1 2 Vrhniški razgledi vrhniški razgledi leto 18 Muzejsko društvo VrhnikA Vrhnika 2017 KAZALO Marija Oblak Čarni OB 18. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV 6 Olga Pivk MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 9 PODPRLE SO JO TUDI ŽENE Z VRHNIKE IN OKOLICE Marija Oblak Čarni DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 24 160 LET JUŽNE ŽELEZNICE IN 70 LET PROGE PRESERJE-BOROVNICA, KI JE NADOMESTILA MED VOJNO PORUŠEN BOROVNIŠKI VIADUKT Tatjana Hojan GOSTILNIČARSKA ZADRUGA (ZDRUŽENJE) 44 NA VRHNIKI Tatjana Hojan ANA PLEŠKO (1880–1920), 49 UČITELJICA Tatjana Hojan MARIJA JURJEVČIČ (1886–1961), 52 UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA Tatjana Hojan IVANA DEKLEVA (1895–1967), 58 UČITELJICA Tatjana Hojan OLGA HORVAT (1896–1979), 61 UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA Tatjana Hojan PAVLA KOSMAČ BRICELJ (1901–1947), 64 UČITELJICA Janko Jarc JOŽE FURLAN (1904–1986), 67 VARILSKI STROKOVNJAK IN INOVATOR Nataša Oblak Japelj VZDRŽEVALNE SLUŽBE 79 V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA INTERVJU S TONETOM ROŽMANCEM Janez Žitko VRHNIŠKE ZNAČKE II 106 Polona Zalokar PODLIPSKA DOLINA 115 HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO (IV. DEL) Zbral Janez Žitko PODATKI O PREBIVALCIH 223 PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 Katarina Oblak Brown OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 243 OB 100. OBLETNICI ROJSTVA KLEKLJARICE JULKE FORTUNA (1916–1999) Gašper Tominc VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 273 Katarina Oblak Brown POROČILO O DELU 303 MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2017 LOKALNA ŽELEZNICA 309 LJUBLJANA–VRHNIKA ZGODOVINSKI PREGLED MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA MARIJA OBLAK ČARNI OB 18. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Leto 2017 je bilo leto dveh pomembnih jubilejev, 100 let ko je bila maja 1917 po­dana Majniška deklaracije v dunajskem parlamentu in 160 let od otvoritve Južne železnice julija 1857 v Trstu. Posvečena sta jima uvodna članka v 18. številki Vrhniških razgledov, ki je pred nami. V prispevku Minilo je 100 let od Majniške deklaracije Olga Pivk piše o izjavi, ki so jo 30. maja 1917 podali na zasedanju dr­žavnega zbora na Dunaju slovenski držav­nozborski poslanci , ki so se združili s hr­vaškimi iz Istre in Dalmacije v Jugoslovan­ski klub z dr. Antonom Korošcem na čelu. Zahtevali so združitev vseh južnih Slova­nov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno državno telo, brez nadvlade drugih narodov in pod dinastijo Habsbur­žanov. Naraščala je zaskrbljenost o usodi Slovencev, ki se je povečala leta 1915 ob pristopu Italije v vojno na strani Antante, za kar ji je ta obljubila velik del dalmatin­ske obale ter slovenskih in hrvaških oze­melj. Vse več je bilo zahtev po končanju vojne. Majniška deklaracija je spodbudila široko deklaracijsko gibanje in množično zbiranje podpisov deklet in žena v njeno podporo. Na cvetno nedeljo 26 marca 1918 so izročile dr. Korošcu pole s preko 200 000 podpisi. Zborovanja in zbiranje podpisov se je nadaljevalo. Na veliko deklaracijsko zborovanje junija 1918 na Vrhniki je prišel tudi dr. Korošec. Sledi prispevek Marije Oblak Čarni Dva jubileja Južne železnice. 160 let Južne že­leznice in 70 let nove proge Preserje Borov­nica, ki je nadomestila med vojno porušen borovniški viadukt. Prispevek obravnava začetke načrtovanja in gradnje Južne žele­znice, v poznejšem času, zlasti v času dru­ge svetovne vojne in neposredno po njej, pa podrobneje le del v Borovnici in njeni šir­ši soseščini. Južno železnico, ki je peljala od Dunaja skozi Maribor, Celje, Ljublja­no, Sežano do Trsta so pričeli graditi leta 1842. Gradnja prek slovenskega ozemlja,je potekala v treh fazah. Iz Gradca v Celje je prvič pripeljal vlak 2. junija 1846, v Ljublja­no, kjer je bila zaključena druga faza ,16. septembra 1849. Tretja faza do Trsta je bila zgrajena 27. julija 1857. Od Ljubljane je bila proga speljana po južni strani Ljubljanskega barja do Preserja, kjer se je začela vzpenjati proti Borovnici in je po viaduktu preko Borovniške doline do­segla valovit kraški teren. V velikem loku je obšla Vrhniko in izkoristila najzložnejši prehod med Raskovcem in Strmico proti logaškemu polju, kot pred pol stoletja zgra­jena tržaška cesta. To je prekoračila s 103 m dolgim in 28 m visokim viaduktom s sed­mimi oboki. Most je dobil ime po graditelju, italijanskem inženirju Stampettu. Dvoetažni borovniški viadukt , visok 38 m in dolg 561 m, zgrajen v loku čez borovni­ško dolino, je bil dolga desetletja največji zidan most v Srednji Evropi. Z njim je bilo v veliki meri povezano dogajanje v Borovni­ci in širši soseščini, zlasti v drugi svetovni vojni. Za oba okupatorja, tako za Italijane, kot za Nemce je bila Južna železnica ži­vljenjskega pomena. Rušila jo je na umiku že bivša Jugoslovanska vojska, med vojno pa partizanske enote in zavezniško letal­stvo, ki ga je decembra 1944 v velikem delu porušilo. Nemci so leta 1945 pred koncem vojne zgradili obvozno progo, a je zaradi konca vojne niso več uporabili. Nemška proga s strmimi vzponi za redni promet ni bila primerna. Jugoslovanske železnice so jo po osvoboditvi uporabile le za zasilno povezavo z Reko in Trstom v času, ko so gradili 11,3 km dolgo novo progo. Ta se v Preserju odcepi od stare Južne železnice, teče nato po ravnini ob robu barja do Bo­rovnice in jo v dolgem loku obvozi. Vzpe­njati se začne od nove železniške postaje proti stari in doseže največji naklon 11%0. Pri stari postaji pa se priključi na obstoječo progo proti Verdu. Z otvoritvijo te proge od Preserja do Borovnice 21. decembra 1947 je bila ponovno vzpostavljena normalna žele­zniška povezava s Trstom. Ta sedemdese­tletnica je drugi jubilej Južne železnice. V naslednjem prispevku Gostilničarska zadruga (združenje) na Vrhniki avtorica Tatjana Hojan na podlagi poročil v časopi­sih Gostilničar in Gostilničarski vestnik na kratko oriše organiziranost gostinstva na Vrhniki v sredini prve polovice 20. stoletja. Veliko število gostiln na Vrhniki – leta 1913 jih je bilo 22, leta 1922 le tri manj – kaže, da se je z razvojem avtomobilizma obeta­la oživitev cestnega prometa. Leta 1912 so ustanovili gostilničarsko zadrugo – od leta 1933 združenje, ki je med drugim skrbe­la tudi za izobraževanje zaposlenih v go­stinstvu. Leta 1934 je vrhniško združenje gostilničarskih podjetij prvo od podjetij v Dravski banovini, organiziralo servirni te­čaj, namenjen spoznavanju gostilničarske obrti, prometu s tujci in praktičnemu pou­ku o pogrinjanju miz in postrežbi. Nasle­dnji servirni tečaj je bil leta 1938. Tatjana Hojan nadaljuje s prispevki o vrh­niških učiteljih. Predstavi Ano Pleško, Ma­rijo Jurjevčič, Ivano Dekleva, Olgo Horvat in Pavlo Kosmač Bricelj. Ana Pleško (1880 - 1920), vnukinja vrhniškega župana Petra Lenassija, je na Vrhniki poučevala od leta 1906 do smrti. Marija Jurjevčič (1886 – 1961) je bila od 1909 d0 1919 učiteljica in šolska upraviteljica v Ligojni, nato dve leti začasna voditeljica šole v Črnečah pri Dra­vogradu, ko se je vrnila v Ligojno. Leta 1924 je bila premeščena na dekliško šolo v Celju. Po okupaciji so jo Nemci preselili v Srbijo. Septembra 1941 se je vrnila v Ljubljano in po odloku Visokega komisarja za Ljubljan­sko pokrajino nastopila službo na Vrhniki. Od maja 1945 do upokojitve leta 1946 pa je učila v Ligojni. Olga Horvat (1896 – 1987) je začela svojo učiteljsko pot na Vrhni­ki, kjer je učila v letih 1919 do 1925, ko je bila premeščena v Trbovlje. Ivana Dekleva (1895 – 1967) je poučevala na Vrhniki od septembra 1927 do oktobra 1945 in od sept 1946 do septembra 1947. Pavla Kosmač Bri­celj (1901 – 1947) je prišla na Vrhniko maja 1925 in tu učila do 1931, ko je poklic zaradi poroke opustila. Janko Jarc v prispevku Jože Furlan (1904 – 1986) varilski strokovnjak in inovator predstavi njegovo življenje in delo. Jože Furlan, strojni tehnik, se je takoj po šoli preusmeril na področje elektrotehnike. Po izpopolnjevanju v tujini in krajši zaposli­tvi v Kranjskih deželnih elektrarnah, je v Črnučah odprl svojo delavnico. Dolgoletna želja, da bi stopil na samostojno inovator­sko pot, se mu je začela uresničevati. Leta 1936 je prijavil svoj prvi patent za električ­ni varilni transformator. Širjenje podjetja je preprečila okupacija, ko so ga Nemci zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim giba­njem zaprli. Po vojni pa so ga ovirale priva­tnemu podjetništvu nenaklonjene razmere. Vztrajal je, širil svoje podjetje in nadaljeval z raziskovalnim delom. V povezavi z njego­vim podjetjem so nastali Varstroj v Lenda­vi, Elma, podjetje Idek v Kočevju. S svoji­mi izdelki je uspešno sodeloval na velikih mednarodnih razstavah. Bil je zaslužni, kasneje tudi častni član Društva za varilno tehniko. Prejel je državno odlikovanje Red dela z zlatim vencem. Ves čas je ohranjal dobre stike s svojimi brati in sestrama in ro­dnim Verdom. Danes se vrača v domači kraj s svojimi deli, ki se zbirajo v Tehniškem muzeju v Bistri. Nataša Oblak Japelj je pripravila intervju s Tonetom Rožmancem (roj. 1940), ki je vo­dil Vzdrževalne službe v Industriji usnja Vrhnika. Sogovornik je začel pogovor z za­nimivimi spomini iz svojih deških let, ko je , takoj po vojni, ko so tovarno gradili, nosil svojemu očetu v tovarno malico in opazoval dogajanje na gradbišču. Nato je opisal svojo pot šolanja od vajenca, strojnega ključavni­čarja in strojnega tehnika do referenta za rezervne dele in vodje vzdrževalnih služb v IUV. Opisal je delo povezano z vzdrževa­njem strojev in opreme, iskanje in prilaga­janje prostorov in način dela zaradi hitrega razvoja usnjarske tehnologije. Predstavil je organizacijo vzdrževalnih služb, kateri oddelki so jih sestavljali, koliko je bilo za­poslenih in kakšni profili so bili potrebni. Janez Žitko je v prispevku Vrhniške znač­ke II pripravil popis značke iz zasebnih zbirk, najdenih po objavi prvega popisa leta 2012 (Vrhniški razgledi 13) in popis bojnih oz. spominskih znakov, ki jih je podelila Slovenska vojska po osamosvojitvi zaslu­žnim članom svojih enot. Polona Zalokar, Podlipska dolina. Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo. Delo je nastalo ob razstavi ob 750. obletnici prve omembe kraja. Avtorica je podala izčrpen pregled zgodovine Podlipske doline in nato predstavila hiše in njihove prebivalce. V Podlipsko dolino se poleg Podlipe (52 hiš), ki je del vrhniške občine, vključujejo pre­bivalci dela Smrečja (15 hiš) iz občine Do­brova – Polhov Gradec, krajani zaselka Pod­pesek (3 hiše) iz naselja Rovte v sosednji občini Logatec in Kozikova hiša v Horjulski občini. Hiše so predstavljene z domačimi hišnimi imeni. Sledi prispevek Podatki o prebivalcih Pod­lipske doline v letih 1790-1970, ki jih je zbral Janez Žitko iz rojstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig ter iz Statusov ani­marum (Popis duš) v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Ob razstavi: Le klekljaj, dekle klekljaj ob 100. Obletnici rojstva klekljarice Julke Fortuna (1916-1999) je avtorica razstave Katarina Oblak Brown pripravila prispe­vek o težkem, a plodovitem življenju Julke Gantar Fortuna. V uvodu je zapisala, da si je»z vsestransko aktivnostjo in sposobno­stjo, brez kakršne koli poklicne izobrazbe, izklesala neizbrisen spomin. Uveljavila se je kot klekljarica, pesnica, kronistka in ka­sneje še kot pobudnica obnove Lurške Ma­rije v Dolini pri Lipici.« Gašper Tominc je pripravil Vrhniško kro­niko za leto 2017. Katarina Oblak Brown je pripravila Po­ročilo o delu Muzejskega društva v letu 2017. Ob izidu tega zbornika že pričakujemo naslednjega, posvečenega Cankarjevemu letu! Vsem, ki so prispevali k njegovi pri­pravi in izidu se iskreno zahvaljujem. Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, septembra 2018 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA OLGA PIVK MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE PODPRLE SO JO TUDI ŽENE Z VRHNIKE IN OKOLICE Prva svetovna vojna, ki je potekala že od julija 1914 in je zahtevala ogromno žrtev, je sprožala vedno več zahtev po njenem koncu. Prav tako je ponovno prihajalo v ospredje narodnostno vprašanje, ki je spričo izrednih ukrepov ob začetku voj­ne, začasno zamrlo. Zaskrbljenost o usodi Slovencev se je še povečala poleti 1915, ob vstopu Italije v vojno na strani antante, ki ji je zato obljubila velik del dalmatinske obale ter hrvaških in slovenskih pokrajin. Po smrti cesarja Franca Jožefa jeseni 1916 ter vedno večjem pomanjkanju in izčrpa­nosti zaradi vojne so se začele razmere v Avstriji spreminjati. Novi Cesar Karel je bil prisiljen sklicati državni zbor, ki že tri leta ni zasedal. 30. maja 1917 so na prvi seji vsi avstrijski narodi postavili svoje nacionalne zahteve. Slovenski klerikalni in liberalni državnozborski poslanci, ki so se združili z istrskimi in dalmatinskimi v Jugoslovanski klub z dr. Antonom Korošcem1 na čelu, so na seji podali tako imenovano majsko izja­vo (deklaracijo). V njej so zahtevali zdru­žitev vseh ozemelj v Avstro-Ogrski, kjer so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno in od vsake tuje oblasti neodvisno državno telo pod žezlom habsburške dinastije. Ta­kšne zahteve se niso pojavile prvič, novo pa je bilo predvsem to, da so jih podprli predstavniki vseh slovenskih, hrvaških in srbskih strank v državnem zboru. Ker pa s strani avstrijske vlade ni bilo pripravlje­nosti na kakšno spremembo, se je lojalnost prestolu vedno bolj manjšala.2 Izjava sprva ni prav dosti odmevala med slovenskimi množicami, jeseni pa se je začelo vedno širše deklaracijsko gibanje, z manifestacijskimi izjavami posameznih občin, z zbiranjem podpisov, z velikimi zborovanji in podobno. Njegova osnova so bile težnje Slovencev po samostojnosti in družitvi z drugimi jugoslovanskimi narodi, po drugi strani pa mir, povezan z željo po svobodi, gospodarskih in družbenih spre­membah. V deklaracijskem gibanju 1917/1918 je Fra­nja Tavčar3 skupaj s Cilko Krek4 prevzela vodilno vlogo v aktiviranju žensk. Izdali sta proglas, ki je dosegel ženske tudi v najbolj odročnih krajih:»V strašni vojni nam krva­vijo naša srca iz tisočerih ran, na bojiščih nam padajo ljubljeni možje, sinovi, očetje, bratje, doma nam beda in trpljenje naših družin nalagata neznosna bremena. Naše trpljenje ne more biti zaman … Zavedajoč se svojih dolžnosti kot varuhinje slovenske­ga domačega ognjišča zahtevamo v svojem imenu, v imenu svojih dragih na bojiščih, v imenu svojih otrok združenje, samostojnost in neodvisnost.«5 Začelo se je množično zbiranje podpisov deklet in žena za majniško deklaracijo. Pri tem so se angažirali posamezniki in društva, zlasti Ciril-Metodova družba, ča­sopisi so objavljali poročila o navdušenju za»stvar narodnega osvobojenja«. Žene so tako v precej kratkem času zbrale ok. 200.000 podpisov. Pole so zvezale v sedem knjig s slovensko trobojnico na platnicah. Te knjige so izročile predsedniku Jugoslo­vanskega kluba dr. Korošcu na slovesnosti, ki je 24. marca 1918 potekala v hotelu Uni­on v Ljubljani.6 Zbiranje podpisov pa se je še nadaljevalo in po zadnjih raziskavah je bilo v dekla­racijskem gibanju zbranih skupaj več kot 327.000 podpisov v več kot 1.350 krajih.7 Izjava slovenskih žena in deklet občine Vrhnika za majniško deklaracijo:8 Tudi slovenske žene in dekleta občine Vrh­nika pozdravljamo majniško deklaracijo Jugoslovanskega kluba ter z vso odločno­stjo in v polni narodni zavesti pritrjujemo slovesni izjavi zavednih Slovenk za sa­mostojno, enotno Jugoslavijo pod žezlom Habsburžanov. Slovesno obljubljamo, da hočemo ohraniti zvestobo naši domovini do zadnjega diha, da žrtvujemo zanjo vse svoje delo in vse svoje moči, da posvečamo njej vso svojo ljubezen in vse svoje srce. V tej izjavi dajemo tudi me duška tistemu ve­likemu hrepenenju po svobodi v svobodni jugoslovanski državi, v katerem drhte in trepečejo danes srca tisočev naših pobra­timov in posestrim. Naše poslance opomi­njamo, da vztrajajo odločni v težki, a sveti borbi za naše odrešenje, za zlato svobodo naše domovine. Za seboj imate svoj narod, ki je z vami ene misli, ene želje, ene volje! Z neomajnim zaupanjem zremo v voditelja jugoslovanskega naroda, dr. Korošca, trdno verujemo v resnico, ki nam jo je sporočil ob dr. Krekovem9 grobu:»Bliža se vaše odreše­nje!« Vse tiste pa, ki razdirajo našo edinost, ki razdirajo temelje naše domačije, ogorče­ne obsojamo. Narodno ženstvo na Vrhniki se polno nav­dušenja pridružuje majniški deklaraciji. Ob enem iskreno pozdravlja Jugoslovanski klub in mu izreka svoje popolno zaupanje. Le v Jugoslaviji nam zasije zlato solnce svo­bode, le v njej postane Slovenec na svoji zemlji svoj gospod. Zato – na delo za lepšo bodočnost! Izjavi sledi 1494 podpisov: trg Vrhnika (325 podpisov), vas Bevke (137 podpisov), Drenov Grič in Lesno Brdo (189 podpisov), Ligojna (106 podpisov), Podlipa (70 podpi­sov), Blatna Brezovica in Sinja Gorica (93 podpisov), Stara Vrhnika (182 podpisov), Verd (237 podpisov), Zaplana (106 podpi­sov) in Žažar (49 podpisov).10 Na Vrhniki je bil 30. decembra 1917 v dru­štvenem domu deklaracijski shod, ki sta se ga udeležila tudi poslanca Pogačnik in Gostinčar. Junija leta 1918 pa so praznovali majniško deklaracijo.»Navdušenje je bilo velikansko, tudi na šolskem poslopju je vihrala le narodna zastava. Dr. Korošec je govoril jako ostro z balkona pri Črnem orlu velikanski množici; žandarji so se poskrili. Dekleta v narodnih nošah so izpregle konje in peljale dr. Korošca na kolodvor. Cel shod je bil prepovedan, a se je kljub prepovedi vršil v celem obsegu.«11 Tudi drugod je bilo navdušenje»za stvar« veliko in podpora množična, vendar pa, kot je ob dvajseti obletnici v svojem ču­stvenem nagovoru s trpkostjo ugotavljala Minka Govekar,»velika pričakovanja niso bila uresničena in tudi duh edinosti, ki je takrat preveval slovenski narod, je samo še oddaljen spomin. Me žene, ki še nismo zastrupljene po strankarskih prepirih, smo hotele ob jubileju deklaracije združiti zopet ves slovenski narod k skupni proslavi zgo­dovinskega čina. Kakor se je pred 20 leti združilo naše ljudstvo vseh slojev in vseh političnih naziranj v zahtevi po narodni osamosvojitvi, smo nameravale tudi danes iznova manifestirati za narodove najosnov­nejše pravice in težnje. Kajti resnične svo­bode in demokracije si žele tudi danes pri­padniki vseh strank. Žal se našemu vabilu vodilni krogi niso odzvali …«12 V nadaljevanju objavljamo prve strani pod­pisnih pol za posamezne kraje vrhniške občine iz knjige podpisov Slovenske žene in dekleta za jugoslovansko deklaracijo, od U-Ž (Vrhnika), (SI AS 584 Jugoslovanski klub, fasc. 19): VIRI: Arhiv Republike Slovenije SI AS 584 Jugoslovanski poslanski klub na Duna­ju, fasc. 19 Časopisi: Slovenec, št. 287, 15. december 1917 Slovenski narod, št. 68, 23. marec 1918 Slovenski narod, št. 69, 26. marec 1918 Literatura: Kos, Janez: Iz kronike ljudske šole na Vrhniki 1900-1920, Vrhniški razgledi 5, Muzejsko dru­štvo Vrhnika, 2004. Pivk, Olga: Rokodelski dom na Vrhniki, Vrhniški razgledi 17, Muzejsko društvo Vrhnika, 2016. Pleterski, Janko: Prva odločitev Slovencev za Ju­goslavijo, Ljubljana 1971. Stavbar, Vlasta: Majniška deklaracija in deklara­cijsko gibanje, Založba Pivec, Maribor 2017. Štih, Peter & Simoniti, Vasko & Vodopivec, Peter: Slovenska zgodovina, Modrijan založba, d. o. o., Ljubljana 2016. Vidovič-Miklavčič, Anka: Slovenska krščanska ženska zveza. V: Splošno žensko društvo 1901-1945, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003. Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan Nećak: Mojega življenja pot. Spomini dr. Vadimirja Ravniharja, Ljubljana 1977. Odd. za zgodovino Filozofske fa­kultete. OPOMBE: 1 Anton Korošec (1872-1940), slovenski politik in teolog. 2 Slovenska zgodovina, str. 515-516. Pleterski, str. 116. 3 Franja Tavčar (1868-1938), slovenska politi­čarka in žena Ivana Tavčarja, predsednica prve mestne podružnice Družbe sv. Cirila in Meto­da, soustanoviteljica Splošnega slovenskega ženskega društva, dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije, častna meščanka Ljubljane. 4 Cilka Krek (1868-1943), slovenska političar­ka in publicistka, sestra Janeza Evangelista Kreka, predsednica Slovenske orliške zveze, urednica mesečnika Vigred. 5 SI AS 584 Jugoslovanski klub, fasc. 19: Refe­rat Minke Govekar, pisateljice in predsednice Jugoslovanske ženske zveze v Ljubljani ob 20. obletnici majniške deklaracije, 29. maj 1937, str. 7. Slovenski narod 1918, št. 68, str. 1 in št. 69, str. 3. Slovenec 15. december 1917, št. 287, str. 1. Vidovič-Miklavčič, str. 452. 6 SI AS 584 Jugoslovanski klub, fasc. 19: Referat Minke Govekar, str. 8 in Slovenski narod 1918, št. 69, str. 3, Ravnihar 1977, str. 117 in 124. 7 Stavbar, Majniška deklaracija, str. 81. 8 SI AS 584 Jugoslovanski klub, fasc. 19: Knjiga podpisov Slovenske žene in dekleta za jugo­slovansko deklaracijo, od U-Ž (Vrhnika). 9 Janez Evangelist Krek (1865-1917), slovenski politik, sociolog, pisatelj, teolog, publicist in časnikar. 10 Glej opombo 8. 11 Kos, Iz kronike ljudske šole na Vrhniki, str. 57. Pivk, Rokodelski dom na Vrhniki, str. 82-83. 12 SI AS 584 Jugoslovanski klub, fasc. 19: Refe­rat Minke Govekar, str. 1. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 1. Sejna dvorana v stavbi avstrijskega parlamenta na Dunaju, kjer so 30. maja 1917 razglasili Majniško deklaracijo (Milan Ilić: Obnova simbola demokracije. Veličastno stavbo avstrijskega parlamenta, delo arhitekta Theophila Hansena, bodo znova odprli čez 3 leta. Delo, petek 3. novembra 2017, str. 17). 2. Izročitev podpisov se je dogajala v Unionski dvorani v Ljubljani. (Sliko hrani Univerzitetna knjižnica Maribor v zbirki Majniška deklaracija, 1917.) MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE ______________________________________________________________ 3. Del podpisov podobčine Ligojna. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 4. Del podpisov podobčin Drenov Grič in Lesno Brdo. 5. Del podpisov podobčin Blatna Brezovica in Sinja Gorica. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 6. Del podpisov podobčine Bevke. 7. Del podpisov trga Vrhnika. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 8. Del podpisov podobčine Žažar. 9. Del podpisov [podobčine] Verd. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 10. Del podpisov podobčine Stara Vrhnika. 11. Del podpisov podobčin Stara Vrhnika in Podlipa. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE 12. Del podpisov podobčin Podlipa in Zaplana. MINILO JE STO LET OD MAJNIŠKE DEKLARACIJE MARIJA OBLAK ČARNI DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 160 LET JUŽNE ŽELEZNICE IN 70 LET PROGE PRESERJE-BOROVNICA, KI JE NADOMESTILA MED VOJNO PORUŠEN BOROVNIŠKI VIADUKT Od železne ceste »Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druga mesta kakor ptiček poletim.« France Prešeren, Novice 1845 V tridesetih letih 19. stoletja je problem železnic postal središče splošnega zani­manja. Železnica je pomenila za takratne razmere največje doživetje in gospodarsko pridobitev. Njihova gradnja je postajala ve­dno bolj neodložljiva zahteva in potreba splošne državne politike1. Sredi 19. stoletja zgrajena železniška pro­ga, ki je povezala severni del države z Jadranskim morjem, je tekla skozi naše kraje. Prinesla je pomembne gospodar­ske spremembe. Mogočni viadukt, takrat zgrajen v Borovnici, največja zgradba med Dunajem in Trstom, je bil svetovno znana gradbena in tehnična posebnost že pred svojim nastankom2. Z njim je bilo v veliki meri povezano dogajanje v tem prostoru v naslednjem stoletju. Ko so začeli graditi prve železnice v An­gliji, Franciji, v Belgiji, so tudi na Dunaju pripravili sistematično zasnovan načrt železniške mreže v državi, kjer so bile konkretizirane zamisli povezav severnih pokrajin z Jadranskim morjem. Načrti so dajali prednost Kranjski zaradi njene lege v smeri povezave Dunaja s Trstom. Leta 1839 so že podelili koncesijo za gradnjo proge z Dunaja do Jadranskega morja bančniku baronu Simi. A se je pokazalo, da mora po­membne projekte, kot so velike železniške proge, graditi država, da bodo grajeni smo­trno in v skladu s splošnimi in državnimi interesi. Leta 1841 je cesar izdal dekret o gradnji proge Dunaj-Trst, za katero bo fi­nančna sredstva zagotovila država. Z deli so pričeli 1842. Južna železnica, dvo­tirna železniška proga je peljala od Dunaja skozi Maribor, Celje, Ljubljano, Sežano do Trsta, v dolžini 577 km. Po ozemlju dana­šnje Republike Slovenije 288 km. Gradnja prek slovenskega ozemlja je potekala v treh fazah. Iz Gradca v Celje je prvič pripeljal vlak 2. junija 1846, v Ljubljano, kjer je bila zaključena druga faza, 16. septembra 1849. Tretja faza do Trsta, v dolžini 145 km, je bila zgrajena 27. julija 1857, kjer jo je ob velikih slovesnostih odprl cesar Franc Jožef I.2a Ljubljana se je od vsega začetke zanimala za novo tehnično pridobitev in ni hotela za­ostajati. Ilirski guverner Schmidburg3 je dal proučiti možnosti najugodnejše trase za progo in pozval je kranjske železarne, naj bi se zanimale za izdelavo tirnic, ki bodo pri graditvi potrebne v velikih količinah. Zveza s Trstom je zanimala vse podeželje in ljudje sami so spodbujali in opozarjali projektante, kako bi po njihovem mnenju to progo najbolje speljali. Znan je načrt za železniško povezavo med Kranjsko in Go­riško, ki ga je pripravil Peter Leskovec z Veharš in ga predložil Kmetijski družbi v Ljubljani. Predlagal je varianto iz Ljublja­ne na Log, mimo Vrhnike na Podlipo, od tod čez Smrečje in Dobračevo, na Fužine, mimo Sovodnja na Javorov dol in Snajlo v dolini Idrijce pod Faro in ob strugi Idrijce naprej4. Za traso proge med Ljubljano in Trstom so analizirali številne variante, od poteka po dolini Soče do direktnega prečkanja kraške planote, tudi skozi kraške jame. Na pre­dlog glavnega projektanta Karla Ghege so se odločili za traso preko krasa, preko Po­stojnskih vrat. Ta varianta pa je imela po­leg glavne napake, da je bila projektirana preko Ljubljanskega barja, ki je bilo takrat v gradbenem oziru še popolna neznanka, še dve pomanjkljivosti, in sicer pomanjka­nje tekoče vode na Krasu in nevarnost sne­žnih zametov zaradi silovite kraške burje. Kljub resnim opozorilom na nesmiselnost odločitve za to varianto so leta 1850 začeli z gradbenimi deli. Od Ljubljane je bila proga speljana ob južni strani Ljubljanskega barja do Preserja (Ka­mnik pod Krimom) proti Borovnici. Tu se je začela vzpenjati po robu barja, po viaduk­tu prek borovniške doline na valovit kraški teren, v velikem loku je obšla Vrhniko in izkoristila isti najzložnejši prehod med Ra­skovcem in Strmico proti logaškemu polju kot pred pol stoletja zgrajena tržaška cesta. Neposredno za Ljubljano je bil največji gradbeni problem dobra 2 km dolg nasip preko barja. Za prehod so izbrali najožje mesto med Notranjimi Goricami in Preser­jem, čez strugo Ljubljanice. Nasuti materi­al, ki so ga vozili iz kamnolomov pri Notra­njih Goricah, Preserju (pod Žalostno goro) in iz Podpeči, pa se je sproti pogrezal. Sko­zi tri leta so ga morali znova in znova nasi­pavati, da je nasuto gradivo v globini leglo na trdne plasti peska in ilovice. Šele nato so mogli začeti graditi pravi nasip5. Veliko delo je bil dvoetažni borovniški vi­adukt, visok 38 in dolg 561 metrov, zgra­jen v loku čez borovniško dolino. Zgornja etaža je imela 25, spodnja pa 22 obokov zgrajenih iz opeke. Oporniki so bili zgra­jeni na hrastovih pilotih, 24 stebrov je bilo izdelanih iz klesanega kamna. Borovniški viadukt je bil dolga desetletja največji zida­ni most v srednji Evropi. Zahodno od borovniške železniške postaje so zgradili Jelenov (Dolinski), Dolski (Špa­nov) most in v vrhniški soseščini je južna železnica prekoračila staro Tržaško cesto s 103 m dolgim in 28 m visokim viaduk­tom s sedmimi oboki (ob gradnji avtoceste v 70. letih 20. stoletja so mu na zahodnem delu dodali dva oboka). Most je dobil ime po graditelju, italijanskem inženirju Stam­pettu6. Železnice skozi naše kraje niso gradili za tamkajšnje prebivalce7. Za načrtovalce trase je bilo zanimivo predvsem bogastvo teh krajev, kot je bil premog v Zasavju ali les v notranjskih gozdovih. V deželo pa je prinesla železnica veliko razgibanost, nove vrste zaposlitve, nove poklice in možnosti zaslužka. Pomenila je velik tehnični napre­dek in začetek gospodarskih sprememb, ki so preoblikovale tudi način življenja. Borovnici je Južna železnica prinesla de­lovna mesta, razvoj, okno v svet. Rasla je industrija, ustanavljala so se nova društva, povečala se je šola, iz vasi je zrasel trg, mla­di so odhajali v svet in se vračali, oboroženi z novim znanjem … beremo v prispevku o praznovanju jubileja8. Vrhnika pa je z graditvijo železnice ostala ob strani, nič več ni bila udeležena v tran­zitu blaga. Z železnico je izgubila osnovno gospodarsko dejavnost, ki je bila odločilna za nastanek naselja in ves njen nadaljnji razcvet skozi srednji vek, vse do sodobne­ga časa. Ni propadlo samo prevozništvo in brodarstvo, propadle so tudi dejavnosti, ki so bile z njima povezane: kovaštvo in ko­larstvo, nazadovalo je tudi strojarstvo, če­vljarstvo in druge dejavnosti. Prebivalstvo se je začelo izseljevati in v dobrih desetih letih je odšlo z Vrhnike več kot 12 % takra­tnega prebivalstva9. Vrhnika si je iz gospodarske krize počasi pomagala z novimi gospodarskimi pano­gami. Nastale so žganjarne, pivovarna, tovarna konzerv. Naraščala je vloga gozda in predelava lesa. Zgradili so opekarne, parketarno, tovarno usnja. Gospodarski ra­zvoj je terjal boljše povezave z Ljubljano. Ta je leta 1895 doživela hud potres in je za obnovo potrebovala vrhniško opeko, les in kamen. Leta 1899 je bila zgrajena lokalna železnica Ljubljana-Vrhnika, ki se je na Brezovici odcepila od Južne železnice in bila speljana do Vrhnike ob severnem ob­robju barja vzporedno z glavno cesto10. Na Primorsko in v Trst pa so potniki z Vrh­nike še vedno odhajali z železniške posta­je Borovnica11.Bližja Vrhniki je bila postaja Verd, zgrajena leta 1908, ki prvotno ni bila načrtovana. Prevzela pa je v glavnem pre­voz lesa in kamna. Razprave in načrtova­nje podaljšanja vrhniške proge do Idrije in prek Sv. Lucije (Mosta na Soči) do Čedada je prekinila prva svetovna vojna. V drugi svetovni vojni je bila Južna žele­znica izjemnega strateškega pomena. Apri­la 1941 je jugoslovanska vojska na umiku rušila vse pomembnejše objekte na progi, minirala in delno porušila je borovniški viadukt, v celoti Dolski most in Štampe­tov most in druge. Zato italijanska vojska ob vdoru železnice ni mogla uporabljati in njena prva naloga po okupaciji je bila, da vzpostavi železniški promet po Južni žele­znici. Italijansko poveljstvo je za to dodeli­lo svoje inženirske enote. V Borovnici se je že 13. aprila 1941 nastanil inženirski žele­zniški polk. Razrušeno progo so popravili v dveh mesecih in pol. Porušeni del borov­niškega viadukta so nadomestili z Roth­-Waagnerjevo železno konstrukcijo. Sanaci­ja Borovniškega