Političen list za slovenski narod, Po poŠti prejemali velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta ■t gld., za en mesec 1 trld. 10 kr. V administraciji prejemali veljil: Za celo loto 12 gld., za pol leta (! gld., za četrt leta 3 gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inseratil se sprejemajo in veljfi tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat: 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TredniStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l;a6. uri popoludne. f le r V Ljubljani, v soboto 11. februarija 1888. Imetnik XVI. Po liberalnih listih še vedno šumi in vre proti nameravani verski šoli. Ubogi knez Liecbtenstein in konservativno plemstvo imata zraven značaj nega duhovenstva, katero se še zaveda svojega visokega poklica in ne trobi v liberalni rog, prenašati vse psovke dan na dan, kakoršne le izmisliti zna v tem oziru zares iznajdljiva židovsko-brezverska časniška kuhinja, katere potem vselej ponavlja enako in isto vsak tak listič, bodisi v glavnem mestu, ali pa v zadnjem kotiči cesarstva. Težaven tak posel ravno ni, treba je le škarjice v roko in list se napolni, ali vsaj zdatno zakrpa. Večkrat zadostuje tudi le jeden tak požidovljen brezversk junak, da se ta ali oni zastop razburi proti kneza Liechtensteina predlogu. Oporekanja so že skovana naprej in povsod razposlana; treba je le maio drznosti, da se taka resolucija potegne iz žepa, rohni in bobni se že na vse strani proti verski šoli, temu temnemu zavodu nazadnjaštva, kakor vse katoliške naprave in početja vedno brez vsake podlage imenujejo na tisti strani, ki vedno upije in kriči na vsa usta, da ima edina v najemu vse razsvetljenje in ves kapital. Železni nemki državnik, knez Bismarck, je mi-noli ponedeljek v nemškem državnem zboru rekel, »da se na Pruskem drugega nobenega na svetu ne bojijo, kakor Boga". Zares pomenljive besede, ali na Nemškem so izšolani vsi, če tudi je večina krivovercev-protestantov med njimi, še v strahu božjem, ker imajo tam med 32.523 konfesijonalnimi šolami le 517 interkonfesijonalnih. Da bi se naši židje-liberalci bali kakega Boga, tega niti trditi ne nameravamo. Ne, le-ti se nikogar ne boje, bojimo se jih pa mi, ker jo poživinjeni brezverski človek najhujša spaka na svetu, ne ravno nevaren nam, pač pa ljudstvu, katero zapeljuje in bega s svojimi lažmi in zvijačami. Eavno za take vrste zdivjane ljudi, ki se niti Boga ne boje, pa jo potrebna verska šola, ako se ohrauiti hoče: mir, red, zvestoba in poštenje med človeštvom. Vse kričanje in upitje proti nameravani verski šoli nas čisto nič ne premakne od naše trditve, da je skrajni čas, da se šole uravnajo že enkrat na podlagi verskih načel, naj bode že to po kneza Liechtensteina načrtu ali katerem drugem. Vse to prepuščamo modri razsodbi naših zastopnikov, ali da se nam povrne vendar že verska šola, zato smo odločno, ko bi imeli še toliko črnila porabiti proti brezverskim židovskim zvijačam, ker nas njihova brezobzirnost poučuje, kakega duha so se navzeli taki privilegovani omikonosci in kako živo potrebna bi bila ravno njim verska šola, da bi vendar še našel se kdo, ki bi se ga bali. Ko se je upilo na vse strani pred kakima dvema desetletjema, da je pruski »šomašter" pobil našo vojsko pri Sadovi, poklicali so se k nam z Nemškega šolniki, ki bi se morda ne bili mogli tam nikdar rabiti zaradi verskih šol, kakor Bobies, Dittes in drugi, ki naj bi bili preustrojili avstrijske šole. Kam so merili nameni takih tujih likarjev mladine, sklepa se lahko iz tega, da so se morale kmalu te osebe s površja poskriti. Toda osebe so se menjale, seme pa, enkrat vsejano, pokazalo je kmalu tii in tam svoje pogubonosne sadove posebno po učiteljskih izobraževališčih, kjer se ni začela šopiriti le verska unemarnost, celo očitno brezverstvo, ampak se je tudi patrijotični avstrijski čut čestokrat od višje strani po raznih odlokih zabičavati moral odgojevalcem mladine. Z veseljem smo pozdravili nastopni govor sedanjega učnega ministra dr. pl. Gautscha, ko je dne 29. marca 1. 