Vatroslav Kalenić
Filozofska fakulteta v Ljubljani
LITERARNE KONOTACIJE KRLEŽEVIH BALAD
Tudi površno soočenje globalnih sociolingvističnih parametrov s kajkavskim dialektom nam bo pokazalo, da današnja raba kajkavskega dialekta ni samo lingvistično dejanje, temveč da je obenem tudi historično, sociološko in literarno, ki se prenaša iz generacije v generacijo ter da se njegove posamezne aktualne forme kontinuirano izvajajo iz predhodnih oblik, ki so ravno tako tudi same posledica še bolj prvotnih. Kajkavski dialekt torej ni samo del hngvističnega pejsaža srbohrvatskega jezika, kot se to pogostoma misli in omenja, marveč je tudi izraz celovite kolektivne jezikovne institucije, ki svoj čas in svoj prostor skuša najti v historični kontinuiteti, toda ravno tako tudi v horizontali elementarnih pravic na avtonomijo.
Če izvzamemo deskribicijo (opis) norme, ki je sicer izraziti jezikoslovni poseg - kar se v primeru kajkavskega dialekta kaže v treh impresivnih slovarjih Habdeliča, Belostenca in Jambrešića - so vsi drugi normativni standardi šli mimo kajkavskega dialekta: izbira (selekcija), predpis (kodifikacija), obdelava (elaboracija), sprejemanje (akceptualizacija), uporaba (implementacija), širjenje (ekspanzija), negovanje (kultivacija), vrednotenje (evaluacija) in dodelava (rekonstrukcija) norme.' Temu se ni treba preveč čuditi, če vemo, da te posege opravlja družba in ne posamezni talentirani ali manj talentirani posameznik lingvist. Družba pa je kot ontološki in zgodovinski pojem srbohrvatskega kompleksa bila na terenu kajkavskega dialekta v glavnem negativno konstituirana, bolj posledica evropskih dogodkov, kakor pa avtohtona nadgradnja nad svoje relacije, bodisi da se je organizirala v spregi fevdalne in cerkvene ohgarhije, bodisi v spregi meščanske megalomanije in dunajskopeštanske odvisnosti. Tisti, ki so bili brez pravic, so bili na dnu v vsakem primeru.
Kajkavsi dialekt Balad Petrice Kerempuha Miroslava Krleže je torej umestno razumeti ne samo kot poliglotizem, ki je v interesu kulture, marveč tudi kot izraz Krleževega družbenega angažiranja prav v tistem kulturnem dejanju, ki ga nekdanje epohe niso bile zmožne reahzirati in ki ima smisel v revalorizaciji socialnih in kulturoloških determinant, torej tudi v smislu splošnega sociolingvističnega spoznavnega modela.
Balade Petrice Kerempuha so predvsem satira, ali bolje povedano: one so bojevita ironija, v kateri so moralne norme sorazmerno vidne in ob katerih predpostavljamo, da so merila, s katerimi se meri groteska in absurd. Toda groteskno kakor tudi absurdno razumevanje predpostavlja invektivo ali »nadevanje grdih besed«. Gre po navadi za dva bistvena merila za satiro - za duhovitost ali humor, ki je zasnovan na fantaziji ali pa na občutku grotesknega in nesmiselnega ter seveda za predmet napada. Invektivna oblika jezika se vedno bere z občutkom odobravanja, invektivo vedno spremlja tiha ali glasna aklamacija. Nasprotno, menda ni ničesar bolj dolgočasnega od panegirika. Znana je stvar, da vsak rad
' Prim. Milorad Radovanović: Sociolingvistika, Beograd 1979, str. 86.
85
posluša napade, medtem ko pa pohvale, razen pohvaljenega, ne mara nihče (Northrop Frye).
Za ilustracijo lahko navedemo eno izmed ključnih literarnih konotacij Balad Petrice Ke-rempuha. Čeprav se razsežejo v obdobje čez tristo let, so usmerjene pretežno v 19. stoletje, v obdobje Gaja in njegovih ihrcev. Na čelu tega Gajevega literarnega angažiranja je pesem Hrvatska domovina Antuna Mihanovića, ki je pozneje postala hrvatska himna:
Lijepa naša domovina, Oj junačka zemljo mila. Stare slave djedovino,
Da bi vazda česna bila. ]
Krleža na to v Baladah groteskno reagira:
lepa naša doloroza, puna flaša, puna doza, capfenštrajh, šljivarska loza, praktičnika, bangaloza.
Mihanovič nadaljuje v smislu svojega izkustva:
Vedro nebo, vedro čelo. Blaga prsa, blage noči. Toplo ljeto, toplo djelo, Bistre vode, bistre oči.
