v Pri-morju!?) ktere obseg ali vsebina navzlic preokornemu nemškemu slogu z dolgimi perijodami, vtegne ta-le biti: „Vsled razglasa vis. c. kr. namestništva v Trstu od 25. decembra 1886, št. 19.427, se je namenilo vis. c. kr. ministerstvo za deželno brambo v soglasju z vis. c. kr. državnim vojnim ministerstvom za slučaj mobilizacije s) imenovati in sklicati sprevodnike (kou-duktere), ki bi imeli voditi in nadzorovati za nedoločen čas prevožno blago in vojne potrebščine. Ker pa je neobhodno potrebno, da ti sprevodniki sodelujejo že pri nabiranju in prevzetju imenovanega prevožnega blaga, da gre to hitro in gladko spod rok, je treba za to sposobne osebe imeti v razvid-ništvu že v mirnem času.
Zato se pozivlje občinski urad, da naj kar hitreje mogoče semkaj predstavlja v občini živeče in za sprevodniško službo zmožne osebe. Pri tem pa se je vendar le treba sledečih važnih lastnosti držati:
Za sprevodnike se imajo določevati po sebn osebe, ki imajo stalno bivališče v okraju, ki so kos vtrudljivemu službovanju v vojni, in ki vživajo vsled njih stanu in poklica v občini nekakšno zaupanje.
Sprevodniku se bo nakazalo navadno 50 vozov, oziroma 50 parov opravljenih (okomatanih) konj ali 50 tovornih živali, on mora biti vešč branju, pisanju in računstvu, potem jahanju in vozarenju; on mora biti zanesljiv in zmožen obdržati strogi red iu lepo vedenje med vozniki in vodniki tovornih živali, za to bodo sposobni posebno odsluženi podčastniki vozarskih in konjiških polkov.
Pristojbine sprevodnikov niso še stalno dolečene, za zdaj so začasno določe na 2 gold. vsaki dan poleg hrane na potovanju.
Pri vsakem posameznem za to službo predloženem naj se pristavi starost, dosedanji poklic in slednjič še tudi to-le, v koliki meri zamore dotičui vstrezati omenjenim zahtevam".
C. kr. okrajno glavarstvo v Gorici, dne 22. januvarija 1887.
C. kr. dvorni svetovalec:
Rechbach s. r.
Vsled tega ni čuda, da je ljudstvo semtertje po vsem Primorju vzburjeno, ker si dosledno misli, čemu takošen ukaz, ako ne diši to, če tudi še od dalječ, po smodniku. Tim bolj to vznemirja tu ob državni meji Italije živeče Slovence po pregovoru: do tretjega grč rado. Tudi nenasitljivi Romulovi (?) potomci si mislijo enako: Ako se nam je posrečilo 1. 1859, če tudi edino s tujo (francosko) pomočjo, odbiti Lombardijo, 1. 1866 pa Benečijo, tudi s tujo (prusko) pomočjo, iu to vkljub širokoustni košati frazi: „Italia fara da se!" (Italija bo že sama dodelala!), zakaj bi si zopet ob vgodni priliki, ako bo Avstrija (kar Bog ne daj!) zapletena v homatije, ki se imajo prej ali slej vršiti na balkanskem polu-otoku, ne osvojila Primorja, kterega črno ovito zastavo in grb hranijo tržaško-goriško-isterski irre-dentovci v Vidmu in v Rimu? čuditi se morajo pač vsi Avstrijo ljubeči rodoljubi v Primorju, kako je nek mogoč ta sedanji že dolgo trajajoč vladni zistem s »Tržaškim" — Slovencem le kisel obraz »kazočim solncem" na čelu, ki hote ali nehote pripravlja za Avstrijo in Slovanstvo važno Primorje v zaplato laškemu čevlju? Prihodnja nepristranska zgodovina bo morala to iz avstrijskega stališča gotovo prav ojstro obsojati.
