slovenski čebelar
minUttUM
.FOSTAJAl
J«io" W*
g 0 -y g SK I	GLASILO	ČEBELARSKIH	ORGANIZACIJ
C E B E L AR	Št.	4	1.	april	Leto	78
VSEBINA
Inž. Uroš Vidmar: Čebelarjeva opravila v aprilu..........................105
Inž. Ludvik Klun: 25. kongres Api-mondije in napredek svetovnega čebelarstva.............................108
Dr. Jože Rihar: Nekatera pravila prognoziranja paše na jelki .	.	112
Dipl. inž. Ana Marija Sedej-Mihe-lič: Čebelji strup kot zdravilo in njegovi učinki..........................114
Inž. Uroš Vidmar: Zakaj sem začel čebelariti v LR panju . . . . 116
Dragoman: Matičnice iz povoščenega papirja za varno dodajanje .	120
Ivan Rak: Dodajanje hrane pozimi 121
ZČDS: Vabilo na XXV. redni letni občni zbor Zveze ČDS ....	125
Dipl. inz. arh. Zvonko Sagadin: Čebelarstvo in hortikulturna razstava ..........................12fi
IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE
NAŠIH ČEBELARJEV
Franc Gradišar: Organiziran prevoz
na hojevo pašo.................127
Jože Kramberger: Izkušnje pri pridelovanju tetraploidne ajde . . 129 Ivan Rak: Zimske izgube ....	130
Alojz Lešnik: Kiblerjeva vrba . . 131 Ivan Dobnikar: Domači recepti . . 132
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ZČDS: Zaključni račun ZČDS za poslovno leto 1975 .............. 132
OSMRTNICE
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 120,00 din, k» prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/11.
Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; elani: Ludvik Klun, Franc Magajna,	Martin	Mencej, Janez
Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Jožko Šlander	in Janez Terlep.
Uredniški odbor: France Guna, inž. Ludvik Klun,	Ivan Krajnc, Martin Mencej,	inž.	L. Podjavoršek.
dr. Nežka Snoj in Jožko Šlander.
(■lavni urednik: Mihelič prof. Janez, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun.
Ihtita naročnina za nečlane 130,00, za tujino 150,00 din. za sosednje republike in pokrajine 00,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za	naročnino, št. žiro računa pri	SDK	v	Ljubljani, Mi-
klošičeva c.: 50101-678-48036. Telefon: 20-208.
Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja.
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tiskala Tiskarna Ljubljana v 6300 izvodih.
ČEBELARJEVA OPRAVILA V APRILU
IN2. UROŠ VIDMAR
Aprila se začno čebelnje družine hitreje razvijati, vzporedno pa narašča tudi delo čebelarjev. V tem času sonce zemljo že dodobra ogreje in za prvimi spomladanskimi cvetlicami začno cveteti tudi nekatere vrste sadnega drevja, proti koncu meseca pa razne vrste vrb, borovnica, regrat itd. Omenjene rastline so za razvoj družin sila pomembne in so jim v ugodnih razmerah znatna podpora. Star pregovor pa pravi, da mesec april lahko naredi kar hoče, če ne maje z glavo, pa vije z repom. Da je to res, smo se čebelarji že večkrat prepričali. Zaradi mrzlega vremena v aprilu čebele največkrat ne morejo izkoristiti vseh
dobrot, ki jim jih nudi narava. Zato mora biti tu čebelar, da jim v stiski pomaga in vsaj v skromni meri nadomesti vse, za kar so prikrajšane zaradi muhastega vremena.
Vsak, ki prebira čebelarsko literaturo, zlahka opazi, da se kot rdeča nit — pa naj se obravnava katera koli čebelarska dejavnost — vlečejo trije osnovni pogoji, katerim mora biti zadoščeno, če hočemo, da bomo pri svojem delu, pri čebelah uspešni. To je dobra matica, zadostna količina hrane in panj, ki omogoča neoviran razvoj družin.
Na vrsto panja čebelar sedaj ne more nič vplivati, temveč se mora prilago-
diti panju, ki ga trenutno ima. Na ostala dva bistvena pogoja, pa lahko vpliva.
Že pri prvem bežnem spomladanskem pregledu v marcu, lahko opazimo, da so nekatere družine bolj razvite in živahne kot druge, čeprav so bile pred zazimljenjem po moči približno izenačene. Še bolj je ta razlika opazna v mesecu aprilu. Pogosto je temu glavni vzrok ravno v kvaliteti matice. Ta mesec je najprimernejši, da vse neustrezne matice zamenjamo, ker imamo razmeroma še dovolj prostega časa za ta opravila. Zamenjava matic v aprilu, ne predstavlja za čebele nobenega problema in mlade dodane matice čebele rade sprejemajo. Umestna je zamenjava tudi večine starejših matic, ker je nesporno ugotovljeno, da so enoletne matice naj rodovitne j še in seveda zato tudi najboljše. Noben ukrep v tem času ne more pospešiti spomladanskega razvoja tako kot ravno zamenjava starejših matic z enoletnimi, ki so ravno v tem času v polni mladostni moči. Razumljivo je, da moramo poskrbeti za ustrezno rezervo že v poletju preteklega leta.
Delovanje mladih matic v rezervnih družinicah, v katerih tudi prezimijo, je dovolj dolgo, da čebelarji lahko ocenimo njihovo kvaliteto in sposobnost, ter izločimo vse, kar ne ustreza. Tudi med mladimi oprašenimi jih je precej, ki ne zadovoljujejo in lahko njihove napake ugotovimo šele po daljšem razdobju. Ce delamo tako, dodajamo res izbran material, od katerega lahko tudi veliko pričakujemo. Pri nas veliko govorimo o selekciji, oziroma izbiri ob priliki vzgoje, manj ali pa skoraj nič pa
o	izbiri že oplojenih matic, kar pa je enako pomembno.
Večina naprednih čebelarstev je že zdavnaj ugotovila, da je zadostno števi-
lo	rezervnih družin, oziroma matic ključ uspeha. V svetu gredo že tako daleč, da stoji za vsakim gospodarskim panjem rezervna družina! Kakšno pa je stanje v naših čebelarstvih? Ali sledimo napredku, in ali smo se vsaj deloma pri-
bližali novim spoznanjem? Odgovor na zastavljena vprašanja, dragi čebelarji, prepuščam nam samim! Verjetno bo za večino nas precej klavrn. Nobeno tarnanje o poslabšanih pašnih razmerah nič ne pomaga. Zaradi tega se ne bo nič izboljšalo. Vživeti se moramo v nove razmere in delovati tako, kot novi pogoji zahtevajo.
Ko meseca aprila zamenjujemo matice, je dobro, da jim ob tej priliki pristrižemo do polovice eno od kril. To je samoumevni varstveni ukrep, ki nam lahko prihrani izgubo velikega števila rojev, ter ob enem vse nevšečnosti in trud okoli lovljenja rojev. To je pomembno za čebelarje, ki nimajo stojišč ob svojem domu. Striženje kril sicer ne preprečuje rojenja, toda roj se vedno vrne v panj brez matice, ker ne more leteti in ostane s peščico čebel na tleh pred čebelnjakom.
Striženje kril maticam, ki so stare že pol leta in več, torej, ko so že v celoti formirane, nič ne škoduje. Nasprotno pa si lahko napravimo nepopravljivo škodo, če strižemo, ali z barvo označujemo komaj oprašene matice. Mlada, komaj oprašena matica, potrebuje določen čas, da uravna svoje življenjske funkcije. Ce v tem obdobju, ki je za večino matic od enega do treh mescev, bistveno posegamo v njeno življenje in njen razvoj, jo lahko poškodujemo in to največkrat niti ne opazimo. Družine s takimi maticami nikoli ne dosežejo normalne moči in zmogljivosti in morda je tudi tu iskati vzrok za velike razlike med družinami.
Omenili smo že, da v mesecu aprilu dodane matice čebele rade sprejmejo. Bistvo sprejetja matice pa ni odvisno od njenega vonja, kot se običajno misli, temveč od njenega vedenja. V aprilu dodajamo dozorele matice, ki so že nekaj časa v rezervnih družinah vršile svoje življenjske funkcije. Ko jih prenesemo v novo okolje, se nič ne prestrašijo, temveč ostanejo ravnodušne in se umirjeno, elegantno in dostojanstve-
1Ü6
no gibljejo, ter nemoteno dalje vršijo svoje poslanstvo. Nasprotno pa se dodane, komaj sprašene mlade matice, največkrat nekako ne znajdejo v novem okolju. Razburjeno tekajo po satju in svojo nervozo prenašajo tudi na čebele, ki jo zaradi tega večkrat stisnejo v klobčič in z želi umorijo. Pri mladih maticah lahko že vsako odpiranje panjev ali najmanjše motnje ogrožajo njihovo življenje, kaj šele, če takim prire-zujemo krila ali jih označujemo z barvo.
Ta mesec moramo čebelarji posebej paziti, da je v panjih še dovolj hrane. Zavedati se moramo, da jo aprila močne družine porabijo najmanj 5 kg. Iz navedenega sledi, da mora biti v panju v začetku aprila, vsaj 8 kg zaloge. Razliko, kolikor je je manj, moramo brezpogojno dodati. Povedano velja za AZ panje, v nakladnih panjih pa morajo biti zaloge najmanj za polovico večje.
Sedaj je tudi čas, da začnemo z dra-žilnim krmljenjem ali krmljenjem na zalego. Ce želimo kolikor toliko uspeti, moramo zagotoviti nekatere pogoje. Po-kladamo samo močnim družinam, ki imajo zadostno zalogo ustrezne rezerve cvetnega prahu. Začetek krmljenja je odvisen od začetka paš, kraja kjer če-belarimo oziroma, kdaj in kam želimo čebele prepeljati, če prevažamo. Splošno načelo je, da moramo začeti vsaj 30 dni pred začetkom pričakovanih paš.
Najbolje je, da vsak večer ali vsak drugi dan pokladamo toplo raztopino v razmerju 1:1; in sicer od tretjine do pol litra naenkrat. Najboljša je medena raztopina.
Ali je dražilno krmljenje spomladi potrebno ali ne, je bilo v našem glasilu že veliko napisanega. Večina naših čebelarjev se zanj ogreva, nekateri, med katere se prištevam tudi sam, pa smatrajo, da je to opravilo nepotrebno. V letih z ugodno pomladjo lahko z dra-žilnim krmljenjem povečamo število mladih čebel v panju, nasprotno pa v neugodnih letih često naredimo več škode kot koristi. Ker pa so nenadne ohladitve in vdori hladneg zraka v aprilu in maju v večini predelov Slovenije reden in vse pogostejši pojav, nekih trajnih koristi ne moremo pričakovati. Velika zaloga hrane, obenem s primerno zalogo cvetnega prahu, ter močna družina, je glavni porok, da se družine razvijejo v pravem času do zadostne moči.
Izvajanje določenih ukrepov pri oskrbovanju čebel je v veliki meri odvisno tudi od miselnosti čebelarjev. Imamo čebelarje z obrtniško in čebelarje z industrijsko miselnostjo. Prvi prav gotovo ne bodo zamudili nobenega še tako drobnega opravila pri čebelah, drugi pa se omejijo samo na tista najpotrebnejša opravila, ki jim trajno zagotavljajo končni uspeh. Tudi ni bilo še nikoli slišati, da bi prvi zaradi kopice
Vrba daje čebelam bogato pelodno pašo foto: Ing. L. Klun
drobnih opravil, ki jih vrše pri svojih čebelah, imeli boljše rezultate, ki se na koncu sezone kažejo v donosu medu, od drugih, ki opravljajo samo najpotrebnejša dela.
Za prestavljanje zalege je ta mesec še prezgodaj in bomo počakali do maja.
Za vse tiste, ki nameravajo začeti ali povečati svoje čebelarstvo, pa je sedaj čas nakupa čebel. Pometno je, da ob priliki nakupa naprosite za sodelovanje starejše čebelarje, da pomagajo in svetujejo, ker boste tako v resnici dobili tako blago, kot ste ga plačali.
25. KONGRES APIMONDIJE IN RAZVOJ SVETOVNEGA ČEBELARSTVA
IN2. LUDVIK KLUN
Razstava je zelo jasno nakazala dve smeri razvoja v današnjem čebelarstvu. Prvo smo že delno opisali, to je mehanizacija in avtomatizacija v čebelarstvu. Druga pa je predelava čebeljih pridelkov. Tovrstna »industrija predelave čebeljih pridelkov« je dala na tržišče toliko novih proizvodov, da si v tej smeri lahko obetamo nove perspektive v čebelarstvu. Vodilno vlogo imajo pri tem Francozi, ki so svojim kozmetičnim preparatom, kateri so že dovolj poznani v svetu, dali novo vsebino na osnovi medu, čebeljega voska, matičnega mlečka, cvetnega prahu in propolisa. »Čebela in lepota« je vodilo njihovih izdelkov, izmed katerih jih naštejmo samo nekaj: Creme liquide a la gelle royale (tekoča krema z matičnim mlečkom, Lalt de toilette (toaletno mleko z medom), Savon de toilette (toaletno milo z medom). Lotion tonique au pollen des fle-urs (losion s cvetnim prahom), Lotion tonique a la propolis (losion s propoli-som), Creme de jour a la gelle royale (dnevna krema na osnovi matičnega mlečka), Creme de nuit au polen des fleurs (nočna krema s cvetnim prahom), Masque de beaute an miel (lepotna maska z medom), Huile solaire au miel (olje z medom za sončenje), Souplimiel -creme au miel pour les main (krema z medom za roke), Shampooing a la gelle royale (šampon z matičnim mlečkom) itd.
Še bolj kot v kozmetiki pa dobivajo svoje mesto čebelji pridelki v človekovi prehrani. Velikemu izboru raznih poži-
vil se pridružujejo tudi slaščičarski izdelki na osnovi medu in cvetnega prahu. Tako imajo francoski potrošniki na voljo: različne dražeje z medom, bombone s tekočim medom, s kavo in medom, mlekom in medom, medom in sadjem, karamele z medom in mento, mlekom in medom ipd. Pa nougat kocke z medom in lešniki, različno medeno pecivo in kruh, da pijač na osnovi medu ne omenjamo posebej.
