- 41 -
Blagodušnost nekega Indijana
Nek vojak iz rodii Šošonov je imel konja redke lepote, katerega ni mogel nobeden dragi v daljnih zahodnih krajih v teku ali diru prekositi. Kedar je bivola ali medveda lovil, dirjal je njegov konj takd prederzno na divjačino, da jo je vojak prav lehko zadel. Pogosto so vojaka silili naj bi konja prodal ali vsaj zamenjal, ker bo gotovo veliko plačilo za-nj dobil, pa vojak ni hotel od vsega tega nič slišati. Miitasta žival je bila njegova pri-jateljica in njegova vedna sprernljevalka, s katero je delil nevarnosti v boji in pomanjkanje v svojem samotnem življenji. Kako bi se mogel tedaj ločiti od nje? — Slava njegovega konja se je raznesla do San-Frančiška. Ko je nekega dae tje popotoval, ponujali so mu nekateri Mehikanci veliko zlata za njegovega konja, — pa tudi zlat<5 ga ni premotilo. — Neki hudoben Me-hikanec pa sklene, konja se polastiti bodisi že tako ali tako. Nekega ve-čera, ko je šel Indijan iz svojega zemljišča proti domu, vleže se uni t bližnji germ prav pri cesti in ječf, kakor da bi terpel zel6 hude bolečine. Ko dobroserčni Indijan sliši to ječanje, stopi raz svojega konja in se ponudi Mehikancu v pomoč. Ker se je vže tamnelo, ni mogel Indijan goljufa na njegovem bledem obličji spoznati. — Mehikanec ga zdaj prosi, da bi ihu vsaj požirk vode preskerbel. Indijan se precej odpravi k bližnjemu studencu, da bi iz njega zajel vode in jo prinesel oneinoglemu človeku. Komaj pa Indijan nekoliko stopinj odide, skoči Mehikanec na konja ter usmiljenemu Samari-tanu zasinehovaje kliče: ,,Oj ti neumni rudečoglavec! ali vidiš zdaj, da je Mehikanec zvita in modra glava. Mojega zlata nisi hotel, zdaj pa iaiam tvojega konja zastonj. Kako se bodo smejali lovci, kedar jim bom pripove-doval, kako lehko sem opeharil Šošona."
Indijan nekaj trenotkov molčč posluša nesramnega goljufa, kajti tako gerda in nesramna goljufija ranila ga je globoko v sercč, naposled se vendar premaga in reče: ,,Oj gerdi nesramnež! zavoljo drugib., da se ne bodo maščevali nad mojim rodom, nočem te umoriti. Le imej koaja, ker si že tako hudoben, da se ne sramuješ vkrasti revežu edino njegovo blago. Toda nikoli ne čerhni besedice, kako si dobil konja, sicer bi Šošoni to zvedeli in bi lehko nezaupni postali. Ko bi potem zopet kak Mehikanec v bolečinah ležal in stokal, lehko bi se primerilo, da bi kak Šošonec memo šel in svoje uho pred njim zatisnil. Zato podaj se daleč daleč proč z mojim konjem. Ne pusti mi ga več kedaj videti, da me hudo uro jeza ne zgrabi in me hu-dobnega ne stori." —
Hehikanec je bil zel<5 divji in prederzen človek, a vendar ne brez vsega sočutja. Stopi raz konja, poda uzdo Šošonu v rok<5, ter pravi: ,,Prijatelj moj! hudo sem ti storil, — odpusti mi! Od priprostega Indijana sem se naučil, kako se imam v prihodnje ravnati; kedar koli bom tedaj zopet v greh zapeljevan, spomniti se hočem na tebe."