LETO V., ŠTEV. 19 — CENA 6 DIN
Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jože Kastelic — Naslov uredništva in uprave: »Maše delo« pri OO OF Krško — Telefon 43 — Čekovni račun pri narodni banki FLRJ Krško štev. 615-1-95332-16 — Tiska Celjska tiskarna v Celju — Celoletna naročnina 144, polletna 77, •etrtletna 36 din — »Naše delo« izhaja dvakrat mesečno.
KRŠKO, DNE 15. OKTOBRA 1952
Poštnina plačana v gotovini
naše Delo
GLASILO OSVOBODILNE FRONTE OKRAJA KRŠKO
11 let Je ze___
SMO PRED VOLITVAMI
V MLADINSKA VODSTVA
Človek rad pozablja, kar mu je življenje prineslo bridkega in težkega. V spominu pa mu neizbrisno ostanejo vsa lepa in prijetna doživetja, ki so mu uglajevala in lajšala njegovo trdo življenjsko pot. Verjetno zaradi tega, ker se pač vsakdo rad izogne trpljenju in bridkosti, kajti prijetnejše je mirno in uglajeno življenje kot pa trda borba za obstoj. Toda vsa zgodovina človeštva nam dokazuje, da .brez borbe in brez truda ni težav, ni mogoč napredek človeške družbe. Zato pa je tudi potrebno, da se ob enajsti obletnici največjega ponižanja, kar ga je naš slovenski narod pretrpel v svoji zgodovini, spominjamo strašnega, lahko bi rekli nečloveškega trpljenja. To pa je vzbudilo sile, katerim se je čudil in se danes čudi ves svet. Takrat so nam nacisti in fašisti napovedali dokončno iztrebljenje našega življa, z do takrat nesluteno podivjanostjo in krvoločnostjo so pristopili k izvajanju svojih načrtov.
Spominjamo se sramotnega izdajstva generalov in bivše vladne klike, ki ji ni bilo mar ljudstvo in njegova blaginja, temveč edinole pohlep po nadrejenosti in bogastvu. Nastopili so z odprtimi kartami izdajalca in naši narodi so jih takrat dokončno prekleli. Prišlo je še hujše. Tolpe fašističnega nemškega vojaškega stroja so pregazile našo zemljo, polne pohlepa po srednjeveškem tlačanstvu in po krvi Slovanov. Ti tlačani naj bi postali mi Slovenci in ostali naši bratski narodi. Po prehodu vojske so prišli največji krvniki v zgodovini gesta po z nalogo, da utrdijo oblast in uničijo vse, kar bi temu nasprotovalo. Najprej so segli po inteligenci, ker so mislili, da je ona edina, ki trdi, da smo Slovenci že tisoč let Slovenci in na svoji zemlji in da nekaj drugega ne bomo in ne moremo postati. Dolgi vlaki so jih dan za dnem vozili iz zbirališč v Ptuju, Mariboru in Rajhenburgu proti hrvaški meji in še dalje v Srbijo. Polnili so ječe in njih stene je škropila slovenska kri. Računali pa so slabo in pogrešili ravno v sloju, ki je že od nekdaj bil zatiran in toliko bolj željan svobode. To je bila naša slovenska vas in naša delavska naselja v mestu in rudarskih centrih. Toda za te je Fiihrer naročil krvniku Uberreiterju: »Južna meja mora biti trdna, ne moremo zaupati barbarom, tu mora nastati granitni mejnik nemškega naroda.« Prihajale so komisije, prišel je celo sam krvnik Himmler in končno usodni popis prebivalstva. Kakor na živinskem trgu so padale ocene I., II. do V. in oznaka Ust. ali E. Ljudi z oznako Ust. je vzgojiti v dobre podložnike, ljudje z oznako E so pa nepoboljšljivi sovražniki. To so bili Slovenci, katerih pogleda gestapovci niso prenesli. Pri vseh so hoteli iz oči razbrati občutek podrejenosti, toda razbrali so žarek mržnje in zaničevanja proti človeškim izrodkom. Temu popisu je sledila živčna napetost med prebivalstvom. Bilo je jasno, da bo nekaj prišlo. Težko pa je bilo verjeti, da bo prišlo do tako množičnih selitev. Bila pa je ta živčna napetost namerna, da bi ljudje iz strahu postali manj odporni in se udinjali za sluge svojim mučiteljem. Na ogled so prihajali bodoči gospodarji, Kočevarji in Besarabci, ogledovali nova gospodarstva in se vživljali v vlogo bodočih čuvarjev južne meje nemškega rajha.
20. oktobra 1941 je prišla v naš okraj
policijska divizija. Veliki letaki so ledeneli in obenem vžigali kri. Bilo je jasno. Korak naprej v uničevanju slovenskega življa. Uradno so potrdili zaplenitev premoženja v prid urada za utrditev nemštva in navodila za odseljevanje. Ni bilo več časa za posvete, niti za odpor. Pokoriti se ali pa najti priliko za beg med tovariše v gozdove, prijeti za puško in začeti borbo za uničenje tirana.
Ijenja v taborišču, nešteto sramotnih ponižanj, vendar pa ni nikoli ugasnila misel na dom, domovino in svobodo. Ne tlela, temveč gorela je v srcu vsakega Slovenca odseljenca. Izginjali so fantje in dekleta, po nekaj tednih pa se javljali, da so v svobodi in da maščujejo prazne domove in odseljencem pripravljajo svobodno domovino.
11 let je že. Ali bomo kdaj pozabili te dneve, solze, ki so jih pretočile naše
Žalosten, zelo žalosten je bil izgon od doma
Kovček in cula, to je ostalo po zaplembi. Z avtomobili so prevažali na prvo postajo sramotne poti. Vsak od-seljenec je dobil pločevinasto znamko s številko. S tem je bil odvzet zadnji up svobode, odseljenec je postal številka gestapa.
Iz postaje so dnevno odhajali vlaki v Nemčijo. Dolga je bila vožnja, nihče pa ni vedel kam se pelje, pa tudi ne kje se nahaja. Vlaki so prihajali ponoči. Za tem pa logor, slama, stenice, poniževalni odnosi od logarskega osebja. Nov dom, taborišče nemškemu stroju potrebnih delavcev.
Nešteto primerov se da našteti iz živ-
matere, ko so zapuščale z otroki v naročju svoje domove, ko so očetje in fantje zapeli slovensko pesem, da skrijejo žalost in obenem pokažejo sovražniku ves svoj prezir. Ali grud, ki so jih vzeli in nosili seboj odseljenci v taborišče, grud, ki so bile namočene z njihovim znojem. Tega ne bomo nikoli pozabili.
Slovenski narod je izšel iz te dobe prepojen s še večjo ljubeznijo do svoje domovine, svobode in svoje grude. Znal bo vse to ceniti in kot član nove svobodne domovine oceniti zgodovino, oceniti svoje delo in še posebej ceniti nov družbeni red, v katerem živi.
...Se bolj žalostno pa je bilo v nacističnih zbirnih taboriščih pred izgonom iz domovine
Nimamo več dosti časa, zato je potrebno, da takoj pristopimo k delu. Volitve v mladinska vodstva aktivov moramo izvesti najkasneje do 15. novembra. Že sedaj moramo pričeti s pripravami, kajti od teh zavisi ves uspeh. Najprej je potrebno, da v sleherni vasi, kjer obstoja aktiv, priredimo predvolilne mitinge, na katere je povabiti vso mladino, ne glede na to, če je organizirana ali ne. Na teh mitingih naj govore vidni predstavniki Partije, pa tudi aktiv naj izstopi pred mladino s svojim programom. Mladina mora vedeti, kaj bo preko zime delala, še več, ona mora vedeti oziroma povedati svoje želje, ker le tako bomo napravili mladinsko organizacijo privlačno. Imamo sto načinov, kako se naj mladina izživlja, toda vedno je treba imeti pred očmi članek tovariša Rankoviča, ki je razpravljal o vzgoji mladine. Mladinska organizacija je politična organizacija in tega se mora sleherni mladinec zavedati. Zato naj bo vse naše delo v okviru mladinske organizacije povezano s političnim delom. Ni dovolj, da prirejamo igre, fizkulturne nastope, mi moramo graditi socialističnega človeka, ki bo ljubil svojo domovino, a tudi branil, če bo potreba. Takšnega človeka moramo napraviti iz slehernega člana naše ljudske mladine.
Kako naj se izvedejo volitve? Vsekakor bo moral sekretar aktiva podati referat o delu mladine, o slabi in dobri strani dela. V njem mora začrtati pot, po kateri bo v bodoče hodil aktiv. Diskusija naj ta referat dopolni. Mladina naj razpravlja o vseh gospodarskih in političnih problemih, naj se dotakne predstoječih občinskih volitev, dela splošnih kmetijskih zadrug itd. Če bo diskusija plodna, lahko pričakujemo, da bo program bodočega dela bogat in koristen.
Volitve naj bodo tajne. Manjši aktivi
naj izvolijo samo sekretarja in namestnika, večji aktivi pa, ki štejejo nad 20 članov, naj izvolijo iz svoje srede sekretariat. Vsak aktiv izvoli svojega delegata za predstoječo okrajno mladinsko konferenco, večji aktivi pa na vsakih 20 članov po enega delegata.
Koga naj izvolimo v mladinska vodstva? Jasno, da najboljše mladince, ki so voljni delati z mladino. V vodstvih moramo imeti takšne mladince in mladinke, ki jim je vzgoja in napredek mladine pri srcu, ki so sami delavni, a tudi sposobni nekaj nuditi mladini. Zgled vleče, kar pomeni, da bodo aktivi dobri le, če bodo dobri sekretarji. In takšnih sekretarjev ni težko najti med našo mladino. Na vsakem koraku jih srečujemo, mladince in mladinke, dobre študente, napredne kmečke sinove, požrtvovalne delavce, mlade prosvetne delavce. Ti naj pridejo v vodstva aktivov, najboljši in najnaprednejši borci za socializem? Le oni bodo v stanju napraviti mladinsko organizacijo res takšno, kakršna mora biti. In potem bomo lahko rekli, da so vsi člani mladine najnaprednejši borci za izgradnjo socializma.
Društva prijateljev mladine
V več krajih so pričeli ustanavljati Društva prijateljev mladine, katerih namen je baviti se z vsemi vzgojnimi vprašanji ne samo šolskih, temveč po-šolskih otrok, torej doraščajoče mladine. Seveda spada v delokrog tega društva tudi predšolska mladina. Ni pa to zadeva samo prosvetnih delavcev, to je zadeva nas vseh, ki želimo, da bi šla naša mladina po pravi poti.
Ali ste tudi v vašem kraju že kaj pomislili na ustanovitev tega društva? Gotovo ne boste med zadnjimi!
v
Okrajna konferenca AFZ v Krškem
V nedeljo, dne 12. oktobra 1952 je bila v Krškem okrajna konferenca AFŽ, kjer so žene izvolile nov okrajni odbor AFŽ in delegatke za IV. kongres AFŽ, ki bo 8. in 9. novembra v Ljubljani.
Po poročilih občinskih odborov AFŽ je razvidno, da so se skoraj povsod volili občinski AFŽ odbori ob zelo majhni udeležbi žena, v Podsredi, Raki, Veliki Dolini in Velikem Trnu se pa volitve v občinske odbore AFŽ sploh še niso vršile. Prav aktivno pa je pričel s svojim delom AFŽ odbor Kostanjevica, kjer se je na volitvah zbralo preko 150 žena.
Tudi v diskusiji so se žene precej oglašale.
Na osnovi referata, ki ga je imela tovarišica Zupančičeva, in diskusije, ki je pokazala stanje in delo AFŽ organizacije, so žene predlagale, da se sprejmejo naslednji sklepi:
1.	Najnujnejša naloga je porast organizacije, ker brez tega ni mogoče misliti nobenega uspešnega dela. V to svrho predlagamo:
a)	Da se še v mesecu oktobru konstituira novoizvoljeni okrajni odbor, ki bi imel v mesecu novembru sejo z vsemi občinskimi odbori AFŽ. Kjer občinskih odborov AFŽ še ni, jih je treba v tem času ustanoviti.
b)	Občinski odbori AFŽ naj nudijo pomoč vaškim odborom in naj prisostvujejo v teku decembra vsaj eni njihovi seji.
