Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1878. Leto Vili.
Nmroé-
pltfnje
iu po-itlj» a. rmfntii-
▼n*
l.lngar-
Jarih uHraL hti. It. 1 T Ljub
U"»l. j
far
Časopis s podobami ga slovensko mladino.
Umirajoči otrok.
Bogom mania, z Bogom ata. Grain od vas v nebesa zlata. T Tam bom zvezdice prelevai, T K Bogeku se rad usedal, — I Nehal tam ne bom prositi. Da tnd' vas bom videl priti.
Danes meni, jutri tebi.
(Napisal Lj. T.)
Jurmanov Matevžek je imel to grdo navado, da je stare ljudi rad oponašal in se norca delal iz njih. V tej svojej grdej lastnosti je tako napredoval, da so mu se včasih tudi odrasli paglovci smejali.
Jurmanov Matevžek je znal pokazati, kako stara Rudečkovca tobak noslji, kako cerkovnikov ded kaäljajo, kako branjevka Lenka hodi, kako se stari Mekovec na palico opira, kako stari graščak gosp. župniku iz tobačnice duhana ponuja in še mnogo tacih nemnnosti.
Z Matevžkovo starostjo jo tudi ta njegova grda lastnost napredovala, in koje v mladeniSko dòbo prestopil, oponašal je tudi rad bolnike; a ljudi oponašati ni druzega, nego norca se delati iz njih. Iu kateremu dobremu
otroku bi m um palo, da bi se iz bolnikov, ali sploh iz starih, oneinóglih ljudi norčeval? Starim ljudem, bolnikom in drugim takim ubožcem treba je njih breme olajševati, v njihovej revščini in nadlogah jih tolažiti, treba jim je pomagati, a kdor njihove slabe lastnosti oponaša, ki so često le nasledek njihove starosti, ta greši zoper zapoved božjo, a grešnik se ne dopada ne Bogu ne ljudem.
A da bodete Matevžka bolje poznah, hočem vam še nekaj o njem povedati, predno vam povem to, kar mi je v mislih. Matevžek je bil lončarjev sin. Oče so mu bih prave slovenske korenine, ondrt nekje od Železnikov domä. Mati so bili prav pobožna žena, ki so se iz Dolenjskega v Jurmanovo hišo priženili. Matevžek je imel tedaj dobre stariše, ki niso bih bogati, a tudi siromašui ne. Oče Jurman so z lonci dobro trgovali. Začeli so sami, a pozneje so imeli tudi pomočnike ali sodelavce in svojo lastno lončamieo. V Jurmanovih loncih so tndi sosedje Hrvati in Magjari svoje žgance mešali. Matevžek tedaj v domačej hiši ni imel nikoli priložnosti, da bi bil kaj napačnega videl. V prvih letih svoje mladosti se tudi v domačej šoli ni ravno slabo učil. Njegovej slabej navadi, da je ljudi rad oponašal, rekli so ljudje porednost in so vse njegove slabe lastnosti samo njegovej mladosti pripisovali. Ko je Matevžek domačo šolo izvršil, dali so ga oče po nasvetu gospoda fajmoštra v Ljubljano. Kekli so: Če se bo dobro učil, naj se dalje šola; saj kmet in delavec tako nič dobrega nimata.
V Ljubljani Matevžek še celega šolskega leta ni izvršiL Njegovo grdo navado ljudi oponašati, o katerej sem vam že povedal, zapazili so najprej njegovi součenci, izmed katerih si je v kratkem času Matevžek oelo druhal na svojo stran pridobil. Med temi je bil Matevžek pravi mojster, in videč, da se njegova „umeteljnost" njegovim tovirišem dopada, uril se je v tej umeteljuosti še bolj iu bolj. Nasledek vsega tega si, ljubi moji otroci, lehko mislile. Šolski nauk je zanemarjal, pa tudi druge otroke je od učenja odvračeval.
Pozneje so l.udi učitelji to izvedeli, in ko so nekateri stari meščani začeli hoditi v šolo, da se zavoljo Matevžkove porednosti pritožijo dotičnemu učitelju, zameril se je Matevžek vsem učiteljem, in učencem je bilo kmalu prepovedano z Matevžkom po ulicah hoditi. Necega dne so gospod učitelj v šoli očitno Matevžku rekli, da, ako slišijo samo jedno pritožbo še o njem, moral bo ljubljanske šole zapustiti.
Pri vsem tem je bil Matevžek še vedno stari Matevžek. Dobri učenci so se ga izogibali, a hudobni so še vedno ž njim po ulicah hodili in se mimogredočim starčkom, katere je Matevžek na ulicah očitno oponašal, glasno smejali.
Necega petka popóludne stopijo gosp. ravnatelj v šolo. Ko vrata odprt, ugledajo Matevžka pri šolskej mizi, ko je ravno svojega starega učitelja mojstersko oponašal. Vse se je smejalo. A ravnatelj pri tej priči Matevžku rekó, da naj takój pobere svoja Šolska kopita in gre, odkoder je prišel. Matevžek pobere svoje knjige, in odhajajoč iz šole še pri vratih nekaj naredi, kar je zopet velik smeli v šoli naredilo. Drugi dan pride Matevžek zopet v šolo, a gospod ravnatelj tndi, ali to s prav resnobnim licem. Pokličejo Matevžka pred-se in mu rekó, da je iz šole izgnan ter da mora še tisti dan domóv oditi, sicer ga bojo mestni policaji do očeta spremili.
Kaj ja bilo zdaj Matevžku začeti. Šel je domóv in je povedal. kaj se mn je zgodilo. Oče in mati sta se jokala, a Matevžek se je na tihem smejal in je svojim tovarišem rekel, da je že tako šole do grla sit.
Matevžek se je pri očetu lonfarije učil ter se je tudi tega rokodelstva izučil. A kaj mislite, da je paglovee kot samostalen človek bil pametnejši? Nič manj nego to. Zdaj si je še le mislil, da sme svoje neumnosti in šale brez strahu uganjati. Zahajal je po krčmah in večkrat, po eele noči s svojimi bedarijami pijance kratkočasil. A kdor se jedenkrat na krčme navadi, ponočnjak in pijanec postane, izgubljen je, premoženje se mu zmanjšuje in be-raška palica ni daleč od njega.
Nekdanji Matevžek je bil zdaj Matevž. Neporednost iz njegove otročje döbe se je izpremenila v pravo razuzdanost. Ljudje, kateri so mn poprej zaradi njegove mladosti prizanašali, so se zdaj Matevža izogibali in ga sovražili. In ko je Matevž neko nedeljo popóludne očituo v vdsi oponašal starega gosp. faj mostra, kako na pri-žnici pridiguje in sv. mašo bere ter je bil zavoljo te svoje predrznosti pri bližnjej sodniji zaprt, ni bilo več od tega dné Matevžu dopuščeno v nobeno pošteno dražbo.