viadukta je bila takrat brez primere v ostalem svetu12. Vzporedno z njim so popravljali Dolski in Štampetov most. Promet na celotni relaciji Ljubljana Trst je stekel dne 28. junija 1941. Ob tem je bila v Borovnici velika svečanost, ki se je je udele­žil tudi italijanski minister za promet Host Venturi. V času obnove je potekal promet po vrhniški progi do Vrhnike, od tu do Logatca in obratno z avtobusi za potnike in s konj­skimi vpregami in tovornjaki za material. Italijo je Južna železnica povezovala z nje­nimi zaveznicami, oz. zasedenimi država­mi v srednji Evropi, vojaške oblasti so po njej prevažale vojaške enote in material na zasedeno slovensko ozemlje in na vzhodno fronto. Po tej železnici so italijanske oku­pacijske oblasti odpeljale tisoče Slovencev v italijanska taborišča in zapore. Za zavarovanja Južne železnice, ki je bila zanje življenjskega pomena so morale naj­prej poskrbeti vojaške postojanke ob progi. Vojaštvo se je naselilo v zasebnih hišah in lesenih barakah. Po prvih akcijah krimskih partizanov leta 1941 so okrepili straže in kasneje so začeli zanje graditi utrjene bun­kerje. Ob vse pogostejših napadih in sabo­tažnih akcijah na Južni so nameščali nove enote. Opustili so varstvo manj pomemb­nih železnic (proga Ljubljana-Vrhnika) in ga omejili samo na tri z Južno železnico na prvem metu. Leta 1942 so začeli s se­kanjem 150-metrskega pasu gozda ob obeh straneh proge in načrtovali so izselitev pre­bivalstva ob progi13. V koncentracijsko ta­borišče Treviso so že 2. avgusta odpeljali prebivalce vasi Pako in Breg.14 Leta 1943 so bunkerje ob progi skoraj podvojili in vzdolž proge postavili žično ograjo. Poleti 1943 je nastal odločilen prevrat na velikih bojiščih druge svetovne vojne. Ju­nija se je zavezniška vojska izkrcala na Siciliji in septembra na jugu Italije. Sep­tembra je Italija kapitulirala. Za Nemce, ki so z njeno kapitulacijo izgubili glavnega zaveznika, se je odprla nova fronta v ita­liji. Za njeno oskrbo so potrebovali varno preskrbovalno pot. Južna železnica je po­stala vse pomembnejša. Njeno zavarovanje so še okrepili. Zavezniško bombardiranje železniških objektov zaradi nemške pro­tiletalske obrambe sprva ni bilo uspešno. Partizanom je z rušilnimi akcijami (večkrat so npr. rušili Štampetov most) uspelo za nekaj časa onemogočiti železniško pove­zavo z novim bojiščem15. Nemci so progo popravljali in pripravljali načrte za gradnjo obvozne proge16. Ena od variant je bila, da bi vrhniško progo podaljšali in povezali z Južno železnico. Od postaje Vrhnika bi promet speljali po obstoječem tovarniškem tiru do nekdanje tovarne Globus (do Impeksa – današnje Opekarske ceste) in od tu preko Ljublja­nice in verdskega polja do Verda, nato po strmini Javorča ali Raskovca do Južne žele­znice. Leta 1944 so že zgradili leseni most preko Ljubljanice, naprej pa načrta niso izpeljali17. Dne 27. in 28. decembra 1944 je angloame­riško letalstvo, kot izključni cilj, bombardi­ralo borovniški most. Porušili so železno konstrukcijo in poškodovali podporni ste­ber in dva mostna loka. Viadukta ni bilo mogoče več obnoviti. Okupator je bil pri­siljen izpeljati drugačno rešitev. Začeli so graditi obvozno progo, ki se je na vzhodni strani borovniške doline približno 1 km na­prej od viadukta strmo spustila v dolino, jo prečkala skozi naselje pri tedanji pekariji (Zalarjeva ul. 44)18 in se z enakim vzpo­nom dvignila na nivo nekdanje borovniške postaje. Delali so z velikimi napori. Vsak dan so progo preletavala zavezniška letala in jo večkrat bombardirala. Za zavarovanje delavcev so v hribu zvrtali zaklonišča. Delo na tej 3,1 km dolgi progi so zaključili ne­kaj dni pred koncem vojne in je okupator ni mogel več uporabiti. Ves čas gradnje je promet potekal po vrhniški progi z že ome­njenimi prevozi z avtobusi ali vozovi od tu do Logatca ali Postojne in obratno. Nemci so se umaknili iz Borovnice 5. maja 1945. Ob umiku so podrli Paški most in močno poškodovali progo. Po osvoboditvi so porušen Paški most na­domestili z lesenim. Promet po Južni žele­znici je zelo narastel. Jugoslovanske držav­ne železnice so uporabile nemško obvozni­co, ki je omogočila zasilno redno povezavo z Reko in Trstom. Vlaki pa so vozili počasi in z velikimi težavami. Treba jih je bilo raz­staviti in po strmini prepeljati s pripregami dodatnih lokomotiv. Zelo neugodna izved­ba nemškega provizorija s strmimi vzponi ni bila primerna za odvijanje rednega žele­zniškega prometa. Na gradnjo novega mo­stu glede na težko gospodarsko situacijo po končani vojni ni bilo mogoče misliti. Zato so že maja 1945 začeli s projektiranjem nove obvozne proge19. S tem bi odstranili tudi oviro, ki je bila na tej življenjsko važni progi že dolgo problem. Mogočni viadukt namreč že davno ni več varno služil svoje­mu namenu. Z regulacijo barja, s padcem nivoja talne vode, so se dvignili hrastovi pi­loti iz osušenih peščenih temeljev in pričeli gniti. Most se je pričel pogrezati. Nosilnost velikanskih stebrov je bila iztrošena. Zara­di slabe hidroizolacije (z ilovico) pa je via­dukt propadal tudi od zgoraj. Treba je bilo misliti na novo progo, ki bi obšla viadukt brez večjih vzponov in krivulj. Že sredi tri­desetih let je Železniška uprava pooblastila ing. Maksa Klodiča20, da pripravi sanacijski program za reševanje viadukta. Leta 1938 je pripravil dve varianti idejnih projektov za obvozno železnico mimo mostu. Sedaj so uporabili nekoliko dopolnjen Klodičev na­črt. Po tem načrtu se nova 11,3 km dolga proga v Preserju odcepi od stare Južne žele­znice, teče nato po ravnini ob robu barja do Borovnice in jo v dolgem loku obvozi. Pro­ga se začne vzpenjati od nove železniške postaje proti stari in doseže največji naklon 11 ‰. Na samem vzponu je speljana skozi 80 m dolg predor. Pri stari postaji se priklju­či na obstoječo progo proti Verdu. Izgradnja proge Preserje-Borovnica, nujna za vzpostavitev normalne železniške zveze Ljubljana–Trst je bila med prvimi naloga­mi po osvoboditvi. Nova doba, izgradnja domovine, socializem je bil čas mladinskih delovnih brigad. Delalo se je skoraj brez ustrezne mehanizacije. Osnovna orodja so bila: lopate, krampi in mišice21. Spodnji ustroj proge z zemeljskimi deli vred so opravile v veliki večini mladinske delovne brigade22, delali so tudi nemški vojni uje­tniki, samo progo pa je položilo za to spe­cializirano podjetje. Gradnja nove proge ni bila lahka reč, je pisal Slovenski poroče­valec junija 194623. Treba je bilo prekopati in prevoziti več kot pol milijona kubikov zemlje in kamenja. Dobra stran pri vsem tem je bila, da so ves izkopani in izsekani material sproti uporabili za gradnjo visoke­ga železniškega nasipa. Proga je bila v večjem delu položena na 5 do 5,5 m visoke nasipe. Najtežje je bilo delo na usekih. Tam so bili zaposleni mi­nerji, ki so v velikem številu prišli iz Like. Delali so v treh izmenah, noč in dan, ob medli svetlobi rudarskih svetilk. Med Preserjem in Borovnico je bilo v času, ko je bila gradnja na višku, kakor v mra­vljišču prostranega industrijskega revirja. Istočasno z gradnjo proge so na več mestih zgradili ali razširili cesto in prestavili stru­go potoka Borovniščica, kjer jo je prečkal novi železniški nasip. V vasi Breg je bil sedež tehničnega štaba. Tam je železniški nasip segel visoko nad hiše. Nekaj hiš so morali porušiti. Gradnja proge je bila razdeljena v dve delovni ob­močji. Število delavcev je šlo že v tisoče in kazalo je, da jih bo potrebno še več, da bo gradnja izvršena v določenem roku. Prve mesece se je delo nekoliko zavleklo zaradi mnogih težav in pomanjkljivosti. Ni bilo orodja, in so si delavci pomagali samoi­niciativno. Življenjske prilike za delavce, ki spočetka niso bile zadostne in ustrezajo­če, so se sčasoma bistveno zboljšale. Prav­cata mala naselja lesenih hišic in barak za delavnice in stanovanja so zrastla ob progi. Ustanovljena je bila centralna kuhinja v Borovnici, ki je razpošiljala hrano na posa­mezne sektorje. Prvi del proge Preserje-Borovnica so izročili prometu 29. junija 1947, in sicer 3400 m že­lezniške proge iz doline do stare borovniške postaje. K otvoritvi je iz Ljubljane pripeljal poseben vlak s predstavniki oblasti in gosti. Progo je izročil prometu minister za delo vlade LRS Tomo Brejc, ki se je v nagovoru delavcem zahvalil in dejal, da je predstavljal ta del proge eno najbolj težavnih in tehnično zamotanih železniških gradenj na vsem oze­mlju Jugoslavije. Na proslavi so proglasili za udarnike 15 najboljših delavcev, ki so dobili poleg udarniških izkaznic posebna odliko­vanja z napisom: Udarnik pri gradnji proge Preserje-Borovnica in denarne nagrade. Slo­vesnost so zaključili s kulturno prireditvijo, na kateri je nastopala kulturniška skupina delavcev s proge24. Z vključitvijo v promet dela nove proge iz doline do stare postaje je potekal promet znatno lažje, vendar so bile na preostalem delu, ki je bil še del nemške obvozne pro­ge z velikim vzponom 33 ‰, potrebne še vedno priprege z dodatnimi lokomotivami. V naslednjih mesecih so dela od Preserja do nove postaje v Borovnici kar se da po­spešili. Zgradili so več mostov in propustov (mostičkov), 6 podvozov in 1 nadvoz ter izkopali in nasuli okrog 65000 kubičnih metrov materiala. V dolini, pod viaduktom zgrajeno novo postajo Borovnica so opre­mili z najpotrebnejšimi tirnimi napravami, da je za začetek lahko služila kot prometna postojanka. Izločili so iz obrata še zadnjih 7,9 km stare proge od Preserja do Borovni­ce in decembra 1947 izročili prometu novo progo v celotni dolžini 11,3 km od Preserja do stare postaje v Borovnici. S tem je bil rešen stari problem proge v Borovnici, ki se je ob osvoboditvi spričo uničenega starega viadukta, pojavil v najakutnejši obliki. Za strokovnjake je bila to mnogo težja zapre­ka, kakor se je zdelo običajnemu opazoval­cu. Progo so odprli 21. decembra 1947. Na otvoritev je pripeljal iz Ljubljane poseben vlak z gosti. Gostje so si z delavci ogledali vso dolgo pot, ki je bila potrebna do te de­lovne zmage. Prometu je bila izročena ne­dvomno najtežja proga, kar smo jih gradili v Jugoslaviji po osvoboditvi. Delavcem so izrekli zahvalo in priznanje25. Danes sta tudi na tem delu proge dva tira. Drugi tir so položili v začetku šestdesetih let, malo pred elektrifikacijo proge. Poškodovani borovniški most so porušili. Stoji le še en steber, leta 1992 proglašen za tehniški spomenik. Na sodelovanje mla­dinskih delovnih brigad pri gradnji proge Borovnica-Preserje pa spominja plošča na pročelju postajnega poslopja v Borovnici in značka Udarnik pri gradnji proge Borovni­ca Preserje26. Na seznamu enot nepremič­ne kulturne dediščine, ki so povezane z Južno železnico, so še Jelenov most, stavbi stare in nove železniške postaje, trasa stare proge od Preserja do Borovnice, ki se kon­ča pri bunkerju27 nad sedanjo postajo Bo­rovnica, kjer je proga zavila na viadukt, in železniška čuvajnica številka 666, zgrajena leta 1857. -------------------- 160-letnico Južne železnice so 27. julija 2017 praznovali v Borovnici, kjer je v spo­min na 27. julij 1857, datum odprtja proge, občinski praznik. Nekdanji mogočni via­dukt, simbol občine, so sprejeli v občin­ski grb. Slavili so s prihodom muzejskega vlaka, razstavami, glasbo in slavnostnimi govori domačih in tujih gostov28. Treba pa je ob tem jubileju spomniti tudi na drugi jubilej, na 70-letnico izgradnje proge Preserje-Borovnica. Proga, ki je bila dograjena leta 1947, je nadomestila dotra­jani ter v vojni močno poškodovani borov­niški viadukt in omogočila Južni železnici varno obratovanje. S tem je bila ponovno vzpostavljena normalna železniška po­vezava med Ljubljano in Trstom. Gradnja železniške proge Preserje-Borovnica je del zgodovine Južne železnice. L i t e r a t u r a: Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Sloven­skem, Ljubljana 1968. Marta Verginella, Prihod vlaka v Trst. Zgodovina za vse, Celje, 1997, št. 2. Leopold Lénard: Borovniški most: pravljica z borovniškega barja, Vrhniški razgledi št. 11, leto 2010. Tadej Brate: Borovniški viadukt, Borovnica 2007. Janez Kos: Prebivalstvo v Verdu, na Mirkah in v Bistri sredi 19. stoletja, Vrhniški razgledi št. 14, leto 2013. Peter Habič: Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta, Geografski zbornik, letnik 7, 1962. Slovenski zbornik 1945, Ljubljana 1945. Marija Oblak Čarni: Partizanske akcije na žele­znici Zalog – Rakek pod italijansko okupacijo, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, I., Ljubljana, štev. 2 (1960). Marija Oblak Čarni: Nekaj datumov iz hudih voj­nih let 1941–1945 na Vrhniki in okoliških krajih, Vrhniški razgledi štev. 6, leto 2005. Jože Rode: Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997. Karel Rustja: Nekaj o zgodovini vrhniške lokalne železnice, Naš časopis, Vrhnika, 4. julij 2002. Karel Rustja: Vrhniška lokalna železnica, Vrhni­ški razgledi št. 4, leto 2003. Marko Košir, Mladen Bogić, Karel Rustja: Železni­ška proga Zidani most – Sežana (Trst) (Koper), Maribor: Pro Andi, 2016 (zbirka Svetovid). Janez Žitko: Vrhniške značke, Vrhniški razgledi št. 13, leto 2012. Pogledi dveh stoletij The views of two centuries, Občina Borovnica, 2017. Č a s o p i s i: Edinost, Trst, št. 12, sobota, 27. jan. 1894, jutranja izdaja. Rdeči prapor, Ljubljana, št. 20, 12. april 1907, pri­loga. Naš časopis, Vrhnika, marec 1977. Naš časopis, Vrhnika, 4. julij 2002. Naš časopis, Vrhnika, št. 451, 28. avgust 2017. Naš časopis, Vrhnika, št. 452, 25. september 2017. Slovenski poročevalec, Ljubljana, št. 133, 9. junij 1946. Slovenski poročevalec, Ljubljana, št. 116, 18. maj 1947. Slovenski poročevalec, Ljubljana, št. 152, 1. julij 1947. Slovenski poročevalec, Ljubljana, št. 298, 20. de­cember 1947. Slovenski poročevalec, Ljubljana, št. 300, 23. de­cember 1947. I n f o r m a t o r: Bogomir Troha. OPOMBE: 1 Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Sloven­skem. Ljubljana 1968. Slovenska matica. Str. 7 in sl. (Dalje Mohorič, 1968) 2 Tadej Brate: Borovniški viadukt. Borovnica 2007, str. 5. (Dalje: Brate, 2007) 2a O sprejemu vlaka v Trstu glej: Marta Vergi­nella, Prihod vlaka v Trst. Zgodovina za vse, Celje, 1997, št. 2, str. 60. 3 Jožef Kamilo Schmidburg (1779–1846), de­želni guverner v Ljubljani, ljubljanski častni meščan. Podpiral je gradnjo in vzdrževanje okrajnih cest. Takrat je bila zgrajena Šmid­burgova cesta čez Črni Vrh v Idrijo in na Vi­pavsko; Janez Kos: Zlata knjiga ljubljanskih častnih meščanov, 2018. Rokopis. 4 Mohorič, 1968, str. 28; Jože Jenko: Vrhniška krajevna železnica. Vrhniški razgledi št. 1, leto 1966, str. 88, dalje Jenko 1996. 5 Leopold Lénard, Borovniški most: pravljica z borovniškega barja. Vrhniški razgledi, št. 11, leto 2010, str. 186–191. Avtor piše o nera­zumljivem dogajanju pri gradnji objektov na ljubljanskem barju, o zalivanju in zasipanju gradbenih jam, o izginevanju temeljev v glo­bino. Ljudstvo je ta pojav pripisalo duhovom, ki jih je bilo treba podkupiti s človeškimi žr­tvami. Po pripovedovanju naj bi se pri gradnji mostu osem zidarjev smrtno ponesrečilo. Glej: Brate, str. 31. 6 Alojz Stampetta, arhitekt in gradbinski moj­ster, rojen 1821 v Udinah, se je v Verdu pri Minčenk poročil z Marijo Dormiš, roj. Maček. Rodilo se jima je pet otrok: Emilie, roj. 8. 6. 1853, Jožefa, roj. 5. 3. 1855, Janez, roj. 5. 7. 1856, dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija, roj. 30. 9. 1858, Alojzija Lucija u. 5. 9. 1859. (Glej: Janez Kos, Prebivalstvo v Verdu, na Mirkah in v Bistri sredi 19. stoletja. Vrhniški razgledi štev. 14, leto 2013, str. 20.) Priimka Stampetta danes v Verdu ni več. Na pokopa­lišču na Lesnem Brdu pa je v grajski grobnici pokopana Emilija Stampetta, por. Gollob. 7 Slovenščina pri Južni železnici. Edinost, Trst, XIX., št. 12, 27. januarja 1994, jutranja izdaja. (Na prispevek je opozorila Tara Milčinski.) 8 Damjan Debevec: Lokalni praznik regional­nega pomena. Naš časopis, Vrhnika, št. 451, 28. avgusta 2017, str. 27. 9 Peter Habič: Vrhnika. Geografska monografi­ja manjšega mesta. Geografski zbornik, 1962, letnik 7, str. 7-68; Jože Rode: Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana, 1997, str. 44–45. 10 Jenko 1996, str. 188–186; Karol Rustja, Vrhni­ška lokalna železnica. Vrhniški razgledi št. 4, leto 2003, str. 76. 11 Od Vrhnike do Borovnice. Potopis. Spisal Ivan Cankar. Rdeči prapor, leto X, št. 20, 12. aprila 1907. Priloga. Pisatelj je kot kandidat na voli­tvah za državni zbor v tem času večkrat poto­val v Trst. 12 Marko Košir, Mladen Bogić, Karel Rustja: Železniška proga Zidani most-Sežana (Trst) (Koper). Maribor: Pro-Andi, 2016 (Zbirka Sve­tovid), str. 132 sl. (Dalje: Košir et al., 2016); Brate, 2007, str. 79 sl. Ob otvoritvi proge so vojaški vodje obnove viadukta in mobilizirani delavci dobili spominske značke z upodoblje­no železno konstrukcijo na porušenem delu viadukta in napisom: Regimento ferrovieri ricostruzione viadotto di Borovnica, 28. 6. 1941; Janez Žitko: Vrhniške značke. Vrhniški razgledi št. 13, leto 2012, str. 277-278. 13 Marija Oblak Čarni: Partizanske akcije na že­leznici Zalog-Rakek pod italijansko okupaci­jo, v: Prispevki za zgodovino delavskega giba­nja I., štev. 2, Ljubljana 1960, str. 229–264. 14 Oblak Čarni, 1960, str. 250-251; Ista: Nekaj datumov iz hudih vojnih let 1941–1945 na Vrhniki in okoliških krajih, Vrhniški razgledi štev. 6, leto 2005, str. 16. 15 Inž. Karol Rustja: Nekaj o zgodovini vrhniške lokalne železnice. Naš časopis, Vrhnika, 4. julij 2002, str. 32. 16 Trikrat Štampetov most. Slovenski zbornik 1945, Ljubljana 1945, str. 554-568. 17 Košir et al., str. 137; Zdenek Mohar: Nekaj za­nimivosti k zgodovini vrhniške železnice. Naš časopis, Vrhnika, oktober 2002, str. 21; Muzej­sko društvo Vrhnika: Poskus okupatorske že­lezniške povezave med Vrhniko in Verdom v drugi svetovni vojni. Naš časopis, Vrhnika, 30 oktober 2017, str. 22. 18 Pri gradnji proge so hiši ob trasi odbili vogal.(Podatek: Bogo Troha, 2018). Poškodba je še danes vidna. Glej: Pogled dveh stoletij. Borov­nica 2017, str. 27, hiša v ospredju fotografije. 19 Brate, str. 106 ter 111 in sledeče. 20 Maks Klodič (Trst 1875-1953, Ljubljana), gradbenik. Bil je med glavnimi zagovorni­ki železniške povezave Slovenije z morjem. Leta 1934 je sodeloval pri gradnji podaljška vrhniške železniške proge od glavne postaje do Vrhnike trga. Ulica ob tej postaji se je pred drugo svetovno vojno po njem imenovala Klo­dičeva. 21 Brate, 2007 str. 111. 22 Proga med Preserjem in Borovnico, kjer je so­delovalo 630 mladincev, je med večjimi mla­dinskimi delovnimi akcijami v Sloveniji. Raz­meroma kratka proga je izstopala po težavno­sti dela. V tem času so potekale v Jugoslaviji velike mladinske delovne akcije, kot sta gra­dnja železniške proge Brčko Banovići, 1946, kjer je 62 000 brigadirjev v sedmih mesecih zgradilo 92 km proge in Šamac Sarajevo, 1947, tu je 217 000 mladih zgradilo 242 km proge. Enciklopedija Slovenije, 1993, zv. 7, str. 170. 23 Pospešimo čim bolj dograditev proge Pre­serje-Borovnica. Delo na novi progi ži­vljenjsko važne železniške zveze Ljublja­na-Trst. Slovenski poročevalec št. 133, 9. junij 1946, str. 3. 24 Del proge Preserje-Borovnica izročen pro­metu. Slovenski poročevalec, št. 152, 1. julij 1947, str.3. 25 V nedeljo bo stekla nova borovniška proga. Slovenski poročevalec, št. 298, 20. december 1947, str. 3; Drugi del proge Preserje-Borov­nica svečano izročen prometu. Slovenski po­ročevalec, št. 300, 23. december 1947, str. 1. 26 Janez Žitko: Vrhniške značke, glej op. 11. 27 Italijanski bunker. Podatek Bogomir Troha 2018. 28 Žiga Gruden: Južna železnica, 160 let. Naš časopis, Vrhnika, št. 452, 25. september 2017, str. 44. 13. Za spomin na odprtje Državne železnice od Ljubljane do Trsta, naslovni list spominskega albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest, ki je izšel ob odprtju Južne železnice med Ljubljano in Trstom 27. 7. 1857, 1857, litografija, inv. št. G-2622/1. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija Grafičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije (NMS). DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 14. Situacijski načrt in prerez železniške trase med Notranjimi Goricami in Žalostno goro, list iz albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest, ki je izšel ob odprtju železnice med Ljubljano in Trstom 27. 7. 1857, litografija, inv. št. G-2622/2. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija Grafičnega kabineta NMS. 15. Gotlieb Seelos, Železniška proga čez Barje – od Žalostne gore do Notranjih Goric, načrt iz albuma - izšel ob odprtju Južne železnice med Ljubljano in Trstom, 27. 7. 1857, 1857, litografija, inv. št. G-2622/5. Foto Tomaž Lauko, dokumentacija Grafičnega kabineta NMS. DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 16. Vozni red brzovlaka Trst-Dunaj, leta 1857 - Fahr-Ordnung auf der k. k. südlichen Staats - Eisenbahn. Giltig vom 28. Julij 1857 auf weitere Bestimmung. Wien. (Hrani Železniški muzej Ljubljana, inv. št. 191.) DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 17. Borovniški viadukt – pogled iz doline, list iz albuma Wien-Triester Bahn, albuminska fotografija, inv. št. F-1601/11. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija Grafičnega kabineta NMS. 18. Borovniški viadukt - pogled proti hribovju, list iz albuma Wien-Triester Bahn, albuminska fotografija, inv. št. F-1601/12. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija Grafičnega kabineta NMS. 19. Jelenov viadukt med Žalostno goro in Logatcem, list iz albuma Wien-Triester Bahn, albuminska fotografija, inv. št. F-1601/6. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija grafičnega kabineta NMS. 20. Giovanni Varoni: viadukt preko stare Tržaške ceste pri Vrhniki (Štampetov most), list iz albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest, izšel ob odprtju Južne železnice med Ljubljano in Trstom, 27. 7. 1857, 1857, litografija, inv. št. G-2622/7. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija grafičnega kabineta NMS. DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 21. Postaja Verd. (Vir: Naš časopis, leto 5, marec 1977, str. 13.) Na fotografiji so provizorični postajni objekti. Prva z leve je kretnična postojanka (postavljalnica). Kretnične postojanke so na Južni železnici začeli postavljati konec 19. in na začetku 20. stoletja, zato je fotografija postaje Verd lahko nastala šele v tem času in ne v času odprtja proge. (Informacija: Bogomir Troha.) 22. Nemški vojaki pred popravljenim Štampetovim mostom, ki so ga septembra 1944 porušili partizani. (Kopija fotografije v Muzejskem društvu Vrhnika.) DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 23. Ostanki lesenega mostu, ki so ga Nemci zgradili čez Ljubljanico na Vrhniki leta 1944, ko so načrtovali povezati vrhniško progo z Južno železnico. (Slikano z desnega brega reke.) V ozadju levo stavba na Opekarski c. 18 (podjetje LEDINA-AR inženiring). Foto: Zdenek Mohar, november 2017. 24. Preko ravnine grade v širokem loku nov železniški nasip. V ozadju opuščeni borovniški viadukt. Pod njegovimi širokimi oboki na levi bo zgrajena nova borovniška postaja. Slovenski poročevalec, 9. junij 1946. 25. Nasip vidno raste iz dneva v dan. Slovenski poročevalec, 9. junij 1946. 26. Železniški nasip bodo speljali visoko nad hišami v vasi Breg. Nekateri domovi se mu bodo morali umakniti. Slovenski poročevalec, 9. junij 1946. DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 27. V živo skalo so izvrtali rov. Kmalu ne bo več skalnega griča, ne hiše na njem. Skozi preseko bodo vozili vlaki. Slovenski poročevalec, 9. ju­nij 1946. 28. Delavske stanovanjske kolonije in delavni­ce so zrastle vzdolž delovišča. Slovenski poro­čevalec, 9. junij 1946. DANAŠNJA PROGA Približno 1 km nemške proge je bil v rabi 6 mesecev (od 23. 6. 1947 do 21. 12. 1947). NEMŠKA OBVOZNICA tunel STARA PROGA viadukt nova postaja stara postaja 666 Jelenov most most Breg Paški most Dolski most VERD - nemška obvoznica 3,1 km (vzpon 33 ‰) - nova proga Preserje-Borovnica 11,3 km - 1. faza gradnje 3400 m (od stare postaje proti Ljubljani) - vzpon nove obvoznice 11 ‰ - razdalja od stare do nove postaje 4,2 km PRESERJE 29. Skica tras železniških prog preko borovniške doline: stara proga z viaduktom (1857), nemška obvoznica (1945), današnja proga (1947). Avtor skice Bogomir Troha, 2018. DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 30. Obnovljena čuvajnica štev. 666, zgrajena leta 1857 (foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2018). 31. V bližini čuvajnice so vidni ostanki zaklonišča, ki so si ga leta 1945 v skalo izvrtali graditelji nemške proge za zaščito pred napadi angloameriških letal (foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2018). 32. Po Jelenovem viaduktu še danes teče železniški promet (foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2018). 34. Sedanja železniška postaja Borovnica. (Vir: Wikipedija, 2018). 33. Nekdanja borovniška železniška postaja (Vir: Wikipedija, 2018). DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE 35. Zadnji steber Borovniškega viadukta, leta 1992 proglašen za tehniški spomenik. (foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2018). 36. Vlak pelje mimo stare železniške postaje Borovnica. Ekskurzija Muzejskega društva Vrhnika po železniških trasah v Borovnici, 1. 6. 2018. (Od leve: Sonja Malovrh, Nataša Tomšič, Jože Malovrh, Anka Pevnik, Marija Oblak Čarni, Bogomir Troha, Janez Tomšič, ing. Pevnik, Katarina Oblak Brown, Katja Oblak, foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2018). DVA JUBILEJA JUŽNE ŽELEZNICE TATJANA HOJAN GOSTILNIČARSKA ZADRUGA (ZDRUŽENJE) NA VRHNIKI Vrhnika leži ob pomembni prometni poti, na kateri se je od davnih zgodovinskih ob­dobij odvijal živahen promet. Na Vrhniki so se ustavljali trgovci, vozniki, romarji, turisti in razni drugi popotniki, da si odpočijejo in okrepčajo. Zato so bile gostilne dobro­došle in dobro obiskane. Izgradnja Južne železnice v drugi polovici 19. stoletja, ki je Vrhniko obšla, pa je bistveno vplivala na gospodarsko življenje na Vrhniki. Železni­ca je prevzela prevoze blaga in ljudi. Razvoj avtomobilizma pa je kasneje obetal oživitev cestnega prometa. Tradicija gostinstva je bila še živa. Zato je bila ob tradiciji zadrug na drugih področjih tudi v gostinstvu leta 1912 ustanovljena gostilničarska zadruga. Podatke o delovanju gostilničarske zadruge in nato združenja sta objavljala strokovna časopisa. Prvi je bil Gostilničar, strokovni list za povzdigo gostilničarskega obrta, ki je izhajal med letoma 1914 in 1930. Izhajal je mesečno, izdajala ga je Deželna zveza gostilničarskih zadrug za Kranjsko. Ure­jala sta ga Avguštin Zajec in Ivan Hercog. V zadnji številki revije je obvestilo, da sta ljubljanska in mariborska zveza sklenili, da se Gostilničar po 17 letih izhajanja opusti in da bosta obe zvezi izdajali skupni list Gostilničarski vestnik. Ta je izhajal od 12. februarja 1931 do 15. marca 1941. Do 21. aprila 1933 je bilo Strokovno glasilo Zveze gostilničarskih zadrug v Ljubljani in Zveze gostilničarskih zadrug v Mariboru, nato pa Strokovno glasilo Zveze združenj gostilni­ških obrti Dravske banovine. Mesečno je izhajal do leta 1933 v Mariboru, nato pa v Ljubljani. Urejali so ga: Anton Peteln, Karel Perc, Milan Četina in Josip Kladnik. Gostilničarska zadruga na Vrhniki je bila ustanovljena 15. julija 1912. Takrat so iz­volili: Ivana Kosa za načelnika, Frana Ko­čevarja za namestnika, za odbornike pa: Frana Steržinarja, Matijo Pečkaja in Frana Korenčana z Vrhnike, Antona Kržiča in An­tona Grašiča iz Polhovega Gradca in Janeza Škofa z Zaklanca.1 Leta 1913 je bilo na Vrhniki 22 gostiln, in sicer: Ivan Bajec, Anton Bučar, Ivan Caser­man, Fran Debevc, Jakob Debevc, Gabrijel Jelovšek, Fran Jurca, Katoliško društvo ro­kodelskih pomočnikov, Fran Kočevar, Fran Korenčan, Ivan Langenwalter, Frančiška Leskovc, Ana Oblak, Ivan Oblak, Matija Pečkaj, Jakob Petkovšek, Katarina Požar, Fran Simon, Fran Stržinar, Gregor Stržinar, Ivan Tischler, Jakob Stržinar.2 Leta 1921 pa jih je bilo 19: Marija Bučar, Ivan Caserman, Jakob Debevc, Franc Do­lenc, Franc Dremelj, Gabrijel Jelovšek, Fran Kočevar, Fran Korenčan, Ivan Kos, T. Langenwalter, Josip Marušič, Ivan Oblak, Matija Počkaj, Ivana Petkovšek, Fran Si­mon, Ana Steržinar, Fran Steržinar, Jakob Steržinar in Ivan Tišler.3 Leta 1919 je bilo v 4. številki lista Gostil­ničar objavljeno vabilo na občni zbor, ki naj bi bil 28. aprila 1919 v prostorih Frana Dolenca, gostilna Mantova. Poročilo o tem občnem zboru ni bilo objavljeno. Leta 1921 je bil občni zbor 20. januarja. Po občnem zboru je bila preizkušnja znanja vajenk in vajencev, ki so bili vpisani pri zadrugi. Priredili so banket, kjer so morali pokazati spretnosti v serviranju. Sledila je plesna zabava. Občni zbor je organiziral predsednik Ivan Kos, udeležili pa so se ga tudi predsednik Obrtne zveze, predsednik Obrtno-pospeševalnega urada, zastopnik Trgovske zbornice in zastopnik ministr­stva za obrt in industrijo. Sklenili so, da po Osrednji zvezi pošljejo deželni vladi reso­lucijo v zvezi z omejitvijo točenja žganih pijač, ki je gostilničarje zelo prizadela.4 23. marca 1926 je bil občni zbor v gostilni načelnika zadruge Ivana Kosa. Članov za­druge je bilo tega leta 100, od tega 10 na­jemnikov. Spomnili so se v preteklem letu umrlih članov zadruge: Frana Kočevarja in Franje Kočevar ter gospe Jurca. Na občnem zboru je bil navzoč tudi tajnik Zveze gostil­ničarjev Ante Pintar. Ivan Kos je odstopil, za načelnika je bil izvoljen Fran Brenčič, za namestnika pa Anton Drašler. Tajnik je postal Miha Jerina, za odbornike pa so bili z Vrhnike predlagani: Fran Steržinar, Ivan Oblak, Franc Korenčan in Drago Drašler. Dosedanjega načelnika Ivana Kosa so pre­dlagali za častnega člana zadruge.5 13. maja 1929 je bil v gostilni Frana Bren­čiča občni zbor zadruge. Izvedli so volitve, na katerih je bil ponovno izvoljen za načel­nika Fran Brenčič, za namestnika pa Ivan Oblak z Vrhnike. Za odbornike so bili iz­voljeni: Ignacij Kunstelj z Vrhnike, Alojzij Žitko iz Verda, Fran Češnar iz Polhovega Gradca, Fran Muha iz Horjula, Fran Oblak z Drenovega Griča, Ivan Petrič iz Borovni­ce in Fran Petrič iz Kamnika pri Preserju. Za namestnike so izvolili: Jožeta Zalarja iz Borovnice, Ignacija Petelina iz Preserja, Ivana Škofa iz Zaklanca in Ivana Škvarča iz Šentjošta. Za»preglednika« računov sta bila izbrana Ivan Drašler iz Dol in Fran Simon z Vrhnike. Navzoči so bili tudi rav­natelj gostilničarske šole Fran Gorazd, ser­virni učitelj Vinko Rojc in tajnik Zveze go­stilničarskih društev Ante Pintar. Popoldne je bilo na vrsti predavanje Frana Gorazda o gostilničarstvu in problemih, povezanih z njim, nato pa podelitev spričeval gostil­ničarskim vajencem, in sicer devetnajstim dekletom in dvajsetim fantom.6 Predavatelj Gorazd jim je čestital in jim»podal smerni­ce in nauke potrebne pri pravilnem obrato­vanju gostilne«. V listu Gostilničar je bila objavljena fotografija vseh navzočih.7 18. januarja 1933 je bil v Ljubljani ustanov­ni občni zbor Zveze gostilniških obrti za Dravsko banovino. Dotedanje zadruge so se preimenovale v združenja. 