XXVII— 1____________________________________________            ZVONČEK
Mlad narodni junak.
I    ^IS^iiP HHHHHHHH
»/z se/a  sem   trebanjskega,                        Jaz  Borček  sem,  starejši  brat
ej,  to  lep  kraj  je  na  Dolenjskem!          František je in mlajii  Vojček;
Na Češkem očka je doma,                        oba imam presrčno rad,
a  mama  hekje  na  Slovenskem.                 a mama pravi Vojčku »mojček«.
Sedaj pa stno Slovenci vsi,                     '  Vsi frije čislamo močnd saj   le  slovensko   govorimo;                       Sokole, narodne vojake;
za   narod smo   navdušeni,                          ko zrastemo, pa se s fcrvj'6
•         bodočnost   slavno   mu   želimo.                   zapišemo med te junake.
21
ZVONČEK                                                                                           XXVII—1
Bolnike zdravi atek  naš,                           Da  lažje  mi  verjamete,
jaz  narodni jurak  posfane^n,                    podajam tu njegovo sliko.
ne bom praznilec vinskih čaS,                    Kaj   ne,  kako  zavestno  zre
jaz   trezen   in   krepak   ostanem.                 in res obeta nam  veliko!
Z glavico bistro in z roko                         Podoba  druga  kaže  dom
junaško   hočem  se   boriti                           sedanji  našega  junačka,
in bedne brate za mejo                            ki  famkaj  rad še s kužefom
iz sužnosti osvoboditi!«                              in z mucikami se igračka.
To pravil mi je Borček sam,                   '   Na  tretji sliki  iz  daljav
prišedši na obisk v Ljubljano,                   pa sokol čez gor4 prinaša
a jaz zdaj to povem še vam                    od brafov ialosten pozdrav,
za zgled in v izpodbudo rano.                   ki v robstvu vsak jim up ugaša.
Fr. Rojec