2.	V naši organizaciji je treba izboljšati sistem in vsebino dela. Iz dosedanjega kampanjskega dela je treba preiti na stalno delo z ženami in se v tem posluževati vseh oblik dela, ki so se doslej obnesle; to so predvsem preda-
vanja, tečaji, roditeljski sestanki, kulturne prireditve in drugo. Boriti se moramo za vpliv in masovnost naše organizacije in le po tem je mogoče meriti uspehe dela.
3.	Ker so za december razpisane volitve v občinske ljudske odbore, morajo naše organizacije najaktivneje sodelovati v kampanji za izbiro in popularizirati za najboljše kandidate za naš občinski odbor. Skupno z OF naj se predvidijo tudi kandidati iz vrst žena. Popularizacija ženskih kandidatov ni samo naloga naše organizacije, ampak je to stvar vseh političnih organizacij v območju določene občine.
4.	V večji meri kot doslej naj AFŽ organizacije propagirajo za družbeno misel in vključevanje žena v kmetijske zadruge.
5.	Na svojih sejah naj občinski in AFŽ odbori pretresajo razne komunalne probleme in naj dajejo ljudskim odborom predloge za ureditev vodnjakov, vodovodov, pralnic in drugih naprav za razbremenitev žena.
6.	Se nadalje naj organizacija pomaga ljudski oblasti pri reševanju social-no-skrbstvenih problemov, posebno pa naj bo aktivna na področju zaščite otroka in mladine.
7.	Občinski in vaški odbori AFŽ naj sodelujejo kar najaktivneje s pionirsko organizacijo in naj nudijo naši mladini čimveč zdravega razvedrila in veselja.
8.	Takoj je treba pričeti s pripravami za čim boljšo izvedbo novoletne jelke.
O zadružništvu je imel referat tovariš Dragan. Konferenca je bila zaključena ob pol dveh popoldne.
Ustaški zločinec Pavelič
je živel v papeževem letnem dvorcu
Italijanska ilustrirana revija »Epoca« je v zadnji številki objavila intervju svojega dopisnika Deodata Fea z vojnim zločincem Ante Paveličem, ki se sedaj nahaja v glavnem mestu Urug-waja, Montevideu. Iz tega intervjuja je razvidno, kdo vse je doslej dajal zatočišče enemu izmed najhujših vojnih zločincev. Sicer se je že zvedelo, da je pred odhodom v Južno Ameriko Pavelič živel v Italiji, kjer je užival zaščito Vatikana, toda doslej tega italijanski tisk ni priznaval. Iz intervjuja, ki ga je objavila »Epoca«, pa je razvidno, da je Pavelič prišel iz Avstrije, kamor se je zatekel proti koncu vojne, v Italijo in je tu dalj časa živel v Firencah, nato . pa v neki vatikanski zgradbi, ki uživa eksteritorialnost. Pozneje mu je dal zatočišče sam papež v svoji letni rezidenci v Castel Gan-dolfu. V Rimu je Pavelič stanoval tudi nekaj časa pri nekem visokem policijskem funkcionarju. Iz članka v »Epoca«
se vidi, da je ljudem, ki stoje okrog te revije žal, da Pavelič ni mogel ostati še naprej v Italiji.
Pisec intervjuja Fea navaja, da je skupno s . Paveličem v Južni Ameriki tudi ves ustaški štab in okrog 300 Hrvatov. Posebej pa poudarja, da bivši ustaški poglavnik vsako leto na dan obletnice ustanovitve ustaške NDH pošilja cvetje na grob »hrvatskega kralja« vojvode Aimona Savojskega.
Značilno je, da od vseh Paveličevih izjav italijanskemu novinarju »Epoca« najbolj poudarja izjavo, da »neodvisna država Hrvatska« pravno še vedno obstoja, »ker ni bil izdan noben odlok, s katerim bi bila ukinjena«. V zvezi s to izjavo list poudarja, da je »hrvatska vlada obdržala svojo legitimnost, čeprav so sovražne čete zasedle njeno ozemlje.« Nedvomno ta izjava zelo prija italijanski grabežljivosti po naši zemlji.
== Ivan Vitežnik, s e je vrnil
V začetku meseca oktobra se je govorilo samo o Ivanu Pirečniku. V četrtek, dne 2. oktobra je bil javljen njegov prihod v domovino. Povsod se je vse, staro in mlado pripravljalo, da ga čim lepše sprejme.
Končno je prispel mali Ivan s svojo materjo v Šoštanj. Šoštanjčani so ga z navdušenjem sprejeli. V imenu občine ga je pozdravil predsednik občinskega odbora Šoštanj in mu želel dobrodošlico. Nato so ga pozdravili tudi
Ivan v razgovoru z ministrom Potrčem
Prvi so ga pozdravili na Jesenicah, prav tako v Lescah in v Kranju. Tudi v Ljubljani so se pripravili na ta sprejem. Na železniški postaji se je zbralo toliko ljudi, da so morali Ivana nesti iz vlaka.
Drugi dan je bil povabljen k ministru tov. Jožetu Potrču pri katerem se je zadržal dalj časa v prijetnem razgovoru. Prav tako je bil povabljen v tiskarno Slovenskega poročevalca, katero si je v spremstvu novinarjev z zanimanjem ogledal.
njegovi sorodniki; sestra Marica, njen mož z vnukinjo Ireno in ded.
Ivan Pirečnik je dobil od raznih kolektivov za pol milijona daril. Celjski in ptujski kolektivi so mu podarili kolo, radioaparat, razne šolske potrebščine in mnogo sladkarij. Razen tega ga vabijo na vse strani Slovenije.
To je dokaz kako pri srcu so nam naši otroci in skrb za njihovo bodočnost. Sodnik Clark pa naj ve, da v socialistični Jugoslaviji otroci niso prepuščeni samemu sebi in da bomo nudili Ivanu Pirečniku vse kar bo v naših močeh.
Okrajna gostinska zbornica
Dne 7. oktobra je imel upravni odbor Zbornice svojo II. redno sejo, kateri so prisostvovali vsi člani upravnega in nadzornega odbora. Sejo je vodil predsednik zbornice in upravnega odbora tov. Vlado Černe. Med ostalim je odbor razpravljal tudi o novem voznem redu in o uvedbi večernega vlaka na progi Zidani most—Zagreb. Zbornica je v tem pogledu svoj čas že stavila predlog na Direkcijo železnic v Ljubljani in je prejela odgovor, da je bil ta vlak že pred povišanjem potniške tarife zelo slabo zaseden in nerentabilen za železniško upravo. Po uvedbi dopoldanskega para potniških vlakov od 4. avgusta, ki sta bila po mnenju direkcije bolj potrebna kot pa večerni vlak, je sedaj na progi Zidani most—Zagreb pet parov potniških vlakov ter ima s tem ta proga naj večje število potniških vlakov v ljubljanski direkciji. Tudi Turistična zveza Slovenije je ob priliki konference za novi vozni red ponovno sprožila to naše vprašanje. Bil pa je osvojen le predlog, da se ob nedeljah in praznikih uvede posebni vlak za izletnike, vendar z omejitvijo, da bo vozil v letni sezoni. Od obstoječih železniških zvez ne bo ukinjena nobena zveza.
Odbor je iz svoje srede izvolil kot izvedenca v okrajno komisijo za razvrstitev gostišč tov. Mitjo Leberja, ravnatelja Čateških toplic, in tov. Aleksandra Lukeža, gostilničarja iz Brežic. Za sodelovanje pri davčni komisiji OLO Krško pa sta bila izvoljena tov. Vlado Černe, ravnatelj kolodvorske restavracije Mestne občine Brežice, in tov. Jože Jesenšek, gostilničar iz Vidma.
Pri naslednji točki dnevnega reda — izvolitev komisije za ocenjevanje posameznih gostinskih obratov v pogledu medsebojnega tekmovanja v počastitev VI. kongresa KPJ — se je razvila zelo živahna razprava. Iz vsebine prvega
vilno razumeli sklep upravnega odbora Zbornice in zadane točke takoj pričeli z vso vnemo izvajati. Po večini so vsi gostinski obrati že na novo prečiščeni in prebeljeni, mize so pregrajene s svežimi prti, postrežba je prijazna in solidna, vse to prijetno vpliva na vsakega gosta. Višek vsega tega pa bodo prikazali s pričetkom kongresa. V tem času pa bodo tudi za to ocenjevalne komisije ocenile plod njihovega dela. Odbor je v ta namen postavil dve komisiji za sektor Krško in Brežice. V komisijo so postavljeni tov. Mitja Leber, ravnatelj Čateških toplic, Aleksander Lukež, Marija Poljanšek, Vlado Černe, Franc Murko, Jože Jesenšek in Marta Zupančič. Za sodelovanje pa bo Zbornica zaprosila tudi Okrajni ljudski odbor po zastopnikih mestnih oziroma občinskih ljudskih odborov.
Odbor je razpravljal tudi o odkupu vina in krompirja. Tovariš Lukež je izrazil željo, naj bi vsi gostinski obrati v našem okraju točili res pristni pridelek našega vinorodnega okraja. Mnogo tujcev-prehodnih gostov in turistov že zaradi tega rado poseča naša gostišča z željo, da se okrepča s kozarcem našega pristnega vina, čigar sloves gre povsod naokoli. Zato je stremeti za tem, da mu s tem tudi postrežemo.
Temu ustrezno je bil sprejet naslednji sklep: V nobenem gostišču našega okraja se ne sme točiti vino izpod 9 mali-ganov jakosti. Vino mora biti pristno, brez primesi šmarnice, jabolčnika ali drugih hibridnih vin. Ocenjevalne komisije bodo imele tudi nalogo, to ugotavljati po posameznih gostinskih obratih. V pogledu odkupa vina pa naj se gostinski obrati ravnajo po smislu tuk. okrožnice štev. 252/1952. Za sortni cviček nad 10 maliganov pa naj bi veljala odkupna cena 5 din od maligana.
Gostinski obrati bodo stremeli za tem, da se prodajne cene v gostinstvu nikakor ne bodo zviševale, upoštevajoč kupno moč potrošnika, našega delov-
poročila, ki ga je Zbornica podala komisiji za. tekmovanje pri Gostinski zbornici LRS v Ljubljani, je razvidno, da so vsi gostinski obrati v okraju pra- nega ljudstva.
Vplačevanje davka za obnovo gozdov
V Krškem okraju obsegajo gozdne površine privatnih gozdov okoli 32000 hektarjev. Ta ogromna površina nam še daleč ne daje tistega kar bi morala. Težki milijoni nam gredo zaradi te neizkoriščene zemlje v izgubo.
Če podrobneje pregledamo te kmečke gozdne površine, vidimo po večini žalostno sliko, ne morda še toliko zaradi tega, da na njih ni debelega lesa, ampak zaradi tega, ker je zemlja suha, borna in izčrpana z redkim, slabo rašče-nim in krivim drevjem, zarasla mnogo-kje s praprotjo, reso in drugim plevelom. Gozdovi so zanemarjeni, nimajo vešče roke, ki bi jih negovala. Najde se tu in tam kakšen posestnik, ki ima v neki meri lep gozd, a to so izjeme.
Toda v glavnem lahko rečemo, da se je kmečki gozd izsekaval brez vsakih načel gozdarske znanosti. V posekane gozdne površine se ni vlagalo niti najmanjših zneskov za obnovo in nego. Prepustilo se je naravi in slučaju, da se je pomlajevalo samo. Mnogo posestnikov je pa črpalo iz te zemlje do največjih skrajnosti še steljo. Pritiskale so na kmeta tudi krize, splošno-gospodarske kakor tudi družinske. Vse izgube in dolgove v teh krizah je moral plačati gozd. Redki so bili, ki so očuvali svoje zaloge lesa in nedotaknjen gozd proti vsemogočim pretre-sljajem in še to po večini v oddaljenih in nepristopnih krajih, kjer ni blizu cest. Skoro nikjer blizu cest pa ni najti lepih zalog lesa in gozda z debelim lesom, ki bi nam dal še kaj drugega, ne pa samo drva. Tudi najbolj trdnega kmeta je včasih premotila lepa cena blizu ceste.
Če pogledamo sto let nazaj v zgodovino in ugotovimo, kako so izgledali posestnopravni odnosi kmeta do gozdov in kako se je z gozdovi gospodarilo, opazimo zanimivo dejstvo.