8. maja 1933 je bil na Vrhniki občni zbor združenja v Brenčičevi gostilni. Ugotovi­li so, da ima združenje 78 rednih članov in enega častnega. Trije člani so izstopili, ker so prenehali s to dejavnostjo, dva pa sta vstopila. Spomnili so se članice zdru­ženja Antonije Langenvalter, roj. Susman, ki je umrla 28. januarja. Navzoče je poz­dravil zvezni odposlanec Anton Peteln in jim v govoru pojasnil nove predpise glede obrtnega zakona, davkov in policijske ure. Odgovarjal je tudi na vprašanja navzočih.8 Leta 1933 so delovale v Sloveniji tri 3-le­tne Gostilničarske strokovno nadaljevalne šole, in sicer v Ljubljani, Mariboru in Ce­lju. Prva je imela 33, druga 24 in tretja 13 učencev.9 Gostilničarska šola za gostilničarske go­spodinje pa je bila odprta leta 1935 na Privozu, št. 6, v Ljubljani. Sprejemali so dekleta v starosti od 16 do 28 let. Namen šole je bil izobraziti dekleta za samostojno vodenje gostinskih obratov. Šolo je vodila Vrhničanka, učiteljica Marija Pleško. Leta 1934 je bilo vrhniško združenje gostil­ničarskih podjetij prvo od podjetij v Dra­vski banovini, ki je organiziralo servirni tečaj. Pričel se je 19. februarja z uvodnim nagovorom predsednika Zveze združenj gostilničarskih podjetij Cirila Majcna. Na­menjen je bil spoznavanju gostilničarske obrti, prometu s tujci ter praktičnemu po­uku v pogrinjanju miz in postrežbi. Bilo je tudi nekaj vaj v serviranju 15 abonentom, ki so se hranili v Rokodelskem domu na Vrhniki. O pomenu in zahtevah vzornega gostilničarstva in prometu s tujci je preda­val učitelj na Gostilničarski nadaljevalni šoli Otokar Klasek, o higieni v gostilničar­ski stroki in zdravstvu zdravnik dr. Franjo Zupan, o živinozdravstvu, zlasti o mesu, pa veterinar Ivan Grom. Udeležencev teča­ja (večinoma otroci gostilničarjev) je bilo 35, bili so z Vrhnike in okolice, iz Verda, Borovnice, Horjula in Cerknice. Med teča­jem se je prijavilo še 10 udeležencev. Tečaj se je končal 24. februarja z zakusko, ki so se je udeležili predstavniki oblasti, vrhni­ški gostilničarji, starši in udeleženci tečaja. Skupno jih je bilo 60. Goste so nagovorili: predsednik Zveze gostilničarskih podjetij Ciril Majcen, vrhniški župan farmacevt Stanko Hočevar, okrajni načelnik za lju­bljansko okolico Josip Žnidaršič in zdrav­nik dr. Franjo Zupan. Udeleženci tečaja so dobili posebne»priznanice«, na vrsti je bilo tudi tradicionalno fotografiranje.10 Dopolnilna točka tečaja je bila ekskurzija v Ljubljano 1. marca. Obiskali so Mestno klavnico in si ogledali proceduro klanja ži­vine, vlečenja iz kože, čiščenje notranjosti in shranjevanje mesa v hladilnicah. Nato so obiskali Kolinsko tovarno hranil, kjer so si ogledali industrializacijo kolinske ci­korije, ržene in ječmenove kave, praženje, mletje in pakiranje. V hotelu Union so jih seznanili z organizacijo hotela, oskrbo sob in recepcijo. Ogledali so si tujske sobe, apartmaje, hotelske tehnične in signalne naprave, družabne prostore, čitalnico, ve­liko dvorano, ki je bila največja in najlepša v Jugoslaviji, kabino za filmsko projekcijo, restavracijo, točilnico, kuhinjo in shram­be.11 Na občnem zboru 26. aprila 1937 so se zbrali v prostorih Franca Dolenca. Združe­nje je tedaj štelo 74 rednih članov, enega častnega člana, 24 pomočnic in pomočni­kov in 5 vajencev. Na zboru sta bila nav­zoča tudi zastopnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo Ivan Škerlj in predsednik zveze združenj Anton Peteln. Ta je preda­val o stanovskih in strokovnih vprašanjih, na kar se je razvila živahna debata. Franc Brenčič, ki je združenje vodil 11 let, je to funkcijo opustil. Za predsednika so izvoli­li Jožeta Kočevarja, za podpredsednika pa Lojzeta Žitka iz Verda. V upravni odbor so bili izvoljeni: Drago Drašler, Franc Brenčič, Ivan Oblak, Franc Hren, Franc Smuk, Ivan Petrič, Franc Petrič in Franc Muha. Njiho­vi namestniki so bili: Jože Hladnik, Ivan Skvarča, Ivan Kavčnik in Franc Čepon. V nadzornem odboru so bili: Franc Simon, Ivan Čeme, Anton Drašler, Nace Petkovšek in Anton Suhadolnik. Častni odbor so se­stavljali: Anton in Ivan Drašler, Ivan Petrič, Franc Muha in Ignac Petkovšek.12 Redno letno skupščino je imelo združenje 25. aprila 1938 v prostorih gostilne Franca Kočevarja. Tega leta je združenje imelo 72 članov. Na skupščini je predaval predse­dnik Zveze združenj Anton Peteln.13 Drugi servirni tečaj na Vrhniki je bil od 7. do 12. novembra 1938. Vodil ga je mojster ser­viranja Mucolini. Udeležencev je bilo 24. Predavali so: inž. arhitekt Jože Platner, inž. Vinko Zupanič, učiteljica Marija Pleško, zdravnik dr. Janko Klepec in živinozdrav­nik Ivan Grom. Ob zaključku je združenje priredilo na čast predstavnikom vojske in civilnih oblasti kosilo, pri katerem so stre­gli kandidati za pomočniško-natakarski iz­pit. Govorili so: zvezni ravnatelj Anton Pe­teln, vrhniški župan Ignacij Hren in sodni predstojnik dr. Leitgeb. Enajst kandidatov je opravilo pomočniško-natakarske izpite. Nato jim je predsednik združenja Fran Ko­čevar izrekel zahvalo za marljivost in trud, posebej pa se je zahvalil mojstru serviranja Mucoliniju.14 Tečaj omenja tudi Radoslav Tomaž Grom, sin veterinarskega podpolkovnika Ivana Groma, v članku o življenju in delu svojega očeta, znanega in priljubljenega vrhniškega živinozdravnika.»Leta 1935 so na Vrhni­ki pripravili tečaj za delavce v gostinstvu. Veterinar Ivan Grom je bil povabljen kot predavatelj. Ker je omenjeni gostinski tečaj uspel, je bil v novembru leta 1938 ponovno organiziran enak tečaj. Tudi na tem tečaju je bil med predavatelji.«15 Za prvi tečaj je navedena napačna letnica, morala bi biti 1934. Ob koncu leta 1938 je Gostilničarski ve­stnik objavil seznam enodnevnih kletar­skih tečajev, ki bodo v prihodnjem letu. Na Vrhniki naj bi bil 1. februarja 1939, a po letu 1938 ni več poročil o delovanju Zdru­ženja gostilničarskih podjetij z Vrhnike. OPOMBE: 1 Gostilničarska zadruga na Vrhniki. Gostilni­čar 1926, (20. 4.), št. 4, str. 2–3. 2 Adresar II. Trgovci in obrtniki izven Ljublja­ne, Ljubljana, 1913, str. 285–286. 3 Adresar za Slovenijo. Ljubljana 1921, str. 296. 4 Zadruga gostilničarjev na Vrhniki. Gostilni­čar 1921, (25. 2.), št. 2, str. 4. 5 Gostilničarska zadruga na Vrhniki. Gostilni­čar 1926, (20. 4.), št. 4, str. 2–3. 6 Občni zbor zadruge gostilničarjev na Vrhni­ki. Gostilničar 1929, (20. 5.), št. 2/5, str. 3–4. 7 Slavnost razdelitve učnih in vzposobljenih izpričeval naraščaja gostilničarstva v obmo­čju Zadruge gostilničarjev na Vrhniki. Go­stilničar 1929, (20. 6.), št. 6, str. 1. 8 Občni zbori. Gostilničarski vestnik 1933, (25. 5.), št. 4/5, str. 3. 9 Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini, Lju­bljana, 1934, str. 235. 10 Prvi servirni tečaj združenja gostilničarskih podjetij na Vrhniki. Gostilničarski vestnik 1934, (26. 5.), št. 3/4, str. 2. 11 Poročilo o gostilničarskem tečaju na Vrhniki 1934. Gostilničarski vestnik 1934, (20. 3.), št. 1/2, str. 4–5. 12 Združenje gostilničarskih podjetij na Vrh­niki. Gostilničarski vestnik 1937, (8. 7.), št. 6/7, str. 9. 13 Združenje Vrhnika. Gostilničarski vestnik 1938, (20. 10.), št. 9, str. 4. 14 Drugi servirni tečaj na Vrhniki. Gostilničar­ski vestnik 1938, (24. 12.), št. 10/12, str. 10. 15 Radoslav Tomaž Grom: Življenjepis veteri­narja podpolkovnika Ivana Groma. Vrhniški razgledi 10, 2009, str. 68. GOSTILNIČARSKA ZADRUGA (ZDRUŽENJE) NA VRHNIKI 37. Servirni tečaj na Vrhniki, leta 1938. Peti v prvi vrsti sedi Ivan Grom, v zadnji vrsti tretji z leve je Vinko Fortuna – Mivškov iz Smrečja, deseti Janez Jurca – Vŕtnarjev. (Vir: Gostilničarski vestnik 1938, (24. december), št. 10/12, str. 10.) GOSTILNIČARSKA ZADRUGA (ZDRUŽENJE) NA VRHNIKI TATJANA HOJAN ANA PLEŠKO (1880–1920), učiteljica Ana Pleško je bila rojena 18. junija 1880 v Litiji kot najstarejša hči Karla in Marije, ro­jene Lenassi. Oče Karel Pleško, rojen 1834, je bil pravnik. Služboval je kot sodnik v Kamniku, Črno­mlju, na Vrhniki, v Litiji, Novem mestu in v Ljubljani, kjer se je 1898 upokojil. Udej­stvoval se je tudi v javnosti, saj je bil dober govornik. Na Vrhniki je bil član cestnega odbora. Zavzemal se je za slovensko ura­dovanje na sodiščih in bil med ustanovitelji društva Pravnik, kjer je sodeloval pri nje­govem glasilu. Povsod, kjer je služboval, je zbiral narodne pesmi. Mati Marija je leta 1876 končala učiteljišče v Ljubljani, dobila službo v Šentrupertu na Dolenjskem, a je poklic zaradi poroke po enem letu opusti­la. Bila je lastnica hiše na Stari cesti št. 7 na Vrhniki. Druga hči Ema je bila rojena 1882 v Novem mestu. Po končanem učiteljišču je leta 1901 učila na mestni dekliški šoli v Ljubljani, v šolskem letu 1906/07 nekaj časa na Vrhniki, nato pa do poroke leta 1912 v Šmartnem pri Kranju. Cirila je bila rojena 1885 v Novem mestu. Po maturi je učila na dekliški šoli Mladika v Ljubljani. Tu je učila do poroke. Poročila se je z ing. Antonom Štebijem. Pod priimkom Štebi je nadaljevala delo kot soci­alna delavka1. Najmlajša je bila Marija2, roje­na 1888 v Ljubljani. Poučevala je na Vrhniki. Ana in njene sestre so osnovno šolo obi­skovale pri ljubljanskih uršulinkah. Ana je nato odšla na ljubljansko učiteljišče, kjer je opravila zaključni izpit 17. septembra 1899. Po tem izpitu je imela možnost nastopiti službo začasne učiteljice na javnih osnov­nih šolah in kot učiteljica ženskih ročnih del na osnovnih in meščanskih šolah s slo­venskim in nemškim učnim jezikom.3 Njena prva služba je bila na šoli pri Sv. Pe­tru v Ljubljani, kjer je poučevala ženska ročna dela. Tam je bil nadučitelj Avgust Adamič, znan glasbenik, oče skladatelja Emila Adamiča. V Nadanjem selu so jeseni leta 1903 dobili novo šolsko stavbo in šola je postala dvora­zredna. Ana je bila imenovana za začasno učiteljico. Pouk na šoli je bil dopoldne za višje, popoldne za nižje razrede, v četrtkih pa je bila ponavljalna šola, ki je nadome­ščala 5. razred.4 V šolskem letu 1904/05 se je vrnila v Lju­bljano na šolo pri Sv. Petru. Nato je jeseni 1905 spet odšla v Nadanje selo, da je nado­meščala bolnega nadučitelja Ivana Vugo. Na Vrhniko je prišla 11. decembra 1906 z dekretom okrajnega šolskega sveta z dne 3. 12. 1906, št. 2831. Do prve svetovne vojne je poučevala predvsem prvi in drugi razred deške šole, le v šolskem letu 1907/08 je na ponavljalni šoli poučevala deklice. 14. ja­nuarja 1912 jo je okrajni šolski svet imeno­val za začasno učiteljico. Med prvo svetovno vojno so vrhniško šolsko poslopje zasedli vojaki, zato je pouk potekal v društvenem domu in mlekarni. Tako je v šolskem letu 1917/18 v mlekarni poučevala v ponedeljek, torek in sredo dopoldne v 3. razredu 59 deklic. Umrla je 29. avgusta 1920 za tifusom. Po­kopali so jo 30. avgusta na vrhniškem po­kopališču. Osmrtnica je bila objavljena v Slovencu in Slovenskem narodu 31. avgusta. 4. septembra je bila objavljena zahvala, kjer so se mati in sestre zahvalile za pomoč ob njeni bolezni družinama Lenarčič in Kržan s Stare ceste.5 Ivan Kržan je imel v njihovi hiši trgovino s prehrambenimi izdelki in blagom.6 Sporočilo o njeni smrti je bilo ob­javljeno 9. septembra v Učiteljskem tovari­šu, kjer je naveden napačen datum smrti, in sicer 24. avgust. Spomnili so se je tudi na zborovanju Učiteljskega društva za ljubljan­sko okolico, ki je bilo 29. decembra 1920. V poročilu o zborovanju piše, da je predse­dnik omenil, da je umrla na Vrhniki»blaga, zvesta idealna tovarišica Ana Pleško«. V čast njenemu spominu so navzoči vstali.7 Tone Hojan, ki ga je Ana Pleško učila v 2. razredu, je o njej zapisal, da je bila»prijazna in dobrohotna učiteljica. Na spomnim se, da bi kdaj koga udarila, pač pa je včasih kakega poredneža kaznovala z zaporom, tako smo namreč rekli, če smo morali po končanem pouku ostati še nekaj časa v šoli.«8 OPOMBE 1 Več glej: A. Klasinc Škofljanec: Cirila Štebi Pleško. Prizadevna organizatorka in soci­alna delavka. V: Splošno žensko društvo 1901-1945, Ljubljna, ARS, 2003, str. 210. 2 Več glej: T. Hojan, Marija Pleško (1888-1964), Vrhniški razgledi 9, 2008, str. 176. 3 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), Učiteljišče v Ljubljani, LJU 198, K. k. Lehrerinnen Bildungsanstalten, Katalog Re­ifenprüfungen 1894-1900, t. e. 33, arh. e. 202. 4 Slovenski šolski muzej. Mapa osnovne šole Dolane. 5 Slovenec 1920, (4. 9.), str. 5., Slovenski na­rod 1920, (4. 9.), št. 202, str. 4. 6 Polona Roblek: Hiše se spreminjajo, sledo­vi ostajajo. Sprehod po vrhniški Stari cesti. Vrhniški razgledi 9, 2008, str. 102. 7 Učiteljsko društvo za ljubljansko okolico. Učiteljski tovariš 1921, (6. 1.), št. 1, str. 2. 8 Tone Hojan: Pradedovi spomini. Vrhniški razgledi 9, 2008, str. 277. 38. Marija Lenassi, por. Pleško, s hčerkami Ano, Emo, por. Pajnič, Cirilo, por. Štebi in Marijo - Mici, okoli leta 1910. Kopijo hrani Muzejsko društvo Vrhnika. ANA PLEŠKO (1880–1920), učiteljica 39. Maturitetno spričevalo Ane Pleško na Učiteljišču v Ljubljani, 1899. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 198, K. k. Lehrerinnen Bildungsanstalten, Katalog Reifenprüfungen 1894-1900, t. e. 33, arh. e. 202.) ANA PLEŠKO (1880–1920), učiteljica TATJANA HOJAN MARIJA JURJEVČIČ (1886–1961), UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA 40. Marija Jurjevčič (1886–1961) Rojena je bila 20. novembra 1886 v Idriji. Oče Valentin je bil gozdar, mati Marija je bila rojena Vidmar. V šolskem letu 1900/01 je končala 8. razred na dekliški šoli pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Učiteljišče v Ljubljani je obiskovala 1901–1905. Zrelostni izpit je opravila 4. julija 1905. Na zrelostnem izpitu je poleg obveznih opravila tudi izpita iz metodike pouka glu­honemih in francoščine. Ženska ročna dela je lahko poučevala na slovenskih in nem­ških osnovnih in meščanskih šolah ter v otroških vrtcih. Med študijem je prejemala štipendijo 150 K. Zato se je obvezala, da bo najmanj šest mesecev poučevala na javnih osnovnih šolah v deželah, za katere velja statut za učiteljišča, sprejet 31. julija 1886.1 Prvo službo je opravljala v Dolskem v šol­skem letu 1905/06, nato do 1909 na Črnem Vrhu nad Idrijo. Strokovni izpit je opravila 16. novembra 1907. V Veliki Ligojni je 67 šoloobveznih otrok do 1. aprila leta 1909 obiskovalo šolo na Vrhniki dvakrat na teden.»C. kr. deželni svet šolski v Ljubljani je dovolil, da se usta­novi nova enorazrednica za kraja Velika Ligojna in Mala Ligojna z razpisom z dne 24. februarja 1909, št. 717.«2 1. aprila se je pričel pouk. Prvi učitelj je bil Ernest Šušter­šič. Pouk je bil v najeti sobi v Veliki Ligojni št. 24, kjer se je po domače reklo Pri Košut. Tam je bilo tudi učiteljevo stanovanje. Zanj je dobil za eno leto 200 kron od vrhniške občine. Šušteršič je zbolel, do konca šol­skega leta ga je nadomeščala Marija Vizjak, nato pa začasno Ernestina Blaznik.3 Na seji krajevnega šolskega sveta za Ligoj­no 14. novembra 1909 so se soglasno odlo­čili stalno učiteljsko službo podeliti Mariji Jurjevčič, ker je zrelostno skušnjo opravila z odliko in je bila dobro kvalificirana. Pou­čevala je lahko tudi ženska ročna dela. Za učiteljico je bila imenovana 24. decembra 1909. Kot upraviteljica šole je bila navzoča pri se­jah krajevnega šolskega sveta. Tam je naj­večkrat pisala zapisnike. Na seji 11. junija 1911 so razpravljali o uvedbi ponavljalne šole, ki bi bila prilagojena krajevnim raz­meram. Sklenili so, da bi bilo najbolj pri­merno, da bi se začenjala 1. novembra in končala 15. maja. To so utemeljili tako, da 41. Uslužbenski list Marije Jurjevčič (SIAS 231, Ministrstvo za prosveto, personalne mape, šk. 63). MARIJA JURJEVČIČ (1886–1961), UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA je oktobra največ poljskega dela kot spo­mladi aprila in maja. Učencem bi tako osta­lo več časa za praktični pouk o kmetijstvu na šolskem vrtu, če se ponavljalna šola konča s 15. majem. Na seji 15. aprila 1912 so razpravljali o graditvi novega šolskega poslopja. Gra­dili naj bi ga na posestvu Janeza Ogrina v Veliki Ligojni št. 15. Jurjevčičeva je ta­krat povedala, da ta prostor ne ustreza 2. členu ministrskega ukaza z dne 19. junija 1875. Ta predpisuje, da mora biti šola ko­likor mogoče v sredi šolskega okoliša in naj ne bo blizu pokopališča, kar ta pro­stor je. Tudi glede dobre pitne vode ni ustrezno urejen. Na seji 19. oktobra 1913 so podali mnenje o predlogu občine Vrhnika, da se določi kot stavbišče novega šolskega poslopja parcela št. 1225. Posamezne vasi se namreč ne mo­rejo zediniti o tem stavbnem prostoru, zato je krajevni šolski svet pooblastil občinski odbor na Vrhniki, da on določi stavbeni prostor. Na seji 14. marca 1915 so po nasvetu okraj­nega šolskega sveta sklenili, da višji razredi zaradi pomoči pri kmetskih delih končajo pouk s 1. aprilom 1915, nižji razredi pa imajo ustaljeni pouk še naprej, razen posa­meznih primerov.4 V šolskem letu 1912/13 je imela Jurjevčiče­va enoletni dopust, ker je obiskovala tečaj za učitelje meščanskih šol na učiteljišču v Ljubljani. Nadomeščala jo je učiteljica An­gela Vode, kasnejša publicistka. Leta 1913 je bil objavljen pregled draginj­skih doklad, ki so jih prejemali učitelji. Jur­jevčičeva je dobila 25 % doklado.5 V začetku leta 1914 so šolo preselili v hišo št. 14 k Perdel, najemnina pa je bila 96 kron. V prvi svetovni vojni je odšlo v voj­sko 40 mož iz Ligojne. Pouk se je končal že aprila. Učenci so zbirali robidovo in jago­dovo listje ter kovine. 4. avgusta 1919 je višji šolski svet pri Naro­dni vladi SHS v Ljubljani Jurjevčičevo ime­noval za začasno voditeljico šole v Črnečah pri Dravogradu. Tja je odšla 10. septembra 1919 in tam ostala do jeseni 1921. O dogodkih na tej šoli je pisal učitelj Ivan Lazar, ki je vodil to šolo za njo:»V šol­skem letu 1919–20, ki se je pričelo dne 24. aprila 1919, je služboval na šoli še od avstrijskih oblasti nameščen učitelj Josip Pörtsch. Pouk se je vršil takrat jako ne­redno. V poletnem času je bil celo za več mesecev prekinjen, to pa zaradi koroških bojev, ki so se vršili v neposredni bliži­ni … Vas je prešla za nekaj časa v oblast avstrijskega»Volkswehra«, ki je v šoli»lepo« gospodaril. Uradne knjige, spisi itd. so bili uničeni, precej šolskega inventarja pokvar­jenega in uničenega, mize, stoli in klopi so pa služili kot kurivo … Zasedba ni dolgo trajala in odšel je tudi učitelj Pörtsch z av­strijskimi vojaki. Prva, od naših oblasti na šoli nameščena učna moč, je bila učiteljica M. Jurjevčič, ki je nastopila službo 15. sep­tembra 1919.«6 Vrnila se je v Ligojno, kjer je ostala do 29. avgusta 1924, ko je odšla na dekliško šolo v Celje.7 Ta šola je bila do leta 1918 nemška. V šolskem letu 1919/20 je postala 6-razredna. Ohranjena sta dva zapisnika nadzorovalne konference na tej šoli. Prvi je iz 10. maja 1926. Takrat je Jurjevčičeva poučevala 5. razred. Drugi zapisnik pa je iz 25. junija 1928, ko je učila 1. razred. V obeh je bila pohvaljena, ker»se na pouk jako marljivo pismeno pripravlja«. Jurjev­čičeva je postala šolska upraviteljica leta 1937. V šolskem letu 1940/41 je bilo na šoli 8 razredov in skupaj 372 učenk. Med vojno sta bili v Celju uničeni učitelj­ska in šolarska knjižnica, poslopje tudi do­kaj poškodovano zaradi bombnih napadov. O usodi 10 učiteljic med vojno je naslednji podatek:»2 sta bili izgnani v Ljubljan­sko pokrajino, 1 se je prisilno umaknila v Graz. Preseljeni: 2 v Srbijo, 1 je bila tik pred vojno premeščena v Črnomelj. Osta­le na mestu: 4. Od teh 3 premeščene, po­zneje upokojene, edino 1 sprejeta v nem. učit. službo. Privatno imovino slovenskih učiteljev je vzel okupator. Vse učiteljice so ostale žive in je usoda vseh znana: 6 se jih je vrnilo na svoje službeno mesto in pouču­jejo na šolah: 1 je nameščena v Ljubljani, 1 je upokojena in živi v Celju; 1 je upokojena na Vrhniki, tista edina, ki je bila sprejeta v nemško službo, se ni vrnila in živi nekje na Gor. Štajerskem.«8 Jurjevčičeva je bila preseljena v Srbijo. Septembra 1941 se je vrnila v Ljubljano. Po odloku Visokega komisariata za Lju­bljansko pokrajino je nastopila službo na Vrhniki kot začasna učiteljica 13. maja 1942. Ni bila upokojena, kot piše v poroči­lu celjske šole. Na Vrhniki je nadomeščala interniranega učitelja Gregorja Novaka. Odloki Visokega komisariata so veljali le za tekoče šolsko leto. Naslednje leto je po tem odloku nastopila službo 11. februarja 1943 in v tem šolskem letu poučevala IV. b razred. V šolskem letu 1943/44 je nastopila službo 26. oktobra 1943 ter poučevala II. b odde­lek.9 V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1943/44 so o njej zapisali, da je poučevala 2. b oddelek, v katerem je bilo 37 deklic. Ocenili so jo kot zelo vestno, pri pouku kot vztrajno in dosledno, njeno vedenje v šoli in zunaj nje kot neoporečno.10 V šolskem letu 1944/45 je nastopila službo 2. oktobra 1944 in poučevala 3. b oddelek. V Ligojno je bila prestavljena 5. maja 1945. Tam je bila šolska upraviteljica. 22. junija 1945 je predsednik Krajevnega odbora OF Ligojna poročal Okrajnemu odboru OF, oddelku za gradnje, o stanju šolskega po­slopja. Pod šolski okoliš spadajo Velika in Mala Ligojna, ena hiša v Podlipi, tri iz Ža­žarja ter dve iz Horjula. Šola je imela eno učilnico, kar je premalo. V tem šolskem letu je imel višji oddelek le 23 učencev, zato so zanje preuredili pisarno za učilni­co, nižji oddelek pa je imel lahko pouk do­poldne in popoldne z razdeljenimi razredi. Nato je napisal, da je treba stavbo temeljito popraviti, potrebno bi bilo pridobiti še eno učilnico»za dosego učnih uspehov«.11 Na šoli sta bili še dve učiteljici. V poroči­lu o šoli 17. junija 1946 piše, da je šolsko poslopje dobro ohranjeno, prav tako delu­je šolski vrt, ni pa telovadišča in igrišča. V učiteljski knjižnici je bilo 356, v šolski pa 272 knjig. Učencev je bilo 75, 36 deklic in 39 dečkov. Vsi so bili člani pionirske orga­nizacije, na Cicibana je bilo naročenih 59, na Pionirja pa 20 učencev. Pouk se je pričel 10. oktobra 1946. Izven šole je Jurjevčiče­va delovala pri Rdečem križu Slovenije.12 Upokojila se je 5. avgusta 1946. Tudi po upokojitvi sta z materjo stanovali pri Pol­kovih v Veliki Ligojni, stara številka je bila 15, zdaj št. 17. Umrla je 21. aprila 1961 v MARIJA JURJEVČIČ (1886–1961), UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA zavetišču Bokalce v Ljubljani, pokopana pa je bila 24. aprila v Veliki Ligojni. Mati je umrla 29. maja 1949.13 Med njenim vodenjem šole v Ligojni so po­tekale nekatere odmevne šolske prireditve. 17. julija 1910 so šolarji priredili predstavo s petjem, z deklamacijo in igro Hvaležna sirota v korist šolske knjižnice. Dobiček je bil 30 kron in 80 helerjev, zanj so kupili 20 knjig in obrazce za šolo. Na šoli je bilo ta­krat 31 dečkov in 30 deklic. 23. julija 1911 je bila na sporedu predsta­va Silvina Sardenka Deklica s tamburico. Sodeloval je tamburaški zbor Bogomile z Vrhnike. Dobiček je bil 48 kron. Vaščani so zbirali tudi za šolsko zastavo. Jurjevčičeva je bila dolgoletna članica Slomškove zveze, ki se je leta 1926 prei­menovala v Slomškovo družbo. Učiteljska organizacija Slomškova zveza je bila usta­novljena leta 1900 v Ljubljani. Zavzemala se je za pedagoška načela Antona Martina Slomška, za versko šolo in krščanska nače­la ter za gospodarsko, socialno in karitativ­no delovanje učiteljstva. Vrhniško-logaška podružnica Slomškove zveze je bila usta­novljena leta 1910. V njej je bila Jurjevčiče­va odbornica, nato pa tajnica. Na zborovanju 27. aprila 1911 na Zaplani je imela predavanje»O našem šolstvu, zlasti o gospodinjskih šolah oziroma gospodinj­skih tečajih«. O predavanju so živahno raz­pravljali, poudarjali pomen gospodinjskih tečajev, ki bi ga morali deklicam predstaviti že v ponavljalnih šolah.14 4. oktobra 1911 je podružnica imela občni zbor v šolski knjižnici na Vrhniki. Ob pre­davanju o roditeljskih sestankih je Jurjev­čičeva poudarila, da so ti sestanki ugodno sredstvo, da učitelj izobražuje ljudi tudi zu­naj šole. Kar stori učitelj za izobraževanje ljudi zunaj šole, koristi tudi šoli sami. Dru­go uspešno sredstvo pa je sodelovanje uči­teljstva v naših izobraževalnih društvih.15 Leta 1912 se je prijavila na Kongres za kr­ščansko vzgojo, ki je bil na Dunaju med 8. in 11. septembrom.16 Na rednem občnem zboru 19. novembra 1912 je predavala o malenkostih pri vzgoji.17 19. novembra 1913 je imela na zborovanju podružnice na Vrhniki predavanje z na­slovom Zbujaj v učencu samozavest.18 Na občnem zboru Slomškove družbe 3. avgu­sta 1938 je bila spet izvoljena v odbor.19 Gospa Marta Samotorčan iz Ligojne je posredovala spomin svoje matere na Jurjevčičevo:»Tudi v pokoju je vaščanom pomagala urejati različne dokumente in administrativne zadeve. Zelo je bila cenje­na in spoštovana. Vodila je pevski zbor, vaje so bile v Polkovi kuhinji.«20 Opombe 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU – 198, t. e. 34, arh. E. 203. Državno žensko učiteljišče. Zrelostni izpiti 1901–1908. 2 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Ligojna. 3 Franc Dovč in Cvetka Koderman: Velika Li­gojna in njeni prebivalci, raziskava. Vrhnika (2012), str. 7–9. Hrani CKV. 4 Zapisniki sej krajnega šolskega sveta v Li­gojni 1909–1915. Slovenski šolski muzej, do­kumentacijska zbirka, mapa osnovne šole Ligojna. 5 Razdelitev draginjskih doklad. Učiteljski to­variš 1913, (1. 10), št. 2, str. 3. 6 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka. Mapa osnovne šole Črneče. 7 Glej: op. 3 zgoraj. 8 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa osnovne dekliške šole Celje. 9 ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka, Šolska kronika, škatla 1. 10 ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, Ocenjevalni listi, škatla 4. 11 Slovenski šolski muzej, mapa šole Ligojna, Stanje šolskega poslopja, 22. junij 1945. 12 Slovenski šolski muzej, mapa šole Ligojna. Situacijsko poročilo o šoli v Ligojni, dne 17. junija 1946. 13 Podatek Župnijskega urada Vrhnika posre­dovala Cvetka Koderman, 2. novembra 2017. 14 Vrhniško-logaška podružnica S. Z. Sloven­ski učitelj 1911, str. 141. 15 Vrhniško-logaška podružnica»Slomškove zveze«. Slovenski učitelj, 1911, str. 285. 16 Za kongres na Dunaju … Slovenski učitelj, 1912, str. 182. 17 Vrhniško-logaška podružnica S. Z. Sloven­ski učitelj, 1913, str. 21. 18 Vrhniško-logaška podružnica S. Z. Sloven­ski učitelj, 1913, str. 282. 19 Občni zbor Slomškove družbe v Ljubljani. Slovenski učitelj, 1938, str. 255. 20 Marta Samotorčan po e-pošti, 3. novembra 2017. MARIJA JURJEVČIČ (1886–1961), UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA TATJANA HOJAN IVANA DEKLEVA (1895–1967), učiteljica 42. Ivana Dekleva (1895–1967) Rojena je bila 24. julija 1895 v Kopru. Oče Anton je bil učitelj glasbe na učiteljišču, mati Marija je bila rojena Debelič. Kmalu po njenem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano. Obe takratni slovenski peda­goški reviji sta objavili:»Gospod Anton De­kleva, učitelj petja in glasbe na učiteljišču v Kopru, je premeščen na učiteljišče v Lju­bljano.«1 Tu je poučeval glasbo med letoma 1897 in 1923.2 Sprva so stanovali na cesti Marije Terezije št. 1 (sedaj Gosposvetska), nato pa na Rimski cesti št. 3. Osnovno šolo je obiskovala v ljubljanski zasebni šoli Lichtenthurn, učiteljišče pa med letoma 1910 in 1914. Tam je maturirala 26. septembra 1914 in se nato 23. novem­bra honorarno zaposlila na šoli Lichtent­hurn. Med neobveznimi učnimi predmeti je opravila tudi izpit iz igranja klavirja in gosli. Strokovni izpit je opravila 20. aprila 1917. Tako je bila usposobljena za pouk na ljudskih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom ter za pouk ženskih ročnih del. Opravila je tudi poseben izpit iz vero­uka. Zato je dobila potrdilo, da ga lahko zasilno poučuje na občih ljudskih šolah. 5. maja 1924 je opravila strokovni izpit iz ita­lijanščine. Izpraševalna komisija za osnov­ne in meščanske šole ji je izdala spričevalo, da lahko uči italijanščino na osnovnih in meščanskih šolah, nadaljevalnih tečajih in učiteljiščih s slovenskim in nemškim uč­nim jezikom. Službovala je v Rojanu pri Trstu, Radovi­ci pri Metliki, Sori pri Medvodah, Žažarju, Mostah v Ljubljani in Mošnjah. Na Vrhniko je prišla 1. decembra 1927. Tu je poučevala do 13. oktobra 1945. Stanovala je na Stari cesti št. 8. Nato so jo prestavili v Ilirsko Bi­strico, kjer je ostala do 12. septembra 1946, nato pa je spet prišla na Vrhniko. 5. maja 1942 so ji izdali dekret za pouk italijanšči­ne kot neobveznega predmeta na ljudski šoli Ligojna. V poročilu o dogodkih na šoli med vojno ni omenjeno, da bi ta pouk po­tekal.3 S šolskim letom 1947/48 je bila premeščena v Ljubljano. Umrla je 27. decembra 1967. Pokopana je na Žalah v Ljubljani.3a Njeno delo v šoli je bilo ocenjeno tako:»Zelo vestna, skrbna in delovna. Z zanimanjem za vsa novodobna vprašanja si smotrno izpopolnjuje svoje strokovno znanje. Njen pouk je skrbno pripravljen in zanimiv. Učenke živahno sodelujejo. Nastopa mirno in ljubeznivo ter si prizadeva za čim lepše vzgojne in učne uspehe.« Iz zapisnikov sej učiteljskega sveta je vi­dno, da je leta 1938 poučevala v 3. a razre­du osnovne šole 1 uro petje, v višji osnovni šoli pa po 2 uri gospodinjstvo, 1 uro petje in 2 uri risanje. V šolskem letu 1940/41 je bila razredničar­ka 3. razreda višje ljudske šole, kjer je bilo 24 deklic in 18 dečkov. Naslednje šolsko leto 1941/42 je bila razredničarka 4. ra­zreda višje osnovne šole. V njem je učila 4 ure, v 2. razredu pa 1 uro. V šolskem letu 1942/43 je prevzela poverjeništvo mladin­skega lista Vrtec. Na prvi seji učiteljskega sveta po osvobodi­tvi, 30. maja 1945, je bil sprejet sklep, da bo najprej naučila učiteljski zbor sodobne pe­smi, nato pa še otroke po posameznih ra­zredih. Ko se bodo vsi otroci pesmi naučili, bodo imeli enkrat tedensko skupno vajo.4 V šolskem letu 1946/47 je bila razredni­čarka 3. a razreda višje osnovne šole, kjer je bilo 52 učencev in učenk. Poučevala je računstvo, fiziko, kemijo in gospodarska znanja 24 ur na teden. Tudi na obrtnona­daljevalni šoli je poučevala fiziko in kemijo po 3 ure na teden. Vodila je pevski zbor viš­je osnovne šole ter pevska zbora traktorske in gospodinjske šole.5 Na učiteljski konferenci 17. aprila 1947 je imela zanimivo predavanje Kako naj nava­jamo naše ljudstvo na marljivo čitanje. Z njim je vzbudila živahno debato. Leta 1916, ko je službovala v Radovici pri Metliki, je bila sprejeta v Slomškovo zvezo. Ta je bila leta 1926 razpuščena, njeni člani pa so nato delovali v okrajnih učiteljskih društvih Udruženja jugoslovanskega uči­teljstva, poverjeništva Ljubljana. Sodelovala je v društvih Podmladek Rdeče­ga križa, Slovenska šolska matica, Jadran­ska straža, Branibor, Sokol, Olepševalno društvo. Bila je članica pevskega zbora uči­teljske organizacije JUU.6 Aktivno je sodelovala v odboru učiteljske organizacije JUU ljubljanska okolica – za­hodni del. Bila je večkrat v nadzornem od­boru. Bila je tudi pregledovalka računov. Sodelovala je na šolskih prireditvah, vodila posamezne točke. Ob smrti kralja Aleksan­dra I. Zedinitelja sta s kolegico Ljudmilo Sirnikovo 24. novembra 1934 odpotovali na Oplenac. Šolarji so se podpisali na perga­mentne pole, ki jih je učiteljska delegacija skupaj z vsemi šolami poklonila na grob. 15. 