58 MOSTOVI 1/1989/XXIV
Anton Omerza
Prevajanje za založniško dejavnost
Translation in Publishing
This paper compares and contrasts the translation of non-fictional and fictional teksts in order to
provide an insight into translation work in publishing.
The differences betvveen the translation of non-fictional and fictional texts are first considered in
terms ofmethods of translation,»permanence « of translated texts, i.e., the number of copies
printed, copyrights organization of translators as those offering Services, andpublishers as those in
demand of these Services. The paper draws the conclusion that the basic reason for the different
status of translators in the translation Services market lies in the relationship betvveen demand and
supply. As far as the translation of non-fictional publications is concerned, the demand is greater,
i.e., the publishers are more povverful than the translators, and consequently set the terms. In the
i.e., the publishers are more povverful than the translators, and consequently ste the terms. In the
translation of non-fictional texts, as opposed to non-fictional publications, the translation societies
are more povverful, thus dictating the terms of translation Services.
Finally, the paper provides a practical example of the discrepancies in the translation fees,
effective in Slovenia in Sept, 1988.
Prevajanje za založniško dejavnost se
precej razlikuje od tistega, s katerim se ukvar¬
jamo strokovni prevajalci. Tu ne bomo govorili
o kulturnem prispevku književnih prevajalcev
h gradnji mostu med različnimi deželami in je¬
ziki. Ker pa se v okviru založniške dejavnosti
prevajajo tudi strokovna dela, znanstvena ali
poljudna, bi lahko tovrstno prevajanje primer¬
jali z delom prevajalcev strokovnih besedil za
naročnike izven založniške dejavnosti.
Ker izhajamo iz spoznanja, da kot stro¬
kovni prevajalci poznamo svoj posel, nam bo
primerjava osnovnih značilnosti strokovnega
in književnega prevajanja osvetlila prevajanje
za založniško dejavnost.
Najprej se bom posvetil razlikam v preva¬
janju s stališča prevajalske tehnike, nato pri¬
kazal razlike v trajanju in načinih uporabe pre¬
vedenih besedil, na koncu pa bom opozoril na
problematiko avtorstva in organiziranosti stro¬
kovnih in književnih prevajalcev ter njihovega
tržišča. Razumljivo, da se vse to nanaša na
razmere v Sloveniji, kar bomo na koncu prika¬
zali tudi na praktičnem primeru, vključno z
razlikami v tarifah med tema dvema vrstama
prevajanja.
Razlike med strokovnim in književnim
prevajanjem
Najočitnejša razlika med strokovnim in
književnim prevajanjem obstaja že v samem
načinu prevajanja. Tu se bomo zadržali le pri
prevajanju iz tujega v domači jezik. Naloga
strokovnega prevajalca je, da tuji strokovni iz¬
raz kar najustrezneje prevede v domači jezik
in ga nato uporablja do konca besedila, ki ga
prevaja. Književni prevajalec pa ima pri preva¬
janju leposlovja večjo svobodo. Njegova nalo¬
ga je, da v našem (prevodnem) jeziku oblikuje
takšno umetniško in stilistično sporočilo, ki
ustreza originalu. Pri tem ima tudi vso umetni¬
ško svobodo, zaradi česar tudi sodeluje kot
soavtor romana ali pesniške zbirke, ki jo pre¬
vaja. Tako bi lahko strokovnega prevajalca
označili kot prevajalca-strokovnjaka, književ¬
nega prevajalca pa kot prevajalca-umetnika.
Vendar pa so pri vsem tem za nas zanimi¬
vejši tisti prevodi in prevajalci, ki za založbe
prevajajo strokovna dela. Vsaj kar se tiče Slo¬
venije, ti prevajalci ne prihajajo iz vrst strokov¬
nih, marveč iz vrst književnih prevajalcev. Pri
prevajanju strokovnih besedil iz tujih jezikov
imajo književni prevajalci enako nalogo kot
MOSTOVI 1/1989/XXIV 59
strokovni, t.j., najti ustrezne strokovne izraze v
zahtevanem jeziku. To je pravzaprav tudi edi¬
na stična točka pri tovrstnem prevajanju
(strokovnih prevajalcev za naročnike izven
založniške dejavnosti in književnih prevajal¬
cev za založbe). Ker pa to zahteva enako
strokovnost in odgovornost, nas toliko bolj za¬
nimajo razlike med obema skupinama.