1886. v zbornici poslancev na napad ošabnega dr. Fussa rekel: »Gospoda! pri nas poznamo le eno šolo, in ta je avstrijska šola". Mislili smo si: Dobro, v avstrijski šoli ima tudi verska, katoliška šola svoj prostor, kjer je tako ogromna večina katoličanov — v Avstriji in smo prepričani, da se bode tudi vres-ničilo to načelo, prej ali pozneje, kakor se bo že vzbudila zavest še vernih prebivalcev in se nikakor od upitja naših ljubeznjivih nasprotnikov motiti ne damo, češ, ker se v sedanji šoli še poučuje verouk kot predmet, so sedanje šole verske. Da se v sedanji šoli verouk še poučuje kot predmet, je resnica, toda iz tega še nikakor ne sledi, da bi samo zaradi tega sedanja šola bila verska. Verouk se ne vjema z drugimi predmeti, večkrat jim je naravnost nasproten; drugi predmeti velikokrat verouk lahko zaduše, kar se je že sto in stokrat zgodilo zlasti od strani tako zvanih realij, ko učitelj verouka otrokom dokazuje, da je vse stvar-jeno od Boga, in da to višje bitje vse ohranjuje in vlada, svetni učitelj pa s svojimi nazori, zajetimi iz brezverskih spisov, kakoršnih je po današnjih učiteljskih pripravnicah na stote, otrokom vbija v glave, da je vse iz »prvotne grude" nastalo samo ob sebi. Ali se ne pravi to begati mladino? Kdo ima tu prav? Verski ali svetni učitelj, ki je lahko žid ali očiten brezverec? Ljudska šola je vsled šolskega zakona z dne 25. maja 1868 cerkvenemu vplivu popolno odvzeta. »Višje vodstvo in nadzorstvo vsega poučevanja in vzgojevanja", pravi tu § 1, »ima v rokah država in vodijo to postavno poklicani organi". Stariši kot naravno in absolutno opravičeni vzgojevalci mladine se tu ravno tako gotovo prezro kakor cerkev, katera je prve šole ustanovila in radi tega neovrgljivo zasluži, da se imenovati sme častitljivo mater krščanskega šolstva. Še bi človek mislil, da na tem nič posebnega ni, in da stariši in cerkev lahko vplivajo na vzgojo mladine, pa § 2 imenovane šolske postave pravi: »Poučevanje v drugih predmetih (razun verouka) je neodvisno od cerkvenega vpliva ali katerega koli veroizpovedovanja". Šolske oblasti so se vsled šolske postave tako osnovale, da je delovanje duhovskih oseb omejeno le na versko poučevanje, pa še to se je tako skrčilo, da učitelji verouka še istega vpliva nimajo na vzgojo mladine, kakoršen ima zadnji svetni učitelj. Učitelji verouka smatrajo se vsled razvoja sedanje šolske postave nekako kot udje nižje vrste nasproti svojim svetnim tovarišem. Postava jim ne dovoljuje odločilne besede pri učiteljskih sejah, razun takrat, ko je na vrsti strogo versko prašanje. Verski učitelj ima nižjo stopinjo kakor njegov svetni tovariš, dasi se je višje in dražje šolati moral, in je podložen voditelju šole. S kratka: akademično izobraženi duhovniki stoje kot „dii minorum gentium", med tem, ko je visoki Olimp obljuden z glavnimi bogovi, v podobi učiteljev pisanja', čitanja, računanja itd. Učitelj je S v i f t i j a d a. (Petnajsti spev.) Profesorji zdravilstva stikajo po nemških vseučiliščih glave in premlevajo važno socijalno vprašanje, ki se suče o vzroku, ki je kriv, da propada od leta do leta fakulteta za modroslovje, praktična stolica za zdravilstvo pa narašča jednako povodnji. Ko bi smel misliti človek dandanes »glasno" in logično, razsodil bi, da se spreminja v Nemcih do-mišljevalno-modroslovna bolezen v navadne človeške slabosti, ki potrebujejo praktične, radikalne pomoči. Ker Slovenci nemarno lastnih niti modroslovnih, niti zdravniških fakultet, moramo biti v tem obziru v primeri s svojimi sosedi pravi duševni in telesni orjaki. In vendar bolehamo tudi Slovenci. Gospod Dežman trdi, da je naša največja in kronična bolezen »nepraktičuost", Sviftijanec pa je našel, da imamo poleg mnogih bolezni, katerih nan ne ozdravijo uiti nemške, niti slovenske najboljše zdravniške fakultete, še nekaj prav domačih »naglavnih" grahov. Svetovno »avanziranje", ta sedanja epidemija, ki tlači vse narode, visi dandanes kakor ljubljanska megla — v zraku tudi nad Slovenci. Slovenski modroslovec, s katerim se je posvetoval Sviftijanec micole dni o tej akutni bolezni, trdil je, da pohlep svetovnega »avaucementa" uniči kmalu vsak osoben »avancemeut". In gorjč, ako se zgodi poslednje! Govorilo se bode potem črez sto let o Sloveniji, kakor o nekdanji Troji, ki je padla v boji za ko-ketno žensko lice, a ne za čast junaško. Vse, kar po narodni stopinji »leze in grede", poti se in tišči za »avancementom", da je groza. Nemčija, prva narodna država, darovala je baš dvesto in osemdeset milijonov mark Bismarcku, da jej pribori »avancement" na vzhodu. liusija straši že mesece in mesece s svojim »avancementom" na otožne poljske ravnine, in mi Avstrijci si upamo zagotoviti z raznimi puškami in kalibri svoj »avancement". Ali ni naravno, da v takem svetovnem »avancementnem" zraku drve za »avaucementom" vsi človeški stanovi vseh barev? Slovenski in nemški kmet bi rad »avanziral" nad trdosrčnega davkarja, ki mu vzame časih zadnji novčič za razne državne kalibre, da bi mu pokazal svoj največji beraški kmetski kaliber; državni in deželni visoki uradniki skrbe, kar je naravno, tudi za svoj in svojih stričnikov in unukov »avancement". Kje