Takrat so bili gozdovi last veleposestnika, graščaka, škofa, barona, grofa, samostana. Toda v teh gozdovih je imel kmet pravico dobivati drva, stavbni les, steljo in pašo brezplačno, ni pa razpolagal z gozdovi, ker niso bili njegova last in jih ni mogel prodajati. Takrat je bilo neprimerno manjše število gospodarstev in ta pravica ni toliko črpala neizmernih gozdnih zakladov, da bi to bilo v škodo zemljišču. Les se pa tudi ni mogel zaradi nerazvitih prometnih naprav vnovčevati. Železnic ni bilo, po cestah je bil prevoz drag, industrija še ni uporabljala toliko lesa.
Ko so se pod vplivom francoske revolucije tudi v ostali Evropi začele v prvi polovici preteklega stoletja dvigati množice proti neomejeni oblasti fevdalcev, so tudi naši fevdalci pod tem pritiskom začeli gozdove deliti. Grof veleposestnik je mislil: bolje je, da dam polovico gozda v last kmetu, a druga polovica pa ostane lastniku čisto brez pravic kmeta do brezplačnih drv, lesa, stelje in paše in še mirno bom spal, ker bo kmet dobil zemljo, katere je tako lačen. Gozd je tudi začel pridobivati na vrednosti z razvojem železnic in industrije in fevdalcu je bilo mnogo na tem, da je mogel s tistim, kar mu ostane, čisto svobodno razpolagati. Služnostne pravice kmeta v gozdu bi mu delale ovire pri izkoriščanju gozdnih zakladov, ker bi moral del lesa dati kmetu za lastno rabo.
Kmet, ki je dobil del gozda v svojo last, je bil pa tudi zadovoljen, da je enkrat prišel do svoje zemlje, po kateri je tako hrepenel, misleč, da bo
Glede odkupa krompirja pa se bodo naši gostinski obrati povezati preko Gostinske zbornice z OZKZ, ki je edina upravičena za nakup krompirja v ta namen.
Odbor je tudi soglasno sklenil, da se za zgraditev Delavskega doma v Trbovljah nameni 3000 din ter apelira tudi na vse ostale gostinske obrate, da podpre to akcijo in dajo s tem priznanje revirskemu delavstvu, ki je zadal vse svoje moči in sposobnosti k skupni izgradnji naše boljše bodočnosti.
sedaj bolj svoboden in se ni zavedal, da ga bo odslej naprej še huje izkoriščal kapitalist. Pojavili so se davki. Kataster je izmeril vse parcele, jih razdelil na vrednostne razrede ter izračunal tako zvani čisti katastrski donos, na temelju katerega so predpisovali davke. Trgovci z lesom so bogateli na račun kmečkega neznanja. Gozdne površine so od leta do leta postajale si-romašnejše zaradi grabljenja stelje, paše in sekanja lesa za prodajo in lastno rabo. Kmet je po večini vse izgube pri drugih panogah skušal pokrivati s prekomernim izkoriščanjem gozda. Novogradnje in popravila gospodarskih zgradb so bile iz dohodkov iz gozda.
Če se vprašamo, zakaj je nastala taka vrednost lesu, vidimo, da je to posledica razvoja prometnih naprav, to je železnic in cest. V drugi polovici preteklega stoletja se je mreža železnic zaradi iznajdbe parnega stroja začela razvijati v takrat naj poj ml jive j šem obsegu. Možnost tega razvoja je omogočila tudi velika akumulacija privatnih kapitalistov, ki so začeli graditi tovarne namesto obrtnih in rokodelskih delavnic in uvajati mehanizirano delo namesto ročnega. Ker le tako je bilo mogoče, da so se nagomilili (akumulirali) veliki kapitali, ki so bili nujno potrebni za graditev železniških prog. Za zgraditev proge je potrebno veliko denarja, ker delavci in vozniki hočejo imeti takoj plačilo in ne morejo zaradi svojega siromaštva čakati časa, ko bo železnica začela donašati čiste dohodke.
Gradnja železnic je omogočila izkoriščanje gozdnih zakladov v nepristopnih krajih in les je dobil mednarodno vrednost, ki je bila mnogo večja kot je bila uporabna vrednost doma. Gozdni posestnik in veleposestnik sta zaradi visokih cen lesu, ki se je zaradi cene na panju mogel prodati po visokih cenah, prodajala svoje zaloge lesa in zaradi nebudnosti in tudi nemoči gozdarjev prekoračila normalno stanje in načela že zalogo. V kolikor so se tu in tam upirali gozdarji, je bilo vedno mogoče najti kakšen izgovor, ki je temeljil na izredni potrebi ali pa na tem, da se bo gospodarilo prebiralno, kar se je pa navadno izigralo.
Gradnjo železnic so izvršila delniška društva kapitalistov in pozneje tudi država. Za prevozne tarife za les so bili kasirani ogromni zneski, tako da so bile vse te železniške proge v kratkem času odplačane. Te železnice so torej zgradile skupnosti, to je roke vsega ljudstva in čisti dobiček, ki se je pokazal v ceni lesu na panju v vseh gozdovih privatnih individualnih lastnikov, zaradi izgraditev vseh prog, naj bi torej šel tudi v blagajno skupnosti in se uporabil za posebne namene skupnosti. Nikakor pa ne bi smel izkoristiti čistega dobička lesa na panju poedinic posestnik gozda, ki zato nima morda nobenih zaslug.
Popolnoma upravičeno torej zahteva uredba o ustanovitvi sklada za obnovo gozdov, da se 80% čistega na panju odvede v sklad za obnovo gozdov, iz katerega se bodo črpala sredstva za izboljšanje teh gozdov. Ta sklad nima samo namena pogozdovanja goličav, kakor je to primer na našem krasu, niti samo pogozdovanja posek, ampak ima namen, da se izvedejo čisto ekonomski ukrepi, da se ta zanemarjena zemljišča privedejo h kulturi, ki bo dajala večji donos po hektaru kot sedaj. Izgovora, to je moje in s tem lahko delam kar hočem, ne sme več biti, ker je interes skupnosti važnejši kot je interes poedinca, ker skupnost ima ljudi, ki vedo in razumejo, da je z gozdovi gospodariti 100 let vnaprej, ne pa, zame bo, kar bo pa potem, me ne briga. Tudi neke strokovne uprave, ki predstavlja prav gotovo naprednejšo obliko gospodarjenja, ne more biti, kakor bi vsak sam gospodaril z gozdovi, kakor bi hotel brez vsake znanstvene podlage kot v starih patriarhalnih časih. Današnja doba, to je doba tehnike in mehanizacije, ima pripisovati svoj napredek samo specializaciji vsakega poedinca in člana družbe. Za vsako morda navidez najenostavnejše delo je
treba specializacije, ki edina daje vsakemu produktu konkurenčno ceno in kvaliteto. Tako mora tudi nego" in vzgojo gozdov voditi specialist — gozdar. Z uredbo vlade LRS je bil osnovan sklad za obnovo gozdov, iz katerega naj bi se črpala sredstva za dela, ki naj bi dala boljše stanje teh naših zanemarjenih gozdov in stelnikov. Iz tega sklada se tudi plačujejo logarji, katerih naloga je v glavnem čuvanje gozdov od pustošenja in zasledovati cilje pri negi in vzgoji, ki nam jih postavlja ljudska oblast.
Pojavile so se pa pri odvajanju tega sklada dejstva, ki ovirajo reden in pravilen dotok tega sklada. Gozdni sklad se odvaja v nizkih zneskih, ker so bila izdana navodila, da se odvaja sklad po starih cenah, a ne po novih cenah, ki bi upoštevale nove tržne cene gozdnih sortimentov. Tako n. pr. prodajna cena za taninski les znaša 4000 din od pr. m., a tarifa za gozdni sklad je predvidevala znesek 150 din za pr. m. Čeprav je vsakemu znano, da stroški izdelave, spravila in prevozov že v slabih položajih znašajo do 1200 din po pr. m. Osnova za obračunavanje gozdne takse bi morala biti razlika 4000 — 1200 din, to je 2800 din.
Svrha sklada naj ne bi bila samo ta, da se plačuje samo logarje, temveč bi morali biti to predvsem gospodarski ukrepi v teh slabih kmečkih gozdovih, katerih površina znaša tisoče ha. Za dosego tega cilja so pa potrebni veliki zneski in delo po načrtu Kmetijske zadruge, na katerih bi naj slonela vsa teža dela pri obnovi gozdov, dobivajo 50% vsega odvedenega sklada, naj ne bi trošile te sklade za popravila potov, kar mora plačevati predvsem oni, ki izkorišča zrele mase. Ti skladi imajo namen v bodočnosti lahko nakupiti večje število zanemarjenih kmečkih gozdnih pa,rcel ter jih meliorirati ter pogozditi, kar bo predstavljalo za Kmetijsko zadrugo veliko imovino.
Zadruge bi morale z vsemi sredstvi stremeti za tem, da bi se sklad za obnovo gozdov odvajal v čim večjem znesku, da s skladom za obnovo gozdov štedi. Najmanj se pa ne bi smela pojavljati v zadrugah tendenca, da se mogoče krijejo izgube pri drugih panogah gospodarstva kakor trgovini, ekonomiji, rokodelskih obratih z dobičkom pri trgovini z lesom in tako odvajajo čim nižji zneski v sklad. Nekatere zadruge so izvajale iz dobička pri trgovini z lesom tudi investicijska dela in nabavke strojev, kar se tudi ne bi smelo dogajati.
Načelo, da kar gozd da od sebe. se mora gozdu tudi vrniti, naj bi veljalo tudi pri odvajanju gozdnega sklada, ker sedanje stanje gozdov ne zmore več kakor bi bilo potrebno za obnovo gozdov. Bodo pač gozdovi dajali več, kot jim bo treba vrniti, šele takrat, ko bomo imeli normalne zaloge, to je take, ki nam dajejo največji mogoči prirastek.
Pred zadruge je treba postaviti, da se vse kar je ostalo pri manipulaciji z lesom čistega po odbitku stroškov odvede v sklad za obnovo gozdov, ne oziraje se na tarife in cenike, na temelju katerih se je ta sklad odvajal do sedaj. Razne nabavke in narejene investicije se naj povrnejo iz investicijskih kreditov, ker le tako moremo imeti splošni pregled in kontrolo nad višino vseh izvršenih investicij izraženo v dinarjih. Le na ta način bo mogoče pravilno kalkulirati v vseh panogah proizvodnje, če se vsaka investicija knjiži in računa z obrestmi investicij.
Gozdni sklad se tudi slabo odvaja od prometa z lesom med privatniki. Potrebno je pri tem trgovanju z lesom napeti vse sile, da se tudi tu odvaja sklad pravilno in točno, da se ne razvije trgovina z lesom po nižjih cenah mimo sklada.
Naše gozdarsko in logarsko osebje ima važne naloge, ki morda trenutno niso tako vidne, ker je to gledanje za daljšo dobo naprej ter mu je potrebna vsestranska pomoč.
Ing. Šetinc Anton
Lela 1573
NA KRŠKEM POLJU
»Vrnil se bom h kmetom,« se zareži pisar.
»H kmetom? Kaj boš tam?«
»Ali ni dobro, če imate v kačjem gnezdu svojega človeka? Ali vam ni Gregoričeva glava dragocena?«
»Je, bogami.«
»Kaj mi daste zanjo?« m
»500 tolarjev.«
»Prisežite!«
»Prisegam.«
»Dobro. Lahko noč, velemilostljivi gospod baron! Moram se hitro vrniti, da ne bi zavohali izdaje. Ampak zaslužil sem več kot pa samo aro.«
»Na, 50 tolarjev.«
»Hvala. Pomnite, da so kmetje prepričani, da se jim bodo Uskoki pridružili. To je dobro zaslepilo. Lahko noč!«
Izdajalec se vrača, kmalu po njegovem odhodu pa odjezdi baron Jožko Turn v žumberške gore.