Slovenstvo in Hrvatstvo je v Primorju od zgorej in zdolej pritiskano na steno in je kakor med kladivom in nakovalom, kar nam pričajo neovrgljive posamezne vedno se v eni ali drugi obliki ponavljajoče dogodbe poslednjih let. Ni čuda toraj, da je vsled tega slovansko ljudstvo vznemirjeno, k čemur še črnovojniška postava pripomaga. Tudi konservativni list „l'Eco" je prinesel v dveh uvodnih člankih štev. 11 in 12 precej vznemirljive vesti zarad prihodnje vojske med Avstrijo in Rusijo. Merodajni politikarji pa sodijo, da zarad Bolgarije ali tudi istega Carigrada ni vredno Avstriji se spuščati v osodepolno vojsko, dokler niso resnični državni, ne židovski
') Po mojem mnenju so mora ta izraz rabiti, kar velja tudi za ostalo jezike. ISlovonski puristi naj mi toga no zamerijo, akoravno bi bilo za prosti narod bolj umevno reči: Klie na vojno, ali vojsko spraviti na noge.	Pis.
interesi, in sedanjo avstrijsko ozemlje v nevarnosti! — Bog nas varuj takšne vojsko, ker zviti Lah bi gotovo gledal v občni zmešnjavi odkrhati si naše slovensko Primorje, ktero bi prišlo potem v enako razmerje, kakor stoji zdaj Alzacija-Lorenska v nemški državi! Pa božja previdnost, ki je vstvarila in tudi varovala dosihmal Avstrijo v najbolj osodepolnih trenutkih, se trdno nadjamo, da jo ne zapusti tudi v bodočnosti, v kar pomozi Bog zdaj in naprej!
(Konoo prih.)
Domače novice.
(Poziv slovenskim pisateljem.) Odbor »Matice Slovenske" se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za letošnji »Letopis". Kakor lani se bodo sprejemali tudi letos samo izvirni znanstveni in znan-stveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja, vendar je želeti, da bi čč. gg. pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini društvenikov. Rokopise je pošiljati najpozneje do konca marca 1887. 1. predsedništvu »Matice Slovenske" v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v »Letopis" vsprejetim spisom se bode izplačevala, ko bode knjiga dotiskana.
Iz odbora »Matice Slovenske": J. Nlarn,	Fr. Leveč,
predsednik.	odbornik.
(Brezimno pismo) došlo je danes magistratu; v tistem se nekdo hvali, da je on gledišče zažgal in da to nikakor neče biti osamljeno njegovo delo, temveč hoče tudi še požgati poslopje deželne vlade, deželne sodnije in pa rotovž, ker so po njegovem
prepričanji povsod oudi sami.......Da ima tu
kaka prismoda svojo radost, ni dvoma.
(V deželnem gledališči) zgorelo je gledališkim godcem več muzikaličnega orodja, kterega so po nemškej predstavi ondi pustili, ker so imeli drugo jutro ob desetih skušujo za slovensko opereto napovedano.
(Imenovaaje.) Čast. gosp. Filip Vončina, rojen Kranjec (v Spodnji Idriji), postal je župnik in dekan v Ospu.
(Umrl je) včeraj zjutraj po vsej Ljubljani dobro znani posestnik in tovarnar na Viču , g. T o m a ž L o č n i k a r, za srčnim mrtvudom v 61. letu svoje dobe.
(Hranilno in posojilno društvo) ima svoj občni zbor v nedeljo, 37. t. m., v gostilni »Bierhalle" na sv. Petra cesti ob 10. uri dopoludno. Na dnevnem redu je: 1. Poročilo ravnatelja. 2. Poročilo o društvenem prometu 1. 188G. 3. Poročilo kontrolnega odseka. 4. Volitev kontrolnega odseka za 1. 1887. 5. Posamični nasveti društvenikov.
(Pošta v Kresnicah) odprla se bo dne 1. marca in bo sprejemala ter oddajala pisma iu vožno blago. V zvezi bo s c. kr. ambulanco, oziroma s kolodvorom v Kresnicah.
(Pisarja) išče c. kr. okrajna sodnija v Radovljici proti dnevnini 1 gold. 20 kr. Prošnjo v 8 dneh tjekaj.
(Dolenjci) selijo se še vedno neprestano v Ameriko. Od novega leta izselilo se jih je tjekaj iz Novomeškega okrajnega glavarstva 71, iz Črnomaljskega pa blizo dvesto ljudi.
(Razpisana) je služba cestnega posipača na Dolenjski državni cesti v Ljubljanskem stav. okraju z mesečno plačo IG goldinarjev, ki se lahko povišajo na 18 in 20 goldinarjev. Prošnje do 14. marca 1887 c. k. deželni vladi tukaj.
(Razpisana) je služba c. k. gozdarja v X. razredu pri c. kr. gozdarstvu na Goriškem. Prošnje v treh tednih c. kr. gozdarskemu ravnateljstvu v Gorico.