naj ostane potem še kak novčič za najslabeje plačane semeniške profesorje, za poštne uradnike in učitelje? Po teh resničnih premisah so slovenski župani in naši domači zdravniki najbolj srečni pod solncem. Za kar se ostali zemljani od ministerskih ekscelenc do vaškega pastirja ubijajo v potu svojega obraza do konca dni, namreč za »avancemeut", miglja poslednjim brez vročih želj, brez dolgoletnih sladkih nttd kar „ex abrupto" nasproti. Naše priproste in vse časti vredne župane, ki vladajo po prirojeni izkušenosti svoje ponižne pod-ložnike, hočejo preleviti kar črez noč v »oberpurger-majstre" na podlagi razširjenih, po avtonomiji cika-jočih postav. Danes še ni znano, ali se boje že a priori bodoči nadžupani svoje mogočne sence, ki je sestavljena iz samih paragrafov, ali se branijo lahko do novejšega časa, odkar je še le verouk postal vsled visokega ukrepa dr. plem. Gautscha jednako-praven predmet z drugimi, edini odločeval o napredku učenca, med tem, ko znanjo iz verouka ni veljalo kot bistven predmet, ampak samo kot verouk. Morda se je verouk proti volji zakonodajalca ločil od druzih predmetov, in tako je na mladino vplivalo, da sta si vera in znanstvo nasprotni reči. Kako je tu mogoče še vplivati na nežna srca mladine? Kaj nadomestuje blaženje njegovo, ali morda edino petje, ki se je z visokim odlokom z dne 31. julija 1836 c. kr. učiteljiščem prav posebno priporočilo? Kadi priznamo velik vpliv petja na človeštvo, a to edino brez prave verske podlage ga nikakor osrečiti ne more. Verouk se je smatral kot nekaka priklada, glavna in prva stvar bilje sveten pouk. če tudi se ni verouk popolno izbacnil, pokazal se je vendar ta nedostatek prav kmalu — povemo naravnost ne na srečo človeštva, ker puhlo in prazno, zgolj napuh-neno je vsako znanje brez vse versko - nravne podlage. Učiteljstva postavni zakoni k verski vzgoji nikakor niso napeljevali, pač pa so mnogi večkrat poskušali temu naravnost nasprotno delovati. Kam pridemo, ako smeta katehet in sveten učitelj vsak svoja pota hoditi? Ali ni to zgolj zmešnjava? Kje je mogoče tu postavni smoter doseči: vzgojevati jasne, odkrite značaje? Katehet tu stavi po pravici poglaviten ozir na versko - nravno vzgojo, njegov svetni tovariš ima tu vse druge nazore. Nobena knjiga in nobena beseda ne potrjuje nazora, na kateri toliko zida veroučitelj. Da se otroci privadijo versko-nravnemu življenju, treba jih je pridno vaditi v mladosti, k verskim vajam voditi. Ali kak vspeh bode imelo to, če je svetni učitelj ves mrzel in mlačen, morda ves brezversk, ki nikakor čutila imeti ne more za take stvari! Ali ne bo veliko pohujšanja s svojim osornim obnašanjem pri mladini napravil? Zgodilo se je že večkrat. Kaj nam pomaga, če mladina ves katekizem še tako dobro zna in vse zgodbo, kar se pa sicer po sedanjih malih uricah, ki so odločene verouku primeroma z drugimi tvarinami, le redkokrat zgodi, če je pa verski duh ne prešinja? Nič, čisto nič ne. Ves trud je tukaj zastonj. Zares: „Juif est le roi de 1'epoche". Zid je kralj časa, a dolgo več ne more biti tako. Verska šola za vernih starišev otroke mora priti. Ce bi nam je tudi novi šolski načrt vsled tolikega židovskega upora še ne prinesel, tisti, ki je djal: Šola mora avstrijska biti, najti bo moral tudi v tej šoli prostor v mogočni Avstriji za versko šolo, za katero so se začeli katoličani kakor protestantje čedalje bolj zavedati in potegovati. —cki. Iz državnega zbora. Z Dunaja, 10. februarija. Trgovinska zveza z Nemčijo. Kakor sem omenjal v zadnjem poročilu, tako se je zgodilo; naši Bismarčički so včeraj razprodajah svojo politično modrost. Desnica je le malo posegla v razpravo, ker je govoril samo mlado-češki poslanec Herold, pa še on ne za predlog, ampak proti njemu. Grof Hohenvvart je pazljivo poslušal levičarske govornike, ali ko je videl, Kako so drug dru-zega vjedali in se med seboj pobijali, ni se mu vredno zdelo s svojo tehtno besedo poseči v razpravo, ki je bila vsled tega sklenjena, predno je prišla vrsta nanj govoriti. Kot tretji govornik za predlog bil je namreč vpisan poslanec Doblhammer, ki je imel svoj prostor odstopiti Hohenvvartu, ko bi se bilo voditelju desnice zdelo potrebno poprijeti besedo. Prvi je proti pogodbi govoril nemško-češki poslanec Bareuther, ki je brez ovinkov v razgovor spravil nemško - avstrijsko zvezo, češ, da je po tej pogodbi Avstrija zopet postala zavezna nemška država. Glede trgovinskih razmer je pritrkaval stranki, ki zahteva med Avstrijo in Nemčijo tako tesno carinsko zvezo, da bi bilo za obe eno samo carinsko okrožje. Njegov politični tovariš Menger govoril je sicer za