Poltnlna platana r gotovini. Dle Postcebflhr bar bcznlilt Slovenski dom PRFJS - CENA L 2.— Leto X. — Štev. 2 TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA Sobota, 13. januarja 1945 | Kdaj bo konec vojne? Ugledni srbski politik D. Ljo-tič je za božično številko »Naše borbe«, glasila prostovoljskega zbora, je napisal tehten članek, ki obravnava' pravi značaj sedanje vojske in možnosti za njen konec. Ker hočemo ostati zvesti načelu, da strežemo našim bralcem z resnico in zdravo pametjo, naj prihaja od koder koli, prinašamo v naslednjem glavne odstavke iz omenjenega članka. »Ta vojska ni podobna niti eni prejšnji vojski v novejši zgodovini Evrope, Ni podobna niti prejšnji svetovni vojski, četudi ji je po času najbližja. Toda dosti nesreč v tej vojski izvira prav iz tega, ker razlike ni videti. Ta vojska namreč ni samo vojska na zunaj, temveč sega v bistvo. Ta vojska bolj in bolj nehava biti vojska med sovraž; nimi si narodi in se vse bolj spreminja v svetovno državljansko vojno med organičnim socionalizmom na eni ter med anarhijo in boljševizmom na drugi strani. V začetku se je zdelo, da bo ta vojska — kakor je bila poprejšnja — samo vojska med dvema skupinama držav, povezanih s pogodbami. Toda že septembra leta. 1941 je ta vojska prvič v zgodovini dobila ta drugi značaj, in sicer prav pri srbskem narodu. (In — to velja dostaviti — hkratu tudi pri nas Slovencih. Op. ur.) Zdaj ni več sovražnik Nemec, ni več sovražnik tuj narod, s katerim je naša država bila v vojski, temveč nasprotno: sovražnik je zdaj skupina pripadnikov lastne države, komunistov, ki pod pretvezo, da hočejo osvobojcnje od okupatorja, hočejo narodu in njegovi državi pritisniti komunistični pečat. Pravi čudež je, kako je srbski (in prav tako slovenski; op. ur.) narod v izredno nesrečnih razmerah, v katerih se je znašel po aprilu 1941, zasužnjen, razcepljen, okrvavljen in zmrcvarjen mogel najti v sebi še toliko moči, da ,je_ (in sicer prvi od vseh narodov) uvidel, da je vendar njegov poglavitni sovražnik komunizem in da mora ve drugo biti postranska reč, pa četni se je zdelo še teko pomembno, i glavitno je, boriti sc proti tej pre-. vesni, satanski organizaciji, ki hoče mod postaviti pod vse obsegajoče in 'se prežemajoče nasilje nauka, ki je ijegovi duši tuj, njegovi veri na-spiten, bije njegovim skušnjam v obiz in je sovražen njegovemu te-zem. .. ^ časa so se stvari raz- vijaj dalje in danes se v Italiji, v liolgriji, _ v Sloveniji, na Slovaškem, v bmuniji, na Poljskem, v Belgiji, v lanciji, zlasti pa v Rusiji kaže, da i vojska niti za te narode ni več tiste kar je bila v začetku, temveč da j več ali manj državljanska vojna, kateri se sile organičnega na-cionlizma upirajo združenim napadom brezvladja in komunizma. Ki bo to jasno slehernemu narodu, bo v■ '' ■ . + . :v. 2 ■ • • * - .A -■ ■.■.<.v• .............>\. So linben vvir Abschied genommen... — Tako smo odhajali... fAKO SMO ODHAJALI. B D V 54. številki »Naše borbe«, ki ga izdaja prostovoljski zbor, je Zivorad B. Nikolič popisal žalostno pot prostovoljcev borcev in ljudskih množic, ki so se umaknili pred boljševiškimi »osvoboditelji«. V preprostih besedah je skrita velika narodna bolečina: pretresla bo tiste, ki imajo srce za mučeni srbski narod; posvarila vse tiste, ki pravijo, da pri nas ne bi moglo biti tako; pokazala pest vsem zakrknjencem, ki jliim je Bog rop, požig in umor. »Naša kolona se počasi pomika. Noge se pogrezajo v težko blato, a pot gre naprej. Hodimo skozi mične srbske vasi, a ne slišimo več veselega živžava, pesmi pri delu, pasjega laježa in škripajočega droga ob vaškem vodnjaku. Kmetje in kmetice stoje za priprtimi vrati, prestrašeni otroci pa se skrivajo za plotovi in jokajo. »Ne bojte sel Niso komunisti, naši eo ... Dobrovoljci!« gre šepet od vrat do vrat. Vse je na mah oživelo, kakor da jim je padel kamen s srca. Ti zaskrbljeni obrazi dobro poznajo partizane in odtod je njihov satrah. »Vse bi bilo dobro, da nas niso Romuni in Bolgari izdali. S partizani bi prav lahko obračunali. Toda tako smo pri koncu. Bog bo dal, da se bo vse dobro izteklo. Vi ste vojaki, zato pojdite, da ko bo prišel čas, vsaj nekoga imamo, na katerega lahko upamo,« nas ogovori neki kmet. »Fantje, kam pe greste?« nas vpraša starka z ubitim glasom. »Daleč, majka, daleč ... borili se bomo,« je naš odgovor. »Med vami mora biti tudi moj sin. Kje le bo, moj zlati fant? Malo vas in zdaj vara grozi rdeča pošast. A nikar ne dopustite, de bi jim prišli živi v roke. Srb se ni nikdar vdal...,« je govorila starka in solze so ji polzele po nagubanem licu. »Ne skrbite, majka. Bog je z nami!« so odgovorili fantje prostovoljci. Povsod srečavamo vozove im ljudi. Kmetje beže. Pograbili so, kar jim je najbolj potrebno, ter se odplavili na pot, da pobegnejo pred najhujšim sovjetsko-partizamskim besom. Bog bo že kako pomagal! Srb ni prvič bežal pred barbari. »Kam naj krenemo? Pustimo vsaj te naše fante naprej, da se bodo pretolkli. O sinovi moji, kaj sem moral dočakati na stara leta,« je nekje ječal starec. Po vsakem koraku ista slika. Ljudstvo beži in vlači s težko muko prigarano imetje, ker ve, da prihajajo roparji, razbojniki, ki ne poznajo Boga ne doma ne narodovega trpljenja. Na potu je zver, ki trga, ubija, ki ruši cerkve, narodne svetinje, kolje družine, pljuva na dav« ost, in državo... Ljudje gredo na težko pot. Kam? »Najprej naj se vojska reši, mi bomo že kako. Taiko je bilo tudi v pretekli vojni. Ljudstvo je ostalo, a vojska je šla. Ne dajmo, da nam vojska propade, zakaj kdo nam bo v uteho in upanje v težkih časih, kdo se bo bojeval za našo svobodo,« je dejal star bojevnik. »Oh, da ni Sovjetov, ti naši fantje bi s partizani zlahka obračunali, pa naj jih bo ko listja in trave. Brezbožnih ne bo Srba nikdar premagal...,« je dodal njegov tovariš. Začelo je deževati. Vlačimo se po blatu. Zadaj se ziblje voz z dvema ranjenima tovarišema iz včerajšnje borbe. Partizanov je bilo kakor mravljincev v gozdu. Muslimani, Grki, Hrvati, Italijani, Vojske bi v tem primeru bilo konec. Komunizem bi bil z dejanskega sveta pregnan v svet zgodovinskih spominov. To se je zgodilo zaradi tega, ker se je ob koncu prejšnje svetovne vojske iz nepostnvnega in protinaravnega zakona med ruskim razumništvom in Judovsko duhovno spako rodila boljseviška država SSSR. Njenega rojstva v prejšnji svetovni vojski niso v ostali Evropi primerno opazili, toda ruski narod in Rusija sta pri tem krvavo plačala, ko sta izgubila svojo svobodo ter svojo državo in narodno podobo. Toda SSSR je tedaj bila sama dojenček. Danes je boljševzem mlad moški v vsej svoji moči ter hoče osvojiti svet. Zato mu je bila sedanja vojska potrebna. Zato je hotel, da bi ta vojska bila čim splošnejša, čim hujša in čim strnšnejša, ker je upal, da bodo njegove sile tik do pred koncem ostale neokrnjene, tedaj pa bo stopil na oder tudi on, da bi pregazil svet s svojim silnim valjarjem. Vojska naj bi se bila začela kot vojska med sovražnimi si narodi in nnj bi bila taka na videz ostala nepretrgoma, dokler ne bi boljševizem z anarhijo, ki jo vojska rodi pri vsakem nnrodu, pripravil vsega, kar je potrebno zn uveobo vladavine komunizma. Kateri koli narod je imel toliko moči, da je to mislil, se je prebudil in zanj je vojna dobila nov obraz in novo bistvo. Zaradi tega so si komu- nisti sami in po svojih številnih pomagačih na moč prizadevali, da bi vojskujoči se narodi te resnice ne uvideli. Kaj je neki v boljševizmu, kar tako straši vse narode, vredne tej?a imena, in jih žene v boj proti njegovim nosilcem? To ni gospodarski nauk Karin Marsa, v katerega celo dosti njegovih privržencev več ne veruje. To so metafizične, filozofske in moralne trditve: njegov filozofski materializem in njegovo bojevito brezboštvo, njegovo zanikovanje organičnega edinstva pri vsakem narodu in nauk o razrednem boju, njegovo materialistično pojmovanje zgodovine in njegova mednarodnost, zasnovana ne na zedinjenju organičnih nacionalnih edinic, temveč zgolj na zedinjenju proletarskih delov vsakega naroda, razbitega v samem sebi. Sleherni narod po nagonu, če ne po svojem duhovnem posluhu čuti, da bi z zmago boljševizma, najbojevitejšega in nnjodločnejšega zastopnika marksizma, šlo po zlu vse, kor je dajalo njegovemu življenn moč in vrednost. In zaradi tega vsak narod, tudi če je v vojski z zunanjim sovražnikom, spoznava, da ni nevarnejšega sovražnika, kakor je ta notranji, zakaj vse druge nevarnosti so spričo tiste, ki jo priznava komunizem, le prehodne. In tako ter zato prihaja do državljanske vojne. Dalje na drngi strani. Bolgari, a niti enega Srba ni bilo med njimi, Boj je bil težak. Pretolkli smo se skori sovražne utrjene postojanke Mnogo jih je bilo, nas pa komaj 300. Kakor da bi se zgodilo danes, se spominjam, ko je poveljnik zaklical: »Fantje, kdo je z nami?« — »Bog!« je zagrmelo iz naših prs ter odmevalo kakor rezek grom. »Jurniš, fantje!« je klic zvenel po vlažnem zraku. Kakor vihar smo šli. Prednji oddelki so drveli naprej. Plameni so sikali iz pušk, topov in metalcev min, žvižganje in pokanje granat je pričaralo sliko pekla. Jeklenke in granate so žvižgale nad glavami, se zakopale v zemljo ali pa zarezale v me6o ob glasnem ječanju in kričanju ranjencev. »Pretolči se moramo,« se je glasila zapoved. Ena partizanska utrdbica se je razletela. Dva dobrovolj-ca sta se na lepem znašla sredi tolpe partizanov. Nista vedela, kaj bi. Ali naj se vdasta ali naj padeta v častnemu boju. Morda so jima še zvenele v ušesih besede one starke: »Srb se ni nikdar vdali« Eden od njiju je neopazno snel bombo ter je udaril ob puškino kopito. Silen pok in zmrcvarjena trupla obeh prostovoljcev ter cele kopice partizanov so obležale na tleh. Pot je zdaj prosta. Mnogo partizanskih trupel in orožja leži vse križem. Hoteli so nas obkoliti, da bi nas nagnali z golimi rokami na skupino sovjetskih oklepnikov, ki so nam za petami. A svojo nakano so drago plačali. Vozovi se zibljejo naprej, ranjenci pa pojejo: »Partizani od nas beže, Di-«ne, di-me, da-me ...« Končno se privlečemo v Beograd. Ulice so prazne. Le redkokje srečaš človeka. Sovjeti so že pred Beogradom in topovsko bobnenje je čedalje bolj glasno. Ljudje 60 preplašeni in bežijo. Sovjeti prodirajo z motorizirano divizijo. »Naj le pridejol S puško in bombo bom jurišal na tanke, saj vendar niso taki, da bi jim človek ne mogel do živega,« pravi neki mladi dobrovoljec. »Pa bodo zares, to so ti junaki, gledal sem jih, kako so partizanske utrdbice osvajali. Kakor da bi bile iz papirja. Zakaj nisem mlajši, da bi še jaz šel ne juriš s tako mladino«, je dodal svoji ženi neki upokojenec, ki nas je že dolgo pot spremljal. Na mostu velik vmaz, ker odhajajo begunski transporti Otroci bežijo, deklice in dečki, ter se objokani poslavljajo od staršev, ki želijo, da bi njih trudne kosti počivale v domovini ali zaradi starosti ne morejo na dolgo pot. Otroci naj gredo, pri življenju morajo ostati Gledamo žalostno sliko poslavljanja ter krenemo naprej ... Begamo po beograjskih ulicah. Ruševine na vseh koncih in krajih. Te razvaline so bile »znanilke svobode«, ki se nam je zdaj približala. »Znanilci svobode« so bili angleški bombniki, »svoboda« je GPU, kolhoz in taborišča, ki jih prinašajo sovjetska zveza in njeni partizani. Iz kraja, ki so ga Sovjeti »osvobodili«, prihjajo begunci ter pripovedujejo o strahotah, ki jih je ljudstvo tam doživelo. Streljanje in ropanje je na dnevnem redu. Zdaj se zbiramo. Kmalu bomo zapustili naš lepi Beograd, našo drago Srbijo. Moramo... Matere, očetje in ljudje nas spremljajo s solznimi očmi »Pojdite, toda vrnite sel Mi vas čakamo. Vrnite se tako, kakor so sc vrnili naši očetje iz pretekle vojne: kot zmagovalci in osvoboditelji,« so nam govorile matere. »Mi bomo tu trpeli, toda vemo, da na nekoga čakamo, da je nekdo, ki nas bo maščeval, da imamo vojsko, ki nas bo ne- IZ VSEBINE: Stran 1: Kdaj bo konec vojne? Stran 2: V LotarlnjrlJt ln na Madžarskem močni nemški protlsunkt Stran 4.S Gorenjski domobranci so se irpot Izkazali (Poročilo o komunističnem porazu v Gorenji vasi) Stran 5 ln 6: • Komunistična OF doživlja po vsem Slovenskem politične ln vojaško poraze (Prikaz stanja OF na Štajerskem) Stran 7: Komunistične tolpe na Dolenjskem w najelo redčijo (Poročilo o zadnjih protikomunističnih nastopih na Dolenjskem) Stran 8: Kultura Prerokba iz podzemlja Neki podtalni letak »vestnik« prinaša z dne 9. decembra naslednjo daljnovidno prerokbo: »Službeni krogi v Washingtonu računajo, da bodo zavezniške čete zasedle Dunaj približno 1. aprila, Prago 1. marca, Gdansk in Kopenhagen 1. februarja«. Spričo najnovejšega položaja po nemški ofenzivi na zahodnem bojišču in spričo dvomesečnega zastoja na vzhodu je ta prerokba naših »čistili« kaj utemeljena in zbeganemu slovenskemu ljudstvu res potrebna. Ponatisnili smo jo zato, da bo čim več naših ljudi uvidelo, kako neozdravljivo bolni so »pravi« preroki iz podzemlja. »Molimo za zdravo pamet!« je včasih stalo na spomeniku padlih vojakov v Komendi. Ta napis bi se moral blesteti prav za prav na vseh javnih prostorih, zlasti na po ljubljanskih kavarnah. Morda bi nam potem le bilo s takimi prerokbami kolikor toliko prizaneseno... Osebne novice Lansko zimo je izginil iz Ljubljane v hribe Cene Kranjc, knjižničar v licejski biblioteki in član znanega sredinskega kulturnega kroga. Njegovi so ga po odhodu na vse kriplje prali, da ui komunist, da se je umaknil le »iz strahu pred Nemci (1), itd. Pred kratkim so se v arhivu IX. tolovajskega korpusa o tem vzgled-nem sredinskem »kulturniku« našli naslednji podatki: Cene Kranjc (Boštjan), član stanovske skupine OF in delegat za univerzo, desetar Narodne zaščite, politkomisar Narodne zaščite, kvartni sekretar OF, član »komisije za ugotavljanje zločinov«, član uredništva »Setve«, činu osrednjega odbora kulturnikov OF, član okrožne komisije OF za vzgojo v Ljubljani, član sekretariata okrožnega odbora OF za Ljubljano, član okrožnega odbora OF za Pivko (od 15. I. 1944 do 24. II. 1944). Član okrožnega odbora OF za Notranjsko (od 24. II. 1944). Krogu, v katerega je Kranjc zahajal, moramo k tako imenitnemu članu pač čestitati. Pa naj kdo reče, da ljubljanska sredina nima čistih rok — na vse stranil koč osvobodila. Vedite, Bog je z vami ter vas in ves narod preizkuša, da bi videl, če smo mu zvesti. On vas bo varoval, bodite junaki...,« so nam govorili očetje ter prikrivali svojo žalost pred našimi očmi. Topovi že grmijo. Z one strani Save so nam mahale roke srbskega ljudstva, ki danes ječi pod sovjetsko-partizanskira jarmom. »Vrnite se spet,« so, govorile te roke. »Borite se povsod proti brezbož-nikom in povejte drugim narodom, kakšna je svoboda, ki jo komunistu prinašajo ...« Ko smo zapustili Srbijo, smo še naleteli na mnoge težave, skozi katere smo 6e morali pretolči, Z naskokom smo navalili na sovražnika, podirali ovire ln šli naprej Za nami le ostal ta ali oni borec, da bo z mrtvim srcem pričal o naših bojih in mukah. Ostale so nam kasti naših junakov, ki nam bodo kazale pot, ko se bomo vračali. Srbija je danes v sovjetskih rokah. A niti pod tem udarcem srbski narod ni klonil. Trdno veruje v svojo rešitev, ker ve, da tam nekje koraka srbska vojska, ki je sicer majhna po številu, a krepka po srcu; vojska, ki se pripravlja, ki stalno narašča in ki bo nekega dne razbila suženjske okove in prinesla svojemu narodu svobodo in mir. Teda bodo spet zvonovi zvonili in srbski narod bo v svobodi hvalil Boga. Pesmi prostovoljcev bodo spet odmevale kakor nekoč, zemlja bo spet nosila plodove, poštene roke bodo obnovile porušeno domovino, zaradi rdečega nasilja pobegla srbska mladina pa bo v naročilu svojih mater spet prepevala pesmi o kraljeviču Marku, o Milošu Obiliču in o srbski preteklosti. Častila bo Svetega Savo, se klanjala Bogu ter zlagala povesti o novih srbskih junakih. Peterokraka zvezda se bo razbila in 6rbska trobojnica bo kakor nekoč vihrala v svobodni domovini. Čakaj nas Srbija, mi moramo priti...