Bil je zdaj Matevž sam nase jezen. Kar je poprej iz navade delal, delal je zdaj iz jeze in hudobije. Nobeden človek v väsi ni imel pred njim mirti. Pri vsakem je našel kako napako, katero mu je očital. In ko so ga necega dne domači fantje zavoljo njegovega brezsramuega početja pretepli. ni bilo druzega dne o Matevžu nikjer več duha ne sluha.
Ljudje so prav inalo ali celò nič po Matevžu povpraševali. In kako tudi bi, vsaj se je bil vsacemn zameril. Tudi oče in mati niso dosti porajtali za njega. Rekli so : Naj se le gre po svetu pameti učit, znabiti jo že kje najde. Delati zna. in ako ne bode rok križema držal, kruha ne bode stradal : ako pa bode stradal, sam si je kriv in ni nobenega pomilovanja vreden.
Tako je v kratkem čas« na Matevža vse pozabilo. In če se je tudi še kdo nanj spomnil, mislil si je, da si kot lončar v kacem mestn kruh služi in svoje bedarije v mladosti obžaluje.
A v resnici je bilo žalibog vse drugače. Za nekoliko časa se je že zvedelo, kako stoji z Matevžem. Od vseh strani so prihajali na njegovega očeta pisma, da je Matevž v velike dolgove zagazil. Ker je bil Matevž jedini sin svojega očeta, imel je tudi pravico do njihovega premoženja in oče so morali dolgove poplačevati. da rešijo svojo čast in čast svojega sina. Zadnje denarje so mu oče poslali z naslednjimi besedami: „To so zadnji krajcarji mojih žuljev. Ako imaš samo količkaj usmiljenja s svojim očetom, prizanesi mi in ne delaj mi sramote. Premoženje si zapravil in jaz in tvoja mati nimamo ničesar več."
Matevž je izginil iz svoje domovine na škodo svojega lastnega premoženja.
Pozneje nisem o tej družini slišal drnzega nego to: da sta oče Jurman in njegova žena, Matevževa mati, umrla, da nista zapustila nobenega premoženja in da so Matevža vzeli v vojake.
Bilo mi je zelò žal, ko sem to slišal. Mislil sem si : Kam nehvaležen
iu nepokoren otrok svoje dobre stariše pripravi!
*
* *
čez mnogo let pozneje pridemo zopet v vas, v katerej je živel oče .lumiari s svojim Matevžem. Nekdanji otroci, ki so se Matevžn smejali, bili so zdaj br-kasti in sivi očetje, nekateri celò dedi velikih in mnogobrojnih družin.
9*
Nekdanji Matevž je bil samo včasih še v ustih starih Ijndi, ki so pripovedovali predicam ob dolgih zimskih večerih znamenitosti iz domače vasi
Vaškim otrokom, ki so že v šolo hodili, ali se pa še v naročje svojim materam stiskali, bil je Matevž podoba hudobnega in pokvarjenega otroka.
ki je svoje stariše ob vse, kar so imeli, pripravil.
*
* *
Bilo je meseca velikega srpana, nekoliko dai predno se je v visi šola končala.
Otroci se pridrvé iz šole v celih trópah. Nekateri se takój razgubé po hišah svojih starišev, a nekateri gredó dalje od vasi proti svojem domu.
Med otroci, ki niso bili iz vasi, vidimo Brdajsovega Franceta posebno veselega. Zdaj veselo skače pred svojimi tovariši, zdaj zopet nekoliko postoji in z n&mrdenim obrazom svojim součencem nekaj pripoveduje. Fri vsakej njegovej besedi se sliši glasen krohot. Ako bi bil kdo starih ljudi iz vasi, ki so nekdanjega Juruianovega Matevža poznali, videl veselega dečka, gotovo bi bil rekel: To vam je živa podoba Jurmanovega Matevža!
A je že tako na tem svetu. Stvari se izpreminjajo, a svet vendar ostaja s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Dokler je sveti in dokler ga bode, vedno bo tudi dobrih iu tudi slabih otrok na svetu.
Pod Dobravčevo lipo, nekoliko stopinj od Okrajnikovega mlina, obstoji družbica veselih otrok.
Brdajsov Francek pokaže svojim tovlrišem sivega starčka, ki je ležal pod bližnjim grmovjem. Dve debeli palici ste ležali poleg njega v znaminje, da je siromak hrom. Z glavo je starček neprestano otresal, kar prihaja od oslabelih živcev in je gotovo znamenje, da je tak siromak blizu svojemu koncu.
Veseli otroci tiho gledajo starčka, kateri jih gotovo ni zapazil. Zdaj starček vstane, prime za palici, ter težko korači naprej v vas.
Brdajsov Francek stopa za njim ter oponaša hromega starčka v njegovej hoji, a otroci se mn na ves glas smejejo.
Starček se obrne, iu ko vidi hudobno početje Francetovo, vrže palici v stran ter z miadeniško roko zagrabi dečka. A preslab je bil starček ter se z dečkom vred zgrudi na zemljo, držeč ga z vso močjo v rokah. Otroci se razgubč, samo Francek je ostal v starčkovem naročji Francek vpije na ves glas: „Pomagajte!" Starčkovi roki ste se ga oklenili, kakor da bi bili železni.
Otroci vpijejo: „Pomagajte!"
Ljudjé iz bližnjega polja na to otročje vpitje prihitó do Dobravčeve lipe, da vidijo, kaj je.
Tndi razkropljeni otroci se zopet počasi okolu starčka in Franceta zbirajo.
Zdelo so je vsacemu, da je Francek v rokah mrtvega starčka. Zares, gröza! Francek ves bled se trese kot šiba na vodi ter plašno gleda v prepa-dena lica ubozega prosjaka (berača).
Mrzla voda s katero so dobri ljudje starčka polivali, obudila ga je k zavednosti.
Ali starček še vedno čvrsto drži Franceta, in še le potem, ko pregleda, razklene roki, objame dečka ter ga poljubi.
„Hvala ti, drago dete, tisočerna hvala, za tvoje zasmehovanje," reče siromak. „Ti si angelj, katerega mi je poslal Bog, de me kaznuje. Ti si
angelj. Iti me je opomnil moje nekdanje grde lastnosti, katera je vzrok, da sem zdaj prosjak, da ležim tukaj pod tem grmom zapuščen iu ubožen, kakor kako zapuščeno živinče, ki si po naravi išče hrane, čakajoč svojega konca.