Gre predvsem za razliko med trajnostjo in
naklado prevoda. Načeloma strokovni preva¬
jalec prevede besedilo za naročnika izven za¬
ložniške dejavnosti in izdaja tega besedila je,
navzlic možni večji nakladi (prospektov, navo¬
dil za uporabo in podobno), enkratna. Naspro¬
tno pa književni prevajalec prevede strokovno
knjigo za založnika in delo se tiska ter razpe¬
čava po celi državi, pri čemer lahko doživi tudi
ponatise, ne da bi prevajalec vnašal kakršne¬
koli popravke. To pomeni, da so tovrstni pre¬
vodi na splošno tudi sicer dlje in bolj množično
uporabljani kot prevodi strokovnih besedil za
naročnike izven založniške dejavnosti.
Navedeno dejstvo se nanaša tudi na av¬
torske pravice. S plačilom avtorskih pravic
preidejo le-te najpogostoje enkrat in za vselej
na naročnika, tako da prevajalec pogosto niti
ne ve, kaj se kasneje dogaja z njegovim pre¬
vodom. Ko namreč svoj prevod odda in zanj
dobi honorar, je zadeva zanj zaključena, de¬
lovno, kot tudi denarno in avtorsko. Nasprotno
pa ostaja prevajalec strokovne knjige avtor za
vse čase in uživa materialni dobiček tudi pri
ponatisih svojega prevoda. To pomeni, da še
naprej zadrži, tako moralno kot tudi material¬
no, avtorske pravice po pogodbi, ki jo je skle¬
nil z založniško hišo.
Zdi se, da je najpomembnejša prav ta
razlika med strokovnimi prevajalci, ki delajo za
oboje naročnike, ter književnimi prevajalci, ki
prevajajo strokovne knjige za založbe. Tu gre
namreč za organiziranost prevajalcev ter nji¬
hovega tržišča. Pri društvu strokovnih preva¬
jalcev so le-ti organizirani in nastopajo na tr¬
žišču z enotnimi tarifami (znotraj republike
oziroma pokrajine), ki jih to tržišče, sicer neor¬
ganizirano, ker pač vsak naročnik prevoda na¬
stopa samo v svojem imenu, tudi upošteva.
Lahko bi rekli, da je to tržišče ponudbe, ker je
ponudba prevodov bolj organizirana, povpra¬
ševanje po prevodih pa amorfno.
Književni prevajalci, ki so sicer prav tako
organizirani v svojih društvih, pa ne poznajo
nikakršnega skupnega nastopa na tržišču,
ker nikoli niso niti imeli enotnih tarif, ki bi jih
vsilili založniškim organizacijam. Te organiza¬
cije pa se v svojem odnosu do prevajalcev
(književnih in strokovnih del) često obnašajo
monopolistično in narekujejo pogoje v pogod¬
bah o prevajalskem delu. V tem smislu deluje¬
jo književni prevajalci strokovnih del amorfno
in neorganizirano, pri čemer se srečujejo z
močnimi založniškimi organizacijami. Zato bi
lahko to tržišče imenovali tržišče povpraševa¬
nja, to je tržišče, ki ga obvladujejo založbe.
Na koncu bi lahko dejali, da ena sama
skupna značilnost - prevajalsko delo, ki je v
obeh primerih enako - nikakor ne more odpra¬
viti vseh ostalih razlik v delovnih in tržnih raz¬
merah. Pri prevajanju samem opravljajo sicer
enak posel, čeprav imajo prevajalci strokovnih
knjig več dela s korekturami pred tiskom. Re¬
zultat dela prevajalca strokovne knjige je za¬
radi naklade prevoda vidnejši, kot osebnost je
tak prevajalec bolj poznan in ves čas zadrži
avtorske pravice za opravljeno delo. Vendar
pa se ta prevajalec loti pogajanj z založniško
hišo v takšnih tržnih okoliščinah, da je finan¬
čni učinek slabši kot pri njegovem kolegu -
strokovnem prevajalcu, ki za naročnike izven
založniške dejavnosti prevaja anonimno in z
zaračunavanjem svojega dela v celoti zaključi
posel. Kako je s temi stvarmi trenutno v Slo¬
veniji, bomo zvedeli iz nadaljevanja.
Razlike med strokovnim prevajanjem za
založbe in tovrstnim prevajanjem za
druge naročnike
Vzemimo za primer prevajalca, ki je član
slovenskega Društva znanstvenih in tehniških
prevajalcev, in enkrat prek Društva prevaja za
naročnika izven založniške dejavnosti, drugič
pa strokovno knjigo za založbo. V obeh prime¬
rih prevaja iz tujega jezika v slovenščino. Upo¬
števali bomo prevajalski cenik, ki je veljal sep¬
tembra 1988.