« JVos tedenski vojni pregled: I btaringijš in na madžarskem močni nemški profšsnnki Po vseh evropskih bojiščih postavlja živalino bojno delovanje ponovno na glavo vse napovedi in račune, s katerimi je zavezniška propaganda hranila svoje poslušalstvo. Namesto konca in naglih zmag smo priče večjih sprememb, ki se opažajo ne le na zahodnem bojišču, temveč tudi na Madžarskem. Nemška ofenziva v Ardenih, ki je v dobrih 14 dneh dosegla svoj operativni cilj in povzročila mučno zmedo v zavezniški razvrstitvi, je kmalu rodila podobne posledice tudi za posaarsko in lotarimgijsko bojišče, kjer so nemške divizije prav tako prešle v napad proti nasprotniku, ki je moral zrahljati svoje vrste, da je dobil zadosti sil, s katerimi je zaprl nemški klin na Ardenih. Že od vsega začetka so ti dogodki razkrivali svoj pravi pomen in namen, ki pa ni bil poskus za popolno razbitje angloameriških sil, temveč rušenje njihove bojne črte in spodnašauje vseh načrtov in računov. Zalo bi smeli imenovati vse nemške vojne nastope na zahodu neke vrste razbremenilno ofenzivo, ki se je v celoti posrečila. To poslednjo ugotovitev potrjujejo zavezniki sami, ki so opustili staro lajno o poslednjih nemških zdihljajih in začeli spet govoriti o nemški udarnosti, organiziranosti, fanatizmu in mojstrskem vojnem vodstvu. Zavezniki sami so spričo uničenih računov in dobljenih udarcev potegnili iz dogodkov potreben nauk in izvedli precejšnje spremembe na vrhovnih poveljniških mestih. Ne bi smeli pričakovati, da bi svoje mesto izgubil general Eisenhower, čeprav je z bahaško prešernostjo razglašal neizpodbitno pravilnost svojih zamisli in zatrdno veroval v učinkovitost svoje tehnične premoči. Ako je svoječasno maršal Mont-gomery proti njegovi zamisli poudarjal svojo, češ da nemškega odpora ne bo mogoče streti do novega leta in da je treba misliti na temeljite priprave za usodni spomladanski naskok na nemško trdnjavo, je moral svoje trditve črpati iz določenih okoliščin in boljšega poznania razmer. Čim so dogodki sami potrdili pravilnost njegovih računov, je maršalova veljava v očeh zavezniške javnosti sama po sebi ponovno oživela na škodo Eisenhovverja, ki je dosledno skrbel za to. da je v svojih rokah združil vso poveljniško oblast. Logična posledica vseh teh okoliščin je bila obsežna rošada najvišjih zavezniških poveljnikov. Mont-gomorv jo dobil vrhovno poveljstvo nad vsem zavezniškim odsekom severno od Ardonov. Pori njegovo poveljstvo spadajo sedaj tudi številne amerikanske divizije, dočim je imel doslej oblast le nad angleško in kanadsko armado. Odsek južno od Ardenov do Alzacije je dobil kot vrhovni poveljnik v roke ameriški general Bradley. Ponovno je bilo poudarjeno, da ostanejo neokrnjena pooblastila, ki jih Montgomery uživa kot namestnik Eisen-horverja. Ponovna uveljavitev amgleških generalov pomeni udarec za Eiseuliotverja, ki je spričo ogromne premoči svoje ameriške vojske napram angleški zahteval zase in za svoj kTog tudi odločilno besedo. Namesto hvalnic, ki so jih Amerikanci svojemu generalu do sedaj peli, so se začele pojavljati tudi obtožbe in kritike. Nepričakovani vojaški udarci povzročajo iztreznjenje ljudstva, da začne po naravnem nagonu spraševati po krivcih. Žrtve, ki so jih doslej Združene države imele v vojni, so visoke, vendar bi se z njimi prizadeti preveč ne ukvarjali, ako bi sledil uspeh, katerega so se nadejali. Ce pa ta uspeh izostane, se začenja povsem umljiva primerjava med žrtvami in doseženimi uspehi ter načenja vprašanje, kdaij Ivo torej konec in koliko težkih žrtev bo 5e treba, da se bodo izpolnila vroča pričakovanja. Gotovo za ameriško javnost niso preveč vzpodbudne številke Nadaljevanje s I. strank ni. Morda se zdi pretirana trditev, da bo vojna trajala vse dotlej, dokler ne bo sleherni vojskujoči se narod uvidel resnice, da zdaj, pa naj se še tako zdi, ne gre zn vojsko med sovražnimi si narodi, temveč za svetovno državljansko vojsko. V osnovi ta trditev drži, kar bo dokazal tudi bodoči razvoj dogodkov. Pokazalo sc bo, da te vojske ni moči končati samo po vojaški poti, temveč tudi po politični. A za politični konec te vojske je na moč važno prav spoznanje te resnice, ker bo samo ona pomagala spoznati lastno stvaritev, _ s tem spraviti sile v nove skupine in privesti do ustvaritve splošue fronte organskega nacionalizma. V angleškem svetu se res dosti govori o tretji svetovni vojski, o tisti vojski, ko se bodo Angleži in Ameri-kanci spopadli s Sovjeti. To pa samo potrjuje našo trditev: ko bodo vojskujoči se nurodi spoznali pravo bistvo sedanje vojske, da je namreč ta vojska svetovna državljanska vojska organičnega nacionalizmu proti združeni anarhiji in boljševizmu, se bodo takoj dvignili v boj proti njima. To se pravi: Angleži in Amerikanci že vidijo, da ta vojska ni tisto, kar trdi njihova propaganda (kajti če bi bilo tako, zakaj naj bi potem prišlo do tretje svetovne vojne?), temveč tisto, kar trdimo mi, da je. Zaradi tega se v mislih že postavljajo v boj proti boljševizmu. Angleži in Amerikanci seveda mislijo to storiti potem, ko bi najprej podrli Nemčijo. A to ne le, da zdaj ni več lahko, temveč ni niti več mogoče, in sicer iz več razlogov, od katerih sta najvažnejša nemška moč in vedenje Sovjetov. Nemčija daje ^vse močnejši odpor, Sovjeti pa kažejo izgub, katere je objavil vojni minister Stimson Do 21. decembra 1944 sta ameriška vojska in mornarica izgubili 638.139 mož, vendar v teh številkah niso vštete izgube ameriške vojske na zahodu po pričetku nemške ofenzive 16. decembra Tretji zavezniški partner, katerega se drži velik vprašaj v vsakem pogledu, je Sovjetija. Edine njene večje vojne napore opažamo v Podonavju in sem pa tja v Kurlandijj. Boljševiške vojne nastope označuje predvsem močna uporaba oklepnikov, dočim njihova pehota ne kaže nobenih vrlin. Zahodna zaveznika 9ta si to z!mo malo pomagala z boljševiki in obratno. Nikdar najbrže ne bodo boljše-viki imeli toliko ugodnih prilik za odločilen vojaški uspeh, kakor so jih imeli pretekle mesece. Zakaj se niso potrudili? Se niso mogli? Najbrže. Spričo boljševiške politične nasilnosti, ki je bila ves ta čas na višku (Grčija, Poljska ter Srednji Vzhod), bi nikakor ne bil prenagljen sklep, da so jim primanjkovale moči, da bi vštric z diplomatsko politično delavnostjo ojačili tudi vojaško. Ker je Stalin prebrisan v tem. da do skrajne možne mere izkorišča težave svojih zaveznikov na političnem torišču, bi se brez dvoma na noben način ne obotavljal po-h asa ti v žep tudi vse vojne lavorike, ker bi z njimi svoie politične težnje najizdat-neje podkrepil. 1 Morda ni med zadnjimi vzroki boljše-viških težav tudi uporniško gibanje v Sovfetiji sami, katero vodi maršal Timo-šenko. To gibsnie je očitno že prebolelo svoje začetne težave in se je razmahnilo do obsega, ki povzroča bvljševiški oblasti velike oreglnvice. Jedro tega uporništva ie v južni Ukrajini. Vzlic neprodimi zapori, katere mojstri so holiševiki, priha-injo iz osrčia Sovjeti je vendarle poročita, ki osvetljujejo to notranje boljševiško vrenje. Poleg maršala Timošenka se pogosto imenuie tudi ime majorja Timo-šeuka. Tzvedelo se ie, da ima maršal Timošerko v oblasti tudi ukravinska mesta Krnmntorska. Izbim. .Telrr. Kursk, Sumi in še nekai drugih manjših kraiev. Uporniško ribanje se ie zaneslo tudi že v samo Moskvo, da je bil Stalin celo prisiljen odstaviti in znoreti večie število čafstnikov. ki so bili o°nmlieni, da so naklonjeni upornikom. V tej zvezi je treba omeniti tudi skoraj vsakdaniH pojav množičnih dezertacij sovjetskih oddelkov na Madžarskem. Ako povrh še zapišemo, da sovjetska uradna glasita sicer v meglenih in nepreciznih izvajanjih kričiio proti uporništvu in zahtevajo paistrožie ukrepe proti motilcem sovjetskih voinih naporov, potem je podan tudi s tem nov no-sro-ien dokaz za nereduorii, ki hoHše-viškim oblastem v zaledju povzročajo veliko skrbi. Strahote in nečloveško ravnauiie boli-ševiške vojske potrjuje prepričanje, da ie treba borbo proti boljševizmu postaviti na vse drugačno osnovo kakor pa borbo proti nasprotniku takrat, ko »e le narodi spopadejo med seboj. Celotnost boliševiškega nauka in sredstva, s katerim? boljševiki svoie težnie urosničniek) čenrav svo’e ravnanje zakrivajo z hob-neč;mi a šimla< oplaziti tako krepko z bičem, da bi se vsaj nekoliko hitreje prestopil in ne bi samo brcal okoli sebe ter se na vse načine otepal ljudi, ki ga nadlegujejo. Naj navedem samo tale primer: Nekako pred, dvema mesecema je neka nameščenska stroka vložila na jtristojno mesto vlogo za sklenitev kolektivne pogodbe, kakršno ima s svojimi delodajalci že prenekatera druga. Prošnja je bila skrbno sestavljena, da v njej ne bi mogel kdo najti česar koli, kar bi utegnilo biti proti temu ali onemu paragrafu. A kaj se je zgodilo? Ko je bilo vse drugo v redu in v skladu z zakonom, so v uradu, kamor je bila prošnja za sklenitev kolektivne pogodbe vložena, po več tednih ugotovili, da niso pristojni za reševanje takšnih zadev. Začelo se je tekanje, pojasnjevanje in dokazovanje, da oni urad nima prav in da je vprav on tisti, ki sme in mora reševali takšne prošnje. In ko so mu zastopniki stroke, ki je zaprosila za sklenitev kolektivne pogodbe s svojimi delodajalci, slednjič le dokazali, da je v zmoti, se je vdal, a čez nekaj časa — menda v strahu pred odgovornostjo, na katero ga pač nihče nikoli ne bi klical — skoval drug izgovor, zakaj ne more od svoje strani rešili te vloge: ker s pristojnostjo, oziroma nepristojnostjo ni prodrl, je prišel na dan s pomislekom, ali je nameščence one slrolce, Ici je zaprosila za sklenitev kolektivne pogodbe, sploh moči imeti s a delojemalce! Tako! Podjetje, ki tem prosilcem za kolektivno pogodbo daje stalne mesečne plače, j e delodajalec, toda po mnenju uradnjakarjev pa je ie vprašanje, ali so od tega podjetja stalno, mesečno plačani in povsod po vseh predpisih socialno zavarovani uslužbenci sploh delojemalci, ali ne! Ali si morete misliti lepši primer uradnjakarstva, kakor je ta'4 Od tedaj, ko je bila vložena prošnja za sklenitev kolektivne pogodbe te name-ščenske slrolce z njenimi delodajalci, sta potekla že dva dolga meseca. Po krivdi golega, pretiranega uradnjakarstva je vsa stvar približno tam, kjer je bila pred dvema mesecema, čeprav bi bila lahko ie dokončno rešena, če ne talco, pa tako. Sklepanje kolektivnih pogodb je v sedanjih časih še zlasti važna iti pereča stvar. A po uradih, kjer takšne zadeve rešujejo, imajo očividno čislo druge skrbi, kakor pa ljudje, ki na pristojnih uradih prosijo za ureditev svojega delovnega razmerja do delodajalcev. Ali je mar res, da po nekaterih uradih najraje ne bi rešili nikoli nobene vloge samo zato, da za nobeno sklenjeno stvar ne bi mogli biti odgovorni! Človeku se včasih zazdi, da fes niti malo ne pomislijo na to, kaj pomeni za nameščence, ki so bili vse doslej prepuščeni na milost in nemilost delodajalcu, kolektivna pogodba. Raje se na vse kriplje otresajo reševanja, čeprav še tako upravičenih prošenj in zahtev nameščencev, kakor pa da bi vsaj v tistih primerih, glede katerih ne more bili nobenih zakonitih pomislekov, s svojim uradovanjem pohiteli »» opustili za vso javnost tako škodljivo uradnjakarslvo. Ali se vam ne zdi, da ti uradnjakarji vzlic tolikšni svojf vestnosti in skrbi, da se ne bi pregrešili nad kakršnim paragrafom, vendarle pozabljajo na drugo plat svoje odgovornosti, na odgovornost pred narodom, ki jih plačuje, da bi mu služili po svoji dolžnosti ter najboljši vesli in vednosti. Prizadeti. Delo dom. podnarednika Jenka (Sv. Družina) in Beranekove karikature* (Domobranski mizar, krojač in domobranski prevozniki.) Tehnični odsek slovenskega domobranstva je slavil pred božičnimi prazniki pomemben jubilej — leto dni dela. Desetega decembra 1943. je poveljnik podpolkovnik g. Krener izdal naredbo, s katero je bil ustanovljen Tehnični odsek slovenskega domobranstva. Domobransko poveljstvo je zaupalo odsekovo vodstvo stotniku inž. Škoiu. Tako je tej važni domobranski ustanovi stopil na čelo požrtvovalen in odločen častnik, ki je že v nekaj mesecih dela tako širokopotezno organiziral vso tehnično skupino, da je kmalu postala poleg bojnih skupin najvažnejša domobranska enota. Domobransko poveljstvo se je zavedalo, da nista vojaku dovolj puška in hrana, temveč da mu mora poskrbeti tudi kolikor mogoče skromno, vendar udobno prenočišče, kjer se bo po napornih bojnih pohodih lahko tudi spočil in bo potem zadovoljen in še bolj goreč za boj. Stanovanjske prilike domobranskih borcev so bile spočetka obupne. Fantje so teden za tednom prenočevali na golih tleh, nekateri na zdrobljeni; s cestnim blatom pomešani slami. Ni bilo pravih kuhinj, ni bilo urejenih prostorov za umivanje, ne za pranje perila in umivanje posode. Savojci so v vojašnicah in poslopjih, v katera so se zabarikadirali prav v kleti, zapustili edine znake svoje kulture; zamašena stranišča in vodovodne školjke, umazane sobe* v njih pa sam nered, smrad in mrčes. Toda maloštevilni delavci Tehničnega odseka so s požrtvovalnostjo in s svojo pridnostjo emogli vse to delo in z njim v prvih razvojnih mesecih v veliki meri pripomogli, da je slovensko domobranstvo tako napredovalo. Z domobranstvom je raste! in se krepil tudi Tehnični odsek. V tem odseku dela po devet ur dnevno nič manj kot dvajset različnih obrtniških skupin. Samo v Ljubljani ima Tehnični odsek sedem različnih delavnic, opremljenih z modernimi stroji in z vsem orodjem, na deželi pa jih postopoma ustanavljajo na področjih oskrbništev. Tehnični odsek je po svojem delu za slovensko domobranstvo prav taiko p.o-treben kot bojne skupine. Saj danes ni domobranske edinice, ki bi ne bila deležna sadov te delovne vojske. Njeno delo je tako obširno, da ga sicer sleherna edinica občuti, vendar si mnogi niti predstavljati ne morejo, koliko truda in Požrtvovalnosti zahteva to delo, da lahko ehnični odsek ustreže številnim domobranskim edinicam. Te uvodne vrstice sem napisal po obisku in razgovorih z domobranci v delavnicah Tehničnega odseka ob obletnici ustanovitve te važne domobranske skupine. Pravo sliko o vsem odsekovem delu pa dobite, če obiščete delavnice. Tu -boste našli vztrajnost, požrtvovalnost im veliko ljubezen do slovenskega domobranstva. valna korita, strelne omete za strelske vaje, sanitetne zabojčke, pograd® za skupna vojaška ležišča itd Domobranski mizarji so praktični. To sem ugotovil pri novih stražarnicah, ki imajo strehe precej širše, tako da je domobranec v njej varen pred burjo. V posebnem oddelku poleg mizarske delavnice je strugalni odsek. Tudi ta odsek ima mnogo dela. Povsod domobranci potrebujejo ročaje za žage, pile in drugo orodje ter razne nabijače za topove. Do sedaj je odsek napravil okrog 7000 klinov za obešalnike. Za vse to so porabili preko 500 m' lesa, to je približno 20 vagonov rezanega lesa. Struparskega odseka brez Ribničana si seveda ne bi mogli mislliti. Dobil 6em ga pri pripravljanju deščic za škafe. Delavnica dobiva dan za dnem več dela. Sedaj je v delu okrog 100 miz in 600 stolčkov. V kleparski in vodovodno inštalaterski delavnici sva našla le nekaj delavcev. Njihovo delo je predvsem na terenu. Treba je opremiti Številne vojaške kuhinje, pralnice in umivalnice e vodovodi. Domobranci hočejo prhe, druga edinica namestitev vodovodnih cevi do bunkerjev, tretja popravilo pretrganih vodovodnih cevi, četrta čiščenje straniščnih odtokov, peta popravilo električne črpalke itd. V mrazu se često dogaja, da zamrznejo vodovodne cevi. Vodovodne naprave so vedno potrebne popravil in pregledov. Kovinska delavnica je začela z obratom šele v začetku aprila. Kljub temu je do sedaj izdelala okrog 200 ključev, nad 800 gradbenih spojk, 124 kuhinjskih zajemalk, 50 vilic, nožev in nešteta popravila najrazličnejše vrste). Tudi v tej delavnici imajo času primerna dela. Med drugim n. pr. noge za strojnice, udarne igle za raketne pištole, avtomobilska vzmetna peresa, čevljarska kladiva, zabojčke za strelivo, razna stojala — od notnih do stojal za minomete, bunkerske vezi itd. Še kasneje je pričela z delom pleskarska delavnica. Pleskarji so prepleskali poleg mizarskih izdelkov okrog 3000 jeklenih čelad, črkoslikarji so izdelali okrog 280 napisnih tabel, sobosli-karji pa »o prebelili nad 6400 kvadratnih metrov sten in stropov. Strugarji so nastružili poleg različnega orodja za oborožitveni odsek več kot 7000 obešalnih čepov. Zidarji, pečarji in tesarji so postavili 12 barak za moštvo, kuhinje in skladišča, vzidali preko 50 kuhinjskih kotlov, 20 ruskih peči in izvršili Številna popravila. V kovačnici so domobranci, zlasti njihov mojster še posebno iznajdljivi. Ne samo da si na V6e način^ pomagajo z dobavo potrebnega materiala, mojster 6i je uredil stroja po svojem praktičnem Mizarska delavnica. Nenajavljen sem se oglasil pri stotniku inž. Škofu. V prvem nadstropju v desnem kotu sem našel vrata z njegovim napisom. Ob brnenju motorjev v srednjih delavnicah sem bržkone preslišal glas: »Naprej!,« zato sem kar vstopil. Imel je polno strank - domobrancev. Z vsemi je bil očetovsko ljubezniv. »Takole je pri meni,« je dejal, ko mi je stisnil desnico in se zadovoljno smeh-ljal. »Noč in dan bi moral biti tu, da bi vsem ustregel. Iz vseh edinic prihajajo, vsi z vsemi mogočimi in nemogočimi željami in prošnjami!