Na kraju, kjer Sava, tekoč med štajerskimi in kranjskimi hribi, na Vidmu prihaja iz tesni na ravno polje, stoji na kranjski strani nasproti Vidmu kot nekak rob dovolj velika gmota hribov, ki so presekani z dolinami in klanci. Kjer se voda na ovinku dotika hribovja, so bregovi dokaj strmi, malone navpični, in med reko in hribom je ostalo komaj toliko prostora, da se je mogel
mali trg Krško prilepiti ob breg. Na desni in levi edine ulice se nizajo skromne slovenske hiše okrog stare šilaste cerkve. Lesena streha jim je počrnela, okenca so majhna, majhno je tudi leseno pristrešje in zdi se ti, da so se tu zbrali okrog koklje drobni piščančki od strahu, kakor da nad njimi kroži grabežljiva ptica. Toda glej, prav zares kroži! Stoječ kakor jastreb na vrhu skale se je sklonil nad slovensko mesto utrjen grad nemških gospodarjev. Od Krškega dalje proti vzhodu in jugu vstaja ravnina, sredi katere se vali Sava proti Brežicam. Na drugi strani Save se razprostira štajersko hribovje do Sotle, a s te strani vidiš na drugem kraju uskoške gore, pod katerimi stoji Kostanjevica in pod katerimi teče Krka, hiteč proti Brežicam. Če zaviješ ob hribu skozi Krško na jug, naletiš na bregu na Turnograd, dalje na goljavi na ljubek kraj Leskovec, a dalje na polju stoji Drenova. Tu se cepi pot. Ena gre na jug preko broda do Kostanjevice, druga na zapad v Čatež in preko Mokric na Hrvatsko.
V jutro, dne 5. svečana 1573 se je zgrnila nad tem zasneženim krajem gosta, siva megla. Sonce se je še borilo z meglo. Ni bila to ostra, suha zima, ampak vlažen mraz, ki se zajeda do kosti. Iz meglene koprene so pogledovali črni obrisi kolib, suho tanko vejevje in drevesa, izumrla živa meja ali kak na pol razpadel dimnik, od štajerske strani pa je molela iz žoltosive nepregledne pustinje samo konica zvonika videmske cerkve. Kljub temu pa je bilo v Krškem živo, kakor da je proščenje, kakor da je sejem, in nešteto črnih postav se je pomikalo po nejasni megli. Krško je polno. Kako tudi ne bi bilo? Tu tabori hrvaška kmečka vojska, ko čaka brate Uskoke, ki se bodo danes priključili kmetom, kakor jih je obvestil Drmačič, vračajoč se iz Kostanjevice k Iliji. Turna, je rekel, so nagnali Zumberčani in zdaj beži baron k Novemu mestu. Vojska je napolnila vse hiše, toda mesto je majhno. Po ulicah in dalje pod Leskovcem in do Drenove se je razpotegnila
vojska kar pod vedrim nebom. Cel rožni venec grmad se rumeni skozi meglo. Tu počivajo kmetje, čakajoč brate. Nič jih ne skrbi, ne poznajo strahu. Zakaj? Daleč na okoli ni nobene gosposke vojske. Glej, kako veselo ogenj plapola! Okrog njega se je že raztajal sneg v velikem kolobarju prav do črne zemlje. Poleg ognja, čepi pastir. Obraz se mu je napihnil, lica mu rdijo, piska na piščal. Okrog ognja se čarobno vije kolo. Misliš si, da je Ivanovo. Hrvatski fantje v pisanih suknjičih mahajo s klobuki, skačejo urno po zemlji, grabijo okrog pasu brhka kranjska dekleta. Dekletom drhtijo prsi, sije jim oko, nagibajo glavo in se smehljajo, smehljajo se izpod očesa Hrvatom. Malo dalje leži, čepi in sedi starejši hrvaški moški svet, buleč v kotle nad ognjem, v raženj, na katerem se vrti jagnje. Starejši Kranjci, v dolgih kožuhih s polhovo kučmo na glavi, gledajo kolo in se čudijo in smejijo. Ali je to sen? Ni. Pij, brat! Čutara gre iz roke v roko. Ju-ju-ju! Danes je praznik, jutri je praznik, ni gospodarja in ni biča. Ogenj prasketa, voda klokoče, piščali ječe, kolo se vije, zemlja se trese. Ob strani na kupu je zbrano orožje. Le veselo, brat, nobene skrbi, nobenega strahu!
In kakšno je šele v vasi, le poglej! Kako kipi in vre! Glava je pri glavi, junak pri junaku. Trop za tropom se zbira pod orožjem v vasi: to so Kranjci iz okolice. Pod bregom je velika gosposka sušilnica. Zidana je, v njej je mračno, na sredi pa gori ogenj, ki greje in sveti. Okrog ognja sedijo na slami kapetani. Kupinič sedi mirno, nepremično, Fratrič živahno govori, prav tako tudi Turkovič, Drvodelič in Bartolič. Plamen miglja na njihovih obrazih in se zaganja, dalje v polmrak, kjer naraščata hrup in gneča. Plamen pada na. mrke brazdate obraze, na divje oči, na stisnjene pesti, na svetlo orožje, na bele križe. Plamen pada na gručo krških meščanov, ki z zamišljenimi očmi strmijo v to divjo zmes, med njimi na se mota mali čevljar Planinec, ki skače in maha. Videti je, kakor da je fant ponorel.
N-O-V-I-C-E^l-Z—N-A-Š-l-H—K-R-A-J-E-V
Člani sindikata DOZ na ekskurziji
Potihnilo je veselo petje po naših vinskih* goricah. Prešerno razigrano vriskanje bren-tarjev je nehalo odmevati iz hriba v hrib. V tej ali oni zidanici še morda poči stiskalnica, toda njen pok je osamljen, osamljen kot pesem zaostalega ptiča, ki je svoj trop zamudil. Letošnji vinski pridelek je že pod obroči. Ni ga sicer mnogo v naših krajih, je pa ta kolikor ga je tak, da ga lahko uvrstimo med najboljše vinske letnike okraja.
V takem času in razpoloženju je članstvo sindikalne podru;žn)iee v poslovalnici DOZ v Krškem na svojem sindikalnem sestanku, dne 2. oktobra sklenilo, da napravi ekskurzijo v Okrajno tovarno čokolade in likerjev ter si istočasno ogleda tudi Okrajno gospo-' darstvo v Sremiču.
Rečeno — storjeno! Šef poslovalnice tov. Bukovec se je telefonično dogovoril glede naše nameravane ekskurzije s tov. upravnikom Okrajne tovarne čokolade. Že naslednji dan, 3. oktobra, smo po končanem delu krenili na pot. Ker je morala večina kolektiva ta dan »žrtvovati« svoja kosila, je bilo pač trebe, to nadomestiti s čim drugim. In vsakdo je pač gledal, da je »žrtvovano« kosilo dobro nadomestil.
Predsednik Ivan je bil sicer nujno zadržan v Dobovi, zato je vzel vodstvo v roke tajnik Lojze. Razdelili smo se v nekaj skupin. Najbolj se je seveda mudilo tajniku. Ne vem kaj ga je bolj vleklo — liker ali čokolada. Morda ga je pa gnala želja po znanem sremiškem »bakšiču«, ko je svojčas neki Ljubljančan v prevelikem navdušenju za sre-miško kapljico preimenoval bakuša. Poleg nekaj tovarišic je Lojzetu zvesto delal družbo naš ljubljanski Krčan Ciril. Kako začudeno so ga opazovali delavci »Celuloze«, ko je z zračno puško v rokah korakal preko mostu. Niso vedeli kam ga naj uvrstijo — v pred-vojaško, ne, povojaške še nimamo.
Čisto zadaj pa sta šla Jože in Tone, katerima se je malo pred mostom pridružil še naš Kori, ki je zadnji trenutek prisopihal od nekod. Korel je pač skrbni hišni očka, ki mora vedno v takih primerih misliti na vse in za vse. Pa tudi pripraviti mora da bo kolektiv vsestransko zadovoljen. K popolnemu zadovoljstvu pa vsekakor spadajo tudi prazne steklenice, da bodo člani ob povratku. vzeli s seboj vzorce letošnje dobre sremiške letine.
Približno na sredi pota od Vidma proti tovarni začujemo naenkrat preplašene ženske klice: »Na pomoč! Gori! Gori!« Na mah smo pozabili na liker in čokolado ter na Rudijev mošt in se pognali po strmini navzgor proti kraju, od koder smo začuli klice na pomoč. Od hude strmine vsi vroči in zasopihani smo se znašli pred gorečo hišo št. 71, v So-teljskem. Brž smo pričeli reševati. Eni pohištvo, drugi obleko in posodo, kar je pač kdo videl, da se še da rešiti iz ognjenih zubljev, ki so vedno bolj in bolj objemali skromno hišico ter grozili uničiti ubogi družini to, kar si je leta in leta morala od ust pritrgovati. Nad vse požrtvovalen je bil spet Kori, ki je brž vrgel srajco s sebe in se pognal v gorečo shrambo reševat koruzo. Zbali smo se zanj. Bil je v smrtni nevarnosti, pa le ni in ni odnehal z reševanjem. Vse je izgledalo, da je bil Kori kdaj gasilec, čeravno nam ni tega še nikoli zaupal. Ko je naša likvidatorska Blažka opazila v kuhinji juho in žgance, sta brž skočila z Lojzetom, da. odneseta oboje na varno. No, pa saj je tudi to košček imetja.
Šele drugi dan se je Lojze spomnil na poslovalnici, da je imel tedaj s seboj fotoaparat, pa se ni spomnil, da^ bi požar in reševanje ujel na film. Jaz pa sem si na tihem mislil, da bi bil najlepši posnetek prizora, ko sta z Blažko reševala juho in žgance. Toda po toči zvoniti je pač prepozno.
Ko so prispeli na kraj požara krški gasilci, je bilo itak gašenje že skoro gotovo, mi pa smo nadaljevali pot proti Tovarni čokolade. Imeli smo vsi bolj temno polt kot sicer, posebno Kori. Morali smo med potjo postajati, ker nas je v grlu močno ščegetal dim, ki smo se ga naužili na pogorišču.
Končno smo le prišli do Tovarne čokolade, kjer nas je pričakoval predsednik delavskega sveta tov. Stane, ki nam je potem ljubeznivo razkazal obe tovarni — čokolade in likerjev. Tovariš Stane je zaposlen v likernici, kjer je skupno z likeristom tov. Zemljakom in izdelujeta znane odlične likerje, ki gredo kot znani renomirani »Trapestin« tudi v zamej-
stvo. Samo ob sebi je umevno, da smo se morali tudi malo posladkati z dobrotami, ki jih ti dve tovarni izdelujeta, posebno še, ker bi sicer ženski del našega kolektiva brez tega ne hotel nadaljevati poti v Sremič. Saj »ženska je taka stvar, da ji ni prav nikdar . . .«
Po ogledu tovarne smo se po lepih serpentinah podali naprej v Sremič. Naše razpoloženje se je veselo stopnjevalo. Pozabili smo na požar in gašenje, pozabili na naglico in strmine. Brez dvoma je k temu pripomogel odlični liker.
Tudi na posestvu Okrajnega gospodarstva v Sremiču smo bili ljubeznivo sprejeti. Razkazali so nam svoje vinograde in svoje stavbe. Ogledali smo si velike, praktično urejene kleti ter prisluhnili vrenju mošta v sodih. V eni od velikanskih kadi smo se dali vsi skupaj fotografirati. Povedali so nam, da še ne pomnijo takega vina kot bo letos. To bo menda držalo, saj smo se o tem že po nekaj kozarcih prepričali. Mož, ki nam je stregel je bil original zase, zelo postrežljiv in uslužen, posebno še potem, ko sta z našim Korlom udarila malo po francosko. Ja, saj pravim, Kori si pač zna človeka hitro pridobiti. Diplomat skozi in skozi.
Ker se je harmonikar skujal in ni hotel z nami, naše dečve so pa podplati srbeli, smo se kar na suho zavrteli. Pa je šlo tudi brez harmonike, pa še prav dobro nam zatrjuje Nada. Liker in sremški rizling se dobro razumeta na takt.
Po plesu smo šli še na nagradno streljanje. Za tarčo smo pripeli ovojni papir čokolade, za dobitek pa je dal Kori veliko tablico čokolade. Na ovojnem papirju je narisana krava in to kravo je bilo treba zadeti v glavo. Na vsak način je hotel priti do čokolade Tone. štiriindvajsetkrat je poskusil srečo, toda nesrečni veter je precej močno vleke! ta dan po Sremiču, ni mu privoščil tega veselja. Večjo srečo je imel tovariš Ciril, ki je s šestim strelom zadel kravo v glavo in dobil čokolado.