predlog, pa v istini razvijal ravno ista načela, češ, da bi carinsko združenje Avstrije in Nemčije ne škodovalo neodvisnosti našega cesarstva, kakor te neodvisnosti niso bile zgubile Bavarska, Virtemberška in druge nemške države, ki so bile v nemški carinski zvezi. Akoravno se pa sedaj še ne more doseči taka tesna zveza med obema državama, vendar ji bodo razne okoliščine enkrat k temu prisilile. Levičarski poslanec Tur k tudi gori za carinsko združenje, in misli, da bi bilo vsaj mogoče glede kmetijskih pridelkov. Ako bi se pruski minister Botticher in naš minister Bacquehem v tem oziru zedinila in napravila tako zvezo, bilo bi ž njo po Tiirkovi misli obema državama bolj pomagano, kakor s politično in vojaško zvezo in kakor z deseterimi srečnimi bitkami. Tudi ministra Bacquehem in Taaffe sta segla v razpravo; prvi je govoril s trgovskega, drugi pa s političnega stališča. Eden govornikov je namreč trdil, da je sedanja vlada politični zvezi med Avstrijo in Nemčijo prav zelo na poti. Minister je temu nasproti dokazoval, da to ni res. Sedanja vlada je prišla na krmilo 12. avgusta 1879, pogodba pa je bila sklenjena 7. oktobra 1879, torej ob času, ko je že poslovalo sedanje ministerstvo. Bavno tako obstoji pogodba že devet let in se čedalje bolj utrjuje in ukrepuje in se bo, ako Bog d4, tudi v prihodnjih časih. Govorniku, ki je rekel, naj se Cehi sprijaznijo z Nemci, pritrjeval je iz srca, ali nasprotno je izrekal, naj bi se tudi Nemci porazumeli s Cehi. četrti govornik izmed poslancev je bil glavni vodja levičarjev pl. Chlumecky, ki je pa odločno nasprotoval carinskemu združenju med Avstrijo in Nemčijo, češ, da je proti njej silno veliko zaprek, da bi bila pa naši industriji tudi na škodo. Prišel bo pa menda že skoraj čas, ko bode mogoče skleniti drugačno pogodbo iu določiti posamezne tarife. Glavni del njegovega govora je pa veljal političnim razmeram, posebno nemško - avstrijski zvezi in poslednjemu govoru nemškega kancelarja. Pri tej priliki dal je postransko brco poslancu Knotzu zaradi predloga, naj tej zvezi pritrdi tudi zbornica in naj jo sprejme med svoje temeljne zakone. Po Chlumeckyjevih mislih ta predlog ne namerava dru-zega, kakor nekako politično demonštraeijo, ki se mu pa glede velike važnosti tega predmeta ne zdi primerna. Konečno govornik izreka zahvalo cesarju, da je našo politiko obrnil na to pot, dalje zahvalo Andrassyju, da je to pogodbo izvršil, in zahvalo Kalnokyju, da jo je do današnjega dne ohranil. (Konec prih.) dosedaj brez paragrafov ponižno podložni svojih bodočih „oberpurgermajstrov", toliko je znano, da se branita oba nenadoma preteča „avancementa", kar izpričuje o pravi slovenski ponižnosti. Tudi naši deželni zdravniki so v nevarnosti, da se jim poviša na stara leta prepičla plača, saj trdi deželnega zbora poročilo, da so vsi že zastareli. Ta nasvet je vse hvale vreden. Naši deželni zdravniki uživajo veliko zaupanje in čast pri svojih rojakih. Oni zdravijo vestno Slovence, mnogo izmed njih jih je vzbujalo celo iz narodne narkoze, zaradi tega bi se jim bil spodobil bel kruh, dokler so bili še mladi, imeli dober tek in bili brez primernega zaslužka, kateri so si morali vstvariti sami in z lastno močjo. Nepričakovano pride rado. Kakor so se vpisali naši zdravniki baš pred smrtjo v knjigo deželne milosti, tako tudi ni nemogoče, da „avanzira" tudi Sviftijanec, ko se mu skrha in zlomi sitno nedeljsko pero. Najraje bi bil Sviftijanec na svoja stara leta blagajnik slovenskih Krezov in Mecenov. Trditi si namreč upa on, da bo koristil lehko potem mnogo narodni stvari. Ko bi bil on že sedaj onega našega narodnega bogatina in veletržca na Primorskem blagajuik, izplačal bi bil že gotovo istih stotisoč goldinarjev, katere je, kakor so pripovedovali, podaril on za višjo slovensko dekliško šolo. Sploh so blagajniške službe na Slovenskem jako redke. „Financierjev" imamo obilo, ki volijo sem in tija v kaki slabi svoji uri kakov obolos slavi na čast, a ker nemajo lastnih blagajnikov, posuši se polagoma dana obljuba in blagajnični ključi za-rjove, da je groza. Tudi pri drugih narodnih zavodih miglja še marsikatera mastna blagajniška služba, saj imamo mestno hranilnico brez blagajnice, a mestno bla-gajnico z dolgotrajnimi interkalarji v „avancementu" itd. Tudi v Slovencih ni torej baš tako slab „avan-cement", kakor bi si mislil kak pesimist. Vendar, kdo ve ali »avanzujerno" Slovenci po dolgem preztranji do vztrajne in požrtovalne delavnosti in sloge, za katero je razpisal že kralj Samo konkurz, ki pa še ni potekel do današnjega dne, kar izpričuje, da ne kompetujemo Slovenci radi za „avancement", kateremu je pogoj: delo in zopet delo za malo narodne slave. Sviftijanec. Politični pregled. V Ljubljani, 11. februarija. Notranje dežele. Predvčerajšnjim priredili so dunajski katoličani v „Harmoniesii,le" slavnosten banket povodom petdesetletnice p a p e ž a L e o n a XIII. Ogromna vdeležba pokazala je pri tej priliki, koliko probujenih in vnetih katoličanov ima naša prestolnica. Navzoči so bili: Nj. eminenca, apostolski nuncij nadškof Galimberti, Nj. eminenca, kardinal Ganglbauer, kneza Alojzij in Alfred Liechtenstein, kneza Schwarzenberg in Windischgriitz, grof Bel-credi, prelata Koller in Moser, nuncijski tajnik Gio-vannini, veliko število članov gosposke zbornice, državnih poslancev in vseučiliščnih profesorjev: prišli sta proslavljat sv. Očeta tudi akademiški društvi »Norica" in „Austria". Med obedom je igrala vojaška godba. Prvi govornik je bil knez Alfred Liechtenstein. Napil je katoliški cerkvi in njenemu poglavarju naglašajoč, da je katoliška cerkev ona trdnjava, ob koji se vse razbije, tudi peklenska sila. Koncem lepega govora zasvirala je vojaška godba Katschthalerjevo himno Leonu XIII. kojo so stoje poslušali vsi navzoči, da, v svoji navdušenosti morali so dati duška prepolnim svojim srcem s tem, da so z vojaško godbo začeli prepevati krasno skladbo. Apostolski nuncij Galimberti je zatem napil v la-tinščiui presvetlemu cesarju Franc Josipu I., kot prvemu vladarskemu zaščitniku katoličanske vere. Isto napitnico je nemški ponovil kardinal Ganglbauer. Krasni trenotki, v kojih sta se pri tolikih in tako odličnih možeh družila najplemenitejša čuta: Navdušenje za sv. vero in patrijotizem ! Princ Alojzij Liechtenstein je napil dunajskemu mestu, predstojnik društvu rokodelskih pomočnikov Roth krščanskim pisateljem in poslancem, kojim edinim je na srcu blagor delavskega stanu, in konečno državni poslanec dr. Lueger v prelepem govoru slogi vseh katoličanov, da se tako premagajo vsi ljuti sovražniki sv. cerkve. Govorniku so splošno čestitali. Brzojavov je došlo iz celega cesarstva 64. Na graškem vseučilišči se vrše jako ljubki dogodki I Pri nekem komersu odstranili so dijaki, ker jih je preveč navduševal „furor teuto-nicus", iz dotične dvorane — sohi avstrijskega cesarja in cesarice. Izključenih je zaradi tega pet dijakov, in da postane cela ta zadeva še bolj škandalozna, pričela se je disciplinarna preiskava celo zoper nekega profesorja. Vnamje držav©. Sklepi zadnjega zborovanja srbskih liberalcev močno odmevajo po deželi. Posebno velik vtis je napravil pri narodu oni del Bističevega vsporeda, ki razpravlja zvezo balkanskih držav. Celo najruso-filnejši krogi se vedno bolj prepričujejo, da bo Eusija le toliko časa podpirala slovanske koristi na Balkanu, dokler se bodo te pokrivale ž njenimi koristmi. Ni ga srbskega rodoljuba, ki bi hotel biti član carstva ter pri tem žrtvovati svoj narod, svojo narodnost. Tako misli večinoma tudi ljudstvo, in ravno zaradi tega bilo je nezadovoljno z Garašani-novo vlado. Pri prihodnjih volitvah v skupščino liberalci ne bodo izgubili nobenega zastopnika, a tudi večine ne bodo dobili, ker bo za to že vlada skrbela. Francoski zbornici je predložil trgovinski minister, Dautresme, načrt o carinskih tarifih na uvažaue italijanske predmete, to pa le za slučaj, ko bi se konečno razrušile obravnave o trgovinski pogodbi. — Proračun mornaričnega ministerstva je bil nespremenjen sprejet. — Listi imenujejo Bis-marckove trditve o nemški vojski pretiranja brez pomena. Da more Nemčija postaviti eden milijon vojakov na zapadno mejo, drugi milijon na vshodno mejo in da ji ostane še tretji milijon kot rezerva, je bahauje, ki more napraviti vtis le na priprosto ljudstvo. Leta 1870 je Nemčija postavila na bojišče vse vojake do zadnjega moža, veliko več jih tudi v prihodnji vojski ne bo imela na razpolaganje. Ako danes nastane vojska s Francijo, bojevati se tej ne bo niti s tolikimi vojaki, ker bo Nemčija morala obdržati velik del svoje armade ob ruski meji. Angleški prestolni govor pravi: Kraljica vzdržuje z vsemi državami prijateljske odnošaje ter srčno želi, da bi se ohranil mir. Upa, da bodo konečno dognane afganske meje odstranile vse, kar bi moglo rušiti sporazumljenje z Rusijo glede azi-jatskib posestev. Navaja tudi, da je odposlala k abesinskemu kralju odposlance, ker je hotela preprečiti uepotrebno prelivanje krvi, toda ta poskus se ni posrečil. Anglija je sklenila pogodbo s Francijo glede suežkega prekopa in Hebrid. Kar se tiče notranjih zadev, obrnile so se trgovinske razmere veliko na bolje, žalibog pa je kmetijstvo ostalo na stari stopinji. V