« Komaj sva pričela razgovor in sem ga prosil, da bi mi dovolil obosk delavnic, že so prišli domobranci. Sedaj iz Rakeka. Poklical je poročnika inž. Pograjca. »Vam bo gospod poročnik pokazal,« 6e je oprostil, »pa se potem še oglasite pri meni —« Inž, Pograjc je bil poln hvale o svojem šefu stotniku Škofu. »Vedno diela, vsem nam je vzgled domobranske požrtvovalnosti in vztrajnosti,« tako je oproščal šefovo zaposlenost. V mizarski delavnici. Svetla dvorana, moderni stroji. Bil sem presenečen. Pri stružnici sem ogovoril domobranca. Že od januarja 1944. je zaposlen v mizarski delavnici. Pravkar je pripravljal zaboje za topovsko opremo. Mizarska delavnea ima izredno mnogo dela. V enem letu so v njej napravili 4200 postelj, 620 različnih zabojev in kovčegov, 60 vrat, 130 oken, 140 miz, 80 klopi in tisoče drugih izdelkov ter številna druga popravila. Delavnica ima poleg navadnih mizarskih del seveda še svojevrstna, času primerna dela. Tako sem videl tu stojala za puške, umi- izkustvu, tako da je našel priznanje in pohvalo tudi pni inženirju. Visoka napetost! Ni je bilo! Znašel sem se v elektrodelavnici. Tudi ta delavnica je mmogo storila za naše domobranstvo. Obnavljanje omrežja je bilo njeno prvo delo. Električarji so namestili preko 4200 žarnic, napeljali nad 22.000 metrov žice za proste vode in daljnovode. Prav po njihovi zaslugi imajo domobranci v marsikaterem bunkerju luč, zato tudi prijetnejše ure razvedrila. Najvažnejši delavnici Tehničnega odseka, tako bi človek vsaj lahko sodil, sta čevljarska in krojaška delavnica. Lahko rečem, da je prva največja čevljarska delavnica v Ljubljani. Domobranci se v tej delavnici še posebno radi mude. Po izjavi prvega mojstra so v čevljarski delavnici do sedaj nakovali okrog 6000 parov novih čevljev, nad 3200 starih pa popravili. V krojaški delavnici so potožili, da jim primanjkuje sukanca. Dela več ko preveč. V letu dni so porabili za krpanje in predelavo domobranskih krojev okrog 170.000 metrov sukanca. Popravili so nad tisoč hlač, 700 bluz in 200 plaščev. Vse to ogromno delo vodi in nadzoruje inž, Škof, ob njegovi strani pa so poročnik inž. Pograjc, poročnik Čckuta, inž. Kralj in drugi požrtvovalni domobranski častniki in vojaki-obrtniki. Vodstvo ki upravlja vso organizacijo, zasluži z delavstvom vso pohvalo in priznanje. Ob prvem jubileju dela za slovensko domobranstvo Tehničnemu odseku k dosedanjim uspehom čestitamo e željo, da bi tudi v bodočnosti mnogo storil za slovensko domobranstvo in e tem za slovenski narodi Prezident general Rupnik na obiska ▼ domobranskih delavnicah. PROSLAVA OBLETNICE Tehnični odsek je proslavil svoj jubilej s posebno prireditvijo, ki je bila v okrašeni dvorani. Vsa dvorana je bila razdeljena v dva prostora: v božični in v veselični prostor. Prvi je bil ves v zelenju, drugi v vencih in kitah. Že okrasitev dvorane je pričala, da so jo urejevali ljudje, ki imajo smisel za lepoto in domačnost. Pevski z:bor Tehničnega odseka ima dobre pevske moči. Izpopolniti bi bilo treba Se tenorje, ki so šibki in nezanesljivi. Pevski zbor je žel za vse izvedbo mnogo aplavza. Prijetno sta ogrela vse sočna glasova solistov Filipiča in Pfeiferja. ' Tehnični odsek je poklonil v hvaležnost svojemu šefu inž. škofu ob ob* Prezident general Rupnik čestita Tehničnemu odseku. Na desni steni dvorane je viselo božično delo domobranskega slikarja podnarednika Jenka: Sveta družina. Na levi strani je bila božična zvezda v zelenju. Sredi v božičnem prostoru je bil slavolok s stružnimi stebrički z napisom: Leto dni dela. Veselični prostor so poživile posrečene karikature domobranskega poročnika in slikarja Beruneka, ki je mojstrsko podal posamezne domobranske obrtnike. Med obema prostoroma je bil postavljen oder, ob njem S a sta viseli zastavi. Vso ureditev v vorani je vodil poročnik Č e k u t a. Proslave so se udeležili prezident general Rupnik, SS-Sturmbf. major Dham, poveljnik slov. domobranstva podpolkovnik Krener s podpolkovnikom Vizjakom ter številni drugi odličniki ter s tem, dali priznanje Tehničnemu odseku ob njegovi obletnici za delo za slovensko domobranstvo. Goste in domobrance je pozdravil odsekov šef stotnik inž. ŠKof, odseku pa je s posebnim nagovorom čestital tudi sam prezident general Rupnik. Slavju so dali povdarka nastopi domobranskega orkestra pod vodstvom f, Straha, nastopi pevske skupine ehničnega odseka pod vodstvom g. Pfeiferja in igralske skupine. letnici lepo darilo: umetniško izrezljano škatlico. Ves spored proslave je bil bogat in pester. Med drugimi lepimi točkami na proslavi je omeniti tudi nastop igralske skupine Tehničnega odseka, ki je izvajal II. dejanje »Kovačevega študenta«. Nastopili so: tenorist Modic, basista Remec in Prezelj, drugi basist H e b e j n in baritonist .Pfeifer. Na klavirju je spremljal nastopajoče višji narednik prof. Os a n a. Domobranski orkester je zaigral odlomek iz opere »Carmen«, koračnico »Mi mladi vojaki« in še več lepih skladb. Posebno je vžgal nastop pevskega zbora in orkestra, ko sta skupno izvedla »Žabe svadlio so imele« in »Vin-ček, oj vinček moj«. Simbolična slika »Narod naš — tvoji smo« je bila lepa in dobro pripravljena. Pevski zbor posveča vso ljubezen narodnim pesmim, kar je popolnoma prav in hvnlevredno. Tudi nastopi posameznih kupletov so bili posrečeni in so nudili mnogo zabave. Posebno krojaški kunlet, ki ga je pel domobranec Filipič, je vplival na veselo razpoloženje na proslavi, ki se je zaključila s sklepom: Spet na delo, da bomo prihodnje leto še lepše obhajali drugo obletnico Tehničnega odseka slovenskega domobranstva. CVMČE EC 12 DOSEDANJA VSEBINA) Voznik John Peerybinc:le so je poroflil z mludo, lepo in dobro srčno Pikico. Neko6 jo k njima priSol čudaški uuKluSen starec. ki Ka je morala Pikica prepoznati, 6e je filovek sodil po njenem ve. tlenju. čeprav John Poorybinule prav nič slutil ni. Ko sla bila John ln Pikica na obisku pri Galebu, siromašnem lziclovalcn ierraS pri Tackletonu, j« Tuckle-ton Johna opozoril, da se Pikica na skrivnem pogovarja v njcirovi irijovini z nekim tujcem. John je Sol eledat ter videl, da se J.ena ros meni s tistim nadurnim starcem, ki ju ie nekoč obiskal, n ,1e zdaj nastopal kot mladenič. John jo bil ves potrt ln vso noč premišljeval o svoji družinski nesreči. V prtvidj ni ;e spoznal, da Pikica le ni kriva, knkor je sprva sodil, marveč da je odijo-vorcn on sam. čcS da le bila premlad zanj. John jo zato dejal, da bo Joni odpustil ln ji dovolil svobodno življenje. To je Taoktetona, ki je bil pravkar na tem. da se bo poročil z mlado in lepo Mnyo FiedlinKovo, močno presenetilo. Tackleton je ves razočaran odSel. Pikica se Je med hudim tarnanjem gospodične Slowboyeve odpravljala na očetov dom Tedaj pa prideta Caleb In njegova slopa hči H-jrfa Vpričo Pikice Caleb svoji hčerki razodene, da jo je lz ljubezni ln usmiljenja ves čas varal s tem. da ji je slikal Tackletona kot najboljšega človeka na avotu Berta očetu rada odpusti. Pač pa Caleb hčerki jasno izpove, da je ni nikoli varal (dede Pikice. Oba sta propričatia, da so govorice o Pikičini nezvestobi popolna laž. Medtem so pripelje Edvard. Ca-lebov sin in Johnov prijatelj, ki je pred leti odpotoval v Ameriko. Preden je odSel na pot, je sklenil ljubezen z Mayo Ficldingovo ter ji ostal zvost. Ko pa je sliSal. da so Mayi namerava poročiti. a Taekletonom, so je pripeljal domov. Zdaj se izkaže, da je on bil tisti na«lu5ni ataroc. ki je skrivoma provoril s Pikico. Izkaže se pa tudi, da je Pikica samo po. sredovala med njim in Mayo. da bi razdrla nameravano nesmiselno ženitev s Taekletonom. John spozna krivico, ki jo je dolnl žeai. Edvard se poroii z Mayo, Tackleton »e vda in vso «e konča v veselem svatovbkem plesu. Ljubi John, od dneva do dneva sem to ljubila bolj in bolj. In če bi te mogla bolj vroče ljubiti kakor te že, potem bi te gotovo zdaj po tistih plemenitih besedah, ki si jih izgovoril to jutro. Toda bolj vroče te ne morem ljubiti. Vso ljubezen, ki sem io premogla, sem ti dala, kakor si že davno, davno zaslužil in zdaj mi ni nič več preostalo. Zdaj, dragi mož, sprejmi me spet v svoje s>če ter Pikičino mater takoj spravil med ostale pare ter se tako vneto zavrtel, da je bil takoj prvi. Ko pa je Caleb lo videl, je TiUy Slow-boyevo zagrabil z obema rokama ter odplesal z njo med ostale pare. Gospodična Slowboyeva je bila prav srečna, ker ji je bilo najbolj všeč, če se ie lahko po mili volji zadevala ob druge ljudli, ne da bi jo kdo zaradi tega oštel. In kako se je o vrček pridružil veseli glasbi s svojim vnetim črip, črip, črip in kako je kotel brnel! * A kaj je to? Ko jima veselo prisluškujem, ter se poslednjič ozrem po Pikici, ki mi je tako draga, vidim, da se :e z drugimi vred razblinila v zrak, jaz pa sem" ostal čisto sam. Cvrček poje za pečjo, zlomljema otroška igrača leži na tleh: edino to je še ostalo. KONEC, Naše gorenjsko domobranstvo je zad-je mesece prestalo svoje prve težave in danes že preživlja zrelo dobo svojega razvoja na zunaj in na znotraj. In ker poleg tega še narod sodeluje z domobransko mislijo in njegovo udarno silo, zato je domobrainstvu na Gorenjskem zagotovljen obstoj. Nič čudnega torej, da spričo tega komunistom prav zadnje čase tod pod gorenjskimi vršaci sila slaba prede in jim je ravno domobranstvo največji trn v peti. Toda bolj če se trudijo, da bi ta trn izdrli, globlje 6e jim zadira v peto ... To je pokazal tudi mesec december v Poljanski dolini, oziroma po-skus napada na postojanko Goreajo vas nad Poljanami. Ko tolovajskim tolpam poleti tak podvig m uspel, so se nadejan, da jim bo vsaj tokrat; ali salamensko so se ukanili — kakor so se še zmeraj! Že deij časa poprej 60 obetali in se širokoustiH, da morajo zdrobiti Gorenio vas v prah in pepel, ker so gorenjevaški borci komunistom prizadejali že marsi-kako izgubo. In res so sie priklatili že kake tri tedne pred nameravanim napadom blizu omenjene posadite in se utrjevali v Zirovskem vrhu vse tja do svoje toliko opevane »republike« Žiri. Da so se preživfeli, je razumljivo, da so kradli kot srake. Vse je šlo pred njimi: žito, krompir, pTašiiči, živina — vse, da bi se nasitila »narodna osvobodilna« vojska. Seveda, da bi se pa ti prekleti »zavezniki« kdaj spomnili, kako »hrabra« jugoslovanska vojaška sila strada vsega, ah, tega pa ne! Čudno, pa je bilo že toliko pričakovanja in nekdo je ie prinesel z Žirovskega vrha vest, da se je pojavil nenadoma sam minister Snoj...- Za ta napad so ®e torej že ves mesec pripravljali. Vozili in zbirali so municijo in vse je dalo čutiti, da bo ta napad poslednji in na.jvečji. I.judi so že vabili na miting, ki da bo zagotovo za božič v »osvobojeni« Gorenji vasi, ljudstvo bo prisostvovalo svetim obredom in polnočnici tudi v I.učnah. Vse to bo dala zmaga nad domobr-unci in njihovimi podrepniki. V Zirch je tudi sam gospod Miklavž pripravljal razpoloženje v tem smislu. Otrokom je pojasnjeval, da so domobranci izdajalci siovennkega naroda, zato zaslužijo smrt, in otrok — kaj bi ne verjel besedam svetega moža, saj tako so nas zmeraj učili donja m v šoli... Tako je prišel ponedeljek 18. decembra, ko srao izvedeli, da se komunistične brigade približujejo od vseh strani in da je trch^ biti oprezen, ker zločinci so ti vsega zmožni. Pa domobranci so imeli poleg previdnosti tudi pesem — s harmoniko smo jih klicali, naj Ie pridejo bliže, da si pogledamo iz oči v oči. Prišel je večer, temačna noč. Nekaj bo, smo si dejali. Ob 8. uri krene izvidnica. da preišče teren izven bloka. Pa res, koj se naša izvidnica spopade s komunistično, kakih 100 metrov od žice. Dva tolovaja sta bila takoj ranjena. In s tem se je že začel splošni napad na postojanko. Tolovaji so si kopali kritja na vseh boljših položajih, da bi nas tako laž,e držali v šahu. Začeli so streljati z vseh strani z minometi in lahkim orožjem. Pa vse to smo mi vzeli samo tako za šalo. Naj se le skašljajo. smo si mislili. In to je trajalo vse do jutra, ko so nas začeli obdelavati s težkim orožjem. Ves dan je divjalo streljanje, zdaj na eno, zdaj spet na drugo točko. Tako so poškodovali sicer nekaj naprav, toda obrambnih zidov. Zažgali so medtem že tudi dve hiši. Na večer so pa poskusili najprej kar z jurišem na postojanko, kjer &o nastanjeni obmejni stražniki, kar pa jim seveda ni uspelo. Nato so poskusili razrušiti naš bunker, ki je na najbolj izpostavljeni točki, pa so jim naši namero preprečili. Proti jutru so še enkrat napravili juriš na postojanko z druge strani, toda naš ogenj jih je vrgel nazaj. Za sredo zjutraj, oziroma dopoldne pa so hoteli na vsak način izsiliti odločitev. Začeli so napadati z vsemi vrstami orožja, kar so ga imeli s sabo. V tri četrt ure so vrgli precej granat. Res da so nam že poškodovali dva bunkerja, pa umakniti se na noben način nismo hoteli, premaknil nas ni noben ogenj te ali one vrste orožja. Ker so se tolovaji že dodobra izčrpali in sprevidevali, da jim napad zaradi hrabrosti in neustrašenosti domobranskih junakov ne bo uspel, so poklicali pomoč. Prišli sta še dve brigadi. Ti dve brigadi sta se ravno usidrali na svoje položaje, kar prihrume tanki, ki jima na mah zmečajo vse račune. Tank je zrčel napadati, domobranci so odprli ogenj in tako so morali tolovajski junaki pri priči pokazati pete. In tako se je končal klavrni napad in z njim »junaška zmaga« Titovih janičarjev. Borba je trajala neprenehoma celih 44 ur. Pa so s tem gorenjski, oziroma gorenjevaški domobranci ponovno pokazali, da so na visoki borbeni in organizatorni stopnji in da jih ne premakne nobena, še tako velika moč tolovajskih azijatskih hord. Pri vsej borbi smo imeli samo 3 lahko ranjene in enega težje, to je bil Dobnikar Jože, ki je po treh dneh podlegel. Tolovajske izgube so pa veliko večie, saj sami priznavajo, da je bila ta ohcet zanje preklemano draga. Tukaj v bližini Gorenje vasi je pokopanih 16 tolovajev. In to samo od zadnjega dopoldneva. Ogromno večino pa so'jih odpeljali s seboj. Po izpovedi ujetnikov m po izjavah tolovajev samih je skupno število mrtvih okrog 80, ranjenih pa čez