40
J e s e n
Ho, no, hvala Bogu pa Materi božji! To poletje, kako se je že vleklo, kakor predeno, ki ostane na mo-tovilu! Ni ga že hotelo biti ni konca ne kraja! Kaj si mislite ! Taka vročina, da bi se mi kmalu erlavica spekla brez ognja. Zdaj vendar ta oblastni solnček r.e bode imel vse oblasti gori na nebesu in doli na zemlji. In prav je tako! Zakaj bi tudi oblačkom in meglicam ne privoščil, da se malo znosijo nad nami poredneži. Pa še ti dolgi dnevi! Zvečer tako ob pozni uri k počitku, zjutraj pa je spet na vse zgodaj pomolil svojo debelo glavo skozi okno tisti sitni solnček in pomel s svojimi pretankimi iglicami moje zaspane oči. Prav je, da je poletje pri kraji — saj drugo leto že tako spei pride, ko ga bodemo poželeli. Kako hitro se res naveličamo vsake stvari, ue je še tako dobra in lepa! «Vsaka pesem je nekaj časa lepa», dejal je tisti kranjski možiček, ki je zibal Francoza.   Tako so mi pravili.
Torcj jesen, ti si tukaj! Oj, ti ljuba jesen, kako si prijetna! Res je, da nam opereš večkrat naše liožuhe po svojih napojenih oblakih, res je, da je vreme jeseni dostikrat jako pusto, res je, da nam voda rada nagaja, res je, da otrokom toliko kašlja napravljaš, res je, da jetične ljudi spravljaš pod zernljo, res je, da je blata po cesti, kakor prahu po leti. Pa kaj vse to, če se spomniš na prijetnosti, ki natn jih ponuja okorna jesen. I no, pa jih že naštej enkrat, katere so te prijetnosti, kaj ne da ! ?
Le poslušaj! Jeseni imamo novo obleko navadno, jeseni sc začne spet šola, jeseni se lahko kuri r;a paši in krompir peče, jeseni je na polju vsega dovolj 2a naše mlade jezičke in želodčke. Zdaj jabolka tresemo, zdaj orehe otepamo, zdaj repo pulimo, zdaj korenje rujemo in spet doma obrezujemo. In kako dobra je bela repica za zobe. Oh, ta sladka repica — kar skomina me že zdaj. Jeseni so tudi koline na vrsti. S klobasami se ponišamo, toliko jih je: jeternih, krvavih, mesenih, riževih. kašnatih. In godlja je vsak dan na mizi, še po večkrat. \jdovi žganci se nam svnejajo in zabela se cedi po njih, da se
'jezičck kar oblisuje. Jabolka imamo zdaj pečena, zdaj kuhana. Preževec napravijo mati iz češpljevca, na peči pa se suše češplje in za pečjo orehi. Kamor pogledam, -¦¦¦!}¦ je polno, vse založeno.
In zunaj? Vse je rumeno. Drevje kaže orumenelo listje, fižol se baha s stročjem, debele in trde glave stoje
po zelniku, deb(jlja6a povija rmene storže, ajda se vidi po daljnem polju grna in zrnata, repa in korenje čžnkata človeka — vse xa v usta. To, to je veselje! Kdo bi še trdil, da jeseni ni prijetno? Zato pa jc meni jesen tako pri srcu, zato sc> je že veselim in iskreno pozdravljam. In še nečesa bi bila kmalu pozabila, kar mi je tako rekoč pred nosom.   Oj ti ljuba vinska trtica!   Po^lejte
jo no! In v mojo košarico poglejte! Polno sem nabrali lepega grozdja. Kako sladko je to grozdidje t& mojj usteca. Kako že pravi pesem?
Sladek je njen sad, Vsak ga vživa rad —
jaz tudi. In ti, prekanjena kozica, kaj mi brbaš v moj< košarico ? 0, poznam te, kaj te miče ? Mene tudi. Todj le pojdi in obiraj grmičevje, v moje grozde pa mi nikai ne vtikaj nosu. Gobček tvoj je res pripraven, da b zobal, a moja usteca še bolj.
Le ostani, ljuba jesen, pri nas, dokler si tako ra dodarna, le ostani vsaj do Vseh svetih, da narn bodej še prešce delila, ali pa celo do 6. grudna, da bod« Miklavž dovolj imel za nas otroke in da mu ne bocU? treba tako daljo z nebes doli nositi  za pridne otroke.
To sem poredna, kaj ne ? Vse moram izlilepetati, kakor klepetec na strehi. No, da me ne boste vse pre-buclo sodili, <3eš, kako sem posvetna, naj pa še tc povem, da me tudi to močno veseli, ker imamo v jessni tako lepe pobožnosti: tu imamo prelepi praznik mgeljev varihov; v jeseni je največ Marijinih praznikov; <5e smo v spomladi ves prelepi mesec majnik Marijo častili in prepevali šmarnične pesmi, posvečen je zdaj ves mesec oktober nebeški Kraljici, ki jo častimo s sy. rožnim vencem, in ves čas od Marijinega vnebovzetja pa do njenega rojstva je «Marijin čas», ko Marijini boeroljubni romarji tako veselo prepevajo po cestah in cerkvah Marijino slavo, da se razlega daleč na okrog — res «čez hrib in plan». Oh, Marijine krasne pesmi tako zelo rada poslušam in pojem! — V jeseni je tudi abira>\ in tu prinesejo gosp. župnik in kaplan tako lepih podobic. In pa — skoro bi bila pozabila — šola se bode tudi v kratkem pričela, spet se l)om tako pridno učila, da bom podobic dobila od gospoda kateheta. Podobice imam pa tako zelo ratla; saj že sama ne vem dobro, koliko jih že imam, menda samo štiri menj ko sto. Piecej jih grcm spet štet. Poprej moram pa še grozdje v košarici pozobati; morda bi ga res kozica pospravila.
P. Bohinjec