6. 1935 sta bili obe tudi botri pri razvi­tju prapora Podmladka Jadranske straže.7 Opombe: 1 Osobna vest. Popotnik 1897, str. 238, in Uči­teljski tovariš 1897, str. 283. 2 Sto let ljubljanskega učiteljišča. Zbornik. Ljubljana 1973, str. 91. 3 Slovenski šolski muzej. Mapa osnovne šole Ligojna. 3a V osmrtnici je zapisana kot»Nina Dekleva učiteljica v pokoju«. Najbrž so jo tako klicali domači, tudi sama se je včasih tako podpisa­la. 4 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika. Zapisniki sej učiteljskega sveta od 15. 12. 1937 do 4. 2. 1944, škatla 2. 5 ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika. Zapisnik nadzorovanja osnovne šole na Vrhniki dne 19. 11. 1946 in 9. in 10. 1. 1947, škatla 2. 6 ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika. Uslužbenski list, škatli 4 in 5. 7 Slovenski šolski muzej, mapa osnovne šole Janeza Mraka Vrhnika. Razne mladinske prireditve. 43. Uslužbenski list Ivane Dekleva (SIAS 231, Ministrstvo za prosveto, personalne mape, škatla 7). IVANA DEKLEVA (1895–1967), učiteljica TATJANA HOJAN OLGA HORVAT (1896–1979), UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA 44. Olga Horvat (1896–1979) Rodila se je 2. septembra 1896 v Orehku pri Postojni. Oče Rudolf, rojen 1870, je bil učitelj. Poučeval je v Zagorju pri Postojni, Orehku, Trnovem pri Ilirski Bistrici in Juri­ščah. Leta 1921 se je izselil v Jugoslavijo. Od leta 1921 je poučeval na 2. mestni deški šoli v Ljubljani. Leta 1928 se je upokojil in živel na Mestnem trgu št. 10. Bil je zelo dejaven. V krajih, kjer je služ­boval, je ustanavljal pevska in gasilska društva, vodil cerkveno petje in orgle. Bil je zagovornik in borec za treznost. Zato je organiziral abstinenčno gibanje. V takra­tne pedagoške časopise je napisal številne članke. Imel je pet otrok, tri hčere in dva sinova. Poleg Olge je imel še Leo, poročeno Pre­dan, in Stašo, sinova pa sta bila Rudolf in Božidar. Vsi so se odločili za učiteljski po­klic.1 Olga je sedem let hodila v osnovno šolo šolskih sester de Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Le-te so pri samostanu leta 1888 odprle 8-razredno dekliško šolo z internatom, gospodinjsko šolo in trgovski tečaj. Nato se je šolala na mestnem dekliškem liceju v Ljubljani, kjer je med šolskima le­toma 1910/11 in 1913/14 obiskovala tretji, četrti, peti in šesti letnik. Bila je odlična učenka. Z odličnim uspehom je 6. julija 1914 opravila zaključni izpit.2 Na državnem ženskem učiteljišču v Lju­bljani je obiskovala počitniški tečaj med 18. avgustom in 4. oktobrom. 7. oktobra 1919 je z odliko opravila maturo. Z dekretom okrajnega šolskega sveta 17. oktobra 1919 je bila imenovana za nadomestno učiteljico olga horvat (1896–1979), učiteljica in šolska upraviteljica 45. Uslužbenski list Olge Horvat (SIAS 231, Ministrstvo za prosveto, personalne mape, škatla 14). za vzporednico 2. c razreda na Vrhniki. Od 27. aprila do 5. maja 1922 je imela dopust, ker se je pripravljala za strokovni izpit. Stalna učiteljica je postala po opravljenem strokovnem izpitu 6. maja 1922. Poleg ob­veznih predmetov je opravila izpit tudi iz petja in telovadbe. Od jezikov je obvladala nemščino in italijanščino. V prvih treh ra­zredih je poučevala deklice in dečke. Bila je članica učiteljskega društva, založbe Slo­venska šolska matica in Društva učiteljic. Le-to se je borilo za enakopravnost učiteljic pri plačah in zasebnem življenju. 11. februarja 1925 je bila imenovana za uči­teljico na šoli Trbovlje – Vode, kjer je pou­čevala do nemške okupacije. Leta 1941 so Nemci zasedli šolo in pripeljali svoje učite­lje. Učitelji s Kranjske so morali zapustiti šolo. Olga se je preselila v Ljubljano, kjer je bila nezaposlena.3 Od 10. avgusta do 20. septembra 1945 je učila v Idriji, nato pa bila prestavljena v Po­stojno. Tam je učila 4. b razred. V šolskem letu 1947/48 je bila šolska upraviteljica osnovne šole v Postojni. Ohranjen je njen dopis z dne 10. avgusta 1948, kjer poroča o slabih razmerah na šoli. Poslopje je bilo med vojno uničeno, zato je pouk v prosto­rih nekdanjega otroškega vrtca. Prostori so premajhni, nimajo telovadnice.4 Jeseni 1948 je bila premeščena na postojn­sko gimnazijo, kjer je poučevala matema­tiko, slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1951 se je upokojila.5 Umrla je leta 1979. Pokopana je na ljubljan­skem pokopališču Žale. Opombe: 1 70-letni jubilej, 50 let zvestega člana učitelj­ske organizacije, tovariša Rudolfa Horvata, Učiteljski tovariš, 1939/40, (18. 4.), št. 35, str. 2. 2 Arhiv Slovenije, AS 231, Ministrstvo za pro­sveto, personalne mape, škatla 14. 3 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa prve državne deške ljudske šole Trbovlje – Vode. 4 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa državne ljudske šole v Postoj­ni. 5 Gimnazija Postojna, 1945–1995, Postojna, 1995, str. 108. olga horvat (1896–1979), učiteljica in šolska upraviteljica TATJANA HOJAN PAVLA KOSMAČ BRICELJ (1901–1947), UČITELJICA 46. Pavla Kosmač Bricelj (1901–1947) Rojena je bila 14. januarja 1901 v Ljubljani, na Bleiweisovi cesti št. 10. Oče Mihael je bil sluga na deželni vladi, mati Pavla je bila ro­jena Škof. Imela je še starejšo sestro Miha­elo. Bila je učiteljica, službovala je najdlje v Jarenini. Pavla je končala štiri razrede na dekliški šoli Mladika, nato pet razredov dekliškega liceja, kjer je bila odlična. V šolskih letih od 1916/17 do 1919/20 je obiskovala žen­sko učiteljišče v Ljubljani. 8. julija 1920 je z odliko maturirala. Poučevala je lahko na ljudskih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom. 13. septembra 1920 je dobila zaposlitev na osnovni šoli v Šmartnem pod Šmarno goro. Tam je 7. maja 1923 opravila strokovni iz­pit. Po njem je lahko poučevala na ljudskih in meščanskih šolah. Še posebej je bila usposobljena za poučevanje ženskih roč­nih del. Opravila je tudi»preizkušnjo« iz ve­rouka, po kateri je lahko poučevala verouk na ljudskih šolah. Poučevala je 2. b razred, kjer je učila vse predmete, poleg tega pa v 4. razredu še risanje in pisanje. Do začet­ka šolskega leta 1923 je bila knjižničarka. V šolskem letu 1924/25 je na ponavljalni šoli vsak petek od 11. do 13. ure poučevala deklice.1 Na praznik združitve Jugoslovanov, 1. de­cembra 1921, je predavala učencem popol­danskega pouka o pomenu tega dne. 24. maja 1923 je ob prazniku na spomin sv. Cirila in Metoda predavala o škodljivosti alkohola. Z odlokom župana ljubljanske oblasti 11. maja 1925, št. 5947, je bila pre­meščena na Vrhniko.2 Na Vrhniko je prišla 15. maja 1925. Prvo šolsko leto je poučevala v 4. b razredu. V šolskem letu 1928/29 je bila razredničar­ka 2. c razreda, v 5. a razredu pa je učila petje. V šolskem letu 1929/30 je bila razre­dničarka 1. b razreda. V tem šolskem letu je bila 28. junija 1930 na Vidov dan šolska proslava pri Sv. Trojici. Pavla je za proslavo pripravila deklamacije. Službovala je do 11. marca 1931, ko ji je bila»odobrena ostavka na državno službo«.3 Omožila se je z gradbenim inženirjem Josi­pom Bricljem. Imela sta dva sinova, Igorja in Jožeta. Stanovali so na Voljčevi cesti, št. 15 in 16, na Vrhniki.4 Med službovanjem na Vrhniki je bila člani­ca Društva učiteljic, ki je bilo ustanovljeno leta 1898. Prizadevalo se je za enakoprav­nost učiteljic pri plačah in zasebnem življe­nju. Prispevala je tudi za dijaški dom učiteljišč­nikov v Ljubljani pod imenom Učiteljski konvikt. Umrla je 6. oktobra 1947. Pokopana je na Vrhniki.5 Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), LJU 409, Osnovna šola Staneta Kosca, Šmartno pod Šmarno goro, Konferenčni za­pisnik 1916/17–1926/27, tehnična enota 1, arhivska enota 7. 2 ZAL, LJU 409, Osnovna šola Staneta Kosca, Šmartno pod Šmarno goro, Kronika ljudske šole v Šmartnem pod Šmarno goro od leta 1912/13 do leta 1938/39, tehnična enota 1, arhivska enota 2. 3 Arhiv Slovenije, AS 231, Ministrstvo za pro­sveto, personalne mape, škatla 5. 4 Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (III. del). Voljčeva cesta in Klis, Vrh­niški razgledi, št. 12, Vrhnika, 2011, str. 94. 5 Podatek vnukinje Saše Fefer, 21. decembra 2015. 47. Uslužbenski list Pavle Kosmač (SIAS 231, Ministrstvo za prosveto, personalne mape, škatla 65). pavla kosmač bricelj (1901–1947), učiteljica JANKO JARC JOŽE FURLAN (1904–1986), VARILSKI STROKOVNJAK IN INOVATOR 48. Jože Furlan ( 21. 3. 1904–19. 1. 1986) Jože Furlan, človek mnogih darov, se je ro­dil 21. marca 1904 v Verdu»pri Markovc«. V družini se je rodilo dvanajst otrok, prežive­lo jih je samo šest. Živeli so zelo skromno. Poleg kmetovanja je oče, da je lahko preži­vljal svojo družino, opravljal najrazličnejša dela. Tako je tudi sušil za sosede in okolico razno mesnino. Jože je opazoval očeta pri tem delu, obenem pa si želel, da bi prišel do teh dobrot. Nekega dne ga je premagala lakota in izmaknil je eno od klobas. Oče je krajo hitro opazil. Čeprav je bila kazen, ki je sledila zelo boleča, se zaradi nje ni jezil na očeta, ampak mu je pomagala k obliko­vanju njegovega načela, da si bo vse, kar bo imel, pridobil s svojimi rokami. V otroštvu je veliko časa preživel kot pastir na verdskih pašnikih, kjer je pasel domačo živino. Velikokrat je pasel skupaj z bratom Tomažem, ki je s seboj vedno nosil dve culi. Jožetu je povedal, da je v eni njuna malica, v drugi pa sanitetni pribor in zdra­vila za njiju in živino, če se jim kaj hudega zgodi. Pogostokrat sta se skrila v grmovje, da ju ostali pastirji niso motili in se pogovarjala, kam ju bo popeljala pot z verdskih pašni­kov in kakšen poklic si bosta izbrala. To­mažu je bilo že takrat jasno, da bo to nekaj v povezavi z zdravstvom in res se je odločil za študij medicine, sam pa se takrat še ni mogel opredeliti. Starejši brat France, ki je kasneje prevzel domačijo, ju je pogosto opozarjal, naj se bolj posvečata živini kot sanjarjenju. Zelo rad je bral, tudi na paši. Knjige si je sposojal v knjižnici. Ker jih je zelo neredno vračal, ga je mama pogostokrat opozarjala, naj vendar že vrne to»kramarijo«. Nekega dne je na paši izgubil živino. Če­prav je pretekel vse prostore, kjer se je živi­na po navadi pasla, je ni našel. Ob tekanju se je spotaknil in z glavo udaril ob tla tako, da je imel uho prislonjeno na zemljo. Za­slišal je, kako po zemlji prihajajo vibracije, ki jih je povzročala hoja njegove črede. Ste­kel je v tisto smer in čez nekaj sto metrov dohitel živino in jo še pravočasno prignal domov. Zjutraj je domačim povedal, da mu je živina pobegnila, kako jo je našel, pa ne. Ko je mnogo let pozneje delal v Franciji, je že od daleč čutil, kdaj se je približeval dalj­novodom, ker je čutil tresenje, ki ga pov­zroča prenos električne energije.1 Na Vrhniki je končal osnovno šolo, nato pa se je, po pripovedovanju, izučil za kovača. Vendar mu to ni zadostovalo, zato se je vpisal v Ljubljani na Srednjo strojno šolo in jo končal kot diplomirani strojni tehnik. V šolo se je vozil z vlakom. Od doma do vrhniške železniške postaje je hodil seveda peš. Pogosto je bil tako pozen, da je vso pot pretekel, a na cilju kljub dobrima dvema kilometroma ni bil ne zadihan ne utrujen. Nekaj let sta hodila in tekla skupaj z bra­tom Tomažem. Z brati so se včlanili v vrhniško orlovsko društvo in začeli z vajami na bradlji, sam pa se je pred vsem posvetil teku. Na rezul­tate ni bilo potrebno dolgo čakati. Ko je 15. avgusta 1926 Orlovsko društvo organizira­lo okrožno tekmovanje, je na teku na 5.000 metrov dosegel tretje mesto. Naslednje leto je J.L.A.S.2 organizirala jugoslovansko atletsko tekmovanje v Zagrebu. Na teku na 800 metrov je dosegel drugo mesto, leta 1928 pa se je udeležil tekmovanja za pr­venstvo Jugoslavije v Ljubljani in dosegel tretje mesto. Vedoželjnost ga je gnala v tujino in leta 1929 je odšel na delo v Francijo. Zaposlil se je v veliki elektrarni v mestu Rombas. Na začetku ga je zelo motilo brnenje električ­nih daljnovodov in spomnil se je tresenja, ki ga je začutil ob dotiku ušes z zemljo v svojih pastirskih letih. Električna energija, njen magnetizem in njeno delovanje na sploh, ga je vedno bolj pritegovala. Poglabljal je svoje znanje in prebiral knjige fizikov kot so Helmholtz, Faraday in Maxwell3. Po dveh letih se je vrnil domov in se zaposlil v Kranjskih de­želnih elektrarnah. Že leta 1931 je izdelal transformator za topo sočelno varjenje je­klenih osi, kar je bil takrat velik napredek v varjenju. Njegova največja zasluga je, da je vpeljal elektriko v varjenje in ta svoja spoznanja je opisal v Elektrotehniškem ve­stniku.4 Leta 1932 se je preseli na Črnuče in za­čel ustvarjati družino. Kupil je zemljišče v sedanjih Spodnjih Črnučah in na njem zgradil manjšo delavnico. Odprl je obrt na ime svoje soproge Danice Steiner-Furlan in začel izdelovati varilne transformatorje. Dolgoletna želja, da bi stopil na samostoj­no inovatorsko pot, se mu je začela uresni­čevati. Kot strojni tehnik se je začel že takoj po šolanju preusmerjati še na področje ele­ktrotehnike, kar ga je pripeljalo do izpopol­njevanja električnega varjenja. 30. marca 1936 je prijavil svoj prvi patent za»električni varilni transformator«, ki je bil kombinacija transformatorja za obločno in točkovno uporovno varjenje. Naslednje leto mu je Uprava za zaščito industrijske svojine Kraljevine Jugoslavije za ta izum izdala Patentni spis št. 13059. V utemelji­tvi je med drugim zapisano:»Predloženi izum se nanaša na varilni transformator, ki dobi izboljšano, enostavnejšo in izdatnej­šo regulacijo napetosti, s čemer postane poleg tega varilni transformator po izumu cenejši.«5 Iz dopisa ing. Draga Matanovića, ki je bil pooblaščeni civilni inženir za elek­trotehniko in patentni inženir, je razvidno, da podoben izum v mednarodnem merilu v tistem času ni bil poznan.6 S tem izumom so postali transformatorji lažji in cenejši. Janez Tušek je v Ventilu zapisal, da je bil to vrhunski dosežek sve­tovnega merila.»Elekrično varjenje v tistem času še ni bilo razvito za široko uporabo. Večinoma se je varilo plamensko in elek­trično z varilnimi generatorji. Popolnoma upravičeno štejemo Jožeta Furlana v sve­tovnem merilu za inovatorja transforma­torja za obločno varjenje.«7 Svoje spoznanja in izkušnje je leta 1939 str­nil v patentno prijavo, z naslovom»Dvigalne in vrtilne priprave, zlasti za pogon visoko­napetostnih vrtljivih ločilnih stikal«. S temi svojimi spoznanji je želel olajšati delo v elektrarnah. Z Matanovićevo pomočjo je nameraval ta svoja dognanja patentirati na jugoslovanskem patentnem uradu, vendar začetega postopka ni dokončal, verjetno zaradi preobilice dela v delavnici.8 Pri svojem delu se je nenehno srečeval s pomanjkanjem primernih orodij. Tako je sam izdelal livarsko žlico za ulivanje svin­ca in cinka, navijalno mizo za navijanje električnih tuljav, veliki in mali kontaktor ter odmično stikalo, iz domače pečice za peko piškotov in potic pa je izdelal peč, s katero je zapekel lakirane bakrene žice. Vse te naprave še danes hranijo v njegovi nekdanji delavnici. Srebro je zelo dober prevodnih in zato zelo uporaben ob izdelavi kontaktov pri trans­formatorjih. Za to je uporabil srebrnike, ki jih je dobila njegova žena za doto in se je le nerada poslovila od njih. Tudi do avta za potrebe delavnice ni bilo lahko priti. Kupil je podvozje nemškega tovornega avtomobila Steyr, ki je ostalo po požaru. Popravili so podvozje, mizar pa je iz lesa izdelal gornji del avtomobila. Tako so imeli avto pol iz železa in pol iz lesa. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je pri njih pozno ponoči nekdo potrkal na vrata. Vsi, posebno pa še hčerki, so se zelo pre­strašili. Jože je vprašal tujca, kaj hoče ob tej pozni uri. Ta mu je povedal, da je avtopre­voznik, da mora opraviti nujno pot, zgodila pa se mu je nesreča. Pri tovornjaku je poči­la glavna os na zadnjih kolesih. Dolgo je pri ljudeh iskal pomoč, pa so mu povedali, da mu lahko pomaga samo on. Sredi noči sta šla do tovornjaka, odstranila zadnjo os in Jože jo je uspešno zvaril. Za uslugo ni zah­teval plačila, se je pa čez kakšen mesec pri njih zopet oglasil avtoprevoznik z zahvalo in z darilom. Še nekaj let se ga je za god spomnil z darili. O tem dogodku se je rad pogovarjal s svojima hčerkama.9 Leta 1938 je začel ob obstoječi delavnici graditi večjo. Delo je prekinila druga sve­tovna vojna. V nedograjeni delavnici so se naselili Nemci. Po vojni mu je nova oblast kar dvakrat zaplenila premoženje. Leta 1948 so mu odvzeli delavnico z vsemi stroji in orodjem, leta 1971 pa še del zemljišča.10 Kot je zapisal Janez Tušek, so bile za Jože­ta Furlana kot zavednega Slovenca, svobo­dnjaka, inovatorja in kulturnika razmere po drugi svetovni vojni velika ovira, saj mu tedanja oblast ni dovolila samostojnega in vsestransko ustvarjalnega delovanja.11 Kljub vsem tem težavam je vztrajal in na­daljeval z delom in gradnjo. Vsa svoja sred­stva je vložil v nove stroje in opremo. Leta 1949 je odprl obrt na svoje ime. Povečal je število delavcev, saj je postajalo povpraše­vanje po njegovih transformatorjih vedno večje. Takrat še ni bilo na trgu toliko tujih znamk varilnih aparatov. Na Vrhniki vedo povedati, da je vsak, ki je premogel vsaj malo orodja v garaži, imel v svoji zbirki tudi Varstrojev varilni aparat. Seveda pa niso vedeli, da je to izum domačina Jožeta Furlana.12 Iz njegove delavnice je prišel prvi večji transformator z močjo 250 A. Že leta 1955 je preko Trgovske zbornice Ljudske repu­blike Slovenije in njene Patentne pisarne v Ljubljani prijavil patent, ki mu ga je Uprava za patente FLR Jugoslavije leta 1958 pod številko P 1313/55 za»Regularni transfor­mator ali dušilko z magnetnim stranskim stikom« tudi priznala. V tem času je poleg virov toka za varjenje jeklenih varjencev razvil tudi vir toka za uporno sočasno varjenje okroglih alumi­nijskih palic premera od 8 do 14 mm. S tem, in še z drugimi izdelki, je sodeloval skupaj s svetovnimi proizvajalci na medna­rodni razstavi varilne tehnike leto 1959 v Ljubljani13. Podoben transformator je takrat razstavljala samo še švicarska tovarna Schl­later iz Zuricha, ki je bila ena vodilnih to­varn s področja varjenja v Evropi. To je bilo za podjetje Furlan velik dosežek. Njihove izdelka so tedaj uporabljali v ladjedelnicah Uljanik in 3. Maj. Poleg varilnih naprav je razstavljal tudi električni transformator za odtajanje zamrznjenih cevi, ki se je hitro uveljavil. Je pa prve tovrstne transformator­je izdeloval že pred vojno, kar je razvidno iz njegovega prispevka v Elektrotehniškem vestniku leta 1940.14 Kot je v Ventilu zapi­sal prof. dr. Janez Tušek, je Furlan vseskozi razmišljal zelo globalno, kar delajo številna naša podjetja šele sedaj.15 Leta 1962 je vložil na patentni urad v Nem­čiji dokumentacijo za kombinirani varilni transformator. Leta 1964 je dobil od nem­škega patentnega urada odgovor, da je bila vloga rešena in potrjena s patentom pod številko 1 169 606.16 Leta 1962 je tovarna»Alko« iz Zahodne Nemčije odkupila licenco za transformator Tip 250A. V septembru tega leta je Delo poročalo, da»se je ta nemška tvrdka pre­pričala o prednostih in solidnosti našega transformatorja, ki ga zlasti odlikuje eno­stavnost in solidnost konstrukcije ter širo­ke možnosti uporabe, tako npr. omogoča varjenje tudi z bazičnimi elektrodami«. Ob tem je bilo tudi zapisano, da»zato ni odveč pripomba, da naše tovarne, ki jim je zavod ponudil licenco v odkup, doslej niso poka­zale večje zanimanje«.17 Dogovori za odkup so potekali tudi s Šved­sko, a do odkupa licence ni prišlo. Največji mednarodni uspeh je Jože Furlan dosegel leta 1964, ko je italijanski inštitut za varjenje v Genovi opravil obsežne razi­skave varilnih transformatorjev za elektro­-obločno varjenje iz dvanajstih zahodno­evropskih držav. Jugoslavija je sodelovala z izdelkom Furlan Tip TO-250 (patent št. 20671).18 Pod vodstvom dr. ing. Ubalda Gi­rarda so testirali dvanajst varilnih aparatov. Objavljeni rezultati so bili za vse udeležen­ce veliko presenečenje19. Furlanov varilni aparat, ki je nosil številko 12, je skoraj v vseh parametrih (»faktor sposobnosti«) do­segel izstopajoče rezultate in dosegel prvo mesto. V tem času mu je Jugoslovanski patentni urad potrdil še patent za varilni aparat tipa TOG-300 Furlan.20 Leta 1971 se je dunajska tovarna»Elin Uni­on« odločila za nakup licence transforma­torjev Furlan tipa TO-400, TO-250 in TO-150, vendar zaradi različne zakonodaje v Avstriji in Jugoslaviji do uresničitve ni prišlo.21 Na pobudo Zavoda za varjenje SRS je bila avgusta 1966 sklenjena pogodba, po kateri Jože Furlan»proda Zavodu proizvodne pra­vice za varilne obločne transformatorje na principu magnetnega mosta tipa TO-160-B, TO-250-B in TO-400-B«.22 Na podlagi te po­godbe je bilo lahko ustanovljeno podjetje Varstroj v Lendavi, kateremu je moral pre­dati po en prototip vsakega od omenjenih transformatorjev z vso tehnično dokumen­tacijo, s slikami in navodili za izdelavo, Zavod pa se je obvezal plačevati partici­pacijo na udeležninah. S strani Zavoda je pogodbo podpisal dr. Viljem Kralj. S Črnuč so odpeljali stroje in opremo, z njimi pa je odšlo tudi nekaj Furlanovih delavcev, ki so tam ostali skoraj eno leto. Pozneje so se sporazumeli za oddajo proizvodnih pravic še za tri tipe transformatorjev /MTO-135, MTO-B- 180 in MTO-A180/. Podjetje v Len­davi se je hitro razvijalo in z leti povečevalo proizvodnjo virov za obločno in oporovno varjenje. Večinski lastnik Varstroja je danes japonsko podjetje Daihen. Prof. dr. Viljem Kralj je v intervjuju v reviji Ventil23 povedal:»Za mnoge doma razvite varilne storitve in naprave pa smo kasneje prodali licence tistim podjetjem, ki jim je bilo to osnovna dejavnost, kot npr.: IFI iz Celja, Iskri iz Ljubljane in Varstroj iz Len­dave. Ob tej priliki bom navedel le nekaj najpomembnejših dosežkov, ki so bili plod tega oddelka: več modelov in velikosti va­rilnih transformatorjev za ročno obločno varjenje, ki so bili nadgradnja domačega transformatorja tipa Furlan (ta je bil takrat po varilno tehniških karakteristikah, med­narodno najbolje ocenjen varilni transfor­mator na svetu!)«. Delo Jožeta Furlana pa se ni nadaljevalo samo v Varstroju, ampak je s svojim pod­jetjem sodeloval pri ustanovitvi Elme, leta 1970 pa je pomagal pri ustanovitvi invalid­skega podjetja Idek v Kočevju.24 Za sodelovanje na različnih razstavah doma in v tujini so tako Delavnica varilnih trans­formatorjev Jožeta Furlana kot tudi on sam prejeli mnoga priznanja in diplome. Leta 1963 je bil izvoljen za zaslužnega, leta 1971 pa za častnega člana Društva za varilno teh­niko LRS. Leta 1974 je prejel državno odli­kovanja red dela z zlatim vencem.25 Jože Furlan pa ni bil samo velik varilski strokovnjak, ampak resnično vsestranska osebnost. Bil je dober šahist, v sebi pa je že od mladih nog nosil smisel za kulturo. Že kot mladenič se je v Verdu pridruži do­mači dramski skupini26, v kateri so ob ve­čerih igrali razne igre in tudi Cankarjeve drame. Ljubezen do gledališča je ohranil celo življenje. Pred drugo svetovno vojno se je tako z družino na kulturne prireditve v Ljubljano večkrat odpravil kar peš. Ni pa bil velik samo ljubitelj umetnosti, ampak tudi podpornik. Njegov glavni na­men ni bil zbiranje slik, ampak z odkupi predvsem finančno pomagati umetnikom, s katerimi je večinoma tudi prijateljeval. Globoka prijateljska vez ga je družila s pri­jateljem Edvardom Kocbekom. Za rojstni dan leta 1973 mu je Kocbek v daljšem pi­smu med drugim zapisal,»da ob tej prilo­žnosti ni dovolj nekaj izrečenih besed, za to je potrebno napisati listino. V njej naj se bere, da si doslej živel veljavno in vredno, da si delal trdo in obenem odkrivateljsko, da si premagoval mnoge težave in kljubo­val zoprnim nasprotnikom, da si ljubil svoj narod in njegove prezrte vrednote, da se nisi ničesar hudega bal in gledal celo smrti v oči, predvsem pa naj se bere s posebnim naglasom, da si bil topel in vroč človek, …«27 Bil je politično dejaven in se je pridružil kr­ščanskim socialistom. Na Črnučah se je po okupaciji že v prvem letu vključil v delo­vanje proti okupatorju kot sekretar odbora OF28, dokler ni bil izdan Nemcem. Najprej je bil zaprt v kamniškem zaporu, nato so ga poslali na Ljubelj v taborišče podružni­ce Mathausna, zatem pa v zapore v Begu­njah. Tam je bil po dolgotrajnem zasliševa­nju in mučenju obsojen na smrt, nato pa pomiloščen in obsojen na 30 let zapora. Prestajanja kazni pa ga je rešil konec vojne. S somišljeniki iz vrst krščanskih socialistov se je družil in prijateljeval tudi po vojni. Sodeloval in prijateljeval je s strokovnjaki s tehničnega področja. V tehniškem dnevni­ku29 je zapisal.»Uspešno strokovno sodelo­vanje in prijatelstvo sem imel v povojnem času z izrednim strokovnjakom, inženir­jem Antonom Kuhljem, dekanom Tehniške fakultete in kasneje rektorjem univerze v Ljubljani. Na povabilo inženirja Kuhlja, sem na tehniški fakulteti kar nekajkrat predaval o transformatorjih. Med mojimi prijatelji, naj omenim še izrednega mate­matika in fizika, prof. Peterlina, profesorja Filozofske fakultete, prirodoslovno – mate­matičnega oddelka.«30 Jože Furlan je vseskozi ohranjal dobre sti­ke s svojimi brati Francetom, Janezom in Tomažem in sestrama Hano in Franco. Če se je Jože uveljavil na tehniškem podro­čju, pa se je Tomaž kot zdravnik posvetil zdravljenju tuberkuloze. Dolga leta je vodil Inštitut za TBC na Golniku. Brat Franc je kot najstarejši prevzel domačo kmetijo, ki sta jo z ženo skrbno vzdrževala, delal pa je tudi na političnem področju in bil izvoljen za ljudskega poslanca. Brat Janez pa se je posvetil gasilstvu in na tem področju zase­dal odgovorna vodilna mesta. Sestra Hana se je poročila k Rodetovim-Hodnikovim na Staro Vrhniko, sestra Franca, por. Tomšič, pa je živela v Ljubljani. ----------------------- Kljub napredku, ki ga je v razvoj transfor­matorjev za varjenje vnesel Jože Furlan, je bilo njegovo bogato, ustvarjalno in ino­vatorsko delo za vrsto let pozabljeno. Prof. dr. Janez Tušek je v že omenjenem Ventilu zapisal:»V starejši slovenski varilski litera­turi in starejših revijah je mogoče najti nje­gove članke in številne zapise o njegovem delu, patentih in inovacijah ter o prenosih inovacij v industrijsko prakso. V zapisih o slovenski varilski zgodovini in slovenski tehniški zgodovini pa njegovega imena praktično ni mogoče zaslediti. Prav never­jetno je, da so pisci slovenske zgodovine pozabili na tako inovativnega, delovnega in vsestransko izobraženega strokovnjaka.« Leta 1986, ob njegovi smrti, je predstoj­nik Elektro strojnega oddelka na Zavodu za varjenje dr. Stane Metelko v članku, ki je bil posvečen spominu Jožeta Furlana, zapisal:»Njegovo ime je bilo znano med va­rilci povsod po domovini in tudi zunaj nje. Sloves so mu prinesli njegovi transforma­torji za obločno in uporovno varjenje; te je odlikovala trdna konstrukcija s posluhom za kvalitetno in lahkotno varjenje. Kot dipl. strojni tehnik je začel z obrtno proizvodnjo transformatorjev že pred vojno leta 1936. V predvojnem»Elektrotehniškem vestniku« je že tudi objavil prvi članek o varilnih trans­formatorjih pri nas. Po vojni je v prvih letni­kih naše revije»Varilne tehnike« sodeloval z nekaj članki pri širjenju varilne kulture. Zvesto je sodeloval na varilskih razstavah in drugih prireditvah Društva za varilno tehni­ko. Dal je velik delež pri zagonu industrij­ske proizvodnje varilnih transformatorjev pri nas. Jožeta Furlana lahko imenujemo pionirja elektro obločnega transformatorja v Jugoslaviji. Gre mu zahvala za njegovo vztrajnost, doprinos k kvalitetnemu nivoju, njegovo podporo in oporo prizadevanjem Društva, pa tudi za njegovo dolgotrajno do­bro voljo, ki jo je sejal okoli sebe.«31 Po desetletjih se Jože Furlan vrača v rodni kraj s svojimi deli, ki se v zadnjem času zbi­rajo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Opombe: 1 Informatorji: Uroš Hrovat, Matjaž Hrovat in dr. Jana Furlan. 2 Jugoslovenski lako atletski savez. Prvo mesto je dosegel Kranjčić Milan, ASK Zagreb, dru­go pa Jože Furlan, Primorje Ljubljana (infor­mator Marko Račič, slovenski olimpijec). 3 Herman Ludwik Ferdinand von Helmholtz, 1821–1894, nemški fizik, matematik, filo­zof in biofizik. Sodi med znanstvenike, ki so dali pečat znanosti 19. stoletja. Michael Faraday 1791–1867, britanski fizik in kemik. Proučeval elektriko in magnetizem, kemij­ske učinke električnega toka, znana Fara­dayeva kletka. James Clerk Maxwell, 1831 –1879, britanski fizik, matematik, izumitelj. Odkril zakon elektrodinamike, Maxwellova elektrodinamična enačba. 4 Jože Furlan, Žirovnica: Električni varilni stroji – električno topo-varjenje strojev na upor. Elektrotehniški vestnik, št. 5 in 6, maj in junij 1934, str. 83–90. 5 Družinski arhiv Furlan-Hrovat. 6 Družinski arhiv Furlan-Hrovat. 7 Janez Tušek, Uroš Hrovat, Matjaž Hrovat: Pozabljeni slovenski varilni strokovnjak, Ventil, revija za fluidno tehniko, avtomati­zacijo in mehatroniko, Ljubljana 21/2015/5. str. 347 (dalje: Tušek, Ventil 2015). 8 Dopis Draga Matanovića z dne 24.11.1939 Jožetu Furlanu (Družinski arhiv Furlan-Hro­vat). Predlog patentne prijave ni ohranjen. 9 Informatorja: hčerki Danica Robežnik Fur­lan (roj. 1933) in Tatjana Hrovat (roj. 1935). 10 Zapisnik sestavljen ob priliki nacionalizaci­je podjetja Furlan Danica iz Črnuč dne 28. april 1948. Leta 1971 so iz posesti in uživa­nja odvzeli parcelo v izmeri 490 m2. (Dru­žinski arhiv Furlan-Hrovat). 11 Tušek, Ventil 2015, str. 349. 12 Izjava Pavleta Oblaka ml., september 2017 13 Tušek, Ventil 2015, str. 347 14 Jože Furlan, Električno odtaljevanje zamr­zlih cevi, Elektrotehniški vestnik 1940, str. 211-215. 15 Tušek, Ventil 2015, str. 348 16 Dopis Deutsches Patentamt Auslegeschrift 1 169 606 z dne 6. maj 1964. (Družinski arhiv Furlan-Horvat) 17 Zahodna Nemčija je kupila našo licenco. Delo 11. november 1962. Prepis. (Družinski arhiv Furlan-Hrovat) 18 Tušek, Ventil 2015, str. 349 19 Izjava dr. Viljema Kralja 20 Družinski arhiv Furlan-Hrovat 21 Dopis je dne 1. 5. 1971 Elin-Unior poslal na Zavod za varjenje dr. Stanetu Metelku. 22 Pogodba št. 192/66 med Zavodom za varje­nje SRS in Jožetom Furlanom je bila podpi­sana v Ljubljani 31. 8. 1966. (Družinski arhiv Furlan-Hrovat) 23 Pogovor s prof. dr. Viljemom Kraljem ob nje­govi osemdesetletnici, Ventil 17/2011/5, str. 382. 24 prim. Janez Tušek, prav tam, str. 349 25 Diplome in priznanja hrani Družinski arhiv Furlan-Hrovat. 26 Glej: Tatjana Oblak Milčinski: Kulturno ži­vljenje Verda in Verjanov v 20. stoletju. Vrh­niški razgledi, št. 9, 2008, str. 204. 27 Družinski arhiv Furlan-Hrovat 28 »Izjava priče«. Izjavo je Jože Furlan napisal 10. 2. 1973. (Družinski arhiv Furlan-Hrovat). 29 Jože Furlan je redno pisal Tehniški dnevnik, v katerega je zapisoval izračune in podatke o aparatih, ki so se pripravljali za izdelavo. (Družinski arhiv Furlan-Horvat). 