Tečaj VI. Y Ljubljani, za~mesec marc 1878. List 3.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Olis«-«: Vabilo. — Vojska o vosku. — Dve matici v panji. — Kratki dopisi. — Torbica raznega blaga. — Naznanila. — Listnica. —
k
obilnemu v«leleževamju petega občnega zbora
„Slovenskega čebelarskega društva"
v Ljubljani,
lci bode G. maja 1818 popoludne o 1 ./2 n. v spodnjih prostorih, čitalnice, '
Sftet&t e&s&va&v;
1.	0 desetih pozdrav nazočih zborovalcev in začetek zborovanja.
2.	Poročilo o delovanju čebelarskega društva od zadnjega občnega zbora.
3.	Pregled in potrjenje letnih računov.
4.	Yolitev odbornika, namest r. o. Salvatorja; znabiti tudi častnih udov.
5.	Nasveti in predlogi posameznih udov. G. Prodaja čebelarskega orodja.
Da bi se prijatelji čebelarstva zborovanja prav v obilnem številu udeležili, se društveni odbor udom vljudno priporoča.
-X-
Vojska v vosku.
(III. Dalje.)
Kdor je čital lanski letnik „Slov. čebele" št. 10. in 11., se gotovo še spominja, zakaj je vojska o vosku nastala. Občni misli čebelarjev: da čebele voščene snovi po rastlinah nabirajo ter jih po svoji naravni in telesni zmožnosti v vosek predelujejo, seje vstavil pl. Molitor-Mühlfeld ter jo proglaša kot zmoto in trdi, da čebele zunaj panja po rastlinah že dodelan vosek nabirajo ter ga v tankih ploščah med obročki v panj po potrebi nanašajo.
Mnogo izvrstnih čebelarjev se je novemu zatrdovanji vstavilo ter prizadevalo njegove dokaze ovreči. Čujmo danes nekaj, drugikrat drugo.
Po zatrdovanji pl. Molitor-Mühlfeld-a čebele le takrat voščene plošče nabirajo, kadar jih potrebujejo. Dalje, da čebele dodelan vosek v podobi malih tankih plošec po rastlinah nabirajo ter domti donašajo. Oboje je očitno napačna misel. Nek gospod Mehring je enkrat zatrdoval, da umen čebelar zamore prečudno množino naj lepšega voska pridelati, če hoče in reč prijeti ume. V dokaz resnice je povedal tako veliko številko svojega pridelka, da je res mogel vsak z glavo zmajevati. (Po priliki od tega drugikrat. Vredn.) Dr. Asmus potrduje, da Mehring-ovo zatrdovanje ni gola sleparija, ampak le malo preveč skrivnostne baharije je zraven. Tedaj pra-šamo: Če čebele te dodelane plošče po rastlinah pobirajo, kakö jih zamore čebelar k obilnišemu donašanju voska nagniti, osrčiti ali znabiti cel6 prisiliti? Ne vemo le enega gotovega sredstva. Vse drugače pa je, če čebele voščene snovi po svoji naravni in telesni zmožnosti v vosek predelujejo. Tu se pa d& z umnem čebelarstvom že kaj prisiliti in tudi mnogo več doseči, kakor če se čebelam prepusti, da delajo, kakor same hočejo.
Da bi Molitor dokazal, da čebele ne morejo po svoji naravni zmožnosti voska izdelovati, pravi: Ko bi čebele to zamogle, bi mogle tudi celo leto, satovje staviti, tudi takrat, kadar ga nič ne potrebujejo, saj imajo celo leto zadosti živeža. Ta stavk je prav čuden in tako modrovanje bi vsak kolikaj umen čebelar lahko zavrnil. Steber, na kateremu dokaz stoji, je jako truhljen iu omahljiv. Čebele imajo celo leto dovelj živeža! Kje neki je tista presrečna dežela, kjer bi imele čebele vedno zadosti krme? Pri nas moramo mnogokrat v sredi spomladi, poletja in jeseni pitati, če hočemo panje smrti rešiti in posebno če hočemo mlado zalego rešiti, da se je čebele v veliki potrebi ne lotijo ter je ne končajo, in da zamoremo svojo živalico rešiti, moramo dostikrat med drago plačevati, če ga sami nimamo. Pa — pustimo truhljeni steber.