Otroci se vse bliže primikajo ubozemu starčku. Tudi odrasle je starček zanimivaL
„Hvala ti tedaj, ljubi moj," nadaljuje starček, „ta kazen je meni tolažba. Kakor si ti danes mene oponašal, tako sem jaz delal v svojej mladosti. Ljudje so me črtili, zapustil sem šolo, zapustil očeta in mater, zapravil sem jim premoženje, in naposled sem šel k vojakom. Pri vojakih sem izgubil «be nogi. Nisem bil tat niti razbojnik, moje grdo obnašanje proti Ijudém, pripeljalo me je v toliko nesrečo. O otroci, otroci, varujte se grdih navad v mladosti!'*
Pri teh besedah se vsipljejo starčku debele solze. Niti besedice ni mogel dalje izpregovoriti.
„I kdo pa ste?" vpraša ga jeden izmed stoječih ljudi.
„,Taz sem Matevž Jurman," odgovori starček. Odrasli ljudje so ta odgovor bolje razumeli od otrok. Molčč primejo starčka pod pazduhi ter ga nesó do vasi. kjer ga spravijo k dobrim ljudem pod streho.
Zvečer se je stara povest o Jurmanovem Matevžkn malo ne po vseh hišah pripovedovala.
Tudi otroci so zdaj znali pripovest o Jurmanovem Matevžku od konca do kraja. Slišali so tudi, kako je Jurmanov Matevžek znal nekdaj dobro pokazati, kako stara Rudečkovca tobak noslji. kako cerkovnikov ded kašljajo, kako branjevka Lenka hodi, kako se stari Mekovec na palico opira iu kako stari graščak gosp. župniku iz tobačnice duhana ponu ja !
Brdsjsor Prancek od (ega dneva ni nikoli nikogar več oponašal.
Otroci iz vasi so vsaki dan obiskali ubozega starčka, kateri je najrajše sedel na grobu svojih starišev, kjer so ga za nekolikodni — mrtvega našli.
Dobri vaščani so starega Jurmanovega Matevža lepo k pogrebu spremili.
Stari Rajtar, njegov nekdanji součenec, mu je dal lep križ postaviti na grob in na križu poleg njegovega imena napisati besede: Danes meni, jutri tebi. —
To so sicer navadne besede, katere pristojč vsacemu grobu in vsacemu križu, ali so jih vaščani otrokom svoje vasi tako-le razlagali: „Daues otrok, jutri starček : danes čvrst, jutri slaboten ; danes zdrav, jutri bolan ; daues živ, jutri mrtev. Kdor se danes drugim posmehuje, jutri se bodo drugi njemu posmehovati."
Večer.
Na jasno, razpeto, večerno ivobó. Tak rado ozira se moje oko. Kjer zvezdice drobne prijazno migljajo. In luno sestrico med sabo imajo.
Tak mimo in tiho, ganljivo je vse, Kjer Večnemn slava se vedno daje. Tam gori je tempelj nebeški nam pravi. Odpira jedino se božjej le slavi.
F. P~r.
Pametna mati.
Frigolmčev Markee ni bil ravno tla bi rekel buđoben deček, nego bil je nekoliko prevroče krvi, in to je bilo krivo, da je včasih malo preveč raz-

grajal. Dobra mati ga so pri vsakoj priložnosti opominjali in svarili, ali Marked je le prehitro pozabil materina opominjevanja.
T*k je bil Markee tndi v Soli, ne rečeni hudoben, nego vendar tolikokrat nemiren, da so ga morali gospod učitelj večkrat opominjevati in neeega dne še celò materi na dom sporočiti, da z Markcem niso zadovoljni, ker jih ne uboga in je nemiren v šoli
Dobro mater je to zelò bolelo, ker so imeli Markea jako radi ter so želeli, da bi bil Markee, ako tndi ne najboljši, vendar med najboljšimi učenci. Zatorej ga so na to učiteljevo poročilo nekoliko ostreje poprijeli. in kakor so mi pripovedovali, tndi ostro kaznovali. Mati ga namreč niso več pustili k bogatej teti,- kjer je Markee videl toliko lepih podob, kjer se je smel igrati s tetinim Jarnejčkom, in je tudi od bogate tete večkrat prinesel kako lepo igračo domčv.
Markee obljubi materi, da jih ne bo nikoli več razzali!, in mati mu odpuste. Ko je druzega jutra Markee odhajal v šolo in materi roko poljubil, rečejo mu mati: „Ljubi Markee! Slušaj v šoli gosp. učitelja, ter jih ubogaj na vsako besedo, kadar ti kaj ukažejo. Stori vse, kar ti rekó, da ue slišim nikoli več kake pritožbe o tebi. Potlej ti bodem tudi jaz vedno dobra inati, iu Bog te bo imel rad."
Precej nekaj časa je bil Markee mož beseda. V šoli je bil dober, priden in miren kakor jagoje. Učitelj so ga zopet imeli radi in mali so bili zelò veseli poboljšanega otroka.
Ali za nekaj časa je Markcu zopet kri v glavi zavrela. Markee je bil nemiren kakor živo srebro, ter ni maral za nobeno učiteljevo besedo. In zdaj je bil še mnogo nemirnejši, nego óni dan, ko so ga bili gosp, učitelj materi zatožili in so ga mati morali kazuovati.
Neeega dne se je bil Markee tako izpozabil, da so ga morali gosp. učitelj v kazen za jedno uro dalje v šoli pridržati. To so tudi njegovej materi obznanili, in sicer takó, da ni Markee o tem nič vedel.
Zdaj se začne Markee milo jokati in učitelja lepo prositi, da mu samo za zdaj še prizanesó, ker se od sih dob hoče resnično poboljšati. Prosi tudi, da bi mu že zavoljo tega odpustili, ker se bodo njegova dobra mati preveč žalostili. Bilo je tudi videti, da je Markcu v resnici žal njegovega pregrešfca; ali gosp. učitelj so bili modra glava iu kar so rekli, pri tein je tudi ostalo. Markee se joka in joka ter premišljuje, kako bodo mati žalostni, ko izvedo, da je zaprt v šoli.
Šola mine. Otroci se veselo razidó vsak na svoj dom, a Markcu ne pomaga nič, mora ostati v šoli.
Zdaj se ga polasti strah pred materjo in Markee natihoma pobegne iz šole ter odide domóv, da bi njegova mati ne bili preveč žalostni. Mislil si je: Jutri prosim gosp. učitelja za odpuščenje ter obljubim, da bodem vedno dober in pokoren, in vse se mi dobro izteče.
Ali temu ni bilo tako, kakor si je Markee mislil.