Noč je že legla na Sremič in čudoviti mir je legel na sremiške vinograde, ko smo se vračali veseli in razigrani domov. Bil je to popoldan, kakršnih si želimo še več.	MA
V elektrarni Brestanica so izvršili remont
Kakor vsako leto, tako je tudi letos moral delovni kolektiv elektrarne izvršiti remont podjetja. Za remont je bilo na razpolago 20 dni, kar je zelo malo časa za izvršitev vseh del, ki so predvidena.
Delovni kolektiv si je zadal nalogo, da v čast VI. kongresa KPJ izvrši ta remont čim hitreje in tudi kakovostno čim bolje. Nalogo, ki si jo je kolektiv zadal je tudi častno izvršil.
Pregledati je bilo treba vse stroje in popraviti okvare, postaviti vse naprave v red, tako da bo za eno leto zopet zagotovljeno redno obratovanje, je delo, ki ga je treba izvršiti zelo vestno in pravilno, ako hoče podtjetje, da se zaradi morebitnega površnega dela to ne maščuje v obliki zastoja, kar bi imelo
slabe posledice za dosego produkcijskega plana in s tem v zvezi tudi plačilnega fonda. Remont se je pričel 24. avgusta in je bil končan v 19. dneh. Po točno izdelanem načrtu, ki ga je izdelalo vodstvo podjetja skupaj z upravnim odborom, je kolektiv prijel za delo v določenih skupinah. Delali so neumorno po 12 ur dnevno in dosegli plan, preko 100%. Kakor prejšnja leta, tako je tudi v letošnjem letu delovni kolektiv elektrarne izvršil svoje delo v pravem času in s tem tudi k rednemu obratovanju raznih tovarn. Priznati je treba kolektivu, da je z vodstvom podjetja na čelu storilo vse za dosego cilja, to je za čimprejšnji in tudi kakovostno brezhibno izvršeni remont.	Ž
Iz Velike doline
Kdor je mislil, da je mladina na Jesenicah slaba, ta se je bridko motil. Tudi mladina iz Vel. Doline je dobra, samo nikogar ni bilo, da bi ji pokazal pot, po kateri naj hodi. In mladina je mislila, da je njena bodočnost v gostilni, na veselici. .. Šele zadnji čas se je pri njej nekaj zganilo, nekaj spremenilo, kar bo imelo brez dvoma velik vpliv na njeno bodočnost.
V mali sobici pri Šetincu se je zbrala mladina. Na njih obrazih je bilo
Iz Blance
Na Blanci živi kmet Stopar, ki ima 11 ha zemlje, torej toliko, da bi imel dovolj dela na njej, če bi se ji res posvetil in če ne bi toliko pohajal po sejmih. Toda »mešetarjenje« mu je v krvi in on hodi s sejma na sejem, pomaga temu, pomaga onemu, temu prodati, onemu kupiti, sedaj vole, potem teleta in tako dalje do pisarne trgovinske inšpekcije, kjer se mora zagovarjati, ker je pač neregistriran nakupovalec, ki ne poseduje potrebnega dovoljenja.
Sedaj nas zanima koliko mu ta posel prinaša. Najbolje bo, če vprašamo njega. Kaj nam bo odgovoril? Rekel bo: »Samo enkrat sem prejel 500 dinarjev od Božičnika.« Res žalostno, da imamo še vedno tako malo donosne službe. Sicer pa še enkrat poglejmo, morda se je Stopar pomotil. In res bo prvotno izjavo malo popravil: »Včasih me kakšen
Na Lisci
Gospodinjski
NASVETI...
Kosilo:
ZELENJAVNA JUHA:
V lonec z mrzlo vodo damo olupljen krompir, 1 žlico olja (namiznega), sol, malo popra in zelenjavo kot za govejo juho. Vse skupaj naj vre približno eno uro, nakar zakuhamo vanj zdrobove žličnike, ki jih pripravimo takole: žlico masti, 1 jajce in 4 žlice pšeničnega zdroba.
KROMPIRJEVI SVALJKI:
Na 1 kg kuhanega in na strojček zmletega krompirja damo pol kg moke, 1 žlico masti in 1 jajce. Vse skupaj zgnetemo v testo in oblikujemo svaljke. V slanem kropu jih pustimo vreti 15 minut, nakar jih odcedimo in damo na vročo mast z drobtinami.
ZELJNA SOLATA:
Zelje narežemo kolikor mogoče na drobno, dodamo malo kumne, solimo in zabelimo z oljem in kisom.
Večerja:
NADEVANA PAPRIKA:
Zeleno papriko operemo in ji odstranimo seme ter nadevamo s sledečim nadevom: 1 kg poljubnega mesa zmeljemo in prepražimo s sesekljanim peteršiljem. Temu dodamo 20 dkg riža, malo majarona, malo soli ter vse sku-Paj dobro premešamo. S to maso nadevamo papriko, seveda samo do polovice (ker se riž nakuha), katero zložimo v kozico. Na žlico vroče masti damo 1 žlico sladkorja in napravimo pre-žganje, na katerega pretlačimo 4 paradižnike. To maso nalijemo na zloženo papriko v kozici, dodamo še toliko vode, da stoji čez papriko in pustimo vreti 1 do 1 in pol ure.
KOMPOT:
Kutine olupimo, narežemo na kose m kuhamo v sladki vodi 15 minut. Če imamo, dodamo sok pol limone. Serviramo hladnega.
Pred nekaj dnevi je bilo na Lisci, kjer dograjujejo naš najlepši planinski dom, prav lepo presenečenje. Papirnica v Radečah je s Planinskim društvom Radeče napravila nočno prostovoljno delo in popolnoma opremila 1 sobo. Zvečer so prišli z vsem potrebnim orodjem in materialom ter s hrano, zjutraj je bilo že vse v najlepšem redu in opremljena soba čaka otvoritve doma, ki bo v nedeljo, dne 9. novembra. Tudi tovarna »Celuloza« na Vidmu ima pri dograditvi velik delež. Pravkar dogotavlja zunanji hodnik, iz katerega bodo imeli obiskovalci prekrasen razgled. Tudi druge ustanove in društva so že nekaj prispevala in imajo razumevanje za ta dom oddiha. Kaj pa vaše podjetje, vaš sindikat?
potegne z motorjem, da ne grem peš, ali mi pa da kakšen mesar za pečenko.« Sedaj je posel že bolj donosen. Ko pa zvemo, da mu pridejo pomagat na posestvo, ker jim pomaga pri nakupih ali prodajah, mu seveda ta njegov posel zavidamo.
Težaško delo ni tako slabo plačano, pa nam mora biti jasno, da je žalostno, ker imamo še vedno kmetov, ki mislijo, da brez Stoparja ne morejo kupiti ali prodati. Če bodo dovolili, da se bo vedno več takšnih »mešetarjev« zbiralo okrog njih, bodo kmalu morali deliti polovico od izkupička ...
videti neko neodločnost, kakor bi ne zaupali ljudem pred sabo, kakor bi se bali, da bodo zopet začeli s starim načinom dela: z večnimi sestanki, katerih se bodo slej ko prej naveličali... Toda ni bilo tako. Sekretar partijske organizacije se je odločil delati s to mladino in jim je tudi obrazložil, da niso samo sestanki, da je še drugih načinov izživljanja, ki bodo seveda pravlačni in koristni. Mladina ga je razumela, čeprav je bilo zanjo vse to novo, saj so komaj zapustili osnovno šolo in so doslej mislili, da je najpogumnejše dejanje v življenju mladega človeka trenutek, ko si prižge prvo cigareto ali naroči prvi liter vina za svoj denar. Sedaj pa so uvideli, da se bo pravo življenje zanje šele pričelo. Odločili so se. Ustanovili so aktiv, mi pa verujemo, da ne bodo ostali samo pri tem.
Ne moremo trditi, da mladina na Jesenicah in v Vel. Dolini ni organizirana. Če bi bili sekretarji OPO in ostali člani Partije povsod tako delavni kakor na Jesenicah tovariš Žnidaršič Vlado, potem bi lahko kmalu zabeležili na desetine novih aktivov v našem okraju.
Iz Orehovca
Orehovec je oddaljena hribovska vas, ki leži nad Kostanjevico. Dolgo ni bilo nič slišati o njej, nedavno pa smo imeli priliko čitati v mladinskem časopisu »Mladina«, da je aktiv Orehovec prejel pohvalno diplomo od CK LMS. Seveda nas sedaj zanima, kaj je ta aktiv napravil, da si je priboril to visoko priznanje.
Vemo, da vsi aktivi nimajo enakih pogojev za mladinsko delo. Brez dvoma imajo mestni aktivi večje možnosti, saj imajo na razpolago kader prosvetnih delavcev, dvorane, kotičke, igrišča, kino itd. Vsega tega aktiv Orehovec nima in zato je treba drugače gledati nanj.
Mladina tega aktiva je dala vse od sebe v predkongresnem tekmovanju,
Laž ima kratke noge
V 14. številki »Našega dela« je neki anonimni pisec, ki se je podpisal s končnico -ski, objavil pod čisto športnim naslovom »Na brežiškem sejmišču ob mladinskih nogometnih tekmah« popolnoma nešportni članek. V njem je namreč pod vidikom, da kritizira nezdrave razmere v nekaterih vzgojnih ustanovah v Brežicah ter skušal oblatiti nekatere prosvetne delavce tega mesta. Potem, ko se je bežno dotaknil razmer v vajeniškem domu in trgovski šoli, se je spravil nad gimnazijo, češ da je ravnatelj te gimnazije komaj pastil dijake h kinopredstavi »Ples na vodi«, da je razpustil oktet sed-mošolcev, ki je pel slovenske narodne pesmi, tako da so se morali sedmošolci zateči pod okrilje bivšega upravnika dijaškega doma, ki jim je blagohotno dovolil peti slovenske narodne pesmi.
Kako je torej bilo? Res je, da smo dijaki višješolci diskutirali s tov. ravnateljem o omenjenem ameriškem filmu. Njegovo mnenje je bilo, da zaradi plehke vsebine za ta film ni potrebna posebna predstava po znižanih cenah, ni pa prepovedal obiskati ta film, ker imamo višješolci tako in tako od višje oblasti dovoljenje za obisk vseh kino-predstav, ki niso izrecno prepovedane za mladino.
Pa oktet? Sedmošolci so brez vednosti tov. ravnatelja naštudirali nekaj pesmi, s katerimi so nameravali nastopiti v javnosti. Ker je pa bil osrednji motiv nekaterih pesmi ljubimkanje, je sporazumno s profesorskim zborom prepovedal peti pred javnostjo pesmi, ki niso primerne za mladino. S tem pa še ni rečeno, da je pevski zbor razpustil.
Nato pisec omenjenega članka zajadra v dijaški dom, kjer gre sedaj, ko so »odžagali« bivšega upravnika vse rakovo pot. Da so skrajšali učne ure, da ni prefekta, da bi pazil na red in mir, da dijakom ni več treba delati na polju, da je učni uspeh neprimerno slabši od poučnega uspeha v preteklih letih itd. Cele litanije očitkov.
Kako je bilo v resnici? Učne ure so res skrajšali, kar pa je bilo čisto v skladu s predpisi in razmerami v dijaškem domu. Na polju so dijaki delali tudi pod novim upravnikom, žal pa dežja in oblakov niso mogli ustvariti.
Res je, da^ ni bilo stalnega prefekta, so ga pa nadomeščali dijaki, ki so skrbeli za red
in da je bil kriterij ocenjevanja v preteklem šolskem letu ostrejši kot prejšnje leto, je jasno, da so gojenci dijaškega doma dosegli v preteklem šolskem letu še kar lep uspeh. Potem se pa najde neki »ski«, ki si drzne trditi, da je bil učni uspeh v lanskem šolskem letu neprimerno slabši kot včasih.
Nazadnje se spotakne pisec omenjenega članka ob lanskoletnih osmošolcih, ko da so se neki smejali tov. upravniku dijaškega doma, ko jim je pravil, kako je organiziral leta 1911. mladino za partizane, osmošolci zanikajo to trditev in pravijo, da je čisto navadno podtikanje, ker se niso nikoli smejali takim besedam, pač pa jim je šlo na smeh, ko jim je pravil zgodbo o inform-biroju, ki se je baje vgnezdil v dijaškem domu.