- Krleža pa v smislu svojega jezika, ki je vedno zveneč, asonanten, onomatopoetičen, ki je tamburaški drmeš proti Mihanovićevi patetiki in ki se v semantičnem smislu združuje v sintagmatiko opreke:
A cUindri, rukavice,
činovniki: rit kak hce,
si presvetli z naftalina,
se presvetle hausherice,
kuharice, kelnerice,
galženjaki, coparnice,
kišobrani, gumbašnice.
Od Ihce do Harmice,
si blejijo v bansko lice,
kak da buju klobasice,
desetice, pečenice,
pajceki i mandalice
curele se prek Harmice. (Planetorijom)
Pri Mihanoviču in pri Krleži je to znan trohejski osmerec, ki ga je Mihanovič prevzel po Gunduličevem Osmanu. Krleža bo Gunduliča večkrat omenjal, na Mihanovićeve posledice pa se bo vrnil še enkrat v isti pesmi - Planetorijomu:
Čerčkati, lagati, brez glave, brez ('epa, da naša je domovina naša i lepa, kaj ak ju Khuen šiša, davi, gnjavi, cepa, žitek je prelep iz prepunog žepa, pekleni, banski, khuenovski trik: na galge marš, al marš na spomenik.
86
Pogostoma citiran stih iz Pozvanja na vojsku Frana Krsta Frankopana »navik on živi, ki zgine pošteno« - bo v Baladah Krleža groteskno uporabil za Ivana Mažuranića:
1 bana Mažurana z bakenbarti sivi, nigdar ne zgine, kak ban gdo jemput živi.
- z očitno aluzijo »na simbol človeka, ki je s pomočjo Dunaja dosegel svojo bleščečo kariero na način, ki je nespojljiv z boljšimi navadami«.^
Sicer Mihanoviča Krleža v Baladah Petiice Kerempuha ne omenja izrecno, zato pa je seznam omenjenih hrvatskih književnikov obsežen: Anton Vramec, Blaž Škrinjarić, Juraj Habdelić, Petar Zrinski, Frano Krsto Frankopan, Ivan Gundulić, Juraj Križanić, FiUp Gra-bovac, Tomas Mikloušić, Pavao Stoos, Ivan Mažuranić, Petar Preradović, Stanko Vraz, Dimitrije Demeter. Ob osebnosti iz politične in kulturne sfere: Gubca, Gučetića, Kegle-vića, Martinoviča, Gaja, Starčevića, Strossmayerja, Khuena Hedervaryja in drugih je to cela majhna enciklopedija dogodkov, z vsemi strastmi, usodami, nesrečami in smrtjo po bolnišnicah za duševne bolezni:
V Stenjevcu si gledal poete, fiškale, kaj bih su fortenceri za poetske bale: se naši talenti, norci, škobiiki, gengavci, romari hurajni bolniki, krepavleju ti bogci okolo naše knjige kak metuli nočni v blatu blatne brige.
(Planetorijom)
Metafore nad usodo Anteja Kovačiča, Avgusta Harambašiča, Vladimira Vidrića, Ulderi-ka Donadinija, Vladimira Čerine, ki so vsi pomrli po umobolnicah, aluzija na prezgodnjo smrt Stanka Vraza, Luka Botiča, Andrije Palmovića, Janka Polica Kamova, Antuna Gustava Matoša, Antuna Branka Šimiča, parabole o zgodnji ustvarjalni nemoči Silvija Stra-himirja Kranjčeviča, Petra Preradoviča, Franja Markoviča - vse to so dokazi, da so »inspiracije postajale čedalje bolj redke, ne kot znak nenadarjenosti, temveč kot zanesljiv simptom pomanjkanja sleherne šanse za pozitivno ustvarjalnost«'
Vrednostna lestvica hrvatskih književnikov v Krleževih Baladah je popolnoma antitra-dicionalna glede na običajne uzuse hrvatske književne historiografije. »Tko bi gori eto-e doU« ni samo parafraza Gundulićevih verzov, pač pa tudi model, s katerim Krleža ustvarja svoje aksiološko stopnišče. Ta model izhaja tudi iz znanega Krleževega pojmovanja hte-rature, po katerem književnost ni estetska kategorija sama po sebi, temveč je predvsem moralna kategorija v spregi s človeškim dostojanstvom in njegovo neomadeževano in še nedoseženo identiteto. V takšni prispodobi sta Fihp Grabovac in Ivan Gundulić postavljena v dve razUčni moralno-književni kategoriji:
A Grabovec pater je opet v Mletke
opal do krepa iza rešetke,
zakaj je v Benetke nosil ne imetke,
neg jalove, horvacke, kvarteme petke,
kaj peklene imaju, kervave svršetke.
Oj Gondola, Gondola, zaplavala ti gondola
dalko od našeg kalnog kanala!