Mati so ravno pripravljali kosilo, ko pride Markee domóv in se misli tihoma splaziti v hišo. A komaj ga mati ugledajo pri vratih, takój skočijo z žlico, kakor so jo držali v roki, pred njega ter ga zapodé uazaj v šolo. Ko se Markee čez jeduo uro potem domóv povrne, pade pred mater ua koleni in jih s solzami v oččh prosi, naj mu odpuste, ker jih uikoli več ne bode razžalil.
In m&teriiui ostrost je bila dober pripomoček. Markee se je res poboljšal. Bil je odslej najboljši in najmirnejši učenec t šoli. Zdaj že nosi pod pazduhu celo breme knjig, kajti naj vam povem, da Markee bodi že v latinske šole, in ravno koncem pretečenega šolskega leta je bil prvi med odlikovanimi dijaki ID. razreda.
Blagor otroku, kateri ima dobro in pametno mater!	e. Simmot.
Kaj bi otroci radi imeli?
Martin Seljak je bil pameten in pošten človek. Najmilejši äo mu bili časi, kadar je počivajoč od težkega dela sedel v senci košate lipe in otrokom kaj koristnega in lepega pripovedoval.
Necega dne so bili otroci okoli njega in on jim pripoveduje, kako različne so človeške želje ; pripoveduje jim : kako nekateri hrepené po časti in slavi, drugi po bogastvu; kako si nekateri prizadevajo, da bi služili le Bogu, drugi zopet samoljndemi. t. d. Naposled jih vpraša: „Kaj bivi najrajše imeli otroci?"
Martinek, najstarejši sin, reče: „Moje največje veselje bi bilo, ako bi imel prav veliko lepih knjig, iz katerih bi se pridno učil ter tako postajal vedno učenejši in modrejši.
„Ti ne misliš naopako." rečejo oče, „ta tvoja želja je jako lepa; ali kaj ti koristi velika učenost, ako nimaš dobrega srci? /lko bi imel učenost vsega sveta in bi govoril z angeljskimi jeziki, ljubezni do Boga bi pa ne imel, to bi ne bil nič drnzega, nega zvoneči baker ali kaka druga kovina."
Anička, dvanajstletna deklica, reče : „Ako bi si jaz smela po svojej volji kaj izbrati, meni bi bilo najljubše, da bi imela mnogo lepe obleke, narejene po najnovejšem okusu in kroji."
„Lepa obleka, ljuba Anička," rečejo modri oče, „lepo godi našim očem ter večkrat tndi omami nespametnega človeka. Najlepša obleka je obleka nedolžnosti; v tej dragocenej obleki se odsevajo čete angeljev v nebesih, kateri pred obličjem vsemogočnega Boga kleči in mu „sveto" poji."
A devetletni Jožek si je mislil, da ui nič boljšega na svetu, nego vsaki dan kaj dobrega jesti.
„To, kar ti misliš," rečejo oče „mislijo si mnogi; nn kaj nam koristijo udi najboljše jedi, ako jih greni nemirna vest. Mnogo bolj srečen je ubogi drvar pri suhem kruhu, nego marsikateri bogatin za bogato mizo, ako mu manjka najslastnejša zabila — mir srci in duše."
Zdaj pride vrsta ua Eadovančka, najmlajšega sina, kateri je izvršil komaj šesto leto.
„Kaj bi ti, Radovanček, imel najnijše?" vprašajo ga oče.
Sramožljivo prime Radovanček očeta za roko in reče tiho, da seje komaj slišalo : „Mene nič toliko ne veseli, kakor to, kadar me vi, ljubi oče, od srca radi imate."
Na te besede se očetu oči zabliskajo od veselja, poljubijo sina v čelo. in mu reki: „Ljubo moje dete; ostani vedno tako nedolžno in dobro, in nikoh ne izgubiš moje ljubezni, niti ljubezni našega Odrešenika, ki pravi : „Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo!"
Materi, ki so zraven sedeli in vse to slišali, zaigrajo solzi v očih od veselja ter reki; „O da bi vsi ljudje hrepeneli po ljubezni nebeškega očeta taki, kakor to nedolžno dete hrepeni po ljubezni svojega očeta!"
Skorjanec.
Oče Grfičak so bili priden, delaven kmet Živeli so ves čas svoje döbe v strahu božjem ter so doživeli visoko starost Kakor sneg beli lasjé so jiou delali čast in spoštovanje pri vseh ljudeh. Mlado in staro je imelo rado očeta Grščaka, ki so biti izkušen in pameten mož in so vsacemu radi dobro sovetovali, če se je kdo k njim zatekel in jih to ali 6no vprašal.
Necega lepega pomladnjega jutra, ko so že cvetice po polji cvetele in se je tudi veseli skoijanček že vzdigal v zrak, da je s svojim mičnim žvrgo-Ijenjem oznanjal ljubo pomlad, orali so oče Grščak na polji. Da-si zeli stari — imeli so že sedem križev na hrbtu — bili so vendar dobre volje, kakor malokdo v svojih najboljših letih.
Takčj poleg njih je oral Marko, mlad in pošten kmet, ki je še le pred kratkem, po smrti svojih starišev, prevzel gospodarstvo. Marko je bil sin Grščakovega soseda.
„Oče Grščak!" nagovori jih Marko, „dobro znate, da vas že od svojih mladih nog spoštujem in rad imam. Vselej, kadar vas sem kaj vprašal, sove-tovali ste mi najboljše. In kaj mi tudi ne bi ! Vi ste izkušen in moder mož. Pri vašej hiši se očitno vidi, da je Bog z vami, ker vam vso tako dobro in srečno od rok gre. — Glejte, oče Grščak ! jaz sem še mlad in neizkušen človek. ter potrebujem naukov starejših ljudi. Povejte ml tedaj, kaj naj storim, da. bode moje življenje podobno vašemu, in da tudi meni dobri Bog svojega blagoslova ne odtegne."
Oče Grščak se mlademu Marku nasmejejo ter mu rekó: „Poglej Marko tji govi k nebu! Mi vidiš onda gori visoko v it&ku veselega skorjane»? On ti najbolje pové, kar mene vprašaš. Najpred ga vidiš po njivah, kjer si živeža išče: živf in skače po rizorih ter dela ves dan. A on ne pozabi tudi ljubega Boga, ter se pevaje vzdigne v zrak, da svojemu stvarniku zapoje zahvalno pesen, potlej se pa zopet spusti na zemljo, kjer veselo živi po svoje.
