77 UDK 2-722.7:37.011.3-051(497.4)"197" 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 8. 5. 2018 Jure Ramšak* Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih Situation of Religious Teachers in the 1970 s under Socialism Izvleček Vprašanje idejne podobe učitelja v sociali- stični šoli je bilo izpostavljeno že kmalu po drugi svetovni vojni, a nikoli ne dokončno razrešeno. Prispevek se ukvarja z razpravo, ki se je razplamtela v času ideološke zaostritve v sedemdesetih letih, ko je Zveza komunistov obračunala s konceptom t. i. nevtralne šole, a morala kljub temu kompromisno priznati objektivne okoliščine poznega socializma in si ni mogla privoščiti odkrite delitve državljanov na verne in neverne. Z rezultatom polemike, kjer so tako na strani zagovornikov vernikov kot na strani marksističnega establishmenta sodelovali visoko usposobljeni intelektualci, ni bila povsem zadovoljna nobena stran, na prikrito uveljavljanje komunističnega obla- stnega monopola v šolskih zbornicah pa je kasneje opozorila tudi nastajajoča demokra- tična opozicija. Kljub vsemu pa so ugotovitve zlasti mlajše generacije sociologov religije pripomogle k spoznanju, da je bolj kot verska pomembna pedagoška pripadnost učiteljev. Ključne besede: socialistična šola, idejnost izobraževanja, RKC, verni uči- telji, moralno-politični kriteriji Key words: socialist school, ideologies of education, Roman Catholic Church, religious teachers, moral and political criteria Abstract The issue of the ideological affiliation of teach- ers in socialist schools was brought up soon after World War Two, but never fully resolved. The article talks about the heated debate at the time of ideological escalations in the 1970s, when the League of Communists dealt a blow to the concept of ideologically neutral school, but still had to recognise as a compromise the reality of the late-Socialist period and could not afford an open division between religious and non-religious. The result of the debate, in- volving highly educated individuals, satisfied neither the advocates of the religious nor those on the side of the Marxist establishment. Lat- er, the newly emerging democratic opposition also drew attention to the concealed establish- ment of a communist monopoly in staff rooms. Nevertheless, the findings of the younger gen- eration of sociologists of religion in particular contributed to the recognition that the peda- gogical skills of teachers was more important than their religious affiliation. * dr. Jure Ramšak, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, e-pošta: jure.ramsak@zrs-kp.si 78 Šolska kronika • 1–2 • 2018 Uvod 1 Med ideološkimi aparati države, kot jih je definiral francoski marksistični fi- lozof Louis Althusser, zaseda izobraževalni aparat s svojim vcepljanjem določene količine praktičnega znanja, zavitega v vladajočo ideologijo, v glave odraščajočih otrok bržkone ključno vlogo pri reprodukciji obstoječih razmerij v meščanski družbi. Svojega vodilnega položaja pa izobraževalni aparat z revolucionarnim prehodom v socialistično družbeno ureditev ni zapustil, ampak je bila glede na družbeno prakso, ko komunistična oblast praktično ni posegla v družinsko vzgo- jo, nanj naložena še večja teža pri ustvarjanju novega socialističnega človeka. 2 Zavedajoč se pomena šole pri zavarovanju prehoda v komunizem, si je mdr. že Lenin zavzeto prizadeval za »revolucioniranje« izobraževanja v Sovjetski zvezi, koncept »idejnosti« vzgoje in izobraževanja v smislu politične vzgoje in privzgajanja komunističnega svetovnega nazora pa se je v sovjetski pedagogiki pojavil takoj po drugi svetovni vojni. Kmalu za tem je prodrl tudi v jugoslovansko okolje, ki je tedaj pri vzpostavljanju socialističnega družbenega sistema še zve- sto sledilo zgledom iz domovine socializma. 3 Ideološki pritisk na izobraževalno dejavnost po prelomu s Sovjetsko zvezo ni popustil, pač pa se je v razmerju do religije še okrepil v začetku petdesetih let, kar je časovno sovpadalo z zaostro- vanjem odnosov z Rimskokatoliško cerkvijo (RKC) in prekinitvijo diplomatskih stikov z Vatikanom decembra 1952. 4 Po liberalizaciji jugoslovanskega socialističnega režima v šestdesetih letih in normalizaciji odnosov z RKC po sklenitvi t. i. Beograjskega protokola leta 1966 se je tudi odnos do vernikov občutno izboljšal, čeprav dosežena raven odnosov ni sledila ravni medinstitucionalne kooperacije med predstavniki verskih in posve- tnih oblasti. 5 Vprašanje ateizacije v javnih šolah se je tako izkazalo kot ena izmed najbolj problematičnih zadev, ki je omenjeni sporazum ni rešil po pričakovanjih Svetega sedeža. 6 Javna polemika v zvezi z značajem šole v socialističnem sistemu in vloge marksizma pri vzgoji in izobraževanju mladine za življenje v samouprav- ni družbi pa je v slovenskem prostoru po obdobju liberalizacije v šestdesetih letih spet nastopila z vso silo v času ideološke in politične zaostritve v sedemdesetih 1 Prispevek je deloma rezultat projekta J6-9353 Prepletanje med marksizmom in krščanstvom v Sloveniji, 1931–1991, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Fuček, Konsolidacija jugoslavanskoga socijalizma, str. 527. 3 Kodelja, Laična šola, str. 95. 4 O posledicah teh trenj na področju verskega in splošnega izobraževanja gl. Gabrič, Katolištvo, socializem in netolerantnost in isti, Oblast in katoliško šolstvo. 5 Alexander, Church and State, str. 246; Buchenau, What Went Wrong?. 6 Zrinščak, Odnos Crkve i države, str. 118. V času sklepanja Beograjskega protokola je problem svobode vesti in veroizpovedi v državnih šolah predstavljal eno izmed osrednjih točk razhajanja med pogajalci Jugoslavije in Svetega sedeža, ki so to vprašanje naposled izpostavili v ločeni ver- balni noti, pred tem pa so bili zaradi njega celo pripravljeni odstopiti od celotnega sporazuma (Grgič, Odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo, str. 67). 