Če je bilo tak napredek pričakovati pri domačinih, ki imajo v kozmetiki že
Proizvodi (kombinata) Zveze čebelarjev Romunije na podlagi čebeljih pridelkov
Med v satju, orehi v medu itd. — so proizvodi francoskih čebelarjev foto: prof. J. Mihelič
tradicijo, pa smo bili toliko bolj presenečeni nad proizvodi romunskega čebelarstva. S predsednikom Apimondie dr. Harnajem, ki je tudi predsednik romunske Zveze čebelarjev, smo začeli razgovor o razvoju njihovega čebelarstva, pa je prav tedaj prišel ponj predsednik kongresa, zato je razgovor nadaljeval njegov sodelavec inž. Mirza. Najprej nam je razkazal njihov razstavni paviljon, ki je bil na razstavi med najbolj reprezentativnimi in dejal: »Vse te eksponate proizvaja Asociacija čebelarjev Romunije (Zveza čebelarjev Romunije)
v	svojem kombinatu. Čebelje pridelke kupujemo od čebelarjev in družbenih čebelarstev. Sami jih predelamo in posredujemo tržišču. Zveza ima tudi kombinat za izdelavo čebelarske opreme in pribora, inštitut za raziskave in srednjo čebelarsko šolo. Inž. Mirza nam je raz-
kazal njihove proizvode. Med njimi jih naštejmo nekaj: Floraniin (krema z medom za obraz), Apidermin (krema z matičnim mlečkom), Antirid (voda za čiščenje obraza), Denapin (preparat za čiščenje obraza z matičnim mlečkom in cvetnim prahom), Matka (krema z matičnim mlečkom (za moške), Floral (krema z medom, matičnim mlečkom, cvetnim prahom in propolisom), hranilna krema za obraz (za ženske in moške), Floral (pasta za zobe s propolisom), itd.
Med proizvodi velja omeniti tudi Mclcalcin (med s kalcijem), ki je posebno priporočljiv kot hrana za otroke. Imajo tudi veliko izbiro poživil na osno-
vi	čebeljih pridelkov, medice ipd.
Razvoj čebelarstva te prijateljske sosednje države je tako buren, da ga z velikim zanimanjem spremlja vsa sve-
Podpredsednik APIMONDIJE R. BANKER je bil zanimiv sogovornik za nas foto: ing. L. Klun
lovna čebelarska javnost. Romunsko čebelarstvo je več kot podvojilo število panjev po vojni, saj so leta 1945 imeli 460.000 panjev, medtem ko jih danes imajo 1.100.000.
Pri tem pa niso samo povečali števila panjev, temveč tudi donos na panj. Od 6 kg na panj so povečali poprečni donos na 12 kg. Na kongresu so podali 19 referatov, kar zgovorno govori o njihovem prizadevanju za razvoj čebelarstva. Ostale države so dale npr. takole število referatov: Cehoslovaška 15, Bolgarija 14, Italija 9 itd. Edini referat iz naše države je pripravil dr.čerimagič iz Sarajeva, vendar je iz neznanih vzrokov referat nekje »počival« pa je zato prispel na kongres prepozno, zato ga ni mogel prebrati na kongresu (kljub av-
Zelo praktična embalaža za med, ki jo uporabl|ajo Francozi
torjevim prizadevanjem se organizatorji niso omehčali, ker je bil program referatov že natisnjen).
Nehote se vprašamo, kako je mogoč tak napredek romunskega čebelarstva, ko imamo mi prav take ali še boljše pogoje za čebelarstvo? Vendar ni težko najti odgovor, saj vemo, da bi si romunsko čebelarstvo štelo v nacionalno sramoto, če bi dežela, ki ima predsednika Apimondije, uvažala med. Njihov vpogled v ekonomska dogajanja v svetu je zavidljiv, saj imajo mednarodni inštitut za tehnologijo in ekonomiko čebelarstva pa prav dobro vedo (kar ni na žalost dano vsakemu), da uvoz medu in drugih čebeljih pridelkov močno zavira napredek lastnega čebelarstva. Zato je nijhovo vodilo izvoz, ker ta daje proiz-
Veliko število proizvodov iz čebeljih pridelkov proizvajajo francoski čebelarji foto: prof. J. Mihelič
I* gele« royale
Paletni sistem nakladanja panjev je že našel svoje mesto v industrijskem načinu čebelarjenja foto: prof. J. Mihelič
vodnji tisti polet, ki je potreben mlademu, razvijajočemu se čebelarskemu gospodarstvu. Tega sc zelo dobro zavedajo, saj ne mine nobena svetovna razstava brez njihovih proizvodov.
Se pomembnejše za njihov razvoj čebelarstva pa je dejstvo, da sc vsa čebelarska dejavnost od odkupa čebeljih pridelkov ter njihove predelave in prodaje izvaja v okviru Zveze čebelarjev, pa tako ves presežek dohodka ostane v organizaciji in gre za napredek čebelarstva. Isto velja seveda tudi za opremo in pribor, pri katerem lahko trgovina, ki so ji mar samo njeni ozki interesi močno zavira razvoj čebelarstva.
Kongres in razstava sodobnih naprav in pribora za čebelarstvo sta pokazala
v	še jasnejši luči, kako smo v čebelarstvu zaostali za drugimi. To pa so opazili tudi drugi, saj nam je podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije
Apimondije dr. Bilaš dejal: »Čebelarstvo se v svetu zelo hitro razvija, zato boste težko dohiteli druge, če ne boste zače-
li	razvijati svojega čebelarstva, za kar imate zelo dobre pogoje.«
Prav tega se žal predobro zavedajo tudi naši čebelarji, vendar jim šibka materialna podlaga ne omogoča niti mehanizacije težjih čebelarskih del, pa poganjajo svoja točila ročno danes, ko mehanizacija in elektronika iz naših tovarn prodira v domala vsa področja našega gospodarstva.
Kandiran cvetni prah — primerna oblika Centrifuga za ločevanje pokrovcev in voska ponudbe. Foto: ing. L. Klun	od	medu.	(Thomas)
NEKATERA PRAVILA PROGNOZIRANJA PAŠE NA JELKI
DR. J02E RIHAR
V	prejšnjem predavanju o napovedovanju jelkine mane smo naglasili, da razmnoževanje žuželk poteka po določenih zakonitostih in da se ušice na jelki pojavljajo množično po določenih obdobjih. Posebna veja entomologije, gradologija, nas uči, da v razmnoževanju žuželk razlikujemo po navadi pet obdobij. Med njimi nas zanima predvsem njihova gradacija, obdobje, ko so na višku svojega razvoja, ko čebelarji govorimo o »hojevih letinah«. (Glej Slov. čebelar«, 1975, 11—12: 333—335).
Vprašanje je, zakaj se žuželke razmnožijo v množicah le nekatera, in ne vsa leta, zakaj se dostikrat ne uresničijo pričakovanja čebelarjev, da bo v prihodnjih mesecih ali naslednjega leta »prijela« hoja.
Vzrokov je več. Nekateri so bolj, drugi manj tehtni. Skušajmo si jih na kratko ogledati.
Ušice so podvržene mnogoterim vplivom. Nekateri činitelji ustvarjajo za njihovo prekomerno razmnoževanje ugodne pogoje, drugi pa delujejo v obratni smeri in vodijo k njihovemu propadanju. Vplivi prihajajo iz žive in mrtve narave (biotični in abiotični dejavniki). Od dejavnikov iz žive in mrtve prirode je odvisen pojav, trajanje, jakost kakor tudi prenehanje množične raz-množitve (gradacije) žuželk. Med vpli-
vi	iz žive narave pripada nedvomno prvo mesto rastlinam, na katerih živijo, ter njihovim škodljivcem in parazitom. Med vplivi iz mrtve narave naj navedemo tla — rastišče, podnebje ter geofizično — solarne dejavnike.
Danes si oglejmo, v koliko vpliva na pojav množične razmnožitve narava rastlin samih; tj. kakšne fiziološke spremembe se dogajajo v tkivih rastlin. Rastlinski fiziologi so v zadnjih desetletjih nekajkrat trdili, da prihaja prva vzpodbuda za množičen pojav npr. jablanove rdeče uši od drevesa samega.
Raziskovali so hranilne snovi (floem), ki se pretakajo po sitastih cevkah dreves. Ugotovili so, da je hitrost in jakost razmnoževanja ušic odvisna od sestava sokov v sitastih cevkah, zlasti od tega, koliko je v njih dušika. Spomladi in zgodaj poleti je v sitastih cevkah mnogo dušika.
Prvi rodovi ušic se razvijejo vzporedno z brstenjem, cvetenjem in listanjem dreves. V rastlinskem soku je v tem času največ aminokislin in amidov.
Poleti se množina toplivih dušična-tih snovi zmanjša, ušice se počasneje razvijajo, čeprav je temperatura ozračja visoka in potemtakem ugodnejša za njihov razvoj. Sedaj je tudi znano, da se krilate oblike ušic začno pojavljati zaradi pomanjkanja dušika v sitkah. Pri nekaterih ušicah se krilate oblike, ki so se namnožile v izredno velikih množinah, pojavijo že prej zato, ker so na tesnem in pride na njihov jedilnik premalo dušičnih snovi. Večkrat smo opazovali, da so se ušice na slivah in črnem grozdičju preselile na vodene poganjke, kar se dogaja zlasti tedaj, ko preko leta nastopijo izjemno visoke temperature.
Kloft (1960) je raziskoval uš Drey-fusia, ki jo gozdarji poznajo kot hudega škodljivca jelkinih sestojev. Sesa na drevesnem lubju. Ugotovil je, da slina te uši povzroča spremembe v tkivu napadenega drevesa. Injicirana slina draži tkivo, zaradi česar se v njem izmenjava snovi poveča. Zato imajo uši podlago, da se močno razmnožujejo, saj imajo na voljo več beljakovinaste hrane. V napadenem lubju dreves je poleg tega odkril, da so bile celice povečane in da so imele večja jedra. Narasli dejavnosti tkiv sledi obratni proces — degeneracije. Razmnoževanje uši se pomanjša, ker je beljakovinskih zrnc manj, in ker imajo zato uši na voljo manj primerne hrane. Število uši se
ne samo zmanjša, temveč postanejo tudi manj odporne in škodljivci jih v večji meri napadajo ter pospešijo njihov propad. Kloft je zato mnenja, da prihaja od drevesa — gostitelja prva vzpodbuda, ki pripelje do pogina jelki-nih uši. Tkiva lubja tako izgubljajo za uši potrebno hrano. Uši izčrpavajo drevesno lubje, v katerem se predčasno napravijo luskice, kar jim otežkoča sesanje. Drevesa postanejo na nek način imuna, odporna.
Drugi raziskovalci so opazili, da je nadvse težko najti mlade uši na drevesih, kjer so se prej pojavile v množicah.
Našteta opazovanja se nanašajo na škodljivo uš Dreyfusia, ki živi pravtako na jelki, kot zelena jelkina ušica BÜ-chneria pectinatae. Za slednjo pa tako gozdarji kot čebelarji vedo, da iz narodno gospodarskega vidika ni škodljiva, temveč koristna. Smatramo pa lahko, da je delovanje zelene jelkine ušice v drevesnih tkivih podobno, in da tudi po množičnem pojavu zelenih ušic nastopa v drevesnem lubju določena utrujenost.
V	poskusu (Oldiges, 1960) so se ušice Cinara pini pojavile na borovcih v velikih množinah le na tistih zemljiščih, ki so jih prejšnje leto pognojili z du-šičnatimi gnojili, medtem ko jih je bilo na ne gnojenih površinah zelo malo.
Da ponovimo! Najpomembnejše za razmnoževanje ušic je fiziološko stanje dreves — gostiteljiv oz. glavno zaviranje razmnoževanja ušic predstavlja rastlina, ki ušicam nudi hrano. Dispozicija gostitelja je potemtakem pogoj za množično množitev ušic, za pojav mane. Množičen napad ušic povzroči v tkivih lubja gostitelja degenerativne spremembe. Tkiva morajo preiti v normalno stanje, da se bodo ušice lahko ponovno začele množično razmnoževati.
Zaradi praktičnosti bomo izrazili naš zaključek kot nekako pravilo. Naše prvo pravilo je splošnega značaja in glasi:
Na drevesnih sestojih, ki so določeno leto imeli višek v množični razmno-
ži tvi določene lahnide, se prihodnje leto izločanje ne bo ponovilo v takem obsegu.
Pri tem pravilu imamo v mislih ducat ušic — lahnid in lekanij, ki se iz leta v leto pojavljajo v množični raz-množitvi na različnih vrstah iglavcev.
Ugotovili smo, da traja gradacija razmnožitve zelene jelkine ušice v določenem hojevem sestoju praviloma le eno leto, in da ji sledi premor. Naše drugo pravilo je bolj konkretno:
V	letih, ko se je intenzivna ekskre-cija jelkinih lahnid pričela v juniju — juliju in se nadaljevala v avgustu — septembru, prihodnje leto ne moremo pričakovati intenzivne ekskrecije. V prilog našemu drugemu pravilu naj navedemo naslednje. Za leta 1955—1975 smo ugotovili, da se na istem gozdnem področju v Sloveniji in v Gorskem kota-ru ne pojavlja dve leti zaporedoma gradacija — množična razmnožitev jelkinih lahnid.
Pri raziskovanju 25 hojevih letin v preteklem in tem stoletju smo našli, da v 77% traja množična razmnožitev le eno leto. V 20% primerov so po podatkih nabirale čebele dve leti, v 3 % pa tri leta. Iz navedb Kostanjevca izhaja, da si na Nanosu v 47 letih v nobenem primeru nista sledili dve hojevi letini. Po Haragsimu (1966) smo izračunali, da traja hojevo medenje v 85,8 odst, eno leto, v ostalih 14,2% pa po dve leti.
Različnost navedb glede trajanja viška razmnožitve hojevih lahnid izhaja po našem mnenju iz načina zbiranja podatkov. Pri naših lastnih opazovanjih ter pri Kostanjevcu so opazovanja izvirna in vedno omejena na določena gozdna področja, medtem ko so zapiski iz literature (Rihar, 1960; Haragsim, 1966) pogosto bolj splošne narave in zato manj zanesljivi.
Ob koncu naj povem, da je delovnih domnev, na katerih smo v preteklih letih zasnovali napovedovanja hojevih letin, še nekaj ter da bomo o tem še govorili.
ČEBELJI STRUP KOT ZDRAVILO IN NJEGOVI UČINKI
DIPL. IN2. ANA MARIJA SEDEJ-MIHELIČ
Čebelji strup ni le ljudsko zdravilo, pač pa se vedno bolj uveljavlja tudi v sodobni medicini. Z njim se ukvarja mnogo znanstvenikov in ustanov v mnogih državah; predvsem tam, kjer imajo dobro razvito čebelarstvo.
Zgodovina njegove uporabe v zdravstvene namene sega v davnino, saj je iz zapisov razvidno, da je bil čebelji strup znano zdravilo že v starem Egiptu, Indiji, Kitajski in Grčiji. Zdravljenje z njim je bilo v ljudski medicini osnovano na preprostih opazovanjih. Tako je bilo znano, da so čebelarji le redko bolehali za revmo, protinom, nevralgijami, boleznimi srca in krvožilja, arteriosklerozo in bronhialno astmo. Metode zdravljenja so temeljile predvsem na čebeljih pikih, kajti način zbiranja večjih količin strupa je bil še neznan. Prav tako niso poznali preparatov na njegovi osnovi, ki omogočajo strokovno in kontrolirano zdravljenje.