proračunu se bodo predlagala sredstva, da se obvarujejo državne premogove postaje; v varstvo Avstralije odposlal se bode del mornarice. Število zemljiških hudodelstev na Irskem se je zmanjšalo. Ukrenilo se bo vse potrebno, da se pomnožč samostojni lastniki med irskimi poljedelci. — Prestolni govor ne omenja niti evropskega položaja, niti bolgarskega vprašanja. Nemški državni zbor je sprejel v drugem branji brez debate postavni načrt glede posojila za vojaške namene z vsemi proti trem socialdemokratskim glasovom, in v tretjem čitanji načrt o podaljšanji zakonodajskih dob proti glasovom centruma, liberalcev, Poljakov in Dancev. — Listi so ponatisnili neki članek dunajske „Sonn- u. Montags Ztg.", ki neprijateljski sodi o zvezi z Nemčijo. ČUsopisje pri tem naglaša, da je vrednik tega lista, Aleksander Scharf, prijatelj ininisterskega predsednika grofa Taaffe-ja. Iz Rima se čaje, da se v italijanskem mi-nisterstvu pripravljajo krize. Senat je zavrgel naučnega ministra Coppina načrt glede obvarovanja umetnijskih spominkov, ker neki nasprotuje načelom lastninskih pravic. Zaradi tega bo Coppino baje odstopil. „Etoil Belge" je dobil iz Rima vest, da je Crispijevo stališče močno omajano.—Zbornica je pretrgala svoje zasedanje do dne 23. februarija. „Agenzia Štefani" je dobila je 8. t. m. poročilo iz Abesinije: Med negušem in njegovimi naj-odličnejšimi poveljniki so navstale razprtije. Prodirajoči Abesinci so se zopet umaknili. Del vojakov Mariama Sallasie-ja, neguševega sina, odpotoval je proti jugu, da vstrahuje vstajne derviše galabatske. Kralj je odposlal škofa k Meneliku, naj mu pošlje vojakov na pomoč. Cuje se, da je Menelik jako odurno prognal škofa. V nekaterih dneh pričakujejo Abesinci sela, ki jim bo sporočil o stanji Menelikove vstaje. Izvirni dopisi. S Pivke, 10. februarija. Večerna zabava na debeli četrtek v Št. Petru se je izvrstno obnesla. Ker je bilo vreme precej ugodno, zbralo se je mnogo gostov od blizu in daleč. Z visocega Javornika in Mašuna so prišli logarji s svojimi družinami vde-ležit se veselice v Št. Petru. Veliko gostov je pri-drdralo po železnici od južne in severne strani. Zastopana je bila vsa prostrana pivška dolina, pa tudi košanska in bistriška. Šteli smo devetdeset vdelež-nikov pri veselici, z večine samo odlična gospoda obojega spola, cvetoča mladina. Št. Peterci smejo po pravici ponosni biti na ta večer, kajti, kar stoji Št. Peter v mrzlem, skalnatem svojem sedlu med Osojnico in Tabrom, ni bilo take narodne veselice s tako lepim programom kakor na letošnji debeli četrtek. Vse točke so se gladko izvrševale in burno pohvalo vzbujale. Najpred gospod prvomestnik šolske podružnice „Pivka" z iskrenimi besedami pozdravlja vse došle goste, izraža radost svojo nad prihodom toliko rodoljubov notranjskih, tembolj ker je preverjen, da jih ni prignala v Št. Peter sama radovednost ali želja razveseljevanja, ampak namen, pokazati svoje domoljubje, složnost in radodarnost za narodno stvar, zakaj čisti dohodek veseličin ima spraviti šolska družba sv. Cirila in Metoda, katere važnost za ohranitev in razvoj narodnega življa čedalje bolj spoznavajo vsi zavedni Slovenci, in konečno obeta, da bode odbor veselični vsled današnjega sijajnega vspeha v prihodnje večkrat snoval enake zabave. Pelo je dvanajst čvrstih in čistih grl jako ubrano in mogočno; pri zadnji pesmi »Jadransko morje", veličastni skladbi Hajdrihovi, je pristopilo še izdatno število postojinskih pevcev. Šaljivo berilo g. J. P. je vzbudilo mnogo smeha — igra na citrah gosp. Z. Z. občno priznanje. Deklamacijo »Jeftejeva prisega" je izvrševal gosp. učitelj F. iz Knežaka prav mojsterski in natančno izražal z naglasom in telesno ponašo čutila, ki jih je pesnik položil v krasne svoje stihe. Mešani zbor vrlih pevcev in pevk zagorskih je nazadnje pel dr. G. Ipavčevo skladbo »Mrak" tako lepo in ginljivo, da so jo morali ponavljati in za nameček je sledila še mična pesmica »Bučelica", ki so jo pele zagorske pevke v čvetorospevu. Dasi troški niso bili neznatni, bo vendar le precejšnja svotica čistega denarja ostala za šolsko družbo, ker je vstopnina in šaljiva loterija vrgla čez sto goldinarjev. — Šolska podružnica pivška vrlo napreduje, prirastlo je od lani mnogo novih udov, tako, da šteje sedaj poleg Postojine za prvo ljubljansko in za tržaško moško podružnico največ usta-novnikov (24). — »Naprej naš rod!" Mnogo smeha in šale je izvabila šaljiva loterija in dražba. Po dražbi je bil prodan petelin s kurnikom vred, ki je bil ves opleten in olišpan s trakovi in banderci — potem pa sodček finega „do-lenjca", oboje darovano od dveh