Glej Marko! tako je vsacemu človeku tukaj na zemlji odmerjeno njegovo delo. Vsak človek, bodi si mestjan ali kmet, delati mora, ako hoče pošteno živeti. A dela so različna. Ta jih izvršuje tako, a drugi zopet drugače. Vsak človek se pa mora z obema rokama dela poprijeti, ako hoče dobro in pošteno izhajati. Kdor se boji truda, temu se ne bode nikoli dobro godilo; kajti zapisano stoji: v potu svojega obraza si boš kruh služi 1 ! A človek, ki dela na zemlji, tudi ne sme pozabiti svojega Boga ; treba je, da večkrat povzdigne svoje oči k Bogu, od katerega pride moč, potrpljenje in blagoslov. Potlej lehko zopet veselo naprej dela. Molitev in delo delata človeka srečnega in zadovoljnega, in resnične so besede, ki pravijo: „Kdor hoče živeti In srečo Imeti, Naj dela veselo Pa moli naj vmes!"
To rekši, primejo oče Grščak zopet za plug in oijujo dalje; a Marko se jim zalivali za lep nauk, po katerem se je ravnal ves čas svojega življenja.
i. r.
Starček in smrt.
Ubog starček je nesel težko breme drv iz gozda dornév, da bi si po zimi ž njimi kuril, in se mraza varoval. Pot je bil dolg. a on že ves slab. Truden
Vsak človek rad živi ter pozabi, kadar mu je treba umreti na vse nadloge in trplenja, ki mu jib je bilo prestajati in so bile vzrok njegove nepotrpežljivosti.
Bila je deklica lepega okroglega obrazka in zdravih rudečih lidie. A ravno to je bilo krivo, da je deklica postala nečimerna, ker si je mislila, da ga ni lepšega dekletca od nje na vsem svetu.
Necega dné gredó mati v bližnji gozd ter vzemó tudi hčerko s seboj. Sredi gozda je stala velika, divja jablana z debelim močnim deblom. Deblo je imelo upognjene veje in mnogo mladik. Po mladikah jo viselo zeleno listje in mnogo mnogo lesnik (divjih jabolk). Jabolka so bila lepo okroglasta in rudeča, kakor bi jih kdo nalašč, pobarval z najlepšo rudeffo barvo.
Deklica je bila tega zelò vesela ter prosi mater, da bi jej utrgali jedno jabolko z drevesa, ker bi je rada jedla. Mislila si je : „Tako lepa in rudeča jabolka morajo bili posebno dobra. Taka jabolka jedó samo kralji in cesaiji !"
Mati sežejo na drevo, ntrgajo jedno jabolko in je dadé otroku. „To so lesnike!" rekč mati, „po vnanjej podobi je to sicer lep sad, a vendar ni, da bi ga jedli. Lesnik ljudje ne uživajo, ampak pokladajo jih prašičem ! Lesnike se mi zdé, kakor hudobni otroci, ki imajo lepa rudeča lica, a pokvarjeno srcé, polno napuha in nečimernosti !
A deklica ni materi verjela, mislila si je, da mati nalašč tako pravjjo, ker jej lepega jabolka ne privoščijo ; zatorej se skrije materi za hrbet in ugrizne v lepo rudeče jabolko. — Ali o joj ! jabolko je bilo trpkega iu réznega
in zelò nevoljen vrže breme na tla, in kliče smrti: „O preljuba smrt! pridi in reši me iz tacega nadležnega življenja." A jedva izgovori, že stoji smrt pri njem in mu reče: „Evo me!
Lesnike.
okusi. Deklic» nagrb&nči obrazek ter se drži kislo, kakor da bi bila kos hrena snedla. Na glas zavpije in zaluči nagriznjeno jabolko v bližnji grm.
Mati se jej sladko nasmejejo in rekó : „To ti bodi kazen 1 Zdaj vidiš, da lepa vnanja podoba človeku ne donaia nobene koristi, ako nima druži h lepih lastnosti. Otrok pa, ki je nečimeren in ne uboga svoje matere, ne zasluži, da bi kaj druzega jedel nego lesnike 1"	h. v.
Tovarničarji in trgovci.
Tovarničarji (fabrikanti) delajo s stroji, ki jih goni voda ali para. Vsak tovarničar ima mnogo delavcev, kateri oskrbujejo in opravljajo ona dela, ki jih stroji ne mogó izvrševati
Tovaruičar izdeluje blagd na debelo in ga po ceni prodaja. Surovino, ki jo podelava, kupuje, kakor rokodelec, od dotičnih obrtnikov. Kamenje in železo mu dajeta kamenar in železniuar; les in rastline dobiva od gozdarjev, poljedelcev iu vrtnikov; živalske snovi od živinorejcev, ribičev in lovcev.
Trgovci kupujejo izdelano blagó od rokodelcev iu tovarničarjev na debelo ter ga potem prodajejo na drobno in nekoliko draže. Blagó, ki se ne izdeluje pri nas, dobivajo trgovci iz ptujih krajev, a naše domače izdelke pošiljajo zopet v take kraje, kjer jih nimajo, da se oudn razprodadó. Z različnim blagom naložene tovorne vozove vidimo po vseh večjih cestah, tovorne vlake po železnicah in ladije po morji in vélikih rekah.
C i r.
Cir je bil jeden onih mož, po katerih včasih božja previdnost izvršuje čudne dogodbe in izpreminja čase na svetu. Cir, po očetu in materi kraljeve kervi, je okoli 6(10 let pred Kristom s Bvojo modrostjo in junaštvom ustanovil novo glasovito perzijansko kraljestvo, utrdil ga in neizmerno razširil. Najpred napade Astijaga, starega očeta sicer, pa svojega najhujšega izpodkopovalca in sovražnika, ter mu vzame medijansko kraljestvo, ki je bilo v prejšnjih časih Asircem podložno. Svak propadlega Astijaga, lidijski kralj K r e z se je hotel nad Čirom maščevati. Zavezal se je z babilonskim in egiptovskim kraljem; loda ue čaka svojih zaveznikov ter gre z vojsko nad Cira. Lidijska vojska pa jo bila popolnem zmagana. Krez je bil vjet, in je potem živel kot svetovalec na Cirovem dvoru. Totem, ko je Cir Lidijo zmagal, je njegov vojvoda Harpag podjarmil grška mesta ob maloazijskem pomorji. Pozneje je napadel veliko babilonsko kraljestvo, kralja vjel in umoril. Z Babilonijo si je Cir prisvojil vse njej služeče dežele kot Asirijo, Sirijo, Fenicijo, Palestino. Takrat je Žide izpustil iz babilonske sužnosti; ukazal jim je iz babilonske blagajnice povrniti njihove svete posode iu jim dovolil na starem mestu tempelj zidati. Od zahoda se je obrnil proti vzhodu ter napadel Indijo; toda tukaj je zatonilo solnce njegove slave.