Danes so že znane nove metode zbiranja čebeljega strupa v večjih količinah, ki ne povzroča smrti čebel. Nekateri naši čebelarji te metode že izpopolnjujejo. Aparat za pridobivanje čebeljega strupa deluje na osnovi enosmernega toka, ki čebele vzburi tako, da pičijo, in spustijo strup v podlago, ki je steklena ali gumijasta plošča. Strup, ki ga čebele spustijo na ploščo, čebelarji posušijo do kristalov, nato ga z lahkoto odstranijo ter zbirajo. S takim načinom zbiranja strupa pridobijo večje količine, ki so že zadostne za pripravo različnih preparatov. Preparatov na osnovi čebeljega strupa je danes v svetu že veliko.
Čebelji strup se nahaja v posebnem mešičku strupne žleze, ki ima izvodilo na začetku žela. Količina strupa je odvisna od starosti čebele, letnega časa in prehrane. Od ene čebele lahko dobimo 0,4 do 0,8 mg strupa. Spomladi in poleti proizvede čebela največ strupa.
Mlade čebele strupa še nimajo ali ga imajo zelo malo, medtem ko ga imajo štirinajst dni stare čebele delavke največ. S staranjem čebel pa žleza strup-nica počasi odmira.
čebelji strup je brezbarvna koloidna tekočina s karakterističnim vonjem, podobnim medu, ter grenkega, žgočega okusa. Njegova reakcija je kisla s kislinsko stopnjo (pH) 1,131 in vsebuje 41 % suhe snovi. Posušeni strup ne izgubi svoje aktivnosti in ga lahko v takem stanju hranimo tudi po več let. Prav tako je obstojen tudi pred zmrzovanjem. Dobro se raztaplja v vodi, alkoholu in kislinah. Zdravilne učinke mu dajejo beljakovinske komponente, ki so jih izolirali s kromatografskimi metodami. Med te spada melittin, ki ga je v suhi snovi strupa okrog 50 % ter apanin, ki ga je 3 % in ima močan učinek na živčni sistem in histamin, ki ga je v strupu 1 %• Histamin razširja krvne žile in tako omogoča boljšo prekrvavljenost tkiv ter znižuje krvni pritisk. Pomembne sestavne čebeljega strupa so tudi encimi. Med njimi sta najvažnejša fosfolipaza A in hialuronidaza. Fosfoli-paze A je 14 % v suhi snovi čebeljega strupa in inhibira učinke trombokinaze, zaradi česar ima čebelji strup antikoa-gulacijsko lastnost in s tem preprečuje nastajanje strdkov v krvi, ki povzročajo tromboze. Hialuronidaza je ferment, ki predstavlja 20% suhe snovi strupa. Druge sestavine čebeljega strupa so še mravljinčna kislina, solna in orto-fosfoma kislina, kalcij, fosfor, magnezijev fosfat, acetil-holin in maščobe.
Zaradi takega sestava lahko čebelji strup različno učinkuje. Deluje na večjo prekrvavitev tkiva in na prepustnost ter presnovne procese v opnah celic. Razširja žile in s tem niža krvni pritisk. Učinkuje na živčni sistem. Ugotovili so ozdravljenja bronhialne astme in vnetja sklepov. Dokazali so, da čebelji
»Strup je vse, vse vsebuje strup in vse Je zdravilo.
Samo doza je tista, ki določa ali je snov strup ali zdravilo.«
(T. Paracels)
strup spodbuja izločanje hormona kortizona, na katerem temelji sodobno zdravljenje revme. Strup ne deluje torej samo lokalno, temveč tudi na hormonalne žleze in s tem na ves organizem. Statistika tudi kaže, da je rak pri čebelarjih redkejši kot pri drugih ljudeh. Lahko bi pri tem pripisovali vlogo čebeljemu strupu, ki zavira prekomerno razmnoževanje celic. Vendar pa raziskave še niso tako daleč, da bi lahko to zanesljivo potrdili.
Zelo pomembno in znanstveno je dokazano njegovo antibiotično delovanje. Prof. G. F. Gauze je ugotovil, da je strup eden najmočnejših antibiotikov. Po učinku ga lahko primerjamo z gliotoksi-nom plesni Glioclaudium, ki zadržuje rast nekaterim gram pozitivnim bakterijam. Sovjetski raziskovalci so ugotovili, da je vodna razstopina čebeljega strupa sterilna celo pri razredčenju
1	: 50.000. Podatki kažejo, da ima čebelji strup, odvisno od stopnje razredčenosti, zelo različno biološko aktivnost. I. P. Koop je ugotovil, da deluje čebelji strup celo močneje od antibiotikov proti virusu gripe in nekaterim bakterijam.
Vpliv čebeljega strupa na človeški organizem je zelo zapleten in v določenih primerih odvisen od količine, mesta in individualne občutljivosti organizma. Večina zdravih ljudi lahko pre-
nese pet, deset ali tudi več pikov naenkrat. Občutljivost ljudi za čebelji strup pa je zelo različna. Pri osebah s povečano občutljivostjo za strup lahko že en sam čebelji pik povzroči težjo splošno reakcijo. Zelo nevarni so piki v območje požiralnika, očesa, mandljev, mehkega neba in grla. Posebno občutljive za strup so noseče ženske, otroci in starejše osebe. Zanimivo pa je, da čebelarji z daljšim stažem prenesejo veliko pikov brez hujših posledic. Za smrtno dozo odraslega človeka se smatra petsto pikov naenkrat, dvesto do tristo pikov pa predstavlja težjo zastrupitev. Prav zaradi različne občutljivosti poteka zdravljenje s piki ali injekcijami pod zdravniško kontrolo.
Ne glede na to, da lahko čebelji strup v večjih količinah povzroči težjo splošno reakaijo, se v terapevtskih dozah smatra za zelo dragoceno zdravilno sredstvo za zdravljenje naslednjih bolezni: revme, protina, sklepne revme, revmatičnega poliartritisa, migrene, živcev in nevralgije, klimakterične nevroze, kožnih obolenj, nezaceljivih ran in tvorov, oči, povišanega krvnega pritiska, arterioskleroze, bronhialne astme ter krvožilja in srca.
Najstarejši način zdravljenja, ki se ga ponekod poslužujejo še danes, je s čebeljimi piki. Bolnik se najprej pod-
vrže piku ene čebele, nato se število pikov stopnjuje po dozah, ki jih predpiše zdravnik ob kontroli stanja bolnika, njegovega urina in krvi. Mesto in število pikov ter trajanje terapije je odvisno od vrste bolezni in stanja bolnika. Metoda zdravljenja s čebeljimi piki je zelo učinkovita, vendar pa je povezana z bolečinami, doze strupa pa se težko določijo. Zato se čedalje bolj uveljavlja uporaba preparatov na osnovi čebeljega strupa. Znani preparati, ki se pogosto uporabljajo, predvsem v vzhodnih državah, so: Venapidin-1 (KFi) in Venapidin-2 (KP2) za podkožno injici-ranje ter Toksapin za podkožno in in-tramuskularno injiciranje. Preparati KP so oljne raztopine čebeljega strupa. Toksapin pa je oljna raztopina čebeljega strupa, in sicer 6 mg strupa na 1 ml tekočine, pripravljen v ampulah. Apizar-trom je 20% mazilo ali vodna raztopina čebeljega strupa v ampulah. Prav tako je tudi Virapin mazilo za vtiranje v kožo. Znana metoda je tudi inhalacija, iontoforeza in elektroforeza čebe-
ljega strupa. Prednost preparatov je v neposrednem delovanju na območju obolelih delov telesa, količine strupa so točno dozirane, nekatere pa lahko uporablja bolnik sam, kot so mazila in inhalacija.
Zelo primerna je tudi metoda prejemanja čebeljega strupa v obliki tablet. Tablete se stopijo pod jezikom, od tu pa se strup dobro resorbira, ne da bi se uničil. Pri vseh navedenih metodah se bolnikom priporoča, da vzporedno s preparati uživajo tudi med.
Metod zdravljenja s čebeljim strupom je že veliko, vendar so še prav na tem področju številne možnosti, saj je po podatkih razvidno, da je uporaba čebeljega strupa kot naravnega zdravila v sodobni medicini čedalje večja prav zaradi večje učinkovitosti v primerjavi z drugimi zdravili. Glede na veliko učinkovitost zdravljenja različnih bolezni s čebeljim strupom in dobrih pogojev za njegovo pridobivanje, bo potrebno tudi pri nas razmisliti o možnostih njegove uporabe.
ZAKAJ SEM ZAČEL ČEBELARITI V LR PANJU
IN2. UROS VIDMAR
Meseca aprila in maja se navadno sklepajo kupčije in prodajajo čebelje družine. Za marsikoga, zlasti začetnika, je to važen trenutek in je od slučajnega nakupa posameznega panjskega sistema lahko odvisno vse njegovo bodoče čebelarjenje.
Ko se človek navadi in obvlada čebelarjenje v določenem panjskem sistemu, se kasneje zelo težko preusmeri na tehnologijo drugih panjskih sistemov. Poleg tega pa je vsaka sprememba panjskega sistema vezana na velike izdatke, ki jih vsakdo ne zmore. V mislih imam predvsem dva panjska sistema. Ali standardni A2 panj ali na katerokoli vrsto nakladnega panja.
Odločitev je za mlade ljudi težka, še posebej zato, ker je zagovornikov enega ali drugega panjskega sistema
precej in ima vsak izmed njih objektivne, pa tudi subjektivne dokaze, da je temu tako in nič drugače. Navadno se mladi ljudje pri nas odločajo za A2 panje.
Za našo deželo so značilna manjša čebelarstva, pri teh pa je skoraj vseeno, s kakšnimi panji se čebelari. Taka čebelarstva niti veliko ne dajo, niti veliko ne vzamejo. Pri nas se v večji meri tudi nikoli ni razvilo čebelarstvo kot poklic, kot je to primer drugod po svetu. Verjetno zato ne moremo iskati vzroka v slabih pašnih in klimatskih razmerah pri nas, ker vemo, da so v mnogih deželah Evrope še slabše, pa je tam vseeno veliko poklicnih čebelarjev, katerim čebelarstvo predstavlja edini vir preživljanja. Seveda imajo poklicna čebelarstva v svojem sestavu v
glavnem samo nakladne panje. Ti so namreč najprimernejši za farmerski način čebelarjenja, ker je pri njih poraba časa na panj najmanjša, in so primerni tudi za popolno izrabo mehanizacije.
če pogledamo starostno strukturo naših čebelarjev opazimo, da se iz leta v leto veča. To pa pomeni, da je mladega naraščaja vedno manj. Zakaj? Odgovor, da današnji mladini ni do trdega dela, ne drži. Verjetno so bolj realni kot smo bili mi v njihovih letih in hočejo za pošten trud tudi primerno plačilo. Čebelarstvo v takih oblikah kot je sedaj pri nas pa tega ne zagotavlja. Verjetno se bo moralo nekaj spremeniti.
Za uvod sem navedel samo nekaj misli, glavni namen sestavka pa je, da zlasti mlajše čebelarje seznanim z dilemami, ki sem jih sam doživljal, ko sem začel preusmerjati svoje čebelarstvo iz AŽ panjev v nakladni sistem čebelarjenja.
Izhajam iz čebelarske družine in je bilo doma vedno okoli 40 AŽ panjev.
V	naši soseski je živelo tudi več znanih čebelarjev, ki so se pogostokrat srečavali na našem domu, kjer je, kot pri vseh navdušenih čebelarjih, tekla beseda o čebelah. Seveda sem kot kratkohlačnik in tudi pozneje, ko sem že pomagal očetu pri oskrbovanju in prevozu čebel, vse te pogovore jemal kot edino pravilne. Vsi ti možje mi še danes predstavljajo velike avtoritete, saj sem se osnovnega znanja, ki ga v glavnem še danes uporabljam pri svojem čebelarstvu, naučil ravno pri njih. Beseda je tekla v glavnem okoli AŽ panjev. Nakladne panje, o katerih je bilo takrat komaj kaj slišati, so vsi trdovratno zavračali. Zame je bil to zadosten razlog in si s takimi vprašanji nisem belil glave.
Ko sem osnoval družino in začel samostojno čebelariti z A2 panji, je moja miselnost, obremenjena z vso preteklostjo, nakladne panje zavračala. Pozneje, ko se je osnoval »AGROMEL«, so čebe-
larji, ki so bili tam zaposleni, začeli širiti vesti, da po osnovanju tega modernega obrata z nakladnimi panji ne bo več individualnih čebelarstev. Oni bodo namreč proizvajali ceneje in nihče drug na trgu ne bo mogel vzdrževati konkurence. V tem času sem nakladni panj celo zasovražil in postal njegov vnet nasprotnik. Propad Agromela je za mene predstavljal pravo olajšavo. Še bolj kot prej se nas je večina čebelarjev trkala po prsih, češ, sedaj se je pokazalo, koliko je vreden nakladni panj. Obtožen je bil panj, ker je naši pameti in željam samo to ustrezalo, in se za resnične vzroke propada večina ni zanimala.
V	tem času pa so se v našem glasilu, ki je bil meni dolga leta glavni vir informacij, začeli oglašati čebelarji, ki so vsemu navkljub dokazovali, da je tudi nakladni panj uporaben v naših razmerah. To in potovanja v tujino, kjer sem se mimogrede, če je bila le prilika, zanimal tudi za čebele, mi je vneslo senco dvoma. Kamorkoli sem dopotoval, razen v nemško govorečih deželah, povsod sem videl samo nakladne panje, celo na daljnjem severu, v Skandinaviji. Znova sem si zastavljal vprašanje: kako je mogoče, da skoraj povsod po svetu in tudi v naši državi, razen v Sloveniji, lahko čebelarijo v nakladnem panju, za nas pa je neprimeren? Tukaj nekaj ni v redu! To dejstvo mi je bilo stalno pred očmi, toda kljub vsemu je bila moja navada močnejša in na strani AŽ panja. Čeprav je bilo vse jasno, se še vedno nisem zavestno odločil in vsaj poizkusil z njimi. Toda črv je bil v meni, ki je glodal in glodal.
Kljub povedanemu sem do prvega nakladnega panja prišel čisto slučajno. Ko sem se nekoč s prijateljem Sušnikom iz Bohinja pogovarjal o nakladnih panjih, mi je omenil, da so mu predstavniki Agromela, ko jim je ob neki priložnosti polnil nakladne panje z roji, kot nagrado, pustili enega od njih za vzorec. Prosil sem ga, da mi ga po-
sodi, da bom z njim poizkusil. Seveda mi prošnje ni odrekel. V sposojeni panj, bolje rečeno v tretjino panja, ker je imel samo eno normalno naklado, sem vsadil srednji roj in ga postavil poleg čebelnjaka, v katerem sem imel svoje AŽ panje. Roj mi je satnice izdelal, in ko sem mu dodal zimsko zalogo, sem ga brez vsake zaščite prepustil kruti zimi. Iskreno povedano, v sebi nisem verjel, da tak prostostoječi panj sploh lahko zimo preživi. Naj takoj omenim, da mi je dal Sušnik LR panj, in s takimi sedaj tudi čebelarim. če bi dobil takrat kakšno drugo vrsto nakladnega panja, bi najverjetneje s takimi še danes čebelaril. Kajne, res strokovna izbira!?
