78
Bogastvo in beda
Povest — Spisal E. Lampe
|ilo je v postu, ko je ravno pomlad raztopila zimski sneg in led. V mestu T. je solnce pregnalo zjutraj težke megle, da so se dvignile nad mesto in pustile, da je soince pogledalo skozi okno v visoko hišo najlepše ulice. Videlo je lepo opravljeno, majhno sobico, na postelji pa je še lcžal Staničev Milček, deček cvetočih lic. Solnce mu je posijalo ravno v obraz in ga vzdramilo.   Nevoljno se je  obrnil v stran,  rad bi   bil spal  še naprej.
Res se navadno Milčku ni mudilo vstajati. Bil je sin bogatega tvor-ničarja, gospoda Staniča. Njegov oče je imel tvornico-predilnico, to je velikansko hišo, v kateri je delalo na tisoče delavcev pri železnih strojih ali mašinah. Gospod Stanič je bil redkokdaj doma, ker je veliko potoval po velikih trgovinskih mestih; zato ni mogel dobro nadzorovati, kaj počenja njegov Milček. Pa to je bilo slabo za dečka. Ko je bil še majhen, izgubil je mater, in sedaj ga je vzgojevala postarna teta, katera mu je dovolila vse, karkoli jc hotel.
Ravnokar so se rahlo odprla vrata in teta Roza vstopi. Ko ga zagleda še na postelji, vsklikne: ,,Ali še nisi vstal? Kdaj sem te že klicala!" Milček bi bil rad preslišal te besede, pa ni šlo. ,,Sedaj pa le hitro!"' prigovarjala je teta Roza.
,,Samo še malo me pustite", rekel je počasi Milček.
Pa danes ni pomagalo nič. ,,Ali si pozabil, kaj te čaka danes? Hitro se opravi, zajutrek je pripravljen, potem pa hitro pojdi k gospodu župniku! Pomisli, oče pridejo te dni domov, kaj bodo rekli, če boš tako len?a
Ko je Milček to slišal, zresnil se mu je obraz, skočil je s postelje in se opravil. Nič ni bil prav vesel. Na obrazu se mu je poznala skrb. Pa saj jc vedel, zakaj!
Bil je na ta dan poklican k gospodu župniku, da ga izpraša krščanski nauk za prvo sv. obhajilo. Že davnaj bi bil moral prejeti Milček prvo sveto obhajilo, ko bi bil hodil z drugimi otroci v šolo. Pa imel je domačega uči-telja, kateri ga je sicer naučil navadnih predmetov, kolikor se je dalo, pa v krščanskem nauku je bil Milček tako zaostal, de ga gospod župnik ni pustil k prvemu svetemu obhajilu.
Sedaj pa mora k izkušnji! Kaka skrb!
Ko je bil ves pripravljen, odprl je knjigo in pogledal še jedenkrat noter. Pa čim dalje je gledal, bolj ga je skrbelo. .,0, zakaj se nisem bolj učil tega", dejal si je na tihem, in notranji  glas mu je rekel:   ,,Milček, slabo bo šlo!"
S težkim srcem se je odpravil. Pa ko jc stopil na cesto, povrnil se mu je ponos. Bil je prav prevzeten dečko, ravno zato, ker se mu je godilo predobro.
Mimo njega je hitelo več rcvno, pa snažno oblcčenih dečkov. Še ognil se jim ni, ampak   ošabno je   korakal  svujo  pot, da  so  morali oni  s  pota
h-3    79    »*-
stopiti. Poznal jih je; bili so dečki, kateri so delali v tvornici njcgovega očeta. Milček je mislil, da je Bog v6 koliko več od siromakov. Oni so pa hiteli tiho dalje, ko so Milčka spodobno pozdravili; saj so vedeli, da so odvisni od njegovega očeta.
Ko je Milček tako prekorakal nekaj ulic, vstopil je v župnišče. Pred vratmi mu je postalo tesno. Kar stiskalo ga je nekaj v grlu in sapa mu je pošla. Pa vendar je potrkal in vstopil v sobo.
Kako se začudi, ko vidi takoj one dečke! Tudi oni so prišli k izpra-ševanju. Bili so sicer že pri sv. obhajilu, vendar jih je poklical gospod župuik, da se prepriča, če še poznajo svoje verske dolžnosti sedaj, ko so pri delu in prosti šole.
,,Prav, da si prišel"', de gospod župnik in migne Milčku, da naj stopi mej druge dečke. Milčku se je to sicer mučno zdelo, vendar sluša le. Začelo se je izpraševanje". Milček je kar strmel, kako vrlo so odgovarjali ti zaničevani dečki; spoznal je? da jim ne bo kos. Zlasti Murnikov Tonček, ki je stal poleg njega, odgovarjal jc hitro in dobro.
,,Sedaj pa povej ti, Milko Stanič, kaj si se naučil'', reče gospod, ko pride vrsta nanj.
Pa Milček ni mogel povedati kar ničesar. Vse se mu je vrtelo pred očmi, ko je iskal besed, pa ni šlo. Zazdelo se mu je, da je v njegovi glavi čudno pusto in prazno.
,,No, Tonček, boš pa ti to povedal", rekel je gospod, ko Milčku ni šlo. In Tončku je tekla beseda, da ga je bilo veselje poslušati.
Prišla je vrsta na Milčka drugič, tretjič. pa vedno je bilo tako. Gospod je malo pomagal; ko pa le ni šlo, rekel je: ,.No, Tonček, boš pa ti to po-vedal, saj znaš, kaj ne? ,,In Milčka je kar rdečica oblivala, ko jo videl, kako dobro zna ta. — Tu je stal ponosni Milček sredi sobe, gledal v tla in se kar tresel od sramii in jeze. Drugi dečki so se pa tiho smehljali, češ, ali ga vidite prevzetnega gospodiča? Nič ne zna, prav nič!
Konec tega je bil, da je gospod župnik pokaral Milčka, in ga ni pustil še k prvemu sv. obhajilu, dasi je bil že dvanajst let star.
To je prisopel Milček ta dan hud doraov! Šele, ko je stopil v domačo vežo, ustavil se je. Hipoma ga je minula jeza. Kaj bodo rekli doma?
Počasi, počasi je stopal po stopnicah; vsak korak mu je bil težak in mučen. Tiho se je zmuznil v svojo sobico in si mislil: Skril se bom in ne bom rekel ničesar, morda pozabijo. Pa kmalu so izvedeli, da je Milček doma. Kmalu pride teta.
,,No, kako je bilo?" vpraša.
Milček molči. Teti se je takoj zdelo, kako da je, zato vpraša bolj tiho:
,,Ali so bili hudi s teboj?"
,,Oj, hudi, hudi!" tožil je Milček in debele solze so se mu udrle. Kar odleglo mu je, ko je izgovoril prvo besedo, in jokaje je pravil, da so ga vedno tako vprašali, da ni mogel znati, pa bi bil znal, ko bi ga bili vpra-šali drugače, in da so se mu drugi smejali, in da on ni kriv in ni, če se je ponesrečilo.
        80   
O, ko bi bil doma gospod Stanič, ta bi bil Milčka kaznoval po pravici, pa teta ga je le milovala. Sčasoma so se mu solze posušile in smuknil je v kuhinjo, kjer je svojo žalost zadušil z debelim kosom pogače.
Mi pa, ki sodimo pravično in pošteno, rekli bi, da je Milček zaslužil ta dan brezovko ne le zaradi lenobe, ampak tudi zaradi prevzetnosti.
(Dalje prihodnjič.)