gg. odbornikov šolske podružnice. Petelina so gnali do 5 gl. 70 kr., isto tako tudi sodček vina, kar je prineslo blagaj-nici blizo 11 gold. — Dražitelj položi na krožnik nekoliko desetič in vabi na dražbo: »Kdo d i več?" Vsak gost primakne par novčičev in je vrže na krožnik; kdor dii zadnji novčič, spravi prodajano reč. Po soldih, ki jih deležniki dražbe primikajo, nabere se naposled vendar le znatna svotica v dobri namen. Dnevne novice. (Odbor družbe sv. Mohorja) v zadnji številki »Mira" prosi gg. poverjenike, naj bi do 5. marca poslali v Celovec vpisovalne pole z novimi in starimi udi. Odbor piše, da ne bo oslabelo in usahnilo drevo — družbe sv. Mohorja — koje je vsadil in skrbno gojil do smrti svoje pokojni msgr. Andrej Einspieler, kakor žele neprijatelji narodu našemu. Pokopano je sicer truplo Andrejevo, a duh njegov še živi ter osrčuje odbor, da se bo tudi v prihodnje trudil po vzgledu pokojnikovem za krščansko omiko in mlrodno zavednost slovenskega naroda. Zaupno prosi odbor gg. pisatelje, naj naklonijo družbi mnogo dobrih spisov; gg. poverjeniki in sploh vsi rodoljubi naj pa tudi v prihodnje delajo z vso gorečnostjo, da se število udov ne le ohrani, temveč še pomnoži. Posebno naj bi rojaki ob meji slovenskih pokrajin, na Koroškem, Štajerskem, Ogerskem, na Bsnečanskem in Istriji nabirali družbi novih udov, ker tii preti veri in narodnosti največja nevarnost. Zato je že pokojni Andrej Einspieler obračal največjo pozornost na slovanske pokrajine ob meji ter že na smrt bolan priredil v zadnjih dveh številkah »Mira" pregled udov družbe sv. Mohorja po dekanijah in farah slovenske Koroške. Slovenski narod naj se zjedini v družbi sv. Mohorja, ki je nam mil dar dobrote božje, nada lepše bodočnosti in ustanovnika Andreja Einspielerja sveta zapuščina. — Družba bo letos izdala šestero knjig: 1. »Življenje preblažene Device in sv. Jožefa". V VII. snopiči opisuje pokojni J. Volčič razna Marijina božja pota. 2. Tomaža Kempčana: »Hodi za Kristusom!" Knjižica izide ob enem kot molitvenik in se mora pri družbi naročiti vezana v usnje, po 60 kr. s zlato in po 50 kr. z rudečo ob' rezo. 3. »Občna zgodovina", 12. snopič, spisuje profesor J. Stare. 4. »Slovenski Pravnik", 5. snopič, spisal dr. Iv. Tavčar. 5. in 6 knjiga sta stara priljubljena znanca »Slovenske Večernice" in »Koledar". — V zadnji odborovi seji dne 25. januarija je bil izvoljen podpredsednikom č. g. L. Einspieler, blagajnikom g. S. J a n e ž i č. (Katoliška družba rokodelskih pomočnikov) bo imela domačo veselico jutri v nedeljo zvečer ob 6. uri v svoji društveni hiši. Uljudno so vabljeni vsi prijatelji in dobrotniki tega društva; smejo se zanesti, da bodo imeli res prijeten in zabaven večer. Igrala se bode šaljiva igra: »Dva prijatelja pa ena sama suknja", razkazoval bode v komičnem prizoru »Starinar - špecijalist" svoje zaklade; tudi za lepo petje je preskrbljeno. Zabava je brez vstopnine. (»Glasbena Matica") ima šest učiteljev in učiteljic, nad 170 pravih in nad 80 izrednih učencev, skupaj toraj na 250. V tem prvem glasbenem slovenskem zavodu se poučuje igra na klavir, na gosli, petje, nauk o teoriji in harmoniji, in v najnovejšem času tudi godba na pihalne instrumente. »Glasbena Matica" je gotovo zavod, koji naj bi podpirali vsi zavedni Slovenci z neznatnim doneskom letnih 2 gld. Kdor plača jedenkrat za vselej 40 gld., je njen usta-novnik. (Odlikovanje.) Visoko ministerstvo za uk in bogočastje odlikovalo je gosp. Antona Funt k a, znanega našega pesnika in pisatelja, v priznanje njegovih zaslug na polji slovenske književnosti z ustanovo za umetnike v znesku 100 gold. To je prvi slučaj, da je pesnik iz Kranjske dobil tako ustanovo. (Dramatično društvo) prične nadaljevanje svojih gledaliških predstav v nedeljo 19. t. m. z izvirnim igrokazom »Otok in Struga". Sedeži dobivali se bodo za omenjeno predstavo v soboto in nedeljo 18. in 19. t. m. pri čitalničnem kustosu. (Vodstvo okrajnega glavarstva v Kočevji) bo prevzel novoimenovani vladni tajnik dr. L. pl. T ho-, mann. (Osepnice.) Dne 9. t. m. so zboleli: 3 otroci. Umrl 1 otrok. Ozdraveli: 2 moška, 3 ženske, 7 otrok. Bolnih 186 oseb. (Osepnice v ljubljanski okolici) močno razsajajo, tako v šmarski, šentviški in rudniški fari. Zanesli so jih neki na deželo tudi dijaki iz Ljubljane. — Ker se vsled bolezni prepoveduje ljubljanskim obrtnikom hoditi na somnje — tako prepoved je izdalo slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Litiji — naj bi dotične oblasti vsaj teden dni poprej po listih ali kakorkoli naznanile prepoved. Prigodilo se je te dni, da je več ljubljanskih obrtnikov in