Naslednje leto spomladi, ko sem prvič pregledoval čebele, sem na koncu pregledal tudi »amerikanca«. Toda, glej čudo; imel je en sat zalege več kot najboljši AŽ panj v čebelnjaku. Danes vem, da je bil to le slučaj, ker sem imel srečo in vanj vsadil roj z dobro matico. Lahko bi bilo tudi obratno. Takrat bi verjetno rekel, da je panj zanič in da ni za naše klimatske razmere. Zato je prav, da poizkusimo vedno z več panji, vsaj s petimi, ker le takrat, do neke mere, lahko pridemo do bolj objektivnih zaključkov.
Tako, LR panj je zimo prestal in to zimo, ki ni bila najbolj mila. Uspešna
Ameriški industrijski način
čebelarjenja
prezimitev me je čudila, še zlasti zato, ker so me vedno učili, da je dobro, da so panji dobro odeti. Poizkusni panj pa je tako prakso zavrnil. Kaj pa, če je to le slučaj? Še vedno nisem mogel verjeti. Kupil sem še devet normalnih naklad in naslednjo zimo zazimil že pet naseljenih panjev. Ob prvem spomladanskem pregledu, naslednjega leta, je bil rezultat isti. Vsi panji so bili dobro zaleženi. Takrat mi je postalo jasno, da panj popolnoma ustreza našim klimatskim razmeram in da so se strokovnjaki, ki so trdili drugače, zmotili.
Odprto je ostalo še drugo vprašanje, kako je z donosi? Sam nisem nikoli pričakoval nekih bogatih donosov, temveč sem mislil, da če mi nakladni panj v poprečju prinese vsaj toliko kot AŽ panj, lahko poizkusim z njim. Modroval sem takole: če so donosi v obeh sistemih enaki, lahko povečam rentabilnost z večjim številom družin, ker za oskrbovanje nakladnega panja porabimo skoraj polovico manj časa. To dejstvo pa je bilo že takrat splošno znano. V začetku so bili donosi pri mojih LR panjih vedno nekaj kg nižji kot v AŽ panjih, pripomniti pa moram, da o tehnologiji čebelarjenja v LR panjih nisem imel niti pojma. Oskrboval sem jih enako kot AŽ panje, to pa je bila velika napaka. Kasneje sem poprečne donose izenačil, danes pa imam v nakladnem
panju vedno večje kot v AŽ panjih. Resnici na ljubo moram povedati, da je v slabih letinah poraba v nakladnih panjih precej večja kot v AŽ panjih. V srednjih in zlasti v dobrih letinah pa nakladni panj občutno prekaša Až panj. Izrazito slabih in izrazito dobrih letin pa je malo. Toda donosi pri dobrih letinah so toliko večji, da z lahkoto nadoknadimo manjke pri slabih, ostane pa še taka razlika, ki skupno poprečje v določenem obdobju še dvigne v prid LR panjev. Ko sem pred leti dočakal dobro letino, mi je najboljši AŽ panj dal 54 kg medu, najboljši LR panj pa 106 kg medu. To poprečje je takrat za mene bilo dokončna odločitev — za nakladni panj.
Ko sem čebelaril izključno z AŽ panjem, mi še na misel ni prišlo, da bi jih sam izdeloval. Ob nakupu prvih naklad sem šele dodobra spoznal, kako so enostavni in da bi jih razen romičev, ki so zares komplicirani, pravzaprav lahko izdeloval sam. Tako sem tudi storil in sem vse naklade, velike in male, katerih se je nabralo že preko 300, izdelal sam v zimskih mesecih. To res ni mizarska mojstrovina, toda za mene so naj čudovitejša. Pa ne samo to, vsak panj je tako za polovico cenejši, kot če bi ga kupil v trgovini.
Bistvena prednost, ki jo ima nakladni panj, je njegova neomejena prostornina, ki jo z ozirom na moč družin lahko večamo ali manjšamo. Vedno poudarjamo, da samo močne družine lahko dodobra izkoristijo vsako pašo. Kako to doseči v AŽ panju ne da bi čebele silile v nezadržno rojenje? Zdi se, kot da je AŽ panj nekoliko pretesen, kar danes ugotavlja že veliko naših čebelarjev. Vrtimo se kot v začaranem krogu. Močne družine, problem rojenja, slabše družine ne izkoristijo paše, torej v obeh primerih slabši donosi. V nakladnem panju pa se s temi problemi ne srečujemo. V njem lahko tehnologijo prilagodimo tudi čebeli, s katero čebe-larimo, ter vsem njenim lastnostim.
Zavedati se moramo, da zahteva čebelarjenje v nakladnem panju tudi izpolnitev določenih pogojev. Res je, da ne potrebujemo čebelnjaka, toda potrebujemo prostor, kamor moramo po končani sezoni uskladiščiti naklade s praznim satjem in druge dele panjev. Brez ustreznega prostora si komaj lahko predstavljam čebelarjenje v LR panju.
Za prevažanje na paše je primernejši AŽ panj, vsaj tako trdijo prevažalci. Ob misli, da se nakladni panji prevažajo povsod po svetu in deloma tudi že pri nas, sicer res z nekoliko večjimi stroški, pa moramo upoštevati končni donos medu, kar mora biti poglavitno merilo.
Neobjektivno bi bilo trditi, da je A2 panj slabši v vsakem pogledu. Nekaj je tudi boljših lastnosti, toda v celoti vzeto, te ne odtehtajo vseh prednosti, ki jih ima nakladni panj.
Iz vsega povedanega lahko zaključimo: Nikoli ne dajajmo sodbe o panjih, ki jih popolnoma ne poznamo, ker tako nehote izpademo pristranski in krivični.
Vsi starejši čebelarji naj le naprej čebelarijo v AŽ panjih, ker se na njih najbolj razumejo in bodo le z njimi našli svoje zadovoljstvo. To pa je končno tisto, kar v življenju in tudi pri čebelarjenju iščemo. Zavedajmo se, da vsaka sprememba terja veliko časa in denarja.
Vsi mlajši, ki se šele nameravajo ali pa so šele na začetku svoje čebelarske poti, pa morajo najprej pri sebi razčistiti naslednje vprašanje: ali gojiti čebele kot čisti amaterji z nekaj panji, ali kot polprofesionalci z večjim številom panjev? Za prve je vseeno, kakšen panj izberejo, za slednje pa menim, da je izbira ustreznega panja odločujočega pomena.
Naj končam z mislimi, ki sem jih že nekoč prebral v našem glasilu: »Jedel sem črn kruh toliko časa, dokler nisem vedel in spoznal, da je bel boljši!«
MATIČNICE IZ POVOŠČENEGA PAPIRJA ZA VARNO DODAJANJE
DRAGOMAN
Čeprav skrbno zamenjujemo matice in imamo ustrezne matičnice umre letno na tisoče dragocenih matic. Ko jih zamenjujemo za manjvredne, ko delamo narejence, ko premeščamo panje, kadar združujemo ali ojačujemo družine, kadar označujemo matice z močno dišečim lakom, kadar polnimo prašilnike, kadar jih pripravljamo za odpošiljanje, kadar polnimo FOTI prezimovalnike in kadar mlade matice drugič umetno osemenjujemo.
Najbolje so se doslej obnesle matičnice, pri katerih morajo čebele odstranjevati čepe iz medenega testa. Toda delo z njimi je zahtevno in jih moramo najprej skrbno pripraviti, nato pa še odstranjevati, čeprav pri tem čakamo 10 do 14 dni, pomeni drugi poseg v panj ponovno nevarnost, ker matic dokončno še niso sprejele vse čebele.
KAJ NAREDITI?
Danes priporočajo »umetne matičnice« iz voska ali vrečice iz tankovlakna-tega papirja ali škatlico od vžigalic ali iz lepenke. Nikdar pa nisem imel posebne sreče, da bi iz tekočega voska ali satnic izoblikoval dobre umetne matičnice. Nikjer nisem našel točnih podatkov, kako velike naj bodo in koliko zračnih luknjic je treba narediti. Nihče tudi ni upošteval, da utegnejo vonjave in kemične primesi pri papirju in lepenki neugodno vplivati na čebele. Tako smo si pri tem — po našem prepričanju — prihranili neugoden drugi poseg v panj. Toda zaradi velike nezanesljivosti moramo panje še posebno natančno pregledati.
REŠITEV
V	trgovinah in papirnicah si nabavimo robčke iz celuloznih vlaken, (ponujajo jih pod raznimi imeni). Navadno so izdelani v dveh plasteh. So skoro kva-
dratni in merijo 21 X 22 cm. So brez vsake vonjave in mehka celulozna vlakna z lahkoto vpijajo raztopljeni vosek. En listič tehta 3—3,5 g ter sprejme toliko vročega voska, da tehta 23—25 g, ko se je vosek odcedil in strdil. Vsak listič razrežemo s škarjami na 16 enakih delov. Vsak delček posamič ovijemo okrog 14 mm debele in 150 mm dolge okrogle paličice. Lističe uvijamo ohlapno na suho paličico, ne da bi jo omočili, kot je potrebno pri izdelovanju umetnih matičnikov iz raztopljenega voska. Ob normalni sobni temperaturi z lahkoto s topimi prsti stiskamo presegajoče robove, da se sprimejo. Na isti palčici zapremo tulec na eni strani, da nekako 8 mm konca ploščice zgnetemo preko roba lesa. V izdelani tulec naredimo z dva in pol mm debelo pletilko po dve luknjici ob robu zapore iz notranje strani, da sta grebena na zunanji strani tulca.
UPORABA
Znana pravila pri zamenjavi matic se glase: V družini ne sme biti nobene svobodne matice. Kadar je panj dalj časa brezmatičen, ga moramo natančno pregledati in vse matičnike odstraniti ter pustiti enega samega. Ob negotovosti vcepimo družini košček satovja z jajčeci in mladimi žerkami. Kadar se na njem pokažejo zasilni matičniki, jih uničimo in takoj lahko dodamo oplojeno ali neoplojeno matico. Kadar delamo narejence, morajo imeti samo pokrito zalego z vsemi čebelami.
Kadar panjem zamenjujemo matice, družine vedno sprejmejo enakovredno matico, še preden se čebele »zavedajo« tega. Oplojene matice ne smemo zamenjati z neoplojeno, ker je čebele ne sprejmejo. V nasprotnem primeru pa se zamenjava vedno posreči.
NAVODILA
Tulec iz povoščenega papirja je prosojen in z lahkoto vidimo obliko zaprte matice. To je zelo važno, da je ne poškodujemo, posebno njenega občutljivega zadka. Tulec podržimo poševno, da je zaprti del zgoraj. Vanj spustimo matico, da zleze do zračnih luknjic, nakar spodnji del stisnemo, kakor to naredimo pri tubi za zobne paste. Pozor: Navadno so najboljše matice zelo hitre in spretne, bliskovito se poganjajo gor in dol. Zato je bolje, da počakamo par trenutkov in ko se matica umiri, stisnemo tulec.
Tulec z matico spada v sredino gnezda. V zgornji del zaleženega sata vta-remo s prstom podolgovato, nekako 5 cm dolgo in pol cm globoko vdolbino in vanjo vtaknemo tulec, da moli zgornji del z zračnimi luknjicami v ulico med satniki. Primaknjeni sosedni satnik pridrži tulec v pravi legi, da ne zdrkne na panjevo dno, kjer bi bila matica izgubljena. V toplem območju gnezda pa mladice takoj zasedejo tulec in ga naglo pritrdijo na satovje. Zaprta matica zahteva hrano, ki jo tudi takoj dobi. Kmalu iztegne skozi luknjico svojo tipalko, ki jo čebele takoj potreplja-
Povoščeni tulec iz papirja za varno dodajanje matic
jo. Matica nato s čeljustnimi feromoni označi luknjice, nakar jih čebele pohlepno razgrizejo. Luknjice se naglo večajo in kmalu trepljajo in ližejo matici glavo. Poleg širjenja feromonov med čebelami je tudi to trepljanje izredno važno, kar šele zagotavlja, da čebele sprejmejo matico. Opisani postopek je tako zanesljiv, da je vsaka kontrola odveč. Po osvoboditvi matice čebele popolnoma razgrizejo tulec iz papirja.
V	času, ko ose in sršeni nadlegujejo čebele ali obstaja nevarnost ropanja, je najbolje, da operacijo s tulcem opravimo proti večeru in čebele preko noči osvobodijo matico.
POTI prezimovalniki so sodobno oblikovani prašilniki iz umetne snovi.
DODAJANJE HRANE POZIMI
RAK IVAN
Dodajanje hrane pozimi bi moral biti le izjemen ukrep, kadar čebelar jeseni ni mogel iz kateregakoli vzroka dati čebelam dovolj hrane. Po lanski izredno slabi letini je ta ukrep nekako opravičljiv, saj so tudi primeri, ko čebelar ni imel sredstev za nakup sladkorja.
Čebele morajo imeti za dobro pre-zimljanje mir. če krmimo pozimi, je ta mir sicer okrnjen, kar je pa vsekakor bolje, kot če nam družina umre od lakote.
Ker je bilo v našem listu že toliko pisanja o pitalnikih, se v to tokrat ne bi spuščal. Ob koncu članka bom na-
vedel le dvoje vrst pitalnikov, ki jih uporabljam v svojem čebelarstvu že mnogo let in so primerni za krmljenje tudi pozimi.
Pripominjam, da članek ni kak moj nasvet za dražilno krmljenje, temveč le nasvet za dajanje hrane v sili. Take poskuse opravljam že vrsto let (seveda pri družinah, ki hrane ne rabijo), da bi ugotovil event, slabosti svojega ravnanja. Letos sem pričel z dajanjem hrane sredi januarja, ker ima dodajanje hrane seveda tudi velik vpliv za predčasno zaleganje. To smatram za negativno. Januarskega zaleganja namreč ne cenim. Menim, da so družine, ki prično z zale-
ganjem pozneje in potem dobro zalega-jo, na splošno najboljše.
»Po sv. Matiji (24. februar) se dra-žilno krmljenje izplača, prej pa nikakor,« mi je dejal cesto — po poklicu učitelj — moj čebelarski mentor, Lilija Vekoslav, po vsej Dolenjski znan propagator čebelarstva. In to je pravilno. Zato svetujem, da tudi krmljenje kot dodatek manjkajoči hrani, če ni nujno, mnogo pred tem ne pričenjajte, ker bi sicer preveč pospeševali zaleganje.