30 Citat iz Tehniškega dnevnika. (Družinski ar­hiv Furlan-Hrovat) 31 Dr. Stane Metelko, V spomin Jožetu Furla­nu, Varilna tehnika, letnik 35/1986/1, str. 26/27. JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator 49. Furlanova-Markovcova družina iz Verda po prvi svetovni vojni. Od leve sedijo: hči Hana, oče Franc, mati Frančiška, roj. Umek ,in hči Franca; stojijo: sinovi Jože, Janez, Tomaž in Franc (Dru­žinski arhiv Furlan Hrovat). 50. Orli iz Verda in z Vrhnike (Družinski arhiv Furlan Hrovat) v Močilniku leta 1923. V prvi vrsti sedmi Jože Furlan, v drugi vrsti peti Franc Furlan in sedmi Tomaž Furlan. (Vir: Vrhniški razgledi št. 9, 2008, str. 227, Tatjana Oblak Milčinski, Kulturno življenje Verda in Verjanov v 20. stoletju.) 51. Jože Furlan (prvi z desne) v elektrarni v Rombasu v Franciji (Družinski arhiv Furlan Hrovat). JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator 52. Uprava za zaštitu idustriske svojine, Kraljevina Jugoslavija, Beograd: Patentni spis št. 13059 iz leta 1936, glava (družinski arhiv Furlan Hrovat). 53. V prospektu delavnice Furlan D. leta 1938 lahko preberemo:»Električno varjenje se je spričo splošno priznanih vrlin, s katerimi prekaša vse ostale načine varjenja, že tako močno razširilo, da si je težko misliti mehanično ali kovaško delavnico brez aparata za električno varjenje."(Družinski arhiv Furlan Hrovat). JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator 54. Jože Furlan z delavci v svoji delavnici konec 60-ih let 20. stoletja (foto: Peter Lampič, hrani Muzej novejše zgodovine, Ljubljana). 55. Uprava za patente FNRJ, Beograd: Patent P 1313/55: Regularni transformator ali dušilka z ma­gnetnim stranskim stikom, 1958 (Družinski arhiv Furlan Hrovat). JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator 56. Furlanovi izdelki na mednarodni razstavi varilne tehnike leta 1959 v Ljubljani (Družinski arhiv Furlan Hrovat). 57. Transformator TO-250- Furlan (št. 12) je bil vrhunski jugoslovanski transformator za varje­nje. Na mednarodni razstavi v Genovi leta 1964 je dosegel prvo mesto (Družinski arhiv Furlan Hrovat). 58. Tablica rezultatov Furlanovega transforma­torja na mednarodni razstavi v Genovi leta 1964. JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator 59. Varilni transformator FURLAN Črnuče-Ljubljana TO-250A, izdelan okoli leta 1966, ki ga še danes uporabljajo v delavnici Elektro Ljubljana–nadzorništvo Vrhnika (Foto Janez Žitko, 2017). JOŽE FURLAN (1904–1986), varilski strokovnjak in inovator NATAŠA OBLAK JAPELJ VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA INTERVJU S TONETOM ROŽMANCEM V prispevku – intervjuju se vračamo v leto 1946, ko so na temeljih Kalinove usnjar­ne1 pričeli graditi Industrijo usnja Vrhni­ka (IUV). Tone Rožmanc, takrat še otrok, nam slikovito opisuje specifične pogoje dela, povezane s časom po končani voj­ni. Vsem težavam, povezanimi z vsesplo­šnim pomanjkanjem navkljub, je vladalo v kolektivu optimistično delovno vzdušje. Med drugim izvemo, kako je s»kovaškimi koncerti« njegov oče – sicer cenjeni kovač, popestril naporne delavnike v usnjarni. V nadaljevanju sledimo sogovornikovi po­klicni poti in šolanju; od vajenca, strojne­ga ključavničarja in strojnega tehnika do referenta za rezervne dele in na koncu vodje vzdrževalnih služb v IUV. Natančni so opisi dela, povezanega z vzdrževanjem strojev in opreme, iskanja inovativnih re­šitev, prilagajanja prostora in načina dela zaradi hitrega razvoja usnjarske tehnolo­gije. Izvemo, kateri oddelki so sestavljali vzdrževalne službe, koliko ljudi je delalo in kateri profili delavcev so to bili. In kako je do tega intervjuja sploh prišlo? Gospod Rožmanc je prišel jeseni leta 2016 v domoznanski oddelek Cankarjeve knji­žnice Vrhnika in predlagal, da bi pred­stavil delo in pomen vzdrževalnih služb IUV. S tem je želel izraziti priznanje za strokovno izredno zahtevno in odgovorno delo vsem vzdrževalcem – tako tistim, ki so delali pred njim, svojim sodelavcem kot tistim, ki so delali v IUV po njegovi upoko­jitvi, vse do zaprtja tovarne leta 2008. ----------------------- Povedali ste, da se še dobro spomnite, kako so takoj po končani vojni gradili IUV. V tem času, že leta 1945, se je na Vrhniko, svoj rojstni kraj, vrnil tudi moj stari oče Anton Oblak. Pred tem je kot strojnik delal v Kalinovi usnjarni v Mokronogu, ki jo je leta 1943 zbombar­dirala nemška vojska2. Verjetno je de­lal v istem oddelku IUV kot kasneje vi? Ja, kar nekaj delavcev je takrat prišlo iz Mo­kronoga skupaj s Kalinom3. Vaš stari oče je delal predvsem v kotlovnici4. Izvajal je montaže, delal pa je tudi v strojni delavnici. Precej je sodeloval z mojim očetom5 - enim prvih delavcev, ki so začeli z vzdrževanjem. Moj oče je bil na začetku sicer zaposlen v Gradisu, ki je gradil novo fabrko6, nato pa se je direktno prezaposlil v usnjarno. Industrijo usnja Vrhnika je torej gradil Gradis? Tako je. Takoj po nacionalizaciji7 se je zače­lo graditi po načrtih, narejenih v Ljubljani. Posredoval jih je Kalin sam. Gradnjo je vo­dil arhitekt Ferjan.8 Znani so Ferjanovi no­silci, ki jih je prvič vgradil prav v usnjarno. Sta se pa vaš stari oče in moj oče dobro ra­zumela. In prav onadva sta stopila skupaj in vodstvu predlagala, da kovača v usnjar­ni nujno potrebujejo. Vedeti moramo, da je bilo takrat vse delo ročno; niso poznali drugega kot samokolnico pa kakšen vozi­ček. So premetavali tiste kože iz lužilnih jam! V pomoč so jim bile posebne dolge klešče s kljuko, ki jih je izdeloval moj oče. Potem so imeli pa lesene, dolge kole – cule­gerji9 so jim rekli. Na koncu so bili ošpiče­ni, pa tako štuco (kline) so imeli in s tisti­mi so kože v lužilnih jamah mešali in jih prestavljali iz jame v jamo. V jamah je bilo apno, kože so nabrekale, ščetine so odpa­dale. Potem so šle kože na cepilni stroj, kjer so jih v celoti precepili na določene debeline. Šele potem so šle kože naprej, na strojenje. Na začetku se je delalo naravno, samo s čreslovinami, kasneje se je začel pa krom uvajati. Ste letnik rojstva 1940 in zelo natančno opisujete tehnologijo dela takoj na za­četku delovanja IUV, leta 1946? Vsega tega se zato tako zelo dobro spo­mnim, ker sem kot mlad mulc vsak dan v času malice nosil očetu kosilo. Živeli smo namreč blizu fabrke10, gor na Drči, v tisti zadnji hiši na skalah, ki je danes že skoraj podrta. Takrat se je delalo devet ur, vse do petih popoldne. Od 12-ih do 13-ih je bil čas za malico ali kosilo. Mama me je poslala k očetu z nečim toplim za pojest. Pot ni bila nevarna, saj sploh ni bilo avtomobilov, morda največ trije na dan. Spomnim se še vseh tistih ljudi, ki so takrat tam delali. Približno koliko delavcev je to bilo? Ja, samo ključavničarjev je bilo tam od 10 do 12. Kako pa je potekalo delo drugje v usnjarni? Na to vam pa težko odgovorim, ker je bila v tistih časih stroga prepoved vstopa v tovarno. Jaz sem prišel samo do svojega očeta. Predstavljajte si: nikjer se ni dalo ničesar dobiti, tam na dvorišču pa ogro­mno gradbenega materiala, železa! Vse je bilo na prostem. Seveda je bilo treba vse skupaj zavarovati, zaščititi pred krajo. Po­leg vratarjev so bili tam tudi stražarji, in to s puško! To pomeni, da je gradbišče stražila pra­va vojska? Ne, stražili so civili. Na dvorišču je bilo ogromno miz, zbitih iz plohov. Te so bile za železokrivce. Vso armaturo so namreč delali na mestu, dolžinsko, točno po načr­tu. Dobri železokrivci so bili tisti fantje. Spomnim se tudi, da je bil tam samo en velik, 500-litrski mešalec. Manjših takrat sploh še ni bilo. Moj oče je bil pa zraven, ker so rabili različno orodje, pa kakšno sa­mokolnico je bilo treba popraviti … In kakšne pogoje za delo je imel vaš oče? Sprašujete kako je izgledala njegova kova­ška delavnica? To je bil iz plohov zbit nad­strešek, pod njim pa feldšmitna11 pa nekaj kovaškega orodja: klešče, macole, kladiva ... In ko sem očetu prinesel kosilo, so vsi tisti fantje sedeli kar tam, na dvorišču, ob tistih mizah iz plohov. Eni sploh niso ime­li nič za jest. Ne predstavljam si, kako so zmogli tako težko delo brez hrane.12 Takrat še ni bilo organizirane prehra­ne? Kaj ni bila v Koreji13 menza za de­lavce iz usnjarne? Takrat še ne. To je bilo kasneje – tam, po letu 1950.14 Mi pa zdaj govorimo o letih 47, 48 (op. 20. stoletja). Je bilo pa območje usnjarne in gradbišča ob njej res močno zavarovano. Za vstop si potreboval po­sebno dovolilnico. Z mano je bilo pa tako: moj oče je vse poznal, jaz sem bil pa le še otrok. Pa kdo je včasih na kakšno oko za­mižal … Kako se mi je fajn zdelo, ko sem lahko firbcal naokrog, medtem ko je oče jedel! Potem je prišla pa komanda: Zdaj pa domov! Zelo rad sem nosil malico očetu, ker sem vedno kaj novega videl, mene je pa vse tako zanimalo. Tovarna se je počasi le zgradila in pogoji dela izboljšali … Ja, in moj oče je začel delati v delavni­ci. Delavnica se je držala kotlovnice. V njenem nadaljevanju so imeli v pritličju manjši prostor še električarji, naprej sta bili ključavničarska delavnica in še naprej mizarska. Zidarji so imeli manjši skladišč­ni prostor za orodje kar pod stopnicami. V prvem nadstropju so bile pisarne vezane na delavnice in skladišče rezervnih delov. Pa prva oprema, stroji v usnjarni? Kalin je iz Mokronoga pripeljal tudi nekaj strojev. Dveh lepih Turnerjevih stiskal­nic – letnik 1938, se dobro spomnim, saj sem ju kasneje sam vzdrževal. Kalinova sta bila tudi cepilna stroja. En je bil letnik 1938 – Moenus, drugi je bil Turner. Ka­lin je na Vrhniki prevzel staro, Pollakovo usnjarno. Enemu manjšemu kosu smo še veliko kasneje rekli stari del fabrke. Smo imeli pa težave, ker je bil to izredno nizek prostor, zgrajen za ročno delo. Že ko sem se jaz prišel v fabrko učit, to je bilo leta 1955, se je težko delalo v tistih prostorih. Če smo hoteli tam postaviti kakšno novo mašino, smo jo morali najprej vso raz­staviti in prenesti po kosih noter. Pri teh transportih je bil ta glavni moj oče. Ker je bil kovač, je imel močan glas. Šefi so rekli: Rožmanc, ti boš fural, da bo čim prej notri! In potem: okrogle cevi na tla, gor smo po­stavili stroj, imeli smo 5, 6 rezervnih cevi in potem smo celo kompozicijo pomikali s pajsarji15 počasi naprej. Eden je cevi od zadaj pobiral in jih nosil naprej ter spet polagal. Kot mlad, priden, hiter vajenec sem to večkrat delal. Stroji so bili v glavnem nemški? Nemški, zelo dobri. Vsi so delali tam, do leta 1965. Ampak tehnologija se je ves čas spreminjala in rabili smo natančnej­še stroje. To je bilo pomembno predvsem pri obdelavi debelih kož, ki so prišle iz lužilnice. Na začetku smo v usnjarni de­lali predvsem usnje za galanterijo; za ruk­zake, torbe, ženske torbice. Šele kasneje je šel naš razvoj v smer tanjšega usnja. Svinjsko usnje namreč zahteva več obde­lave v primerjavi z govejim in tudi trše je. Kasneje, ko smo se združili s Šoštanjem in Šmartnim, so goveje kože obdelovali tam, v Šmartnem pa dodatno še krzno. Na Vrhniki ste se ukvarjali izključno s svinjskim usnjem? Tako je. Ampak na začetku smo delali za galanterijo debelejše, to pomeni od 1,2 mi­limetra pa navzgor. Kasneje, ko smo prešli na oblačilno usnje, je moralo biti pa čim tanjše od 0,5 do 0,6 milimetra, drugače bi bile obleke pretežke. Ja, se spomnim, tam okrog 54. leta (op. 20. stoletja) so naredili take velike plašče! To pomeni, da so leta 1954 v IUV tudi že šivali? Za tiste plašče vem, da so jih takrat sešili. Mislim, da so bili narejeni za v Rusijo. V glavnem, nekam je bilo to namenjeno, pa ni šlo. In moj oče je enega prinesel domov. Kovač je bil, pa je komaj hodil oblečen v tisti dolg plašč! Bil je kot James Bond! (smeh) Potem sem ga pa še jaz oblekel, pa me je kar dol potegnilo, tako težko je bilo! Buhvar, da je bilo to mokro! Nismo mogli nič tisto nositi. Slišala sem, da so v IUV takoj po vojni delali tudi nemški vojni ujetniki. Veste kaj o tem? Seveda so delali. En ujetnik je delal tudi v strojni delavnici. Poznal sem ga, saj mi ga je oče predstavil. Ime mu je bilo Hans16, priimka se pa ne spomnim. Bil je strojnik, tehnik iz Nemčije. Bil je izreden, ogromno je znal. Vpeljal je tak sistem dela, ki ga ta­krat mi sploh še nismo poznali. Vojna je kljub vsemu prinesla tudi nekaj dobrega. Razvoj tehnologije v primerjavi s časi pred njo je bil skokovit. Ta Nemec je izrisal v projekciji načrte nožev za struženje in jih dal mojemu očetu. Takrat se je še vse nože kovalo, ker še ni bilo brzoreznih, kot jim pravimo, ki jih lahko brusiš. Nemec je očetu tudi pokazal, kako mora te nože narediti. Bili so različni: za notranjo ob­delavo, zunanjo … Oče je nože skoval in potem so jih po teh modelih delali naprej naši fantje. Četudi so bili nekateri starejši, izkušeni strugarji, tega znanja preprosto niso imeli. To je bilo nekaj čisto novega za vse. Kako dolgo so delali nemški ujetniki v usnjarni, več let? Tam do leta 1952, 1953 … Kako je bilo sicer z izobrazbo tehnične­ga kadra v IUV? Naša fabrka je dala kar nekaj kvalificira­nih strojnikov in električarjev; bi rekel – tako na pamet, vsako leto tri do pet. Tisto leto, ko sem se jaz učil, sva bila samo dva vajenca. Učili smo se na obrtni šoli na Vrh­niki.17 Šolanje je bilo zastonj. Vsako leto po končani šoli si moral narediti izdelek, ki je šel na razstavo, kjer so ga ocenili. Če si dobil dobro oceno, si dobil tudi denar­no nagrado v višini mesečne plače. Mi, ki smo delali v fabrki, smo dobili vsak mesec nekaj malega denarja, po domače tringel­ta.18 Kje so se izobraževali pa prej, na sa­mem začetku delovanja IUV? Še prej so se fantje, ki so delali v fabrki, učili pri mojem očetu v njegovi kovačiji.19 Krasni fantje so bili, očeta so zelo spošto­vali. Šli so čez vse: od kovačije do varje­nja. Dobro, niso bili super specialisti, ker takega takrat niti nisi mogel dobiti, am­pak kamorkoli so kasneje odšli, povsod so bili priznani kot odlični delavci. Ja, na žalost so precej odhajali. In zakaj? Delo je bilo težko, vse se je dvigalo na roko. Bil je smrad pa umazanija.20 Pa malo tudi – kako moderno danes rečemo temu, ko ti malo po živčkih hodijo? Mobing? Ja, ja takrat se temu seveda ni tako reklo, a mobinga je bilo res veliko. In so odhajali. Ampak vse, ki so bili tu celo slabo ocenje­ni, vedno smo bili tako bolj – stranski, so drugje z veseljem sprejeli. Očitno so na oddelku vladala visoka strokovna merila. So. Seveda je včasih tudi kdo kakšno ne­umnost naredil. Vajenci, mladi fantje hi­tro kaj ušpičijo. Takim je bilo odrejeno pa KPD - kazensko poboljševalno delo, tako so temu takrat rekli. K ta starem Rožman­cu pojdi! Moj oče je bil tisti, ki jih je umiril In to kako? Dvanajst kilsko macolo je dal takemu v roke, potem pa: Dub, dub, dub, … Že prvi dan je bil fant čisto miren! Drugi dan se je postopek ponovil in tako naprej, cel teden. Oče je garantiral, da bo prevzgo­ja držala najmanj en mesec! (smeh) Vaš oče je torej znal vzpostaviti red in disciplino na oddelku21? To pa! Vladalo je nenapisano hierarhič­no pravilo. Ko je oče potrkal po nakovalu – tam na koncu, po špici – to je bil en po­seben glas, so bili takoj mladi vajenci pri njem. Pritekli so, ker so vedeli, da je treba nekaj na hitro narediti. Ko so zaslišali ta zvon, jim ni bilo treba nikogar nič spraše­vati za dovoljenje, če lahko zapustijo delo, ki so ga takrat opravljali. Oče je imel pripra­vljeno železo in pobje so že tolkli z macolo. Nebesedna komunikacija … Nobenega vpitja, nič – samo zazvonilo je in so bili pri očetu. Po navadi je bil še kakšen viška! Še to bi rad povedal – tega ne bomo nikoli več slišali, ker teh kovačev danes ni. Smo včasih udarili v štirih. En je imel dvanajstkilsko macolo, drugi osem­kilsko, tretji štirikilsko: tup tup tup. Oče je pa vmes z železom in lažjim kladivom potrkaval, drobil, kot se reče. On je čisto malo udarjal, ampak slišalo se je pa kot zvonjenje zvonov. So hodili delavci iz fa­brke ven poslušat, kako to lepo zveni! Na vašo izbiro poklicne poti je brez dvo­ma najbolj vplival oče in njegovo delo. Sigurno. Poleg tega sem imel denarne pro­bleme. Pa prevoz v Ljubljano; zjutraj bi mo­ral iti ob petih, zvečer ob šestih bi prišel pa domov. Tukaj, na Vrhniki sem bil pa ta­koj doma in lahko celo popoldne pomagal mami pri delu. Preživljali smo se na različ­ne načine. Na Vrhniki je bila Pišlerjeva de­stilarna za smrekovo olje in s konjičkom, ki smo ga imeli, smo hodili v gozd po smre­čje pa po praprot za vence … tudi maline za prodajo smo nabirali. Ste si želeli čim prej osamosvojiti? Res je, nisem hotel obremenjevati staršev. Mama mi je rekla, naj se grem čim prej učiti, da bom prišel do svojega denarja. Moj oče je vedno govoril: Če bi rad kdaj kaj bil, moraš znati narediti in moraš zna­ti ukazati! On je hotel, da bi bil kovač, mama pa ne. In sem se šel učit za strojne­ga ključavničarja. Koliko let ste imeli, ko ste začeli delati v usnjarni? Petnajst. Oče je vprašal šefa, če se lahko pridem učit in tako sem začel takoj po končani osnovni šoli, septembra 55. leta. Vajeniška doba je trajala tri leta. Kako je potekalo delo in šolanje? Dopoldne smo delali, popoldne šli v šolo. Takrat smo delali tudi ob sobotah. Pouk je bil pa samo od ponedeljka do petka; od treh popoldne naprej. Mi, ki smo bili v dr­žavnih firmah, smo lahko že ob dvanaj­stih ali enih končali in se šli domov pripra­vit za v šolo. Tisti, od privatnikov, so prišli pa direktno iz delavnice. Mi smo imeli ve­liko prednosti; vedno smo imeli tudi nekaj denarja pa delovne obleke so nam dali. Ste v usnjarni spoznavali tudi delo na oddelkih, kjer se je strojilo usnje? Ne, samo vzdrževanje. Prvi teden so me dali k očetu, potem sem šel pa po posa­meznih fazah: od kleparjev, strugarjev do varilcev. Kot spremljevalec si po potrebi sodeloval in se s pozornim opazovanjem učil. Če si imel interes, si lahko tudi sam kaj naredil. Jaz sem bil bolj slab za ročna dela, nisem imel pravega grifa. Meni je ves čas bolj strojni del dišal. In sem se potem toliko bolj s struženjem ukvarjal. Par let sem stružil. Bil sem namreč hud levičar! In takrat ni bilo orodja za levo roko, na pri­mer škarij. Saj je logično: ker kot levičar niste ime­li ustreznega orodja, niste mogli biti dober v ročnih delih! Bom povedal primer: čopiče za nanašanje kisline pri cinjenju smo delali sami. Hitro so šli, ker jih je razžirala kislina. Delali smo jih iz pocinkane pločevine. Odrezali smo ene vrste trapez, ga skrivili, da je bil lepo okrogel, notri smo dali pa ščetine iz ščetinarne. Potem smo vse skupaj zabili, na vogalu posekali in nastal je krasen čo­pič. In to je bilo treba striči. Ampak kako?! Res sem bil hud levičar, z desno roko ni­sem mogel praktično nič delati. Ustreznih škarij ni bilo pa je mojster Kukec, ki je bil klepar, vztrajal, da strižem. In sem. Z de­sno roko, ampak kako težko! En teden po tistem nisem mogel pokrčit prstov, to je tako bolelo! Pa sem šel tudi čez to. Sem se tako navadil, da danes lahko strižem z levo ali desno, ni nobenega problema. Pa ne misliti, da je bilo to kakšno maltretiranje. Ne, tak sistem je takrat bil. Imam sina, ki je tudi levičar. Nikoli ga ni­sem poskušal spremeniti v desničarja, ker vem, kakšne travme so to, koliko življenj­ske moči to pobere! Šolo ste verjetno delali brez težav? Vse je potekalo normalno. Po treh letih smo imeli izpite v Litostroju v Ljubljani. So bili pa precej zahtevni. Dali so načrt in naročili, naj ga prerišemo. Nič niso po­vedali, zakaj. Jaz sem imel pa že od prej to navado, da sem načrt, ki sem ga dobil, temeljito predelal – zmeraj je bil kakšen hakelc. Dali so nam eno uro časa, nekateri so se v tem času dolgočasili in zafrkavali. Potem so načrte pobrali, nam dali mate­rial in samo ročno orodje in naročili, naj začnemo z delom. Jih je takoj pet zavpilo, da nimajo mer. Odgovorili so jim, da so imeli dovolj časa, da bi jih dobili. Tisti so potem čakali tri mesece, da so prišli spet na vrsto za nov izpit. Jaz sem ga naredil v prvi rundi. Ja, je bila kar blamaža, pa tudi delovna doba se ti ni začela, dokler nisi imel narejenega izpita. Katere predmete ste imeli v šoli? Imeli smo vse predmete: slovenščino, ma­tematiko, strokovne predmete. Za vsak strokovni predmet je bil drug učitelj. Če ti ni šlo, si imel popravni izpit. Če tega nisi naredil, si moral ponavljati razred. No, pa po navadi je kar šlo. Takrat je bila tudi še kriza za kader, pa so malo pomagali. Za katere poklice si se lahko izučil v vrhniški obrtni šoli? Poleg strojne smeri je bila še lesna – za mi­zarje. Električarji so hodili v Gorico ali v Ljubljano, za pleskarje in peke je bila šola v Kranju. Kaj pa usnjarji? Pred vojno so se lahko učili na Vrhniki. A tako? Možno, ampak v mojem času so bili usnjarji v Domžalah. Koliko vas je bilo v posameznem letni­ku? Ko sem jaz hodil, nas je bilo recimo pet­najst. Eno leto prej je bilo samo pet strojni­kov. Tako IUV kot parketarna22 sta ogromno vlagali v znanje svojih ljudi. Za izobraževa­nje ni bilo nikoli nobenega problema. Kakšen naziv ste pridobili po zaklju­čeni obrtni šoli oziroma opravljenem zaključnem izpitu? Postal sem kvalificiran strojni ključavni­čar. Papirje23 smo dobili iz Ljubljane, za­vedeno je bilo v Zbornico.24 Potem smo ta dokazila prinesli pokazat v fabrko in od tega dne naprej je veljala kvalifikacija. Pri meni se je pa še tako zgodilo, da kar dva meseca po opravljenem izpitu nisem dobil papirja iz Ljubljane. Kasneje pa gledam v delavsko knjižnico in vidim, da mi dva meseca manjkata! Na koncu ti vsaka ura narobe hodi, ko imaš že vsega dovolj. Ste uradno začeli delati osemnajstleten? Kot mladega, hitrega poba so me vrgli po obratih. Bil sem tako imenovani obratni ključavničar. Ukvarjali smo se z raznimi nastavitvami strojev, menjavami plošč – recimo na prešah25. Za vse take hitre, manjše stvari smo mi poskrbeli. Obratni ključavničarji so morali izvajati dežur­stva v vseh treh izmenah. Z remonti so se ukvarjali pa starejši delavci. Pri našem delu je bila največja težava ta, da si moral vse narediti na mestu. In to vse na roko - stroji pa težki! Dvigovali smo jih z rokami, saj takrat še ni bilo viličarjev ali česa po­dobnega. Mi, ta mladi, smo ves čas hodili po obratih. Koliko strojnikov vas je bilo? Če nas je bilo 20 pa tja do 22, nas je bilo že kar veliko. Do kdaj ste težke stroje dvigovali z ro­kami? Prvi viličar Indos, s katerim smo si poma­gali pri dvigovanju, je bil kupljen leta 1957. Je povzročil pa nove težave: povečati je bilo potrebno odprtine vseh vrat, narediti platoje, ki so viličarju omogočali dviganje tovora. Kasneje ste delali še dopisno šolo. Kako je potekalo pa to šolanje? Leta 1967 sem začel, ko sem odslužil vo­jaški rok. Na predavanja v Ljubljano smo hodili ob sobotah popoldne in nedeljah dopoldne z avtobusom, včasih tudi s ko­lesi. Predavali so redni profesorji s srednje tehnične šole. Tako sem naredil srednjo šolo ob delu in postal strojni tehnik.26 Ta­krat smo bili strojni tehniki kot danes in­ženirji! Ste z izobrazbo dobili v tovarni tudi ustrezen status, ste napredovali? Kje pa! Dva nova tehnika sva bila takrat, še Martin Merlak, stric pilota Tonija Mer­laka, ki so ga v osamosvojitveni vojni se­strelili. Izredno dober risar je bil, delal je v konstrukciji. Kar je on narisal, je znal čisto vsak prebrati. Sva bila pa oba že pre­več domača v fabrki. Domač nima pa niko­li nobene prave veljave. Niso nama hoteli upoštevati nove izobrazbe in jo ovrednoti­ti. Zmenila sva se in si poiskala novi služ­bi v Fenolitu27 – takrat ni bilo problema za službo. Jaz bi šel v proizvodnjo, on pa v nabavo. Ko sva dala odpoved, so pa hitro skupaj šefi stopili, ker so videli, da gre za­res. Merlak je šel v konstrukcijo, mene so pa za rezervne dele zadolžili. In kakšne so bile vaše delovne naloge? V tistem času, v začetku 70-ih let, se je začela čisto nova doba na področju stroj­ništva – skokovit razvoj! V stroje je začela prihajati hidravlika, zračne komande. Tudi sistem v fabrki je bil čisto spremenjen. Vse je šlo na sode, odpadlo je ročno polnjenje. Vse so opravljali viličarji. Neprimerljivo s prejšnjim delom – obrat za 360 stopinj! No, in jaz sem skrbel za rezervne dele za kompletni strojni oddelek. Za elektro del je bil zadolžen električar, ker je to čisto dru­go, zelo specifično področje. Je bilo pa ob skrbi za rezervne dele še ogromno drugega dela. Ker nismo imeli ustreznih strojev in opreme, nismo mogli vsega sami narediti, popraviti. Tako sem iskal in se dogovarjal z raznimi podizvajalci, ki so delali za nas. Pa ste imeli pri delu kakšnega pomoč­nika? Nihče mi ni bistveno pomagal, sem se moral kar sam znajti. Sreča je bila, da se nihče niti ni vtikal v moje delo. Pomaga­lo mi je dobro poznavanje strojev. Vedel sem, kakšne težave so nam povzročali že prej. V začetku še nismo imeli računalni­ka v skladišču. Tako so mi pri postavitvi sistema najbolj pomagali katalogi posa­meznega proizvajalca. V njih sem ozna­čil, kaj imamo, kaj ne, koliko česa. Dobro sem vse uredil. Najbolj pozoren sem bil na problem tesnjenja. V času, ko sem še sam popravljal stroje, je to povzročalo velike težave. Bi moral določen del predihtat28, pa nisi mogel, ker ni bilo ustreznega tesni­la. Ves material je prihajal iz tujine, saj so bili od tam tudi stroji. Problem so bili izre­dno dolgi dobavni roki, pa razne državne prepovedi, včasih tudi denarja ni bilo. Že stari ljudje so rekli, da je vsakih sedem let kriza. Z veliko pozornostjo sem vse spre­mljal in tako sem vedno pravočasno zago­tovil vse potrebne dele, kriznim obdobjem navkljub. Veljalo je, da me morajo vedno poklicati, ko se je odkrila kakšna napaka na stroju. Takrat sem preveril, če ni še kaj drugega narobe. Vedel sem, kaj lahko mi sami doma29 naredimo. Tako smo sproti delali posnetke – načrte posameznih de­lov, da smo jih kasneje v delavnici lahko naredili za vnaprej. Koliko smo posnema­li! Načrtov smo imeli še pa še! Ko smo pre­šli na računalniški sistem, smo pa vse pre­tvorili v računalniške zapise. Točno se je vedelo, kateri deli sestavljajo posamezen stroj in kje so spravljeni. Res sem se trudil, da je bilo dovolj rezervnih delov. Ne spo­mnim se, da bi proizvodnja kdaj stala, ker česa ne bi imeli. Ste celoten postopek nabave rezervnih delov izvedli sami? Jaz sem izpolnil naročilnico in jo predal v nabavo Marinki Jurjevčičevi in ona je ure­dila vse naprej. Po tem je bilo še ogromno dela: poizvedovanja, preverjanja, iskanja. Ko je roba prihajala, sem bil zraven, in to zato, ker sem stvari poznal, vedel sem, kaj sem naročil. Skladiščnik vsega tega ni mo­gel poznati. Tudi pospravljati sem mu jaz pomagal. Ali to pomeni, da ste imeli posebno skladišče za rezervne dele? Tako je. Ločeno je bilo skladišče manjših strojnih rezervnih delov – ti so bili gor, v nadstropju. Večje rezervne dele smo imeli pa drugje, tudi po dvorišču. Kako so nas preganjali, naj stvari pospravimo! Tudi stran smo morali marsikaj zmetati, pa ves čas smo jih prestavljali, odmikali … Kdo pa je bil skladiščnik? Ban Žirovnikov je bil vodja, poleg njega sta bila pa še Korel Turk in Anton Buček. Francka Borčič je vodila vse stroškovne stvari, seveda z računalnikom. Kar dobro je bilo urejeno vse skupaj. Kasneje je to delo prevzela Marija Fortuna. Do kdaj ste delali kot referent za re­zervne dele? Do leta 1985. Takrat so objavili razpis za novega vodjo vzdrževanja. Dotedanji, Pe­ter Kobal, je namreč prestopil v Skupne službe. To je bila posebna investicijska skupina strokovnjakov z različnih po­dročij. Njihova naloga je bila prenašanje tehnologij iz vrhniške usnjarne v obrata usnjarne v Šoštanj in Šmartno, s ciljem poenotenja proizvodnje in uvajanja tehno­loških izboljšav. In tako ste leta 1985 vi postali vodja vzdrževanja. Koliko oddelkov je sesta­vljalo enoto vzdrževalne službe? Bil je energetski obrat pa ključavničar­ska delavnica, elektro delavnica, avto­mehanična in mizarska delavnica. Ta je združevala mizarje, zidarje, pleskarje in čevljarje. Imeli smo tudi svojo administra­cijo za vodenje materialnih stroškov, pa še transport so nam priključili. Kar 30 šofer­jev smo imeli! Toliko šoferjev? Ja, najmanj toliko. To so bili šoferji oseb­nih avtomobilov in tovornjakov. Imeli smo ogromno transporta. So fantje vozili po Italiji, po celi Jugoslaviji – od Makedonije, Srbije, Bosne, Hrvaške … Na srečo nismo imeli nikoli kakšne večje, hujše prometne nesreče. Močan je bil tudi energetski obrat, v kate­rem je bilo zaposlenih približno 12 ljudi. Seveda, pokrivati so morali triizmensko proizvodnjo. Po letu 1970, ko smo dobili nove stroje, je bilo treba imeti kotlovni­čarja, stikalničarja, strojnik je bil pa na stroju – vodil je sinhronizacijo, usklaje­val je lastni električni tok IUV in zunanji. Torej vsaj trije v eni izmeni; tri krat tri je devet, pa še kakšna rezerva mora biti, če kdo zboli. Za vodenje vsega dela so morali biti vsi papirji urejeni, vsa dokumentacija je morala biti vodena. Če tega ne bi bilo, bi šel lahko sedet30, če bi bilo kaj narobe. Koliko ljudi vse skupaj ste pravzaprav vodili? Ko sem začel, je bilo 146 ljudi pod mojo komando. Seveda je bilo vse to sistem­sko urejeno; vsak oddelek je imel svojega mojstra. Ko smo imeli sestanke, na kate­rih smo načrtovali delo za naprej, se nas je zbralo 10 ali 12. Vedno se nismo mogli držati planov. Delo smo sproti prilagajali težavam, ki so se pojavljale. V veliko po­moč sta mi bila tehnika Marko Garafolj in Brane Malneršič, oba fina strojnika, in električar Stane Matičič. Krasna ekipa smo bili. Precej zahtevna služba – biti odgovo­ren za toliko različnih področij … Res je. Največji problem je bilo sodelova­nje s proizvodnjo. Karkoli je bilo narobe, vedno smo bili mi vsega krivi. Ko sva se dogovarjala za ta prispevek, ste izpostavili prav to: da ste bili pod­cenjena enota v sistemu IUV? Pomožna so rekli! Pomožna ali pa stran­ske dejavnosti … Kakšna pomožna! Kot da bi bili tumpasti! Pa tako zahtevno delo, na katerem je temeljil potek celotne proizvo­dnje, smo opravljali! Srce se mi je odprlo, ko so nas uradno preimenovali v vzdrže­valne službe. Do katerega leta ste bili v službi? So se takrat v IUV že pojavljale kakšne izrazi­te težave? Že dvajset let prej sem govoril:»Pobje, če boste tako delali, bomo skrahiral!