ICO. Ujetnikov je bilo 6, ter 2 pribežnika. Veliko jih je tudi ušlo, ki so se pozneje javili delno po drugih domobranskih poFtoiankah, deloma pa poskrili. Skupno število za borbo izločenih tolovajev znaša najmanj 200. Zaplenili smo jim 1 top 75 mm, protitankovsko puško, 1 lahki minomet, 1 brzostrelko in nekaj pušk. To je uspeh, s katerim se naša posadka lahko ponaša. Tolovaje najbolj jezi to, da so naše izgube tako malenkostne. Zato govorijo ljudem, da je bilo ob tem napadu mrtvih domobrancev najmanj 80, toliko tudi ranjenih, če ne še več, samo da jih domobranci skrivajo. Tudi napovedani miting so morali preložiti za nedoločen čas, da-siravno je bila tudi godba že blizu; ko pa je zaslišala brnenje tankov, jo je popihala kar po notah proti Hotavljam, tako da ji je sape primanjkovalo. Kaj si hočemo, vseka šola nekaj stane. Ta je bila presneto draga. Pa bo drugikrat najbrž še dražja ... Zanimivo je to, da so spričo hudega napada trpele civilne stavbe. Tudi zdravnik Gregorčič je poslal pozdrav domov, ki pa je prišel do izraza šele v sobi — spalnici. Takih in podobnih pozdravčkov od svojega moika, ki je zdaj že »oberdoh-tar«, gospa najbrž ne želi prepbgosto ... To je bila kajpak tudi dobra šola za razne gorenjevaške tolovajske somišljenike, ki so vselej mislili, da jim bo prizaneseno. Pokazali pa so komunistični bratci, da jim ni za to, kaj si, njihov glavni namen je samo uničevanje, ropanje, požiganje, umor, pa najsibo pri komur koli, ali pri nasprotniku ali pri še tako zagrizenem simpatizerju. In zato naj si Gorenjevaščani dobro zapomnijo, da so tisti »prekleti zarukani in izdajalski« do' mobranci preprečili, da ni danes Gorenja vas izropana, požgana in uničena in da je še marsikdo ostal pri življenju, kakor bi sicer najbrž ne! Samo domobranci so vas obvarovali, da niso zagospodarili krvniki, ki nimajo vesti. Sicer 60 požgali zločinci 4 hiše in tako spravili nekaj ljudi na cesto. Zato naj si vsi oni, ki niso bili nič prizadeti ob tej nesreči, vzccnejo ks rcu nauk teh dni in naj pomagajo nesrečnikem, da si bodo postavili nazaj svoje domove. In terenci: priznajte že vendar enkrat domobrancem to, kar jim gre: da je namreč domobranska sila velika in njena borba poštena in praviča in da je komunizem sovrag, ki tira narod samo v grob. Naj si to zapomnijo -predvsem razne Micke, Lojze, Ivaj„, Zvonke, Milke, Johane in Meri in tajniki in Žnidarji in žtacuzarji, da bomo obračunali neusmiljeno z vsemi, ki imajo zaprto srce in zadelano pamet in se hinavsko slinijo, odnosno še kar meni tebi nič brezskrbno opravljajo razne službe za svoje smrdljive in ušive »junaške« gozdovnike. Zdaj je še čas, da se spametujete. Imeli ste precej prilike, kričavih’ zgledov in besed, da krenete na pravo pot, ki vodi naS narod in va» same k sreči in blagostanju. To je torej naš zadnji opomin, da se ne boste prepozno spametovali, oedrema kesali, ko bodo naša ušesa za vaše prošnje gluha. &e to: pri napadu so sodelovale: Vojkova, Gradnikova brigada m Dolomitski odred, Prešernova brigrda pa je branila dohod morebitne pomoči iz Škofje Loke. Razen tega je pomagal še mir.ersKi vod XXXI Divizije in artilerije IX korpusa z 1 brzostrelnim topom, 1 protitankovskim, z 2 havbicama 75 mm in 120 mm. Poleg omenjenih so delali še 4 težki minometi in lahki ter večje število protitankovskih pi>*k. Vseh težkih granat so izstrelili več slo. En top je bil od min® poškodovan. „OSVOBODITELJI“ Vsi besni, ker se jih premalo klati po gozdu, da bi tolpo pomnožili, da ly.e bi oblast v rokč dobili, so s silo jih hot lili v gozd izzvati. Vojaka, ki je srajco nesel prati, iz varne so zasede ustrelili ter se s krohotom v gošči izgubili — češ morali zdaj bodo k nam bežatil Pa so ostali sžmi! Toda pali za to »junaštvo« so vaščani-tald, a druge stradat v Gonars so poslali. In še, ti narodni uničevalci grozč, da bodo tudi te poklali — češ ker ne gredo v gozd, so izdajalci! n. Vedoč, da v njej ni žive duše s puško, zakotno vas so »hrabro« obkolili — po hlevih, kaščah, izbah se razlili in plenili »za vojsko« po hajduško. Kdor je le zinil, žq| imel je buško, a njega, ki je branil, so ubili — in njega, ki je bežal, obsodili na smrt kot izdajalca tam pod hruško. Nato na miting »narod« so nagnali, otrobe vezli mu o dneh svobode in za slovo še, šolo mu zažgali. Zenž in sivi starci na zablode molčali so, skrivaj pesti stiskali — želeč jih utopiti v žlici vode .., in. Pridrli so kot Turki v mirno selo ponujat blagoslov svobode rdeče, cbi-tat dni uživanja in sreče — in 6e takoj odpravili na »delo«. Po izbah strojnice jekleno Želo naperili v družine so ihteče — in »bratje« so vsevprek me.tali v vreče meso, sol, moko, usnje, kruh, zabelo..* In še ni bilo dosti! Voli, krave, prašiče — in očete in sinove odgnali so v zaraščene goščave. Ženž, se,stre pa srd zatrt razganja, s solzami zroč v oplenjene domove vpijo v nebo po uri maščevanja... Vinko Žitnik, Komunistična OF doživlja po vsem Slovenskem politične in vojaške poraze V lanskem decembru in v prvih dneh januarja so komunistične iolpe imele na Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem okrog 2.300 mrtvih, 2.000 ujetnikov in izgubile ogromno orožja in streliva. — Poročila o komunističnih porazih v Savinjski in Poljanski dolini ter z Dolenjskega Komunistična OF in njene tolpe so v preteklih mesecih, zlasti v lanskem decembru, doživele do sedaj najhujše vojaške poraze in politične neuspehe. Na Dolenjskem so že po nastopih junaških domobranskih skupin izgubljale kraj za krajem in utrpele velike izgube. Zaradi ponavljajočih se neuspehov je zajel te tolpe obup in na stotine mobilizirancev in tudi prostovoljcev s Primorskega in Gorenjskega, ki so v dobri veri, da gre za nacionalni boj, nasedli komunistični agitaciji in šli v gozdove, je zbežalo k domobrancem. Komunistične izgube na Dolenjskem so tako velike, da je Par-tija_ ukazala povsod, zlasti na na Štajerskem splošno mobilizacijo. Po smrti Rozmana Staneta, poveljnika NOV in POS, španskega komunističnega prostovoljca in Kidričevega hlar>-ca, je prevzel poveljstvo komunistični prvak Leskošek. V času njegovega poveljstva so rdeče tolpe preživele tedne neprestanih beganj in 6talnih jalovih zbiranj, ki so se zaključila z rednimi porazi in velikimi žrtvami. »Ge-neralleutnant« Jaka Avšič, partijski suženj, kljub temu ni bil deležen časti, da bi postal poveljnik NOV in POS. Partija je imenovala za novega poveljnika Kvedra Dušana — »generalmajorja« — komunista. Tako je stari >ge-neralleutnant« Jaku Avšič sedaj pod poveljstvom mladega komandanta, ki v bivši Jugoslaviji ni odslužil niti svojega vojaškega roka. Novi poveljnik NOV in POS je nastopil v najtežjih čadh OF. Ljudska pravica št. 29. z dne 5. decembra 1914 je objavila na prvi strani razgovor nekega rdečega pisuna s Kvedrom. Ta niu je dal ob svojem nastopu nasledn jo izjavo: »Da bomo kos svojim nalogam, moramo izvesti popolno mobilizacijo!« Novi politkomisar Glavnega štaba NOV Kidrič je v skrbi pred popolnim razkrojem OF napisal dne 21. novembra 194-4 v »Slov. poročevalcu« uvodnik — »Mobilizacija in zopet mobilizacija«, v katerem pravi: »Osnovno merilo za uspeh ali neuspeh naše akcije je po-j^olna mobilizacija!« Slično se glasi povelje Glavnega Štaba IV. zone operativnemu odseku z dne 4. decembra št. It., oddano ob 8 zvečer po »Sokolu«: Naša vojska je številčno slaba. Osnovana je sedaj mobilizacija. Zato odrejamo zoni za osnovno nalogo mobilizacijo. Ta naloga je predvprašanje vojaških uspehov in obrambe osvobojenih teritorijev.« Na Gorenjskem in Primorskem komunisti niso mogli več dobiti ljudi — žrtev za svoje cilje, za svojo obrambo. Dolenjci so že davno spregledali. Zato je Partija zapovedala splošno mobilizacijo na Štajerskem. Tu se je komunizem še lahko skril pod nacionalno krinko in mnogi so zares nasedli. Še bolje pojasnjuje »navdušenje za OF na Štajerskem«, o kateri komunistični lističi tako radi pišejo, bivša glavna ■urednica »Slov. poročevalca« Vilfanova, ki piše v rdečem glasilu št. 328-44, 'dne 7. II. 1944. v uvodniku o odnosih z ljudstvom na Štajerskem: »Štajerci jo pripravljeni vse storiti, samo da rešijo glavo. « Kjer komunisti niso uspeli s svojo taktiko, so se poslužili preiskušenih sredstev. Res je, da so Štajerci bili spočetka za gošarje Marsikatera mati jedila zadovoljna, da je šel sin v hribe in poslala ga je na Dolenjsko, da bi šel v klavnico za komuniste proti Slovencem — domobrancem, po katerih se je rešilo življenje prebivalstvu na Gorenjskem, Dolenjskem in Primorskem, zlasti pa številnim slovenskim fantom in očetom slovenskih družin. Šele ko so dan za dnem prihajala poročila, mnogi jih žal niso niti prejeli, da padajo j njihovi v skupinah, tedaj so tudi Šta- I jerci začeli spregledovati. Sedaj štajersko ljudstvo obsoja komuniste in jih obtožuje nesreče, ki jih je zadela prav zaradi njihovega lahkovernega zaupanja v komunistično OF. Štajerci, ki so v akcijah po Suhi krajini srečali Azijate in italijanske komunistične tolpe skupaj z našimi tolovaji, so bili seveda upravičeno razočarani nad »Narodno osvobodilno vojsko!« Štajerci so se ob teh novicah zresnili in sprevideli, da je OF zares le krinka za organizacijo komunizma. Zavedli so se, da taki pajdaši, med njimi neki komunist ključavničar Roman Fuechsel, ki so ga slovenski komunisti poveličevali, ne more rešiti s peščico tolovajev, ničesar storiti zanje, prav tako tudi ne za komunistično OF. Komunisti so zato začeli prav tako kakor na Dolenjskem, s Strahovlado, s požiganjem, prisilnimi mobilizacijami, v zudjnem času tudi z umori. V Savinjski dolini je bilo več zločinov, ki so jih izvršili komunisti prav zato, da bi ustrahovali zbegano ljudstvo, ki jih je odklanjalo. V zadnjih akcijah so našli v komunističnih arnivih več slik, ki prikazujejo, kako komunisti vodijo v smrt fante, ki so jim nasprotovali. Zapori v Gornjem gradu, Ljubnem in Mozirju so bili v času komunistične republike polni sestradanih jetnikov — mož in tudi žena. V tem času je postalo življenje v ^Savinjski, Paški in Logarski dolini ne- znosno. Tedanji politkomisar štaba TV. oper. zone Ribičič Dimitrij je bil za ljudi zver v človeški podobi. Četudi bi ljudstvo poginilo od lakote, rekvizicije so bile dan za dnem, tako da ie decembra ljudstvo že obupavalo. Komunistom se je na Štajerskem sicer posrečilo izvesti mobilizacijo, ni se pa jim posrečilo nove sile organično povezati, jih prepojiti s tem duhom, še manj zadostno opremiti. Zato sta v goraških vrstah zavladala malodušje in nezadovoljstvo. Da bi to preprečili, so komunisti začeli pošiljati štajerske brigade na Dolenjsko. Vojaški duh teh edinic je padel še niže, brž ko so te edinice zapustile Štajersko in se udarile s slovenskimi borci. Vzrok temu je, da je komunistična propaganda na Stajer- »Okrožni ca CK KPS vsestransko osvetljuje vlo^o in delo partijskih organizacij v OtF in NOV, prikaže osnovne napake in slabosti posameznih funkcionarjev in vseh organizacij, ki jih moramo čimprej odpraviti, da bodo kos preskušnjam, ki jih moramo premagati bodoče odločilne mesece narodne osvobodilne borbe. Naša NOV je mogočna množična organizacija Partije. Partija si osvobodilne vloge v naši vojski ne prilašča z metodo vsiljevanja svojih pogledov, temveč jo dejansko vrši zaradi tega, ker drugače biti ne more. Brez Partije bi bila naša vojska mrtvo, neokretno telo brez mozga in živčevja. Partija mora kot barometer zanihati, reagirati na sleherni problem v edinici; s prepričevanjem mora popravljati slabosti, odstranjevati napake in usmerjati vse delo na prvo pot. V mnogih naših edinicah Partija te svoje važne vloge ne vrši dovolj temeljito. Na eni strani se njena vloga podcenjuje. Celice se sestajajo le formalno. Na celičnih sestankih se rešujejo le »partijska vprašanja«, študirajo so partijske okrožnice, literatura, izvaja se kontrola celice nad osebnim življenjem, ponašanjem in delu posameznih komunistov, v najboljšem primeru obravnavajo kolektiv, zdravstveno stanje, higieno, odnose partizanov do civilnega prebivalstva in druge, medtem ko se konkretnih čisto voja-ško-organizacijskih in političnih problemov, ki jih mora tedaj edinica premagati, nalog, ki stoje pred njo, skoraj ne dotakne. V vseh perečih, življenjskih vprašanjih partijska organizacija tu prepušča vodilne vloge štabom. Tako so edinice odvisne od tega, koliko so politični in vojaški funkcionarji, komunisti zreli, sposobni in predani. Ob prvi preizkušnji, ko bodo ti popustili, ali pa celo padli v borbi, bo imelo to za edinico težke posledice. Na drugi strani je Partija predaleč. Navadno se to zgodi pri tistih partijskih forumih, ki niso znali organizirati in zaktivizirati osnovne homogene partijske mreže. Po eni plati se tu partijski funkcionarji izrode v uradnike, ki pošiljajo papirnate resolucije svojim edinicam, po drugi plati ali pa istočasno pa ne uveljavljajo avtoritete Partije s podporo vse partijske organizacije, ker se ta bavi s čisto neživ-ljenekimi vprašanji, ampak vojvodsko nasilno hoteč zadostiti zahtevam višjega foruma za vsako ceno. Prejšnji sekretar Šlandrove brigade je lep primer takega »vsiljevalca svoje volje«. Ker 'je venomer pritiskal na štab brigade in bataljonske biroje v smislu navodil, ki jih je sprejemal od zgoraj, je postal mora za vse brigade in jo zaradi nepriljubljenosti moral s lega mesta. On je prevzel posle v brigadi v času ko je bila brigada na višk-i svoje udarnosti. Prejšnji mesec (ok+ober leta 1943.) je napravila 25 uspešnih in 19 neuspešnih zased, imela dve veliki borbi. Nato je brigada kar čez noč popustila. Ni vršila več akcij, ni več mobilizirala, v brigadi se je ustvarila psihoza strahu pred partizanjenjem na Štajerskem. Brigada ie imela dolge premike, čisto nepotrebne in visoko v planinah, kar je moštvo utrujalo. Brigada se je katastrofalno zmanjšala 180 partizanov, rastlo in cvetelo pa, je nerganje, nediscipliniranost in oportunizem od vrha do tal. Kaj je bil vzrok tega hitrega padca? Vzrok je bil v tein, da je vsa partijska organizacija v brigadi slonela na skem slonela na poudarjanju nasprotja proti Nemcem, sicer so govorili tudi o »beli gardi«, katere po Štajerskem konkretno niso poznali in se tudi niso hoteli proti njej boriti. Zaradi teh neuspehov je Kidrič odstavil politkomisarja IV. zone Ribičiča Dimitrija in ga degradiral za komandirja neke skupine- Na Štajerskem partijci na splošno niso gledali po mišljenju mobilizirancev, ampak so mobilizirali vse, ker so jih rabili za mašilo na Dolenjsko. Najbolj nam osvetljuje položaj na Spodnjem Štajerskem dokument o notranjem stanju NOV in POS na štajerskem in v Kamniškem okrožju OF, ki ga je izdala CK KPS meseca maja 1944. ramenih vodilnega političnega in vojaškega kadra, med katerim je — kot se to navadno zgodi — v največji meri kosila v teku brigadne ofenzive sovražnikova smrtna kosa. Padlo je mnogo bataljonskega vodilnega kadra, komandant brigade, [politkomisar in sekretar v brigadi so bili tekom borb ranjeni, zaTadi osnovnih hib se partija ni znašla, ni znala iz vseh teh akcij poiskati kadra, ki je ležal pokopan, in brigada je šla naglo navzdol svoji katastrofi nasproti. Brigadi je bilo treba pomagati od zunaj. Prišel je nov partijski funkcionar. ki naj bi ozdravil brigado. Najprej je očistil organizacijsko zmedo. Štab brigade, ki je prej bil vključen v eno celico, je razdelil v tri celice: prvo operativni štab in obveščevalec, drugo čfeni iz odsekov dr. intendant, komandir zaščite itd.) in v tretjo kurirja in štabno zaščito. Tako je lahko vsaka teh edinic neovirano sklepala o vseh aktualnih vprašanjih na svojem področju dela. Prav tako je pregledal bataljonske biroje in četne celice. Ugotovilo se je, da je v brigadi precej komunistov, ki niso bili vključeni v nobeno partijsko organizacijo, tako na primer zdravnik in intendanti, ki so se mnogo zadrževali izven brigade. Vse te je bilo treba vključiti v celično življenje, vsi ti so odslej odgovarjali kot partijci za svoje del'o pred celico. Partijska organizacija in posamezniki imajo še mnoge druge slabosti in napake, ki zelo ovirajo množični polet naše osvobodilne borbe. Velikokrat se naše partijske organizacije pri izvajanju direktiv in konkretnem delu krčevito drže zastarelih oblik organizacije in preživelih delovnih metod. Operativni štab je ljubosumno oviral samostojen razvoj, samoiniciativno delo. Tako so še pred kratkim obstojali odseki (sanitetni, inten-dantura, za zveze in celo obveščevalni) le formalno iz posameznikov, ki niso bili kos nalogam. Drug primer: Štab kamniško-s^vinjskega odreda je čisto neprikladno sedanjim razmeram v vojski urejal vprašanje kolektiva. V smislu starega partizanskega kolektiva je s pozivi mobiliziranim partizanom pobiral denar. — Tretji primer: V enajsti brigadi je štab brigade popustil nergačem, ki so za smrekami ustvarjali mnenje, da je nepravilno, ker štab brigade ne je iz istega kotla kot bataljoni. — Sto in sto je še takih primerov, da se štabi ne znajo vživeti v nove razmere. 