79 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih letih in imela konkretne posledice tudi na področju izobraževanja. Ker sem to teoretsko zelo bogato razpravo, ki se je osredinila predvsem na vlogo materiali- stičnega svetovnega nazora (ateizma) pri formaciji šolajočih se otrok, že obdelal v okviru nekega drugega članka, 7 se bom v nadaljevanju posvetil diskusijam o položaju vernikov na drugi strani katedra. Ker je precejšen del te razprave potekal javno, tj. prek objavljenih časopisnih in revijalnih člankov mlajše generacije teo- logov na eni in sociologov ter drugih marksističnih teoretikov na drugi strani, svoj prikaz močno naslanjam na tedanji tisk. V še večji meri pa se posvečam analizi arhivskih virov organov Zveze komunistov (ZK) Slovenije in Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), skozi katere se razkriva kontroverzen poskus formu- liranja položaja in pravic vernega učitelja v javni šoli, temelječ na nespremenjenih ideoloških predpostavkah do religije, a hkrati upoštevajoč princip vključenosti čim širšega kroga prebivalstva v delovanje samoupravne družbe, značilen za ob- dobje poznega socializma v Sloveniji. Socialistično angažirana šola Čeprav je bil do leta 1952 dopuščen verouk v javnih šolah, se je o vprašanju idejne podstati šolskega pouka in osebnosti učiteljev začelo razpravljati že v pr- vih letih po drugi svetovni vojni, kar je sovpadalo s sporom z Informbirojem in zaostrovanjem odnosov s Katoliško cerkvijo oz. Vatikanom. A tako kot pozneje šolski odnos do religije ni postal docela enoznačen, prav tako ne obravnava vernih učiteljev, ampak je že v času poudarjenega centralizma bilo marsikaj odvisno od volje »lokalnih dejavnikov«, v prvi vrsti ravnateljev. Tudi s strani najvišjih pred- stavnikov oblasti so glede svetovnonazorskega profila učiteljev prihajale različne zahteve. Medtem ko so se iz ust ministra za prosveto Jožeta Potrča slišali pokro- viteljski napotki, da naj se »tovariše, ki imajo še sami razne predsodke«, a sicer v duhu boja za socializem vestno uresničujejo učne načrte, sprejema razumevajoče, saj je vera zasebna zadeva in se nikogar ne sme žaliti v njegovih čustvih, je pedago- ški teoretik Vlado Schmidt že leta 1948 pogojeval ustreznost šolske vzgoje s tem, da najprej učitelj sam usvoji marksistično filozofijo, kar se je v tistem času razume- lo enako kot ponotranjenje marksistično-leninističnega svetovnega nazora. 8 7 Gl. Ramšak, Neutral, Atheist, or Antitheist?. Čeprav so se med pedagoškimi strokovnjaki in delavci še vedno pojavljala stališča o nujnosti privzgajanja materialističnega svetovnega nazora kot integralnega dela šolske vzgoje, je nova generacija sociologov religije postopoma uveljavljala stališče o primarnosti izobraževanja marksizma kot teorije razumevanja in spreminjanja druž- be, odločitev o vernosti pa naj bi bila prepuščena učencem samim. To stališče je prevzela tudi mlajša generacija partijskih politikov, ki je prihajala na čelu ZKS v osemdesetih letih, čeprav razmerje med vzgojo in ateizacijo ni nikoli postalo docela razčiščeno, čez žaljiv prikaz religije v šolskih učbenikih pa so imeli marsikaj pripomniti tudi tedanji vodilni teologi. 8 Šuštar, Verouk v šoli, str. 403. 80 Šolska kronika • 1–2 • 2018 Širšim časopisnim polemikam o položaju vernih učiteljev lahko sledimo od začetka petdesetih let, ko so v Slovenskem poročevalcu pisali o odpustu štirih, v cerkvi »kuhanih in pečenih« učiteljic. Ob vprašanju, ali lahko verni učitelji suve- reno opravljajo zaupano jim nalogo, so se pojavila stališča, da četudi učijo v skladu z učnimi načrti, za tiste, ki se »predajajo naukom misticizma in mračnjaštvu, kakor jih to uči cerkev«, v bodoče ne bo mesta za katedri. S tem ko so učili nekaj (na dialektičnem materializmu utemeljeno znanost), s svojim osebnim zgledom pa počeli nekaj drugega (»demantirali sami sebe«), naj bi namreč nedopustno zavajali mladino. Vzporedno s takšnimi pamfleti pa so se že tedaj pojavili tudi kritični glasovi, kot tisti od socializmu naklonjenega teologa Janeza Janžekoviča, ki so javno opozarjali na kršitve načela svobode vesti in veroizpovedi. 9 Zasebnost religije je sicer bila z ustavo zagotovljena kategorija, katere spo- štovanje pa je s prekrivanjem državne in partijske oblasti po revolucionarnih spremembah postalo vprašljivo oz. je odnos do verskih skupnosti v socialističnih državah celo prešel v odkrito antireligijskega. 10 Če naj bi bila po V. I. Leninu drža- va v odnosu do religije nevtralna, pa to ni veljalo za partijo, ki se po njegovem ni smela lotevati obračuna na način meščanskega kulturnega boja, temveč taktično pristopiti k ateistični propagandi. 11 Ob tem je treba poudariti, da je bila za Marxa kritika religije sicer predpogoj katerekoli druge kritike in radikalne spremembe, a njeno ukinjanje za začetnika znanstvenega socializma ni bil cilj samo po sebi, ampak samodejna posledica odpravljanja odtujenega sveta. Njegov heglovsko profiliran postateizem je šele F. Engels zamenjal za materialistični ateizem, te- melječ na Feuerbachovi prosvetiteljski kritiki religije, sklenila pa G. V. Plehanov in V. I. Lenin v Rusiji. S tem ko je slednji predrugačil Marxovo definicijo religije iz opija ljudstva v opij za ljudstvo, torej v instrument razrednega zatiranja v rokah vladajočega razreda, je odprl vrata aktivni borbi proti religiji kot enemu izmed glavnih ciljev boljševističnega gibanja, kar je v končni fazi pripeljalo do Stalino- vega vulgarnega antiteizma. 12 Slovenske partijske oblasti so v začetku petdesetih let že naglašale razliko med religijo in klerikalizmom, zaradi česar je načelnik agitpropa Boris Ziherl ju- nija 1952 v primeru omenjenih odpuščenih učiteljic hitel pojasnjevati, da ukrepi proti njim niso bili sprejeti zaradi njihove vernosti, ampak ker so tej pridale poli- tično oznako oz. »antisocialistično akcijo«. 