->#*   54   **-
C::;C:::A. ¦*;-v:r.-.r::t c:;"';.e ;Bolnicaa;^ -- f. ----•¦-;; --;__ ¦
_«•"-.   jr-'t-    •L'-'   c    ";".".¦' r     -   Sptsal E. Gangl.    ¦'-   ;   -    -:                  ""-:*.'r   i
fi bilo v vasi človeka,  ki bi  ne poznal Trčkove Ančke.   Njen oče je bil   edini   trgovec v vasi,   in   vsi  ljudje  so hodili kupovat k njetnu. Ančka pa ni bila nikjer rajša nego v prodajalnici, kjer je gledaJa, kako so prihajali in odhajali Ijudje. A še bolj je gledala očetu pod roke.   Prodajal   ni   samo   soli,   tnoke in kave, ampak ljudje  so kupovali tudi  sladkor   Kolikor ga je kdo zahteval, to-liko  ga je moral   oče   odsekati   in   odtehtati.  In  kadar je  sekal sladkor, se je redoma dogodilo, da je odletela drobtinica belega sladkorja z  mize na tla. ali pa kar v Ančkine roke. Da je našla drobtinica belega sladkorja vedno pot iz Ančkinih rok v njena usteca, ni treba posebej ^oudarjati. . To je. uniljivo satno ob sebi, a nihče ni vedel tega bolje nego Ančka sama:   .    ;       .     ...
Večkrat se je pripetilo, da je bila očetu napoti. Silila mu je prav tja vtesno bližino, da se ji je moral izogniti, ako ji ni hotel s težkimi škornji Sttopiti na drobno nogo. Zatorej jo je oče vselej ob takih nadležnih prilikah zapodil z osorniin glasom k materi, češ, dekle bodi pri materi v kuhinji, a ne očetu v prodajalnici v napotje.           *                 ¦
¦•:¦•. LvAnčki se je lice nabralo v jok; žal ji je bilo bele sladkosti, ki je ne-jpoitžita ležala po tleh. Milo so gledale Ančkine oči, ali izkušnjajoje izučila, \la se rie kaže upirati očetovemu povelju. Zato je odšla brez obotavljanja k tnateri. Spotoma si je otirala solze in premišljala, kako bi dobila nado-mestilo za drobni sladki prah, ki ji ga je takorekoč izpred noska ugrabil ostri očetov ukaz. Spomnila se je materinega dobrega srca in dobrega mleka, ki ga je hranila mati v veliketn vrču. Kadarkoli je obšla Ančko kakršnaže-bodi slabost, vselej ji je bolečine potolažila mati z mlekom. Vzela je mati vrč in skodelico, nagnila vrč in napolnila skodelico z mlekom. Vzela je Ančka  skodelico, jo  nagnila  in   izpila   sladko tekočino :   in deklica je bila
zdravar~ V  ^ . '.' '.'.'..'... ".'¦"
'.. A Icerie pozfiala Ančka dobro materino srce, je začela preudariati, ali bi fnati tudi ne vzela vrča in skodelice, nagnila vrč in napolnila skodelico, če bi morda Ančka rekla kar tako v šali, da je bolna.                       ' "
In res!
Kadar je morala izpred očeta in je prišla k materi, ji je bil glas jokav in žalosten, in kar v hipu je bila bolna in zdravila potrebna.
,,Ali je naša Ančka zopet bolna?"  je vprašala mati.
,,Oh, tako bolna!" se je lagala Ančka.
In glej, vzela je mati vrč in skodelico, nagnila vrč in napolnila skode-lico z mlekom. Vzela je Ančka skodelico, jo nagnila in izpila sladko teko-čino: in deklica je bila zdrava!
Ančka pa ni imela rada samo sladkorja in mleka, ampak tudi punčko je imela   rada,   svojo lepo,   veliko punčko. Kakor je bila v vasi samo ena
-»•     55     **-
TrZkova Ančka, tako je bila v vasi tudi samo ena lepa in velika punčka, punčka Trčkove Ančke. Nekoč je dobil oče iz mesta veliko zalogo blaga in vmes je bila tudi punčka. In na nji je bilo zapisano: BTo je za Vašo Ančko."
U^^^^^Hf I',*    ~         iP^^^^^^^^^^^^^P^^^^M^^^^^^^^^^^^Hr^^"            ill
Zdaj jo je pestovala, zdaj nosila kar pod pazduho, zdaj jo vlekla za seboj: ali brez punčke ni bila nikoli Ančka, še v postelji je ležala poleg nje. Pogovarjala se je Ančka z njo kakor z velikim in pametnim človekom in ji dopovedovala, da bo morala z njo tudi v šolo, da ji ne bo preveč dolgočasno.
-&*     56     **-
Seveda je bila punčka^z Ančko tudi tedaj, kadar je prežala v proda-jalnici na sladkor. A pripetilo se je zopet, da je morala bežati pred težkimi škornji hudega očeta. Tako naglo se je morala umakniti, da ji je padla punčka na tla, a trenutek potem je stal očetov škorenj na nji. Stal je na punčki očetov škorenj z vso svojo težo. Nekaj je zahreščalo, kakor bi kdo prelomil palico. Ančka se je na vratih obrnila in videla, kako se je sklonil oče k tlom, kako je pobral punčko in jo vrgel naravnost Ančki v tresoče roke-Tudi čula je, kako je rekel oče: nTi nerodnost!" Samo tega ni vedela, ali velja ta zbadljivka nji ali punčki ali obema skupaj.
Toliko je pa vedela, da se je nekaj zgodilo. Ančka je hitela v kuhinjo. Žalostno je ležala punčka v njenih rokah. Ančka je hotela povedati materi vse od kraja do konca, a matere tedaj ni bilo v kuhinji. Zmeraj je bila tam, samo tedaj je ni bilo. Ančka je začela preiskavati punčko. Pokleknila je na tla in prislonila punčko h klopci. Tako je storila vselej, kadar se je hotela pozabavati z njo. In ko je Ančka prislonila punčko li klopci, tedaj so punčki odpovedale noge, da se je sesedla na tla.
nOče ji je zlomil noge!"
Ta strašna misel prešine Ančko z vso grozo. Sapa ji zastane.   Sama .   ni vedela, ali naj joče   ali naj kliče na pomoč.  Ker ni vedela, ali naj joče ali kliče  na pomoč,  vzame punčko v roke in ji pogleda noge. Res!   Tam nad kolenom so ji bile zlomljene. Tja je stopil težki očetov škorenj!
Joj! Kaj sedaj? f            K sreči zagleda Ančka na klopci vrč z mlekom.
BAko pomaga mleko meni, zakaj bi ne pomagalo punčki ?" ;             Vrč v roke, Ančka na klopco, punčka na kolena in mleko bolni punčki
. v usteca, da ji zaceli zlomljene noge. Lepo je teklo mleko po punčki, po Ančkini obleki in po tleh. Tako je lepo teklo in curljalo, da je prišla tudi mama pogledat, kako zdravi Ančka ubogo bolnico.
Toda preden se je Ančka prav zavedla, je stal vrč visoko na polici, Ančka v kotu, punčka je sfrčala skozi okno, a mamica je iskala šibe, da izbije z njo Ančki vso zdravilsko umetnost.