Pripovedka popisuje njegovo smrt tako-le : Vojskoval se je z Masageti. Kraljica Tornirà je gospodovala hrabremu scitovskemu nàrodu. Cir je prestopil reko in napravil tabor, v katerem je pustil same hlapce in drugo druhal, ki
so vojsko spremljavah, in posebno veliko vina. Ko se je z vojsko umaknil, pridere veliko kardelo Masagetov s Tomirinim sinom na čelu v tabor, poseka ljudi, ter se z zapuščeno brano gosti. Upijanjem Masageti popadajo in trdo zaspé. Kar Cir nad nje plane, nekaj jib polovi in pomori, druge pa vjama. Med vjetniki je tudi Tomirin sin. Žalostna mati prosi, da bi jej sina izročil ; ali Cir se tega brani. Sin pa neče preživeti sramote, ter se samega sebe umori. Tornirà gre sedaj z vso svojo vojsko nad Cira, ter ga zmaga. Cira samega ubijejo v vojski, a kraljica mu glavo odseka, ter jo dene v meh s krvjo napolnjen in reče: „Napoji se s krvjo, po katerej te je toliko žčjalo!"
Naseljenci.
V severno Ameriko v zedinjene države sebjo se tudi Slovenci, posebno Kranjci, in si tam ustanovljajo nove domačije.
Berimo tri iz pisma, ki ga iz države Wisconsin piše sin svojim starišem v Evropo.
„V začetku meseca julija začenja se tu žetev, in snopovje pušča se na njivah v majhenih kupih, da se posuši; potem se vkup zvozi in omlati. Sejejo, kosé, žanjejo in mlatijo pa tukaj samo z mašinami. Kmetski stan tft zelò čislajo: a vendar kmet ne izhaja lehko, če nima dobre zemlje in kmetije blizu kacega mesta ali železnice. Posestnik plačuje od 10 Hektarjev zemlje 20—40 dolarjev davka na leto: mašine, so tudi drage: mašina za setev ali sejalnica stoji 150 - 200 dolaijev. za košnjo in žetev 200. za mlatev pa 300 dolarjev. Samo premožni posestniki imajo svoje stroje (mašine): navadno pa si jih napravi več skupaj po jedno. Tir je samo živež dober kup. drugo pa je vse drago. Hlapec ima 180 dolarjev letnega plačila. Taka plačila pa imajo le taki. ki znajo vsa dela dobro opravljati, s stroji delati i. t. d. Ob času žetve in mlatve dobiva vsak delavec najmanj po jeden dolar na dan plačila in še celò po dva, in poleg tega jih je treba še dobro gostiti. Iz tega razvidite, da kmet th ne more tako lehko obogateti, ako nima kaj druzega prodati, nego le živino in žito. Zato je tukaj veliko zadolženih kmetov: bogatih pa tudi ni veliko. Priprost človek v začetku tu težko izhaja. Denar je tu malo vreden. Obogateti tu ne more niti dninar, niti posel, niti rokodelci. Kdor pa ima toliko denarja, da bi tukaj lehko dobro posestev kupil in se z vsem potrebnim zalagal, tak äe boljše, laže in mirnejše živi s tem premoženjem v Evropi. Marsikdo nese iz Evrope lepe denarje, in th jih kmalu vse ali S3j veliko potrosi, in potem so mn slabejše godi, nego bi se mn doma godilo, ako bi pridno delal. Kdor nima tir znanega človeka, da bi mu svetoval in pomagal, se mu kaj lehko zgodi, da naleti slabo zemljo ali kraj, kjer pridelkov prodajati ne more, in delo in troški se mn izgubljajo.
Tukaj se človek tudi ne sme zanašati na pomoč druzih, kakor kje drugod, ker tir velja prigovor: „Pomagaj si sam!" Beračev tukaj ni, da-si so nekateri ljudje čez glavo v dolgčh zakopani. Z dolgom se začenja, z dolgom se končava. V Ameriki je tedaj tako-le: Vsak priden, trden in varčen človek si tukaj lehko veliko zasluži in si tudi lehko kaj prihrani ; a pri tem pogreša toliko in toliko stvari, na katere še poprej mislil ni, in še le tù občuti, česa mu vse
manjka- Mirnega, zložnega in prijetnega življenja naj nihče ne išče v Ameriki, Prave gospode tukaj ni, marveč vsi so jednaki, kmet kakor meščan, uradnik kakor služabnik. Človek velji sploh le toliko, kolikor plača.
Ne svetujem sim hoditi tedaj drugim, kakor takim, ki imajo tu znane ljudi, ki bi zanje skrbeli tako dolgo, da si kaj opomorejo in takim, ki se ne boji nobene nevarnosti in težave, zraven pa, da so popolnem trdni in zdravi, in da so prav delavni iu virični. Slovencem in splob Slovanom ue svetujem v Ameriko. Mnogo jih jo tù, ki bi radi äli nazaj v Evropo, pa ne morejo."
Ne ugasujte gorečih petrolejevih lamp s tem. da pihate vanje !
Petrolej (kameno olje), o katerem vam je „Vrtec" že nekoliko povedal, daje prav lepo luč. ali sila nevarna je ta luč, ako jo kdo ugasne s tem. da v lampo pihne. Strašna nesreča se je pri tem nedavno zgodila na Dunaji. Neka gospodinja je ukazala svojej dekli, naj ugasne lampo, v katerej je gorel petrolej. Dekla gre, vzame lampo z zida, kjer je visela, in. namesto da bi bila stinj (taht) nazaj zasukala, ter tako lampo ugasnila, pihne vanjo. Pri tej priči pa se, kakor da bi s topeem ustrelil, razpoči lampa, petrolej se razlije dekli po obleki, in hipoma je reva gorela na več krajih. Na vpitje ožgane dekle prileti domači ijudje, ali že je bila po životu tako osmojena, da je čez malo dni potem umrla v bilniei, kamor so jo bili odnesli.
Ako vprašate: zakaj je s petrolejem napolnjeno lampo upihniti tako nevarno, povemo vam, da petrolej (kameno olje) ni tako nedolžno olje kakor kako drugo olje, ampak petrolej ima to lastnost, da se hipoma vname iu posodo, naj si je še tako močna, kakor smodnik raznese, kamor pa goreče olje pade, vse brž zažgč. Zatorej je velika nevarnost v petrolejevih lampah in treba je, da te vrstice doma na glas preberete, da bodo slišali vsi, ki z vami stanujejo, kako nevarno je petrolejeve lampe ugaševati s tem, da se pihne vanje.	(,Novice.')
Prirodopisno - natoroznansko pelje.
Blisk in grom.