13 Vladajoči režim je tako, soočen tudi s pomanjkanjem ustreznega pedagoškega kadra, vsaj formalno zagotovil enakost vernih in nevernih pedagogov, v konkretnih okoliščinah pa je odnos do njih ve- likokrat zavisel od ravnateljev in tistih izmed njihovih podrejenih, ki so imeli člansko izkaznico ZK. Čeprav so v zvezi z religijo ostala v veljavi »prosvetiteljska« 9 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 97. 10 Mojzes, Religious Liberty, str. 41. 11 Lenin, Socializem in religija, str. 25–26. 12 Kukoč, Problem religije, str. 70–71. 13 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 98. 81 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih načela iz programa ZK Jugoslavije iz leta 1958, kjer je pisalo, da se religija »poraja in ohranja v določenih zgodovinskih pogojih materialne in duhovne zaostalosti ljudi«, 14 se prenašanje marksistično-leninističnega humanizma izza katedra v na- slednjih letih in desetletjih nikoli ni dogajalo na način kot v Sovjetski zvezi, kjer so morali denimo učitelji obvezno obiskovati tečaje »znanstvenega ateizma« in pri pouku izvajati biološke, fizikalne in kemijske poskuse, da bi na takšen način dokazali neobstoj boga. 15 A tudi za jugoslovanske učbenike sociologije, kjer je vprašanje religije najbolj prišlo do izraza, je bil po mnenju hrvaškega sociologa religije Esada Ćimića sredi osemdesetih let značilen eklekticizem, v katerem so se prepletali prosvetljiteljstvo, borbeni ateizem, scientizem in samo v nekaterih primerih boljše ali slabše artikuliran humanistični pristop k religiji. 16 Kar se tiče odnosa partije do religije, pa je njegov slovenski kolega Zdenko Roter že desetle- tje pred tem ugotavljal, da se v okviru »idejno-političnega tipa« partijske politike do religije, značilnega za ZK, še vedno pojavljal tudi t. i. institucionalizirani ate- izem, katerega privrženci so zagovarjali, da je treba šole vseh vrst in vseh ravni spremeniti tudi v učilnice ateizma. 17 Da je v šolskih zbornicah in tudi med strokovnjaki na vodilnih mestih v pe- dagoških institucijah bilo tedaj še veliko "sektašev", je na zaprti seji Predsedstva SR Slovenije leta 1977 priznal tudi predsednik republiške konference SZDL in eden izmed glavnih partijskih odločevalcev v Sloveniji Mitja Ribičič, 18 uradno pa so oblasti zavračale očitke, da je vernikom kakorkoli onemogočena svobodna izbi- ra in opravljanje poklica. To vprašanje se ni postavljalo samo v zvezi s pedagoškimi poklici, ampak tudi na splošno v zvezi z zasedbo vseh strokovnih in vodilnih polo- žajev, le da so bili učitelji zaradi svoje številnosti še posebej izpostavljena skupina. Za predstavnike vladajočega režima, ki se je bolj kot na načela laične pravne dr- žave in priporočila iz akademskih krogov oziral na pritiske mednarodne javnosti in Vatikana, 19 je bila kritika posameznih pojavov ali celo sistemske diskriminacije zelo kočljivo vprašanje, ki so se ga v javnosti raje izognili. Posledično je tudi pismo, ki ga je leta 1974 na časopis Delo naslovil kritični intelektualec Vinko Ošlak in v njem z ostrim tonom zapisal, da je »pri nas odločitev za katerikoli nemarksistični filozofski nazor usodna politična odločitev. Zadnje čase kristjan skoraj ne more več biti prosvetni delavec, nikoli komandir milice, sindikalist, SZDL-jevec, ne predse- dnik občine, ne ravnatelj gimnazije, ne oficir JNA, ne predsednik republike. … Pa je lahko kristjan prav fanatičen borec za delavske pravice, za samoupravljanje, iz časopisnega uredništva namesto do tiskarskih strojev priromalo le do centralnega komiteja slovenske ZK, pa še tam mu niso posvetili potrebne pozornosti. 20 14 Sedmi kongres ZKJ, str. 479–480. 15 Froggatt, Renouncing Dogma, str. 260–262. 16 Ćimić, Dogma i sloboda, str. 101. 17 Roter, Katoliška cerkev in država, str. 234. 18 ARS, AS 1944, šk. 34, Zapisnik 47. seje Predsedstva SR Slovenije, 24. 6. 1977, str. 18. 19 Roter, Konec nekega obdobja, str. 269. 20 ARS, AS 1592, šk. 9, Vinko Ošlak: Malleus maleficarum…, 24. 11. 1974. 82 Šolska kronika • 1–2 • 2018 Ošlak je ogorčenje nad sistemskim odrivanjem vernikov od vodilnih polo- žajev v jugoslovanski socialistični družbi izražal v času, ko je bil v Sloveniji na vrhuncu obračun z »liberalizmom«, ki po mnenju konservativnega krila ZK Slo- venije ni zajel samo vodilnih političnih in gospodarskih struktur, ampak tudi področje kulture in izobraževanja. 21 Kampanja zaostrenega razrednega kurza je tako v začetku sedemdesetih let znova naplavila tudi vprašanje idejnosti šolskega pouka, za katerega so trdili, da je v letih pred tem popustil pod pozitivističnimi in tehnokratskimi težnjami po »idejno nevtralni« šoli in v katerega je skušala s poskusom umika historičnega materializma in relativizacije negativne podobe njene zgodovine in družbenega nauka poseči tudi RKC. Nasproti temu so odgo- vorni za ideološko delo postavili koncept »socialistično angažirane« šole, katere obrise je začrtala 19. seja CK ZKS v začetku leta 1971 in dokument Skupščine SRS o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja. Po 25. seji CK ZKS v začetku leta 1972 je bil z mesta direktorja Pedagoškega inštituta odstavljen zagovornik idej- no pluralne šole Franc Pediček. 22 Kadrovske spremembe so poleg Pedagoškega inštituta oplazile tudi Zvezo pedagoških društev ter nekaj učiteljev, ki se niso »želeli odreči propagiranju svojega idealističnega svetovnega nazora s klerikalnih, pa tudi drugih socializmu sovražnih ideoloških osnov«, nadaljnjo »diferenciacijo« med učitelji pa je preprečilo izrazito kadrovsko pomanjkanje. Intenzivna politika vključevanja pedagoškega kadra v ZK je učinkovala v dejstvu, da se je v enem letu po znanem Titovem in Dolančevem pismu vsem jugoslovanskim komunistom iz novembra 1972 število učiteljev in profesorjev – članov ZK povečalo kar za 550, kar je pomenilo, da je bilo konec leta 1973 v edino politično organizacijo v državi vključena dobra petina vsega pedagoškega kadra. 23 »Ali je lahko verni učitelj vzgojno prepričljiv?