Kakšnih večjih razlik pri samem sklepanju
posla ni. Člani našega Društva dobivajo več
kot 90 odstotkov vseh prevodov sami, t.j. brez
60 MOSTOVI 1/1989/XXIV
posredovanja Društva. Tako npr. naš prevaja¬
lec dobi nalogo, naj prevede 100 avtorskih
strani v dogovorjenem roku, s čimer se strinja.
Naročniku javi, da bo ceno oblikoval po veljav¬
nih tarifah Društva - in posel je sklenjen. Ko
izroči svoj prevod naročniku, prek Društva na¬
redi obračun prevoda, naročnik dobi fakturo,
ki jo plača, prevajalec dobi svoj honorar in. če
ne pride do kakšne reklamacije, je njegov po¬
sel zaključen.
Kadar pa ta prevajalec dobi delo od za¬
ložbe, običajno sklene pogodbo, pri čemer pa
najpogosteje ne more vplivati na honorar; vse,
kar lahko naredi, je to, da do neke mere vpliva
na rok oddaje prevoda. Sklene torej pogodbo
za prevod knjige s 100 stranmi. Po končanem
delu mora običajno opraviti tudi tiskarske ko¬
rekture. Ko opravi tudi to, je prost in čaka ozi¬
roma spremlja, kako se prodaja »njegova«
knjiga, kajti v pogodbi je zapisano, da bo ob
ponatisu dobil 80 odstotkov revaloriziranega
honorarja. Vendar pa prevajalec v ničemer ne
more vplivati na to, ali bo do ponatisa sploh
prišlo ali ne, ker je to v glavnem odvisno od
tega, kakšno je izdajateljevo poznavanje tržiš¬
ča, kot tudi od naklade prve izdaje. A založba
običajno pri kalkulaciji osnovnega honorarja
upošteva tudi možnost ponatisa in dodatnega
honorarja, s čimer preslepi neizkušene preva¬
jalce.
Na koncu pa si oglejmo še honorarja za
oba prevoda!
1. Prevod besedila za naročnika izven založ¬
niške dejavnosti
Tatifa za eno stran prevoda iz tujega v slo¬
venski jezik znaša 19740 din neto.
Honorar znaša - 100 x 19740 = 1,974.000
din.
2. Prevod knjige za založbo
Tarifa za eno stran prevoda iz tujega v slo¬
venski jezik znaša za strokovno knjigo od
11.000 din do 16.750 din neto.
Vzemimo srednjo vrednost, čeprav se naj¬
višje tarife izplačujejo najredkeje, najnižje
pa napogosteje. Srednja vrednost znaša
13.875 din.
Honorar znaša - 100 x 13.875 = 1,387.000
din.
Honorar za prvo izdajo in ponatis, revalori¬
ziran na sedanjo vrednost, znaša
-100 x 13.875 x 1,8 = 2,497.500 din.
Spričo podatka, da se v Sloveniji ponatisne
vsaka 20. strokovna knjiga, dobimo za po¬
natis faktor 1,04.
Upoštevajoč ta faktor, znaša honorar
100 x 13.875 x 1,04 = 1,443.000 din.
Iz tega sledi, da dobi prevajalec za 42 od¬
stotkov višji honorar, če prevede besedilo za
naročnika izven založniške dejavnosti, kot pa
če prevede knjigo za založbo in le-ta ni pona¬
tisnjena.
Prevajalec dobi za 37 odstotkov višji ho¬
norar, če prevede besedilo za naročnika izven
založniške dejavnosti, kot pa če prevede knji¬
go za založbo (pri tem upoštevam verjetnost
ponatisa).
Če ima prevajalec srečo in vendarle pride
do ponatisa knjige, ki jo je prevedel, mu oprav¬
ljeno delo prinese za 26 % višji honorar, kot
pa če bi prevajal za naročnika izven založni¬
ške dejavnosti.
Zaključek
Čeprav sem značilnosti prevajalskega
dela za založniško dejavnost prikazal samo v
luči razlik med delom in organiziranostjo
strokovnih ter književnih prevajalcev, menim,
da je bilo to smotrno. Doslej namreč še na no¬
benem tovrstnem srečanju nisem opazil, da bi
se pogovarjali o tem, kaj imamo strokovni in
književni prevajalci skupnega in v čem se
naše delo razlikuje. Prav zaradi tega sem želel
opozoriti na to vprašanje in se spotoma do¬
takniti tudi problematike prevajanja za založ¬
niško dejavnost. Kolikor mi je to uspelo, mi je
zaradi tega, ker sem dalj časa delal v založni¬
ški hiši, ne da bi v tistem času prevedel eno
samo strokovno knjigo.