Poglejmo nedoslednost, bolj prav neresnico sklepanja. „Tedaj bi mogle čebele celo leto vosek izločevati" (ker imajo namreč celo leto dovelj živeža). Saj to tudi res storijo, če imajo le zadosti hrane. Vsak umen čebelar je že gotovo zapazil, kadar je na spomlad izletnico snažil, da med raznim drobirjem, ki po tleh leši so tudi neki beli lističi, kakor prav mali košček i papirja. Kaj je to? Čebelam odpadle plošče voska. Od kod pa to? Od jeseni gotovo ne, ker do zime je po spodnji dili vedno snažno. Po zimi jih čebele gotovo niso nanosile; naj bi jim tudi sneg ne branil, jim izlet zabranuje zima iu mraz. Pa — saj Molitor pravi, da take plošče voska čebele le takrat donašajo, kadar jih potrebujejo; po zimi jih
pa ne potrebujejo, tedaj — jih tudi ne nanašajo. Dokaz je jasen kot beli dan. Al od kod tedaj voščene plošče? Zimska burja jih ni zamedla, tedaj gotovo so od čebel; za gosp. Molitorjevo zaterdovanje pa pač ne govore.
Gospod Molitor trdi, da čebele takrat vosek donašajo, kadar ga potrebujejo. Tudi temu zatrdovanji nasproti moramo reči, da ni resnično. N. pr. če na leto roj v prazen panj vsadimo; če zarad kakoršnega koli vzroka vso čcbelno rodovino iz enega v drugi prazen panj preženemo; če čebelam v sredi panja, zlasti v sredi gnjezda en ali več satov izrežemo, jim je gotovo prav potrebno satovje nastavljati in vemo, da ga tudi prav rade nastavljajo in vendar tako mnogokrat v naj lepšem vremenu tega ne storijo. Zakaj neki ne? Saj je voščenih plošec v naravi toliko na ponudbo? Če že zavolj katerega koli vzroka medü ne morejo nositi, naj Iii saj vosek nanašale! Pa ue storijo — grde leuobe! Še nekaj. Znano je, da nekaj čebel doma v panji dela (zidarji), druge pa izletu jejo ter medene in voščene snovi donašajo (nosači, strežniki). Vidi se pa, če čebelar skrbno opazuje, da mnogo domačih delalcev ima med telesnimi obročki polno voščenih plošec, pri strežnikih, izletajočih čebelah pa tega ne boš kmalo zapazil, dasiravno se tudi po malem primeri. Od kod prikazen? Ni li to narobe svet? Ne — vse je prav naravno, le za gosp. Molitorjevo sklepanje ne govori, pač pa temu ravno nasproti.
Kako lahko si pa vse to razjasnujemo, če ostanemo pri stari misli, da čebele izločujejo voščene ploščice po svoji naravni in telesni zmožnosti! Dokazal je to posebno dr. Asmus — izvrstni opazovalec čebelnih naravnih zmožnost. Pital je čebele z razkrojeuim sladkorjem. Bolj kakor je pital, več voska so čebele izločevale. Dokler satovje v panji ni bilo dodelano, je le malokatero voščeno ploščo na tleh ali na izletnici našel. Kadar je bilo pa vse satovje v panju dodelano, so dobro pitane čebele vsak prazin prostorček z voskom zalepile. Kadar niso mogle kam več voska shranovati, jo opazoval, da so bile voščene plošče med obročki mnogo bolj debele, do desetkrat, celo dvajsetkrat debelejše kakor navadne, ker jih pri vedno dobrem pitancu niso mogle zadrževati, je bilo po dnu vse zasuto z voščenimi ploščami. Jim je nekoliko satovje izrezal, so spet pridno satovje nastavljale, po tleh pa ni bilo nič viditi. To je bilo tudi takrat, kadar zavolj slabega vremena čebele tudi več dni niso mogle iz panja. Tudi po zimi je uahajal take plošče in sicer če hujša zima, več jih je bilo, kar si lahko stem razjasnujemo, da čebele takrat mnogo več povžijejo, kakor pri srednji jim ravno primerni toploti. Še celo pri odmerlih čebelah so se nahajali taki voščeni