SOLSRI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. bi ez pošte.
Cislo 6.	V torek 8. februarja 185 3. II. tečaj.
Tonček v šoli.
Tonček iz šole domu pridši je tole svojemu očetu pravil:
Tonček. Atej! to je bilo dones lepo v šoli. V cerkvi smo peli, da je bilo kaj, —v šoli so nas g. učitel posadili vsakega na odločeno mesto. Ko smo vsi že po klopih sedeli, so začeli g. učitel govoriti tako prijazno in ljubeznivo, da mi je bilo res milo pri sercu; slednič smo morali vsi vkup glasno obljubiti: pridno všolo hoditi, se lepo zaderžati in vse storiti, kar nam bojo vkazali Atej! bom lepo vbogal.
Obe. Kako so pa kaj g. učitel rekli, da bi se imeli zaderžati.
Tonček. Niso tako dolgo in široko, niso tako terdo in ojstro govorili, kakor je me Keznarjev Tomaž bil strašil. Rekli so: Preden v šolo gremo, doma se vrniti, dobro počesati in čedno obleči, — v šoli g. učitelju se pristojno prikloniti in tudi svoje součence in součenke pozdraviti, — potem na svoje mesto se vsesti, s rokami ne igrati, temuč jih na klop pred seboj deržati, tudi s nogami ne ropotati, — ne okoli gledati in šeptati, — lepo paziti, kar oni kažejo in urno storiti, kar vkažejo, po molitvi v versto stopiti in oditi, — po poti iz šole se ne muditi, temuč tiho domu iti.
Obe. Alj ste se že kaj učili v šoli?
Tonček. Se ve da. Nekaj tacih učencov, ki že dalej v šolo hodijo, je pisalo, nekaj jih je rajtalo, pa vsi le tiho vsak na svojem mestu. Nas novince so pa vkazali, z klop priti, okolj njih se vstopiti, ter glasno in počasno odgovarjati, kar bojo nas vprašali.


Oče. Kaj pa so popraševali?
Tonček. Vse take reči, ki jih mi vsi že poznamo; vsi smo vedeli odgovoriti. Nektere bojazljive učence so na zadnje pra-šali; — ti niso nič kej znali, — pa vendar jih niso kregali, alj nad njimi vpili, — rahlo so popravili, kar niso prav rekli in so jim prijazno pomagali; in veste kaj, zadnjič so tudi ti že bolj znali in serčno odgovarjali.
' -Oče. Alj so kaj tebe vprašali?
Tonček. Tete! mene narprej. Barali so : kako mi je ime? Sem moral jim vse svoje imena povedati: Tonček Krasnik Brodnikov, tudi to sem povedal, kako se pri hiši pravi. Potem so barali, kako je ateju, mami — bratom in sestram ime in kaj delajo ? Za meno so tudi druge ravno to praševali; pa kaj! nekteri še vedeli niso to povedati; drugi smo jim pomagali — alj koga zavolj tega zasmehovati alj zasramovati, so rekli, Bog obvari, to je gerdo in greh. Potem smo tudi imenovali vse reči, kijih v šoli vidimo.
Oče. Poskusi jih meni imenovati in povedati, da vidim, da si dobro pazil in jih še nisi pozabil!
Tonček. Prostor, kjer se učimo, se pravi izba, pa še zraven šolska izba, zato ko je v izbi šola; po tem taj šolska izba alj pa tudi učilnica to je izba, v kterej se učimo. V šolski izbi je še: okno, strop, tla, stena, zid, peč, klop, leča (kancel), miza. Posebno so nam g. učitel naročili, vse te imena si dobro zapamtiti in jih počasno, glasno in pravilno izgovarjati. Sedaj je moral eden sam te reči imenovati, sedaj po dva, tri in včasi tudi vsi vkup. To je bilo fletno! Pa, so djali g. učitel, treba je tudi, da grem gledat, kaj uni učenci in učenke delajo. Mesto mene bo vas eden že bolj izučen in priden učenec učil; le tiho bodite in le ga lepo vbogajte, — bom že tudi sam nekaj gledal in poslušal, kako se kej obnašate. Stopil je sedaj med nas Uršičev Honzej, ki že več let v šolo hodi in ki je lani bil nar boljši med vsimi.
Oče. Kaj pa je te med vami počel?