(Pasji zapor) imajo občine Frankovci, Velika nedelja in Puščonci na Stajarskem, ker se je ondi pokazal stekel pes, kterega so pa kmalo ustrelili.
(Dobre krave) imajo v Beljanski dolini. Vsaka daje navadno po 2000 do 3000 litrov mleka na leto.
(Štajarki pešpolk št. 47) ima novačenje od 1. do 9. marca za Mariborsko okolico, 10. marca za mesto Maribor; 11. in 12. nabirala bo komisija
novako v Slov. Bistrici, od 14. do 16. v Ljutomeru, od 18. do 21. pa v Radgoni.
(Plaz) pri Jurkloštru na Stajarskem podsul je čvetero delavcev. Tri so izvlekli še žive izpod snega, četrtega je vzel plaz s saboj.
(O črni vojski.) O. kr. vojno ministerstvo je določilo z dnem 13. t. m., da se morajo zapisniki o tistih vpokojenih častnikih in vojaških uradnikih, ki so še sposobni za črno vojsko, kakor tudi o častnikih, ki so začasno »izvan službe", pri dotičnih vojaških in brambovskih gosposkah takoj vrediti in dovršiti. Podrobneja določila, kdo pojde iz črne vojske k stalni armadi, izdala se bode posebej.
(O koleri) se čuje, da se je na Reki zopet oglasila iu je štiri žrtve zahtevala. Uradno ta vest še ni potrjena.
Razne reči.
— O izredni modrosti sv. očeta Leona XIII. spričuje sledeča resnična dogodbica: Pred nekterimi dnevi prišla je v Rim deputacija gospa avstrijske včlike aristokracije k sv. očetu z nabranimi milodari. Grofinja A. porabila jo priliko, ter je jela britko tožiti o zgrešenem potu življenja, češ, da je priklenjena na moža, ki nima nobenega verskega čuta, pač pa vedno odprto srce za posvetne veselice, za igro in za ples. Sv. oče so jo pazno poslušali. Ko je grofinja nehala, pravijo: In ali mislite, ljuba hči, da je bilo prav tako živahnega moža cele tedne samega sebi prepuščati in na popotovanje podati se? Povrnite se domu, ljuba hči, in skusite zvečer svojega moža na veselico spremiti. Nadjati se je, da Vas on iz hvaležnosti drugo jutro v cerkev spremi."
TeBe«rr«nai.
Dunaj, 18. febr. Poslaniška zbornica. Med vlogami je vladna objava, da bodo delegacijo na 1. marca sklicane v Budapešt. B a r o u-ther in Foregger sta se mandatom odpovedala. Gr6del-Lanoy jo vprašal, kedaj pride na vrsto preskrbninska postava za vojaške vdovo in sirote. Predsednik je odgovoril, da takoj, ko delegacije svoj posel dokončajo.
Berolin, 18. fobr. Na neko vprašanje je Bismark odgovoril, da prestolnega govora ob odprtji novega državnega zbora ne bo treba, temveč se bo še le tedaj zanj skrbelo, če bi bilo volitve tako nepovoljne, da bi se moral državni zbor zopet razpustiti.
London, 18. febr. Na tabor ju, ki so ga ujajoči rudarski delavci Škotske napravili, povdarjal jo društveni tajnik velikansk pomen dinamita za delavce. Rudarski delavci napravili bodo menda prihodnjič dobro oboroženi velikansko demonstracijo na ulicah.
London, 18. febr. Iz Oapetowana dne 17. febr. došli telegram sporoča, da je dr. Holub v jako siromašnem stanu dospel v Shoshong v deželi Bočuvana. Tabor so mu v njegovi odsotnosti ob Zambezi divjaki napadli in so mu spremljevalca So 11 nor j a umorili.
Vremensko sporočilo.
C	i-
g čas	Stanje	§ ^
--Veter Vreme J2:* i
ntm//nv»ni« ^rnkomei-n. toplomoru	°
opazovanja v mra p0 Col.£iju	53 g
[77u. zjut. I 744~-54 —16 2 si. zap. jasno 17.2. u. pop. 741-70 — 5-4 si. vzh. jasno 0 00 i), u. zvec. 741-50 —112 si. zap.
Jasno in mrzlo. Srednja temporatura — 10-t)° C., za 10'G° pod normalom.
l^iUKiajskH borza
(Tolegratično poročilo.)
18. februvarija.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna ,.	., 100., (s 16% davka)
avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avBtr.-ogerske banke Kreditne akcije
London .......
Srobro .......
Francoski napoloond......
Ces. eokini.......