drobci. Od tega se lahko tudi vsaki sam prepriča. Naj v deževnem vremenu, kadar čebele nikakor ne morejo zunaj voščenih plošč nabirati, v panju dobro napita, potem naj jih v prazno škatljico zapre. Že čez malo ur se najde na pokrovu začetek satovja, ktero vedno raste, dokler niso čebele lačne. Nek nemšk čebelar piše: „L. 1875 sem naročil ter prejel dve škat-Ijici z oplodenima maticama in spremljevalnimi čebelami. Ko škatljico poslano od g. Günther-ja odprem, najdem na pokrovčeku blizo dva in pol palca velik popolno bel sat polno matičnih jajčic in tudi že nekaj črvičev. V škatljici poslani od Da-the-ja je bilo tudi satovje, pa nekoliko rujavkasto, ker je bil med v rujavkastem gostem platnu. Čebele so potovale več dni po vodi in po suhem. Izletnic se ve da niso imele in tudi nikoli izletovale. Od kod so take pred in potlej zaprte čebele vosek dobile? Izdelanih plošč v naravi in na rastlinah gotovo ne; pošiljatelja ga nista noter devala, tedaj jim moramo pripoznati naravno in telesno zmožnost voščene snovi v vosek predelovati",	3 *

V dokaz tega naj povemo Se en izgled. Nek gosp. Czernv je svoje čebele pital s temnim, rujavkastim sokom zrelih hrušk. Čebele so stavile samo rujavkosto satovje. Pozneje, ko je raznih hrušk na izbero imel, je pital s sokom bolj belih, rumenkastih hrušk. Čebele so 11111 stavile rumenkasto satovje. Gosp. Asmus-ovo satovje pa je bilo zarad sladkornega pitanca popolno belo. Od kod tak razloček? So li čebele rujavkastemu, rumenemu, belemu soku in pitancu na ljubo v naravi po rastlinah rujavkaste, rumene in bele voščene plošče izkale? Naj verjame, kdor more in hoče, mi tega ne moremo verjeti.
Tako puhlo je tedaj prvo zatrdovanje in izsledno sklepanje gosp. Molitor-Mühlfelda.	(Dalje prih.)
Dve matici v panju.
Navodili smo v zadnjem listu „Čebele" dva izgleda z raznim vspehom, katera kažeta, da je mogoče dvema maticama dalje časa v enem panji bivati. K zadnjemu stavku opombe, da se matice po prašenji ali oplodivnem izletu mnogokrat zmotijo ter v ptuj panj z lastno matico pridejo ter tam dalje časa živijo, naj dostavimo v pojasnenje dvoje izgledov.
Po prašenji se vračajoče matice veliko večkrat v ptuje panje zmotijo, kakor marsikdo misli, le ne zapazi se ne vselej. Tako 11. pr. če se poprašenji rodovitna matica v brezmatičen panj zmoti, jo osiroteue čebele navadno rade sprejmejo. Prejšnji panj si iz zalege mlado matico izgoji ter napreduje in mi vsega tega nič neverno. Tako se dostikrat tudi zgodi, če rodovitna matica se zmoti in pride v panj, kjer je mlada še ueoplodena matica. Čebele svojo preženejo, ter prišlo rodovitno ohranijo. Se ve, da se zmota ne izide vselej tako dobro, ampak smemo trditi, da le malokdaj; navadno je prišla matica zgubljena. Primeri se vendar tudi, da imajo čebele z zmoteno revo dalje časa potrpljenje ter se zdrava v svoj panj povrne.
„L. 1868 desetega marca, pripoveduje Biennw. Centralbl,, zapazimo, da je po močnem prašenji nek panj zelö nepokojeu. Pogledamo toraj, če bil bi znabiti brez matice in kmalo najdemo, da je matica v klopčič vtesnjeua v veliki nevarnosti. Kešiino jo, in ker po skušnji vemo, da se to po občnem prašenji večkrat zgodi le po nekakšni zmoti čebel, smo rešeno prosto med čebele spustili. Čebele ji res nič zalega ne storijo in mislili smo, da je zdaj vse v redu. Al čez nekaj dni se pri-merljej ponavlja; tako tudi rešenje. In malo dni potem še v tretjič.