Kaj na tvem ketaču tega bakanala
spoznal si ne tajne horvackega bala:
'M. Krleža: Deset krvavih godina, Sabrana djela 14-15, Zagreb 1957, str. 490. ' M. Krleža: Eseji HI. Sabrana djela 20, Zagreb 1963, str. 37.
87
Podobno bo ravnal tudi z verzi Petra Preradovića in njegovega Pjesnika, ki se javljajo kot konotati na teorije hrvatskih filologičarjev akademcev, ki so z nekritično uporabo mla-dogramtičarskih aksiomov ostajali gluhi in slepi za lastni jezik in jezik lastne književnosti.
Ko Preradović zapoje:
Pjevat mi se opet hoće,
Ah ne znam ni sam kako:
Bih li pjevo od veselja.
Pjevajući bih li plakol
- bo Krleža v Baladah na to repUciral:
Reč kajkavska pred nami je pokran, prazen grob,
znuternja kervava, razvudenje, drob...
»Ak pjevat vam se hoče, a sami ne znate kako.
Pjevajte kajkavske Riječi staru kajkavsku kob!«
Takšna pojmovanja književnosti kot umetnosti bo Krleža pogostoma variral tudi v svojih esejističnih delih, ta stališča pa bo tudi ponavljal v teoretičnih razmišljanjih o angažirani književnosti, o tendenciozni književnosti. Medtem se na to vrača tudi v svojem kajkavsko pisanem eseju Lamentacija o našim književnim prilikama u stilu Tomaša Mikloušića Plebanuša Stenjevačkog; »Penezelovci, lazih vpismopostavljavci, jagari karijer, hipokriti i škudolisci, ki su svoju ars scribendi et loquendi, vivendi et moriendi kak navuk dobro-govorenja, žitka ali smartispelavojna pak pripisavajnja kak odlikaši šlabrkali izvust na-vust, kak nesramne srake, čez jeno lestor zevsemsega prešmujglati mogh su se ne: da se niš na pamet navčiti nemre kaj prava poezis biti hoče. Pomeknjenec rojeni, kaj se rivle kak červ tak dugo se čez črevojedinu zrival i spregrizel ni, človek qui ubique se inmiscet, ubique adesse vult more se rivati kam hoče, a more se i na karpit našega pokazališča kak lavorično okinčeni Her zrevati, ali da poceca Minervino mleko i da bubajoč akcente napiše pesmo, to nemre, to zmogel ni i to nigdar zmogel ne bu.«"
Ista misel je tudi v Baladah:
Gdo penezolovec ni, ni jagar karijer,
kušencije na teržeč, kameleon, licemer,
gdo Ars Scribendi et Bene Vivendi
v vomitorijumu na masnej praebendi
ne bljuje zvust kak Veniam Legendi,
gdo pomeknjenec ni na grofovskoj arendi
za tega ni neg naška Ars pesja Moriendi...
Talentum menjše vredi neg pišiva skolopendra,
pri nas ni vrag za mrtvim talentom ne cendra.
Sečentistične vinske verze Frana Krsta Frankopana, velikaša, ljubitelja sijaja, lova, umetnosti in knjig:
Nek vam projde misal nujna, toči čašu vina rujna da se srce razveseli, dobra volja k nam priseli. Što težaci prideluju, naj ležaci naslađuju. Vitezovi, da ste zdravi.
(Napojnice pri stolu)
' M. Krleža: Eseji VI, Sabrana djela 24, Zagreb 1967, str. 185. ..oeiaeü .i< '
88
Krleža vkomponirava v svoja Keglovichiano v Baladah:
Mudro je speval Marchese Frangipan: Što težaci prideluju, naj ležaci naslađuju! Zato Grofi brunde kuju, z srabljivci se utarkuju.
Družbeno-politične, jezikovne in literarne implikacije ilirskega gibanja Krleža daje v Tu-lopolski restauraciji v imenu turopoljsko-unionističnega madžaronskegabastiona, čeprav je tudi sam v Baladah oster kritik ilirizma, ne samo zaradi jezikovne politike, ampak predvsem zaradi svojega antiburžoaznega, antiavstrijskega in antimadžarskega stališča. Razpoznavne so parabole o Vuku, Vrazu, Lisinskem, Demetru, Gaiu, Preradoviču:
Kucovlahi, janjičari, letoralci, granjičari,
Latinščinu se nam kvari.
Ti čalami domorodci,
z vana surka, z nutra koci,
pišeju kak govedari,
a nek kak naši pavlinski oci,
naši pismoznanci stari!
Ti frassi gladni, fuchsi, demetri, vlaški gerci,
kaj v kamarilu bleje kak tepeci,
tu su sami gaji, carski oficeri,
semi jeno oko pod bečki topferl žmeri.
