Berači
Ker je z alkoholom rad se bratil,
živ dan kot berae se je po svetu Idatil.
DaniŠnji svet skoro Še p r a t i h beračev veš ne poz&ta. Hodijo pač od hise do hiše prosjaki, neltevilni bre»-poeelni — pa tudi delomržni — Ijudjei ki so pa tako nezanimivi, vsakdajaji in drug dragemu podobni, da ne zoslažijo več častitljivega unena >berač«.
Vse drugače je bilo pred deset-letji, ko je bil nekateri berač, veaj nam mladitn, naravnost dobroclošel gost v hiši. Ti beraci so bili prav zani-mivi ljudje in povedati so znali to-liko novic, kot jih v onili časih niso premogli niti najbolj novičarski La-sopisi.
Prihajali so redno v gotovero raz dobju. ko so obrali toliko m toliko svete.. PtibUmo &mo ie kai vnaptej
vedeli, kdaj ee zopet prikaze ta ali oni. Vsak nam je prinesel kaj posebnega-
Tinček je bil pevec in prerok, Znal je vse stare pesmi na pamet. Prepeval je o svetnikih in Materi božji ter napovedoval strahovite do-godke, ki imajo se čez svet priti. Otroci smo ga poslušali kot prikazen z drugega sveta.
Podoben mu je bil Volbenk, dasi dosti mlajši od njega. Ta je bil govornik. Ob oedeljah popoldne je stopil na sredo vasi in govoril prav tako kot duhovnik z lece. Ljudje so splošno govorili, da je končal »6mo soloc. Dan pred odhodom v višje aole mu je bila baje zgorela mati, ko je njemu pekla krub za popotnico. Švignil je pfaiaen iz peči in jo objel; opekta se je ncki tako, da je kmalu nato izdihnila v strašnlh mukah. Vol-benku se je tokrat zmešalo in ni bil več za nobeno rabo. Ni več prihajal domov, kar ogibal se je svoje rojstne hiše.
Le materln grob je često obiskal in vsega obložil s svetnižkimi podo-bicami. ki jih je naprosil okrog. Ko je Čez Čas prišel zopet na njen grob in videl, da ni vec podobic — saj jih je medtem že raznesel veter —, je vselej rekel: »Mati imajo podobice radi. Zopet so vse vsteli k sebi v grob.«
In donašal jih je tako leto za letom, v blaženi misli, da na ta na&n pazveseljuje svojo mrtvo roater.
Velikih kmetij se je izogibal. Prenočišče si je Tedno izprosii pri rev-nejših ljudeh. Zadovoljen je bil z vsem.
121
Praviti so, da je zmrznil neko zimo v gozdu pod Šmarno goro. Pri njem niso našli drugega, kot nekaj svetib podobic, ki jih je namenil zopet za materin grob.
Veliki Janez je imel leaeno nogo. Ranjen je bil v vojski doli na Lažkem. Povedati je znal mnogo zanimivega iz tistih časov. Vedel je za Tse zdravilne roŽe, pa je ljudem dostikrat res pomagal v bolezni. Morda se bo to zdelo komu čudno, pa je le bilo tako, kai potrjuje tale dogodek, ki je do pičice resničeji.
Pri sosedovlh je mali Lojzek že od mladosti jecljal. Nekoč opazi to Veliki Janez in pravi materi: »Veste, mati, tale fant se pa jecljanja prav labko odvadi. Povem vam, da pride to le od prehlada. Kadar boste pekli kruh, zavijte gorak hleb v platneno ciinjo in fant naj drži hleb na tčmenu glave, pa mu prežene tisto prehlajenje. Če ne pomaga prvič, naredite to Tečkrat.<
In Čudo! V kratkem Lojzek res ni več jecljal. To preprosio zdravilo sem pozneje tudi jaz nasvetovaJ neki materi, ki je imela takega jecljača. Samemu se mi je zdela ta stvar malo neverjetna, a tudi v tem primeru je pomagaio.
Najbolj smešen med stalnimi beradi, ki so prihajali v našo hiLo, pa se mi je zdel Bobek, Znal vam je oponašati prav vse živali. Otroci amo bili kar zaverovani vanj, saj nas je tako lepo zabaval z živalskimi glasovi, da smo kar akakali od veselja,
Kadar je šel mimo Človeka, mu je namesio pozdrava nenadoma rekel: »Pk, pk.« Tako je baje naredil nekoč tudi orožnikom. Resni možje. ki ga niso poznali, so mislili, da se norčuje iz njihove službe. Peljali so ga pred sod-nika. Namesto pozdrava pa je Bobek tudi sodniku pihnil v uho: »Pk, Pk.« Sodnik je takoj spoznal, da je možicek bolj revček v glavi, pa ga je oprostil. Tako je dobil nekako uradao doToljenje, da sme pozdravljati s >pk, pk< in tega se je tudi držal.
Samo deklam Bobek ni bil vžeČ. Pri hiši, kjer je prenocil, je bilo že ob trek zjutiaj tako petelinje petje, da ni mogel nitiče več spati. Če je bil Še tako trdno zaprt h\e\, se je moČni Bobkov »kikiriki« Čul po vsi vasi. Maraikak gospod je že zaradi dekel rad sprejel Bobka pod streho.
Med beračicami ni bilo takih, ki bi imele kaj posebno značilnega-
Le na eno se prav dobro spominjam, čeravno je bila samo enkrat "? naši hisi.
Prisla je že pod večer in sedla k peči. Bilo je v jeseni in nekoliko bladno. Venomer je motila, in sicer precej glasno. Dali smo ji večerjo in ji odkazali ležišče v hlevu na slami, kjer je bilo sicer prav udobno tn gorko. Vendar je izmoledovala pri materi še precej  dobro odejo.
Oče je sicer rekel materi: *Nikar ji ne daj odeje; ne zdi se mi čisto v redu.< — »Zakaj ne?< se je čudila mati. tZato, ker tako moli, kakor bi se falinila in skazovala,« je razsodil oče.
Ko smo zjutraj vsiali, ni bilo ne beračice ne odeje.
>Saj sem ti rekel, da preglasno moli,< je potrdil oče še enkrat.
Fr. Ločniikar.