Tretjikrat smo zapazili, da je imela eno uožico poškodovana, kar so nam ni nič čudnega zdelo — dobro da že pred ni bila poškodvana. Ker se nam še sanjalo ni, da bi bila matica ptuja, toliko manj, ker iz klopčiča rešena je bila vselej prijazno sprejeta, nismo panja skozi in skozi preiskovali. Sede 22. marca pred čebelnjakom zapazimo, da se čebele ravno iz tega panja nekaj gnjetejo in kmalo pride tudi matica med žrelice ter odleti preganjana od nekaj čebel. Ker je ni bilo več nazaj, smo mogli panj pregledati. Panj je bil popolno mira, kar se nam je čudno zdelo; komaj pa pridemo do gnjezda, najdemo tam lepo, popolno zdravo in nepoškodovano matico. Zdaj se ve da, nam je bilo obnašanje jasno, le to ne, kako da so ptujko čebele trpele ter je še zdrav kožušček odnesla.

Po naključji pregledujemo še isti dan kmalo po prvem drugi panj ter najdemo neko posebno veselje v panji, zlasti neko prijazno ljubkovanje matice. Pogledamo jo bolj na tanko in glej ranjeno ima ravno ista nožico, tudi je ravno tiste nam že znane podobe i. t. d. „Si li ti ali tvoj duh", si mislimo ter se bolj pazno po sa-tovji oziramo. Nič dvoma, da bila je res omenjena, ker vsa zalega je mogla biti kake 14 dni stara in našli smo tudi kakih 12 dni staro matično zibelko razjedena in razdjana; tedaj ravno toliko časa, kolikor časa je bila matica na ptujem vjeta. Noga ji je ostala so ve da pohabljena, matica pa je bila še dolgo časa zdrava in rodovitna".
„Leta 1876 smo hotli nekaterim panjem laške matice dati. Storimo po navadi, da namreč matice za nekoliko časa v matičuicah priprte dodamo. Nekaj dni po oprostenji matic pregledujemo pauje ter najdemo, da en panj matice nima.
Mislili smo, da je kakorkoli po nesreči konec vzela ter panju drugo matico dodamo. Pet dni pozneje smo hotli nekemu osem čevljev oddaljenemu panju rodovitno matico vzeti ter jo rabiti za drugo potrebo. Iščemo našo domačo matico, najdemo pa — pisano lahinjo, sede med čebelami v naj veči prijaznosti in oj čudo, na drugi strani istega sata našo nemško matico ravno tako zadovoljno med svojo čedo. Kakor je bilo viditi, so obe matici jajčica legle in nobeno niso čebele preganjale. Vjeli smo domačo iu lahinjo v panju pustili, ki je še dolgo potem kraljevala.
Tu je pač redek primerljej, da bi zraven lastne domače matice tudi prišla ptujka osem dni v panji živela, brez da bi jo čebele kaj preganjale".
Mi dostavljamo: Pač res redek, čuden primerljej! Ponavljamo, kar smo v zadnjem listu rekli: Čebelarstvo je polno takih čudnih prizorov ; zato je čebelarstvo za umnega čebelarja toliko zanimivo, ker je vedno kaj novega, vedno kaj nenavadnega. Zato tolikokrat lahko slišimo starega škušenega čebelarja s sivo glavo, da čez 30—40 let svoje čebeloreje pravi: To se mi še ni primerilo.
Kratki dopisi.
S Slovenjegraške okolice: S tem vam naznanujem, da smo v začetku marca svoje muhe spustili. Se ve, da smo čebelarji že tako radovedni, da smo vsak panj tudi od znotraj pogledali. Panji so letos prav snažni in zdi se, da tudi čebele nenavadno korajžne. Bog daj lepo spomlad!