No in tu se bo marsikdo spotaknil ob začetek dražilnega krmljenja. Navedeno velja za naš kraj (južne obronke Savinjske doline), verjetno pa še za mnoge kraje naše domovine. Datum za pričetek dražilnega krmljenja določijo pašne prilike kraja, v mnogo manjši meri pa vremenske razmere tistega leta. Pri nas, sicer ni teloha in rese, pač pa mnogo borovnice, cvetja sadnega drevja, vseh vrst gozdne cvetlice, travniki.
V	višjih predelih, kjer še ni sodobne agrotehnike, morajo biti družine na višku razvoja pred 1. majem, kajti pozneje so pašne prilike slabe. Kostanja je sicer obilo, toda daje v glavnem le cvetni prah. V letu 1974 smo npr. točili v 8 km oddaljenih vaseh po kostanjevi paši (drugi del travniške paše) in med ni imel nič okusa po kostanju. Griže, Prebold proti Trbovljam so pa točili samega kostanjevca z grenkim, okusom. Želim poudariti, da so pašni viri na istih kulturah često zelo različni, z ozirom na lego, in da je ena glavnih nalog vsakega čebelarja, ki želi uspeti, da spozna pašne prilike svojega kraja in da po tem uravnava moč svojih družin.
Ko toliko jadikujemo o slabih pašnih razmerah v Sloveniji, bi rekel ob tej priliki, da se s takimi trditvami ne strinjam. Neugodno vreme nam zmanjšuje uspehe. Savinjska dolina ni za čebele ni-kak eldorado, toda medonosnega rastlinja nam ne manja. Manjka nam le lepega vremena ob medenju. Zaradi pogoste spremembe vremena ob cvetenju
češnje in sploh v tem času, ostajamo često brez prvega točenja. Seveda je možna pridelava sortnih medov slabo medečih rastlin le v nizkih mediščnih satih (nakladah).
Trdim, da je del neuspeha pri slovenskih čebelarjih tudi to, da imamo družine spomladi prepozno razvite!
Cas, kdaj naj bi dodajali hrano družinam v sili, je nedoločen. V večini slučajev trdijo, da je dodajanje gostote hrane v teh slučajih primernejše, toda jaz sem bil z uspehi dodajanja tekočine doslej zadovoljen. Res je, da so sladkorne pogače, ali kakorkoli že to imenujemo, zelo primerne.
V	oddajah radia Šmarje sem jih stalno nasvetoval in recept objavil v reviji »Moj mali svet« (1970/2-82), ki je enak onemu v letošnji februarski številki »Slovenskega čebelarja«, str. 57 (ledeneč). Zelo uporaben je, ker ga lahko, ko je še malo tekoč, damo naravnost na sate, na pokrov v nakladnem panju, pa v razne posode isl.; toda jaz ga dajem samo v pitalnik, ki je opisan v Sl. čebelarju 1974/6-201, ker želim štediti s sladkorjem in čuvati toploto čebeljega gnezda (predvsem po 24. februarju). Z dajanjem sladkorja (ledenca, suhega kristala i. sl.) na sate, na pokrove i. sl. gre v izgubo mnogo več sladkorja in po takem krmljenju so podnice često na debelo pokrite z odpadki sladkorja (pomešan je z drobirjem, mrtvicami — neuporaben). Priporočam, da ta pitalnik preizkusite, in vem, da ne boste razočarani. Namesto ledenca dam često v take pitalnike pogače, ki jim v Gotov-ljah pravimo »sladkorni žganci«. V posodi mešamo kristalni sladkor s toplim medom v takem razmerju, da dobimo žgancem podobno zmes. To je zelo enostavno. S tem je najmanj dela, pa prav tako uspešno, kot z drugimi pripravki. Vem, da je za take in še slične pripravke idealna sladkorna moka, toda jaz sem jo že davno črtal, ker je pač predraga (trenutno 35 % dražja, kot kristalni sladkor). Pred mnogimi leti so jo dali če-
belarji v mlin (tov. Ferleža v Šentjurju), toda tudi to stane (mletje, prevoz), a najdražje je nedvomno, če meljemo sladkor doma.
Za dajanje tekočine uporabljam že nad 15 let pitalne vedrice (opis funkcije že 1957, 1960 v Slov. čebelarju po uredniku tov. Rojcu pa še tudi večkrat pozneje). Narejene so tako, da reguliram čebelam odvzem tekočine po namenu krmljenja (dražilno spomladi, dopolnilno za zimo ...). Petlitrsko lahko npr. uredim, da jo jemljejo 4—15 dni.
Ko si je dne 18. septembra 1971 v prisotnosti predsednika čebelarskega društva Žalec ogledoval moje čebele tov. Reinprecht (iz Graza), je dejal, da bodo prihodnje leto na njegovi šoli uredili krmljenje z vedricami. Ni verjel, da so vedrice jugoslovanske izdelave, dokler mu nisem pokazal originalnega pokrova z napisom firme in kraja proizvajalca (v cirilici). (O tem želim pisati v prihodnji številki našega lista s predlogom, da se te vedrice skupno naroče pri izdelovalcu, ki jih baje trenutno ne izdelu-
je, ima pa modele za izdelavo). Vedrice si lahko vsak ogleda. Prinesite s sabo uvožene, pa se boste prepričali, da so domače verjetno boljše od njih.
Vedrice ali pitalnike dajemo prav nad gnezdo, ki je sedaj običajno prav pri vrhu. Seveda tako, da nikjer ne uhaja iz gruče toplota, ki jo (v nasprotju z zimsko gručo, ki miruje) ob krmljenju že oddaja.
Taki so torej načini dodajanja hrane. Ker pa v tem času zasledujemo še drugi cilj, da namreč pomagamo družini do pravočasnega razvoja (v krajih z zgodnjimi pašami), dodajamo hrani po potrebi nadomestke za cvetni prah, sladkorni raztopini tudi kislino (glej citirano navodilo v »Moj mali svet« in Slovenski čebelar, št. 1976/2-58, pa vitamin B (B-compleks Krke) itd.
Prav nikake bojazni ni, da ne bi čebelar rešil družine, da bi zaradi lakote, odmrle, če so preživele do konca februarja, in da ne bi dosegel še tudi dobrega razvoja za prve pašne dni.
OBVESTILO
Čebelarsko društvo Šoštanj obvešča vse čebelarje, ki nameravajo pripeljati čebeljne družine na naše območje na gozdno, to je smrekovo pašo, da morajo napisati prošnjo čebelarskemu društvu Šoštanj (v roke tov. Jevšnik Ivanu, Koroška 32, p. Šoštanj), ki jim bo določilo paslšče po pašnem katastru.
Vse čebelarje prosimo, da si pravočasno preskrbijo dovoljenja. Vsak prevaževaleo mora predložiti potrdilo o zdravstvenem stanju čebel, ki mora biti Izdano letos spomladi od pristojnega veterinarskega inšpektorja, v prošnji pa priložiti znamko in pismo za odgovor.
Brez dovoljenja ne sme nihče pripeljati družin na naše območje. Prošnje je treba vložiti najkasneje do 25. aprila 1976.
ČD ŠOŠTANJ
SIMPOZIJ O PROPOLISU
Stalna komisija za tehnologijo čebelarstva in čebelarsko opremo, pri Apimondiji organizira v sodelovanju z Zvezo Slovaških čebelarjev simpozij o propolisu in njegovi uporabnosti. Simpozij bo v Bratislavi od 6. do 8. aprila 1976. (Slovensky Zväz Včelarov, Svrčkova ul. č. 24 Bratislava, Cehoslovacia).
VABILO
Vse čebelarje vabimo na XXV. redni letni občni zbor Zveze čebelarskih društev Slovenije, ki bo v nedeljo, dne 25. aprila 1976 ob 9. uri v prostorih Socialnega zavarovanja na Miklošičevi c. 24 v Ljubljani.
Poleg običajnega dnevnega reda bo občni zbor še posebej razpravljal o dograditvi čebelarskega doma na Brdu pri Lukovici in o sprejemu novih pravil ZČDS. Delegati bodo prejeli materiale in točen dnevni red osem dni pred občnim zborom.
Delegate prosimo, da poleg poverilnic s seboj prinesejo tudi pooblastilo o sklepanju glede nadaljnje gradnje čebelarskega doma (ČIC). Prosimo, da eventualne predloge in pritožbe pošljete ZČDS, najkasneje 8 dni pred občnim zborom.
Ce občni zbor ne bo sklepčen ob napovedani uri, bo po 13. členu sedaj veljavnih pravil Zveze čez pol ure na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki bo sklepal veljavno ob vsakem številu navzočih delegatov.
V Ljubljani, dne 8. marca 1976
Tajnik ZČDS	Predsednik	ZČDS
Ciril Kragel	dr.	Jože	Benigar
ANTIBIOTIKI V MEDU OBDR2IJO SVOJE DELOVANJE
Nov dokaz o nevarnosti, ki jo predstavljajo antibiotiki v obdobju paše, sta našla Schakarjan in Akopjan (Veterinarija, 1973). Avtorja sta preizkušala vztrajnost klortetraci-klina, tetraciklina, streptomicina, kanamicina, dicilina in neomicina v medu in sta posvarila pred zdravljenjem bolezni čebeljega zaroda v obdobju paše. Če bi se tega opozorila držali, bi bila zagotovljena čistost medu (Anm. d. Red.).
STARO SATJE? NAKNADNA POTEMNITEV MEDU
Med, pridobljen iz temnega satja, je večinoma temnejše barve kot med iz svetlega satja, čeprav izhajata iz iste naklade. Poskus, ki ga je v Guelphu, v Kanadi naredil prof. Townsend je pokazal, da voda, kot tudi močno razredčene medne raztopine (koncentracija sladkorja je slična svežemu nektarju) in staro satovje igrajo pomembno vlogo pri obarvanju. Vzrok za potemnenje medu je stalen stik nektarja v času, ko ga čebele predelujejo, z voskom starega satja. Če je med prezrel (komaj 83 % trdnih snovi) je barvna absorbcija precej relativna. Proces potemnenja napreduje pri visokih temperaturah, v panju hitreje kot pri nižjih temperaturah (Bee World, 1974).
ČEBELARSTVO IN HORTIKULTURNA RAZSTAVA
DIPL. IN2. ARH. ZVONKO SAGADIN
Hortikultura 1976 — Brežiška pomlad
Pod tem imenom in geslom bo letos od 4. do 7. junija velika republiška hortikulturna razstava v Brežicah.
Hortus je latinska beseda in pomeni vrt, vrtove, nasade. Hortikultura je širok pojem, ki nam pomeni ljubezen do narave, predvsem do rastlinskega sveta. Nadalje si pod tem pojmom predstavljamo spoznavanje rastlin in njihovih združb, gojitev rastlin zaradi gospodarskih interesov ali zaradi lepote in ljubiteljstva. Torej hortikultura pomeni: gojenje lončnic, vrtnarstvo, sadjarstvo, načrtovanje in vzdrževanje parkov, gozdov, oblikovanje kulturne krajine in zaščito prirode.
Prireditelji razstave so: Zveza hortikulturnih organizacij Slovenije, Občinska skupščina Brežice, krajevne skupnosti, Kulturna skupnost, vse družbenopolitične in ostale organizacije v občini Brežice — hontikulturno društvo, turistična zveza — gospodarske organizacije predvsem podjetje Agrarija Brežice. Na razstavi bo sodeloval tudi Posavski muzej v Brežicah, ki bo pripravil etnografsko razstavo v svojih prostorih.
Pokrovitelj razstave bo republiška konferenca SZDL Slovenije. Kod raz-stavljalci bodo na razstavo vabljena vsa podjetja v Jugoslaviji, ki se bavijo s proizvodnjo in prodajo rastlin, čebulic, gomoljev, semen in drugega sadnega materiala.
Namen razstave je predvsem vzgojni za razstavljalce pa tudi komercialni, saj bodo pokazali izbor rastlinskega materiala, ki ga nudijo kupcem.
Na razstavo so vabljeni tudi čebelarji, da se jo udeležijo kot razstavljalci
in obiskovalci. Vsak ljubitelj narave ve, da gredo rastline in čebele skupaj. Veliko lepih vrtov še oplemeniti čebelnjak; kakor da bi lepemu dekletu ali ženi dodal dragocen nakit. Mnogi pa ne vedo, da čebele in čebelarstvo bistveno pripomorejo k večjemu pridelku sadja, semen in gozdnih sadežev. Razstava nudi čebelarjem možnost, da prikažejo širšemu občinstvu, na primeren način, pomen čebel in čebelarstva. Čebelarji si že mnogo let prizadevajo razširiti rae-dovite rastline saj ima ZCDS poseben odsek, ki se ukvarja s tem delom. Menim, da je hortikulturna razstava prava priložnost za to, da se zelo širokemu krogu, med katerimi bo tudi veliko čebelarjev, prikaže izbor medovitih rastlin, možnost njihove nabave, razmnoževanje in gojitev.
Čebelarska družina Ljubljana je na svojem občnem zboru sprejela sklep, da bo priredila izlet in obiskala hortikulturno razstavo v Brežicah. Upam, da bodo tudi mnoge druge čebelarske družine sledile temu zgledu, saj bo hortikulturna razstava zelo zanimiva in poučna. Marsikatero lepo rastlino, ki nas bo ce-
lo	življenje razveseljevala bomo spoznali ali kupili na razstavi. V času razstave bodo v Brežicah koncerti in nastopi folklornih skupin iz Posavja in Hrvaške. Med drugimi bo nastopila tudi Slovenska filharmonija, akademski pevski zbor Tone Tomšič in folklorna skupina France Marolt.
V	nedeljo, 6. junija bo v Brežicah povorka pod geslom »Cvetje in pesem«.
Pridite vsi čebelarji v čim večjem številu.
OBVESTILO
Clane čebelarske družine Ljubljana in okoliške čebelarje vabimo na debatni večer, ki bo v sredo, dne 21. 4. 1976 ob 18. uri v dvorani KS Kolodvor v ulici Moše Pijade 22, na temo »Iz čebelarske prakse«.
Vabljeni!	Odbor
Jzku&tije in pteLzku&inje via&ih eebeLatjeö
ORGANIZIRAN PREVOZ NA HOJEVO PAŠO
FRANC GRADISAR
2e večkrat sem hotel opisati organiziran prevoz čebel dolenjskih čebelarjev na hojevo pašo v ribniške gozdove, pa sem to vedno odložil, ker se mi je zdelo, da bi vse izzvenelo kot samohvala. To pa je naša moralna dolžnost do dolenjskih čebelarjev. Sicer pa se ne spominjam, da bi bilo kje podobno.