« Leta 1974 je bilo mogoče v razpravah na Marksističnem centru kot glavnem teoretskem zaledju centralnega komiteja ZK Slovenije slišati precej nestrpne izja- ve o vernih učiteljih, ki da so v izrazito vprašljivi moralni poziciji, kot se je izrazil sociolog in filozof Vlado Sruk, in pri tem brez ovinkarjenja priznal, da šola po- sreduje mnogo premalo ateistične idejne naravnanosti. 24 Znani pedagog Franc Strmčnik se je distanciral od političnih izjav iz časa partijskega »liberalizma« in kot napačno izpostavil stališče, da lahko verni učitelj vestno opravlja svoje naloge. Po njegovem si je bilo na osnovi predpostavke, da je osnova učiteljeve »impre- 21 Repe, »Liberalizem« v Sloveniji; Ramšak, Restavracija diktature. 22 ARS, AS 1589/IV, šk. 20, Poročilo o delu Centralnega komiteja ZKS med 3. in 4. sejo Zveze ko - munistov Slovenije, str. 45. 23 Ibid., str. 67–69. 24 ARS, AS 1592, šk. 5, Razgovor v zadevi odprtega pisma jugoslovanske škofovske konference, 16. 1. 1974, str. 28. 83 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih sivnosti« svetovni nazor, namreč težko predstavljati, da bi učitelj z drugačnim svetovnim nazorom vzgajal v marksističnem svetovnonazorskem duhu in mar- ksističnem znanstvenem pogledu na svet. Veliko število vernih učiteljev, ki so v tem času še opravljali svoj poklic, pa je po njegovem prepričanju lahko vztrajalo in ne prihajalo v konflikt samih s sabo samo zaradi tega, ker je bila usmerjenost izobraževanja še vedno preveč neangažirana, pozitivistična in apolitična. 25 Vendarle pa so nenehna opozorila o primerih diskriminacije – na nespreje- mljivost grožnje z odpustom iz službe za verne učitelje ob siceršnji strokovnosti in zavzetosti so v poslanici leta 1973 opomnili tudi jugoslovanski škofje – po- stavila vprašanje vernih učiteljev na agendo razprav republiške konference SZDL kot družbeno-politične organizacije, ki je obravnavala najširše sklope javnih vprašanj. Zgoraj predstavljena skrajna mnenja so bila odrinjena na rob in o ne- sprejemljivosti vernih učiteljev vsepovprek je bilo vedno manj govora. V internih pogovorih je bilo predstavljeno stališče, da je treba ločiti med vernimi učitelji, ki sprejemajo samoupravni socializem in le privatno gojijo verska čustva, in ti- stimi, ki javno nastopajo kot verniki ali so celo člani laiškega apostolata. Slednji so namreč v očeh tedanjega establishmenta dajali svojim učencem nesprejemljiv dvojni vzor. 26 Počasi pa so se tudi na predsedstvu centralnega komiteja ZK Slovenije ne- koliko omehčali in osmislili spoznanje, da veliko večji problem kot verni učitelji za posredovanje socialističnih vrednot predstavljajo indiferentni učitelji, ki ne vzgajajo v nobeni smeri, kot je izpostavil leta 1979 Franc Šetinc. Prisotnost vernih učiteljev je bila po njegovem pač dejstvo, ki ga ni bilo mogoče odpraviti s sekta- škimi pregoni, saj so vendarle lahko ustrezno znanstveno in zavzeto socialistično poučevali večino predmetov »razen verjetno novega predmeta samoupravljanje s temelji marksizma«. 27 Temu mnenju je pritegnil tudi pripadnik konservativne struje znotraj ZK Vinko Hafner, ki pa je ob tem naznanil tudi malo bolj prikrito agendo, po kateri bi morala partija delovati v smeri, »da bodo naši pedagoški kadri v vse večji in večji meri osvajali marksizem kot podlago svojemu delovanju«. »Mi- slim pa,« je razpredal naprej, »da je tudi veren učitelj, veren pedagog lahko dober učitelj na področju eksaktnih ved …, medtem ko pa družboslovne vede, zlasti filo- zofija, sociologija, zgodovina – to poudarjam posebej še zato, ker je precej sedanjih zgodovinarjev vernih učiteljev – to pa so področja, kjer bi se morali mi truditi, da jih predavajo vse bolj in bolj marksisti.« 28 Za doseganje tega cilja konec sedemdesetih let pa nekako ni več prišla v poštev »prevzgoja« na način, da bi moral posameznik, če ne bi želel biti odstranjen iz pedagoškega procesa, izbrisati »nemarksistični« del svoje osebnosti, kot so še v začetku tega desetletja želeli uveljavljati »družbe- 25 Ibid., str. 29–31. 26 ARS, AS 1589/IV, šk. 328, Rado Jan: Zveza komunistov in učitelj – vernik, 26. 6. 1976, str. 4. 27 ARS, AS 1589/IV, šk. 450, Magnetogram 15. seje predsedstva CK ZKS, 5. 2. 1979, str. 5/2 MJ, 6/IJ. 28 Ibid., 23/1 IJ, 23/2 IJ. 84 Šolska kronika • 1–2 • 2018 ni zakon« nekateri člani centralnega komiteja. 29 Hkrati pa je selektivno vodenje kadrovske politike ostalo sprejemljiv način izbiranja idejno ustrezno naravnanih učiteljev za poučevanje ideološko najbolj izpostavljenih predmetov. 30 »Učitelja ne merimo po merilih teizma oz. ateizma« Dileme o položaju vernega učitelja naj bi bile dokončno rešene z dokumen- tom z naslovom Socialistična samoupravna družba – učitelj (vernik) in šola, ki ga je SZDL sprejela februarja 1977 in v katerem ni bilo zapisanih posebnih novosti v odnosu do vernikov, ampak so bile poudarjene nekatere stalnice politike ZK v kombinaciji z ustavnimi klavzulami o svoboščinah in pravicah. Poudarjeno je bilo splošno načelo, da mora biti pouk znanstven in vzgoja socialistična, pri če- mer ni bila naloga šole, da bi reševala metafizična (neizkustvena) vprašanja, kot so vprašanja o obstoju ali neobstoju boga. Glede vrednotenja religije, o čemer se je kmalu zatem odprla nova polemika, je bilo zapisano, da so tudi religije kot družbeni pojav in njihov zgodovinski razvoj ter pomen predmet »znanstvene« šolske obravnave in je šola dolžna seznaniti o njihovem in cerkvenem vplivu na družbena področja v preteklosti in sedanjosti, zlasti glede vprašanja razrednih bojev. Zavrnjene so bile trditve o antiteistični šoli, saj niti politični program ZK ni opredeljeval borbe proti religijam. V dokumentu je bila posebej poudarjena svobodna in neovirana možnost obiskovanja verouka, kar je bilo sicer že znano, a kot so zapisali, v praksi premalo uveljavljeno določilo. Normativi o učitelju so opredeljevali, da lahko svojo družbeno vlogo uresni- čuje le, »če idejnost njegovega dela ni nasprotna znanstvenim spoznanjem in če je zavzet za socialistične samoupravne družbenoekonomske odnose v teoriji in pra- ksi, tako v šoli kot izven nje«. Verni učitelj, ki je bil prepričan, da lahko »spravlja v sklad svojo religioznost in znanost«, je lahko »na lastno odgovornost živel v pro- tislovju«, kar pa ni smelo vplivati na socialistično usmerjenost pouka. Nasprotno je bilo za tiste, ki tej zahtevi socialistične družbe niso bili kos in so menili, da so ravnali zoper svojo vest ter se čutili dolžne nastopati kot »posredniki katerekoli v bistvu protisamoupravne in protisocialistično-humanistične težnje«, predvideno, da zaradi neuresničevanja družbeno opredeljenih učno-vzgojnih smotrov prosto- voljno oz. na zahtevo izobraževalnega zavoda zamenjajo svoj poklic s poklicem, ki ni terjal takšne idejne in družbene angažiranosti. 