S Šentvidske okolica na Gorenjskem : Poročam „Čebeli", da naše čebele so zimo vse preživele. Malokdaj je to, da bi nobediu panj za desetino ne šel. .Se ve, da ravno naj slabejših nismo pustili in lansko leto, če tudi ne naj boljše, je vendar že tako bilo, da smo panje brez skrbi zimskemu spanji prepustili. Kar me še posebno veseli, je, cla čebel je prav malo pomrlo in panje niso ponesnaženi.
Z Ljubljanske okolice: Hvala Bogu! eno skrb je proč; namreč skrb, kako bodo čebele prezimile. Do zdaj je vse dobro. Živo je vse; panji lepi in od kake griže ni še sledu. Zalege imajo že prav veliko iu obnožje nosijo prav pridno, da je veselje jih gledati. Res rad čebelar pred čebelnjakom postoji ter se mu srce smeje, ko svojo živalico vidi vso obloženo in z razno pisanimi nožicami domu prihajati. Al kaj, ko bo treba kmalo začeti kmetovati, orati in sejati ter ne bo

časa pred čebelnjakom sedeti! Pa bode že kako; če čebelica pridno dela, tudi čebelar ne sme lenobe pasti. Bog daj obojem vgodnega vremeni
Z Verhniška okolice: Prišli smo na dan s svojimi muhami. Zima je bila še precej ugodna. Nekaj smo prav slabih panjev pustili, pa so vendar vsi preživeli. Al nesrečni sušeč z repom vije. Hladno in deževno vreme je bilo za slabiče ne le nevarno, ampak sem ter tje tudi pogubivno. Meni so trije panji zaspali, ki so v hudi zimi preživeli in mi obilno zalege zapustili; tudi se čisto brez medu niso bili. Veliko ga čebele pač niso pustile, ker ga še v jesen niso dosti imele, pa vendar nekaj. Nevem kaj je temu krivo?*)
Z Vipavske okolice: Spomlad je došla; al letos vam ne morem nič veselega poročati. Slabo je bilo lansko leto za nas čebelarje, ker zavolj sušo so čebele še poletni čas lakoto terpele in na jesen ni bilo nič boljše. Prazni panji so bili, naj je človek čebele doma imel, ali naj na Kras z njimi potoval. Pač je nekaj dni tamkej ajda lepo cvetela; al kaj, ko ni bilo rodovitne rose! Lahke panje smo tje peljali, lahke smo tudi nazaj pripeljali. Zato je pa tudi tii mrličev brez števila. Vem za čebelarje, kterim je oil 2U in več panjev, komaj G ostalo; drugimu od 15 je ostalo dvoje; od G—10 panjev večidel nobedin. Zdavnaj že nismo tako žalostne letine imeli.
Na Unci meseca mu red. O začetku marca sem vso panje pregledal ter najdel, da je vse živo in zdravo. Vidil sem ne le obilno zalege, ampak tudi že mlade čebelice. Zima je bila nekako enakomerna, tedaj za prezimovanje prav ugodna. Pri vseh panjih sem še zalepljen med vidil; se ve da slabih nisem pustil. Zdaj do-našajo prav pridno obuožje; resje daja poglavitno pašo.
Društveni panji z okvirčeki mi nič kaj ne dopadajo, ker so v njih prerad voščeni črv zaredi. Med steno in romčeki je premalo prostora. Tudi premajhni se mi zdijo ter so le za slabe drujice in tretjinčeke. Pa bomo vidili; ker jiii še dolgo časa nimam, ne morom veliko o skušnji govoriti.
Opomba vretlništva. Satni črv se v društvenih panjih nič rajši ne zaredi, kakor v drugih z nepremakljivim delom, pač pa se laglje pomaga. Oe imate med steno, med pokrovom in romčeki premalo prostora, da čebele črva ne morejo preganjati. je napaka mizarjeva, ktero pa lahko pri izdelovanji novih panjev sami popravite.
Če so Vam panji premajhni, naredite veče: namest 27 palcev, lahko 30, 33 palcev, ali še daljše, kakor je komu drago; želeti bi bilo le, da bi širokost rom-čekov ostala.