Tonček. On je kratko ponovil, kar smo se bili poprej učili in ko je vidil, da lepo bogamo in že znamo, je nam pokazal— lepe podobice. Na tih podobah je bila viditi kaka živalica, kaka cvetlic«, kak« hiša, kako mesto, dolina in več tacih reči. Sedaj je
Honzej poprašal ednega sedaj unega, kaj je to, kako se pravi, zakaj je, odkod je itd.. . kar nismo vedeli, je pa on povedal. No J ko ste tako pridni bili, je rekel na slednje Honzej, bom vam kaj prav lepega pokazal. Ni davno, kar je bil praznik vsih svetih, — glejte! na tej podobici so nebesa. Vidite.' tam na sredi je ljubi Oče nebeški, zraven njega Jezus K., ki je (oliko terpel in na križu vmerl, tam je rožna devica Maria — okolj tih so angeli in svetniki božji, ki se veselijo in kterim nobene reči ne manjka.
Oce. Alj ti nisim pravil, da se boš lepih reči v šoli učil, in da boš rad u šolo hodil?
Tonček. Da! res je, ljubi moj atej! komaj čakam na jutre, da spet u šolo pojdem!
Kaj in kdo je učitelj.
Neki pisavec pravi takole od učitelja: MUčitelj je mož, ki mora več znati, kakor kar uči, da druge prav in dobro učiti za-more. On je, ki scer s telesom nizko, z dušo pa visoko živeti mora, da se vselej tako vede, kakor se njegovemu častnemu stanu gre in spodobi. On je, ki mu mora biti več dolžnost, kakor pa plača pri sercu. On je, ki mora vsim za izgled biti in svetovati znati. On je, ki mora s svojim stanom zadovoljen biti, zato ker lahko v njem dobro dela in stori. On je, ki mora pripravljen
biti za šolo in mladino vse prestati in darovati."
«
Kruh.
Nikar se tako kislo ne derži, pravijo mati svojemu sinčeku, ko so mu košček černega kruha za južno dali. Ko bi ti pomislil in narajtal, koliko truda nam ljubi kruhek prizadene, preden ga jemo, in koliko lepega se lahko zraven misli in uči, bi gotovo vsako še tako slabo in majhino skorico pobral in z veseljem poljubil in pojedel. Pomisli le, koliko in koliko je le takrat opraviti, preden se žito vseje, iz kterega pozneje ljubi kruhek imamo. Poglej, koliko košev gnoja se mora le na njivo zvoziti in raztrositi, in kolikokrat mora vendar ratar in živina po njivi gori in doli iti, da je razo-

rano, vsejano in povlaceno ! Koliko časa se morajo potem plevice po njivi plaziti, dajo oplevejo in očistijo! In kadar je žito doraslo, pomisli le, koliko je zopet z žetvijo opraviti, in zopet, da je žito posušeno, omlačeno in spravljeno. Pomisli potem, koliko mora zopet mlinar terpeti, ki nam žito melje in za kruh pripravi. Vse noči mora delali, težke žaklje vzdigovati in prenašati in zmiraj noč in dan šumenje vode in ropotanje koles poslušati. Pomisli naprej in glej, koliko je potem zopet s peko opraviti. Kolikrat, kadar ti še prcsladko spiš, moram že jaz na nogah !>iti, kruhek narejati in v peč kuriti, da vam otrokom, kadar ustanete, že pečene hlebčike k postelji prinesem. —• Zraven si spomni in pomisli, koliko in koliko ljudi je nasvetu, ki ljubega kruhka nimajo, in si ga prislužiti ne morejo, ki so ga večkrat lačni, in ga prosijo in išejo po svetu okoli. — Ko bi vse to pomislil in prevdaril, bi se gotovo kislo ne deržal, kadar bi, akoravno černega kruhka dobil in ga jedel. Res je to, če je lepši kruh, rajše se je; toda kdor z malim ni zadovoljen, tajboljega vreden ni, in tudi dobil ne bo. Kdor je od kruha pijan, pravijo dobri ljudje, temu se težko pomaga. To se toliko hoče reči: Kdor ni s tem zadovoljen, kar ima in kar mu je Bog dal, in tega prav ne obrača in ne rabi, in zmirom še več želi, takemu bi nikoli dosti ne bilo in ne teknilo, ko bi še toliko in toliko imel. In če človek tako dela in misli, nikoli resnično srečen in zadovoljen biti ne more. —
Otroci, vi ste zdaj še mladi in še ne veste, kako se vam bo kdaj še za ljubi kruhek godilo, in kako si ga bote služiti in pri-dobovati mogli. Če bote pridni in radi delali in pošteno živeli, ga vam gotovo nikoli manjkalo ne bo. Zatorej bodite vselej dobri in delajte radi, da ga bote zmiraj dosti imeli. Zraven pa tudi lepo moliti in milega Bogca za kruhek prositi, posebno takrat, kadar rečete: »Daj nam danas naš vsakdanji kruh!" tako vam bo on dal gotovo dobrega in tečnega kruhka za dušo in telo. —
Tako lepo so mati svojega sinčeka budili in učili, kadar so mu kruhek dajali.
