Slovniske in pravopisne drobtine
KRC IN NJEGOVA BESEDNA DRUŽINA
Krč je nehoten napon mišice; ta se povrne v prvotno stanje, ko krč popusti. Kadar se to ne zgodi, pravimo, da se je mišica sfrknila ali uskočila. Mišica je krčljiva, t. j. se lahko skrči. Zdravila, ki povzročajo krčenje, so krčilna ali krčila. Otrok, ki dobiva krče, ki je torej spasmofilen, je krčeven; spasmophilia = krčavica ali krčevnica. Poleg otroške krčavice poznamo tudi trepalnično in zdehavo ali zdehavico. Smeh in jok take oblike, da je zvezan s krči, je krčevit. Razširjene vene, poglavitno na goleni in stopalu, so krčne žile.
Kakor vidimo, imamo kar osem različnih pomenov iz iste osnove — čudovita veriga! 
Mirko Černič
VZGLAVNI IN VZNOŽNI
Zdravniki, zlasti anatomi, so do leta 1936 označevali vse, kar je zgoraj na stoječem človeku, za zgornje, superior, in kar je spodaj ali zdolaj, za zdolnje ali spodnje, inferior. Tistega leta pa so te oznake zavrgli, češ da zdravniki preiskujemo bolnike ležečki, ko oznaki zgoraj in zdolaj ne veljata. Nadomestili so torej prvo s cranialis in drugo s caudalis, češ prva pomeni, da leži kranialni del proti glavi, druga pa, da kavdalni proti repu. Kako naj temu rečemo po slovensko?
Pri postelji poznamo vzglavje in vznožje. Mislim, dq si zdravniki prav lahko pomagamo s tema dvema oznakama in rečemo za cranialis vzglavni in za caudalis vznožni.
Verjetno bomo zdravniki slej ko prej ostaii pri mednarodnih oznakah. Kdor pa jih želi posloveniti ali jih razložiti brez mnogo besed, temu bosta vzglavni in vznožni prav prišla.
Mirko Černič
VAL
SP iz leta 1950 kakor tudi Breznik-Ramovšev pravopis iz leta 1935 določata za besedo val izgovarjavo s čistim 1. Bržčas so sestavljavci navedenih pravopisov to besedo šteli med »knjižne« ali »učene« besede, za katere upravičeno velja pravilo, da naj se tu 1 tudi pred soglasnikom in na koncu besede izgovarja kot čisti 1. Mimogrede bodi povedano, da to pravilo ne bo moglo večno veljati, vsaj ne za določene besede, kajti jezik, ki besedo sprejme bodisi iz knjige ali od kod drugod, jo hitro začne prilagajati svojim zakonom in tudi knjižni jezik mora to prilagajanje upoštevati. Na primer: beseda krokodil je tujka, vendar je v vsakdanjem govoru pri nas že toliko udomačena, da v narečjih slišimo že krokodiu. Takih primerov bi lahko navedel še več. Drži torej, da se v »knjižnih« ali »učenih« besedah govor usmerja v redukcijo končnega 1, predvsem seveda v tistih besedah, ki jih ljudstvo češče uporablja, zato je zgoraj omenjeno pravilo labilnejše od vseh pravil, ki zadevajo izgovarjavo črke 1.
Težko bi bilo trditi, da je beseda val »knjižna« ali »učena« beseda, kajti v narečjih slišimo to besedo kot vau, to pa ne samo v gorenjščini, ampak tudi drugje, zlasti med prebivalci ob rekah in ob morju.
Zdi se, da je že Oton Zupančič omahoval med obema izgovarjavama v tej besedi in to v času, ko je bila izreka u za končni in predsoglasniški 1 v knjižnem, jeziku vse prej kot utrjena. V zbirki Samogovori, ki so izšli leta 1908, uporablja poleg notranje rime: in kakor ovije se val okrog skal tudi rimo: v višino pognala se kot val, a v naletu pod zvezdami val je obstal. Da-pa je Zupančič že takrat končni 1 izgovarjal kot u, dokazuje verz: »Čuješ
41
živ-žiu? To Je »živio« — zdaj starešina je mladi napil.« Rimanje val-ohstal-napil-živ torej jasno govori za to, da se je tudi Zupančič, ki je imel za pravilno izgovarjavo izredno oster čut, močno nagibal k dvoglasniškemu u v besedi val.