Sicer pa, dokler bo pri nas navada ostala, da smejo panji po dvakrat, trikrat, celo štirikrat rojiti, društveni panji ravno niso premajhni. Naj bi le bili vsi polni! Naj bi bilo pa potrebno, se jim pri premakljivih satuikih prav lahko pomaga.
*) Spomlad je za slabe panje vselej naj bolj nevarna, in res povsod na spomlad mnogo panjev zaspi, ki so tudi hudo zimo preživeli. Vzroki so razni, naj večkrat pa lakota. Po zimi čebele malo krme potrebujejo, zato jim tudi malo zadostuje; al na spomlad potrebujeje za zalego mnogo medu in kake kaplje jim ne zdajo nič.	Vredn.
Torbica raznega blaga.
Od dveh krajev na Gorenjskem se nam poroča , da je scavnica res zdravilo pri gnjili zalegi. Nek čebelar piše: „Kar smo čitali v Slov. čebeli št. 12. broj V. je resnično ter nam ni bilo neznano. Tudi v naši okolici se navadno zdravi gujila zalega s scavnico in večidel z dobrini vspehom. Le za kafro pri nas nismo vedeli ter je tudi rabili nismo; mogoče pa, da je pomoček potem toliko zdat-niši. Veseli nas, da so že tudi drugod za domač pomoček vedeli ter ga z vspehom rabili.
Kako prav, da imamo društveni list, kjer se lahko to in uno pogovorimo ter se vednost in skušnje po svetu širijo. Le milo se nam zdi, da je toliko vnemar-nosti pri sicer dobrovoljnih čebelarjih in društvo nič kaj na trdnih nogah ne stoji. Potrpite, znabiti se časi zboljšajo."
Nekdo nam piše: Pri nas sta imela dva čebelarja svoje panje vkup v enem čebelnjaku. Gospodar spodnjih panjev je imel vse panje bolne za gnjilo zalego; zgornji pa nobenega. Kar je res čudno, ker se ta kužljiva bolezin tako lahko in navadno zanese. Čebelar zgornjih panjev je med pitanec čruo meto deval. Je mar li meta tudi pomoček in zdravilo v kužni gnjili zalegi?
Opomba vredništva. Da imajo čebele meto posebno rado, je znano; da bi pa meta kužnost gnjile zalege odganjala, ali bila zdravilo v kužni bolezni, nam ni znano. Čebelarji, poskušajte ter nam izid naznanite.
Stari pitanec vabi mladice v panj. Od tega nam prijatelj poroča: „Tu sta imela pred več leti dva čebelarje vsak svoje čebele v enem čebelnjaku. Lastnik čebelnjaka je bil premožniši, sosed pa revniši. Vedno pa so bile čebele premožui-šega gospodarja boljše, kakor une revnešega. To je tega jezilo, ker čebelarstva ni manj razumi!, kakor uni, prizadeval si pa dostikrat več, kakor sosed; mnogokrat tudi boljše panje čez zimo pustil, kakor on. Zapazil je na zadnje, da mladice njegovih panjev zahajajo v sosedove panje ter se več ne povračajo; nasproti pa ni mogel zapaziti, da bi bile sosedove čebele v njegove panje hodile. Po takem opazovanji je lahko vedel zakaj so njegove čebele slabejše, kakor sosedove. Al vzroka te prikazni ni nikakor mogel uganiti. Vedel je, da sosed ne deva kaj druzega med med, kakor le vodo, kakor ou sam. Po naključji vendar zv6, da sosed pita vedno s starim medom, kar revež se ve da ni storil, ampak pital je vedno le z novim medom; imel namreč je prečudno lastnost, da med je bil v njegovi hiši vedno mlad ter se ni nikoli postaral. (Ima še marsikateri čebelar po deželi tako prečudno lastnost ali zmožnost! Vred.) Je li res, da mladice lasteu panj zapuščajo ter gredo za starim medom?