Lej kruhek nam je božji dar, Ne zaničuj ga le nikar! —
A. Praprotnik.
Od sirote.
Pod germičem	Ne prikriva
V listje zakopala	Zvezdic mu germiček,
Se sirota	Milji čuta
Kakor zajec vlogu.	Kot človeško serce
Nima mater',	Izza gore
Nima ne očeta,	Lune rog priplava;
Ne mačehe,	Razdelijo
Nima tudi očrna	Se na stran oblači.
Zapuščena.	Se vpodobi
Bog nas varuj zlega!	En oblak človeško.
Gerin se gane,	Glavo, truplo,
Veje nanj polaga,	Roke,noge ima,
Z listjem brani,	Luno nosi,
Da ga piš ne inrazi,	Vidi se, — v desnici.
In s peresci	Germ se ogne,
Binglja, da zvonkljajo:	Da tud' dete vidi.
„Aja tuta,	Srotlc meni:
Lubo dete, spančkaj."	Oče grejo s semnja
»»Kako ajal?	»»Ata, tata!«"
Lačen , daj mi pape,	Se na glas zasmeja,
Ama, pape,	In ročice
Potlej ajal, spančkal.	Proti njemu stcgva
Nimaš ama,	»»Ata štruce,
Ata, mama, tata!	Hitro nujte z rogom. *)
Kam sta? kje sta?	Ama papa,
Kaj sta šla od mene?""	Kje tak dolgo bili?""
Vedilo ni,	Hodi ponjo,
Da ju nič več nima. —	Ce si bilo pridno.
Po nebesih	»»Bilo pridno,««
Plavajo oblači,	Reklo, in šlo po njo
Božje lučee	Gor k očetu —
Redko so prižgane.	Večno je zaspalo.
31. Valjavec. *) Kifelc, kakoršne očetje otrokom iz tergov nosijo.

— 16 — Kes.
Neki kmet je versto žlahtnih sadunosnih dreves vsadil, in jih je vedno ogledovat hodil. Težko je pričakoval, kdaj bo pervo sadje od njih dobil. Pa glej, komej je spet eno leto minulo, so bile spomladi drevesa z lepimi cvetlicami okinčane, in ob jesenskim času z žlahtnim sadjem napolnjene. Kmet je grozno veselje nad njim imel, in vtergal je nekaj jabelk, da bi jih svojim otrokom domu nesil. Med tirn, ko so otročiči očeta veselo pričakovali, je prišel sosedov sin k Tončiku, in gaje zapeljal, da sta na vert šla, in sadje od vsili dreves potergala. Oče so tudi polje zapustili, in se proti domu zavernili. Ko pa zagledajo, da ni nobcniga jabelka, nobene hruške več na drevesih, so bili žalostni in so zdiliovali rekoč: To so hudobni ljudje, da mi še tega veselja ne privošijo. Radbivedil, kdo mi je to storil? in zakaj ?
Tončik to slišati, je bil ginjen, teče k svojimu tovaršu, in mu reče: ah! kaj sva dopernesla, moj oče so strašno žalostni. Jaz se jim ne upam v obraz pogledati, ker vem, da me ne bodo več ljubili, in me bodo za tako hudobijo kaznovali.
Janezik pa, tako je bilo sosedovimu sinu ime, mu reče: bedak! ne bodi tako čuden, saj ne vedo, da sva mi dva to storila. Nič si z tega ne stori, temuč bodi serčen, in obnašaj se tako proti očetu , kakor da bi od vsiga tega nič ne vedil.
Potem pa, ko je Tončik domu prišel, so oče otrokom sadje podarili. Vsi so okoli očeta skakali, in se veselili, samo Tončik je žalosten bil, in jel na ves glas jokati. Oče ga vprašajo: moj otrok, zakaj jokaš? Tončik pa odgovori: ah! jaz nisim vreden, da se vaš sin imenujem. Ljubi oče, nikar me več ne ljubite, in ne storite mi nič dobriga, zakaj nisim vreden. Ja, jaz sim tisti hudodelnik, kteri je vse sadje pokradel, in tebe, ljubiga očeta razžalil! Oče pa mu roko podajo rekoč: jaz ti to hudobijo odpustim, samo varuj se drugikrat kaj takiga storiti.
Jože Eržen.
Listonosa.