Razlog, ki bi nas mogel zadrževati pri tem, da uvedemo izreko z u v knjižnem jeziku, bi bile sestavljenke iz besede val, recimo naval itd. Mislim, da uvajanje u v teh besedah niti ne bi bilo potrebno. Prvič je semantična plat teh besed že toliko oddaljena od pomena besede val, da bi bilo že odveč koren in sestavljenke v tem primeru spravljati pod isto pravorečno pravilo, drugič pa moremo te sestavljenke navsezadnje imeti za »knjižne<i. ali »učene« besede, kajti v narečjih jih uporabljajo zelo redko, kolikor jih sploh uporabljajo. Pri nastanku teh besed so že imeli svoje zasluge književniki in jezikoslovci, ki so potrebovali nove izraze. Jože Sifrer
Opomba uredništva; Pisec je pravilno opozoril na dejstvo, da tujke in knjižne besede prehajajo med ljudske in prevzemajo njih izgovor. Vendar nt popolne doslednosti niti v narečjih, kakor kaže izgovor besed val, del, drhal, jelka, strel, bilka, kolca, mel, skril. Dobro bi bilo, ko bi se kdo v posebnem članku lotil tega vprašanja v celoti;
O POGOVORNEM JEZIKU
Rabi pogovornega jezika utegne kdo zdaj še nasprotovati. Pogovorni jezik pa je danes realnost, ki je ne moremo prezreti, čeprav so mišljenja o tem, kakšen je oziroma kakšen naj bi bil ta jezik, še precej nejasna.
Pogovorni ali konverzacijski jezik nastaja in se razvija med našimi izobraženci, ki v vsakdanjem pogovoru ne rabijo čiste knjižne slovenščine in tudi ne narečja?
Očitno in naravno je, da se razvija pogovorni jezik pod vplivom knjižnega, žal ne tistega, ki so ga pisali in ga pišejo naši najboljši pisatelji, temveč bolj pod vplivom časnikarskega in pisarniškega Jezika, ki mu smemo marsikaj očitati.
Medtem ko je knjižni jezik v pisavi in izreki enoten, tega o pogovornem Jeziku danes še ne moremo trditi. Sicer je res, da je vpliv Ljubljane kot kulturnega središča in vpliv osrednjih narečij, na katerih sloni knjižna slovenščina, večji od vplivov drugih govorov, vendar pa Je pogovorni Jezik štajerskih izobražencev drugačen, kot je jezik Ljubljančanov.
Za gledališke, radijske, filmske in podobne delavce Je važno vprašanje, kakšen naj bo tisti pogovorni Jezik, ki bi ga smeli javno uporabljati. Spričo tega, da pogovorni Jezik sproti nastaja, da še nima ustaljenih pravil in da še ni enoten, na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Kdor rabi v knjigi, v gledališču, radiu in sploh v Javnosti pogovorni jezik, mora dobro poznati vsakdanji govor izobražencev, biti pa mora zelo previden. To velja tako za izreko kot za skladnjo in morda še bolj za slovar. Vsaka govorica posameznega izobraženca, ki v vsakdanjem življenju ne govori čiste knjižne slovenščine, ki pa Je tudi že izgubil stik z narečjem, še ne more veljati za vzor pogovornega jezika, še ne sme v knjigo, še ne sodi na oder, v radijsko oddajo itd.
O izreki v pogovornem Jeziku je razpravljal prof. A. Bajec v lanskem letniku naše revije. Naštel Je nekaj skupin, kjer se izreka pogovornega jezika loči od izreke v knjižni slovenščini, in poudaril, da Je pogovornost pogojena z redukcijo, to Je z izpuščanjem nepoudarjenih samoglasnikov.
Kakor Je za pogovorni jezik značilna manj skrbna artikulacija in ohlap-nejša sintaksa, tako tudi glede izbora besed v vsakdanjem pogovoru nismo preveč izbirčni. Tuje izraze sprejema pogovorni jezik hitreje kot ljudski govor, uporablja pa še včasih tiste tujke v narečjih, ki jih Je knjižni jezik izločil. Nasprotno pa se v pogovoru izobražencev ne slišijo več nekatere lepe, domače besede, ki so v ljudskem jeziku še žive.
Zdaj se moramo vprašati, kakšno naj bo besedišče tistega pogovornega jezika, ki bi ga smeli rabiti n. pr. v gledališču. Pogovorni Jezik ne sme biti nekaj manj vrednega, ni žargon, temveč občevalni jezik izobražencev. Zato
42
bi moralo veljati pravilo, naj sestoji slovar olikanega pogovornega jezika iz besed, ki jih smemo rabiti ob vsaki priložnosti. V tak konverzacijski jezik po moji presoji ne sodijo tiste tujke iz novejšega časa, predvsem nemške in italijanske, ki so še žive v ljudskih govorih, ki pa jih je knjižna slovenščina izločila in jih nadomestila z umetnimi Izrazi ali s slovanskimi izposojenkami. Za naš sedanji jezikovni čut zvene te besede nekam prostaško, zato bi jih v javnosti ne smeli rabiti. Najneprimernejša pa je neskladna mešanica, na primer prepogosta raba učenih tujk poleg vmes natresenih vulgarnih izrazov. Sicer pa bi moralo veljati za slovar pogovornega jezika isto pravilo kot za knjižni jezik: sestoji naj iz Ijudskili^besed.^  
Ivan Tominec
43