40 partijcev dezertiralo Mnogo je v naši vojski tudi sektaštva in oportunizma. Partijske organizacije ne znajo direktiv višjih forumov prenesti v življenje, v dejstvo. Mnogokrat padajo pri popravljanju napak, ki jih hočejo čez noč popraviti, iz ene skrajnosti v drugo, mnogokrat pa rešujejo situacijo kot suhi dogmatiki, boje se odgovornosti za vsako gibčnejšo prilagoditev mrtve črke v direktivi konkretnemu položaju. Prvi primer: PK gorenjske je svojim edinicam dal parcile: široko odpreti vrata Partiji! Bataljonski sekretar tretjega bataljona Kamniško savinjskega odreda, ki je tudi spadal pod PK Gorenjske, je preko noči dvignil število partije od okoli 20 na 80 članov, SKOJ pa je padel na polovico. Bataljon z 80"/o partijskim kadrom bi moral po svojem značaju in udarnosti biti proletarski, nepremagljiv bataljon, ki bi igraje prebijal vse težkoče. Bilo pa je ravno nasprotno. Bataljon je bil slabši od drugih edinic. Po prihodu na Dolenjsko je okoli 40 partijcev tega bataljona dezertiralo preko meje in Save. To je bil sramoten madež, ki je mnogo škodil ugledu Partije na Štajerskem. Ti partijci — dezerterji so se potem klatili po terenu OK Kamnika, ki jih je kot komuniste vključil v svoje terenslte organizacije in so prišli celo v načelstvo VOS-a, ki je imel to nalogo, da je dezerterje lovil. Pozneje je PK Štajerske Partije v tem bataljonu razpustil in samo potrjeval po novem sprejem teh partizanov v Partijo. Drug primer: PK Štajerske je z ozirom na pojačan vpliv izdajalske plave garde zahteval večjo čuječnost, boljšo kontrolo nad partijskim kadrom in strožji kriterij pri sprejemanju članov. Partijske organizacije so okrožnice prebrale, ugotovile težkoče pri kontroliranju, zaprle vrata Partiji in se omejile le na sprejem od vseh strani pretipanih, stoodstotnih partizanov. Tako je danes v IV. oper. zoni brez 14. divizije vseh skupaj 136 partijcev. Jasno, da leži v edinicah po Štajerski z ozirom na vojaške uspehe še cel zaklad zlate rezerve za Partijo. Ta zaklad dvigniti preko SKOJ-a v Partijo, to je naloga partijske organizacije na Štajerskem danes. Neugodne posledice ima sektaštvo tam, kjer Partija z nepravilnim delom ovira samoiniciativnost nepartijskih množic. Bataljonski štab je skupini oficirjev, ki bi bili pripravljeni stopiti v naše vrste, stavil pogoj, da bodo morali pričeti kakor vsi partizani, hoditi na straže itd. S tem jih je ustrašil, odbil in napravil veliko škodo IV. zoni, ki za vojaške kurze še danes nima primernega nastavnika. — Na mitingih in v stiku partizanov s civilnim prebivalstvom sploh kar mrgoli sektaštvo: Rdeče fraze, avanti popolo, proticerkvene ali celo protiverske zafrkacije, podcenjevanje angleške in amerikanske vloge v bloku zaveznikov. Oportunizem se pokaže v edinicah zlasti tedaj, ko naleti edinica na težkoče, na prepreke, ki jih je treba premagati le z odločnostjo brez popuščanja. Izraža se v nediscipliniranosti, v neizvrševanju ali le formalnem izvrševanju direktiv, zlasti pa v prefriganem vzbujanju videza, da so vse napravili, kar se napraviti da. Primer: V revirjih je bilo vedno najtežje partizaniti. Zato pa je tudi vsaka edinica, ki smo jo poslali tja, prišla nazaj skupaj ali pa v razbitih skupinah. Glavni izgovor štaba je bil, da partizani nočejo tam partizaniti, da nimajo volje in se ne da proti temu ničesar ukreniti. Treba je bilo bataljon temeljito očistiti nergačev, premenjati bataljonski štab in bataljon je potem ostal v svojem operacijskem področju. Oportunizem je tudi to, če stoje nekateri člani Štaba pod vplivom drugih pomožnih funkcionarjev na primer zdravnikov, kulturnikov, ki sov po večini intelektualci in je po navadi ta vpliv škodljiv. Primer: V Šlandrovi brigadi načelnik Agitpropa v veliki meri soodloča pri vseh važnih problemih brigade, govori na mitingih, kjer bi moral govoriti politkomisar, piše vojaške in politične članke namesto drugih funkcionarjev. Je spreten, iznajdljiv študent, ki ti napiše, kar hočeš; če hočeš bolj »lev« članek, napiše »levega«, če bolj »v smislu OF«, napiše takega. Ce pomislimo, da je bil prvo leto osvobodilnega boja zapleten v Nagodetovo dehurščino, sprevidimo kako je lahko tak tovariš na odgovornem mestu v štabu nevaren, dokler mu ne prištrižemo peruti. Okupator je na Štajerskem vedno močan. Partizani tudi tam nimajo lahkega življenja. Ravno v tem dejstvu je vzrok, da mnogi tovariši na Štajerskem zapadejo v nepravilno ocenjevanje objektivnih pogojev. Ti niso spoznali, da ne moremo stanje danes z ničemer primerjati s stanjem lanskega leta ali 1942. Takrat smo mnogokrat stopili korak nazaj in je bil to taktičen umik, danes je lahko tak Iumik nevaren oportunizem. Primer: zahtevati od Pohorskega bataljona v zimi 1942, naj dosledno izvaja mobilizacijo, je bilo daleč preko okvira njegovih možnosti. Mobilizacije bataljon ni mogel vršiti in štabu grupe ni padlo v glavo da bi ga zato klical na odgovornost. — 1944. leta je deveta brigada, boječ se vtihotapljanja plavogardistov, ustavila mobilizacijo. Namesto, da bi mobilizacijo izvajala s poostrenimi varnostnimi ukrepi in pregledi kadrov, pojačenjem obveščevalne službe, kontroliranjem novo-mobilizirancev, je z ustavitvijo mobilizacije mnogo škodovala pokretom. Drug primer: leta 1942. so se naše edinice zadrževale izključno v planinah in gozdovih, v januar, ofenzivi 1. 1944. se je Šlan-drova brigada pod vplivom oportunističnega štaba čisto po nepotrebnem kretala visoko v planinah in s tem izgubila na morali in fizični usposobljenosti. Še vse premalo se Partija v vojski zaveda, da je treba danes narodne izdajalce tolči ne le vojaško, ne le fizično, ampak tudi politično z učinkovito okretno propagando. To ni le stvar terena, vojska lahko mnogo doprinese k razkroju v taboru izdajalske bele in plave garde. Imeli pa bomo s svojo agitacijo in propagando uspehe, če se bomo posluževali konkretnega razkrinkovanja ljudi in metod, kr jih ljudje že poznajo, če bomo poudarjali povsod Nemce. Največja napaka je govoriti o plavi gardi na splošno, ker jo s tem eami ustvarjamo. Ce nimamo otipljrvhi dokazov, je bolje, da emo o njej sploh tiho. Mnogi naši politični in vojaški funkcionarji zapadajo v dve skrajnosti: Po . eni plati v škodljiv karijerizem, vojvodstvo »jugoslovansko« oficirščino, po drugi plati v omalovaževanje svoje funkcije, svojega dela, čina itd. Na primer: bataljonski komandant, ki je kritiziral Čez štab, da ga ne pusti na akcije, da bi se izkazal, da ga ovira v njegovi samoiniciativnosti, da ne upošteva njegovih predlogov, ki so ponavadi forsiranje nemogočih akcij. Drug primer: štab gre preko nasvetov in predlogov terensko organizacije in organizira, mobilizira ter izvaja akcije na svojo roko; bataljonski »zdravnik« Igor, ki se pusti prenesti preko Savinje, »da bi ne dobil revmatizma« in prosi, ko se naveliča bolničarske službe, da bi mu dali kako politično ali vojaško funkcija, n. pr. mesto brigad-nega komandanta, ali politkomisarja, ker je on starejši partizan in boj sposoben, kot ta dva. Dalje: Politkomisar bataljona, ki hodi po drva in po vodo in gre na stražo mesto obolelega tovariša; partizan, ki noče prešiti čina, ker se on »bori za višje cilje« in še drugi podobni slučaji, ki so znak nezdravega odnosa do svojega dela in položaja. Samovoljno odvzemanje živil, prisilni odvzemi so še vedno pogost pojav na Štajerskem. Poleg s>živcanja« in surovega obnašanja partizanskih patrol veliko škodujejo ugledu naše vojske pri ljudeh. Kvarijo pa se s tem odnosi med vojsko in terenom. Pri mnogih partizanih naziv »terene« še vedno zveni kot zabušant, paničar, zavijač in ne vem še kaj. Zdrava partijska povezanost med vojsko in terenom bo izpodnesla tla takemu odnosu, ki mnogo škoduje ugledu in delu političnih aktivistov na terenu. Poleg dviganja udarnosti in discipline v naši vojski moramo predvsem povečati čuječnost. Leta 1942. januarja je na Pohorju propadel ves bataljon zaradi podcenjevanja sovražnika, ker se je spustil v frontalno borbo, danes v primeru podcenjevanje ni več v toliki meri, kot primerov nezadostnega, površnega zavarovanja edinic, štabov, bolnic skladišč itd. Primer nezadostnega zavarovanja štaba je štab 14. divizije, ki je imel ne samo stražarsko mesto. Pri tem napadu smo izgubili pesnika Kajuha. Primer, kako se cela vrsta napak po konspiraciji lahko nekega dne maščuje, ta katastrofa Kamniške zasavske čete, ko je padlo 70 partizanov in 11 članov OK-ja Kamnik. Ce smo prej trdili, da moramo zavčeli oblike organizacije in metode dela, ki ne odgovarjajo več, to ne velja za tiste partizanske izkušnje, ki so dragocene tudi ob današnjih pogojih borbe, ki jih moramo še naprej gojiti in razvijati, da se izognemo vsem nepotrebnim žrtvam v zadnji etapi narodno osvobodilne borbe. K zaključku naj bi se dotaknili osred-ne naloge partijske organizacije na Štajerskem, ki je centralna naloga celotne NOV in POS, od katere je odvisen vea nadaljni razvoj našega osvobodilnega boja, to je mobilizacije. Da bo mobilizacija uspešna, je potrebno prvič odločno razbiti oportunizem. To je težko zaradi pomanjkanja orožja, zaradi nezavednosti ljudi, zaradi vtiho-tapljanje plavogardističnih agentov. Drugič: Upoštevati in iznajdljivo uporabljati objektivne pogoje za povečanje tempa mobilizacije: defenzivnost in razpoloženje ljudstva. Nepravilna je bila mobilizacija Šlandrove brigade v Ločnici, kakor bi bila nepravilna mobilizacija XIV. divizije na svojem pohodu, ker je bila zaradi stalnih bojev in pohodov nesposobna odložiti omahljiv element no-vomobiliziraneev, nujno pa bi morale vse edinice pričeti z intenzivno mobilizacijo takoj 20. 2. Tretjič: vplivati na partijske organizacije na terenu, da mobilizirajo organizacijo, organizirajo pravično in dosledno. Maršal Tito v pogledu organizacije ne dovoli nobenega popusta. Vse kar je sposobno za borbo, mora v vojsko. V OK-ju Kamnik nam je tako nedosledno in nepravično organiziranje mobilizacije napravilo nepopravljivo škodo. OK Kamnik ni sam izdajal pozivov, ampak je to prepustil VOS-u, ki je jasno najprej pozival nezanesljive elemente, ki so se jih hoteli odkrižati. Razen tega so se vršili propusti kulaških elementov in celo prijateljev in sorodnikov, prijateljic odgovornih političnih funkcionarjev. Dokler se te napake niso odpravile, z mobilizacijo ni šlo nikamor naprej. Četrtič: novomobilizirance je treba takoj pričeti v politično in vojaško vzgajati, odnos do njih mora biti tovariški ne le v besedah, ampak dejansko. Bili so primeri, da so mobilizirance pustili nekaj dni čisto pri miru. Živa duša se ni zmenila zanje; staremu partizanu je pod častjo govoriti z novomobi-lizirancem. Neki četni komisar jih je na politični uri nahrulil, zakaj niso prišli v partizane prej: »Zdaj prihajate, ko gre vse h koncu, da boste nesli rdečo fano«, — se je izrazil. Noben se ni zanimal za opremo mobiliziranih; bilo je deževno vreme, pa so morali stati pod drevesi, medtem, ko je bilo šotorskih kril do- (Dalje na 6 stran!). Izšla je nova knjiga »Slovenčeve knjižnice« Sigurd Christiansen: »MRTVI MED DVEMA ŽIVIMA« Lep psihološki roman, ki ga bo vsak bral z užitkom. Roman opisuje trpljenje poštnega blagajnika, ki v smrtni nevarnosti preda roparjem blagajno in ga zato vfci ljudje zaničujejo kot strahopetca. Roman je tako enotno in tako močno pisan, da ga boste prebrali v dušku do poslednje stranL Postanite še vi naročnik »Slovenčeve knjižnice«! Dokument o notranjem stenja M in OF na štajerskem in kansaišken okrožju »Hudičeve težave imamo tu na Štajerskem!« (Nadaljevanje s 5 strani). volj. Ker so bili brez orožja, so jih dostikrat uporabljali za komoro, da so nosili vodo, drva in pri marših hrano, dekleta pa z lupljenjem krompirja, pomivanjem posode in pranjem perila. To so najbolj kričeči primeri, ki se danes sistematično odpravljajo, a so v največji meri vzrok dezertacijam, ki največ škodujejo naše vojske in naši nadaljna mobilizaciji. — Zgornji primeri še daleč niso osvetljili in izčrpali vseh napak, vseh slabosti naših partijskih organizacij v NOV«. Tako partijski sekretar o položaju na Štajerskem. Poročilo ne potrebuje komentarja. Novo vodstvo IV. zone Po teh neuspehih je Kidrič odstavil politkomisarja Ribičiča in imenoval novega Benčina. Novi dogodki so dokazali, da tudi to vodstvo ni zmožno voditi nezadovoljnih brigad na Štajerskem. Napadi nemške policije in ruskih prostovoljcev na rdeče tolpe na Gorenjskem in Štajerskem so to potrdili. Ze konec novembra so se pričeli hudi boji na vseh položajih okrog tako imenovanega »osrednjega ozemlja« v Savinjski dolini. Akcija se je razširila in se vodila po obkoljevalnem načrtu. Komunistične tolpe so bile istočano napadene na Dolenjskem, Primorskem in v Žiirovskem kotu. Glavni štab NOV je bil zato brez pravih informacij o položaju na Štajerskem. Kako je bilo gori, nam služijo situacijska komunistična poročila. Situacijska komunistična poročila »26. novembra: štab IV. zone v Gornjem Gradu, divizije v Mozirju, I. brigada na Pohorju, II. brigada Lepe njive, XIII. na položajih Kokarje-Dobrevolje-Čreta. 27. novembra do 29. novembra je bataljon XIII. brigade napadel Paško vas in s topovskimi streli ter z novim minometom porušil nekaj hiš. 30. 11. Prišlo sporočilo o umikanjih naših s Pohorja oziroma s položajev pri Seniorjevem domu. Prispelo poročilo, da sta VI. in XI. brigada silno slabo oblečeni in obuti, zato je poleg stalnih premikov morala moštva silno padla. • 1. decembra: Odredi IV. zone imajo te-le formacije: Kokrški odred, Kamni-ško-zasavski odred (KZO), Kozjanski odred. Dosedanji Lackov odred je vključen y Tomšičevo brigado. Poročilo s 1. decembra: V noči od 20. na 21. novembra je sovražnik napadel pri Ribnici na Pohorju bataljone Tomšičeve brigade. Sovražniku je uspelo, da je bataljone pregnal in so se isti morali po izgubah umakniti. 3. decembra: V teku včerajšnjega dne je XIII. brigada vodila boje s sovražnikom na položajih Kolovrat—Završče, II. bataljon pa je bil na položajih Lepe njive in nad Sv. Florijanom. Zaradi hudega sovražnikovega topovskega streljanja smo imeli mnogo žrtev. Tpčno število žrtev še ni ugotovljeno, ker so se skupine zaradi panike in hajke razbežale. 7. decembra: Štab divizije v Brdu pri Šmartnem ob Dreti. I. bataljon na Okonini, II. na sektorju Kramariča, XIII. brigada južno od Št. Pavla v Savinjski dolini, Kamniško-zasavski odred pa na položajih Čemšenik-Vače-Poljane. Sovražnik je nastopil v smereh Javorje, Šmihel, Sv. Radigunda-Prihova-Slapnik. Štab zone je dobil sporočilo: Kozjanski odred mobilizira v Halozah vse moške od 17. do 50. leta. 9. decembra: Čete XIV. divizije zasekale in minirale ceste Kokarje-Šmart-no ob Dreti. Mostovi na potokih na omenjeni cesti so porušeni. Danes dopoldne je prišlo do borb s sovražno postojanko v Rečici z bataljonom Tomšičeve brigade in komando mesta Mozirje. 