31 Za Janeza Janžekoviča, ki je bil takrat član Koordinacijskega odbora za ureja- nje odnosov med Cerkvijo in samoupravno družbo pri SZDL, je bila v dokumentu 29 Hribar, Izganjanje hudiča, 1309. 30 ARS, AS 1589/IV , šk. 295, Franc Šetinc: Nekatere tendence v Rimskokatoliški cerkvi in naš odnos do njih (seminar za sekretarje komitejev občinskih in medobčinskih svetov ZKS), 19. 12. 1978, str. 6. 31 ARS, AS 537, šk. 1096, Socialistična samoupravna družba – učitelj (vernik) in šola, 14. 2. 1977. 85 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih pomembna uradna konstatacija, da so verniki in ateisti enakopravni in da šola ne rešuje vprašanj o obstoju ali neobstoju boga. 32 Janžekoviču se je rešitev, na- vedena v dokumentu, kazala kot korak v smeri njegovega zavzemanja za ločitev materializma kot izkustvenega nauka (politična ekonomija) in materializma kot filozofije (ateizem). Zavedal se je, da obstajajo med posamezniki iz pedagoške sfere tudi drugačni pogledi, pa vendarle je na predavanju na teološkem tečaju za študente in izobražence, kjer so tedaj odmevale že precej ostre besede na račun ZK, izpostavil napredek v odnosu slovenske partije do vernikov . Takšen razvoj do- godkov je Janžekoviča navajal na apel vernikom, naj se kot državljani socialistične domovine za svoje pravice zavzemajo strpno in naj pri tem nikakor ne zbujajo vtisa klerikalizma. 33 Zmerni komunisti, kot Milan Kučan in tudi Mitja Ribičič, so ob izidu dokumenta SZDL izrazili pričakovanje, da bo jasneje začrtana smer od- nosa do vprašanja vernikov v šolskem sistemu iz javnega diskurza izločila sektaše med komunisti in klerikalce med verniki, hkrati pa bodo podlaga za reakcijo ob kršenju ustavnih določil. 34 Vsi vpleteni na strani partije pa niso delili mnenja z vodstvom SZDL. Že ome- njeni France Strmčnik je izrazil popolnoma odklonilno stališče in s tem pokazal, da so tudi med partijskimi teoretiki obstajali (in prišli v javnost) različni pogledi tudi na tako občutljiva vprašanja, kot je bil odnos ZK do verne populacije. Profe- sor na Pedagoški fakulteti ni popustil pri svojem prepričanju, da je znanstvenost pouka bistveno povezana z dosledno interpretacijo dialektičnega materializma kot metode zgodovinske in materialistične dialektike ter kritičnega znanstvenega pogleda na svet. Dialoško naravnani teoretiki in snovalci politike na SZDL so po njegovem na to pozabili in si privoščili napačne ali samo pogojno resnične izjave, češ »da religioznost učitelja ni nujno ovira za marksistično angažirano šolo« in »da je bistvo marksizma v njegovih socialnih in humanističnih dimenzijah, ne pa v njegovih materialističnih razlagah sveta«, kot je trdil denimo dialoško narav- nan sociolog religije Marko Kerševan. »Razdvajanje induktivnega in deduktivnega mišljenja pomeni hkrati tudi razdvajanje znanosti in filozofije, znanosti in ideo- logije, kar nujno vodi v pozitivizem, torej stran od naših marksističnih vzgojnih smotrov, ki zahtevajo da razvija šola učencem marksistični model znanstvenega mišljenja«, je bil odločen Strmčnik in od tod povlekel tudi neizprosne posledi- ce za položaj vernega (»filozofsko idealistično zavzetega in versko institucionalno vezanega«) učitelja: »Njeno poslanstvo [šole, op. J. R.] načeloma ni združljivo z idealistično opredeljenim in religioznim učiteljem. Neresno, oportunistično in sa- movarajoče je pričakovanje, da bi bil religiozni učitelj kos tem nalogam pouka in da je možno zreducirati njegove konflikte med lastno idealistično usmerjenostjo in 32 ARS, AS 537, šk. 1099, Zapisnik seje koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samou- pravno družbo in Cerkvijo, 17. 3. 1977, str. 16. 33 Janžekovič, Verni učitelj, str. 191, 198. 34 ARS, AS 537, šk. 1099, Zapisnik seje koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samou- pravno družbo in Cerkvijo, 17. 3. 1977, str. 31–33. 86 Šolska kronika • 1–2 • 2018 materialističnim značajem pouka na vprašanje njegove osebne vesti in poštenja. To so sofistične rešitve.« Odgovor na vprašanje, kaj z vernimi učitelji v šolah, zato po njegovem ni bil v kompromisarski »otopitvi materialistične poante marksizma«, ampak bi bilo treba na dolgi rok zastaviti selektivno kadrovsko politiko, v skladu s katero bi »idealistično opredeljenim« mladim ljudem odsvetovali odločitev za pedagoški poklic. Pri aktivnih vernih učiteljih pa bi morali odgovorni imeti pred očmi, da zaradi svoje religioznosti ne zmorejo vseh marksističnih in izobraževal- nih nalog ter se v najboljšem primeru omejijo na nevtralno razlago. 