Ker pa je lanska jesen spet dala znake za medenje gozda v letošnjem letu, sem mnenja, da bi bilo prav, če bi to opisal. To pa zaradi tega, da bi s tem vzpodbudil čebelarje za letošnje prevoze v gozdove, kajti samo gozdovi nam bodo povrnili izgube v čebelarstvu zadnjih let.
Da najprej pojasnim o pojmu Dolenjska. Vsak si pri tem zamisli novomeški kraj. Tudi mi v Ribnici smatramo tako, čeravno se imenuje naš kraj Ribnica na Dolenjskem.
Torej Dolenjska je po širini, od Sodražice preko Ribnice do Krškega. Dolenjska smer Ribnica—Kočevje ima ostrejše podnebje kot dolenjska smer Novo mesto in sicer po prikazu Meteorološkega zavoda SRS v Delu:
	Let. pop. temper.	Januar	Julij
Ribnica	+ 8,3	— 2,6	+ 18.5
Trebnje	+ 9,7	— 1,6	+ 20,8
To pa je že toliko, da tam uspevajo vinogradi in je tudi sicer bolj zgodnja čebelnja paša. Tam so tudi ugodnejši pogoji za setev ajde. V naših krajih so setev ajde že davno opustili.
Že od nekdaj so ribniški čebelarji vozili na ajdova pasišča v okolico Trebnja. Ko pa je začelo medenje ajde pojemati, je bilo čedalje več negodovanja med domačimi čebelarji. Nekje več ali manj upravičeno. Društva so sicer da-
jala dovoljenje za pasišča, pa vendar ni šlo povsod gladko, že so se odločili, da iz Ribnice ne bomo več vozili na ajdo. Ko pa naj bi šla ajda v cvet, smo se vznemirili. Odahnili smo se šele, ko smo spet imeli čebele na ajdi. V letu 1955. smo tamkajšnjim čebelarjem obljubili, da jih bomo ob prvem hojevem medenju obvestili in jim bomo v ribniškem okolišu oskrbeli pasišča. Niso nam verjeli. Zmajevali so z glavami, češ da to samo govorimo. Pri pašah gleda vsak le nase. V Ribnici pa smo se odločili, da bomo zadevo speljali za vsako ceno. Skrbela nas je le muhavost hoje, da ne bi svoje dolenjske tovariše zavedli.
Leta 1956 je bila zelo slaba paša. Najprej je zamedil hrast, potem pa je bilo vse leto suho vreme. Panj na tehtnici je izgubljal težo in v pozni jeseni smo morali dati polno zalogo sladkorja. Kmetijska zadruga nam je priskočila na pomoč z nabavo sladkorja.
Prav pozno v jeseni pa je hoja za-medila. Seveda čebele niso mnogo letele na hojo, ker je bilo že hladno.
Staro čebelarsko pravilo pa pravi: »Ge letijo čebele po mali maši (8. september) v gozd, tedaj naj čebelar pripravi posodo za naslednje leto.«
To pravilo je bilo že neštetokrat potrjeno. Jaz pomnim le en primer, da je naslednje leto, prav v času, ko je hoja že zamedila, pritisnil hud mraz z močnim deževjem in to je trajalo skoraj tri tedne. Takrat je nadaljnje medenje odpovedalo.
Torej naša čebelarska družina je takoj o teh zgodnjih znakih obvestila čebelarsko družino v Trebnjem in spet naslednjo pomlad 1957. Takrat je bil v Trebnjem predsednik družine pokojni tov. Jutraž Ivan.
Takoj spomladi smo imeli čebelarji čebelarske družine v Ribnici sestanek
ter temeljito preučili vsa pasišča in pašna mesta, ki bi pri tem prišla v poštev. Vse smo pregledali na mestu ter se domenili z gospodarji glede cene in za stojišča, kamor bodo postavljeni panji.
Kmetijska zadruga je imela vozni park. Dogovorili pa smo se tudi z drugimi vozniki konjskih vpreg. Tovariš Parazin Franc, čebelar, sedaj stanujoč v Radvanju pri Mariboru, je bil takrat šef železniške postaje v Ribnici. Vedno je vedel, koliko vagonov oziroma panjev bo pripeljanih naslednjega dne. Konec aprila smo spet sporočili v Trebnje, naj imajo čebelarji pripravljene panje za takojšen prevoz. Tovariš Jutraž je tam temeljito organiziral čebelarje, ki so samo čakali na naše sporočilo. Maj 1957. leta pa nam jo je nepričakovano zagodel in že smo mislili, da se nam bo vse izjalovilo. Od 1. do 5. maja je že bilo vse sadno drevje v cvetju. 6. maja pa je zapadlo okoli 50 cm snega, ki je napravili ogromno škodo na sadnem drevju, saj ga je skoro polovico polomil. Mraz je trajal skoraj do konca meseca. 30. maja je bil prvi topel dan in že
1.	junija za nas nepričakovano, Je bil prvi donos s hoje, in sicer 0,70 kg, nakar se je medenje stopnjevalo in je medilo 37 dni. Takoj smo telefonirali v Trebnje, naj nemudoma začno s prevozi, naj nihče ne skrbi za prevoz na pasišče, ker je že vse preskrbljeno. Tovariš Jutraž je še dal čebelarjem zadnja navodila in zadeva je stekla tako brezhibno, da smo bili sami presenečeni.
šef postaje tovariš Farazin se je zelo prizadeval, da je teklo vse po načrtu in dogovoru. Ko so tokrat vagoni s čebelami in čebelarji prispeli, je bilo prvo vprašanje čebelarjev: kaj pa sedaj?
Zelo so bili presenečeni, ko so dobi-
li	vozila pred vagone, šofer ali voznik s konjsko vprego pa je že vedel, kam in h kateremu gospodarju bo čebele odpeljal. Naslednje dneve se je ponovilo.
Nekateri čebelarji so se pripeljali kar s tovornimi avtomobili in je vsak dobil takoj napotke, kam naj panje postavi.
Tokrat smo dobili iz vse Dolenjske okoli 800 panjev. Največ od čebelarjev, kateri brez te organizacije sploh ne bi prepeljali svojih čebel na hojo. In uspeh? Dolenjski čebelarji so imeli več uspeha od naših čebelarjev, ker so imeli bolj razvite čebelje družine. Takoj prvo nedeljo so prišli dolenjski čebelarji na ogled in že so bili panji polni. Bili so zelo presenečeni. Donos je bil 1,50 do
4	kg dnevno. Točili smo v poprečju po 40 kg na panj in še je ostala zimska zaloga. Težko je opisati, kakšno zadoščenje smo imeli ribniški čebelarji. Veselili smo se, da nam je uspelo kar najbolj zadovoljiti čebelarje iz Dolenjske, h katerim smo hodili v goste na ajdo. Le škoda se nam je zdelo, da niso prav vsi čebelarji pripeljali svojih čebel. Nekateri niso imeli sposobnih panjev, spet drugi niso imeli časa za prevoz. Pripomniti moram, da smo sodelovali prav vsi čebelarji ribniške družine, sicer tudi ne bi dosegli tega uspeha. Še sedaj, po tolikih letih, imamo prijeten občutek in se z veseljem spominjamo tega leta.
Sedaj ni več železniških zvez in čebele vozijo le kamioni, so pa zato še bolj dosegljivi razni gozdni predeli.
Po oceni starih čebelarskih opazovalcev in prevaževalcev zamedijo najprej gozdovi v predelih Pohorja, Mozirja, Gornjega grada, Črnivca, Jelovice, nato šele Krim, Mokerc, Velika gora in Kočevski gozdovi. Zadnji omenjeni skoraj
14	dni kasneje. Poleg teh naštetih so neizčrpni gozdovi od Unca do Postojne, Hrušica in Trnovski gozd. Čebelarji bodo imeli izbire na pretek. Vsekakor bodimo letos pripravljeni in opazujmo medenje, v jeseni. Upam, da se bomo lahko zanesli tudi na poročevalsko službo Zveze in Zavoda za čebelarstvo.
Pri tem bi še omenil, kako so nekateri čebelarji prenapeti do prevaževalcev. Kadar medi gozd, je dovolj medu za tisoče panjev. Če dam za primer razna mesta v Liki, npr. Malovan ali Zrma-njo, kjer je bilo, tako rekoč na kupu
5	do 6.000 panjev, pa je bil za vse izredno velik donos. Ali pa društva Nove Gorice in Murske Sobote, ki širokogrudno dodeljujejo akacijeva pasišča za malenkostne stroške s posvetilom: »Želimo vam veliko uspeha«.
In kolikor manjši so akacijevi predeli v primeri s črnim gozdom. Prav bi bilo, da si čebelarji nismo prijatelji in tovariši samo za mizo in na sestankih, marveč tudi na pasiščih, ker imamo vsi enake težave, skrbi in želje!
IZKUŠNJE PRI PRIDELOVANJU TETRAPLOIDNE AJDE
J02E KRAMBERGER
Prav bi bilo, da povem, kako sem postal čebelar. Doma nas je bila velika družina, zato ni bilo dovolj kruha za vse. Kot osemletni deček sem moral h kmetu za pastirja. Za kruh sem moral trdo delati. Zame pa je bila še srečna okoliščina. Tu so namreč imeli velik čebelnjak. Tako sem se tudi prvič seznanil s pridno delavko čebelo. Poleg tega pa je bil tudi moj oče čebelar. Zato sem tudi jaz sanjal le o čebelah. Ker pa je za to dejavnost potrebno imeti mnogo denarja, sem moral še dolgo čakati, da sem tudi te želje lahko uresničil.
Sedaj imam lep nov, zidan čebelnjak v Negovi (Gornja Radgona), v njem pa 35 A2 panjev ter 20 dunajčanov.
Tu, med čebelami najdem svoje zadovoljstvo, res pa je treba žrtvovati veliko denarja in časa, da lahko te marljive živali nemoteno delajo in ustvarjajo.
Mislim, da je danes najbolj problematična čebelja paša. Saj danes je kmetijstvo drugače organizirano kot je bilo nekoč. Pašo vzamejo rane košnje sena in otave, ajde ne sejejo več, pa tudi škropljenje nam dela veliko škode. Ker pa tudi na našem področju ni čebelje paše, smo začeli s pridelovanjem nove sorte ajde. Saj stare sorte, ki jih sejejo kmetje že nad 50 let, ne dajejo več za-željenega pridelka. Zato smo se tudi mi čebelarji vključili v akcijo, da bi kmetje sejali nove sorte ajde.
Ena od takih je »tetraploidna«; mi ji pravimo kar »ruska ajda«. Lani smo jo preizkusili. Iz posejane ajde smo do-
bili iz 1,30 kg semena okrog 20 kg pridelka. Drugo smo sejali po spravilu oljne repice; in sicer 4 kg semena in smo dobili 50 kg pridelka. Kot tretji poizkus pa smo sejali po spravilu pšenice ter smo dobili na 20 kg semena l(i0 kg pri delka. Naj omenim, da je bilo leta 1975 zelo deževno vreme, zato tudi pridelki niso bili večji. Vendar pa je tudi to nekaj. Vredno je tudi to, da se tam, kjer je posejana ajda, ne razbohoti plevel, ker ga ajda uničuje. In kakšne koristi imajo čebelarji menda ni potrebno poudarjati.
Kot čebelar sem opazoval pašo čebel na ajdi. Ob ugodnem vremenu so jo čebele obiskovale 4 do pet ur na dan. Takoj sem opazil ajdovec v panju, pa tudi cvetnega prahu ni manjkalo. Po izkušnjah, ki smo si jih pridobili čebelarji s kmetovalci, bomo v tem letu s sejanjem te kulture nadaljevali.
Druga možnost za izboljšanje čebelje paše je tudi razno grmičevje. Ena od takih je tudi »japonska akacija«, ki cveti dvakrat na leto. To lahko vzgojimo kot okrasni grm ali pa tudi kot drevo.
Čebelarji bi želeli, da bi imeli čim več paše za čebele, kmetje pa več pridelkov na kmetijskih površinah. Na koncu naj še opišem naše delo v čebelarskem društvu. Da bi poživili čebelarsko dejavnost, smo ustvarili v občini Gornja Radgona tri čebelarske družine. To so »Apače—Gornja Radgona«, »Videm—Negovo« in »Radenci—Kapela«. Vse tri družine pa tvorijo čebelarsko društvo Gornja Radgona, katere predsednik je Anton Novak.
ZIMSKE IZGUBE
IVAN RAK, GOTOVLJE
V Sloveniji umre vsako zimo mnogo čebeljih družin. Ne mislim tokrat ocenjevati koliko, poudarim pa, da je poprečje dokaj visoko, saj nam pogled na preteklost kaže, da smo izgubili v nekaterih zimah tudi mnogo nad 30 % vseh družin.
Da so izgube res občutne, je razvidno že iz tega, da nam vsako leto roji 10—30 % družin (odvisno od vremenskih in pašnih prilik tistega leta, pa tudi od načina čebelarjenja) in da gre le del tega prirasta za združevanje predvsem pred zazimljanjem — vse drugo pa vzamejo zime.
Četudi smo v naši čebelarski literaturi izrekli že mnogo kritik, našli in ožigosali krivce, vendar še premalo poudarjamo, da smo krivci zimskih izgub predvsem mi čebelarji, kajti večino izgub bi lahko preprečili. 2e ugotovitev, da so med nami mnogi čebelarji, ki izgub družin preko zime skoro ne poznajo, je zgovoren podatek.
Nedvomno je glavni povzročitelj smrti čebelje družine preko zime hrana, in to:
a) če jo je v panju premalo,
b) če je na nepravem mestu.
V tem smo si edini tako rekoč po vsem svetu. Mi, Slovenci, ki imamo gozdne paše in se med v satju rad strdi, moramo dodati še
c) če je hrana neprimerna.
Porazna je ugotovitev, da bi čebelarji lahko in morali preprečiti vse izgube, nastale zaradi naštetih vzrokov.
Pa tudi za večino izgub, nastalih zaradi drugih vzrokov, je kriv čebelar Močna oslabitev družin preko zime, se pravzaprav le malo razlikuje od popolne izgube, saj najčešče čebelar, posebno manj vešč, nima od teh slabičev tako rekoč nič. S čim povzroči čebelar smrt ali oslabitev družin:
a)	če ne skrbi za mir v prostoru, kjer prezimujejo družine (tudi ptice če-
sto povzročajo nemir, posebno če so krmilnice preblizu panjev),
b) če ne zavaruje v jeseni žrel, da se ne bi v panje naselile miši in rovke, ki tudi povzročajo nemir in žro satje,
c) če zazimlje družine s starimi, do-služenimi maticami ali celo brezmatič-ne družine,
č) če ne skrbi, da bi prezimil družine s čim več čebelami, izleženimi od srede avgusta dalje,
d) če prezimlja slabiče, namesto, da bi jih pridružil močnejšim družinam,
e) če se žrelo zamaši z mrtvicami oziroma, če nima odprtih gornjih žrel oziroma lukenj,
f) če prezimlja družine le v enem nadstropju na satih, nižjih od 30 cm,
g) če družine preveč odene, preveč zavaruje pred mrazom,
h) če ne upošteva, da je za dobro prezimljanje potrebno čim več stika čebelje gruče med vrstami satja, ker sicer lahko umre le del družine (predvsem na krajnih satih),
i) če pri prezimljanju na večji višini (v medišču in plodišču AŽ panja, pri nakladnem panju) nima izletišča tudi tam, kjer je približno središče prezim-ljajoče gruče,
j) če zazimi družine na satih, polnih hrane (redek pojav — tu je možno le slabše prezimljanje!),
k) če prezimlja bolne družine.