« Apri­la 1999 sem odšel v pokoj. Čez devet let pa: Pof, fabrke ni več … Kakšne travme so bile to! Mi smo živeli za fabrko, mi nismo luftal! Prepričan sem, da do zaprtja tovar­ne ne bi prišlo, če bi vsi delali tako, kot smo mi na vzdrževanju. Bi za konec morda še kaj povedali? Kar sem povedal, je moj pogled na čas, ki sem ga preživel v usnjarni. Mi, doma­čini, smo bili verjetno še posebej močno predani podjetju. Nikoli se nisem hotel z nikomer kregat in s tem po nepotreb­nem izgubljati energije. Mene je zanimalo samo dobro opravljeno delo, saj smo imeli od tega vsi največ. Prepričan sem, da se v pozitivnem delovnem vzdušju, v katerem imajo vsi zaposleni veljavo, vsako delo iz­pelje najboljše. ----------------------- Intervjuju, ki je bil posnet 7. novembra 2016 v Cankarjevi knjižnici Vrhnika, sledi še nekaj razlag in opisov dela, s katerimi Tone Rožmanc zaokroži predstavitev od­delka, v katerem je leta 1955 začel delati in od tu 1999. odšel v zaslužen pokoj. ORGANIZACIJA VZDRŽEVALNIH SLUŽB V IUV Vodje: Franc Okrajšek 1947–1953 Viktor Klobučar – Kragulj 1953–1971 Tine Justin 1971 Peter Kobal 1971–1985 Tone Rožmanc 1985–1999 Peter Petrovčič 1999 Dušan De Gleria 1999–2008 Vzdrževalne službe je sestavljalo sedem oddelkov: KLJUČAVNIČARSKA DELAVNICA Oddelek so sestavljale tri delovne skupine strojnikov: 1. investicijska skupina (10 zaposlenih) je bila zadolžena za izdelavo in mon­tažo nove opreme, razne predelave ter izboljšave. Sestavljali so jo sledeči pro­fili delavcev: • strugarji; obvladovanje obdeloval­nih strojev, delo po načrtih in de­lavniških risbah. • kleparji; izdelava žlebov, nadstre­škov, obrob, izolacije cevovodov (voda, plin), vodovodna in sanitar­na dela, kontrola in popravilo plin­skih naprav. Za vsa dela, povezana s plinskimi napravami, je moral imeti klepar pridobljen A-test31 v Plinarni Ljubljana. • varilci; vse vrste varjenj: elektro, avtogeno, PVC, nerjaveče jeklo (prokron). Delovna področja: cevo­vodi (para, voda, kisline, posode pod tlakom – rezervoarji), železne konstrukcije, podesti, gredi. Za vsa dela, povezana z varjenjem, je mo­ral imeti varilec pridobljen A-test. Certifikat za uspešno opravljen izpit je izdajal Zavod za varjenje v Ljubljani. • nabijalec strugalnih nožev in ba­lanser rotirajočih strojnih delov (ventilatorji, jermenice …). Delo je opravljal za vse tri enote IUV: Vrh­nika, TUŠ, Šmartno pa tudi za dru­ga podjetja (KLI Logatec, Valkarton, LIKO Vrhnika). • specialist – vzdrževalec usnjarskih strojev; delavec z večletno prakso, odlično poznavanje strojev, hidra­vlike, pnevmatike. 2. remontna skupina (14 zaposlenih) je izvajala redne preglede, popravila, za­menjave dotrajanih delov, strojev in napeljav. V skupini so bili: • ključavničarji–vzdrževalci z večle­tno prakso in dobrim poznavanjem delovanja strojev. • vzdrževalci klima naprav z opravlje­nim A-testom za vzdrževanje klima naprav v Klima Celje. • mazalec: mazanje strojev, menjava olj, kontrola, vodenje evidenc. 3. obratni ključavničarji (14 zaposle­nih). Zadolženi so bili za vzdrževanje usnjarskih strojev, hitre nastavitve, odpravo manjših napak, dežurstva. ENERGETSKI OBRAT V oddelku je bilo zaposlenih do 15 delav­cev. To so bili kurjači, kotlovničarji, sti­kalničarji in strojniki. Glede na različne energetske vire, ki so jih v IUV uporabljali v različnih časovnih ob­dobjih, se je spreminjala tudi struktura in delo zaposlenih v energetskem obratu. Na začetku so v IUV s kurjenjem premoga proizvajali lastno toplotno energijo z ge­neratorjem manjše moči. Zaradi vsesplo­šne energetske krize, ki je bila stalnica v takratni Jugoslaviji, so se v začetku 70-ih let odločili za kurjenje z mazutom in s tem za proizvodnjo lastne električne energije. Visokotlačna para je preko parnega stroja poganjala Spiling (parni batni stroj), ki je preko generatorja proizvajal električni tok. S koncem energetske krize so v IUV opu­stili proizvodnjo lastne električne energi­je, saj je bila zunanja cenovno ugodnejša. V IUV so proizvajali samo še visokotlačno paro, nizkotlačno paro za ogrevanje in to­plo vodo. Leta 1986 je postal v IUV glavni vir ener­gije plin. Omeniti velja še, da so na začetku vse stroje v energetskem obratu servisirali to­varniški (uradni) vzdrževalci, ki so priha­jali iz Nemčije, kasneje pa so vse naprave vzdrževali strojniki iz IUV. MIZARSKE DELAVNICE Poleg mizarjev je ta oddelek vključeval še mojstre zidarske, pleskarske in čevljarske stroke. V oddelku je bilo do 15 zaposlenih. 1. Mizarji (do 5 zaposlenih) so opravljali vsa splošna mizarska dela, izdelovali lesene vozičke – šrogle, palete, platoje, pisarniško pohištvo, skladiščne regale, sode, opaže. 2. Zidarji (do 3 zaposleni) so zidali in ob­navljali vse zidane konstrukcije: tlake, stene, odprtine. Sodelovali so s komu­nalno službo pri vzdrževanju vseh na­peljav, cevovodov. 3. Pleskarji (do 4 zaposleni) so imeli ves čas ogromno dela z odstranjevanjem uničenega, umazanega opleska (uči­nek kislin, lugov in strojil) in nanaša­njem novega. Večja pleskarska dela so večkrat izvajali tudi zunanji pleskarji. 4. Čevljar. Na začetku delovanja IUV so trije čevljarji izdelovali delovne čevlje in škornje ter popravljali usnjene tran­smisijske ploščate jermene. Kasneje je (en) čevljar izdeloval predvsem zašči­tne rokavice in predpasnike. ELEKTRO DELAVNICA Električarji, zaposleni v elektro delavnici IUV, so bili razdeljeni na dve osnovni sku­pini: šibki in jaki tok. Na začetku je bilo zaposlenih okrog 10 električarjev, kasneje do 18. Glavne delovne naloge električar­jev so bile vezane na predelavo elektro ko­mand strojev. Elektro stroka v IUV je med vsemi tehničnimi smermi najbolj ažurno sledila novostim s svojega področja. 1. Električarji v remontni skupini; vzdr­ževanje vseh vrst elektro naprav in na­peljav, elektro razdelilcev, osvetljave. Znati so morali brati načrte, poznati stroje, odpravljanje napak. 2. Obratni električarji; odprava napak na električni opremi, dežurstva. 3. Večina električarjev je imela izpit»Ex naprav« (eksplozijsko nevarni motorji in napeljave). Izpit so opravljali v Var­nost Zagorje. AVTOMEHANIČNA DELAVNICA V avtomehanični delavnici so bili zapo­sleni 3 mehaniki. Popravljali so predvsem viličarje in opravljali manjše servise: me­njave gum, olj. Večja popravila, predvsem na tovornjakih in osebnih vozilih, so iz­vajali zunanji avtomehaniki oziroma poo­blaščeni servisi. AVTO TRANSPORT Oddelek avto transporta je zaposloval okrog 30 šoferjev in 10 ostalih transpor­tnih delavcev. 1. šoferji: • Vozniki tovornjakov so vozili suro­ve kože, sredstva za predelavo, go­tovo usnje. Za prevoz konfekcije so imeli poseben tovornjak. Najpogo­stejše relacije so bile do Luke Koper, po Jugoslaviji, Italiji, v Šmartno in Šoštanj. S tovornjaki (v kontejner­jih) so na deponijo odvažali tudi vse odpadke, blato, ostružke. Za to delo so imeli do 6 kamionov. • Vozniki kombijev so prevažali manjše količine usnja in konfekcije v trgovine in strankam doma in v tujini (do 7 kombijev). • Vozniki osebnih avtomobilov so prevažali ljudi na odgovornih polo­žajih v posamezne TOZD32-e, stro­kovne delavce, na sejme, strokovna srečanja, poslovne sestanke. Pogo­sti so bili prevozi poslovnih par­tnerjev iz tujine. V voznem parku IUV je bilo do 7 osebnih avtomobi­lov. 2. Ostali transportni delavci so bili za­dolženi za prekladanje premoga, od­voz odpadkov, ostružkov, opravljanje zimske službe – pluženje snega na vseh lokacijah usnjarne. ADMINISTRACIJA Delovna enota vzdrževalne službe je za­poslovala 10 administrativnih delavcev. To so bili: vodja vzdrževalne enote, dva konstruktorja, dva zaposlena v knjigovod­stvu – vodila materialne stroške, referent za strojne rezervne dele, dva referenta za elektro rezervne dele ter trije zaposleni v skladišču rezervnih delov in ostalega ma­teriala. Pri skupnem številu zaposlenih v enoti vzdrževalne službe je potrebno upoštevati še dejstvo, da je imel vsak oddelek svoje­ga vodjo (mojstra); skupaj še dodatnih 6 zaposlenih. STROJI ZA OBDELAVO USNJA V IUV Hkrati z nakupom novih strojev se je spre­minjala tudi tehnologija obdelave usnja. Vzdrževalci strojev so seveda morali ves čas slediti razvoju tehnologije, da so lahko stroj ustrezno servisirali (izvajali ustre­zne nastavitve, odpravljali napake delova­nja …). Po navadi je skupaj s strojem prišel za kak dan tudi strokovnjak iz tovarne, v kateri je bil stroj nabavljen, da je razložil temeljni princip delovanja in vzdrževanja stroja. Do približno leta 1965 je proizvodnja v IUV temeljila na izključno nemških stro­jih. Večinoma so bili to stroji izpred 2. sve­tovne vojne (Turner, Moenus). Kasneje so, predvsem zaradi ugodnejše nabavne cene, stroje največ kupovali v Ita­liji. Najpogostejše znamke: Valero (sodi), Rizzi (stružnice), Aletti (brusilni stroji), Poletto (brizgalni aparati), Tomboni (sti­skalnice usnja – reliefni vzorci). Edini domači proizvajalec strojev je bilo podjetje Kostroj iz Slovenskih Konjic. V IUV so imeli nekaj strojev tega proizvajal­ca (brusilni stroji, strugalni stroj, brizgal­ni stroji, ožemalke, sušilni stroji), ki pa se niso obnesli najbolje. Sicer so bili priznani proizvajalci usnjar­skih strojev še naprej tudi v Nemčiji in Franciji; Turner (stiskalnice), BMD (od­maščevalni stroj), Scimatic (francoski ce­pilni stroj). Največja tehnična sprememba novih stro­jev je bila njihova oprema; hidravlika, pnevmatika, elektro komande. Omeniti je treba še, da so se med obratovanjem po­kazale napake in pomanjkljivosti strojev. Tehnične napake so strojniki IUV ves čas odpravljali z ustreznimi izboljšavami. Od začetka obratovanja do konca so bili tako vsi stroji najmanj dva- do trikrat v celoti predelani. Največje predelave so bile na področju elektro-komand. Elektro stroka v IUV je tudi sicer najbolj ažurno sledila novostim s svojega področja. VPLIV NABAVE NOVIH STROJEV NA PROIZVODNJO IUV Po letu 1965 so se zgodile največje spre­membe v proizvodnji IUV po vključitvi naslednjih novih strojev in opreme: • Izgradnja in oprema sodov v lužilnici – strojilnici; prehod z ročnega na avto­matsko polnjenje strojilnih materialov v sode. Delo je postalo bistveno lažje, varnejše in hitrejše. • 2 mezdrilna stroja sta nadomestila sto delovnih mest odmaščevalcev. Delavce so prerazporedili na druga delovna me­sta v proizvodnji. • Stroji za barvanje Coretani (po letu 1975). Delo je postalo lažje, varnejše, hitrejše, izdelki pa kvalitetnejši. • Sušilnice, pestingi. Napenjalni aparati so bistveno olajšali prej izredno napor­no ročno delo in hkrati povečali pro­duktivnost. • Brizgalni aparati so nadomestili prej ročno brizganje barv in lakov, pri kate­rem je bil delavec izpostavljen škodlji­vim vplivom kemikalij. Z uvajanjem strojnega barvanja se je ta vpliv bistve­no zmanjšal, tudi odpadnih barv je bilo manj, produktivnost pa se je povečala • Brusilni stroji so olajšali delo, ki je pred tem potekalo na manjših brusil­nih strojih na nožni pogon, hkrati se je povečala produktivnost kvalitetnejših izdelkov. PROBLEMI NAROČANJA REZERVNIH DELOV Večja, priznana podjetja so poleg strojev dobavljala tudi ustrezno dokumentacijo, ki je omogočala enostavno kasnejše naro­čanje potrebnih rezervnih delov. Manjši izdelovalci te podpore niso nudili. Italija kot velik proizvajalec in izvoznik usnjar­skih strojev se je hitro prilagajala razme­ram na trgu. V njihovi organiziranosti so za manjše količine specialnih strojev skr­bele manjše delavnice. Zaradi tega pa so v IUV ob naročanju rezervnih delov včasih naleteli na težave, saj je prišlo zaradi raz­ličnih serij izdelave (različnih posame­znih sklopov) do neujemanja z original­nimi deli. To je povzročalo kar precej težav nabav­ni službi. Zavedati se moramo, da je bil to čas brez računalniške podpore, fax-a … Težko si je predstavljati dejstvo, da si v tistem času čakal na telefonsko zvezo z Italijo tudi po nekaj ur. Problem je bil tudi jezik sporazumevanja. Referenti v nabav­nih službah na obeh straneh linije niso obvladali tehničnega strokovnega jezika in tako se je zataknilo že pri razlagi, ka­kšna napaka je nastala in kateri rezervni del točno je potreben. Tudi tu so spora­zumevanje zelo olajšali načrti strojev in ustrezne označitve problematičnih mest. Tudi razne birokratske ovire so bile stalni spremljevalec dela. Redna naročila rezerv­nih delov so potekala z vsemi ustreznimi podatki preko uvoznega oddelka z inter­no naročilnico. Povpraševanje je poteka­lo preko pošte v pisni obliki. Od naročila do prejete ponudbe je preteklo najmanj 20 do 30 dni. Po pregledu ponudbe je bilo potrebno preveriti ustreznost naročila. Po potrditvi naročila je začel teči dobavni rok, v povprečju dolg 20 dni. V tem času so v nabavni službi podjetja, preko finanč­nih služb, urejali devizno plačilo. Tudi na tem področju je lahko prihajalo do velikih težav. V tistem času (po letu 1976) so bila pogosta obdobja, ko deviznih sredstev ni bilo. Zaradi premajhnega izvoza je država blokirala finančni trg, carinske službe pa so dobile prepoved carinjenja blaga. Tudi sicer je carinjenje prispelega blaga vzelo veliko časa: pregled naročenega blaga, določitev carinske stopnje, preverjanje od kje blago prihaja, kam je namenjeno … Sledilo je čakanje, plačevanje ležarin. Ker so imeli v vseh treh enotah IUV (TOZD usnjarna Vrhnika, TOZD Šmartno, TOZD TUŠ – Šoštanj) enake stroje, je bil Tone Ro­žmanc zadolžen za usklajevanje skupnih naročil za rezervne dele. POSTOPEK DOMAČE IZDELAVE REZERVNIH DELOV Ob vsaki okvari stroja so le-tega razstavili, izdelali delavniški načrt, ugotovili vzrok okvare, po potrebi problematični del do­polnili; arhivirali risbo, popravili pokvar­jen del stroja, ga spet sestavili in zagnali. Po posnetem načrtu so izdelali dodatne rezervne dele. Za nove rezervne dele, ki so jih izdelovali na zalogo, so se odloča­li zato, ker bi remont pokvarjenega stro­ja lahko trajal tudi več kot 10 dni. V tem primeru bi grozila ustavitev proizvodnje. Zato je v tehničnih službah IUV veljalo na­čelo, da je najhitrejše popravilo posame­znega dela njegova takojšnja zamenjava. Po večkratnem odpravljanju poškodb ozi­roma popravilih je nastal celoten posnetek stroja in hkrati z njim rezervni deli za ce­loten stroj. DRUŠTVO VZDRŽEVALCEV SLOVENIJE Strojna smer v IUV si je pri seznanjanju s tehničnimi novostmi pomagala z vklju­čitvijo v Društvo vzdrževalcev Slovenije33. V društvu so organizirali različna preda­vanja s področja hidravlike, pnevmatike in drugih specifičnih tehničnih podro­čij. Usposabljanje za vzdrževanje novih strojev je temeljilo na praktičnih vajah. Strojniki iz IUV so se teh izobraževanj veliko udeleževali in se na ta način sproti usposabljali za samostojno delo. Društvo je organiziralo tudi oglede različnih pod­jetij po Sloveniji in tujini s poudarkom na specifiki njihovega načina vzdrževanja (Železarna Jesenice, Unior Zreče, Sava Kranj …). INOVACIJE V IUV V IUV je bil v 80-ih letih izdelan poseben pravilnik za nagrajevanje izumov, kori­stnih predlogov in inovacij. Bil je odlično izdelan, toda kmalu tudi ukinjen. Temu je verjetno botrovala nevoščljivost. Kasneje so dobre delavce nagrajevali z 10 % do 15 % dodatka k plačam. PROSTORSKI PROBLEMI IN NJIHOVO REŠEVANJE Gradbeni projekti za tovarno so bili izde­lani v času, ko je bilo v usnjarski industriji še vse delo ročno. Prostori niso bili pri­merni za opremo s stroji. Problematične so bile premajhne vratne odprtine, pre­nizki in majhni prostori, odsotnost dvigal. Prostorski problemi so zahtevali nepresta­no iskanje novih tehničnih rešitev. Okrog leta 1970 sta bili temeljito preure­jeni lužilnica in strojilnica. Strojenje se je preusmerilo iz strojilnih jam v sode. Ker se je transport začel odvijati izključno z viličarji, je bilo potrebno ustrezno po­večati vse vratne odprtine. Za nemoten transport pa je bilo potrebno zagotoviti še druge tehnične rešitve: gradnja platojev, izdelava zabojev za stresanje, kadi. Pri vožnji viličarjev je težave povzročalo nenehno odpiranje in zapiranje vrat, po­sebno v zimskem času. Strojniki v IUV so sami izdelali vrata s posebnim vodilom (strmino). Vrata so se ob vožnji v notra­njost odrivala-odprla, potem pa sama za­prla. Krila vrat so bila izdelana iz 8 mm debele PVC plošče. Morala so biti prozor­na, da so omogočala preglednost prometa na drugi strani vrat. PVC plošče so sčaso­ma postale umazane in vidnost je postala vprašljiva. Kasneje so v IUV nabavili vrata italijanskega proizvajalca. Ta so se odpi­rala s potegom PVC vrvice, speljane preko preklopnega ventila na zračni cilinder, ki je potisnil krilo v ustrezno smer. V zim­skem času naj bi imela vsa vrata med po­sameznimi oddelki zračno komoro, ki pa je v veliki večini, zaradi premalo prostora, ni bilo mogoče izvesti. Problem vdiranja hladnega zraka je bil tako stalno prisoten. Specifični proizvodnji pogoji; veliko vlage, soli in kislin so intenzivno uničevali (rja) železno konstrukcijo vrat. Tako so s kopi­ranjem načrtov spet prišli do veljave doma­či mojstri – vzdrževalci IUV, ki so potem izdelali nova vrata iz nerjavečega jekla. Prispevek je bil prvič predstavljen na 5. znanstvenem simpoziju Usnjarstvo na Slovenskem, ki je potekal 25. septembra 2017 v Muzeju usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju. V Cankarjevi knjižnici Vrh­nika smo s predstavitvijo vzdrževalnih služb IUV 20. februarja 2018 obeležili pra­znovanje 72. obletnice ustanovitve IUV. Članek je v skrajšani obliki objavljen tudi na spletnemu portalu Kamra. Opombe 1 O. Pivk: Usnjarstvo na področju okrajnih gla­varstev Logatec in Ljubljana okolica, Usnjar­stvo v gospodarstvu trgov in mest na Sloven­skem, Zbornik referatov simpozija 4, Šoštanj, 2011, str. 139–140. 2 F. Okrajšek: Nastanek usnjarne Savel Kalin v Mokronogu in preselitev na Vrhniko po kon­čani drugi svetovni vojni, VR št. 4, 2003, str. 166–167. 3 "Delovni kolektiv naše tovarne se je razvi­jal skupno z razvojem naše tovarne. Majhno število kvalificiranih delavcev smo dobili od bivših tovarn iz Mokronoga, Ptuja in vrhni­ških usnjarn, medtem, ko smo večino de­lovne sile morali pridobiti iz vrst kmečkih delavcev in polproletariata." Glej članek: Kvalitetna komisija in njene naloge; Usnjar, Vrhnika, 1951, str. 2. 4 Anton Oblak (1901–1991) je bil v IUV vodja kalorične centrale, kasneje preimenovana v energetski obrat. Vir: glej op. 2. 5 Tone Rožmanc starejši, (1908–1986). Kot ko­vač je najprej delal v domači kovačiji na Stari cesti na Vrhniki. V IUV je bil zaposlen od 1947 do 1967. Naš portret, Usnjar, julij 1975. 6 Savel Kalin je začel graditi nov oddelek za strojenje svinjskih kož že leta 1945. V: Ceni­tev tovarniškega kompleksa last tov. S. Kali­na-a, industrijalca v usnjarski stroki na Vrh­niki, ob priliki Podaritve istega v občo ljud­sko last v roke države. Izdelala stalno sodno zaprisežena cenilca: Ing. Accetto Viktor, Ljubljana, Kavškova 15 in ing. arch. Medved Ivo, Ljubljana, Gajeva 8/VI, 28. januar 1946. Dosje hrani domoznanski oddelek Cankar­jeve knjižnice Vrhnika (CKV). 7 Lastnik usnjarne Savel Kalin je tovarno ura­dno podaril državi z izročilno pogodbo, dne 18. 2. 1946. Glej opombo 6. 8 Marjan Ferjan (1912–1993); gradbenik, med letoma 1945 in 1947 zaposlen v Gradisu. Kot projektant statik in raziskovalec materialov je uvajal montažno gradnjo objektov v Jugo­slaviji. Je avtor 21 patentov. Vir: Osebnosti, Veliki slov. biogr. leksikon 2008, str. 242. 9 Iz nemščine: legen (gl.) - položiti, dati, vloži­ti, postaviti; zu (predlog) - k, h. Neprevedeno. 10 Industrija usnja Vrhnika. 11 Poljska kovačnica – tj. ognjišče, kurišče z ventilatorjem za podpih zraka z nožnim ali ročnim pogonom. 12 Bil je to povojni čas, ko je primanjkovalo hrane. Primerjaj: M. Oblak Čarni: 15 deka­gramov sladkorja na odrezek 410, VR št.: 9, 2008, str. 258–268. 13 N. Oblak Japelj, Knjižnica industrije usnja Vrhnika, Usnjarstvo na Slovenskem, Zbor­nik referatov simpozija 5, 2013, str. 159. 14 V soboto 10. novembra bo ob 20. uri v Dela­vsko uslužbenski restavraciji Industrije usnja svečana objava rezultatov gospodarnostnega tekmovanja s podelitvijo nagrad. V: Vesti, Usnjar, 1951, str. 6. 15 Pajsar je orodje, železen drog za dviganje težkih predmetov. 16 Hans Thiery, Nemec iz Alzacije, med 2. sve­tovno vojno mobiliziran v nemški Wehrma­cht. Po vojni se je poročil z Marijo Podobnik iz Sinje Gorice pri Vrhniki. Z družino je ka­sneje živel v Wiesbadnu v Nemčiji, hišo pa je z ženo zgradil tudi v Sinji Gorici. Ustni vir: Katja Oblak, 2017. 17 Bežen pregled učnih uspehov vajencev na obrtni šoli je pokazal, da se med nami naha­ja vrsta takih, ki so učenje v šoli popolnoma zanemarili. V: Dobri učenci – dobri mojstri, Usnjar, 1951, str. 5. 18 Žepnina. 19 Na Stari cesti na Vrhniki. 20 Strugarji predlagajo, naj se pri njih upošte­va prah pri delu. Predlog je bil odbit z ute­meljitvijo, da po tem ne bi bilo sorazmerja z delovnimi mesti, kjer se dejansko zelo praši, in da se ob pravilnem delu ne bi smelo pra­šiti. Ključavničarji so predlagali, naj se sma­tra njihovo delo za umazano. Predlog je bil sprejet. V: Delavski svet je sprejel pravilnik o plačah, Usnjar, 1951, str. 3. 21 Anton Rožmanc je na predlog Upravnega od­bora podjetja imenovan za člana disciplin­skega sodišča I. stopnje. To sodišče je obrav­navalo disciplinske prekrške in nerednosti v podjetju. V: Disciplinsko sodišče, Usnjar, 1952. 22 Parketarna Verd, kasneje LIKO Vrhnika. 23 Spričevalo, potrdilo o opravljenem izpitu. 24 Obrtna zbornica. 25 Stiskalnicah. 26 Leta 1963 so na Delavski univerzi v Ljubljani ustanovili dopisno srednjo tehniško šolo. T. Rožmanc se je vpisal na strojni oddelek in šolanje uspešno zaključil 19. junija 1969. V: Naš portret (Tone Rožmanc) Usnjar, 1969. 27 Fenolit, tovarna sintetičnih smol in mas na Bregu pri Borovnici. 28 Na novo zatesniti. 29 V IUV. 30 V zapor. 31 A-test je testiranje nekega opravila (npr. var­jenje), dela ali izdelka z namenom, da dose­ga cilje po tehničnih predpisih. 32 TOZD - temeljna organizacija združenega dela. 33 Sedež društva (danes): Stegne 21 c, 1000 Lju­bljana. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 60. Dokument, s katerim je Tvrdka S. Kalin, tovarna usnja družba z o. z. na Vrhniki 20. 2. 1946 prešla v last Vlade ljudske republike Slo­venije. Avtorica fotografije Jelena Cvetković. September 2017. Domoznanski oddelek CKV. 61. Načrt culegerja po navodilih (spominu) Toneta Rožmanca narisal njegov sin Simon Rož­manc avgusta 2017. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 62. Gradnja oddelka za strojenje svinjskih kož. Desno spredaj delavci izdelujejo opaž za Ferja­nove nosilce. Avtor fotografije neznan. Leto 1946. Domoznanski oddelek CKV. 63. Gradbišče IUV z dragocenim gradbenim materialom in 500-litrskim mešalcem za beton. Avtor fotografije neznan. Leto 1946. Domoznanski oddelek CKV. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 64. Notranjost Pollakove usnjarne na Vrhniki okrog leta 1930. Na levi Turnerjev cepilni stroj, desno lužilne jame s culegerjem, v ozadju usnjarji med delom. Avtor fotografije neznan. Muzej­sko društvo Vrhnika. 65. Okrog leta 1950 so v IUV iz Rusije pripeljali čuparco – stroj za odstranjevanje ščetin iz svinj­skih kož. Avtor fotografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 66. Upokojenci IUV na izletu v Velenju okrog leta 1978. V sredini sedi Tone Rožmanc sta­rejši. Avtor fotografije neznan. Muzejsko dru­štvo Vrhnika. 67. Tone Rožmanc, slikan leta 1956 v ključav­ničarski delavnici ob Kalinovem vrtalnem stroju. Avtor fotografije neznan. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 68. Tone Rožmanc, slikan leta 1957 med me­njavo nožev na stružnici Turner v oddelku struženja. Zadaj Polde Rapuš. Avtor fotogra­fije neznan. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 69. Toneta Rožmanca so predstavili v oktobrski številki Usnjarja leta 1969 zaradi njegove mar­ljivosti in vztrajnosti. Usnjar, avgust 1969. Domoznanski oddelek CKV. 70. Načrt valja, del stiskalnice blata Klein. L. 2002 narisal in hrani Marko Garafolj. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 71. Pogled na energetski obrat z nizom delavnic vzdrževalne dejavnosti na severovzhodnem delu kompleksa IUV. Okrog leta 1985. Avtor fo­tografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 72. Energetski obrat IUV s Tržaške ceste, ko se je še kurilo s premogom. Avtor fotografije ne­znan, pred l. 1970. Domoznanski oddelek CKV. 73. Pogled na pisarniški del IUV s Tržaške ceste. V ospredju sta dve cisterni za mazut in dve za toplo vodo. Kmalu po letu 1970. Avtor fotografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 74. Kovačija v ključavničarski delavnici IUV z nakovalom Toneta Rožmanca starejšega. Fotografija posneta v času stečaja podjetja, po letu 2008. Avtor fotografije: Dušan Strlekar. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 75. Energetik, dipl. ing. Tone Mali, ob»Spillingu« – agregatu za proizvodnjo elek­trične energije v energetskem obratu IUV. Leto 1970. Avtor fotografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 76. Da so lahko vgradili nov parni kotel Stan­dard Kessel, so odstranili streho nad energet­skim obratom. Okrog leta 1986. Avtor fotogra­fije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 77. Varjenje paletnega viličarja. Leto 1985. Av­tor fotografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 79. Zidar Anton Marolt med popravilom be­tonskega tlaka. Okrog leta 1990. Avtor foto­grafije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 78. Mizar Peter Kenk v mizarski delavnici IUV. Okrog leta 1980. Avtor fotografije ne­znan. Domoznanski oddelek CKV. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 80. Elektro razdelilne omare s stikali za izklapljanje in vklapljanje posameznih obratov v ener­getskem obratu IUV. Okrog leta 1990. Avtor fotografije neznan. Domoznanski oddelek CKV. 81. Soda za vlaženje usnja s predelano elektro­-omaro za upravljanje stroja. Avtor fotografije neznan. Okrog leta 1992. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 82. Robert Krašovec in Franc Pleskovič med brizganjem barv v IUV. Leto 1955. Avtor fotografije neznan. Muzejsko društvo Vrhnika. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 83. Menjava stare (originalne) stiskalnice blata z novo, izdelano v IUV. Leto 1992. Avtor Dušan Sterlekar. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. 84. V IUV izdelan hidravlični dvižni voziček. Transport usnja med različnimi fazami predelave se je izvajal na paletah in platonih (dvignjene palete). Da bi olajšali delavcem delo, da jim ne bi bilo potrebno več pobirati kož s tal, so po idejni zasnovi Toneta Rožmanca naredili 3 testne vozičke. Na voziček so postavili plato in višino le-tega kasneje spreminjali z dviganjem oz. spu­ščanjem ročice. Po dobrem odzivu zaposlenih so izdelali okrog 100 vozičkov – tudi za usnjarni v Šoštanju in Šmartnem. Kolesa so izdelovali v LIV Postojna. Avtor fotografije neznan. Leto 1992. Fotografijo hrani Tone Rožmanc. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA 85. Tone Rožmanc in Nataša Oblak Japelj predstavljata vzdrževalne službe IUV v Cankarjevi knjižnici Vrhnika, 20. februar 2018. Avtor fotografije Katja Gotvajn. VZDRŽEVALNE SLUŽBE V INDUSTRIJI USNJA VRHNIKA JANEZ ŽITKO VRHNIŠKE ZNAČKE II V Vrhniških razgledih smo leta 20121 predstavili 332 značk z Vrhnike in okoli­ce, zbranih v zasebnih zbirkah. Od leta 2012 pa smo našli še 22 značk, izdelanih po letu 1948, najnovejša leta 2016. Enajst od teh so bojni oz. spominski znaki, ki jih je podelila Slovenska vojska po osa­mosvojitvi zaslužnim članom svojih enot. Popis objavljamo kot nadaljevanje popisa iz leta 2012, zato se nadaljujejo tudi tekoče številke pri značkah. Za značko Obranili domovino, navedeno pod. št. 342, je zna­no, da jih je bilo na območju 53. ObmŠTO (Območnega štaba teritorialne obrambe) podeljenih 208. Značke pod št. 339 a in od št. 341 do 345 in 345a so povzete po objavi v knjigi Vrhnika se spominja 1991-20112, značke od št. 346 do 349 ima v svoji zbirki Jože Pristavec iz Borovnice, št. 351 ima Tone Mohar, ostale pa avtor prispevka. Popis značk: 333 IUV Industrija usnja Vrhnika Jugoslavija (38 x 23 mm), 334 Gostilna Caserman (11 x 11mm), 335 Gostilna Caserman (15 mm), 336 Kurirji TV-17 (42 x 40 mm), 337 Sinja Gorica 27. 6. 1991 (30 x 35 mm)3, 338 Ljubljanski vrh 28. 6. 1991 (30 x 35 mm), 339 Cesarski vrh 2. 7. 1991 (30 x 35 mm)4, 339a Vrhnika 2. 7. 1991 (30 x 35 mm)5, 340 Vojašnice 1991 (30 x 35 mm), 341 Tajna skladišča 1991 (30 x 35), 342 Obranili domovino 1991 (30 x 5mm), 343 Štabi TO 1991 (30 x 35 mm), 344 Enote za posebne namene 1990-1991 (30 x 35 mm), 345 VOMO 1991 (30 x 35 mm), 345a Medalja generala Maistra 346 Tank (35 x 48 mm), 347 LOGB (19 x 20 mm), 348 Donitovo srečanje 84 (58 mm), 349 Donit (12,5 mm), 350 Gasilska zveza Vrhnika 1955-2015 (35 x 41 mm), 351 Srečanje starodobnikov Vrhnika 12. junij 2011 Citroen klub Slovenije Slovenska veteranska avtomoto zveza SVAMZ 1999 (60 mm), 352 Lovska družina 70 let 1946-2016 (31 x 29 mm), 353 Društvo upokojencev Vrhnika (36 mm), 354 Občinska Gasilska zveza Vrhnika (47 mm). Za bojne spominske znake objavljamo še podatke o avtorjih motivov in oblikoval­cih znakov in medalje ter njihove opise, ki nam jih je, na našo prošnjo, posredovalo Ministrstvo za obrambo Republike Slove­nije6. Avtorji bojnih spominskih znakov: Za ustanovitev bojnega spominskega zna­ka Sinja Gorica 1991 ni ohranjene skice, pripravljalec predloga je major Peter Lo­gar. Za bojna spominska znaka Cesarski vrh 1991 in Vrhnika 1991 pa skica je, pri­pravljalec je tudi tu maj. Peter Logar. Za ostale znake avtor oz. oblikovalec motiva ni znan. So pa vsa navedena priznanja oblikovana v sodelovanju z DVZ Ponikve in v tem podjetju tudi proizvedena. O spominskem znaku Logatec Vrhnika 1991 ni podatkov, ker ustanovitelj znaka ni bil MORS. Avtor motiva na bronasti medalji generala Maistra z meči je g. Janez J. Švajncer, ki je sodeloval s celjskim podjetjem Heledi, s. To podjetje je medaljo tudi izdelalo. Opisi bojnih spominskih znakov: • VOMO 1991 Spominski znak VOMO 1991 je bil usta­novljen v spomin na delo pripadnikov VOMO, ki so pred osamosvojitveno vojno v Sloveniji, med njo in po njej zbirali ob­veščevalne in protiobveščevalne podatke o namerah in ukrepih JLA proti Republiki Sloveniji. Spominski znak VOMO 1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico in je črne barve. V zgornjem delu znaka je napis VOMO, v osrednjem delu je znak Obvešče­valno varnostne službe, in sicer znak pri­padnosti Slovenski vojski s prekrižanima mečema v ozadju ter venčkoma lipovih li­stov zelene barve v spodnjem delu. Venč­ka segata od zgornjega dela rezil mečev čez spodnji del rezila ob braniku in pote­kata vsak po svoji strani znaka, nekoliko čez dve tretjini spodnje linije znaka Obve­ščevalno varnostne službe, vendar se ne stikata. Na sredini znaka Obveščevalno varnostne službe je doprsna podoba orla v rjavi barvi, obrnjena v heraldično desno, pod osrednjim motivom pa je letnica 1991. Vsi napisi, letnica, meča, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega znaka VOMO 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, s pozlačeno miniaturo znaka na sredini. • ENOTE ZA POSEBNE NAMENE 1990-1991 Spominski znak Enote za posebne na­mene 1990-1991 je bil ustanovljen 17. novembra 2006 z aktom Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v spomin na pripadnike enot TO RS za posebne na­mene, ki so od novembra 1990 do junija 1991 na svojih domovih oziroma na tajnih lokacijah hranili osebno orožje in opremo ter opravljali naloge varovanja in nadzora prostorov hranjenja. Spominski znak Enote za posebne name­ne 1990-1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico in je temno modre barve. V zgornjem delu znaka je dvovrstični na­pis ENOTE/ZA POSEBNE NAMENE, pod ravno črto, ki sega od levega do desnega roba znaka, pa je v osrednjem delu znak pripadnosti Slovenski vojski v narodnih barvah, ki ga obkroža nesklenjen venec zelenih bršljanovih listov. V spodnjem delu sta polkrožno izpisani letnici 1990-1991. Vsi napisi, letnici, posamezni deli, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega znaka Enote za posebne namene 1990-1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oble­čena v trakec modre barve, s pozlačenim lipovim listom na sredini. • ŠTABI 1991 Spominski znak Štabi 1991 je bil usta­novljen 17. novembra 2006 v spomin na opravljanje vojaške dolžnosti po vojni for­maciji v Republiškem štabu Teritorialne obrambe, Pokrajinskih štabih Teritorialne obrambe, Območnih štabih Teritorialne obrambe in poveljstvu brigade MORIS od 24. junija do 18. julija 1991. Spominski znak Štabi 1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico in je zelene barve. V zgornjem delu je napis ŠTABI, osrednji del znaka je od napisa ločen z ravno črto, ki sega od levega do desnega roba znaka. V osrednjem delu znaka je motiv treh prekrižanih mečev. Pod osre­dnjim motivom je izpisana letnica 1991. Vsi napisi, letnica, osrednji motiv, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega zna­ka Štabi 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, s pozlačenim lipovim listom na sredini. • VOJAŠNICE 1991 Spominski znak Vojašnice 1991 je bil usta­novljen 29. septembra 2006 z aktom Mini­strstva za obrambo Republike Slovenije v spomin na uspešno izvajanje blokad voja­ških objektov JLA v času vojne v Sloveniji. Spominski znak Vojašnice 1991 ima obli­ko poznogotskega ščita in je modre bar­ve. V zgornjem delu je napis VOJAŠNICE, osrednji del znaka je od napisa ločen z ravno črto, ki sega od levega do desne­ga roba znaka. V osrednjem delu znaka je motiv protitankovske betonske ovire s prekrižanima mečema pred njo. V spo­dnjem delu je letnica 1991. Vsi napisi, le­tnica, osrednji motiv, obrobe in črte zna­ka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega znaka Vojašnice 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, s pozlačenim lipovim listom na sredini. • OBRANILI DOMOVINO 1991 Spominski znak Obranili domovino je bil ustanovljen 30. septembra 1991 z aktom Ministrstva za obrambo Republike Slo­venije v spomin na sodelovanje v bojnih aktivnostih v času vojne v Sloveniji od 27. junija do 7. julija 1991. Spominski znak Obranili domovino je oblikovan kot ščit sivo srebrne barve. Prek znaka poteka pod kotom 45 stopinj od spodnjega dela levega roba do zgornjega desnega vogala trak v barvah slovenske narodne zastave z znakom pripadnosti Slovenski vojski v sredini. V zgornjem le­vem kotu je dvovrstični napis OBRANILI/DOMOVINO, v spodnjem delu, pod tra­kom, pa je silhueta gorečega tanka. Pla­men je rdeče barve. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega znaka Obranili domovino 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, z miniaturo ščita na sredini. • TAJNA SKLADIŠČA 1991 Spominski znak Tajna skladišča 1991 je bil ustanovljen 17. novembra 2006 z ak­tom Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v spomin na hranjenje in varova­nje orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev na neuradnih skrivnih krajih od 5. oktobra 1990 do 18. julija 1991. Spominski znak Tajna skladišča 1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico in je črne barve. V zgornjem delu je napis TAJ­NA SKLADIŠČA, osrednji del znaka je od napisa ločen z ravno črto, ki sega od le­vega do desnega roba znaka. V osrednjem delu je motiv prekrižanega meča in polav­tomatske puške, nad njima je stilizirana sova z razprtimi krili. V spodnjem delu pod osrednjim motivom sta v polkrogu izpisani letnici 1990-1991. Vsi napisi, le­tnici, osrednji motiv, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka spominskega znaka Tajna skladišča 1991 je pravokotna mede­ninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, s pozlačenim lipovim listom na sre­dini. • LJUBLJANSKI VRH 1991 Bojni spominski znak Ljubljanski vrh 1991 je bil ustanovljen 16. oktobra 2006 z aktom Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v spomin na napad na objekt ra­darske postaje JLA na Ljubljanskem vrhu 28. junija 1991. Bojni spominski znak ima obliko pozno­gotskega ščita s konico. V zgornjem delu je napis LJUBLJANSKI VRH, v osrednjem delu je v zeleni barvi stiliziran grič Lju­bljanski vrh, na katerem je stilizirana radarska kupola v sivi barvi, na pobočju sta minometa usmerjena v kupolo, nebo je svetlo modre barve. V spodnjem delu je datum 28. VI. 1991. Vsi napisi, datum ter obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka bojnega spominske­ga znaka Ljubljanski vrh 1991 je pravo­kotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, z lipovim listom, ki ga križa puška. • SINJA GORICA 1991 Bojni spominski znak Sinja Gorica 1991 je bil ustanovljen 16. oktobra 2006 z aktom Ministrstva za obrambo v spomin na za­ustavitev bojne oklepne skupine JLA na območju Sinje Gorice 27. junija 1991 Bojni spominski znak Sinja Gorica 1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico in je zelene barve. V zgornjem delu je je napis SINJA GORICA, v osrednjem delu sta upodobljena tanka in eksplozija rdeče barve, pod osrednjim motivom so protio­klepne ovire ter datum 27. VI. 1991. Vsi na­pisi, osrednji motiv, datum, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka bojnega spominske­ga znaka Sinja Gorica 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, z lipovim listom, ki ga križa puška. • CESARSKI VRH 1991 Bojni spominski znak Cesarski vrh 1991 je bil ustanovljen 16. oktobra 2006 z aktom Ministrstva za obrambo Republike Slove­nije v spomin na blokado in zaustavitev kolone oklepnih vozil JLA na območju Ce­sarskega vrha 2. julija 1991. Bojni spominski znak Cesarski vrh 1991 ima obliko poznogotskega ščita s konico. V zgornjem delu je na zeleni podlagi napis CESARSKI VRH, v osrednjem delu so upo­dobljeni štirje tanki in eksplozija ter pod njimi protioklepne ovire. V spodnjem delu je datum 2. VII. 1991. Vsi napisi, osrednji motiv razen eksplozije, ki je tudi rdeče barve, datum ter obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka bojnega spominske­ga znaka Cesarski vrh 1991 je pravokotna medeninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, z lipovim listom, ki ga križa puška. • VRHNIKA 1991 Bojni spominski znak Vrhnika 1991 je bil ustanovljen 16. oktobra 2006 v spomin na bojno delovanje pripadnikov enot TO RS na oklepno kolono JLA na območju Vrh­nike in na vojašnico JLA na Stari Vrhniki 2. julija 1991. Bojni spominski znak ima obliko pozno­gotskega ščita s konico. Od zgornjega roba se proti konici znaka spušča puščica te­mno modre barve z osrednjim motivom znaka, in sicer napisom VRHNIKA ter štirimi tanki ob svojem levem robu, vzpo­redno z njimi sta ob desnem robu pušči­ce bojni letali JLA v naletu. Pod tanki in letali so protioklepne ovire in pod njimi še izpisan datum 2. VII. 1991. Vsi napisi, datum, podobe osrednjega motiva, obrobe in črte znaka so pozlačeni. Znak ima na hrbtni strani sponko za pri­penjanje na podlago in vgravirano zapore­dno številko. Nadomestna oznaka bojnega spominskega znaka Vrhnika 1991 je pravokotna mede­ninasta ploščica, oblečena v trakec modre barve, z lipovim listom, ki ga križa puška. • MEDALJA GENERALA MAISTRA Ustanovljena je bila z odredbo o prizna­njih št. 801/1654, z dne 12. 5. 1993. Pred tem se je, na podlagi odredbe o priznanjih št. 801/2934, z dne 23. 12. 1991, podeljeva­lo priznanje generala Maistra, ki je ime­lo tri stopnje (predhodnica reda generala Maistra) in se je podeljevalo še kot zlati in srebrni znak generala Maistra (predho­dnica medalje, a je imela isti nosilni trak, in sicer belo-moder-rdeč kot priznanje). Medalja generala Maistra se podeljuje za posebne zasluge v miru ali vojni ter za do­sežene pomembne uspehe pri opravljanju vojaške službe ali del na obrambnem po­dročju. Medalja generala Maistra ima tri stopnje in je skladno z njimi zlate, srebrne ali bro­naste barve. Medalja generala Maistra je okrogle obli­ke. Na sprednji strani priznanja je v sredi­ni okrogle ploskve reliefno stiliziran por­tret generala Maistra z desnega profila. Ob desnem robu ploskve je polkrožni napis GENERAL MAISTER. Na vrhu ima prizna­nje pritrjeno fiksno uho, prek katerega se medalja s posebnim kovinskim obročkom pripenja na nosilni trak. Medalja generala Maistra z meči je s posebnim kovinskim obročkom pripeta na reliefno stilizirana prekrižana meča, ki sta z obročkom pripe­ta na nosilni trak medalje. Nosilni trak obeh različic priznanja, torej tako za zasluge v miru kot za zasluge v vojni, je pravokotne oblike in temno mo­dre barve. Nadomestna oznaka za medaljo generala Maistra je pravokotna medeninasta plo­ščica, oblečena v trakec temno modre bar­ve, z miniaturo medalje generala Maistra, ki je v barvah stopnje medalje. Miniatura priznanja na nadomestni oznaki medalje generala Maistra z meči ima dodana meča v barvi stopnje medalje. VRHNIŠKE ZNAČKE II VRHNIŠKE ZNAČKE II VRHNIŠKE ZNAČKE II 333 334 335 336 337 338 339 339a 340 341 342 343 345 344 345a 347 346 349 348 350 VRHNIŠKE ZNAČKE II 352 351 106 353 354 86. Vse, v tem prispevku objavljene značke, od številke 333 do 354 in 106 štejemo v seznamu slik kot eno enoto. Foto: Janez Žitko. Opombe: 1 Janez Žitko: Vrhniške značke. Vrhniški razgledi št. 13, leto 2012, str. 275–297. Popravek podatkov iz zgoraj navedenega prispevka: - str. 282: 177a. Partizan (13 x 23 mm); - str. 288, št. značke 106, slab posnetek, ponovno objavljena v Vrhniški razgledi št. 18/2017 na str. 114, št. značke 87, pravilno: št. 120; - str. 289, št. značke 128, pravilno št. 129; - str. 292, značka Avtopralnica, avtomeha­nika Popit Milan ima št. 293; - str. 293 značka št. 2565, pravilno 265. 2 Vrhnika se spominja 1991–2011. Ob dvajse­tletnici samostojne države Republike Slo­venije. Vrhnika 2011, str. 125–128. 3 Značka je tudi v popisu leta 2012 (št. 295). 4 Značka je tudi v popisu leta 2012 (št. 294). 5 Značka je tudi v popisu leta 2012 (št. 331). 6 Pismo Ministrstva za obrambo RS. Vojaški muzej Slovenske vojske 26. 1. 2018 Cankar­jevi knjižnici Vrhnika. (Hrani Domoznan­ski odd. CKV). Podatke je pripravila Simo­na Pörš, univ. dipl. zgod., Vojaški muzej slovenske vojske. POLONA ZALOKAR PODLIPSKA DOLINA HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO (IV. DEL) Podlipska dolina leži na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja pod nizkimi obronki Polhograjskega hribovja na desni in nekoliko višjim Rovtarskim hribovjem na levi strani. Po dolinskem dnu teče potok Podlipščica s številnimi pritoki in hudour­niki z okoliških bregov, ki so v preteklosti poganjali več mlinov in žag. V spodnjem delu doline se ji pridruži vzporedna Lahov­ka iz izvira nad Trčkovo domačijo, še do druge svetovne vojne imenovana Tunjica.1 Na koncu dolge in ozke doline, prvič ome­njene leta 1265 kot posest bistriškega samo­stana, leži gručasta vas Podlipa. Na nizkem griču sredi vasi stoji cerkev sv. Brikcija iz 14. stoletja s pokopališčem, od leta 1875 sedež župnije. V neposredni bližini so stara gostil­na Jurca, lepo obnovljena nekdanja Matečk­ova hiša, dobro ohranjen Kovtrov mlin ter ljudska šola iz leta 1919. Preostali deli nase­lja so razstreseni po slemenih v dolini ter po Krošljevem hribu in v Razorski dolini. Vas je leta 1833 štela 222 prebivalcev. Po popisih prebivalstva iz leta 1880 jih je imela 252, leta 1890 265, leta 1900 237, leta 1911 246, leta 1921 223 in leta 1931 248 prebivalcev. Trenu­tno jih ima 513. Zaposleni se vozijo na delo v občinsko središče Vrhnika ali v Ljubljano. Manjši del Podlipčanov se ukvarja s kme­tijstvom in podjetništvom. Peščena zemlja omogoča pridelavo krompirja in koruze, nekdaj pa je bilo zelo razvito tudi sadjar­stvo.2 Kraj je priljubljeno izletniško izhodi­šče za vzpone na okoliške razgledne vrhove z lepimi panoramskimi cestami in starimi romarskimi potmi. Skozi naselje vodi pove­zovalna cesta med Ljubljansko kotlino ter škofjeloškim in idrijskim območjem, ki vodi najprej v Smrečje in od tam v sosednja večja kraja, Šentjošt in Rovte.2a V Podlipsko doli­no se vključujejo tudi prebivalci spodnjega dela Smrečja iz občine Dobrova - Polhov Gradec, ki jih loči od Podlipe le potok Pod­lipščica, potem krajani zaselka Podpesek iz razloženega naselja Rovte v sosednji občini Logatec in Kozikova hiša iz Žažarja v hor­julski občini. PODLIPSKA DOLINA 87. Vaško jedro v Podlipi, leta 2009. V ospredju šola iz leta 1919 (foto: Janez Žitko). Podlipa skozi čas Iz prazgodovinskega obdobja v Podlipski dolini ni znanih ostankov. Najbližje do­mnevno arheološko najdišče je na hribu Gradišče nad Žažarjem, kjer so našli staro lončenino in oglje ter po nekaterih podat­kih tudi dele bakrenih posod in železnih predmetov. V rimski dobi bi lahko malo pred Malo Ligojno ob cesti v zaselku Frtica stala utrdba, ki jo omenja Peter Hitzinger v poročilu kot ostanke starih zidov pred Ligojno.3 O poselitvi v tem času, ko je bilo živahno življenje v antičnem pristanišču Navportu (Nauportusu) na področju dana­šnje Vrhnike ter iz obdobja preseljevanja ljudstev, ni odkritih sledov. Po naselitvi Slovanov v predalpski prostor je to območje od leta 745 pripadalo bavarski in nato fran­kovski državi. Ko so se v srednjem veku na naših tleh razvile zgodovinske dežele Kranjska, Koroška, Štajerska in Goriška z Istro, je Podlipa ves čas z izjemo kratkih let Ilirskih provinc (1809–1813) pripadala deželi Kranjski, ki je bila del avstrijske, od leta 1867 avstro-ogrske monarhije. Iz časa francoske okupacije so znani prvi doma­čini, ki so služili vojsko v Ilirskem polku: Nikolaj Podlipec–Kokaljev, Marko Celarc–Seljakov, Janez Jurca–Vŕtnarjev, Urban Ce­lar–Zakajncov in Urban Križaj–Boštjanov­čev. Gregor Merlak–Sedejev in Mihael Žit­ko–Krošljev sta bila na seznamu rekrutov, a ne vemo, kam sta bila dodeljena.4 Podlipa je bila med leti 1849 in 1851 samo­stojna občina in zatem skupaj z Žažarjem vrhniška podobčina. V občinski svet so iz svoje srede volili dva predstavnika. Konec 19. stoletja so dobili svoj krajevni šolski svet. Leta 1892 je bila na deželno vlado podana tudi prošnja za razdelitev vrhni­ške občine na tri samostojne občine. Poleg Zaplane, ki je imela 421 prebivalcev in 853 goldinarjev ter 40 krajcarjev davka, naj bi postala samostojna še Podlipa z Žažarjem s 449 prebivalci in 921 goldinarji ter 62 kraj­carji predpisanega davka, a je bil predlog po petih letih zavrnjen.5 Približno v tem času je zajel dolino val množičnega izse­ljevanja v tujino, ki je bil posledica gospo­darske krize in s tem pomanjkanja dela v domačih krajih. V želji po boljšem življenju je odšlo v Ameriko več deset Podlipčanov, med njimi tudi dekleta. Po tistem pa se je število izseljencev počasi zmanjševalo. Domačine je prva svetovna vojna na srečo obšla, če izvzamemo dvakratno prenočeva­nje in en pohod avstrijske vojske skozi vas na poti v Žiri.6 Čeprav je bila soška fronta dokaj blizu, je več fantov in mož v avstro­-ogrski uniformi odšlo na vzhodno fronto, kjer so bili tudi zajeti. Andrej Corn–Sov­datov, Lovro Kržič in Anton Križaj–Kočar­jev so padli na ruskem bojišču, prav tako tudi Janez Burjak, ki je po vojni veljal za pogrešanega. Anton Možina–Rožančev in Martin Corn–Sovdatov sta padla na soški fronti ter Andrej Filipič–Lazarjev kot vojak črnovojnik na avstrijskem ozemlju. Franc Seljak–Smrekarjev je umrl v italijanskem ujetništvu.7 Med vojno so v vasi gostili be­gunsko družino Jožefa Rijavca iz Šempasa pri Gorici. Država je Podlipčanom vzela tudi dva večja bronasta zvonova. Po prvi svetovni vojni so bili Slovenci vklju­čeni v južnoslovansko državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po 1. decembru 1918 imenovano Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in od leta 1929 Kraljevino Jugo­slavijo – izgubili pa so Primorsko. Tako so leta 1918 komaj uro hoda od Podlipe posta­vili demarkacijsko črto med tedanjo Jugo­slavijo in Italijo, ki so jo Italijani označili z bodečo žico. Ljudje z obeh strani meje so še naprej vzdrževali stike in vzpostavili dobič­konosno prekupčevanje z blagom, živino, tobakom in drugimi dobrinami. Financarji in obmejna straža so tihotapstvo preganjali, z umikom Italijanov na rapalsko mejo leta 1921 pa se je trgovanje umirilo.8 Iz tega ob­dobja je sedanja gostilna Hribernik v stav­bi stare vojašnice, nekdanje jugoslovanske stražnice v Smrečju. V podlipskem delu Smrečja, nekdaj imeno­vanem Rašpovc, je bilo pred drugo svetov­no vojno deset domačij in nekaj novih hiš. V zaselku so imeli smreški kmetje svoje mli­ne. Tu so bili doma še kovač, kamnosek in kramar. Pri Mivšku so imeli tudi gostilno. Dobro je ohranjena stara Kovtrova domačija z mlinom in žago. Zaselek se je zaradi bliži­ne že od konca 18. stoletja držal podlipske­ga cerkvenega vikariata, čeprav je upravno spadal k Šentjoštu. Po vključitvi vasi v obči­no Vrhnika po drugi svetovni vojni spomi­njajo na Smrečje le še hišne številke.9 Prebivalci Podpeska, enega izmed številnih rovtarskih zaselkov Rovtarskega hribovja, so zaradi bližine že v preteklosti obisko­vali podlipsko cerkev in pokopavali rajne na podlipskem pokopališču. Tudi otroci so raje hodili v podlipsko šolo. V več pro­šnjah za prešolanje otrok iz Rovt v Podlipo z začetka 20. stoletja in še v obdobju med vojnama starši navajajo, da imajo šolarji do Rovt do dve uri hoje, pozimi po mokrih in neprehodnih poteh. Podpisanih je trinajst staršev. Odrasli se obračajo po opravkih na vrhniško občino, kamor je speljana boljša, a še ne v celoti asfaltirana cesta. Zdaj spa­dajo v vrhniško župnijo Kočarjeva, Tišler­jeva in Pečníkarjeva hiša. Podlipa je utrpela hujše posledice v drugi svetovni vojni. Vrhniško območje je ob za­četku vojne aprila 1941 okupirala italijan­ska vojska. Italijanski vojaki so večkrat ko­rakali iz Žirov skozi vas in dolino na Vrh­niko. Iz hribovskih postojank so od vsega začetka občasno prihajali v vas partizani in četniki. Nastale so vaške straže, poja­vila se je tudi organizacija Črna roka. Ita­lijanski vojaki so v času vojaške akcije na območju Vrhnika-Horjul 2. avgusta 194210 izropali in požgali devet domačij: Ambru­ževo, Muhovčevo, Šimnovčevo in Vŕtnarje­vo hišo, Seljakov, Mežnarjev in Gregurčev hlev, Sedejevo drvarnico in Kovačev kozo­lec. Ob požigu je zgorelo vse, tudi živina v hlevih. Stanovalce so izgnali na mesto, od koder se je videlo na goreče domove. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Vrhni­ko z okolico zasedla nemška vojska. Itali­janski okupator je nekaj domačinov zaprl v italijansko taborišče Gonars in v zapor na Elbi, medtem ko so nemški okupatorji od­vedli nekaj prebivalcev na prisilno delo v Nemčijo. Med vojno je v spopadih in likvi­dacijah umrlo skupaj dvanajst domačinov. Po vojni, leta 1945, je bilo ubitih še trinajst domačinov. Nekaj domačinov se je z domo­branci ob koncu vojne leta 1945 umaknilo na Koroško. Podlipa je v vojnem času vseeno prišla do dveh pomembnih pridobitev. Med vojno so iz majhne vaške elektrarne z jezu v soteski Hlevščice napeljali elektriko po vsej vasi, od Matička do Malnarja. Domove je raz­svetljevala sprva le občasno, nato pa stalno vse do napeljave državne elektrike okoli leta 1951. Prav tako so zaradi težav s pitno vodo že med vojno leta 1943 začeli graditi vaški vodovod. Zajeli so močan studenec v Hlevščici, speljali vodo po ceveh na Bo­štjanovčev grič in tam leta 1945 postavili vodni zbiralnik. S prostovoljnim delom so speljali vodo do vsake hiše, čeprav je bila vas zaradi požiga še vsa v ruševinah. Dela je vodil inženir Jelenc z Vrhnike. Po drugi svetovni vojni je bilo slovensko ozemlje ponovno združeno s primorskim delom v državi Federativne ljudske, ka­sneje Socialistične republike Jugoslavije. Prebivalci Podlipske doline so najprej ob­novili požgane in poškodovane domove. Kmalu po vojni so jih prizadele še zaplem­be premoženja in komasacije. Sprejeli so tudi poskuse planskega gospodarjenja po vzoru ruskega gospodarstva. Leta 1948 so zaradi poplavljanja nadaljevali z regulacijo Podlipščice, ki so jo začeli že ob izsuševa­nju Barja leta 1927. Udeleženi posestniki so brezplačno prispevali les, vožnje in delov­ne ure. V domove se je počasi vrnilo vsak­danje življenje. Večina ljudi se je zaposlila v vrhniških tovarnah, Industriji usnja Vrh­nika in Parketarni Verd, ter drugih manj­ših podjetjih; večji posestniki ter nekateri delavci in uslužbenci pa so ob službi še na­prej kmetovali. NAJSTAREJŠE OMEMBE PODLIPE V PISNIH VIRIH Najstarejša zapisa iz Podlipske doline se nanašata na star zaselek in potok Tunjica v dolini. Potok Tunjica je omenjen v da­rovni listini koroškega vojvode Ulrika III. Spanheimskega (1256–1269) iz leta 1265.11 Kraj Tunjica je zapisan istega leta v listini italijanskih priorjev Girarda in Joannija ob vizitaciji slovenskih kartuzij, kjer navajata, da poteka meja bistriškega posestva med drugim tudi preko planine Brekovica, z nje pa preko grebenov do gore nad vasjo Tunji­ca (Tuniza), kjer se spoji z začetno točko.12 Vas Podlipa je bila poseljena že precej pred letom 1526, ko se v cerkvenem zapisniku omenja cerkev sv. Brikcija.13 Podlipčani se nato še večkrat navajajo v samostanskih zapisih iz leta 1350, 1355, še nekajkrat v 14. stoletju in tudi pozneje zaradi spornih meja s posestniki iz Žažarja. Vir nespora­zumov je bilo izkoriščanje paše po gozdo­vih ob meji in na izkrčenem svetu. Žažar­čani so zaradi popuščanja samostana do­segli pravico do paše vse do vode Tunjice.14 Na področje Podlipske doline so se širili tudi posestniki iz logaškega gospostva, ki so po letu 1580 v okolici Vrhnike napra­vili številne rovte in posegali v ribolovne pravice kartuzijanov na vodah Tunjice in Gradaščice.15 PODLIPSKA DOLINA V NOVEM VEKU Večina kmetij v Podlipski dolini je pripa­dala veliki samostanski posesti, s katero so upravljali kartuzijani iz Bistre. Skupaj s kmeti iz Male Ligojne so tvorili podlipsko županijo, sprva imenovano tudi tunjiška. Pod lipami, kot imenuje samostanski pisar največje naselje v županiji, je stalo leta 1659 pet celih in ena četrtinska kmetija. Na njih so živeli Jakob Zakrajšek, ki je bil hkrati župan, Jernejev sin Matija in Valko Grošelj. Za celo kmetijo so plačevali menihom vsak po 2 goldinarja16 in 40 krajcarjev davka na leto. Enak znesek je plačeval Jurij Pajsar za četrtinsko kmetijo in mlin, medtem ko sta Matija Brenčič in Jurij Kocijančič skupaj obdelovala dve kmetiji in od njih plačevala 5 goldinarjev ter 20 krajcarjev davka. Tu­njica je štela pet celih in polovično kmeti­jo. Obdelovali so jih Jernej Verunc, Andrej Zakrajšek, Jurij Lukežič in Janez Kranjc. Jurij Perko, imetnik kmetije in pol, pa je bil doma na Vrhniki. Prvi so plačevali 2 goldi­narja 40 krajcarjev ter zadnji 4 goldinarje letnega davka. V Ligojni so trije kmetje: Str­nad, Pankracij Podlipec in Martin Popit ob­delovali vsak po celo kmetijo in pol ter da­jali zanje po 4 goldinarje davka na leto. Vsi podložniki skupaj so prinašali samostanu letno 42 goldinarjev in 40 krajcarjev davka. Prebivalci doline so bili poleg tega dolžni na dan sv. Martina oddajati še 25 goldinar­jev in 34 krajcarjev gosposkega davka čin­ža17 v gotovini ter sprva 130 in kasneje 261 jajc. Skupaj s kmeti iz Borovnice, Verda, Za­bočevega in Zavrha pri Borovnici so morali vsako leto, razen v času trgatve, oskrbovati samostanske posesti na Primorskem z živi­li in drugimi potrebščinami ter nositi gre­benice, trakove, okove, sode, sklede in drug material v Šentvid pri Vipavi in Solkan. Iz vinorodnih krajev so morali pripeljati v sa­mostan 101 tovor vina letno, od tega podlip­ski kmetje dvanajst tovorov.18 Staro ime Rašpovc za smreški zaselek v Podlipi je nastalo zaradi pripadnosti tam­kajšnjih kmetij plemiški družini Raspom v preteklosti. V najstarejših časih je stalo v Rašpovcu šest domačij in kajž. Kajže so imele le po nekaj arov zemljišča, njihovi gospodarji pa so postopoma dokupovali zemljo in razširili posest tudi do več hek­tarjev.19 Rašpovske podložnike omenjajo prvič leta 1666 v urbarju Raspovega ime­nja. Obvezne dajatve so plačevali tedaj plemiču Janezu Juriju Raspu iz Stare Loke pri Škofji Loki, medtem ko so bili v sodnih zadevah podložni logaški graščini. Najviš­je dajatve so imeli Jakob Celar z današnje Skubljeve domačije in njegovi nasledniki: Matija Skobl, Janez Skobl in Gregor Skobl. Od obdelovalne zemlje in mlina so plače­vali 2 goldinarja in 55 krajcarjev. Na Celar­jevem, kasneje Kovtrovem mlinu, sta žive­la Andrej Skobl in za njim Jurij Revn ter plačevala 2 goldinarja in 15 krajcarjev dav­ka na leto. Gregor Žerovc in njegov nasle­dnik Jernej Žerovc (danes Černčeva hiša) sta oddajala 1 goldinar in 38 krajcarjev. Boštjan Smrekar in Katarina Žerovc (danes Kovač) sta bila dolžna dajati le kajžarski davek 43 krajcarjev ter Primož Jurica in njegov naslednik Štefan Trček (danes Miv­škova hiša) 40 krajcarjev. Med Raspovimi podložniki se omenjata tudi Matija Skubl in Marko Likar, a ne vemo, kateri kajži sta pripadala. Kajžarji so plačevali tudi kontri­bucijo20, kot je bilo v navadi v deželi. Obse­gala je tlako v naravi in dajatev v surovem predivu. Imetnika višje ležečih Žagarjeve in Volavčeve domačije sta plačevala Jane­zu Juriju Raspu desetino. Kmetiji sta pred tem pripadali škofjeloškemu meščanu Ma­tiji Paplerju, ki ju je leta 1631 skupaj s sed­mimi drugimi smreškimi in eno šentjoško kmetijo kupil od Mihaela Paplerja, Mihael pa je leta 1601 dobil nekaj posesti od pol­hograjskih gospodov Gallov.21 Kmetiji je po letu 1731 prevzela graščina Lesno Brdo (Holzenegg), ki je bila v lasti polhograjske­ga gospostva.22 Filipičeva kmetija pri Štantu in vse kmetije iz rovtarskega zaselka Podpesek so spada­le pod zemljiško gospostvo Logatec. Go­spostvo se je po urbarju iz leta 1674 delilo na županije: Zgornji Logatec, Spodnji Lo­gatec, Vrhnika, Stara Vrhnika, Žažar, Mala gora, Hotedršica, Novi svet, Žibrše, Velika župa (Schülter) in Kalinovo imenje. Poleg tega je opravljalo odvetniške posle za kra­jane Brezovice in Bevk ter Novi most (Ne­ubruck) pri Vrhniki. Domačije iz Podpe­ska so spadale najverjetneje k županijama Zgornji in Spodnji Logatec, pri katerih so posebej omenjeni prebivalci Rovt. Za po­vezavo med njimi in današnjimi lastniki bi bile potrebne dodatne raziskave. TEREZIJANSKA DOBA Srednjeveške vasi so bile majhne. Z iz­boljšanimi tehnikami obdelave zemlje in zaradi želje po večjih dohodkih je število podeželskega prebivalstva in s tem število hiš počasi naraščalo. Tako je v Podlipski dolini v času avstrijske vladarice Marije Terezije (1717–1780) živelo že 26 bistriških podložnikov, 14 v Podlipi in 12 v Tunjici. Zahvaljujoč terezijanskemu katastru, ki ga je dala napraviti cesarica med letoma 1748 in 1756 zaradi popisa in neposredne obdav­čitve kmečke posesti, so znana vsa njihova imena. V Podlipi so bili doma: Jakob Cela­rič, Anže Malovrh, Andrej Trček in Miha Kenk na skupnem posestvu, Jakob Prašnik, Jurij Troha, Simon Jereb, Matevž Zalesnik (Železnik?), Matija Corn, Matija Jereb, Luka Jereb, Matevž Celar, Jožef Podlipec, Matevž Pajsar in Jurij Troha. Večinoma so uživali polovične kmetije, le kmetija Luka Jereba je imela za osmino kmetije in Pajsarjeva za sedem osmin kmetije zemljišča. Zadnjih šest podložnikov je opravljalo tudi vozno tlako, s katero so prevažali kmečke pridel­ke in drug material v bistriški samostan. V Tunjici so se preživljali s kmetijstvom: Gre­gor Kokalj, Lovre Brdnik, Jurij Kosar, Lovre Števsa, Ludvik Ditrich, Jožef Trček, Matija Pajsar, Gašper Erjavc, Jurij Smrekar, Matija Brenčič in Jurij Podlipec. Jernej Brenčič je bil mlinar. Kokaljeva, Brdnikova, Števso­va in Trčkova kmetija so bile polovične in ostale tretjinske kmetije. Največji pose­stnik je bil Jurij Kosar, ki je obdeloval sko­raj kmetijo in pol. Kmetje iz podlipske županije so bili po novem rektificiranem urbarju iz leta 1764 dolžni plačevati samostanu različne denar­ne dajatve: napovedani davek, kontribuci­jo, navadni davek in pravdni činž sv. Jurija skupaj z davkom od gozda in soli. Del da­jatev je ostal samostanu, ostalo je pripadlo državni blagajni. Dajatev malo pravico23 so plačevali v kmečkih pridelkih, kot so jajca, medtem ko so podložniki drugih županij oddajali kartuziji tudi kokoši in predivo. Člani te oddaljene županije so morali za sa­mostan še naprej opravljati tlako, ki je ob­segala 32 delovnih dni z vprežno živino. Na delu so jih menihi oskrbeli s hrano. Vsak je dobil po en maseljc24 vina, osmino hle­ba kruha in štirje delavci skupaj pol bokala kaše. Poleg tega so vsako četrtletje izkidali samostanske hleve, mlatili žito, napravljali drva za kurjavo in jih spravljali v samostan, sušili seno ter ga spravljali v senik pri sa­mostanu, čistili repo in korenje in pripra­vljali apno. Iz Erzelja pri Vipavi in Gabrja pri Planini, kjer je imel samostan svoje vi­nograde in kleti, so tovorili 17 in pol tovora vina letno. Ludvik Dittrih se je odkupil od tlake s plačilom 1 goldinarja 42 krajcarjev denarja, župan pa je bil tlake oproščen. Smreške posesti v Rašpovcu so leta 1742 podedovali Raspovi sorodniki z graščine Dol pri Ljubljani. Prebivalci zaselka so po štiftnem registru iz leta 1751 plačevali graščini skupaj 14 goldinarjev in 10 kraj­carjev davka letno ter namesto tlake en goldinar in 18 krajcarjev davka in 9 krajcar­jev od grobega platna ali lanu. Pri Žagarje­vih se leta 1731 omenja polovični mlin in leta 1740 žaga. V tem času se prvič omenja Zakajnski mlin iz Rašpovca, leta 1754 še kot del Zakajnske kmetije. Mlin in kmetija sta spadala k posesti ženskega dominikan­skega samostana Velesovo (Michelstetten) pri Kranju, ki je imel sicer obsežno posest na Kranjskem polju na levem bregu Save. Gospostvo Logatec je imelo po štiftnem re­gistru iz leta 1754 trinajst županij. V njih je živelo 146 kmetov, 301 bajtar z nekaj zemlje (lastnikov domca) in 38 kajžarjev. Na več potokih je stalno mlelo devet, občasno pa še 39 mlinov. Na Novem mostu pri Vrhniki, v Brezovici, Bevkah in Sinji Gorici niso ime­li več posesti, pač pa so tam pobirali nekaj malega deželnoknežjega davka (Steuer), gosposkega činža in davek na zavarovanje in odvetništvo. Ostali podložniki so plače­vali deželnoknežja davka kontribucijo in navadni davek, potem gosposki davek, ži­tni davek, davek na malo pravico v predivu in jajcih ter odškodnino za tlako. Zadnja je znašala kar 1.015 goldinarjev, 14 krajcarjev in 3 denariče na leto. V Hotedršici in Veliki župi (Schültern) so pobirali tudi po šestnaj­stino hleba kruha. JOŽEFINSKA DOBA Cesar Jožef II. (1741–1790) se je zapisal v spominu ljudi predvsem kot cerkveni re­formator z uvajanjem novih župnij in uki­nitvijo kontemplativnih redov, med njimi tudi kartuzije Bistra in dominikanskega samostana Velesovo. V Podlipski dolini sta njune posesti do zemljiške odveze leta 1848 prevzela najprej verski sklad, ki je bil pod državno upravo, za njim pa jih je leta 1826 kupil ljubljanski trgovec in tovarnar Franc Galle. Velesovo je prevzelo državno kame­ralno gospostvo Michelstetten (Velesovo). V jožefinski dobi so šolani zemljemerci za nov jožefinski kataster, ki je nastajal med leti 1785–1789, oblikovali manjše oze­meljske enote katastrske občine. Celotna Podlipska dolina je bila zajeta v katastrski občini Podlipa s petimi ledinami: krajevno ledino Podlipa ter ledinami Jezerke, Podlip­ska gmajna, Toinca in Razorska dolina. Tu­njica je bila