8. decembra: Sovražnik drži položaje Kramarica-Bele vode-Sv. Florjan-Šmihel-Rečica-Mozirje-Dobrevolje. Z drugima silami pritiska iz smeri Ljubno in obenem s ceste Domžale-Vransko. 6. dec. je bataljon napadel po povelju IV. zone kraje, z katerih se je sovražnik umaknil in pridružil akcijam. Napad je bil izzvan v cilju, da pritegne sovražne sile, ki so zapustile te kraje. Akcija je bila neuspešna. 10. decembra: Štab I. zone v Šokotu pri Gornjem gradu, štab divizije km od Ljubnega. I. brigada je ponoči krenila s položajev. Mačkin kot preko Javorja pri Urški gori. Vsled močnih zased na cesti Črna-Suhadol ji ni uspelo, prebiti se čez cesto. XIII. brigada se zadržuje nad Tremerjem nad Laškim z namenom, da se prebije v kozjanski sektor. — Izgubili smo zvezo z Lackovim odredom. 12. decembra: Boji pri Okonini. Naš odred se je moral umakniti na položaje pri Knezu pri Solčavi. Sovražnik je začel napadati tudi s kamniške strani. Kamniško-zasavski odred se je 10. moral umakniti z Brezij in Poreber. Sovražnik nas je napadel tudi iz Rečice, iz Črne preko Koprivne do Robnika nad Solčavo pa je vdrla sovražna kolona. Kljub majhnemu odporu smo imeli precej žrtev. 13. decembra: Situacija se stalno spreminja. Sovražnik je s svojimi prodori in 6 stalnim nadlegovanjem raztresel naše moči in jim odvzel udarno moč. Osvobojenega ozemlja ne mislimo braniti, ako bo sovražnik uporabil še večje sile. V takem primeru bomo morali za- fpustiti osvobojeno ozemlje, sicer bi ime- i preveč žrtev, ki itak iz dneva v dan rastejo. Zaradi padca morale število dezerterjev vedno narašča. 13. decembra: Napad na Paško vas. Pritisk na sektorju Mozirje je nekoliko popustil, zato pa je narastel v smereh s Kamnika-Solčave, Bele peči, Kramariče ifi Dobrovelj. K odločilne bojo so no spuščamo, ker je morala med moštvom zelo padla. Vedno več godrnjanja, tako da ne zaleže tudi nobena grožnja. Prav zato je treba biti previden. 14. decembra: Sovražnik prodrl s treh smeri v Luče in Ljubno, iz Okonine pa v Radmirje. Zveze prekinjene^ zato nobenih poročil o umikajočem se bataljonu pri Lučah. 16. decembra: Štab zone umaknil v Češnjice pri Tuhinju. Štab XIV. divizije v Podvolovljek. 17. decembra: Ob času sovražnikovega nastopa se je štab zone še držal v Gornjem gradu. Sovražnik je začel nastopati z vseh strani. Podoficirska šola se je zato umaknila iz Kranjskega raka nad Novo Štifto.« Kveder: »Ali mislite opustiti osvobojeno ozemlje ?« V tej zadregi je komandant tov. Kveder poslal celo vrsto obupnih pozivov štabu IV. zone — komandantu Boštnar-ju Jožefu. Na nekaterih se je zaradi važnosti podpisoval. tudi politkomisar Kidrič. Zaradi zanimivosti objavljamo le izvirnik Naslednjega dne se je moral odred zaradi pritiska umakniti spet v Črno. Pa tudi tu gošarji niso imeli miru. Morali so se umakniti na Brezje in Suhi Potok, kajti Nemci so prodirali na poti proti Ržišam nad Zagorjem. Odredno poročilo z dne 13. decembra pravi: »Naši položaji so stalno ogrožani z vseh strani. Nadaljnje vztrajanje bi zahtevalo preveč novih žrtev. Zato smo se umaknili na nove položaje v Golico.« KZO je torej samo bežal, se umikal in »zasedal nove položaje«. Le 23. decembra je izvedel še eno akcijo: 191 Štajercev je spet »transportiral« — poslal v nesrečo na Dolenjsko. Še zanimivejša so tekmovalna poročila KZO. Komunistično vodstvo je namreč, da bi doseglo pri borcih voljo do dela, razpisalo tekmovanja. Poročilo o tekmah pravi na primer: »Drugega novembra je II. četa I. bataljona KZO minirala župnišče!« Dalje: »8. 11. je 3. četa minirata cesini most. Naslednjega dne je aretirala partizana Kotnika Jožeta iai ga izročita Narodni zaščiti KZO.« Razumljivo je, da po vsem tem razpoloženje med mobiliziranci ne more ložajih ni uspelo zadržati sovražnikovega pritiska in je bilo nujno potrebno zapreti smer proti Solčavi, sta odšla dva bataljona v smeri severno od Luč. V bojih pri Lučah je pomagala tudi komanda mest Ljubno in Luče. Sovražnik je prodiral po grebenih. S to svojo taktiko je uspel in prišel za hrbet našim edinicam. Zalo smo se umaknili v smeri proti Podvolovljeku. Tu je sovražnik presenetljivo napadal. Ker ni bilo upanja na povoljno nadaljevanje boja, so se edinice umaknile na druge sektorje. Na Črnivcu 6ta branila sovražnikov vdor iz kamniške smeri dva bataljona Kamniško-zasavskega odreda, podoficirska šola in bataljon VDV brigade. Sovražnik je tu uporabljal isto taktiko kot v ostalih smereh. Nastopal je iz Gozda proli Poljanom, iz Črne proti Kališču, iz Črne preko Sv. Primoža na Malo Planino in dalje v Kališče in iz Kamniške Bistrice proti Veliki Planini v Podvolovljek. Cesto so kar mimogrede popravili. S svojimi kolonami je sovražniku uspelo prodreti na Črnivec. Z vojaštvom se je umaknilo tudi civilno prebivalstvo, ki je zaradi panike obupno vplivalo na vojsko. Prav prebi- : položenje med mobiliziranci ne more obupno vplivalo na vojsko. Prav pi /: ' I I U .aepa.i.e j , t,prup: * * -'• * * - - <■ < r>o r..lc «6 ./ . , pr c j o : ; V .: » .v, „ a 10 $ ni. ' \ ■ dd,Jr!£ v miio +M-, ftjgrffi Bt ? . .došifrirel s ., . „ II I iostnvl jono^konu*) «&ts* .- ponVo':;,^. ‘ VXT. > ki . | > »Tekst; ■ i:^ "- - »Lr •*»*««» »zmaj*. ' v-.. ■ _' .'■ • : "»■•v • • - BRUNO BREH IVI DOSEDANJA VSEBINA; 2o druiri dan po smrti cesarja Franca Jožefa so pripelje na Dunaj mailžarski ministrski predsednik Tisza in izsili od cesarja Karla obljubo, da so ho dal kronati 7.a ogrskega kralja. Karlov svak priou Nikst bour-bonski bi rad uveljavil svoje dvomljive pravice do francoskega prestola. V francoskem zunanjem ministrstvu skuša dopovedati, da Po smrti Franca Jožefa Avstrija in Francija nista več med seboj sovražnici in da imata obe isti cilj: uničiti Nemčijo. Karla pro-srovori, da mu pismeno sporoči poboje, pod katerimi je Avstrija pripravljena skleniti s Francijo in Anjrlijo ločen mir. Po dogovoru s Sikstom Karel v svojem pismu Še prav posebno povdari upravičenost francoskih zahtev po Alzaciji in Lotarinorij* S tem pismenim zagotovilom Sikst potem v Franciji spletkari naprej. Na sestanku med francoskim ministrskim predsednikom Itibo-tom. angleškim predsednikom vlado Tjlbvdom Georpreom in italijanskim zunanjim ministrom Ronni-nom elednii odločno zahteva izpolnitev londonskega dogovora, po katerem bi Italija morala dobiti jnfcno Tirolsko, TržaSko in Goriško pokrajino, vso Is.ro, Dalmacijo z otoki, Valono in Dodeka-ne^ko o tole e. S tem onemogoči sklenitev ločenega m-rn med Avstrijo ter Franeiio in Anglijo. Po letu dni Clemenceau javno razkrinka Sikstove in Knrlovo nakane kot zahrbtno spletke ter s tem spravi zlasti cesarja Karla v zelo neprijeten položaj, v katerem se začno dvigati tudi ni-r?di,, £™trf>°errske monnrhijo, zlasti Cehi, Madčari in jugoslo-tK11? l I,?,r°di. CcvSki zastopnik Klora« o-v,ita cesarju Karlu, da preveč drži z Nemci in da bi b5l moral gledati ne samo na koristi »Nemcev in Madžarov, marveč tudi slovanskih nnrodov v Avstro-ogrski monarhiji. Po tisti Siksto. vi aferi bi se Karol no bil smel nikoli več peljati v nemški glavni stan na posvetovanja Načrt vojaško in gospodarske ZVC7.0 s prusko Nemčijo je bil ne samo za Cohe, marvoč tudi za vse drugo slovanske nn^ode v monarhiji nesprejemljiv. ČJchl cesarju nič več ne znupnio in so jih zahodni zavezniki že priznali za sebi prijateljsko državo. Krona sv. Vaclava je bila zaigrana in Karel si skuša rešiti vsaj krono sv. Štefana. »Bog ohrani« v Debreczinu Drugo jutro je dvorni vlak pripeljal V Debreczin. Kralj si je bil oblekel hon-Vedsko uniformo. Ves nemiren je bil v Navezanem suknjiču, ki ga je nosil zdaj prvič v svojem življenju. Imel je neprijetno občutje, da nekaj ni v redu. Groi Erdl pred sedemdesetimi leti Košut naznanil odstavitev habsburško-lotannške vladarske rodbine, to mesto, v katerem ^ je v dobi reformacije madžarski jezik doživel preporod in novo vstajenje, je pozdravilo kralja in kraljico z vsem razlr.ošjem, kar ga je to ljudstvo le premoglo tudi še pod strogo kal vir sk o roko. _ Habsburžan, P® v honvedski uniformi! V uniformi upornikovi in T uporniškem mestu! Tu, na tem novem vseučilišču, k čigar blagoslovitvi je bil prišel kralj, naj bi madžarski duh praznoval svoje tretje vstajenje! Ko sta se kralj in kraljica po sprejemu v mestni hiši umaknila v svoje prostore, so jima izročili brzojavko: na »2 Češkem je železniško osebje že priseglo na češkoslovaško republiko, v Galiciji se branijo, da bi se na železnicah držali nemških odredb, in vztrajno pri oolj-skem uradnem jeziku, po Dunaju se širijo govorice, da sta cesar in cesarica pobegnila na Madžarsko. Na Dunaju da žele, da bi se takoj spet vrnila tja, kjer naj se odloči usoda avstro-ogrske monarhije. »Ne, ne, nazaj na Dunaj ne,« je dejala odločno cesarica, »sicer boš izgubil Madžarsko točno tako, kakor si izgubil Češko.« Kraljevska dvojica se je nato napotila na slavnostno pojedino v mestno hišo. Mestno posvetovalnico so spremenili v prestolno dvorano. V krogu slavnostno oblečenih velikašev in generalov z blestečimi kolajnami na prsih ter odličnikov je vladarska dvojica sprejela mestne zastopnike, ki so se biii prišli poklonit. Prosvetni minister grof Janoš Zičhy je imel navdušen govor, potem pa so sledili nagovori drug za drugim. Vsak je izzvenel v prisego zvestobe, v zagotovilo pokorščine in ljubezni — same hladne prhe, Flcmstvo, duhovščina in generali so se pomikali mimo prestola, in njihova zagotavljanja sta kralj in kraljica sprejemala sprva z nasmeškom, potem pa s solzami v očeh. Kqkor brez moči sta sedela sredi tega prekipevajočega slavja, vzklikov in godbe in si še enkrat ogrevala svoje srce ob takšnem ognju. Videti je bilo, ko da so se časi Marije Terezije spet povrnili. Vladarski dvojici se je zdelo, da ji udarja nasproti en sam veličastni m o r i a m u r ! Potem je bila služba božja v kalvin-ski katedrali. Vladarska dvojica je sedela v cerkvi in si komaj upala dvigniti oči. Vse je bilo tu tako mrzlo, tuje, tako prazno, tako strogo! Nikier nobenega stranskega oltarja s svetniki priprošnji-ki, nikjer nobene spovednice, v kateri bi si človek lahko olajšal svoje srce. Vse je bilo preveč svetlo, preveč naravnost je držala pot po veliki cerkveni ladji tja gor k Bogu, pred katerim sc ni bilo mogoče skriti pod plašč Matere božje. Govor škofa Baltazarja je zvenel povsem drugače, kakor zveni kakšna katoliška pridiga, zakaj tu je morala svobodna beseda edina obvladati ves ogromni prostor. V tej cerkvi, v kateri je bil Košut nekoč naznanil, da so Habsburžani izgubili madžarski prestol, je sedela zdaj vladarska dvojica kot ujetnica naroda, ki je tu v tem svetem prostoru pozabila na svoj hrup in je spoštljivo molčala, ko je škof dvignil svoje roke za blagoslov ter pozdravil Karla in Žito kot ustanovitelja nove, svobodne, ponosne in neodvisne Madžarske. Ko je kralj zapuščal cerkev in se vzklikanje ljudske množice kar ni hotelo Na Dolenjskem januarja 1945. V zadnjem mesecu preteklega leta so potipali domobranci komuniste tam, kjer jih najbolj srbi. Kje je to, komunisti še najbolje vedo. Od treh postojank, ki so bile ustanovljene ob cesti Ljubljana - Novo mesto, so Občine pri Trebnjem tisti trn v peti, ki so ga komunisti sik u šali izdirati vse dotlej, dokler se niso začele na Dolenjskem akcije večjega obsega, v katerih odločilno sodelujejo domobranske udarne skupine. Kako hud trn v peti so komunistom Občine, je dejstvo, da so prileteli savojski komunisti Občine bombardirat s svojimi letali, seveda na prošnjo naših komunistov. Med bombardiranjem je nemško protiletalsko topništvo sestrelilo eno napadajočih letal in ugotovilo prečudno zvezo med našimi in savojskimi komunisti: letalo m posadka sta billa savojska. Ponoven dokaz, kako se naši komunisti borijo za svobodo našega naroda in potrdilo vsega, kar srno napisali o zvezah med bado-ljevci in našimi komunisti pod savojsko okupacijo. Občine so kljubovale vsem napadom, četudi je bilvsak med temi od komunistov proglašen za zadnjega in »odločilnega«. Pri teh napadih so si komunisti že temeljito skrhali svoje zobe. Skupno število padlih iz vrst narodno »osvobodilne.- vojske, odkar so se začeli zaletavati z glavo skozi ta zid, presega številko 300, ujetih je bilo preko 30, predalo pa se jih je v dec. in prvih dneh januarja skupaj 63, večinoma Štajercev. V tem razgibanem obdobju so uničili oziroma zaplenili domobranci mnogo orožja, med njim dve havbici, dva protitankovska topa in nekaj težkih strojnic. Z Novim letom se j« začelo tudi za tolovaje »novo« življenje. Prav pasje, bi rekli. Obljub in načrtov so kajpak kl jub temu še pol'na usta in nabasane torbe... Na Novega leta dan, ko se je spopadla neka naia patrola v Knežji vasi s tolovaji, je nek komilsar zgubil svojo torbo, v kateri je bilo šop lepih zapiskov, med katerimi se je Čitalo tudi naslednje: »Občine bomo napadli ob 15. uri, v dveh urah bo postojanka likvidirana, ob 18. uri pa se 1)0 začel miting«... Med zapiski je bil tudi načrt Občin. Zvečer se je na,pad res začel. Komunistične izvidnice so prišle ogrnjene v nakradene rjuhe. Potem so začeli obstreljevati postojanko s topovskimi poleči, se je spodtaknil. Do dna srca ga je bilo vse to pretreslo. »Viszont latasra! Na svidenje!« so vzklikali ljudje. Dekleta in žene so mahale v pozdrav. »Na svidenje!« Zdaj se je ltralj spet lahko smejal in tudi kraljičino odrevenelo obličje se je spričo tega vzklikanja še enkrat odtajalo. S kočijo, v kateri je bilo vpreženih pet parov konj, se je vladarska dvojica odpeljala na kolodvor, od tam pa z vlakom v Godolo. Odmev v biidimpeštanski zbornici Tu bi morali sedeti labodji vitezi z nalepljenimi bradami, plemenitimi kret-. njttici_ ter lesketajočim se orožjem iz plcčvine, poglavar teh nemirnih mož bi moral prav za prav jezditi na belem konju čez rdeče preproge k slavnostnemu odru. Iz lož s stebričjem okrašenih galerij bi morale gledati plemenite gospe na ta presvetli zbor in z rožami obsipati vnete govornike, Toda v tej operni dvorani podobnem prostoru, ki je bil ves v rdečih prevlekah in zlatu, je bilo prav tako malo labodjih vitezov, kakor je v dunajski poslanski zbornici poslušalo, se posvetovalo in govorilo ma?o strogih rimskih glav. Tu v poslanski dvorani v Budimpešti je tekal sem in tja, od skrajne levice do sredine, med preprostimi rjavimi šolskimi klopmi pod veličastno kupolo nekoliko okajeni pobesneli poslanec Zoltan Meško ter kričal na vse grlo: »Svinjarija! Svinjarija! Svinjarija! V Debreczcnu so igrali ,Bog ohrani’!« Vihtel je v roki nek večerni časopis in bil s pestjo po zmečkanem papirju: »Takšnih svinjarij ne trpimo več! To je sramota, prostaška, podla svinjarija!« Iz lož, v katerih so namesto plemenitih gospa sedeli časnikarji, ki so bili veseli takšnega odmeva svojih časopisnih poročil, so divje ploskali. Poslanci so se pijanemu tovarišu sprva nekoliko smejal«, a vzkliki, ki so se venomer ponavljali, so jih potegnili za seboj. Poskočili so s sedežev in navalili proti predsedniškemu odru: »Ne, tega ne trpimo! Nočemo več slišati ,Bog ohrani’! Nikoli več! To je izzivanje naroda. Zahtevamo zadoščenja! Treba se ie opravičiti!