če so nam tako znani glavni vzroki smrti družin preko zime, jim bomo lahko še pravočasno nekatere odstranili ali omilili.
Pri odstranjevanju vzrokov, od katerih je letos vsekakor glavni pomanjkanje hrane, se bomo morali »pregrešiti« proti enemu izmed pravil za dobro prezimljanje. Motili bomo čebele in povzročali majhen nemir. Vendar pa bo to v letošnji zimi, ko se morda bližamo katastrofi potrebno.
KIBLERJEVA VRBA
ALOJZ LESNIK
Ker sem v Slovenskem čebelarju št. 3/76 prebral članek »Razmnoževanje ive — da ali ne« menim, da je moja dolžnost napisati — predvsem za mlajše čebelarje —• nekaj podatkov o Kiblerjevi vrbi. V naši reviji sem našel le en članek o tej temi. Najdemo ga v Slovenskem čebelarju, letnik 1962. stran 84, napisal pa ga je P. Rabida.
Kiblerjeva vrba je križanec med beko in ivo. Njeni cvetovi so enaki kot pri ivi. Razlika je le v tem, da se Kiblerjeva vrba z lahkoto razmnožuje. Mislim, da sem jo prav tisto leto, ko je bila opisana v Slovenskem čebelarju, dobil iz Ljubljane. Posadil sem 30 cm dolge šibe v zemljo, ki so se hitro ukoreninile in ozelenele. Kasneje sem od teh vrb rezal mlade šibe in jih sadil. Vse so se lepo ukoreninile in hitro rastle. Letos sem nabral veliko mladih šib Kiblerjeve vrbe, ki sem jih razdal članom čebelarskega društva Laško, da jih posadijo. Pri sajenju potaknjencev boste imeli uspeh, če bo zemlja primerna. Zanimivo, da v nasprotju z ivo raste Kiblerjeva vrba povsod in v vsaki zemlji, če le-ta ni presuha. Seveda raste tem bolje čim boljša je zemlja. Prav posebno ji ugaja humusna zemlja. Eno vrbo sem pustil rasti in sedaj je velika kot dvajsetletna jablana.
Menim, da je brez koristi mučiti se z ivo — maco, ki je zelo zahtevna za razmnoževanje, ko lahko brez napora gojimo manj zahtevno pa enakovredno Kiblerjevo vrbo.
DOMAČI RECEPTI
IVAN DOBNIKAR
Čebelarji bi radi čim več zvedeli o zadelavini kot domačem zdravilu. Od 80-letnega možakarja, ki ni čebelar, sem zvedel naslednje o zdravilu iz zadela-vinc.
Tekočina: v pol litra čistega alkohola (špirita) namočimo 5 dkg zadela-vine. Pustimo 5—6 dni, vsak dan večkrat premešamo, stresamo steklenico. Steklenica naj bo zamašena, da ne hlapi. Potem tekočino skozi krpo precedimo, spravimo v manjše stekleničke, po možnosti iz temnega stekla ali jih zavijemo v temen papir. To uporabljamo za zdravljenje bronhitisa, prehlada in sploh dihalnih poti ter astme. Jemljemo večkrat na dan po 10 kapljic na sladkor. Za zdravljenje rane na želodcu ali dvanajsterniku jemljemo trikrat na dan pred jedjo po 10 kapljic na sladkorju.
Mazilo: Vzamemo 5 delov medu in 1
del zadelavine. V primerni posodi malo segrevamo, a samo toliko, da postane tekoče. Neprestano mešamo. Mazilo se zelo uspešno uporablja za zdravljenje ran, udarcev in podobno.
Možakar, ki mi je ti dve stvari povedal, je imel hudo astmo. Te bolezni, razumljivo, zaradi starosti ni mogel pozdraviti. Bil pa je zelo vesel in zadovoljen, da je po uporabi zadelavine oziroma tekočine spet lahko dihal. Tudi drugi pripravek — mazilo, mu je zelo dobro služilo.
Če kdo od bralcev morda ve ali je slišal še kaj podobnega, naj, prosim napiše za Slovenskega čebelarja. Zakaj se ne bi vsaj sedaj, ko že nekaj vemo o zadelavini in o učinkih, ki jih ima pri raznih nevšečnostih, tudi s tem okoristili. Kako dragoceni proizvod čebel smo do sedaj metali proč!
OBVESTILO
Obveščamo vse člane čebelarske družine Ljubljana in okoliške čebelarje, da bo predavanje dne 14. 4. 1976 ob 18. uri v dvorani KS Kolodvor v ulici Moše Pijade 22. Predaval bo dr. Jože Rihar »O pašnih pogojih pri nas«.
Vabljeni v čimvečjem številu!
Odbor
Jz druMoeiieqa ziotjeinja
PRISPEVKI ZA GRADNJO ČIC
	Din
Čebelarsko društvo Kanal-Brda	3.401,85
Čebelarsko društvo Radeče	1.668,15
Čebelarska družina Polje	592,85
Čebelarska družina Ig	1.878,00
Člani CD Dravograd:	
Knežar Franc	332,50
Črešnik Peter	304 —
Medved Maks	60,—
Košutnik Vinko	137.—
Dobnik Peter	60.—
Razgoršek Franc	157.—
Fišer Franc	122.—
Bari Franc	106.—
Siirmik Jože	HO.—
Razgoršek Ivan	60.—
Vrhnjak Ivan	122.—
Michael Chandick, USA	250.—
Mirko Grad, Dragomelj	100.—
Janez Urbas, Trata, Šentvid	60.—
Jože Kočevar iz Semiča	100.—
Člani čebelarske družine Crnuče-Ježica-Stožice so darovali razliko pri dobavi krmilnega sladkorja 731.50 Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava sklada CIC
OBVESTILO
Plemenilna postaja »Josipa Verbiča» v Kamniški Bistrici bo delovala letos od 15. maja do 15. avgusta.
Plemenilnike z maticami bomo v tem času sprejemali in oddajali vsako soboto od 17. do 19. ure in vsako nedeljo od 8. do 11. ure na plemenilni postaji.
Plemenilniki morajo biti sistema Zander, sicer jih ni mogoče namestiti v hramčke postaje, za manjše število plemenilnikov ni potrebno predhodno obvestilo, če pa želite plemeniti nad 10 matic naenkrat, nam to sporočite najmanj 10 dni prej.
Čebelarjem, ki želijo kupiti matice iz naše plemenilne postaje, so te na voljo od 30. maja do 20. avgusta. Naročilo nad pet matic pošljite najmanj mesec dni prej. Matice boste lahko prevzeli v času, ki je določen za sprejem in oddajo plemenilnikov, po predhodnem obvestilu z navedbo dneva in ure pa kadar želite. Na željo bomo pošiljali matice tudi po pošti, po povzetju.
Vodstvo plemenilne postaje se bo v splošnem ravnalo po poslovniku plemenilne postaje »Josipa Verbiča« v Kamniški Bistrici, ki je bil objavljen v Slovenskem čebelarju št. 12, leta 1969.
Prijave in želje sporočite na naslov: STARE IVAN, Kovinarska 8 b, 61240 KAMNIK.
ZAKLJUČNI RAČUN ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE ZA POSLOVNO LETO 1975
V	letu 1975 je bilo v Zvezo čebelarskih društev Slovenije včlanjenih 48 čebelarskih društev z 226 čebelarskimi družinami in 6.198 članov.
din
Promet žiro računa Promet blagajne
SKUPAJ
753.410,90
607.215,10
1,360.626,00
STANJE FINANČNIH SREDSTEV NA I)AN 31.12.1975
Žiro račun	14.442,55
Blagajna	750,00
Naložbe	220.838,95
Sredstva skupne porabe	5.860,70
SKUPAJ	241.892,20
	Izdatki din	Dohodki din
članarina Najemnina (souporabnine) Obresti in marža Dotacija republike Izredni dohodki Dohodki Slovenskega čebelarja Blago Prenešena sredstva Osebni prejemki z doprinosi Funkcionalni izdatki Materialni stroški — uprava Materialni stroški — čebelar Prebitek	152.779,40 «3.115,90 45.075,35 354.118,90 144.112,75	452.513,90 26.300,00 10.142,05 48.000,00 1.919,80 70.567.50 55.953,55 93.805.50
	759.202,30	759.202,30
BILANCA — PREMOŽENJSKO STANJE /VEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE, LJUBLJANA, NA DAN 31.12.1975 AKTIVA:		
	31.12.1974 din	31.12.1975 din
1.	Osnovna sredstva in poslovni inventar 2.	Sredstva na žiro računu 3.	Gotovina v blagajni 4.	Naložbe — hranilne vloge 5.	Dolžniki za blago in usluge 6.	Dolžniki za članarino 7.	Drobni inventar 8.	Blago na zalogi 9.	Denarna sredstva sklada skupne porabe 10.	Posojila 11.	Sklad za gradnjo CIC	946.742,51 44.613,85 5.115,80 78.360,05 63.149.00 15.185,70 31.739,02 272.243,75 2.787,85 26.374.00	1,061.463,78 14.442,55 750,00 220.838,95 17.015,85 4.632,90 32.150,62 219.685,75 5.860,70 25.360,00 1.496,00
	1,486.311,53	1,603.697,10
PASIVA:		
	din	din
1.	Sklad osnovnih sred. in poslov, inventarja 2.	Sklad za gradnjo ČIC 3.	Poslovni sklad 4.	Sklad skupne porabe 5.	Tiskovni sklad 6.	Predplačila članarine 7.	Dobavitelji za blago in usluge 8.	Založniški sklad — zbornik 9.	Viri drobnega materiala — inventarja 10. Rezervni sklad — prerazporeditev	946.742,51 49.206,10 294.704,45 29.161,85 1.646,00 13.855,00 9.683,05 15.768,05 31.739,02 93.805,50	1,061.463,78 238.750,90 31.220.70 51.465,25 19.935.70 8.637,05 15.960,35 32.150,62 144.112,75
	1,486.311,53	1,603.697,10
IZKAZ DOHODKOV IN IZDATKOV REVIJE SLOVENSKI ČEBELAR ZA LETO 1975
	Dohodki	Izdatki
	din	din
Avtorski in uredniški honorar		43.222,00
Seje uredniškega odbora		5.079,00
Stroški tiskanja		270.467,35
Poštnina		39.859,60
Stroški ekspedita		12.600,00
Osebni prejemki administratorja		38.741,50
Reklamni in mali oglasi	9.958,30	
Priloga Bilten	60.000,00	
Prodaja posameznih številk	609,20	
Pokritje primanjkljaja	340.007,90	
	410.575,40	410.575,40
V letu 1975 je izšlo 10 številk revije Slovenski čebelar v skupni nakladi 65.000		
izvodov. Stroški enega izvoda znašajo 6,317 dinarjev ali letno 63,17 dinarjev.		
OBRAČUN SKLADA ZA GRADNJO CIC		
NA BRDU PRI	LUKOVICI 31.12.1975	
Promet po letih	Dohodki	Izdatki
	din	din
31.12.1967 po bilanci za leto 1976	237.750,00	
31.12.1968 promet	17.870,66	797,90
31.12.1969 promet	52.203,30	6.686,30
31.12.1970 promet	20.945,95	2.590,45
31.12.1971 promet	35.577,55	34.958,00
31.12.1972 promet	145.663,06	544.445,15
31.12.1973 promet	245.339,45	156.037,20
1. 1.1974 po bilanci za 1973	11.452,58	
31.12.1974 promet	28.044,55	126,00
31.12.1975 promet	57.866,65	113.271,20
31.12.1975 obresti za leto 1974	4.702,45	
	857.416,20	858.912,20
Saldo na dan 31.12.1975	1.496,00	
OBRAČUN Z GRADBENIM	PODJETJEM »ZORA«	DOMŽALE
	din	din
26. 5.1972 akontacija	400.000,00	
12. 2.1972 akontacija	50.000,00	
28. 2.1973 akontacija	50.000,00	
25. 4.1973 akontacija	50.000,00	
19. 6.1973 akontacija	50.000,00	
17.11.1975 akontacija	50.000,00	
25.11.1975 akontacija	60.000,00	
6.11.1975 obračunska situacija		770.568,85
	710.000,00	770.568,85
31.12.1975 saldo	60.568,85	
	770.568,85	770.568,85
Na dan 31.12.1975 dolguje Zveza čebelarskih društev Slovenije za izvedena dela na ČIC pri Lukovici še 60.568,85 dinarjev.
OBVESTILO
Čebelarsko društvo Škofja Loka obvešča vse čebelarje, ki nameravajo letos pripeljati čebelne družine na pašo na naše območje, da se morajo predhodno javiti in predložiti potrdilo o zdravstvenem stanju čebel, in sicer:
1. Na pašo JELOVICA, tov. Eržen Rudolfu, Rudno 21, 64228 Železniki.
2. Na pašo ZALA-ZIROVSKI VRH, tov. Kavčič Cirilu, Žirovski vrh nad Zalo 8, 64226 Žiri.
3. Na kostanjevo pašo ŠKOFJA LOKA, tov. Prevodnik Tomažu, Brode 10 ali Pretnar Janezu, Suha 5, 64220 Škofja Loka.
Čebelarsko društvo Škofja Loka
OBVESTILO O PREVZEMU TETRAPLOIDNE AJDE
Obveščamo vse čebelarje, ki so naročili semensko tetraploidno ajdo, da jo lahko kupijo od 1. do 10. aprila 1976 v »SEMENARNI«, Ljubljana, Gosposvetska c. 5, v komercialnem oddelku v prvem nadstropju. Ajdo lahko kupijo tudi ostali interesenti, in sicer: 1. »Bednja 4 n«
I. semenski razred po 28,00 din za 1 kg
II. semenski razred po 25,00 din za 1 kg.
Cene veljajo za blago v vrečah franco skladišče Semenarne, Gosposvetska 5, Ljubljana. Pri semenu, pakiranem na drobno, je cena višja v višini stroškov pakiranja. Prosimo, da ajdo kupite čim preje, ker so količine omejene.