35 Strmčnikova radikalna drža ni ostala spregledana v katoliškem tisku. V osre- dnjem verskem listu Družina so zapisali, da bi verniki v primeru odvrnitve od pedagoškega poklica postali državljani druge kategorije, brž ko pa bi nad tem javno potožili, pa bi bili označeni za klerikalce. Po njihovem je šlo za jasen primer sektašenja in teptanja po pravicah otrok vernih staršev, ki morajo obiskovati za vse obvezno javno šolo. 36 V tedniku Družina se je leta 1979 glede problematike marksizma v šoli oglasil tedaj zelo aktivni teolog Franc Perko, ki pa ni komentiral Strmčnikovih stališč, ampak se je postavil po robu SZDL-jevski izpeljavi rešitve v celoti. Perko je ponovil že znane trditve, da znanstvenega nazora v pravem po- menu besede ni. Dokument SZDL je bil zato po njegovem kontradiktoren, saj se vprašanje, ali je še tako goreč vernik lahko učitelj, sploh ne bi smelo postavljati. Podčrtal je, da gre za »idejni totalitarizem«, ki se je najbolj odražal ravno na šol- skem področju. Nove dokaze za uradno ateizacijo in nastrojenost proti religiji je našel v publikacijah Zavoda za šolstvo, kjer je bilo še leta 1978 v nasprotju z izjavo SZDL zapisano, da je vera negativen in socializmu sovražen pojav, ki se uvršča ob bok moralni degradiranosti in nagnjenosti k drogam. V socializmu kot vmesnem procesu je bila zato po Perku ključnega pomena subtilna vzgoja in pre- vzgoja, oprta na psihološke zakone. Podobno so tudi novi zakon o usmerjenem izobraževanju v javnosti razumeli kot »oblikovanje dialektičnega mišljenja in marksističnega pogleda na svet«. Perko je sicer še vedno dopuščal marksizem kot eno izmed znanstvenih razlag sveta, ki bi ga verniki v vzgojno-izobraževalnem procesu lahko sprejeli, če bi presegel ateizem, kot so nakazovali tudi nekateri jugoslovanski marksisti. 37 Z veliko večjo naklonjenostjo do marksistične podstati izobraževanja je sta- lišče SZDL sprejel utemeljitelj »socialistične teologije«, mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič. Osebne razklanosti, o katerem je bilo govora v dokumentu, pri vernikih ni zaznal, saj ni videl ovire v razlaganju znanstveno dognanih marksi- stičnih pogledov na religijo in hkratnem vztrajanju pri prepričanju, da gre le za del resnice. 38 Izpričana Strmčnikova nestrpna stališča so celo tega najbolj zavzetega 35 Strmčnik, Marksistična izhodišča, str. 483–484. 36 Razpeti med šolo, str. 3. 37 Perko, Marksizem v šoli, str. 7–8. 38 Grmič, Kakšen naj bo učitelj, str. 243. 87 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih socialista v vodstvu RKC v Sloveniji, ki je domala v vseh pomembnih vprašanjih zagovarjal politiko ZK, napeljala do protesta, ko se je vprašal, ali takšni pogledi ne spodkopavajo temeljev samoupravljanja in ne teptajo ustavno zagotovljene pravice državljanov. Ob tem je Strmčnika pobaral, ali ne gre celo za integrali- stično tezo, da je biti Jugoslovan ali Slovenec isto kot biti marksist. Strmčniku je očital tudi, da je tisto, kar on razlaga za religijo, dejansko praznoverje in magija, medtem ko religija v resnici tudi priznava vzročnost in zakonitost v svetu. Grmič je opozoril, da je Strmčnikovo izpeljevanje odnosa do vernih učiteljev in značaja šole ne le v nasprotju z dokumentom SZDL in izjavami vodstva ZK, ampak je njihova nevarnost – prvič v smislu spodbujanja nasprotnikov socializma, ki se skrivajo za svojo vernostjo, drugič pa pomeni takšna indoktrinacija določenega svetovnega nazora skoraj isto kakor izpodkopavanje njegovih temeljev z absolu- tno kontraproduktivnim učinkom. 39 Pomisleke, ki so ob skrajnih Strmčnikovih stališčih navdajali Grmiča, so očitno sprejeli tudi na Marksističnem centru pri centralnem komiteju ZK. Po po- lemiki, ki je sledila objavi dokumenta SZDL, so leta 1979 organizirali ponovno razpravo o tej problematiki in poudarili, da revizija stališč SZDL ne pride v poštev, temveč je treba zapisana določila utrditi še v praksi. Tam je bil splošni odnos do verujočih, kot so priznali razpravljavci, še vedno na ravni predvojnega spopada liberalcev in klerikalcev. 40 Polemika o položaju vernega učitelja je bila znak še naprej prisotnega boja med religijo in državo na področju šolstva, kar je bil po njihovem znak etatizacije šolstva, ki bi jo bilo treba premagati in dosledno uvelja- viti samoupravna razmerja. Etatistični princip so namreč povezali z abstraktnim antiteizmom, ki bi ga bilo treba v dokaz, da vernost nikakor ne onemogoča za- vzetosti za revolucionarno družbeno dejavnost, dokončno preseči. Še več: »O nepremostljivem nasprotju med marksizmom in vernostjo lahko govorimo le, če pojmujemo marksizem kot zaključen metafizično-materialistični svetovni nazor, če ne upoštevamo, da je za marksizem ključnega pomena teoretsko formuliran proces osvobajanja delovnih ljudi, proces preraščanja razredne družbe in vseh oblik odtujitve. Tako vzeto pa je že socialna vsebina samih evangelijev nedvomno bližja socializmu kot pa kapitalizmu.« 41 Zaradi vsega naštetega bi bil odpust ver- nih učiteljev z njihovih delovnih mest ravno nasprotni dokaz splošno sprejetim principom, da religija ni ovira pri socialističnem angažiranju vernih državljanov. V zvezi s tem so vodilni teoretiki na področju filozofije in sociologije opo- zorili, da se je marksizem prevečkrat pojmoval kot svetovni nazor, ne pa kot revolucionarna kritična misel. Zaradi tega ga je treba v šoli tolmačiti kot teoret- ski okvir socialistične samoupravne preobrazbe, ne pa kot religiji konkurenčen 39 Grmič, Marksistična izhodišča, 447–448. 40 ARS, AS 1592, šk. 70, Poročilo o razgovoru »Nekatera aktualna vprašanja idejne usmerjenosti šole v naši družbi«, 12. 1. 1979, str. 5. 41 Ibid., str. 6. 88 Šolska kronika • 1–2 • 2018 splošni dialektično materialistični svetovni nazor. Religijo je pač primerno prika- zovati v zgodovinskih okoliščinah, ne pa zapadati v frontalni napad nanjo, ki je bil tedaj v šolah še dokaj pogost. 42 Komunisti nikakor niso revidirali svojega temeljnega odnosa do religije oz. v tem primeru do religioznosti učencev. Zanje je ostala oblika odtujenosti in je predstavljala, kot je priznal funkcionar Rado Jan, lakmusov papir, ki kaže stopnjo uspešnosti ali neuspešnosti spoznavanja s socialističnimi samoupravnimi odnosi v šoli in širše v družbi. 43 Zaključki razprave o položaju vernih učiteljev in učencev so se približevali izvornemu Marxovemu prepričanju, ki ga je že nekaj let prej izrekel Franc Šetinc, in sicer, da bo religijo možno odpraviti na dolgi rok na način, da se odpravijo razlogi zanjo, vendar pa morata biti do takrat teist in ateist ena- kopravna. 