Nemške marke
77 »ti.	80	kr.
79 .	85	„
109 .	-	„
96 „	-	„
g45	_
271	60	"
128 „	50	„
»	n
10 „	14	„
6 „	04	„
«2 „	90	„
Da omogočim vsa-komu omisliti si, kar je v vsaki sobi naj-praktičnejo in naj-lopšo, nastavil sem, svojim divunora m mulo časa nizko ceno
25 g-ia.
Moji divani prooblečoni so z modernim, trpežnim blagom, ki no izgubi barvo. Zn dobro delo so jamči« Divani imajo pod sodožom predalo, a na zahtovanjo izdelujem jih tudi brez istega. Rosnim kupcem na deželi pošljem, čo žolijo, uzorco blaga franko. Gornja nizka cena velja le za mulo časa, torej prosim, so pravočasno oglašati z naročili, za kterih najboljšo izpeljavo so jamči.
m »m*m w mm tapeciral- v Ljubljani, Ključarske ulice štev. 3.
Vsa v mojo stroko spadajoča dela, n. pr. salonsko garnituro, žimnico, posteljne uloge itd., izdelujejo so po ceni, brzo in solidno. Popravo v mestu in na deželi prevzemam in izvršujem na občno zadovoljnost.	(6)
Umri i mod:
8. febr. Marija Škof, dekla, 31 lot, Poljanska ccsta št. 32, srčna hiba.
16. fobr. Edvard Porgaj, zasobnega uradnika sin, 2 loti, 5 mes., Kolodvorsko ulico št. 28, vnotica pluč. — Albin Spillor, pismonošov sin, 16 dni, sv. Potra cesta št. 60, Atrolie. — Anton Kočelj, asokurančni uradnik, 46 let, Križovniške ulice št. 8, jetika.
V bolnišnici:
14. febr. Elizabeta Hrovatin, dekla, 40 let, pljučnica.
ir>. febr. Paul Hribar, čovljar, 47 let, pljučnica.
Tujci.
16. februvarija.
1 n MaUdn: Norbort Schmucker, c. k. odposlanec, iz Londona. — Milan Obronovič, tovarnar, iz Belgrada. — l1'. Schmertosoh, tovarnar, z Dunaja. — Elsnor, Weiss, Lohinann, Klein, Kolin, Poltzor in Ficht, trgovoi, z Dunaja. — Toodor Kessler, inženir, iz Celovca. — Alojzij Schloimor, krčmar, iz Kočevja.
Pri Slonu: HolTelncr, Stoinor in Joglich, trgovci, z Dunaja. — F. Lininger, posostnik kopoli, iz Češkega. — Zupan, zasebnik, iz Kropo. — Osoll, trgovoo, iz Trsta. — J. Thaller, zasobnik s soprogo, iz Trsta. — A. Spori, zasebnik, iz Reko.
Pri Bavarskem. dvoru: Miron, trgovec, iz Milana.
Pri Juinem kolodvoru: Srečko Altmann, slikar, iz Ameriko. — Rostelotz, Pamor in Piskor, zasebniki, iz Ljubljano.
/ Katoliška Mam /\
m Valvasorjev trg štev. (i m VJ ^^ m	priporoča:	M 0,	^^
Hajboljši | papir za cigarete
i
jo
LE HOUBLON
Francoski izdelek CAVLEY-a & HENRY-a v Parizu.
Pred ponarejenim svarimo!
Ta papir priporočajo gg. dr. J. J. Pobi, dr. E. Ludwig, dr. K. Lippmann, profesorji kemije na Dunajski univerzi, jako toplo in to zarad tega, ker jo jako fin, popolnoma čist, in kor nima prav nobenih škodljivih snovi priinošanih.	(23)
ie..„ i ■uiTtEj
S GooAiram 3
1	I
c-bi.mii.« nu 1,'irnijiini-ni 17. ru) Rčnnger, ,11'ARIS
ff*o znižnnej ceni.
Kmetom y pomoč.
Narodno-gospodarska razprava.
Spisal
(21)	IVAN BELEC,
župnik.
Cona Icnjiffi Jo znižana od 25 kr. na
VSO Iti-., po pošti 5 kr. voč; kdor jih vzame deset skupaj, dobi jodnajsto b ro z p I ač n o. — Knjiga obsoga 9 p (M v osmerki.
„Katoliška tiskarna"
v LJubljani Valvasorjev trg ste v. 5.
XXXIX,X.XXIX! X Z X Z X X