Semenarna Ljubljana
PRODAM
24 naseljenih AŽ panjev. JOŽE KNAVS, 61000 LJUBLJANA, Kladezna 3.
15	popolnoma novih nenaseljenih A Žpanjev, kupljenih na razstavi; prodam jih pod ceno. MIRKO LONČAR, LOG 80, 51351 BREZOVICA pri Ljubljani.
Prodam nekaj novih in starih AŽ panjev, 10 satarjev z družinami ali brez, zaradi bolezni. Naslov na ZČDS.
Prodam 20 rabljenih nenaseljenih AŽ panjev, višina satnika 21 cm. SORN BOGOMIR, Kočna 26, 64270 Jesenice II.
Zaradi selitve prodam 10 AŽ panjev 9-satarjev s čebelami. Osem panjev je novih, dva pa starejša. Satje in matice so nove. Čebele so zdrave. Cena je 1.200.— din za panj. NOVOSEL JOŽE, Ljubljana-Litostroj, Drabošnjakova 9 b.
Prodam naseljen AŽ desetsatar panj z vstavljeno tehtnico, dva stolitrska soda za med in manjšo posodo. MODRIJAN, Ljubljana, Ravbarjeva 10, telefon 323-849.
Prodam 30 naseljenih AŽ panjev. TAVČAR JANEZ, Ljubljana, Vodnikova 55.
Prodamo tetraploidno ajdo pridelek 1975. leta, I. razreda. Ajda je leta 1975 v slabih vremenskih pogojih obrodila tridesetkratno. Ajda cvete približno dvajset dni, zato je dolgotrajna in dobra čebelja paša. Kupci se lahko zglasijo vsak dan, tudi v nedeljo pri POTOKAR JANEZU, Stari trg pri Trebnjem in GAŠPERŠIČ FRANCU, Medvedje selo pri Trebnjem, 68210 TREBNJE.
KUPIM
Kupim valje za izdelavo satnic. SELISKAR JOŽE, Ljubljana, Kolezijska 14.
KUHA VOŠČIN
Obveščamo vse člane čebelarskega društva Radovljica, da bo pobiranje voščin in voska 17. IV. 1976 od 8. do 18. ure. Voščine in vosek bomo pobirali pri tov. Presterlj Ivanu, Linhartov trg, Radovljica.
Prevzem satnic bo 26. IV. 1976 od 8. do 18. ure v istih prostorih. Prosimo vse člane, da se datuma in ure držijo, ker naknadnega prevzema ne bo.
ODBOR
Zapora zaradi pršičavosti v naselju Horjul, SO Ljubljana-Vič-Rudnik velja od 4. 3. 1976.
Uprava za inšpekcijske službe Ljubljana
0 Sind iii.ee
JOŽE VELIGOVŠEK
Meseca julija 1975, ko imajo čebelarji polne roke dela in skrbi s svojimi čebelicami, se je pretrgala nit življenja znanemu ter priljubljenemu čebelarju in naprednem kmetu Jožetu Veligovšku iz Pongraca pri Grižah.
Rodil se je kot kmečki sin v Pongracu 4. 5. 1889 leta. Dora-ščal je na domači kmetiji, ter spoznaval življenje čebel ter osnove naprednega čebelarjenja. Tako se je že v zgodnji mladosti vključil v vrste slovenskih čebelarjev in naprednih sadjarjev.
Bil je v prvi svetovni vojni in v ruskem ujetništvu 7 let. Ko se je vrnil domov, .je obnovil čebelarstvo in čebe-laril ves čas do smrti.
Njegovo bogato življenje je bilo med drugim izpopolnjeno z aktivnim sodelovanjem v NOB in aktivnim delom na graditvi socialistične družbe. Rad je zahajal med ljudi in bil zelo dobrodušen in pripravljen pomagati vsakomur.
Za vsa njegova prizadevanja na področju čebelarstva mu je bilo podeljeno priznanje A. Janše III. stopnje.
Slovo ob njegovem grobu, kjer se je v imenu vseh nas proslavil in zahvalil član čebelarske družine Griže tov. Stane Lavrinc, je globoko priznanje njegovega truda in zaslug za napredek čebelarstva.
Hvaležni za vse ti želimo dragi Jože, miren in zaslužen počitek, prav tako pa tudi čebelice, ki odslej letajo po cvetovih na tvojem grobu.
čebelarska družina Griže
ALOJZ ČEBRON
Vest, da te ni več med nami je bila za nas zelo nepričakovana in boleča.
Pokojni Lojze je bil rojen 5. 6. 1913 v občini Branik pri Gorici. V Tržič se je priselil v letu 1937. Čebelaril je skupaj s svojimi bratom vseskozi. Bil je zelo vnet in napreden čebelar. Svoje znanje ni zapiral vase, pač pa ga je dobrosrčno delil med čebelarje-posebno med novince. V
ČD Tržič je bil odbornik več mandatnih dob. Bil je zelo vesten ter je za organizacijo v društvu veliko prispeval. Za vestno in požrtvovalno delo v društvu je bil odlikovan z redom Antona Janša II. stopnje.
Le besede in čustva hvaležnosti, pa prijateljske zvestobe, Ti dragi Lojze, lahko položimo v Tvoj prerani grob, s tiho mislijo, da bi Ti bil smrten sen lahak.
ČD Tržič
ANTON BRDNIK
Dne 7. 9. 1975 je že drugič v letošnjem letu neusmiljena usoda posegla v vrste čebelarjev območja Slovenska Bistrica in neizprosna smrt vzela iz čebelarske družine Slovenska Bistrica Brdnik Antona, dolgoletnega čebelarja in člana čebelarske družine.
Brdnik Anton se je rodil 11. 6. 1898 v Šmartnem na Pohorju. Kot mlad fant se je izučil za mizarja in takoj nato 1917 leta je moral v I. svetovno vojno, od koder se je vrnil kot težak invalid. Za čebele se je zanimal že v mladih letih in je takoj, ko je kot invalid okreval
—	po I. svetovni vojni — začel čebela-riti. Mlajšim čebelarjem ni nikoli odrekel strokovne pomoči. Izdeloval je A2 panje, kuhal voščine in izdeloval satnice za večino čebelarjev območja Slovenska Bistrica.
Da je bil priljubljen in spoštovan se je videlo ob zadnjem slovesu, saj ga je na poslednji poti spremljalo zelo veliko prijateljev, ki so mu okrasili grob z šopki rož in venci.
Tudi čebelarji smo se udeležili pogreba v velikem številu. Predsednik čebelarske družine Slovenska Bistrica se je v imenu čebelarjev poslovil od njega, se mu zahvalil za vse kar je storil dobrega — predvsem za čebelarstvo, z zaključkom, da z njegovim odhodom nas vse obdaja trpko slovo, s težkim občutkom grenke žalosti. Ohranili ga bomo vsi, ki smo ga poznali v svojih srcih kot poštenega, dobrega tovariša-čebelarja.
Čebelarska družina Slovenska Bistrica
FRANC RAHNE
Letos je kruta smrt v tretje posegla med naše člane. Tokrat nam je iztrgala neumornega tajnika in blagajnika Franca Rahneta.
Prijatelj Franci se je rodil 10. 8. 1929, železničarskemu delavcu v Zalogu. Osnovno šolo je končal v Polju, nato še srednjo šolo v Ljubljani ter se zaposlil najprej pri Petrolu v domačem kraju.
Posebne prilike so pripeljale bistrega Franca v naše vrste. Leta 1933. je nekdanja Železničarska nabavljalna zadruga v Ljubljani postavila na robu Rah-netovega posestva lep čebelnjak za 72 AZ panjev, in ga kmalu odstopila Železničarski čebelarski zadrugi, da so njeni člani vanj postavljali svoje panje. Tako se je mladi Franc že zgodaj navduševal za čebele, saj je stalno opazoval čebelarje pri opravljanju čebel. Že leta 1950. si je nabavil prve AZ panje in se tudi priključil čebelarski organizaciji. Čebelnjak je bilo treba popravili, denarja pa ni bilo, zato so čebelnjak prodali. Kupil ga je seveda podjetni Franc Rahne leta 1959, saj je imel takrat že 30 AZ panjev. Leta 1963 se je usposobil za preglednika čebelarskih bolezni. Tega marljivega člana smo leta 1966 izbrali za tajnika in blagajnika naše družine, kar je vestno in nesebično opravljal do smrti. Z bratom Zvonetom sta prepel j avala čebele tudi na daljna pasišča.
Marca letos je zbolel na zavratni bolezni. Med neutrudnim delom in velikimi načrti je opešal. Pokopali smo ga 13.	10.	1975. Veličasten sprevod,
znancev in prijateljev je (izpričeval njegovo priljubljenost in spoštovanje. V imenu čebelarske družine se je od nepozabnega prijatelja in sodelavca Francija poslovil tov. Mayer.
Čebelarska družina Polje
ALOJZ INTIHAR
Je izhajal iz delavske družine s kopico otrok. Bil je deveti po vrsti in se je rodil 18. 5. 1894. v Želimljah. Na prigovarjanje domačega učitelja so dali pridnega fanta na učiteljišče v Ljubljano, ki ga je uspešno končal leta 1914. Že to leto je bil nameščen kot učitelj na Robu pri Velikih
Laščah, vendar je bil spomladi 1915. vpoklican k vojakom, kjer je na raznih frontah prebil do konca prve svetovne vojne leta 1918. Zopet je uöiteljeval na Robu, tukaj je začel čebelariti in kmalu je imel 24 AZ panjev. Takoj po zasedbi so ga gestapovci zaprli, pozneje pa so ga Italijani poslali v koncentracijsko taborišče na Rabu. Po kapitulaciji Italije se je vrnil k družfcni na Laverco, pa so ga Nemci kmalu aretirali in je bil zaprt vse do konca druge svetovne vojne. Nato se je zaposlil kot uradnik pri gradbenem podjetju Tehnika v Ljubljani, kjer je bil do upokojitve.
Med drugo svetovno vojno je izgubil vse čebele, zato je leta 1947. začel zopet čebelariti v priljubljenem rojstnem kraju — v Želimljah, dasi je stanoval v Polju, kjer se je redno udeleževal naših sestankov. Letos na pomlad je zbolel in po mučni bolezni umrl 31. 8. 1975. Njegov pogreb tako v Polju kot v Želimljah je pokazal, kako priljubljen je bil v obeh krajih. Za naslednika pri čebelicah si je znal vzgojiti vnuka Matevža.
Naj Ti bo lahka zemljica rodnega kraja!
Čebelarska družina Polje
LADO GREGEL
Jesensko sonce se je s poslednjimi žarki poslavljalo od ugašajočega cvetja, ko nas je za vedno zapustil naš mnogoletni član Lado Gregel.
V	imenu zagorskih čebelarjev se je ob odprtem grobu poslovil od njega predsednik ter poudaril zasluge in vrline, ki so pokojnika tako tesno povezale z našo organizacijo.
Kakor je bil ljubeč oče svoji družini, tako je bil vnet varuh svojim čebelicam. Četudi ga je pri delu ovirala bolezen, jih je skrbno negoval do zadnjega diha. Kot mizar si je sam izdeloval panje, tako da je bilo njegovo čebelarstvo vzorno urejeno. Kot odbornik čebelarskega društva ni opustil nobenega sestanka, nobene seje.
Kakor ga bo boleče pogrešala njegova družina, tako ga bo občutno pogrešala naša organizacija.
Prav vsi ga bomo ohranili v trajnem spominu.
F. G.
IVAN PAUMAN
V	petinsedemdesetem letu starosti nas je za vedno lani decembra zapustil naš najpožrtvo-| valnejši član in odbornik. Kot sin naprednega kmeta je hitro spoznal, kako zvesto služi zemlja tistemu, ki jo smo-terno obdeluje. Zaradi tega se je navdušil in postal sam tudi napreden kmet, ki je bil za vzor vsem v domači vasi in širši okolici. Lepo urejeno čebelarstvo, ki ga je imel njegov ded je skupno z domačijo podedoval in tako s kmetovanjem postal tudi umen čebelar. Imel je vedno večje število čebeljih družin, ker je bil mnenja, da je le v množini moč iskati tudi koristi čebel v večji meri. Kljub temu, da so mu razna kmečka dela jemala čas, je vedno svoje čebele dobro oskrboval in kot vzor vsega naprednega tudi pokazal v čebelarstvu. Vzgajal je matice in bil pripravljen vsakemu v tem opravilu pomagati s strokovnimi izkušnjami. Njegovo vzorno
kmetijo je do njegovega zadnjega diha krasil tudi njegov vzoren čebelnjak. Kot je on prevzel poslanstvo od svojega deda je znal to tradicijo ohraniti in vzbuditi pri svojem sinu Francu ljubezen do čebel tako, da bo kot malokje ohranjena čebelarska tradicija pri potomcih.
Čebelarji smo ga z bolom v srcu spremljali iz Podove na njegovi zadnji poti na Slivniško pokopališče, kjer se je tajnik v imenu družine poslovil od pokojnika s krajšim poslovnim govorom. Čebelarji se zavedamo, da smo z njim izgubili čebelarja veterana, saj je bil član družine od 1930. leta, društvo pa požrtvovalnega odbornika, katerega vrzel bo stala dolgo občutna med nami. Ostal nam bo v naj lepšem spominu.
Družina Rače
BANDELJ ALOJZ
(PO DOMAČE ABOLNAR)
V	drugi številki Slovenskega čebelarja je bila objavljena osmrtnica na ime Abolnar Alojz, kar je domače ime za pokojnika, ki se piše BANDELJ ALOJZIJ.
Čebelarsko društvo Trebnje
J JEKLO
W TEH NA
export-import
trgovsko in proizvodno podjetje,
Maribor, n. sol. o.
62001 MARIBOR, Partizanska 34
s svojimi TOZD
— TOZD Trgovina Maribor
— TOZD Transom Maribor
— TOZD Trgovina Sisak
— TOZD Trgovina Tanin Maribor
posluje za vas!
»AGROTEHNIKA«
export-import, LJUBLJANA, Titova 38
Domači trg — export-import — zastopstva — konsignacije NUDI
Za kmetijstvo: kmetijske stroje, gnojila, sredstva za varstvo rastlin
za gozdarstvo: gozdne stroje in orodja
za predelovalno industrijo: celotno strojno opremo
za avtomobile: gume in lake, nadomestne dele
OSKRBUJE
z nadomestnimi deli vse stroje, ki jih prodaja PRODAJA
v poslovalnicah v Ljubljani, Celju, Mariboru, Ljutomeru, Murski Soboti, Buzetu, Zminju, Poreču in Beogradu
PREDSTAVNIŠTVA: Beograd, Zagreb, Sarajevo, Novi Sad ZAGOTAVLJA
tehnični servis in strokovne nasvete
simbol, ki zagotavlja varnost, zaupnost,
natančnost inekspeditivnost
fO
ljubljanska banka