44 Podana so bila formalna zagotovila, da šola ne posreduje nikakršnega privilegiranega nazora, ampak je ta šele plod učenčeve svobodne izbire. Kako naj učitelji (komunisti) vplivajo na to izbiro, je sicer ostalo del prikrite strategije, ki so jo teologi kaj kmalu pričeli z vso silovitostjo problematizirati, pa vendarle je vladajoči režim do konca sedemdesetih let vernikom vsaj formalno priznal tisto, kar so si Grmič in njegovi somišljeniki tako zelo prizadevali dokazati: da je lahko tudi veren državljan polnokrven in polnopraven samoupravljavec. Sklep Polemika o položaju vernega učitelja v socialistični šoli, ki smo si jo ogle- dali v prispevku, zelo dobro odslikava logiko delovanja poznega socialističnega režima v Sloveniji. Ne le v primerjavi s Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropskimi socialističnimi državami, 45 ampak tudi glede na povojno obdobje pri nas, ne mo- remo spregledati težnje k liberalizaciji in namena oblasti, da bi v mehanizme delovanja samoupravne družbe vključile čim širši krog državljanov, tudi vernikov. Režim je bil zato pripravljen sklepati mnoge kompromise, kar pa se je nekoliko manj odražalo na področju verske politike. Če so bili odnosi z vodstvom RKC kot največje verske skupnosti kooperativni in marsikdaj celo partnerski, je imel režim precej večjo težavo pri redefiniciji svojih ideoloških izhodišč glede razumevanja religijskega fenomena pri širši populaciji, kjer je v nasprotju z zahodnoevrop- skimi partijami vse do konca osemdesetih let vztrajal pri ključnih leninističnih postavkah v zvezi s tem. Tovrstna politika ni bila samo rezultat dogmatične ideologije, ki se je sicer vsaj od konca sedemdesetih let že soočala s kritikami iz vrst marksistič- 42 Ibid., str. 2. 43 Ibid., Uvodna beseda tov. Rada Jana, str. 3. 44 ARS, AS 1589/IV, šk. 291, Seminar za sekretarje komitejev občinskih konferenc in medobčinskih svetov ZKS, str. 4/8. 45 Cf. Luehrman, Secularism Soviet Style. 89 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih nih teoretikov, 46 ampak tudi logike oblastnega monopola, ki ga je partija pred konkurenčnimi (socialistično usmerjenimi) silami vzdrževala na osnovi zapove- danega ateizma. Zanašanje na položaj družbenega hegemona je partijo vodilo tudi v to, da je strožje ideološke pogoje glede zasedbe pedagoških mest posta- vljala predvsem na srednji (gimnazije) in univerzitetni ravni izobraževanja. 47 Pri osnovnošolskih učiteljih je kot ne preveč problematično prepoznala dejstvo, da je med njimi približno tolikšen delež vernikov kot v splošni populaciji. Spričo tega so se konservativnejši člani njenega establishmenta zavzemali, da je treba vsaj pri družboslovnih predmetih, ki so najbolj vplivali na svetovnonazorsko forma- cijo mladih državljanov, nastaviti idejno primerne učitelje, ni pa bilo do konca sedemdesetih let več nobenega dvoma, da verni učitelji v celoti ne bi smeli opra- vljati pedagoškega poklica. Takšno stališče se je sicer tudi še zelo pozno pojavljalo pri nekaterih stro- kovnjakih na področju pedagogike, a med partijskim vodstvom ni imelo podpore. Slednji so svoje kontroverzne formulacije o enakopravnem položaju vernega uči- telja, če je ta le bil »sposoben iskreno in prepričljivo razpravljati v socialističnem duhu«, opravičevali z dolgoročno politiko sodelovanja z verskimi množicami, ki jo je slovenska partija gojila že od predvojnega časa, Kardeljev »pluralizem samo- upravnih interesov« pa še okrepil. 48 V tej ohlapni definiciji socializma je bil tako prostor tudi za verne učitelje, ki so jim celo priznavali, da lahko svoje delo opravlja- jo bolj zavzeto kot, po Šetinčevih besedah, neverni »demagogi na nizki strokovni ravni«. 49 Omenjene definicije so konec sedemdesetih let precej zadovoljile tiste teologe, ki so načeloma sprejemali socialistično ureditev, a se v vseh letih po drugi svetovni vojni borili za večjo enakopravnost vernikov. Njihovi bolj kritični kolegi, pa tudi porajajoča se opozicijska gibanja pa so v njej prepoznavali kontinuiran mo- nopol socialističnega režima nad celotno družbo. Za celovitejši odgovor, v kolikšni meri so ga občutili verni posamezniki v šolskih zbornicah tudi v zadnjih desetletjih in letih pred dokončnim propadom režima konec osemdesetih let, pa bi bila po- trebna še mnogo širša kvalitativno zasnovana raziskava, kot je bil pričujoči poskus načelne opredelitve položaja vernega učitelja v socialistični šoli. Povzetek V okviru problematičnega odnosa med religijo in socialističnim sistemom, kot smo ga poznali v Jugoslaviji, je bilo vprašanje položaja vernih učiteljev iz- postavljeno že v zgodnjem povojnem obdobju, znova pa je prišlo v ospredje v času zaostritev zahtev po marksistični idejnosti šolskega pouka v sedemdesetih 46 Roter, Padle maske, str. 358. 47 Hribar, Izganjanje hudiča, 1309. 48 ARS, Nekatere tendence, str. 6. 49 Ibid., str. 6. 90 Šolska kronika • 1–2 • 2018 letih. Tedaj se je v najvišjih političnih forumih, v SZDL in tudi v tisku razvila ostra polemika, v kateri so sodelovali marksistični teoretiki in najvišji politični predstavniki (M. Kučan, F. Šetinc) na eni in ugledni teologi (F. Perko, V. Grmič, J. Janžekovič) na drugi strani, kasneje pa se je vanjo ključila tudi nastajajoča in- telektualna opozicija. Prispevek na podlagi arhivskih virov partijskih organov, SZDL in tedanjega časopisnega tiska najprej na teoretskem nivoju analizira vztra- janje pri leninističnem konceptu vzgoje in izobraževanja, ki se ni skladal z načeli samoupravljanja in je izkazoval velik demokratični deficit, na kar so opozarjali predstavniki RKC, pa tudi nekateri dialoško naravnani sociologi religije. Temu sledi prikaz poskusa političnega formuliranja položaja in pravic vernega učitelja v javni šoli, ki je temeljil na omenjeni ideološki predpostavki, a kljub temu v duhu poznega jugoslovanskega socializma skušal vključiti tudi vernike v vrste podpor- nikov samoupravne ureditve. Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 537, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, 1945–1990. AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, 1945–1990. AS 1592, Marksistični center Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, 1959–1989. AS 1944, Predsedstvo Republike Slovenije, 1974–1992. Časopisni viri Grmič, Vekoslav, »Kakšen naj bo učitelj«, Znamenje 3, 1977, str. 242–244. Grmič, Vekoslav, »Marksistična izhodišča osnovne šole«, Znamenje 5, 1978, str. 447–448. Hribar, Spomenka, Izganjanje hudiča: "primer prof. Vilčnik", Nova revija 8, 1989, str. 1287–1318. Perko, France, Marksizem v šoli, Družina, 18. 11. 1979, str. 7–8. Razpeti med šolo, družino in cerkev, Družina, 19. 11. 1978, str. 3. Strmčnik, France, Marksistična izhodišča osnovne šole, Naši razgledi, 15. 9. 1978, str. 483–484. Tiskani viri Janžekovič, Janez: Verni učitelj v naši šoli. Vera in svoboda. Zbornik predavanj s teološkega tečaja za študente in izobražence o aktualnih temah 1977–78. Ljubljana, 1978, str. 185–200. Lenin, Vladimir Il'ič, Socializem in religija. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1949. Sedmi kongres ZKJ. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1958. 91 Položaj vernih učiteljev v socialistični šoli v sedemdesetih letih Literatura Alexander, Stella Church and State in Yugoslavia since 1945. 2 nd ed. Cambridge: Cambridge University Press, 2008. Buchenau, Klaus, What Went Wrong? Church-State Relations in Socialist Yugo- slavia. Nationalities Papers 33, 2005, str. 547–567. Ćimić, Esad, Dogma i sloboda. Beograd, Književne novine, 1985. Froggatt, Michael, Renouncing Dogma, Teaching Utopia: Science in Schools under Khrushchev. The Dilemmas of de-Stalinization: Negotiating Cultural and Social Change in the Khrushchev Era. London, New York: Routledge, 2006, str. 250–266. Fuček, Marko, Konsolidacija jugoslavanskoga socijalizma. Časopis za suvremenu povijest 3, 2014, str. 515–534. Kodelja, Zdenko, Laična šola: pro et contra. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Kukoč, Mislav, Problem religije u hrvatskoj marksističkoj filozofiji. Religija i slo- boda. Prilog »socioreligijskoj karti Hrvatske. Split, 1993, str. 67–82. Gabrič, Aleš, Oblast in katoliško šolstvo na slovenskem po letu 1945. Sto let Zavo- da sv. Stanislava. Ljubljana, 2005, str. 207–226. Gabrič, Aleš, Katolištvo, socializem in netolerantnost. Šolska kronika 2, 2008, str. 229–245. Grgič, Jožica, Odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo po letu 1960 Ljubljana: De- lavska enotnost, 1983. Luehrmann, Sonja, Secularism Soviet Style: Teaching Atheism and Religion in a Volga Republic. Bloomington: Indiana University Press, 2011. Mojzes, Paul, Religious Liberty in Eastern Europe and the USSR. Before and after the Great Transformation. Boulder: East European Monographs, 1992. Ramšak, Jure, Restavracija diktature proletariata?: Politične, gospodarske in družbene posledice obračuna s partijskim "liberalizmom" v Sloveniji. Pir- jevčev zbornik: poti zgodovine med severnim Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo. Koper, 2011, str. 513–531. Ramšak, Jure, Neutral, Atheist, or Antitheist? School as an Ideological Battlefield in the Late-Socialist Slovenia. Journal of Church & State 4, 2016, str. 91–109. Repe, Božo, »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992. Režek, Mateja, Med resničnostjo in iluzijo: slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948–1958). Ljubljana: Modrijan, 2005, str. 97. Roter, Zdenko, Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945–1976. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1976. Roter, Zdenko, Konec nekega obdobja (odnosov med katoliško cerkvijo in državo v Sloveniji). Teorija in praksa 27, 1990, str. 265–276. Roter, Zdenko, Padle maske. Od partizanskih sanj do novih dni. Ljubljana: Sever & Sever, 2013. Šuštar, Branko, Verouk v šoli 1945–1952. Odnos oblasti do pouka verouka na lju- bljanskih šolah. Sodobna pedagogika 5/6, 7/8, 1991, str. 269–287; 399–411. Zrinščak, Siniša, Odnos Crkve i države u Hrvatskoj od 1945. do 1990. godine. Reli- gija i sloboda. Prilog »socioreligijskoj karti Hrvatske. Split, 1993, str. 107–126. 92 Šolska kronika • 1–2 • 2018 Zusammenfassung Die Lage der gläubigen Lehrer in der sozialistischen Schule in den siebziger Jahren Jure Ramšak Im Rahmen des problematischen Verhältnisses von Religion und dem sozialistischen Sys- tem, wie wir es in Jugoslawien kannten, wurde die Frage über die Lage der gläubigen Lehrer bereits in der frühen Nachkriegszeit aufgesetzt und in den siebziger Jahren wieder in den Vorder- grund gerückt, als die Forderungen nach dem marxistischen Schulunterricht verschärft wurden. Zu dieser Zeit gab es in den höchsten politischen Foren, in der SZDL und in der Presse eine scharfe Polemik, in der marxistische Theoretiker und politische Spitzenvertreter (M. Kučan, F. Šetinc) auf der einen Seite und angesehene Theologen (F. Perko, V. Grmič, J. Janžekovič) auf der anderen Seite beteiligt wurden. Später wurde auch die entstehende intellektuelle Opposition in die Polemik einbezogen. Auf der Grundlage der Archivquellen der Parteiorgane, SZDL und der damaligen Zeitun- gen analysiert der Beitrag zunächst auf theoretischer Ebene das beharren auf dem leninistischen Bildungskonzept, der nicht den Prinzipien der Selbstverwaltung entsprach und ein großes De- mokratiedefizit aufwies, wie von den Vertretern des RKK und einigen dialogisch orientierten Religionssoziologen betont wurde. Anschließend ist ein Versuch der politischen Formulierung der Lage und Rechte von gläu- bigen Lehrern in der öffentlichen Schule auf Grundlage der erwähnten ideologischen Annahme dargestellt, der aber trotzdem im Geiste des späten jugoslawischen Sozialismus die Gläubigen in die Arten von Unterstützern der Selbstverwaltung aufzunehmen versuchte.