Nezapopadljiva so dela božje modrosti, in nepopisljive so brezštevilne dobrote, katere nam deli mogočna stvarnikova roka. V božjem varstvu ni pozabljen noben kraj in nobena stvarca ; najmanj pa človek, kateri nosi podobo tistega, ki je vse tako modro uredil, da vsako živoče bitje lehko opazuje in občuduje neskončne dobrote nebeškega Očeta. Kamor se ozreš, povsod se razliva milost božja, ki nam jasno kaže, da je vse zaradi človeka ustvarjeno, a to zato, da bi človek v stvarjenili rečeh spoznaval ljubezen božjo, ter bi ne žalil svojega stvarnika, ki nam toliko dobrot izkazuje. Srce se človeku topi od veselja, kadar o vročem poletnem času zlato solnce s svojimi žarki ogreva vso zemljo, a obupno vzdihujemo zopet takrat, kadar iz črnih oblakov šviga strašen ogenj, ki nam večkrat uniči imetje in življenje. Kadar burja razsaja, groin buči i« strela šviga, takrat se rudi spominjamo mogočnega stvarnika ter ga v smrtnem strahu prosimo, da bi Be uas usmilil.
Kaj pa je blisk in grom ?
Se le 1752. leta je to nganjko razložil nek mož, katerega imi je v zgodovini zapisano z zlatimi pismeni. Ta možje: Benjamin Franklin. A predno vam razložim njegovo delovanje v tem obzira, seznaniti vas moram z neko močjo, ki se elektrika imenuje. Fčeni pravijo. da je fiOO let pred Kristom nek Grk, Thales po imenn, zasledil to posebno prikazen: ako namreč košček jantara drgnemo ob sukno ali kako drugo volnato blago, dobi jantar to posebno lastnost, da lehke stvarce, recimo: kosce papirja, lasi i. t. d. k sebi vleče in zopet odganja. A ne samo jantar, tudi druge stvari so še, v katerih se z drgnjenjem izbudi enaka moč, u. pr. pečatni vosek, smola, steklo l t. d. Ako take reči v temi drgnemo, zapazimo na njih neko svetlobo, nek fosforu podoben dušilen duh in švigajoče iskrice, katere v prst, ako ga blizu držiš, prehajajo. Taka trupla, katera se elektrike navzamejo, električna so in to svojo moč tudi drugim truplom lehko oddajejo. Ker pa vse reči ne sprejemajo in ne odpošiljajo elektrike jednako naglo, imamo tedaj dobre in slabe električne prevodnike. Dobri prevodniki so: rudnine, voda, moker zrak, človeško truplo, živali in rastline; a slabi prevodniki so: steklo, svila, smola, suh zrak, suh les in zidovje. To, kar so omenjene električne iskrice, to in nič druzega je tudi blisk, se ve da v večjej meri in moči. Vsi koničasti (špičasti) prevodniki vlečejo iz primerne daljave elektriko na-se ; ravno tako švigne tudi blisk najrajše v visoke stvari, kakor v drevesa, stolpa in skalnata višine. Blisk in elektrika si iščeta na svojem potu v zemljo le dobrih prevodnikov ter užigata v svojem teku vse gorljive reči. Močne električne iskre ubijejo manjše živali, večkrat tudi človeka
Sa podlagi teh resnic je Benjamin Franklin s pomočjo električnega zmaja iskal v črnih oblakih elektriko. Iz svile si je bil napravil letečega maja ^liatvema) tes m\i »a vib piwei&l ipiSast košček jekla, a spodaj j« obesil na navadno nitko jeklen ključ. Vse te reči so splavale visoko v zrak, katere je Franklin na dolgej svilnatej niti vodil, kakor vi papirnatega zmaja, kadar ga spuščate v zrak.
A kmalu je v svoje veliko veselje zapazil, da se je nit, na katerej je bil ključ privezan, začela kodrati. Ko potegne zmaja k sebi, švignila je na-gloma iskrica iz ključa v njegov prst s precej glasnim pokom, a zanjo hitro druga i. t. d. A to električne iskre so bile tako močne, da so celi vinski cvet užigale. Ta poskus se je vršil na nečem travniku blizu severo-amerikan-skega mesta Filadelflje 1752. leta. Tudi petrogradski učenjak Richmann jo 1753. leta poskusil iz oblakov elektriko privabiti s pomočjo jekla, ki je bilo z neke strehe napeljano kito v zvezi. Ko se je Richmann necega viharnega dne v spremstvu slikarja Sokolowa preveč, jekln približal, šinila je v njega belomodra ognjena krogla — strela — ter ga v tistem trenotku ubila. Iz tega je razvidno, da blisk ni nič druzega, nego silna električna moč, ki nam ob času nevihte pogubno preti in smrten strah nareja Za bliskom sledi hipoma udarec — strela — kakor jo Slovenci imenujemo, ali se pa Se le čez dolgo sliši gromovito bučanje. Grom nastane vsled gibanja zraka, katerega je Misk šiloma prodrl, ter se pripisuje deloma jeku ali odmevu, ki ga oblaki, gore in gozdi provzročnjejo, deloma tndi temu, ker se zvok mnogo počasneje razširja nego svetloba; zatorej ga iz daljave pozneje, nego iz bližine
slišimo. — Da-si blisk in grom sknpaj nastaneta, vendar takrat. kadar je hndo vreme še daleč od nas, mnogo poprej vidimo blisk nego slišimo grom ; a kadar se električne moči v oblakih nad nami razpršć. takrat tudi hitro za bliskom trešči — in je velika nevarnost blizu. Kamor strela udari. ondu navadno vBe raztrga, in kar je gorljivega so uuame. Zaradi tega se moramo ob času nevihte paziti, da ne hodimo pod posamezno stoječa drevesa, da ne stojimo blizu ognja iu dimnikov ter odpravimo z našega obiižja vse, kar je železnega in jeklenega. Ako smo na potu, ne smemo prehitro hoditi in sploh se moramo mirno obnašati. Ob času hudega vremena ne hodimo malo-srčni in obupni, ker vemo, da se nam v varstvu božjem uič hudega ne more zgoditi. Da-si hnda ura ljudem strah iu trepet napravlja, vendar je včasih tudi potrebna, ker dela zemljo rodovitnejšo ter zrak čisti kužnih in nezdravih snovi Po nevihti se razlije po vsej zemlji zopet novo življenje; kajti dobri Bog deli ljudem dobrodejen mir in blagoslov tudi po blisku in gromu.
Offnjutav Ottdj.
jazbec v jazbini.
Jazbec ima stanovanje v hosti med obrasenim skalovjem. Ondu si izkoplje jamo pod zemljo, ki se jizbina imennje. V jazbino si nastelje mehko postelj od suhega listja, maini in trave, na katero položi svoj tolsti trebuh in spi po ves dan. Po zimi spi celò po več tednov.