« Predsednik Karl Szasz je prekinil sejo. Poslanci so drli ven v veliko kupolasto vežo, ki je bila med zbornicama za poslance in veUkaše. Zbornična dvorana za zborovanja velikašev — druga skledica na ♦ektnici — je bila prazna. Ministrski predsednik Weckerle je prišel hladnokrvno in čisto rcčpsf po stopnicah navzgor ter začel povpraševati, granatami, iz havbic in enega protitankovskega topa. Naše topništvo in minometalci so odgovorili in tako je pokalb vse do jutra. Čeprav so uravnavali izstrelke savojski komunisti, ni imelo vse obstreljevanje nobenega uspeha. Pri napadu so sodelovale tri brigade: Cankarjeva, Gubčeva in. 15. brigada. Zjutraj so naredile manjše in večje domobranske patrole izpade na več strani. Pri Grmadi je takoj padlo deset tolovajev. Tam je bilo zaplenjeno tudi mnogo streliva. Kolikor je bilo ranjencev, so jih komunisti nesli urnih peta, ne da bi pomislili na miting. Naslednji dan je bilo pri Grmadi spet fletno. To pot so naše izvidnice naletele na savojske komuniste in jih v kratkem času potolkle točno štirideset. Podobno je bilo drugi dan pod Krušnim vrhom, kjer je spet padlo 25 tolovajev. — V teh praskah je neka četa tretje skupine zajela en protitankovski top. To je bil pa le uvod v velike akcije, ki so se pričele v prvih dneh tega meseca. Komunisti so se že prej zavedali, da bo pred 15i januarjem, ko se bo stekel rok Titove amnestije, še hudo. Hdeča pomoč, rdeči operativci, rajonski in terenski odbori, kratkomnlo vsa "deoa sodrga se je mrzlično pripravljala no to veliko rnzdobie »osvobodilnega gibanja« slovenskepra naroda. Eni so nabirali čevlje in žakljevino, drugi erilo in rjuhe, tretji so rekvirirali onje in mobilizirali onemogle starce, četrti so vodili agitacijo o veliki amnestiji in o koncu vojne, peti... kaj bi še govorili! Vsi so kradli, lagali in preganjali uši! To vam je bilo tekmovanje v lažeh. A za zdaj je to tekmovanje končano, zdaj tekmujejo samo še v teku čez drn in strn. Skupni nastopi skupin slovenskih domobrancev in mnogih oddelkov nemške vojske, v sklonu katerih so tudi oddelki generala Vlasova in drugih prostovoljcev, neumorno zasledujejo komunistične tolpe na področju pokrajine. Nastopi še trajajo kljub velikim snežnim neprilikam. Komunistične brigade so ravno pred temi akcijumi zasedle vse važnejše kraje v Suhi Krajini, ponekod skoraj do ceste, ki vodi v Novo mesto. Za nobeno ceno, so dejali, se ne bodo premaknili s svojih položajev. Zaradi tega so bile vse prednje straže oblečene v bele, spete rjuhe, da bi se tako bolj rilegli snegu. Tu so si, celo v bližini timbenka, Dobrniča in drugod uredili zakaj je tak hrup. Karl Szasz mu Je povedal, kaj se je zgodilo in da je poslancem dejal, da se bo za dogodek v De-breezenu treba opravičiti. »Kaj še! Oprostite! Neverjetno! Ker kak polkovni dirigent ni vedel, kaj naj stori, naj bi zdaj ministrski predsednik opravičeval vlado! Kam pa pridemo? Ste mar vsi znoreli? To so pa res silno važna državna vprašanja!« »Toda jaz sem to opoziciji že obljubili če ne bom mogel dati takšne izjave, bom moral odstopiti!« »Vedno ista pesem!« je vzkliknil Weckerle, ki se je zdaj vendarle že nekoliko vznemiril: »Ves svet se lahko podere, tu pa se bomo še naprej prepirali o zastavah, grbih, o napisih na železniških postajah in o pesmi ,Bog ohrani...’ Bog obvaruj našo deželo, Ti ne smeš odstopiti! Za to jaz kot ministrski predsednik ne morem prevzeti odgovornosti!« »Potem moram na vsak način dati tisto izjavo!« »Storite, kar hočete! Vse že tako in tako stoji na glavi! Ena neumnost več ali manj, to na stvari nič ne spremeni Tudi bojišče se že podira!« Oglasili so se zvonci in poslanci so se spet zgnetli v dvorano. Predsednik je stopil na govorniški oder ter izjavil, da je bilo igranje pesmi ,Bog ohrani’ nedostopnost in huda žalitev madžarskega naroda. Za besedo je potem prosil poslancc Balla, a komaj je dobro, začel svoj govor, že je voditelj opozicije grof Mihael Ka-roly skočil k njemu in mu stisnil v roko neko brzojavko: »Preberite! Preberite to poslancem!« Balla, ki je bil pravkar hotel v svojem govoru poudariti, da je treba iz madžarskih kadetskih šol odstraniti avstrijske učitelje, je začel brati besedilo brzojavke, ne da bi bil količkaj slutil, kaj vsebuje: »Hrvatje v 79. pehotnem polku na Reki so v popolni bojni opremi s hrvaško zastavo na čelu vkot skali v hon-vedsko vojašnico, razorožili Madžare, zasedli tobačno tovarno in sodnijo, odprli zapore in po kratkem boju premagali mestno policijo. Državnega pravdnika so zaprli, na pomožne oddelke, v katerih so z izjemo štirih čet Štajercev sami Hrvatje, ni računati Madžarska sodna palača je izropana, železniška postaja zasedena, železniški tiri do Delnic pa odstranjeni, da se ne bi mogle pripeljati tja vladi zveste čete,« Balla je odložil brzojavko. Poslanci so sprva molčali, potem pa jih je popadla sveta jeza in razkačenost. Karoly je bil ves bled, globoko užaljen. Kar tresel se je od silnega razburjenja. Skočil je k predsedniku na govorniški oder: »Polom je tul« je kričal tako glasno, kolikor mu je le dovoljevalo njegovo umetno nebo v ustih. »To je tisti strašni konec, ki ga že več mesecev napovedujem! Ne ustrašite se zdaj nobene nevarnosti več! Ohranite hladno kri! Zdaj je končno treba potegniti tisto zarezo, ki nas bo za vselej ločila od Avstrije. Zdaj mora ta v lada, ki je Madžare prodala Nemcem, pobrati šila in kopiti Se je čas, da popravimo nekatere prava skladišča naropane hrane, po hlevih je bilo polno tovorne in druge živine, ki so jo dolenjske kmetije ob iriliki velikega tekmovanja utrpele za >lagor NOV in njenih nenasitnih želodcev. In koliko je bilo še drugega! Res, kakor tik za fronto. Pripeljali so za boljši videz spet tista dva tanka, savojski komunisti pa so jim posodili' nekaj svojih inožnarjev. Prvi sunek, ki so ga izvedle pretekli četrtek čete četrte udarne sku-ine s pomočjo onih od tretje, je do-azal, da komunisti ne bodo držali svoje besede. Prednje straže so se hitro po prvih sunkih umaknile s svojih položajev in se razkrorvile s tako naglico, da je bilo za njimi komaj dobiti kaj zveze. Nekaterim, najbolj prizadevnim so popadale bele halje po pomandranih stezah. Sam komandant sedmega korpusa, ki je hotel od biku opazovati junaštvo svojih komsomolcev, jo je hitro potegnil na varno, če si je hotel rešiti celo kožo. Tudi drugi tovariši so imeli tako malo časa, da so pustili komandantov DKW nepoškodovan domobrancem. Ravno tako so zaplenili domobranci komunistom neko motorno dvokolo, ki je služilo za kurirske namene. Podatki istega dne na tistem odseku .so bil' še naslednji: 230 padlih, naštetih, 22 ujetih in pribeglih, zajeta ena havbica m 20 konj. Med padlimi je mnogo italijanskih komunistov tujih narodnosti. Velike uspehe so dosegli tudi nemški oddelki, ki operirajo s podporo težkega topništva in 'oklepnikov. Na enem samem mestu se je predalo neki skupini blizu dve sto tolovajev, ravno tako so vsak dan na vrsti množični pobegi prisilnih mobilizirancev i/. Štajerske in Primorske. Ponovno je bilo zaplenjenega mnogo orožja in streliva. Še ugodnejša so poročila neke druge domobranske skupine, ki je čistila teren na desnem bregu Krke, okrog Žužemberka in Ajdovca. V nastopih te skupine, ki so trajali nepretrgonja dvanajst dni, je padlo naštetih 425 komunistov, med njimi mnogo funkcionarjev, in komunistk. Zaplenili so tolovajem mnogo strojnic, minometov, tovorne živine in dve brigadni zastavi. Ena od teh je Ljubljanske brigade. Predalo se je tej skupini vsega skupaj preko 50 mobilizirancev in komunistov, ujetih pa je bilo več kot sto. Tudi iz drugih krajev pokrajine prihajajo različna ugodna poročila o nastopih protikomunističnih edinic. napake! Še je čas, da navežemo stike s svojimi prijatelji v Franciji, Angliji in Italiji! Vlada mora odstopiti!« Weckcrle je začudeno strmel v divji hrup, ki se je po teh Karolyjcvih besedah še bolj razplamtel. »To so zdaj posledice cesarjevega oklica!« so tulili poslanci na ministrskega predsednika. »Tako branijo obljubljeno nedotakljivost ogrske kronel Madžarski vojaki morajo domov! Naši sinovi in bratje krvave na francoskih, italijanskih, ukrajinskih in palestinskih tleh! Gorijo se proti ljudem, ki so danes caSi prijatelji, jutri pa oodo morda že naši zavezniki! že danes se Italija in Madžarska borita za isti cilj: brzdati morilsko poželenje, s katerim *o se Hrvati in Slovenci vrgli na nadžarsko in italijansko zemljo! Po vsem tem, kar se je zdaj zgodilo na Reki, je bo vsaka krogla, ki jo je kak Madžar namenil na Italijana, obrnila in zadela Madžara v srce! Vse, kar je madžarskega, se mora vrniti na Madžarsko!« Spet se je oglasil predsednikov zvonec: zasedanje so morali prekiniti Skozi visoka okna je bil lep razgled čez Donavo, kjer ie na višini stal stari kraljevski Budim s svojim široko razpotegnjenim gradom, z Matjaževo cerkvijo in vladnimi poslopji, proti katerim se je zdaj tam spodaj v Pesti ob Donavi dvignil vihar. V tej zakrinkani zgradbi, v tej gotski preobleki, v kateri je meščanstvo slavilo svojo pozno zmago nad kralji, daleč proč od toplih src velikih časov in pristnih slogov, ob robu zahajajoče dobe, ki se je hotela odeti z lažnim sijajem, — tu so bili ljudje v svoji neizmerni bolečini in v svoji brezličnosti pristnejši ko vse drugo, kar se je bilo nagnetlo v svoji napačni skladnosti okoli njih. Godbeniki so pometali proč svoja godala in navalili na operni oder, hoteli so zdaj sami igrati, peti, nastopati kot igrici in sami tudi Kričati. Igralci sami, grofi, pa so se posvetovali v sobi ministrskega predsednika. Morali bi na novo porazdeliti vloge, morali, morali, morali bi... Tisza, ki je bil zadnje dni ves nemiren in je na seji poslanske zbornice izreke! odločilno besedo: »Vojno smo izgubili,« ta Tisza je bil spet hladen in miren. Stavljal je predloge, druge pa spet odklanjal, Apponyi je priporočal mir, Andrassy je prosil svojega zeta Ka-r_olyja, naj se vendar vsaj enkrat še kroti. Tudi Zichy in Andrassvjev drugi zet Pa!!avicini sta bila tam. Uspeha niso dosegli nobenega, Wccker’e je vztrajal pri tem, da odstopu ^ Dejal je, da se bodo razburjeni duhovi takoj spet pomirili, če bi on takoj, ko se zasedanje spet začne, naznanil brezpogojen odstop vlade. Na silno začudenje grofov so se tedaj odprla vrata in Karl Šzasz se je drznil opozoriti gospodo, naj pohite: Poslanci zunaj, da so nestrpni in da jim je seja pri ministrskem predsedniku že predolga. Nazadnje je povzel besedo Tisza: cn je bil za koalicijsko vlado, ki naj bi ji predsedoval Julij Andrassy ali pa Albert ApponyL V takšno vlado bi šel tudi on in njegova stranka, pa tudi KSro!yja bi lahko sprejeli vanjo. Lahko bi, čc drugače ne bi šlo, s takšno vlado izpeljali splošni volivni zakon. »Ne, ne, ne!« O tem ni hotel Karoly ničesar slišati, pa tudi socialdemokrati ne. Niso hoteli imeti več nobenega opravka s starimi, Nemcem naklonjenimi politiki, nič več z vojnimi hujskači, nič več z zatiralci narodov! Ura jim je zdaj odbila, dokončno odbila! Za vednol Novo stremljenje je bilo stremljenje za spravo z nekdanjimi sovražniki, stremlcjnje, odpovedati se vsemu, kar se’ je dogajalo v preteklosti. Spet je bila seja grofov prekinjena, spet so poslanci na hodnikih priganjali, naj vendar pohite. Niso se mogli »ediniti. Madžarska strast do sestavljanja vlad je v brezkončnih razgovorih še enkrat iskala in tudi našla svojo uteho. Sestavljali so vlade, ko da bi mešali igralske karte, jih spet zvrg^vali in vstavljali nova imena, se do zadnjega upirali, da bi bil novi ministrski predsednik Karoly, rakaj slutili so, da bodo tega zagovornika viharja prva njegova sapica sama odnesla, Tak£ni vladi pokole, takšni vladi v vreči, vladi, ki bi v zadnji minuti s svojim klečeplazenjem pred sovražnikom rada vrgla v pozabljenje vsa štiri leta vojne in štiri leta zavezništva, se niso mogli priključiti za takšno nenadno spremembo na krmilu države niso hoMi prevzeti odgovornosti. Vsi so pač čutili osamelost, ki je prihajala nad Madžare, na ta osamljeni, od vseh narodov ločeni nirod v srcu Evrope, ki bo moral strmoglaviti v prepad, če padejo vanj njegovi prijatelji. Poslanci so vpili na hodnikih: »Začnimo! Začnimo!« Zjova so vdrli vrata. Bil je zdaj za grofe te čas, da stopijo spet v sejno dvorano. Weckerle je zavzel svoje mesto spredaj v polkrogu. Vstal je in z močnim glasom oznanil odstop vlade! Razleglo se je navdušeno vpitje in ploskanje: »Vendar! Hvala bogu! Tudi Kleber zdaj razumel« Široki obraz tega visokega, mirnega moža je kar zažarel od jeze in ogorčenosti, a Weckerle se je ».držal. »Predlagal bom Njegovemu apostolskemu Veli-čanstvu_ kralju, naj samo imenuje vlado, v kateri naj bi bile zastopane tudi tiste narodne sile, ki doslej niso imele svojih zastopnikov v tem' domu.« Weckerle je spet sedel, a zdaj so nenadno začeli divjati ljudje ua levi časnikarski tribuni: »Zahtevamo svobodo tiska! V takšnih trenutkih mora ljudstvo sli&afi resnico! Vojaki morajo zvedeti, da so jim 1 agalij Dol s cenzuro! Živela svoboda govora. Živela svoboda tiska!« Vsa tesnoba, vse tisto težko vzdušje, ki je ležalo na ljudeh v dvorani, je dobiio silnega duška. »Živela tiskovna svoboda! Dol s cenzuro!« (Dalje.) Ms izgube v zadnji akcijah Dobičkarji s kulturo Ob makem času, v vojnem še prav posebno, se pojavljajo ljudje, ki skušajo obogateti na lahek način. Naenkrat opaziš človeka, ki je bil do zdaj povsem neznan, tih in nedelaven, zdaj pa je začel živeli razkošno, potratno, tako da ti jemlje sapo. Ko se ‘pobliže zanj zanimaš, vidiš, da se je oprijel trgovine. Imel je nos in je spoznal, kaj gre d denar in po čem bo jutri največje povpraševanje . V zadnjem času so nekateri taki trgovci opazili, da bi bila trgovina s kulturnimi vrednotami koristna in plo-donosna. Spretno so se zavihteli na tega konja in ga zdaj jahajo kot dobrega iskrega vranca.. Vojni dobičkarji trgujejo z vsem dolgoročno. Ko premišljujejo in računajo, jim kaže rezultat veliko pomanjkanje knjig po vojni. In naenkrat se je začelo zanimati za knjigo čuda ljudi, ki do včeraj niso nikdar prijeli knjige v roko. Od knjigarne do knjigarne hodijo in si ogledujejo police, brskajo po starih in zaprašenih kotih in kupujejo vse. Knjige se več ne prodajajo zaradi njih. resnične, umetniške vrednosti, ampak se prodajajo na kilograme. Sam sem bil priča dogodku, ko je prišel človek s šopom bankovcev v knjigarno in zahteval 300 kg knjig. Ti mbožci«, lačni in žejni kulture od včeraj, skrbno obračajo dnevno časopisje, da bi odkrili, ali je morda v kaki zapuščini tudi knjižnica, ki bi jo mogli kupiti. Na mah so postali mesarji, gradbeni podjetniki, trgovci z železnino in usnjem itd. največji po-vpraševalci po knjigi. Če bi se začeli resnično zanimati zanjo, bi bilo to sila razveseljivo, toda to nakupljeno blago gre v zaboje in temne shrambe, da bi po končani vojni prineslo težke tisočake čistega dobička. Tu se je torej pojavil naenkrat nov trgovec brez diplome. Poleg tega pa so tudi trgovci z diplomami, namreč založniki in knjigarnarji. Ti so še bliže večjim korcem. In to tudi pridno delajo. Morda ne vsi, mnogi pa. Knjiga je tiskana v dva tisoč ali tri tisoč izvodih, pa vendar naenkrat poide na knjižnem trgu. Večkrat niti trgovci brez diplome, o katerih smo zgoraj govorili, ne pridejo do knjig. Založnik sam je namreč že pospravil dobršen del zaloge, tako da jih na kilograme ne more več prodajati. Tudi on namreč načuna na to, da jih bo do končani vojni lahko prodajal za drag denar. Ko se za knjigo zanimaš, te navadno potolažijo, da je d vezavi. Toda ta vezava traja zelo dolgo. Sama na sebi ta stvar ne bi bila tako tragična, kajti če nekdo tvega in računa, lahko dobro odreže ali pa potegne kratko. Postane pa nemogoča tedaj, če gre pregloboko, to se pravi, če je teh špekulantov preveč, toliko celo, da knjiga izgine s knjižnega trga. In te primere imamo danes. Knjig ni, ker so jih ti založniki in drugi trgovci preveč pospravili v zaboje in premalo pustili o prodaji. Tako je danes prišlo do tega, da človek, ki bi knjigo rad kupil zato, da bi jo tudi bral, nima te možnosti. Knjiga ne služi več svojemu pravemu in edinemu namenu: kulturnemu poslanstvu in umetniškemu užitku, ampak je postala