Prirodopisno-natoroznansko polje
Jelen.
Nobena uasih gozdnih živali nima tako lepega in postavnega trupla, uobena
ne stopa tako oholo in moško, nobena ne nosi z rogovilastim rogovjem olep-šane glave tako pristojno in ponosno, kakor jelen. Le poglejte ga, kako tenek je, gibičen in skokonog! Truplo iraa lepo zalito kakor nobena druga žival, vrat mu je dolg in teuek, ki nosi po-dolgasto, veličastno glavo. Gudovito bistro oko ima jelen, vrhu tega pa še dober nos in tenek sluh. Vse vidi, vse čuje, ako pade le list z drevesa, vže gleda na vse strani in voblja s STGjim nosom, jeli rau ne preti kaka nevarnost. Oe euti sovražnika, takoj se poda v beg in njegove hitre noge ga neso preko širokih jarkov, preko grmovja in trnja, da se vse praši za njim. Ce je treba, preplava tudi deročo reko ia široko jezero.
Jelena zelo veseli godba. Kadar čuje trobiti na rog ali piskati na kako pišealko, obstoji, vleče na u.šesi io videč, da se mu.ni treba uičesar bati, pride tudi bliže.
Ujet in zaprt jelen je zelo hudoben. Najmaujša stvarea ga lehko razdraži, zato rau človek nikdar ne sine upati. Hipoma začne krčiti nos, oci se mu za-svetijo zlobno, zdajei povesi glavo in tako hitro plane na človeka, da se rau ne more dosti zgodaj uraakniti. 0 hudobnej jezi zaprtih jelenov nam priča dosti ža-lostnih dogodeb. Tako na pr. je t Gothi zaprt jelen zabodel skozi oko v možgane svojega strežnika, s katerim sta si drugat-e bila dobra prijatelja. Strežnik je bil takoj mrtev. Nek drug jelen v Potsdamu je v jezi razmesaril svojega gospodarja, ki sta se drugače prav rada imela.
V gozdu živeč jelen je jako dobročudna, mirna iu plaha žival, ki le takrat skoči proti lovcu, ako ga ni dobro zadel in mu pride preblizu.
Nekdaj je bilo jelenov po vsej Evropi razven v mrzlih severnih krajih, a zdaj so je po nekaterih deželah vže do malega iztrebili. Pri nas se še dobe po velikih gozdih, ali redki so,- Pred kakimi štirideset leti bilo jih je toliko, da so je y Kočevji v zimskem času otroei po cesti podili. Leta 1848. so je zelo pobijali in od tega časa se pri nas na Kranjskem niso več opomogli. Posamični se še dobe v kočevskih gozdih, na Javorniku in baje tudi okolo Krima. Mnogo več jih imajo na Štajerskem in Koroškem, posebno pa v Galiciji, na Poljskem, Českem Ogerskem in Salcburškem.
Jeleni se radi drže jednega kraja v večjih ali manjših družbah, če le imajo dovolj paše in miru. Po dnevi leže mirno v kakej goščavi in prežvekujejo, na večer pa gredo ua pašo ter se paso vso uoč do jutranje zore, o katerej se zopet umaknejo v svoja ležisea.
—¦¦< 134 >¦¦—
Človek je najhnji jelenov sovražnik. Lovi ga in strelja zaradi mesa, kože, dlake in rogovja. Eazvon človeka preži nanj tudi volk,  ris in  casi  tudi medved.
Mladega jelena človek prav lahko ukroti; kmalu se udomaci in naufi vsa-keršnih umeteljnosti kakor konj. Jelena je tudi možno naučiti, da vozi. Pripo-veduje se, da se je poljski kralj Avgust I. vozaril z osraimi jeleni in tudi o glaso-vitem Marmontn, ki je bil pod francoskim ccsarjem- Napolconom I. poglavar v Ljubljani. pripovednje se, da ,je pred svojo koMjo jelene zaprezal.