Danas su puntari, zutra buju žbiri,
čami su i žolti ti iierski špaliril
Na čelu vrednostne lestvice je vendarle Juraj Križanić, eden izmed prvih hrvatskih književnikov, ki so se romantično toda jalovo skušah povzdigniti nad zavest svojega časa, obenem pa tudi nad svojo lastno: »Razklana na dve zoni, vzhodno in zahodno, na dve cerkvi in na dva črkopisa, dvojno izkoriščana v teh svojih večnih dilemah, denacionalizirana in krvava, ta je dežela dvesto let rojevala posameznike, ki so trpeli zaradi nesorazmerja med svojimi idejami in njihovo ostvarljivostjo, pogojeno s težkim in tragičnim stanjem materialnih faktov. Za usodne probleme, kako naj se likvidira turška okupacija, kako naj se zruši cesarski Dunaj in kako naj se likvidira beneška tiranija, je to hrvaško meso intenzivno čutilo, da je preslabo v svoji izolaciji. Zaradi tega v Križanićevem in v ihrskem obdobju romantika tako imenovane integracije: odtod ideje o Ungvističnih celotah kljub cerkvenemu razkolu in načrti o etnični kontinuiteti od Karlovca do Moskve.
Balade Petrice Kerempuha so posebna in svojevrstna antologija - zgodovina hrvatske književnosti, razumljene ne kot »estetski« inventar književnikov in del, marveč kot odnos med geopolitičnimi in kulturnimi relacijami v teku tristo let iz specihčnega razrednega zornega kota. Kot takšne so zanimiv poizkus prevladovanja nekaterih že ustaljenih mišljenj in pojmovanj o tem, kaj je književnost in kaj so književniki. O kritičnem odnosu do te književne preteklosti na žalost ni sistematično obdelanih anahz, čeprav že vsi jezno pričakujemo, da se bo enkrat o teh stvareh spregovorilo na sociološki način popolnoma eksatno. Absurdno je, po Krleževem mnenju, da se posamezne književne osebe, ne glede na to, kakšno vlogo so igrale na tem terenu, povzdigujejo v naši književni historiografiji do simbola nacionalne konstante ter da se opisujejo kot formule nacionalne zavesti v periodu, ko te nacionalne zavesti ni bilo v tisti obliki, v kakšni obstaja v času, ko se ustvarja
' M. Krleža: Eseji UI. Sabrana djela 20, Zagreb 1963, str. 65-€6.
89
naša književna historiografija. Nespojljivo je z notorno logiko, da se o literaturi ne spre-1 govori na osnovi laktov zaostale stvarnosti in vsesplošne materialne revščine, temveč se j o njej govori kot o ideološki in programatski zastavi, in vse to po idealu in vzorcih nem- i ške, češke, poljske romantične historiografije.
Svojevrsten poseg v to problematiko predstavlja tudi izbira književnih osebnosti v Baladah Petrice Kerempuha. Te osebnosti, ki izhajajo iz konkretnih historičnih in materialnih oblik, vsekakor dovoj intenzivno živijo, da bi oblikovale poseben svet, ki je sicer raziskovan in determiniran enako pogosto kakor tudi intenzivno, čeprav še veliko tega ni' registriranega. Ni nikakršno odkritje, če za ta književni svet rečemo, da predstavlja svo- 5 jevrstno družino. Književna tradicija leži na večkratnem križanju aluzij, asociacij, na svo-1 jevrstni skupnosti spomina, na navzočnosti. Toda sodobni pedagoški sistemi bi bili ver- * jetno nemočni, da jih obdržijo v življenju, če se ne bi vsklajevali z našo mentaliteto. Tako ^ je ponekod veliko bolje, če jih zapazimo globalno, kakor pa da si jih ogledujemo po za- j htevah te ali one genealoške metodologije.' i
Če Krleža medtem ustvarja svojo literaturološko genealogijo na poseben način, ki pred- i postavlja rušenje zgodovine književnosti kot meščanske institucije in institucionalnosti sploh, je žal vidno, da to lahko naredi samo konotativno v okviru na primer takšne pesniške oblike, kakršne so Balade Petrice Kerempuha, V drugačnem sistemu je to komajda i možno. Toda to ni tako samo v književni historiografiji.
Po izkustvu s tistimi, ki so z nami preživeli življenje, smo naenkrat vsi pripravljeni verjeti, da je naš primer pravzaprav edinstven primer, poseben in izjemen, ter da inferiornost dru- j gih lahko vzamemo kot naravni pojav. Nekoliko pozneje se zavemo, da je ka-' zen za resnico kot celoto. Svet je enkraten in se ne ponavlja. Klasifikacija sveta je sicer i pogoj spoznanja, toda ne tudi spoznanje samo - kot pravi Max Horkheimer. Kajti sieher- i no spoznanje na koncu koncev vendarle ukinja klasifikacijo, za katero smo se tako an- \ gazirano borili. I