navadno trgovsko blago. Ne bom se sedaj dotikal socialnega vprašanja, ki nastaja o tej zvezi. Kričeče je in zahteva rešitve. Omenil bi v tej zvezi samo pisatelja knjige. Zdi se mi, da je s tem doživel največje ponižanje in najgloblje razočaranje pisatelj. Njegovo delo so potisnili na stopnjo navadnega trgovskega blaga, ki je toliko manj cenjeno od čebule na primer, da niti pod zaporo ni. Z vrednostjo masti se seveda niti primerjati ne more. Kdo se še zmeni za pisatelja pri tem živahnem trgovanju? Nihče ne misli na njegovo misel in na njegovo hrepenenje, ki ga je narekovala srčna bolečina in mu vodila roko. Mnogi ti prekupčevalci bi se rogali pisatelju, če bi ga prebirali, zato je naravnost sreča, da ne bero, zakaj potem bi bil še bolj ponižan. Ob tem se odpira nov problem, ki že dolgo zija odprt in čaka rešitve — pravično in dostojno plačilo umetniku za njegovo delo. Preobširno bi bilo, da bi v tej zvezi obravnavali ose panoge umetnosti. Nas zanima danes predvsem literat. Vzemimo pisatelja, ki piše roman po eno leto, včasih ga celo dalj nosi v sebi in ga preoblikuje. Ko je končno na papirju in pride z njim k založniku, mu ta ponudi zanj tako sramotno nizko ceno, da se prav za prav ne more z njim pogovarjati o zvišanju, saj bi moral zahtevati vsaj trikrat večjo ceno. Po cenah, ki so danes v veljavi, dobi pisatelj o najboljšem primeru eno liro in pol od knjige, ta zdaj se izogibajmo številk, vendar povejmo, da ima založnik pri izvodu vsaj trideset lir, pa smo vzeli zelo nizko ceno. Saj stane danes že vsaka obširnejša knjiga okoli sto lir. Stroški pa vendar ne presegajo navadno 30 lir. Poglejmo torej razmerje: 1.50 lire pisatelj, 30 lir stroški, 40—50 lir založnik. Saj mi bo ta in oni postregel z neštetimi številkami, vem, toda slučajno imam primer in vpogled tudi o miznici, ki mojo trditev jasno dokazuje. Prav gotovo drži, da je pisatelj tisti, ki je delo ustvaril, da torej mora biti prvenstveno on plačan za svoje de- lo, da mora biti to plačilo dostojno in častno. Danes pa je tako, da je založnik plačan zato, ker je knjigo založil, pisatelj pa je dobil mimogrede groš kot miloščino. Zdi se, da je to edinstveni primer, da je delavec tako borno plačan za Kulturni dogodek pred mikrofonom Radio zavzema izredno važno kulturno poslanstvo. Poleg poročil prinaša tudi lepe kulturne prireditve, posebno v zadnjem času, ko so druge, umetniške in kulturne ustanove zaradi vojnih razmer okrnjene v delovanju. Zato n. pr. v Nemčiji zavzema radio zmeraj večjo važnost. Po valovih etra pošiljajo v svet najlepša in najgloblja umetniška dela in zato tudi zanimanje za te oddaje zmerom bolj raste. Časopisje je že prej posvečalo radijskim oddajam večjo pokornost kot pri nafi, v zadnjem času pa poroča redno o vsaki večji oddaji, posebno od tedaj, ko do neke stopnje nadomešča glecLali&ča, velike orkestre itd. Lepa radijska oddaja, bodisi koncertna ali oddaja klasičnih dramskih del tudi zasluži vso pozornost. Saj se izvaja navadno samo enkrat in je vendar z veliko skrbjo pripravljena. Ljubljanska radijska postaja je namenjena predvsem slovenskemu prebivalstvu in prinaša pogosto zelo lepe domače sporede. Te oddaje so, ne samo skrbno pripravljene, ampak tudi izvirne in kultumo-literarno zanimive. Ena takih oddaj je bila na popoldan pred božičem. Žal, da je premalo poslušalcev vedelo, da je bil spremenjen čas oddaje in da zato niso imeli prilike oddaje poslušati. Pravi svoj namen bi tudi dosegla samo na božični večer. Ta prireditev je bila zamišljena kot božični večer v radiu. — Prvi del je pripravil Špicar Jaka, ki je zelo posrečeno izbral stare narodne običaje v kmečki hiši in jih lepo razvrstil v dialog. Ta zvočna slika je bila živa in tako domača, da so ob njej vstajali mladostni spomini in je zadišalo po domačem toplem ognjišču. Drug del pa je napisal Emilijan Cevc. Pisatelj, katerega toplo in iskreno besedo poznamo že iz drugega njegovega literarnega ustvarjanja, 6e je približal skrivnosti božične noči. Kakor so vsi dogodki okoli jaslic topli in tihi, tako je bila tudi Cevčeva zvočna slika tiha m mehka. Pisatelj se je poglobil v dogodke na Betlehemskih poljanah in je izvirno, podobno kot poje narodna pesem spremljal Jožefa m Marijo do hlevca in potem pastirje in vernike do božjega Deteta. Oba dela, Špicarjevi »Običaji v kmečki hiši« in Cevčeva »Božična skrivnost« sta literarne vrednosti. Prvi je sicer zelo verno sledil zapisom o ljudskih navadah in običajih, vendar kaže dovolj samostojne umetniške intuicije. Cevc pa se je oprt na sveto pismo, na evangelij o božjem učlovečenju, potem pa je povsem samostojno, preprosto in netendenčno izoblikoval živo sliko svetonočnega hreper nenja. To dieilo je tudi literarna dragocenost in je kar žal, da je samo enkrat izzvenela. Med oba dela je bilo zelo smiselno uvrščeno igranje na citre, mladinski zbor izza Bežigrada (vodstvo prof. Bajuk) pa je pel božične pesmi. Koledniki so peli stare slovenske kolednice, ki so ležale že pozabljene v arhivih, muzikanti pa so zaigrali naijstarejše naše melodije. Ob koncu so pele še sestre Finkove sveto-nočne pesmi, na klavirju pa jih je spremljal prof. J. Osana. Pred mikrofon so prišli deželani in radijska igralska družina. V originalni besedi, sem in tja tudi v naših diialektih, so podajali zelo dovršeno zamisel pisateljev in prireditelja. Oddajo je vodil m program sestavil prof. Jože Peterlin, ki nam že dalj časa vsak mesec nudi podobne narodno dragocene prireditve v radiu. Take radijske oddaje eo, ne samo važnejše kot vsaka pridiga, ampak tudi iz narodnega vidika 6ilno dragocene. Po- glabljamo se v tiste prvine in tiste osnove, v katerih korenini naš narod in iz katerih je črpal moči za svoje življenje, da je vztrajal do danes. Zato še želimo takih oddaj mnogo več, zakaj važne so za naiše vztrajanja in za našo narodno moč. t. š. Sodelavci pri božični radijski oddaji DRAMA IMA BESEDO! (Sklep debate o Mrakovem Maratu) Koledniki pojo stare kolednice Ob zori novega leta je Ivan Mrak izdal tragedijo »Marate, dvodelen izsek iz najbolj vihrave in najbolj zanimive revolucionarne zgodovine, ki je po svojih socialnih, etičnih in političnih posledicah za stoletja pretresla temelje evropske omike. Ivan Mrak je v slovenskem dramat-skem leposlovju doslej veljal za pravega »enfarit terrible«, ki so ga eni nosili na rokah, drugi pa neusmiljeno in krivično bičali kot najbolj neugnanega paglavca. Njegovi veliki vztrajnosti gre ne-dvomnp vsa hvala, da so se kiitike lotile njegovega novega dela z bistveno ob-jektivnejšim merilom, ki sicer ne prikriva vseh atavističnih razpoloženj do njegovega dela in osebe, a se vendar v celoti soglaša v tem, da je »glede Mraka končno vendarle treba nekaj ukreniti, da se mu ne bo več po nepotrebnem delala krivica in da si bomo kdaj na čistem, kako in kaj je z njim«. Kritike o novem Mrakovem deln so bile obširne in po volji do poglobljene analize gotovo dovolj tehtne. Zato smo se namerno vzdržali sleherne posebne razčlenitve, da ne bi navsezadnje komentarji prerastli obseg drame same. Odločili smo se, da navedemo 1. najznačilnejše odlomke iz ocen naših listov ter 2. podamo nujen predlog za sklep celotne debate, ki bo umiril skaljene vode ter postavil avtorja in njegovo delo na pravo mesto. >Jutro< (16. dec. 1944): »Nekatere igre, med njimi zlasti ,Sinovi starega Rimljana’, ki jih je Mrak uprizoril z diletantskimi igralci in v katerih je tudi sam nastopal kot igralec, so pokazale, da se plodovitni in vase neugnano verujoči Mrak razvija v smer drainatskega realizma, ki se mu tu in tam še pozna bodisi sled novoromantlčnih simpatij do izrednih, povsem literarno doživljenih osebnosti in situacij, bodisi rahel ostanek preživelega in izrojenega ekspresionističnega okusa. Zakaj si nobeno izmed tolikih dramatskih del Ivana Mraka ni še priborilo poti na oder našega dramskega gledališča, 0 tem ne bom razpravljal. Verjetno je, da bi to ali ono Mrakovo delo ob primerni dramaturški predelavi in režiserski obdelavi doseglo vsaj tak uspeh kakor delo marsikaterega domačega in tujega avtorja; tako n. pr. .Sinovi starega Rimljana’. Značilno je, da svoje delo. Slikar dela sliko, včasih nekaj dni, morda nekaj tednov, pa proda svoje delo za 20.000, JO.000 lir. Če pa primerjamo plačilo obrtnika » plačilom literata, bomo videli, da je tudi on neprimerno bolje plačan kot pisatelj. Morda bo kdo dejal: vsakdo vidi svoje težave. Gotovo, vendar je tudi res, da so bili do zdaj umetniki ali nesposobni, da bi težave odpravili, ali pa so bile druge sile mnogo močnejše in brutalnejše, ki so umetnika potisnile še bolj k tlom, tako da se ni mogel do danes zravnati. Mislim namreč, da je nesporno to, da je prišlo pri nas še malo založnikov o konkurz, da za zdaj pri nas ni pomanjkanja po založbah. Da pa je na drugi strani šiv o izgubo nešteto slovenskih umetnikov, da so se posušila pljuča mnogim zelo darovitim našim pisateljem in pesnikom in da končno — če jih pogledate na cesti — ne morejo sesti v kavarno poleg trgovskega pomočnika, ker so preslabotno oblečeni. Tudi ne poznam naših pisateljev, ki bi živeli v svojih hišah, pač pa je mnogo takih, ki žive v nezdravih stanovanjih. Slovenski pisatelj je tedaj izredno slabo plačan in vendar tudi v letih vojne, ko ga moti in mori mnogo stvari, ustvarja. Brez dvoma bo pisal tudi o bodoče — moramo pa rešiti vprašanje dostojnega plačila za njegovo delo. Kulturna zbornica, ki se ustanavlja, bo imela morda najprej nalogo rešiti to vprašanje. Tudi na kulturnem področju moramo rešiti kričeče socialne krivice, tako kot jih hočemo rešiti o drugih panogah življenja. Pravo razmerje med delavcem in delodajalcem, a tudi pravo razmerje med trgovcem, založnikom in pisateljem! Ne sme še več dogajati, da se pomilovalno nasmehnemo, ko srečamo pisatelja na cesti, dejansko pa na njegov račun in za njegovo delo spravljamo težke tisočake, zidamo hiše in delamo načrte, kako bomo po bojni za napolnjene zaboje knjig kupovali avtomobile. Potrebujemo drugega evangelista Kreka, ki bo rešil slovenskega umetnika izžemal-cev. Pisatelji pa naj se organizirajo in bodo tako lahko tudi svoje praoice do svoje lastnine uveljaviliI Problem smo hoteli o kratkem samo nakazati, ob priliki pa se bomo k njemu še povrnili. J. P. Slovenci sploh še nismo imeli avtorja, ki bi se toliko časa in s tako vztrajnostjo trudil zgolj v dramatski smeri in tako rekoč živel (menda bolj životaril) samo za prizadevanje in prepričanje, da bo ustvaril dobra dramatska dela. Človek, ki s takšno vztrajnostjo veruje v svoje poslanstvo, postane še zanimivejši problem kakor njegovo delo.« »Boj med revolucionarnim instinktom, kakor ga predstavlja Marat, teroristično špekulacijo, ki jo zastopa Danton, in terorističnim rigorizmom, poosebljenim v Robespierru, z ene strani in revolucionarnim realizmom in idealizmom, kakor ga goje zmerneži, z druge strani — ta boj daje Mraiovi tragediji n j eri o notranjo napetost in dramatsko hrbtenico, četudi ne posebno visoko in ravno.« »Slovenec« (28. dec. 1944): »Ivan Mrak predstavlja izredno problematično postavo v novejši slovenski književnosti, saj se že dvajset let skuša uveljaviti v slovenski javnosti na različne načine, bodisi s svojo dramatsko delavnostjo kot pisatelj in kot igralec z lastno igralsko družino, s katero je nastopal v klasičnih igrah celo v moških in ženskih vlogah po zgledu starih antičnih komedij. Mrak si je dal nalogo, uspeti kot dramatik ter je napisal, izdal in odrsko prikazal doslej že več iger, ki so vse komponirane na velike individualne postave tujega in našega umetniškega življenja.« »Mraka bi imenovali ekspresionističnega eksperimentatorja, egocentričnega individualista, več ali manj čudaškega romantika, ki ne ustvarja iz realizma, temveč — naslonjen na antično gledališče — vedno piše s kotuma. Zato ob realistični kritiki in realističnem gledališču ni mogel uspeti kljub lastnim režijam in igranju. Preveč je bila vsaka njegova centralna oseba zgrajena iz besed, premalo iz konkretnosti in okolja in obdajajočih jo oseb; vsaka njegova drama je bila več ali manj dramatiziran — monolog, ki ni mogel dramatsko napeti sicer resnično dramatskih momentov v sebi.« »Vrednost te drame ni v notranji tragediji Marata, ki je postavljen v naslov, temveč v posameznih prizorih, ki so močno prikazani v podobi starih romantičnih iger, kjer skuša v jeziku podajati šekspirski naturalizem ulice, pa pada mnogokrat v banalnost.« »Ko bi Mrak stranske osebe bolj razvil in jim dal več dejavnosti, ne samo izgovoriti nekaj pripomb, bi iz te zasnove lahko nastala močna slovenska drama iz revolucijskih dni, ki so tako strašno podobni našim. Kljub temu pa imam to zadnjo Mrakovo dramo za njegovo najboljšo ter je prav, da je v sedanjosti izšla.« »Slovenski narod« (2. jan. 1945): — »Zdaj stojimo vsaj mladi ljudje pred tragedijo ,Marat’ in se čudimo. Delo je namreč eno najbolj skladnih, razvojno pravilnih, pravičnih in urejenih del naše literature; nekaj polnega, preprostega in zrelega.« »Nova drama rje obračun 8 tragično — neposredno doživljenimi vprašanji revolucije v naši lastni sredi.« »Svojevrsten simbol je, da je to delo nastalo v najbolj zmedenih časih naše zgodovine. Obstoja pa še drug, nič manj svojevrsten, a zelo trpek simbol. Simbol naše bomirane sredine, katera dramatiku z desetimi ali več dramami, ki so v najslabšem primeru vsaj povprečne, po dvajsetih letih dela še ni omogočila, da bi stopil na odeT slovenskega gledališča, kjer se z neverjetno enostavnostjo igrajo podpovprečne komedije francoskih, čeških in bogzna kakšnih dramatikov in to ob' vekanju nad revščino 'domače gledališko produkcije.« 2. S kopico pripomb bi še mi utegnili osvetliti ta ali oni problem, a z duhovitim pridevnikovanj3m ne bi prida spremenili Mrakov problem sam, ki pa je gotovo bolj nujen pravične rešitve kakor to ali ono njegovo delo. In ker je za komplementaren dokaz zrelosti in umetniške veljave bistveno potrebna resnična uprizoritev, se naš sklepni predlog glasi: Drama ima zdaj besedo, ki naj po vestni pripravi in po najboljših močeh pokaže, kdo in kaj nam je Mrak! VA/VVA/VSA/SA/^SA/VNA/VSi\\VVWsl\WAVA\\V^ Janko Pribošič: Tone sonce, tone Pod tem Gregorčičevim stihom je tedai navedeni mladi skladatelj zbirko štirih pesmi za moški zbor, pesmi mehkega, liričnega značaja, ki kažejo njegovo stremljenje, da hoče s svojimi nevsiljivimi »miniaturami« nuditi nekaj manj zahtevnega, kar bi našim moškim zborom bilo v prid. Za besedilo si je izbral po dve Gregorčičevi, eno Jenkovo in eno Zupanovo pesem. Te se prilegajo njegovemu tožnemu čustvovanju in mu dajejo možnost za drobno glasbeno motiviko, tako da ni bojazni, da bi se izgubil v zapletenih harmoničnih kompleksih. To pa je pri mlademu skladatelju dober znak — znak skromne modrosti: naj ostane še na domačem bajerju, kdor ni vajen širnega morja. Prav zato sta se mu najbolj posrečili prvi dve pesmi v tej zbirki, čeprav je res, da nam ne prinašata bogvekaj novega. Saj se na primer prva komaj premakne iz preprostega harmoničnega okvira tonike, dominante in paralelne sub-dominante, a melodija po njem kar mirno in logično teče. Tako je v celoti tudi z drugo, ki je sicer v sredi nekoliko skaljena, ker se mi zdi prehod iz dominantnega septakorda tretjega takta v E-trizvok v četrtem prisiljen in trd. Videz pa je, da je skladatelju ravno ta spoj nekam pri srcu, ker ga ponavlja v tretji pesmi med petim in šestim taktom ter analogno še na prehodu med predpredzadnjim in predzadnjim taktom. Zanimivo je tudi, kako na mladega skladatelja včasih čisto podzavestno delujočo alasbene reminiscence. Priznal ml bo namreč, da bi pod note v posleflnjTti dveh taktih druge pesmi namesto besedila: »s spanja mirnega bude« lahko brez skrbi napisal: k’se za nas voj skuje jo