Torej natolcevanje o ozkosrčnosti tov. ravnatelja, neresnični podatki o stanju v Dijaškem domu, laž o osmošilcili — vse to je skrivnostni »ski« zavil v olimpijski naslov: Na brežiškem sejmišču ob mladinskih nogometnih tekmah.	Dijak
da bi dosegla čim večje uspehe. Prav dobro se je zavedala, da je treba postaviti v ospredje vprašanje ideološke vzgoje. Zato so priredili mladinsko zabavo, da so si lahko nabavili knjižnico-, ki je v tej vasi toliko bolj potrebna, če vzamemo, da je precej oddaljena od Kostanjevice in takorekoč oddaljena od ostalega sveta. Zato so pravilno spoznali, da jim bo knjiga širila obzorje ter vezala z ostalim svetom ...
Mladinski aktivi, posnemajte aktiv Orehovec! Tekmovanje še ni končano!
Jeseni pripravimo
Že nekaj let sem ni pridelek krompirja zadovoljiv. Vzroke bi lahko iskali v slabem, degeneriranem semenu, slabem gnojenju, često tudi obdelovanju, posebno pa v plitvem oranju in rahljanju zemlje. Kmet vidi, da pada hektarski donos, ne razmišlja pa mnogo o vzrokih, oziroma dolži za to le slabo seme krompirja. Pridelati čim več krompirja pa je naša prva naloga v poljedelstvu, saj nam da krompir še enkrat toliko redilnih snovi (škrobne vrednosti) kot žito na isti površini. Zato moramo že jeseni in pozimi skrbeti za boljši pridelek krompirja, predvsem z rahljanjem zemlje.
Rahla zemlja je za obilen pridelek najvažnejša. Krompir, ki razmeroma dolgo raste, nima močnih koreninic. Da se gomolji debele, naj bodo zato v zemlji čim ugodnejši pogoji, ki bodo omogočali dostop zraka in lahko pronicanje hranilnih snovi do koreninic.
Poštarji so se sestali
• V nedeljo, dne 28. septembra je bil v Bre- tudi. tu enkrat za vselej odpravljeno izko
žicah v gasilskem domu sestanek poštarjev našega okraja. Sestanek je organizirala ob sodelovanju uprave okrajne pošte Krško, sindikalna podružnica PTT uslužbencev. Izmed 137 poštnih uslužbencev, kolikor jih je v našem okraju, se je sestanka udeležilo 92. Že to dejstvo pove, kako visoka je zavest naših poštarjev, če upoštevamo razmeroma neugodne zveze iz oddaljenih krajev. Doma so ostali res samo tisti, kateri so bili za službo neobhodno potrebni. Poleg ostalih so se sestanka udeležili tudi tovarišica Kočevar Anica, upravnica okrajne pošte, tovariš Mrak, pom. direktorja ljubljanske PTT direkcije in tovariš Rihtar Lojze, zastopnik OSS Krško.
Na sestanku, katerega je otvoril tov. Glas, predsednik sindikalne podružnice, je bilo po uvodnih besedah podano poročilo o političnem in ekonomskem razvoju naše države od osvoboditve do danes. Po poročilu se je razvila živahna diskusija. V njej je med dru-
in mir med učnimi urami. Poglejmo kakšna giro sodeloval tudi tov. Rihter, tajnik OSS,
je stvar z učnimi uspehi. Najlepše, da na vedemo številke. V šolskem letu 1950-51 je izdelalo 87% dijakov, stanujočih v dijaškem domu, v šolskem letu 1951-52 pa 86 odstotkov. če upoštevamo, da so bili v preteklem šolskem letu sprejeti v dijaški dom dijaki, ki prejšnja leta zaradi slabega učnega uspeha niso bili sprejeti v ta zavod
kateri je nakazal smernice, kako naj se naši poštarji tudi ideološko čimbolj dvignejo. Med diskusijo so ugotovili, da se poštni uslužbenci zavedajo odgovornosti, katero postavlja pred nje naša ljudska oblast ter vsega kar jim ona nudi, da bi svoje naloge čimbolj uspešno
vršili. Kot na vseh drugih področjih, je bilo zduška.
riščanje človeka po človeku, za kar so bili klasičen primer tako imenovani pogodbeni poštarji v stari Jugoslaviji.
Po diskusiji je spregovoril pomočnik direktorja PTT tovariš Mrak. Poudaril je, kako je važna pri^ uslužbencih socialistična zavest, ker le politično zaveden poštar je kos svojim nalogam. Izrazil je potrebo, da se vsi naši uslužbenci vključijo v množične organizacije na terenu. — Zlasti naši dostavljači, kateri prihajajo v sleherno še tako oddaljeno vasico na terenu, bi lahko vršili nekako pionirsko delo pri preobrazbi našega podeželja. Nato je govoril o potrebi strokovnega dviga kadra, kateri povsod še ne zadovoljuje. Pošta, katera je danes gospodarsko podjetje, sloni torej na gospodarskem računu in kot taka ne črpa nobenih sredstev več iz proračuna,! potrebuje pa za to strokovno čim boljše uslužbence, kateri bodo dajali ne samo pošti, ampak vsej naši skupnosti to, česar naši delovni ljudje od nje tudi pričakujejo.
Na koncu so obljubili vsi navzoči, da bodo poživeli tekmovanje, v katerem sodelujejo vsi naši kolektivi, v čast VI. kongresa KPJ ter ga še dopolnili z mnogimi individualnimi obvezami. Po sestanku, ki je dosegel več kakor kateri koli de sedaj, je bile malo
MOZB V KRŠKEM OBVEŠČA,
da je zaradi tehničnih ovir tombola preložena na nedeljo, 26. oktobra ob 13. uri.
Pohitite z nakupom tombolskih kart!
Tombolske karte še vedno lahko dobite v vseh trafikah, trgovskih in gostilniških lokalih. Cena tablici je samo 30 din.
Po tomboli bo prosta zabava. Za odlično kapljico in jedila bo preskrbljeno.
K obilni udeležbi vabi odbor.
Organizacija živinorejske službe
Ne bomo zgubljali besed s poudarjanjem važnosti živinoreje, ker sem prepričan, da se vsakdo tega v polni meri zaveda in ve, da je živinoreja steber vsakega gospodarstva. Zdi se mi važnejše razpravljati in v podrobnosti razčleniti organizacijo živinorejske pospeševalne službe, kajti od pravilne organizacije zavisi v glavnem napredek pri pospeševanju živinoreje.
Osnovna organizacijska oblika živinorejske pospeševalne službe je živinorejski odsek pri KZ. Ti odseki pri KZ že več ali manj obstojajo. Glavna napaka teh odsekov je, da so preozki in premalo številni. Na občnih zborih KZ, ko so ljudje že utrujeni od celega poteka občnega zbora, se navadno kdo ob koncu spomni na odsek in da je hitro vsega konec, nekdo imenuje kakšnega člana, ki ga dostikrat ni niti na zboru in odsek je tu. Seveda tak odsek ne more biti delaven. Zato predlagam, da KZ volijo živinorejske odseke, odnosno člane istih na posebnem zboru zadružnikov. Na tem zboru se naj voli predsednik odseka s 3—5 člani, tako da bo odsek predstavljal 4—6 živinorejcev. Odsek naj izdela svoj pravilnik oziroma poslovnik, po katerem se ravna. Nadalje mora imeti odsek seje vsaj enkrat mesečno, sklepe sej odseka pa prenaša predsednik odseka na celotni odbor KZ ob priliki raznih sej KZ.
Pri izvajanju živinorejske pospeševalne službe je najvažnejša oseba vesten molzni nadziratelj, ki vestno vrši molzno kontrolo in vestno vodi vse tozadevne knjige. To delo zahteva celega človeka, ki mora imeti gotovo stopnjo izobrazbe in veselje do živine, takih ljudi ne manjka, saj nam kmetijske šole vzgajajo kader leto za letom. Vprašanje je samo plačilo teh ljudi. Zato svetujem, da naj 2 ali 3 pa tudi 4 KZ skupno nastavijo in plačujejo tozadevnega uslužbenca. Taka skupnost bi naj imela svoj odbor, obstoječ iz predsednikov živinorejskih odsekov KZ. Iz teh skupnosti bi se pa volil okrajni živinorejski svet.	Do.
zemljo za krompir
Neredko imamo primere, da dva soseda z enakih površin količinsko različno pridelata krompir. Znan mi je primer, da neki mali posestnik s svojimi kravicami pri oranju zareže brazdo globlje od svojega soseda in manj gnoji. Sosed pa navozi precej gnoja, toda zemljo preorje le 15 cm. In uspeh? Mali kmet pridela na 1 ha mnogo več krompirja kot velik, tako da ga kljub številni družini ima še vedno kaj za trg. S tem ni rečeno, da oranje nadomešča gnoj, toda globlje oranje, celo do 25 cm, odlično prija in če izorjemo 1—2 prsta mrtvice, rahljaj zemljo s pod-rahljačem, trud ne bo zaman.
Pri globokem jesenskem oranju in rahljanju pa moramo paziti, da gnoja ne zaorjemo pregloboko. Na lahkih in propustnih zemljah bomo raje gnojili spomladi, ker bi se nam sicer hranilne snovi premočno izprale.
Mnogi naši kmetje mislijo, da je vzrok pešanju krompirja tudi pomanjkanje apna v zemlji. Apno je za rast neobhodno potrebno, vendar jesensko zaoravanje apna na lažji in srednje težki zemlji povzroča pri krompirju krastavost. Apno dajemo zemlji jeseni le na težkih osušenih njivah, dočim na ostalih tresemo apno na preorano njivo v manjših količinah, preden ga sadimo (5—8 mtc na 1 ha). Lažji zemlji dodamo dovoljno apna, če gnojimo zemljo z apnenim dušikom.
Vemo, da je krompir »kalijeva rastlina« in da ga za razvoj nujno potrebuje. Često se zgodi, da kalijeva sol zmanjšuje množino škroba v gomoljih, če z njo krompirju gnojimo ob saditvi. Kalijevo sol dajemo na njivo, kjer bo rastel krompir v februarju, da se razkroji in je rastlini že v začetku na razpolago.
Zavedajmo se, da le razrahljana in gnojna zemlja zvišuje pridelek!
Kmet
Dopisujte
v NASE DELO
Fizkultura in šport
Okrajna telovadna prireditev v Krškem
Dne 4. in 5. oktobra se je vršila v Krškem dvodnevna okrajna prireditev, posvečena VI. kongresu KPJ. V soboto popoldne so se vršile okrajne tekme v mnogoboju za članstvo in mladino društev Partizana. Teh tekem se je polnoštevilno udeležilo društvo Partizan iz Sevnice in Krškega. Rezultati so bili naslednji: 1. mesto člani iz Krškega 6794 točk; 2. mesto člani iz Sevnice 4939 točk; 1. mesto mladinci iz Krškega 4771 točk; 2. mesto mladinci iz Sevnice 4125 točk; 1. mesto članice iz Sevnice 3661 točk; 2. mesto članice iz Krškega 3104 točk; 1. mesto mladinke iz Sevnice 5420 točk; 2. mesto mladinke iz Krškega 3245 točk.
Društva Partizan iz Senovega, Zdol,
Brežic in Bistrice ob Sotli se pa tekmovanja sploh niso udeležila.
Isti dan zvečer sta priredili društvi Partizan iz Sevnice in Krškega telovadno akademijo, obsegajočo 16 točk, ki je zelo dobro uspela in navdušila prisotne. Prav posebno navdušenje je doživela vrsta starih članov, na čelu s tovarišem Rumpret Ferdom. Vsem oddelkom se je poznalo, da gojijo doma redno vadbo, ker so bili dobro pripravljeni ter so tako proste vaje kakor vaje na orodju dobro izvajali.
V nedeljo dopoldne so se vršile tekme v odbojki. Vrstni red je sledeč: 1. mesto je zasedlo Krško; 2. mesto aktiv LMS Podbočje; 3. mesto garnizija JLA Leskovec.
Popoldne je bila skozi mesto povorka vseh nastopajočih. Med povorko in pri nastopu je igrala delavska godba Svobode iz Senovega. Popoldanski nastop se je pričel s pozdravom zastavi in je obsegal 11 točk, ki so jih izvajali Sevničani in Krčani. Vmes so se vršile dirke društva za konjski šport. Kot prvi so prikorakali na telovadišče pionirji in mladina iz Krškega, 120 po številu, in so izvedli res množične skupne vaje. Škoda le, da ni delovala zvočna naprava. Tudi člani, članice in stari člani so lepo izvedli svoje vaje. Zadnje točke so obsegale vaje na orodju, kjer so se izkazali nekateri starejši člani.