Iz Železnih. Kakor sem zadnič dopisal, da bi se stan ljudskih šol na Krajnskim v kratkim pomnožiti vtegnil, se sliši zdaj za gotovo, da se bo v našej škofii skoraj blizo dvajset šol na novo osnovalo. Sledni rodoljub z radostnim sercom take vesti pozdraviti mora, le naj se pri takih osnovah dohodki učitelja dobro pretresejo in terdno vtemelijo, da se ne bodo spolnovale besede, ktere je nedavno nek visokočastiti gospod izustil: „V. N. se je nova šola napravila — da bode zopet ena sirota več na svetu." — Na Ljubljanski normalni šoli je po smerti rajniga Tomaža Kapus-a, ki je dolgo let tam učitelj bil, kej dobra služba izpraznjena. Želeti je, da bi se vikša šolska oblastnija per po-stavlanju te službe tud enkolko zvunaj Ljubljane ozerla, ker tud po deželi se najde med mladimi učitelji marskaki bistri um, ki bi Ljubljani gotovo nečasti ne delal! —
* Iz Gorice. Oznanim tudi, da zopet en duhoven naše ško-fie, pridige spisuje, namreč frančiškan pater Mansuet Šmajdek. Ko so naši duhovniki g. Kaffolove pridige v roke dobili in jih prebirati začeli, so jih vsi (z prav malimi izjemki) hvaliti začeli; torej komej čakajo še druzega dela teh ogovorov; pa tudi želijo še drugih. Zatorej so nekteri se lotili tega patra, da bi tudi on svoje pridige na svetlo dal. Zakaj ta pater slovi sadaj po celi škofii za naj boljšega pridigarja. Morda jih bode naše družtvo prevzeti in natisnuti moglo.
Drobtinčice.
** Slovenščina pa vender kej veselo napreduje! Spet je slovensko slovstvo za dve lepe knjigi bogatejše. U zalogi c, k. bukvarnice šolskih knjig na Dunaju je prišel na svetlo: „Keršban-ski katoliški nauk okrajšan." Temu katekizmu, ki so ga presv. knezoškof Slomšek spisali in ki se je že drugič tiskati moral, je pridjana dogodivščina starih basov noter do novih basov. Take dogodivščine je nam dosedaj manjkalo; hvala Bogu in slavnemu spisatelju, da jo imamo! Pisana je v čistej, mičnej in tako ra-

zumljivej besedi, da jo vsak otrok lahko zastopi. Cela knjiga
velja terdovezana 15 kr. sr. —
U Gorici je ravno kar na svitlo prišla: „Povestnica nove zaveze"; poslovenil S. Kociancic. Slišali smo, daje več gospodov, ki so si pervi del: „Povestnica stare zavezebili kupili, težko čakalo na drugi del. Dobro taj, da je tudi to slavno delo tako iz-verstno dokončano! Posebno priporočimo to povestnico gg. ka-tehetom — gotovo jim bode v šoli vstregla, — za šolske darila za bolj odraščeno mladino in za berilo v nedelskih šolah. Povestnica nove zaveze velja 30 kr. sr.
*	G. /Somer, izgledni učitel v Borovljah, pride v Celovec za učitelja v pervenčnici. Težko je nam bilo pri sercu, slišati, da se dva čudna gospoda za službo začasnega učitelja v Borovljah pipata. Eden zmed njih je nek tisti, ki je blizo Celovca dolgo let sem že več gosp. duhovnikov do kervavega mučil, kije pri šol-skej komisii v zapisnik zapisati dal, da hoče protestant postati, če ga oblastnije pri miru ne puste, in ki so ga slednič žandarji iz šole zgnali. Drugi je pa gospon, kije že enkrat zavolj pijančevanja svojo službo zgubil, ki se več po tabernali, kot v šoli znajde in več pod mizo kakor pri mizi sedi. — Ce je temu taka, škoda za lepo in žlahtno polje, ki gaje g. Somer tako skerbno obdeloval; to bode prava toča za šolo! Borna, omilovanja vredna mladina; kdo se bode kej nedolžnih dušic vsmilil?! —
Družtvo sv. Mohora.
*	Ravno smo dobili od presv. Lavantinskega knezoškofa Za družtvo rokopis: „ Zgodovina svete vere v podobah starega zakonaspisal Jer. Ciringar. Sami presv. knezoškof so rokopis pregledali, nekaj popravili in za podobe uravnali. Se te dni bodemo zavolj podob na Dunaj pisali. —
« Vse gospode, ki so nanovič tudi za leto 1852 pristopili, prosimo nam na znanje dati, alj so družtvene knjige za leto 1852 dobili alj ne. Ako jih še nimajo, bomo jih koj poslali.
Dalej so pri s topi 1 i p. n. g o s p o d i: 967. Simič Tam., fajm. pri sv. Barb. bliz \Vurmberga; 6G8 Toplak. Fr., kapi. v Cirkovcah; 669. Kutnar Jože, deliant v Kerkovcah; 670. Brezeak Štef., kapi. v Samarji; 671. Oblak Ant., bogosl. v Celovcu: 672. Kovačič Jož., kapi. v Wiess.
Odgovorni izdaj, in vredn. A. Einšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.