Opomba vredništva. Nekoliko zna že na tem biti, če pomislimo lastnost in moč starega in novega medu. Opazovali vendar še tega nismo, ker smo navadno od začetka vse panje z novim, pozneje pa vse s starim medom pitali. Mnogo pa je gotovo pomagal ter na čebele in roje vplival star med, kar je menda vsakemu umnemu čebelarju znano.	______
Prijatelji čebelarstva nameravajo o letošnji svetovni razstavi v Parizu pavilon (čebelnjak) postaviti, v katerem bo vse razstavljeno, kar koli je v kaki dotiki s če-
belarstvom ter imenitno za čebelarsko vednost. Zlasti bogata bo neki zbirka raznih pomočkov zoper čebelne sovražnike in čebelne bolezni.
Dobro; bi se bilo imelo zgoditi že pred pri vsili razstavah. Le škoda da je Pariz predalječ in razstave ne bomo mogli viditi!
Kratkočasnica se bo znabiti torbici tudi prilegla. Nek župan je imel nalogo živinski stan v svoji županiji popisovati. Med drugim je bila tudi vrzel, kamor so se čebelni panji vpisovali in sicer na dvoje razdelena. V prvem oddelku je bil naslov: „Panji nepremakljivi", v drugem pa: „Pauji premakljivi". Župan je postavil vse panje v drugo vrsto. Ko ga je nekdo opomnil, da je to velika pomota, ker je mnogo več panjev nepremakljivih, kakor premakljivih, seje gospod župan naglo odrezal ter rekel: „Pojdite kam; saj menda noben čebelar ne bo svojih panjev k čebelnjaku pribijal, da bi bili nepremakljivi!" Revež je v svoji nevednosti prezrl, da vlada hoče vedeti, koliko je v srenji še panjev po starem z nepremakljivim, koliko pa po novem notranjem delovanji s premakljivim satovjem.
Iz tega sledi, da bi imeli vsi župani, če ne čebel, saj „Slov. čebelo" imeti.
Nek čebelar v „Hollst. Ver. blatt piše", da ga je matica pičila, ko jo je hotel v matičnico dejati, pa jo nekoliko po nesreči pritisne ter dostavlja, da kaj tacega še ni slišal.
Navadno ljude res mislijo, da le čebele imajo želo ter pikajo, troti in matice pa ne. Troti res nimajo žela, pač pa matice. Res, da se ga le malokterikrat poslužujejo in sicer navadno le proti svoji enakosti; toraj matica matico z želom preganja in umori, bodisi starejo ali mlajšo, kakor je sama. Druge stvari so ji pa malenkosti ter svojega kraljevega žela ne bo kmalo zlorabila.
Da bi čebelar matice pritisnil ne bil, bi ga gotovo ne bila pičila — sila kola lomi — vse se pred smrtjo brani. Pred nekaj leti je tudi tü matica v enaki priliki nekega redovnika pičila. — Pik matice ni tako hud in strupen, kakor čebeln; žela ne pusti v raui, ker na koncu ni toliko zakrivljeno, kakor čebelno, ga toraj laglje iz rane potegne. Navadno matica zarad pika ne umrje, ker žela ne zgubi.
Naznanila.
Gosp. O ros lav Dolenec, svečar v Ljubljani, ima več škafov lepega pitanca na prodaj.	______
Mčd pitanec je funt po 40 kr.; navadni med je po 25—27 kr. in vosek 90 kr. do 1 gld.
Nekdo bi rad kupil nekaj panjev čebel. Naj rajši bi vzel panje s premakljivim satovjem; če takih ni dobiti, vzame tudi navadne panje z nepremakljivim satovjem. Cena in če mogoče teža panjev naj se naznaui vredništvu.
Lifttnicn opravniütvn.
G. J. K. čebelar na O. Res ne. Lansko leto nekaterim ni bilo všeč, zato smo letos opustili. Letos kakor vidimo drugim ni všeč ; vsein nam je nemogoče vstreči.
G. K. M. posestn. v St. Le pridite, ali pa pišite; bomo Vam vse oskrbeli.
0. g. J. K. župn. v. D. Do prihodnjega sejma še; potem za nekoliko časa preneha.
G A. L. čebelar v G. Nam ni znano; bo naj berž bosa.
G. A. 1!. posestn. v M. Poslano prejeli; pride prihodnjič.