Ta dvodnevna telovadna prireditev je v celoti dobro uspela in je prikazala posameznike in društva, ki resnično delajo na tem, da bi se telesna vzgoja razširila med vso našo mladino. Kot primer naj navedemo požrtvovalnost tovariša Požega, ki je načelnik Partizana v Sevnici. Po poklicu je delavec s celodnevno zaposlitvijo v tovarni, pa kljub temu še najde čas, da vzgaja
OBJAVA
Na Oštercu pri Kostanjevici bo v nedeljo, dne 19. oktobra odkritje spominske plošče padlim borcem.
ZB Ošterc vabi vse borce, ki so se nahajali za časa NOB na tem področju.
OBVESTILO
Obveščamo vse rezervne oficirje za sektor Brežice, da bodo v soboto, dne 18. t. m. ob 16. uri praktične vaje. Zbor pred domom JLA v Brežicah.
Odbor Združenja rezervnih oficirjev za sektor Brežice
OBJAVA
Dne 25. septembra so v Savi med Blanco in Rožnim našli moško truplo. Na sebi je imel belo srajco, obrnjeno čez glavo, rdečo kravato, črno prepleteno. Truplo je bilo golo, opasano z navadnim usnjenim pasom. Na nogah je imel visoke črne čevlje.
Dolžina trupla znaša 175 do 180 cm. Star je okrog 60 let, redkih kostanjevih las, zgoraj in spodaj brez zob.
Kdor bi kaj vedel o ponesrečencu, naj sporoči to oddelku za notranje zadeve pri OLO Krško.
našo mladino, jih vodi in za tekme, akademije in nastope.
Na drugi strani pa imamo več učiteljev in učiteljic telesne vzgoje, ki so najbrž »pozabili«, da se vršijo okrajne tekme, okrajna akademija in okrajni nastop na čast VI. kongresa KPJ. Svetovali bi jim, naj se vsaj malo zavedajo svoje dolžnosti in naj dajo mladini vsaj to, za kar so plačani.
Telovadna društva prodirajo na podeželje
Že ves čas težimo za tem, da bi telovadna društva prodrla na podeželje in zajela še tako oddaljene vasi. OPO v Leskovcu si je zadala nalogo, da bo na čast VI. kongresa KPJ ustanovljeno tudi telovadno društvo. To nalogo je OPO tudi uspešno izvedla.
V ponedeljek, dne 6. oktobra je bil v Leskovcu občni zbor Telovadnega društva »Partizan«. Občnega zbora se je udeležilo preko 30 članov, ki so iz svoje srede izvolili vodstvo. Vsak torek in petek bo redna telovadba mladincev, mladink, članov in članic ter pionirjev. Uredili bodo tudi telovadno igrišče. Na Dan izseljencev bodo tekmovali v odbojki, namiznem tenisu in šahu. Da bodo telovadne ure čim pestrejše, se bo voditeljski zbor sestal v četrtek in proučil načrt za bodoče delo.
Finančne težkoče novoustanovljenega društva dobro razume Telovadno društvo »Partizan« iz Krškega. Ti bodo gostovali v Leskovcu s telovadno akademijo, katere čisti dobiček bo ostal Telovadnemu društvu »Partizan« Leskovec.
KINO KRŠKO
18. in 19. oktobra
GLAS V VIHARJU — ameriški film 22. in 23. oktobra
DEKLETA ZA REŠETKAMI — fr. f.
25. in 26. oktobra
SINJA LAGUNA — ameriški film
29. in 30. oktobra
NORČIJE V OPERI — italijanski f.
KINO BREŽICE
17.,	18., 19. X.: »Fant s trobento«, muzikalna veseloigra —• amer. film
22.,	23. X.: »Cheyen«, amer. film — kowbojska
24.,	25., 26. X.: »Biser« — mehiški film Mladini priporočljiv, prijavite obisk šole.
29.,	30. X: »Poročna noč v raju«, premiera nemške veseloigre.
31. X.: »Njeno maščevanje«, amer. film. Predstave med tednom ob 19. uri, ob nedeljah in praznikih ob 15., 17. in 19. uri.
STEKLARSTVO
Merhar Vladimir
BREŽICE
*
se priporoča za naročila vse vrste stekla, ogledal kakor tudi stekla za kuhinjske omare in vitrine. Cene zmerne. Postrežba solidna.
*
Pepce pripoveduje ...
V 16. številki »Našega dela« z dne 30. avgusta sem tovarišici Požunovi, na-meščenki ambulante Senovo očital nepravilen postopek pri njenem delu, posebno pa protežiranje duhovnika gospoda Zemljaka. Na osnovi poizvedb sem ugotovil, da očitek ne odgovarja resnici. Res pa je, da vrši tov. Požu-nova svoje delo vestno in nepristransko. Ker ne maram nikomur delati krivice, prosim tov. Požunovo, da mi očitek oprosti, ker je bila omenjena kritika izrečena na osnovi napačnih podatkov. Dopisnike za Pepčkovo rubriko pa prosimo, da slučaje, ki nam jih javljajo, vselej dobro preverijo, ker jamčijo s svojim podpisom za resničnost navedenih podatkov.
Zaželel sem si črne kave, zato sem odšel v krško kavarno. Pri kavi navadno v kavarnah čitamo časopis. Pokličem natakarico Marijo: »Prosim Dnevnik«. »Ga nimamo!« — »Prosim Ljudsko pravico!« »Nimamo!« — »Prosim Toti list«. Marija nekam sramežljivo odgovori: »Ga tudi nimamo.« Nadaljujem; »Prosim Pavliho!« Marija: »Oprostite, tudi Pavlihe nimamo!« Končno jo vprašam, kaj sploh imajo. Marija
Gibanje prebivalstva krškega okraja v mesecu septembru
V mesecu septembru se je rodilo 62 dečkov n 72 deklic.
POROČILI SO SE:
Zakošek Ladislav, teh. eksploatacije, Dro-:anje in Kmetič Terezija, poljedelka, Drara-je; Medvešček Vincenc, rudar, Dolsko in Tmajnic Frančiška, gospodinjska pom., Rož-10; Močan Rudi, avtomehanik, Tezno pri Mariboru in Černelč Antonija, šivilja, Mali Kamen; Mirt Franc, rudar, Dolško in Go-licelj Zofija, poljedelka, Dolško; Cvirn Franc, delavec, Rožnp in Glas Matilda, poljska delavka, Dolško; Grilc Štefan, rudar, Dolško in Runtas Marija, rudarska delavka, Senovo; Božič Franc, rudar, Iteštanj in Matek Vida, rudniška delavka, Reštanj; Škvarč \nton, kmetovalec, Gor. Skopice in Ferenčak Marija, kmetovalka, Dol. Skopice; Pe-trinčič Milan, ključavničar, Sp. Ribnica in Jurman Ivanka, poljedelka, Loče; Babič Jakob, nameščenec, Krško in Zakrajšek Doroteja, nameščenka, Krško; Kodrič Jožef, mlinar, Dol in Zorič Frančiška, nameščenka, >utna; Majcen Anton, sin posestnika, Gaj n Pelko Marija, hči posestnika, Koluderje; Vidic Franc, upokojenec, Šmarje in Bizjak Marija, vdova Šrok, poljska delavka, Drušče; Kmetič Ivan, delavec, Brezje—Pišece in Podgoršek Justina, delavka, Brezje—Pišece; Pavkovič Štefan, črkoslikar, Podulce in Gorenc Marija, šivilja, Ljubljana; Bračko Janez, ru-lar, Selce in Zemljak Marija, kmečka hči, Konjsko; Meteljko Janez, tov. delavec, Sevnica in Kunšek Ana, tov. delavka, Sevnica.
UMRLI SO:
Kostevc Janez, Sromlje, star 47 let; Ban Milan, Okljukova gora, star 23 dni; Krošelj Franc, Bukovje, star 54 let; Geršak Jožef, Orešje, star 78 let; Martini roj. Kotolinko Jožefa, stara 75 let; Gorišek Jože, Drožanje, star 44 let; Klavžer Anton, Lokve, star 71 let; Lekše roj. Žnidaršič Marija, Močvirje, stara 77 let; Jan roj. Marušič Rozalija, Dol. Radulje, stara 82 let; Kramer Mihael, Brežice, star 47 let; Bevc roj. Kovšek Julijana, Cerklje ob Krki, stara 75 let; Volk Ana roj. Požar, Župelevec, stara 66 let; Gorenc Franc, Vel. Vodenice, stara 20 let; Sintič Jožica, Prušna vas, stara 5 mesecev; Smolič Jožef, Orehovec, stara 48 let; Križman Janez, Ma-lencc, star 87 let; Repše roj. Trinkavs Marija, Krmelj, stara 70 let; Končina roj. Si-meršek Helena, Krmelj, stara 61 let; Kostevc Janez, Drnovo, star 77 let; Vodopivec Alojz, Drnovo, star 21 let; Arh Franc, Leskovec, star 70 let; Zreskar Jožef, Pavlova vas, star 55 let; Jalovec Jožef, Malo Mraševo, star 34 let; Dobravc roj. Lozar Terezija, Malo Mraševo, stara 72 let; Kuntarič Alojz, Slivje, star 52 let; Klemenčič Jožef, Malo Mraševo, star 29 let; Kotar Alojz, Zabukovje, star 5 mesecev; Jan Franc, Sela, star 42 let; Levičar roj. Malenšek Alojzija, Sela, stara 52 let, Kraševec Kristina, Senovo, stara 3 mesece; Bohorč roj. Klavžer Ana, Dobrava, stare. 64 let; Radi Ivan, Senovo, star 66 let; Mo-škon Ljudmila, Koprivnica, stara 7 dni; Kolar Anton, Dovško, star 79 let; Zemljak Jožef, Veliki Kamen, star 72 let; Plevnik roj. Debelak Marija, Mrčna sela, stara 54 let; Mevrič roj. Zalezina Marija, Orešje, stara 59 let; Blaznik Karel, Drožanje, star 51 let: Mesojednik Alojzija, Tržišče, stara 85 let; Bizjak Jože, Podgračeno, star 52 let; Vre-tič Franc, Bučerca, star 68 let; Glogovšek Gustav, Krško, star 59 let; Skočaj Marjan, Stari grad, star 39 let; Ocepek Marija roj. Romih, Orehovo, star 28 let; Grmovšek Ana roj. Draškovič, Sromlje, stara 60 let; Povh Barbara roj. Semenič, Obrežje, stara 83 let; Celestina Antonija roj. Gregorc. Medvedjek, stara 25 let; Vervvega Jožef, Brežice, star 72 let; Gorenc Janez, Dolga Raka, star 51 let; Gramac Franc, Gor. Pirošica, star 53 let.