prodajalcev poslalo blago na somenj v Z., ker je bila dotična prepoved prepozno objavljena, imeli so vsled tega primeroma občutljivo škodo. Tako je bilo tudi dne 23. m. m. v Ljubjani. (S Koroškega): V K o 11 j a h snujejo podružnico sv. Cirila in Metoda za Kotlje in Tolsti Vrh. — Glinski rodoljubi nameravajo ustanoviti posojilnico. — »Statist. Handbuch fiir Kiirnten" piše, da je na Koroškem 90 slovenskih šol, ki pa so morda na vrhu Obirja, ker v dolini jih ni. — Krka je letos zamrznila, kar se malokedaj zgodi. (Trtna uš) je na Ogerskem popolnoma uničila že 55.615 oralov vinogradov. Ogerska filokserna komisija zboruje redno vsako leto, avstrijska je bila sklicana zadnjič leta 1886. (C. kr. vojno ministerstvo) je izdalo ukaz, da pride letos četrtni starostni razred na nabor le na Kranjskem in v Galiciji. (Zastop mestne občine Buzet) imenoval je jedno-glasno v seji dne 26. januarija častnim meščanom profesorja g. V. S p i n č i c a za zasluge, ki si jih je pridobil kot c. kr. okrajni šolski nadzornik in deželni poslanec. Telegrami. San Remo, 11. februarija. Zdravje pre-stolonasleclnikovo jo vedno povoljno; celi dan ni bil v postelji, mrzlica ga ni tresla. Rim, 11. februarija. „Ag. Štefani" poroča: Neresnična so poročila, da se bodo iz Ma-save umaknile italijanske čete in da je po-lažaj Italijanov v Afriki nezdržen. Neresnično je tudi, da so bili Italijani 7. t, m. tepeni. Krakovo, 10. februarija. Ledene plošče so prodrle nasip Visle pri Njepolomicah. Voda se je vlila v mnoge hiše bližnjih vasi. Petrograd, 10. februarija. „Grraždanin" poroča: Merodajni krogi so prepričani, da je neopravičen strah vojske. Celi Bismar-ckov govor ima večji upliv, kakor brzojavno poročilo. Listnica opravništva. G. J. Z. v R. : Ne mislimo, da sto župan, če tudi imata jednake črke — brez strehice. Menda se je stavec zamislil v Vas, da jo nameraval Vas dvakrat »postaviti". Zadovolite se zdaj s popravo. Eadar so bodo listki na novo izdavali, Vas bo stavec dobro pogodil. Na zdar! — G. II. Fr. v O.: No vemo, kje je vzrok, da lista že 10 dni nisto dobili. Pošilja se Vam redno. Poskusili bomo čez K. morda bo varnejši pot. — G. K. C. v K.: Vaš list navajen je hoditi še na L. Nismo krivi, če se Vam tam pomudi. Vremensko sporočilo. Ca ^ S Cas Stanje S m ---Veter Vreme JS § 0n'i70vanift zrakomera toplomera K opazovanja T mm po Celziju g g T. u. zjuE 734 9 —11 a brez v. megla 10. 2. u. pop. 733-8 + 1-4 „ jasno 0 00 9. u.zvec. 734-5 — 5 6 si. svzh. oblačno Zjutraj megla, čez dan jasno, zvečer oblačno. Srednja temperatura —G.0°C., oziroma za 5-6° pod normalom. Dunajska borza. (Telegraflčno poročilo.) 11. februarija. Papirna renta 5 % po 100 gl. (s 16% davka) 77 gl. 80 kr. Sreberna „ 5% „ 100 „ 16% „ 79 „ 40 „ 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . . 108 „ 40 „ Papirna renta, davka prosta......92 „ 90 „ Akcije avstr.-ogerske banke ...... 864 ,. — „ Kreditne akcije ....................269 „ 20 „ London..........................126 ,. 80 „ Srebro .............— „ — „ Francoski napoleond....................10 „ 04 „ Cesarski cekini ....................5 „ 99 „ Nemške marke ..........62 „ 20 „ Spominjajte se Ljubljanske dijaške in ljudske kuhinje pri igri in stavah, pri slovesnostih, oporokah in nepričakovanih dobitkih. Anton Obreza, tapecirar in dekorater •v X^jiiK>ljaiii, Kljuearslte ulic© štev. 3, priporoča prečast. duhovščini in slavnemu p. n. občinstvu za iz-vanredno znižano ceno, veljavno le januarija in februarija t. I.: Divane (glej podobo) po 26 in 27 gld. Stole po 8 in 9 gold. Modrece na peresih (Federmadratzen) po lO gld. Žimnice po 22 gld. in višje. Molilni klečalniki in cerkveni stoli. Za dobro in pošteno delo se jamči. Naročila z deželo in poprave, kakor tudi vsa v to stroko spadajoča dola se točno in najceneje izvršujejo. Cenilci s podobami zastonj in franico na za-htevanje. ___ Pffi izdelovalca oljnatih barv, firnežev, lakov in napisov. Pleskarska obrt za stavbe in mebije. jsffl raa.s®, za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4. priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene. Posebno priporočilne za prekupee so oljnate barve v ploščevinastih pušicah (Bleclibiichsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boliše nego vse te vrste v prodajalnah. JjfiT" Cenike na zahtevanje. 1 Ustanovljena leta 1847. § l Tovarna za pita S L J. J. IHOLAS-fl J JSu.j? a K "K® H £o. nam. sa 9 Turjaški trg št. 7, priporoča se za napravo vseli v to stroko spadajočili predmetov, posebno pa cerkvene, laišiae na gostilni carske oprave po najnižjili cenah. (13) Cmilnilci fjratis in f ranico. 2