Jazbec je samotarec, ne mara za družbo; najljubše mu je, da nima z nikomur uič opraviti, še celò za svoje rojake se ne zmeni. Predno gre iz jazbine, pomoli najpred nos iz luknje, vobijd in krči rilčast gobček, ter se skrbno ozira na vse strani, je-li mu preti kaka nevarnost. Ako čuti človeka ali psa, takój se zopet nazaj zarije, ter ostane po dva do tri dni v jazbini, predno si zopet upa iz dòma. Ako je pa v gozdu vse varno in tiho, potlej se počasi izkobaci iz luknje, zvrne se po tleh pred jazbino ter zadovoljno obrne kožuh proti solucu. Užč pozno po noči gre do potoka, kjer se vode napije. Po gozdu brska in si išče brezovih korenin v hrano. Pobira tudi gobe, lesnike, želod in različno korenje. Lovi miši, slepce in kače ter še celò strupene gade požira, neboječ se njihovega strupa. Jazbec je v tem ostra koristna žival. Pod ovočnim (saduim) drevjem pobira po tleh ležeča jabolka iu hruške, a po vinogradih zrelo grozdje. Ce zapazi človeka, hitro pobere kopita ter se skrije v jazbino. Ako inn je pes jazbečar za petami, potlej se še globokeje zarije pod zemljo. Jazbec nij tako spretnih in hitrih nog kakor lisica, zatorej mu je jedino zavetje njegova jazbina.
Jeseni se jazbec pri obilnej hrani jako odebeli. Njegovo meso ima nek zoperen duh po zemlji, katerega pa izgubi, ako se meso zakoplje 24 ur v zemljo ter se potlej Se položi v tekočo vodo. Tako meso, pravijo, da je dobrega okusa, ter ga po nekaterih krajih tudi radi jedò. A največ vredna je jazbečeva mast, ki se po lekarnah drago prodaje.
Za jazbeca je dobro, da si izkoplje globoko luknjo ter se vanjo skriva, a otroci ga ne smete posnemati v tem, da bi se skrivali pred ljudmi, nego morate z drugimi za druge živeti iu delati, kakor vam to ljubi Bog zapoveduje,
H. V.
Sazile etvstri-
Drobtine.
Se «le ili «li*av sa otroke.
1.	Navadne vživajte jäh. To zdrave vas najbolj stori.
2.	Najboljša so vam vsa jedila, Ki dobro so se ohladila.
3.	Kdor vsako uro jesti hoće, Kosilo mu di&ati noće.
4.	Kdor ljubi sladke le jedi, V želodci kačo si redi.
5.	H kosilu preveč mi ne pij. Da čvrsto si ohraniš kri.
6.	Će zdrave češ zobé imeti. Jih moraš čuvati umati: Ne grizi trdih mi stvari. Ne liii preveč sladkarij, Ledene vode tud' ne pij. Po jedi z gorkim jih izmij !
7.	Otrok naj vselej snažen bo, Odvrne s tem nadlog na sto.
__p. a
Kratkočasnice.
*	„Kaj mislite sosed, kaj neki je prišlo iz tega boba, ki sem ga tukaj na vrtu posadil?" reče sosed sosedu.
—	„Nu kaj druzega kakor zopet bob!"
—	„Nebo dal," reče uni, „ampak prišle so vaše svinje in so mi ga izruvale."
*	„Leto ima 365 dni. No Tinče, povedi mi ti, kateri mesec v letu je najkrajši!" — Tinče ne odgovori nič, nego drži se na jok. — „No zakaj ne odgovoriš?" vprašajo ga učitelj. — „Zato ker ne vem, kateri mesec, ker sem do zdaj samo še jednega videl."
*	V nekej šoli, v katerej je bilo precejšno Število učencev, pisal se je jeden tudi Strela. Učitelj vprašajo: „No Jurček, včeraj sem vam razkladal, kaj je blisk ali elektrika; povedi mi zdaj ti, kaj je strela?" — Strela je sosedov Matijček z belimi lasmi, ki tukaj zadej za mojim hrbtom sedi?" odreže se naglo Jurček.
*	Dva berača se srečata na cesti. „Luka," reče prvi, „menjajva s tor-
bama!" — „Tega že ne," odgovori drugi „ker tvoja torba je popolnem prazna, a v mojej je vendar nekoliko snrkov in sterne."
Kmetska vremenska prorokovanja za mesec kimovec.
Tilen oblačen, meglen: Grda, deževna jesen. Tilna če jasno, gorkó: Stir bo 5e tedne vedrò. Ce je svet Matevž vedrdn. Bo prijetna ie jesen. Mavricja dan če solnce sije. Po zimi huda sapa brije. Kakoriino vreme o kimavca mlaji. Takošno celo jesen je najraji.
Slovstvene novice.
* Svete listne bukve katoliške cerkve, ali razlaga in dejanska obravnava vseh listov, ki se berejo ob nedeljah in zapovedanih praznikih celega leta. Spisal dr. L. Klofutar. č. kanonik in prof. sv. pisma nove zaveze. V Ljubljani. Natisnila Kleiu in Kovač. — Tako se imenuje najnovejša 310 strani debela knjiga v 8°. ki je te dni zagledala beli dan. V farnih knjižnicah naj bi se ta knjiga ne pogrešala. Cena jej jo 2 gold.
Odgonetke uganek v 8. „Vrtčevem" listu.
1. Zima; 2. Razbeljeno železo; 3. Jezik pri čižmah (ženskih čevljih); 4. Svetloba; 5. Jezik; 6. Njegovo perje; 7. V vodi; 8. V mesecu svečanu, ker ima najmanj dni ; 9. Vrata ; 10. Gosak; 11. Oreh; 12. Bolha; 13. Želod; 14. Pajek; 15. Začetka; Iti.Morski pes (tulenj); 17. Kadar pride med nje; 18. Pismo.
LISTNICA. Goap. J. L. v 1J.: Pov«»t „Mladi godbenik" (imo za «dal it- odložili. Treba nam Jo Je B« jedonkrat pročitati In nekoliko opillU. 1'rlsrJen pozdrav ! — I'. M. v A.: Nekoliko VaSili stvori bomo iikuSali primati. S kratkotasnfcaini »m-» ož« pričeli-S knjiinico aa Mot. mladino no »pbio , kako bo kaj. Mi bi jo radi «»{ali, a bojimo se Izgnbe, ker »e take stvari le premalo podpirajo. —
Izda tel j, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Kloin in Kovač (Eger) v Ljubljani-