nekako opravičujoče pove, da je že večkrat opozorila upravo, naj končno naroči naše dnevno časopisje, ker je pač stara navada, da se v kavami tudi časopisi čitajo, — a vse zaman. Uprava podjetja se za to niti ne zmeni. Hotel bi vprašati upravo podjetja, iz kakšnih vzrokov si našega dnevnega časopisja ne naroči. Mislim, da bi bilo to časopisje vsekakor v interesu podjetja in tako bi se uslužbenkam ne bilo treba opravičevati pred gosti. V BREŽICAH sem na rešilni postaji hotel telefonirati moji Kunigundici, da se vrnem z večernim vlakom in naj mi pripravi dobro večerjo. Hotel sem že prijeti za slušalko ter poklicati pošto, ko zagledam nad telefonskim aparatom napis: Privatni telefon — pogovori prepovedani! Nisem mogel razumeti, čemu so v javnih ustanovah privatni telefoni, a če so privatni telefoni, kakor je to slučaj na Rešilni postaji v Brežicah, zakaj so potem pogovori prepovedani? Če je telefon zgodovinske vrednosti in nesposoben za pogovore, potem spada vsekakor v Posavski muzej, ne pa na Rešilno postajo. Moja ura mi že davno nagaja, enkrat prehiteva, drugič teče prepočasi, ker sem pa izvedel, da je Mestno urarsko podjetje v Brežicah kupilo na sodišču večje število ur po 1.800 din, sem hotel izkoristiti priliko in si nabaviti novo uro. Oglasil sem Se v mestnem urarskem podjetju in prosil, ako mi pokažejo nove ure, ki jih imajo naprodaj. Tovariš Mirko mi vljudno pokaže neke nove ure, a ko ga vprašam za ceno, mi odgovori: »Pepče, dragi tovariš, za vas samo 4.500 dinarčkov. Ker sem računal, da bo ura stala največ 2000 din, me je cena 4.500 din presenetila. Odgovoril sem mu hladno: »Hvala lepa, zaenkrat ne potrebujem še ure, bom malo počakal, da bodo cenejše.« Pozdravil sem in odšel iz trgovine. Naravnost nevoščljiv sem bil ljudem odnosne podjetju, ki na tako lahkoten
način brez muke in izgube časa zasluži pri vsaki uri 1700 dinarjev. Radoveden sem, na kateri konto je bil v knjigovodstvu vknjižen ta dobiček? V KOSTANJEVICI sem stopil na občinski odbor in predlagal, da se vnese v bodoči proračun primeren znesek za poštnino ter telefonske razgovore, glede ureditve mestne razsvetljave. DES na VIDMU, kljub 10 telefonskim razgovorom in pismene prošnje, vložene meseca maja letos, ne čuti potrebno, da bi nam razsvetljavo uredil. Postopek DES ne moremo razumeti, posebno z ozirom na dejstvo, da so njegovi delavci med tem časom instalirali električno razsvetljavo že po raznih privatnih hišah, medtem ko so prošnje za ureditev občinske razsvetljave — bob v steno. 5. oktobra sem bil na BUČKI in opazoval božje potnike, ki so se vračali iz STOPNEGA, kako so se v krščanski in bratovski ljubezni v gostilni Kapler pretepali. Najrazboritejši in najvnetejši soudeleženci prepira so bili znani bogomolci kakor, Jerak Jože, Opalk Jakob, Duh Franc in še nekateri. Čudim se samo, kako so mogli ti stoodstotni pristaši in verni sinovi svete katoliške cerkve omalovaževati znani svetopisemski rek:. »Ako te udari po levem licu, ponudi mu še desno!« Ti sinovi cerkve, prežeti s krščansko ljubeznijo do bližnjega, niso ponudili desnega lica, ampak so vračali milo za drago po bučah, hrbtu in delu telesa, kjer izgubi hrbet svoje pošteno ime. Ne vem, ali jih je cerkvena pridiga na božji poti tako navdušila, da so se v gostilni izkazali kot prava vojskujoča se cerkev. Da bi bila slika vojskujoče se cerkve popolnejša, je manjkal samo še cerkveni pevski zbor, ki bi prepeval njihovo bojno himno: »Kristus kraljuj«. Na svidenje 26. oktobra na tomboli v Krškem.
Vas pozdravlja Vaš Pepče
Iz pionirskega življenja
Titov odred
Pričelo se je novo šolsko leto in zato moramo zopet poskušati nove zanimivosti, katere nam bodo v življenju koristile. Obljubili pa smo, da kljub velikemu učenju ne bomo pustili pionirsko organizacijo na strani.
Na naši šoli smo sklicali pionirski sestanek in izvolili novega načelnika, tajnika, blagajnika in vse potrebno.
Prejšnja leta se je cel odred skupno imenoval »Odred Martina Žuglja«, sedaj smo se pa odcepili na dva odreda in to, osnovnošolski odred pod imenom »Odred Ivana Cankarja« in gimnazijski »Titov odred«. V odredu mora biti res prava disciplina, kajti že naslov sam nam dovolj jasno govori, kaj je naša naloga, da bomo vredni nositi to ime.
v Leskovcu
Ustanovili smo že razne krožke kot n. pr. krojni krožek, pletilni krožek, pri katerem se učimo tudi norveške vzorce, foto-krožek, za katerega imamo skoraj največ veselja, fizkulturni krožek in dramatsko skupino.
Sedaj se že pripravljamo na 140. obletnico ustanovitve šole v Leskovcu z raznimi točkami.
Obljubili smo, da bomo skozi vse šolsko leto pridno delali, da bomo ob koncu šolskega leta imeli odgovor na vsako vprašanje in tudi v poznejšem življenju, kaj smo iskali in kaj smo našli v šoli.
Vse pionirje in pionirke pozdravlja
pionirka Titovega odreda
Kiler Anica.
Nagradna križanka za pionirje
VODORAVNO: 1. Mladinska knjiga F. Bevka; 2. nota (kot izgovoriš) — na — strani SR; 3. dan v tednu (AKI); maršal FLRJ
—	jama; 5. onemel, otrpel; 6. žensko ime — podoben, isti; 7. vsrkavati zrak; 8. rodbinsko ime; otok v Jadranskem morju; 9. reka v Severni Afriki; 10. umrtvičenje — plahta; 11. očisti — predlog; 12. Država v Evropi
—	hoditi; 13. nam služi pri igranju — os; 14. šega, navada — stvari.
NAVPIČNO: 1. večji kraj — kaj dobimo, če se opečemo; 2. kontinent — vogal; 3. plin
—	kaj dela oni, kdor ne je.....; 4. kdo
je od tu doma — enodejanka; 5. reka v Bosni —■ reka v našem okraju; 6. predlog — praznik — vzklik; 7. bruha iz zemlje lavo
—	pojej; 8. bog sonca — arabski bog — nagel, uren; 9. ploskovna mera — dopisnica; 10. hiter, poskočen — kakšen; 11. izraz groze
—	prebivalci Tibeta.
Rešitve dostavite najkasneje do 27. t. m. na uredništvo »Naše delo« v Krškem.
Izžrebani prejme knjižno nagrado »ŽIVI ZID« od Staneta Terčaka.
1	-	3	4	?	6	7 S 9	10 11
1
2
3
4
5
6
7
8 9
10
11
12
13
14
ihTTii liZiil

us m
IHH
!l*H____L
i i :
mm
Hill	BS«
Bil______I J________IBll_
iiS$iSii ra
Big| • IiihrfHf
llfl lljZH Humi! Umni
iiJH
Umili
Steši
llmill tli ulil
»Sil J____imml
i S
psu«
»n,ml llmill'
lSI|
jlBilL J______;
»S!
llmTlI
»Si"
jlllltlll
»i!
iSi
Bi
IS":
Bil
USI
illiillll
ES
F. Šetinc:
Šlezijska kronika
Noč je bila temna. Na nebu so se zbirali gosti in temni oblaki, kj so napravili noč še bolj temno in skrivnostno. Potem se je vlil dež, ki je padal curkoma, da so po cesti tekli potoki vode.
Od taborišča v VVarmbrunnu se je odtrgala temna postava. Zavila je na desno po ulici. Pod svetilko, ki je visela na drogu tik ob cestni železnici in je bila modro pobarvana, je obstala. Ozirala se je po ulici navzgor, od koder so se videle luči prihajajočega tramvaja. Ta je obstal pri svetilki in postava je vstopila. Bil je Ludvik. Potegnil je klobuk z glave in ga stresel. Curek vode je padel na tla, ki so je bili prej krajci polni.
»VVochin?« ga je vprašala sprevodnica.
»Zelhvolle.«
Dala mu je listek, a on ji je dal kovanec za 10 pfenigov. Prijel je listek ter ga zmečkal med prsti.
»Ali greste v kino?« Sprevodnica se je vsedla zraven njega. V tramvaju sta bila sama.
»Na delo grem,« ji je odgovoril Ludvik in se za spoznanje odmaknil od nje. Njena bližina mu je bila zoprna. Nato je izstopil in se napotil mimo tovarne k baraki, kjer so stanovali Francozi. Temna postava se mu je zibala naproti.
»Nisi imel sitnosti?« ga je vprašal Gigi, ki ga je čakal v temi in mu je sedaj prišel naproti.
»Nobene,« je komaj slišno odgovoril Ludvik ter mu podal roko.
»Bon jour!«
Namerila sta korak proti baraki. Stala je temna, tik ob tovarniški' ograji. Prišla sta do vrat, kjer je stal na preži Žan.
»Zdravo!« ga je pozdravil Ludvik.
»Bon jour!«
»Moker boš.«
»Nič ne de — sicer pa imam dežni plašč na sebi.«
Gigi in Ludvik sta stopila v barako.
»Zdravo, tovariši!« je pozdravil Ludvik tiste, ki so sedeli v temi.
»Bon jour, Ludvik!« je zaklicalo tiho več glasov hkrati.
Gigi se je odkašljal in spregovoril polglasno:
»Kameradi! Naši zmagujejo! Napočil je naš čas! Moramo napeti vse sile, da izvršimo nalogo, ki nam jo nalaga svobodno in zatirano ljudstvo.« Za hip je prenehal govoriti. Obrnil se je k Julesu:
»Pokliči Žana, slabo vreme je naš najboljši čuvar!«
Žan je čez nekaj minut stopil v barako, slekel dežni plašč in sedel za mizo.
»Nemci nameravajo uničiti tovarno. V cevi, kjer so montirane izolacijske plošče, nameravajo montirati jeklene plošče. Stvar je na videz enostavna, toda oni mislijo montirati te plošče po montažni shemi le tu pa tam, a efekt bi bil na koncu ta, da bi tovarna, ko bi jo po zasedbi VVarmbrunna spravil v pogon, zletela v zrak. No, mi jim bomo to preprečili. Najvažnejše je to, da smo odkrili njihovo namero.« Gigi je za hip utihnil, zajel zrak in zopet nadaljeval:
»V Petersdorfu bo potrebno mobilizirati naše ujetnike takoj po prihodu Amerikancev ali Rusov, da bomo poiskali slehernega zločinca, ki nam je toliko let pil kri. Če bo potrebno, se bomo priključili armadi...«
»Da je le tako daleč, sedaj lahko upam na skorajšnji povratek v domovino!« zakliče Žan.
»Rusi so oddaljeni 17 kilometrov, toda se ne premaknejo naprej. Amerikanci sicer napredujejo, vendar še niso dosegli Leipzig. Ne smemo se še preveč veseliti; lahko nam bo še vroče,« je dejal Gigi. Potem je prižgal žepno svetilko, posvetil po podu, odstranil desko in privlekel na dan preprosti radio, ki so ga napravili sami. Elektronke so prejeli iz Francije v kruhu, tudi nekaj drugih delov, ostalo so pa ukradli v tovarni. Spretne roke Gigija se sedaj vključile radio in prvi komaj slišni glasovi so šli v eter.
Za Ludvika so bili to nerazumljivi glasovi, vseeno so napolnili njegovo srce, ker je vedel, da prihajajo iz svobodne dežele,
»Nekateri generali že ponujajo zaveznikom roko sprave, toda le-ti jo odbijajo.«
Zunaj se je od barake odtrgala ženska postava in se kakor mačka plazila proti izhodu ...
Pogumno je Ludvik stopal proti taborišču. Še vedno je mislil na dogodke, ki so se malo prej odigrali v baraki. Zavedel se je, da je zapustil barako podtalne organizacije, ki je iz sovraštva do Nemcev vzklila v srcu Rajha...
»Kaj ste slišali pod oknom?« je vprašal detektiv Elzo. Sedel je nasproti nje na stolu in v ustih vrtel cigareto.
»Pogovarjali so se, da bodo preprečili uničenje tovarne...«
»Govorite jasno — od začetka!«
Medtem, ko je Elza govorila, si je detektiv delal beležke v majhen notes z usnjenimi platnicami. Ko je končala, jo je vprašal:
»Kaj vas je privedlo do tega, da ste šli poslušat pod okno barake? Morali ste imeti poseben interes? Iz vašega pripovedovanja sklepam, da so bili prej vaši odnosi do Francozov dobri?«
»To mi je težko povedati.«
»Pozivam vas, da govorite!«
»Zaljubljena sem bila v enega izmed njih.«
»V Gigija, ki ste ga pogosto imenovala?«
»Da, v njega.«
»Ali vas ni sram?«
»Sedaj me je sram.«
»Nemka ste ljubili inozemca, povrhu še našega sovražnika?«
»Žal mi je.«
»Zakrivala ste njegovo zločinsko delo?«
»Nisem dosti vedela.«
»Zakaj jih sedaj izdajate?«
»Ljubim svojo domovino.«
»Zbala ste se smrti!«