priključena vasi Podlipa, ki je tedaj štela že 29 hiš, štiri so bile nenaselje­ne. Na zaselek spominjata le še omenjena ledinsko ime Toinca in potok Tunjica. Domačije iz spodnjega Smrečja so pripadle šentjoški katastrski občini. Pri obdelova­nju polj so se držali triletnega kolobarjenja z menjavo žit. Na Skubljevem mlinu je go­spodaril Gašper Skobl (roj. 1731), ki je imel njive in travnike na ledini Podlipa ter pa­šnike na ledini Pod potjo. H kmečki kajži z izbo Luka Jesenovca (danes Mivšk) so spa­dali vrt ob hiši, njiva in travnik na ledini Podlipa ter vrt Nad pesam. Celarjevo kajžo z mlinom (danes Kovtr) je posedoval Pavel Urh ter obdeloval vrt ob hiši, travnik in nji­vo. Kmečko kajžo z vrtom srednje kvalite­te (danes Černč) sta za Andrejem Popitom prevzela hči Elizabeta Sečnik in nato vnuk Anton Sečnik. Kajža z vrtom, predhodnica Kovačeve hiše, je bila v lasti Primoža in To­maža Osredkarja.26 K Zakajnskemu mlinu je spadal travnik Na logu. Že sredi 18. stoletja so začeli za potrebe avstrijske vojske nastajati prvi podrobnej­ši zemljevidi slovenskih dežel, imenovani jožefinska vojaška merjenja. Podlipska do­lina je prikazana na vrhniški karti. H kar­tam spadajo tudi opisi krajev in posebnosti, pomembnih za morebitne vojaške pohode. Pod vasjo Smrečje izvira iz skalnate globeli potok Lipica (danes Podlipščica), ki je takoj dva do tri korake širok, največ čevelj in pol globok ter ima kamnito dno. Pri vasi Podlipa ga je moč prekoračiti s konji in vozovi. Pod skalovjem, petsto korakov od vasi Dolina (Duincza – Tunjica?), izvira potok Podlipščica (danes Pajsarjev potok), takoj žene mlin in se po šeststo korakih združi z Lipico. Podlipšči­ca ima tu ilovnato in kamnito dno ter čevelj do dva visoka bregova. Na mnogih mestih jo je mogoče prebresti s konjem. Podlipska doli­na je spomladi izpostavljena nekajdnevnim poplavam. Ob močnem deževju tudi poti niso prehodne, razen poti proti hribu Podče­lo in poti prek lesenega mostu čez Lipico proti Ligojni, ki pa je v slabem stanju. Poti so pre­vozne z vozovi le v visokem poletju.27 PODLIPSKA DOLINA V FRANCISCEJSKEM KATASTRU LETA 1832 IN 1833 Podlipa leži pol milje daleč od poštne posta­je Vrhnika v severozahodni smeri. Klima v dolini je na višini suha in vetrovna, v ravni­ni vlažna in meglena, toda v celoti zmerna. Površina tal v občini znaša 963 oralov in 1560 kvadratnih klafter (552,71 hektarja). V vasi živi 222 ljudi, od tega 113 moških in 109 žensk. Stanujejo v 31 hišah in se delijo na 39 gospodinjstev. V 21 gospodinjstvih se preži­vljajo s kmetijstvom, v 17 z malo obrtjo in eno gospodinjstvo z obema dejavnostima. Prehranjujejo se z močnatimi, mlečnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih uživajo skupaj z ovsenim ali ajdovim kruhom. Samo ob po­sebnih priložnostih jedo doma posušeno in dimljeno svinjsko ali goveje meso. Večji posestniki redijo par konjev in volov, dve do tri krave, dve teleti in enega do dva prašiča. Od perutnine gojijo kokoši. Konje in vole vzredijo doma ali jih kupijo na trgu v Ljubljani. Večino živine pasejo, razen pozimi, ko jo krmijo s slamo in suhim se­nom, da ni mršava. Mleko porabijo sveže v gospodinjstvu, za prirejo mlade govedi, deloma ga prodajo ali predelajo v maslo. Na njivah sejejo pšenico, ječmen, oves, ajdo in deteljo ter sadijo krompir. Pridelava krom­pirja se povečuje. Na eni dvajsetini njivskih površin gojijo še proso, zelje, repo in lan ter kosijo travo. Z vrtov pridobivajo sadje in travo za živino. Pašniki služijo za pašo, prav tako gozdovi, kjer sekajo tudi les za gradnjo in napravljajo drva. Kmečka gospodarstva so različno velika. Tri kmetije imajo po dve hiši, dve po dve gospo­darski stavbi in ena dva hleva. Osem pose­stnikov premore poleg hiše še gospodarsko poslopje ali samostojen hlev, štirje pa oboje. Ostali Podlipčani imajo stanovanje in hlev, združena pod eno streho. Cerkev je grajena iz dobrega materiala in je krita s skodlami. Župnišče je, podobno kot druge hiše in go­spodarske stavbe v vasi, deloma kamnito, deloma leseno ter pokrito s slamnato stre­ho. Večina gospodarskih stavb je zgrajenih nekoliko revneje od stanovanjskih. Čas za jesensko setev ozimnih žit se zač­ne konec oktobra in jarih žit začetek aprila. Prva žetev je sredi julija in zadnja konec avgusta ali še kasneje. Mrvo kosijo sredi ju­nija in otavo konec avgusta, hribovske trav­nike pa le proti koncu julija. V kmetijstvu uporabljajo preprosto orodje. Za prevoz koristijo lesene vozove, imenovane lojtrni­ke. Za obdelavo polj rabijo preprost enojni plug, brano z železnimi zobmi in žitni srp. Pri živinoreji uporabljajo koso, lesene gra­blje, senene in gnojne vile ter za delo v goz­du rovnico in sekiro za drva. V katastrski občini Šentjošt poleg obdavče­nih poljščin pšenice, ovsa, ajde, krompirja in detelje pridelujejo zase v manjšem obse­gu še proso, korenje, repo, lan in zelje. V hlevih redijo govedo, prašiče in večje števi­lo ovc. Domačini trgujejo na tedenskih sej­mih v Ljubljani ter na sejmih v Polhovem Gradcu in na Dobrovi. V katastrski občini Rovte je petina prebivalcev najemnikov. Večina se ukvarja s poljedelstvom in osem z drobno obrtjo, kot so zidarstvo, kroja­štvo, čevljarstvo, kovaštvo, krovstvo, mli­narstvo in krznarstvo. Oves je tu zelo ka­kovosten. Presežke prodajajo gostilnam na Vrhniki in v Logatcu. Les prodajajo v Trst za gradnjo ladij. ŽUPNIJA IN ŽUPNIJSKA CERKEV SV. BRIKCIJA V PODLIPI Prebivalci Podlipske doline so v cerkve­nem oziru dolga stoletja pripadali vrhniški župniji, ustanovljeni leta 1325. Škofovsko oblast nad župnijo je imel oglejski patriarh in od ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461 ljubljanski škof. V dolini ne smemo prezreti še duhovnega vpliva kartuzijanov, kontemplativnih menihov iz Bistre.28 Za­radi dolge in večkrat poplavljene doline so leta 1790 povzdignili Podlipo v samostojno lokalijo s stalnim kaplanom in vanjo vklju­čili tudi Žažar s podružnično cerkvijo sv. Ane in nekaj hiš iz spodnjega Smrečja.29 Leta 1875 je Podlipa postala samostojna župnija,30 na kateri so služili mnogi zaslu­žni ter vsestransko dejavni dušni pastirji. Od leta 2014 je Podlipa ponovno vključena v vrhniško župnijo. Nastanek prve cerkve sv. Brikcija na griču sredi vasi sodi najkasneje v 15. stoletje. Pr­votno majhna gotska podružnica je imela gotsko obokan prezbiterij, preprosto ladjo ter lopo pred glavnim vhodom. Leta 1631 je imela obzidano pokopališče, leta 1688 pa je premogla že dva oltarja, po Valvazorju poleg zavetnika še oltar sv. Martina, ter srebrn in pozlačen kelih. Ko je Podlipa po­stala lokalija, so se domačini odločili za gradnjo nove in večje cerkve. Dokončali so jo leta 1803. Cerkev, ki še stoji, je graje­na v baročnem stilu z enotno harmonično prostornino v obliki podolžnega oktogona ter ožjim prezbiterijem. Stene ladje členijo trije pilastri, nad njo pa se boči banjasti obok. Po ljubljanskem potresu leta 1895, ki je poškodoval tudi župnišče, so stavbo že v prvem letu obnovili, utrdili z vezmi in prebelili. Leta 1909 so zamenjali okna, dali nove klopi na kor in speljali nanj zunanje stopnice ter cerkev ornamentalno poslika­li. Kasneje so cerkev še večkrat prenavljali, nazadnje leta 1998. Prvotni zvonik na preslico so leta 1671 dvi­gnili do drugega nadstropja in ga leta 1826 še povišali ter pokrili s čebulasto streho, krito s skodlami. Pri nedavni prenovi cer­kve leta 1982 so napravili novo fasado in zvonik pokrili s hrastovimi skodlami ter leta 1998 zamenjali leseno ostrešje in kriti­no na glavni ladji. V zvoniku so viseli trije stari bronasti zvonovi. Ohranil se je le mali zvon z letnico 1843. Po prvi svetovni vojni leta 1920 so kupili nove železne zvonove. Leta 2001 so jih zamenjali z novimi bro­nastimi, za katere so veliko prispevali tudi podlipski izseljenci.31 V glavnem oltarju poznobaročnih oblik se nahaja kip sv. Brikcija, škofa in spokornika iz Toursa v Franciji, ki je predstavljen tudi z atributom danskega princa s tremi žitnimi klasi. Ob njem so še svetniki: sv. Bruno, sv. Bernard, sv. Frančišek Ksaverij in sv. Igna­cij. Vseh pet je po izraznosti in rahli ele­ganci mogoče pripisati delu enega rezbar­ja, domnevno zadnjemu kartuzijanskemu priorju Brunu Ortnerju (1765–1782), ki se je ukvarjal tudi z rezbarstvom in slikarstvom. Stranska oltarja, sv. Donata, priprošnjika za lepo vreme, in sv. Janeza Nepomuka, zavetnika duhovnikov in vseh, ki imajo opravka z vodo, so postavili šele leta 1835 v zakasneli poznobaročni obliki. Leta 1903 sta bila preimenovana v oltar Naše ljube Gospe, darilo Franca Fernasa iz Smrečja, in v oltar sv. Jožefa, zavetniku družin. Delo sta opravila kipar Riffesser iz Grödna ter Jakob Jeršič, podobar in kipar iz Rovt. Star križev pot so zamenjali z novim, ki so ga kupili na Dunaju leta 1900. Obhajilno mizo in krstilnik je izdelal kamnosek An­drej Kuclar z Lesnega Brda.32 Po vasi okrog cerkvenega griča so sedaj raz­porejene tri kapelice, ki sestavljajo s farno cerkvijo organsko celoto. Največja kapelica zaprtega tipa z lesenim kipom stoji na gri­ču in je posvečena lurški Materi Božji. Stoji na starejšem manjšem znamenju. Zanjo so skrbeli Skubljevi do leta 1952. Zdaj jo oskr­buje Pavla Filipič. Najmanjša, Sedejeva ka­pelica iz leta 1880, posvečena Kristusu na križu, se nahaja tik ob cesti skozi Podlipo. Muhovčevo kapelico z lesenim kipom srca Jezusovega naj bi dala sezidati Muhovče­va zakonca v priprošnji za otroka, pobuda pa je verjetno prišla od duhovnika Petra Hitzingerja, ki je v Podlipi ustanovil brato­vščino Jezusovega in Marijinega srca.33 Če­trta, Vŕtnarjeva kapelica z lesenim kipom Marije Pomočnice, je stala v središču vasi ob odcepu poti za Podpesek. Leta 1926 so ji zamenjali streho in nekdanjo Marijino sliko nadomestili z Marijinim kipom, ki so ga vaščani kupili že pred leti.34 Kapeli­co so podrli ob razširitve podlipske ceste leta 1952. Marijin kip hranijo pri Vŕtnarju. Ohranjene tri kapelice so leta 2001 teme­ljito prenovili, da so zasijale v novi lepoti. Mimo vseh treh potekajo cerkvene proce­sije za veliko noč in telovo. Četrti nadome­stni oltar postavijo ob Ambruževi hiši. Pod Skubljevim mlinom ob Podlipščici stoji Skubljev križ izpred druge svetovne vojne. Po vojni je bil poškodovan in kasneje znova postavljen. Sedanji Križani je verjetno delo rezbarja Ivana Buha z Vrhnike.35 Jerebčev ali fantovski križ ob cesti na začetku vasi nosi letnico 1898. Postavili so ga Podlipča­ni v času župnika Antona Jemca. Na tem mestu se v franciscejskem katastru iz leta 1824 omenja večja kapelica sv. Križa. Evharistični križ nad Podlipo je bil posta­vljen ob svetovnem evharističnem kongre­su leta 1935. Po drugi svetovni vojni je bil porušen in ponovno postavljen leta 2010.36 Skozi Podlipsko dolino sta vodili nekdaj tudi stari romarski poti k sv. Mariji v Smre­čju in sv. Andreju na Planini nad Horju­lom. Na mestu baročne cerkve Marijinega vnebovzetja z romanskimi arhitekturnimi prvinami naj bi prvotno stala Marijina ka­pelica, h kateri so se zatekali vozarji s pro­šnjo po srečni poti na nevarni cesti med Trstom in notranjo Avstrijo.37 Romanje k cerkvici na veliki šmaren je opisal Ivan Malavašič v romanu Kurji britof. Stara got­ska cerkev sv. Andreja, zavetnika živine in pri ljudeh za bolečine v križu, naj bi služila kot protiturški tabor. Kasneje so ustanovili tu cerkveno bratovščino in hranili relikvijo sv. križa, darilo ljubljanskega stolnega de­kana Janeza Antona Dolničarja, ki sta še bolj pritegnili romarje.38 ŠOLSTVO V PODLIPI Začetki šolstva v Podlipi segajo v čas na­stanka samostojne lokalije leta 1790, saj so bili prvi duhovnki hkrati prvi podlipski učitelji. V župnišču so učili otroke najprej brati, kasneje pa tudi pisati, računati, risa­ti, peti in jim predajali druga znanja. Poleg Petra Hitzingerja (1847–1859) so bili na po­dročju izobraževanja dejavni še kaplani in župniki: Janez Celarc, Ignacij Okorn, Ma­vricij Goslar in Janez Arko. Nato je Franc Troha–Jajčnkov (roj. 1871), podlipski orga­nist, organiziral prvi redni pouk ter pouče­val v župnišču vsak dan štiri ure po osem­deset otrok in več.39 Leta 1894 je bil izvoljen prvi krajevni šolski svet za Podlipo. Člani so začeli kupovati šol­ske pripomočke. Ustanovili so tudi šolsko knjižnico. Do leta 1908 so imeli bolj ali manj redno šolo v župnišču, pozneje pa je svet najel sobo pri Moletu, danes pri Boštjanov­cu. K pouku so prihajali otroci iz Podlipe in Žažarja ter deloma iz sosednje vasi Smrečje in zaselka Podpesek. Čeprav je bila zasilna šola zelo tesna, se je po enem letu spreme­nila v obvezno enorazredno ljudsko šolo. Otroci so radi prihajali k pouku. Izostajali so le zaradi otroških bolezni: ošpic, škr­latinke ali oslovskega kašlja, zaradi jetike pa so nekateri bolehali kar celo leto. Zlasti manjše otroke je odvrnilo od šolskega pou­ka tudi močno sneženje ali obilno deževje, ki je pustilo v dolini stoječo vodo. Tik pred prvo svetovno vojno je bila Mole­tova hiša prodana. Šolski pouk so premesti­li v dvorano društvenega doma, kje je bilo vlažno in mrzlo. Kasnejši učitelj Danilo Pečenko je leta 1920 poročal:»Kakšno vese­lje naj ima učiteljstvo in učenci zahajati v prostor, v katerem se zlasti v vlažnih dneh razširja v sobi neprijeten duh po plesnobi. Odpiranje oken v prednji steni ne izboljšuje mnogo s plesnivimi glivicami nasičenega, zdravju škodljivega sobnega zraka, a ostali dve okni sta tako napravljeni, da se sploh ne moreta odpirati. Prostora se ne da nika­kor segreti, otroci vse dopoldne šklepetajo z zobmi, premraženi in premočeni. Svetloba sprednjega okna otrokom slepeče tolče v oči.« In citira stavbnega svetnika Ivana Jakiča:»Tukaj vam bodo otroci osle­peli, postali rahitični in vsi zboleli.« Vedno glasnejše zahteve učiteljstva in inšpekcije po novih prostorih so leta 1914 vendarle pripeljale do nakupa zemljišča, gradnja šole pa se je zaradi vojne zavlekla do jese­ni leta 1919. V novo šolo dvorazrednico so všolali še mladino iz Smrečja in Podpeska, medtem ko so Žažarčani ustanovili svojo šolo že leta 1910.40 Krajani in krajevni šolski svet so se trdo borili, da so usposobili novo šolsko stav­bo, saj so jo v presledkih zidali kar pet let. Županstvo na Vrhniki je naročilo končati šolsko stavbo šele potem, ko je o izredno slabih razmerah, v katerih se je tedaj odvi­jal pouk, izšel članek v časopisu Slovenec in se je sestala komisija z vladnim svetni­kom Lasičem na čelu. Tako so se otroci po oktobru 1919 vselili v zračno, svetlo, pro­storno učilnico nove šolske stavbe, ne da bi bila prevzeta. Ob stavbi so bile še gradbene jame, šola ni imela vodnjaka, ki bi zadosto­val zdravstvenim predpisom, mimo šolske­ga poslopja je tekla gnojnica, splanirati bi bilo treba še šolsko dvorišče in poti. Druga­če pa so otroci radi zahajali v šolo, le učite­lji so se hitro menjali. Šola je v pravem in prenesenem pomenu besede zelo napredovala v medvojnem obdobju, ko je službo učitelja in upravi­telja šole več let opravljal nadučitelj Pavel Podobnikar (1891–1974) iz Dobrove. Poleg obveznega poučevanja je začel s sistema­tičnim urejanjem šolskega vrta, ki je služil kot dragoceno vzgojno in učno sredstvo. Na vrtu je uredil zeliščni, zelenjavni in sa­dni vrt z drevesnico. Zanj je leta 1934 prejel priznanje Kraljevske banske uprave Dra­vske banovine. Postavil je tudi čebelnjak s 16 panji. Les je kupil pri Malnarju, Štantu, Jerebču in Zakajnskemu, klamfe in žeblje pri Kovaču in v trgovini pri Vŕtnarju. Od Kuhinjčana je kupil strešno opeko. Delo je zaupal Mevljevima Tonetu in Jakobu Bren­čiču, pa Matevžu. Dela so potekala od 6. do 17. decembra 1927. Računi za čebelnjak so znašali 1.792 dinarjev. Njegovi nasledniki so čebelnjak predelali v vrtno lopo, danes pa je del otroškega igrišča pri opuščeni šolski stavbi. Na Podobnikarjevo pobudo so v šolskem letu 1929/30 zgradili tudi šol­ski vodnjak, s čimer so bistveno izboljšali sanitarne pogoje v šoli, saj je v dolini za­radi slabih bivanjskih razmer veliko otrok zbolelo in kasneje umrlo zaradi jetike. K vodnjaku so napravili kamnite stopnice, da so ga učenci lahko dosegli, vanj pa so hodili po vodo tudi sosedje Šubčevi, Vevar­jevi in Ambruževi. Dodatno je organiziral sadjarske krožke za krajane in druga dobro obiskana predavanja s praktičnim delom. Učiteljica Julija Spitzer je pripravljala za starše predavanja o vzgojnih in gospodinj­skih temah. Iz zasebnega šolskega arhiva Pavla Podob­nikarja lahko razberemo še nekaj zani­mivih podrobnosti iz tistega časa. Redni učni predmeti so bili: čitanje, pisanje, učni jezik, srbohrvaščina, računstvo in mer­stvo, zemljepis in zgodovina, priroda in prirodoslovje, risanje ter telovadba. V šoli so imeli tudi radijski aparat, last šolskega upravitelja.»Učenci ga poslušajo enkrat ali dvakrat tedensko, posebno radi pa v sobo­tah popoldne. V zimi leta 1929/1930 se je aparat nekajkrat rabil v šoli, zlasti za bo­žič, ko so ga poslušali mladina in odrasli.« Podlipski otroci so poslušali še ljudsko in cerkveno glasbo na gramofonu, ki ga je prinesel Pavel od doma z gostilne na Do­brovi. Sam je igral violino. Šolska stavba je bila poleg tega opremljena s šolsko omaro za učne pripomočke in harmonijem ter je imela svoj bančni račun. Podobnikarjevo delo je lepo dopolnjevala učiteljica Julija Spitzer–Flakova z Verda (roj. 1895), ki je ostala v Podlipi več kot deset let. Poleg učnega in vzgojnega dela z otroki je vodila zelo kvaliteten pouk de­kliških ročnih del in kulturni program. Deklice so pod njenim mentorstvom izde­lovale čipke, vložke, podbradnice (slinčke) in kapice, višji oddelki pa več vezenin: zarobljene robčke, prtičke, namizne, ol­tarne in druge prte, predpasnike, ošpetlje, prevleke, prte za na steno. Dečki so se ob mentorstvu učiteljice Franje Piškove po­iskusili v knjigoveštvu. Oboji so izdelke prikazali na razstavi ob zaključku šolske­ga leta. Pod Julijaninim vodstvom so učen­ci pripravljali tudi odrske igre in spevoigre, kot npr. Šivilja Klara, Najdena hči, Gostil­na pri zlati rački, Nežka z Bleda. Zbrani denar od predstav so namenili za zvezke učencev, ki jih sami niso mogli kupiti. Or­ganizirali so tudi miklavževanja, za star­še pa je pripravljala predavanja o vzgojnih in gospodinjskih temah. Ko je Spitzerjeva otroke peljala na izlet v Ljubljano, so bili presrečni:»Prepevanja ni in ni bilo konca!« Mnogo podlipskih otrok je z ročnimi deli nadaljevalo doma in s tem prispevalo k pre­živetju družine. Nekatere učenke so kleklja­le in vezle še kasneje, ko so se odselile iz Podlipe. Marija Podobnikar, roj. Filipič, –La­zarjeva Mici, je v Ljubljani izdelovala čipke za podjetje Dom in v 80. letih prejšnjega sto­letja strokovno sodelovala z Julko Fortuna pri vodenju klekljarskih tečajev za odrasle na ljubljanskih osnovnih šolah. Kot oskrbo­vanka je prenesla znanje klekljanja tudi v Dom starejših v Dravlje ter nastopila v kraj­šem filmu Umetnost v domovih. Predsta­vljamo še njene spomine:»Nekega dne sem kar ušla od doma. V potočku pri kostanju, kjer so sosedovi zajemali vodo, sem se lepo umila in šla po Sovdatovi poti, da me ne bi videli od doma. Pa sem kar srečno prišla skozi vas v šolo. Seveda se je učiteljica začudila, kdo neki je prišel v razred, pa brez trkanja. Seveda me je lepo sprejela in peljala v klop, da bom počakala in skupaj z Janezom šla domov.«41 IZSELJENCI IZ PODLIPSKE DOLINE Množično izseljevanje Slovencev v tujino se je začelo po letu 1890 in je trajalo do prve svetovne vojne ter v manjšem obsegu še prva leta po vojni. Glavni vzroki za izse­ljevanje so bili razdrobljenost kmečke po­sesti in slabo razvita industrija, številčnost in nesoglasja v družini, strah pred služe­njem vojaškega roka ter vabljivost novega sveta, zlasti obeh Amerik.42 Prvi podatek o izseljevanju iz Podlipske doline je iz leta 1884. Na dolgo pot so odšli mladi, krepki in zdravi fantje in dekleta. Nekateri so po­tegnili za sabo še bližnje sorodnike. Veči­na jih je odšla v Združene države Amerike, manj v Kanado in nemške dežele. Naselili so se v državah New York, Pensilvanija, Ohio, Illinois, Michigan, Minnesota, Mon­tana in Kolorado, od koder jih je vodila pot po vsej Ameriki. Dobili so delo v rudnikih, gozdovih, gradbeništvu in na farmah. Le posamezniki so prihranili dovolj denarja, da so se kasneje lahko vrnili in doma ku­pili premoženje. Izseljenec Franc Malava­šič ml.–Tišlerjev (roj. 1895) je iz Amerike poslal domov 600 kron. Večina izseljencev si je v tujini ustvarila družino, neredko z rojaki. Občasno so prihajali domov k soro­dnikom na obisk. Za nekaterimi izseljenci so se izgubile vse sledi in so šele njihovi vnuki začeli navezovati stike s predniki v domovini. Nekaj več izseljencev iz Podlipe je bilo spet po drugi svetovni vojni. VELIKE DRUŽINE V PODLIPSKI DOLINI Ob koncu 19. ter v prvi polovici 20. stoletja so v Podlipi živele številne družine z veliko otroki. Največ, sedemnajst, se jih je rodilo Frančiški Hodnik in Janezu Seljaku iz Idr­škega pri Logatcu–Smrekarjevima. Ambru­ževi, Koširjevi – najemniki pri Kočarju v Rovtah ter Kovtrovi iz Smrečja so imeli šti­rinajst otrok, Sedejevi, Kržičevi in Žagarje­vi v Smrečju dvanajst, Seljakovi in Černče­vi v Smrečju enajst ter kar nekaj podlipskih družin po deset otrok. Pri Vŕtnarju jih je odraslo osem in pri Poldi pet. Otroci so umirali zlasti zaradi jetike in ošpic vse do druge svetovne vojne, po vojni pa zaradi otroške paralize. Med vojnama so v šoli uspešno organizirali cepljenje otrok proti kozam. Pri nekaj hišah niso imeli otrok ali so vzgajali rejence, med njimi tudi tržaške najdenčke. Da so se v velikih družinah lah­ko preživljali, so morali otroci že od malih nog iti služit k večjim kmetom, čemur so rekli»iti v žernado«. Na domu je ostal obi­čajno le eden od potomcev z družino, ki je tudi podedoval posest. Skrbeti je moral še za svoje neporočene brate ali sestre, če jih je imel. Ostali so se poročili ter postavili svoje hiše ali se odselili. Odseljenci so se kasneje radi vračali. Domačini že vrsto let organizirajo»odseljeniški« piknik v Podlipi za vse odseljene prebivalce Podlipske doli­ne po drugi svetovni vojni. Podlipčani so v družino od nekdaj vključevali tudi posle, to je kmečke delavce, saj pisec cenilnega operata franciscejskega katastra za Pod­lipo poroča: Na večjih kmetijah zaposluje­jo še po dva hlapca in dve dekli, ki so del gospodarjeve družine ... Za delo sposobne posle so dobili v domačem kraju, dninarje so najeli le ob zaključku poljedelskih del. Janez Filipič–Lazarjev se je takole spominjal svojega zgodnejga odhoda na služenje:»Vsi so bili pri materi doma, jaz pa sem moral tam (povedal je kje) živino past.« Brat Jože Filipič je odšel služit pri dvanajstih letih, a se je vračal v Podlipo in tu dokončal obve­zno šolanje.43 PREŽIVLJANJE Z DELOM SVOJIH ROK Večina podlipskih domačij je živela samo­oskrbno. Večji kmetje so presežek mleka oddajali v vrhniško mlekarno. Po prvi sve­tovni vojni so izbrali mlekarja, ki je mleko z vprego in lesenim vozom vozil na Vrhniko. Vožnja je trajala kar dve uri. Prvi mlekar je bil Janko Mole–Sovdatov, ki je vozil do leta 1939, nato Janez Jesenovec–Povletov in od leta 1958 Franc Troha–Boštjanovčev. Tudi drugo hrano so pridelali doma, kupovali so le sol, sladkor in blago za obleko. Vsak boljši kmet je imel v hlevu par volov in ka­sneje par konj za vprego. V obdobju Avstro­-Ogrske in še prej so kmečki prevozniki dobro zaslužili s prevažanjem ter prodajo lesa na Primorsko. V novejšenem času so večina prevažali razžagan les vrhniškemu lesnemu trgovcu Kunstlju ter posredniko­ma Tomšiču, ki je imel tudi lastno žago, in Tršarju iz Gradišča. Ti so odkupljen les od podlipskih kmetov prodajali naprej. Naža­gana drva so kmetje sami prodajali stran­kam v Ljubljano. Na malih kmetijah so dodaten kruh služili s priučeno obrtjo. Poleti je veliko gospo­darjev, predvsem dolincev, zidarilo po bli­žnji in daljni okolici. Zidarji so bili: Matija Kržič, Franc Treven–Golčev, Jožef Gabro­všek–Gromov, Ciril Žitko–Cirilov, Ludvik Žitko–Bukovčev, Pavle in Andrej Celarc–Pavličkova ter Tone Vehar–Rožančev.V zimskem času, ko je bilo dela manj, so po­pravljali čevlje in tkali. Ob večerih so se ob skromni lučki sklanjali nad čevljarsko mi­zico in čevljem nabili nove žeblje ali našili krpo nad luknjo. Za popravilo so dobili ka­kšen dinar ali kos kruha, včasih so jim na­ročniki povrnili z delom. Izučeni čevljarji so izdelovali čevlje po meri, za katere so kupili usnje na Vrhniki. Poleg čevljev za lepše in vsakdan so delali tudi težke, oko­vane gležnarje - gojzerje za gozdne delavce ter boljše moške škornje s trdimi oporami do kolen, imenovanimi»štebalci«. Vaški če­vljarji so bili Leopold Seljak, Jaka Urh–Se­dejev in Janez Žakelj–Černčev. Čevljarili so tudi starejši, ki so že težje opravljali kmeč­ka dela. Pri Gojerju, Bukovcu in Cirilu so imeli statve in so pozimi tkali platno tudi za naročnike. Nekateri možje so pozimi pomagali v gozdu kot sekači in tesači, kot tesarji pa so delali več v letnem času. Posa­mezni gospodarji so imeli veselje do čebel ter med tudi prodajali. Čebelarji so se po­vezovali znotraj šolskega okoliša Podlipa. Kajžarji in bajtarji so se preživljali z malo obrtjo in kot dninarji. Doma so obdelova­li vrt, morda še njivo, ter redili kakšnega pujska. Po navadi pa so imeli še nekaj ko­koši in sadnega drevja. Nekateri so pozimi, podobno kot najemniki, izdelovali kmečko orodje, popravljali staro orodje ter pletli ko­šare in koše. Med domačini je bilo vedno tudi nekaj klavcev, da so napravili koline za bližnje sosede. Nekaj bajtarjev je bilo ljubi­teljskih lovcev. Ženske in otroci so pozimi klekljali in vezli. Gospodinje in otroci so poleti nabirali borovnice za prodajo. Jere­bova Tona je izdelovala pogrebne vence in šopke za grobove. Z razvojem vrhniške in­dustrije med in po drugi svetovni vojni so se mnogi zaposlili v usnjarskih, lesno-pre­delovalnih in živilskih obratih na Vrhniki. OBRTNIŠKA ZNANJA V PODLIPSKI DOLINI Najstarejše obrti v Podlipski dolini so se razvile zaradi naravnih danosti, ki jih po­nujajo velika vodna moč potoka Podlipšči­ce s pritoki, z gozdom porasli obronki nad dolino ter dokaj rodovitna ravnica dolin­skega dna, primerna za kmetijstvo. Med najstarejše podlipske obrtnike sodijo mli­narji, ki so domovali ob stalnem vodnem viru ali so speljali do mlina umetno strugo Mlinščico. Pajsarjev potok je poganjal Paj­sarjev mlin, ki velja za najstarejši podlipski mlin, in Mrvcev mlin ter Tunjica Razorov mlin. V naštetih mlinih so mleli za prebi­valce Podlipske in Razorske doline, Kro­šljevega hriba in Trčkovega griča, Zaplane in Žažarja. V Kovtrov, Skubljev, Žagarjev in Malnarjev mlin iz Smrečja, ki jih je gna­la Podlipščica, so prinašali žito iz cele do­line, Smrečja, Šentjošta, Lavrovca in Vrha Svetih Treh Kraljev. Večina mlinov je imelo dvoje parov mlinskih kamnov za mletje bele in črne moke. Nekateri mlini so imeli tudi stope za luščenje prosa in ječmena. Sa­mostojne stope za drobljenje čreslovine, ki se je uporabljala pri pridelavi usnja, so sta­le pri Kokalju na začetku Razorske doline. S pojavom industrijskih mlinskih obratov v drugi polovici 19. stoletja so manjši mli­ni začeli počasi usihati in dokončno uga­snili po drugi svetovni vojni.44 Tudi mlajša žagarska obrt, ki se je razcvetela skupaj z vrhniško lesno industrijo po letu 1850, je bila v glavnem vezana na že obstoječe kmečke mline. Les so razžagovali v Smre­čju pri Malnarju in Kovtru vse do prepove­di obratovanja zasebnih žag leta 1950 in pri Žagarju do leta 1970. Kovtrova žaga je delo­vala pozimi in poleti ob nalivih, ko je bilo dovolj vode, ostali dve pa stalno. Kovtrovi so žagali do štiri in pol metra dolg okrogel les, največ smreko in hrast. Razžagan les so prodajali na Vrhniko in v Ljubljano. Za pletenje košar sta bila bolj uporabna breza in bukev, zelo raven les sta dajali jablana in hruška. Različno debelo narezane deske so morali dobro»našpalati«, da so se posušile. Zložili so jih pokonci s spodnjim, širokim delom navzgor na soncu ali pod stropom delavnic in spodaj zakurili, da je čim več vlage izhlapelo. Za hrast je veljalo, da se je sušil toliko let, kolikor centimetrov so bile debele deske. Drug les je bil pripravljen za uporabo povprečno čez leto dni, včasih tudi že čez poletje. Vodno silo so izkoriščali tudi za poganja­nje kovaških mehov. Kovači so bili doma v Sedejevi hiši, Kovačevi bajti in pri Gre­gurcu v Podlipi ter pri Kovaču v Smrečju. Pri Kovaču so imeli veliko kovačijo, kjer so kovali še leta 1975. Glavno kovaško opra­vilo je bilo podkovanje vprežne živine, v zadnjem obdobju predvsem konj. Okovali so še lesena kolesa in naredili druge žele­zne dele za vozove ter kovali žeblje, klam­fe, vinkle in ostale gradbene pripomočke. Okovani vozovi so se pojavili v Podlipi po letu 1833. Kovači so izdelovali in popravlja­li tudi orodje, npr. malo močnejše motike, imenovane brinovke, pluge, brane, cepine za vleko hlodov in lopate. Pri Kovtru in Žagarju, kjer je bila kovačnica sestavni del mlina, so kovaška opravila služila več ali manj hišnim potrebam. Lesena kolesa za vozove, kripce in druga manjša prevozna sredstva, ter v novejšem času še sanke in smuči, so izdelovali izučeni kolarji. V Pod­lipi so stale Klamova, Muhovčeva in Ši­mnovčeva kolarska delavnica, vse v bližini pod cerkvenim gričem. Nekaj kmečkih go­spodarjev je kolarilo za lastne potrebe. Pri Strojarju ob potoku Hlevščica so se najka­sneje od prve polovice 19. stoletja ukvarjali z usnjarstvom, dokler niso svojega znanja ponesli v vrhniško usnjarno. Pri Mrvcu pod Lipovim gričem je v prvi polovici 19. stoletja delovala majhna zasebna opekarna za zidake in pri Gojerju majhna fužinar­ska delavnica s topilnico in predelovalnico železa, ki se po letu 1869 ne omenja več. Poskusi, da bi izkoriščali nahajališča gline sredi doline za vrhniško opekarno, so se ponovili še stoletje kasneje.45 V Podlipski dolini je od konca 19. stoletja delalo deset tesarjev. Zelo podjeten je bil Tone Brenčič–Mevljev, ki je zaposloval več pomočnikov. Tesarji so pripravljali les za gradnjo hiš in gospodarskih poslopij, pred­vsem ostrešij, ter les za kozolce, mostove in jezove. Strešne tramove so tesali iz hlo­dovine. Pri mostovih so postavili temelj in ograjo, pohodne deske so nažagali žagarji. Jezove so gradili iz okroglega lesa. Zaradi številnih hudourniških pritokov z bregov in poplavljanja zajezene Podlipščice so imeli vedno dovolj dela. V obdobju med obema vojnama in po njem so tesarje vse bolj za­menjevali zidarji, ki jih v Podlipski dolini ni manjkalo. Od 19. stoletja jih naštejemo vsaj devetnajst. Nekaj jih je delalo v grad­benih in drugih podjetjih na Vrhniki, ostali so zidali v sezoni za dodaten, a pomemben vir zaslužka. Najbolj priznani zidar tudi na Vrhniškem je bil zidarski mojster Pavle Ce­larc–Pavličk, zidarski mojster, s sinovi. Uporabne predmete iz lesa so izdelovali mizarji. Njihove priročne mizarske delav­nice s preprostim orodjem, ki so jih imeli kar v delu»hiše«, so po prvi svetovni vojni zamenjale prave mizarske delavnice. Zna­ne so delavnice Janeza Malavašiča–Tišler­jevega iz Rovt, Franca Trčka–Skubljevega in Franca Kogovška–Kušarjevega iz Smre­čja ter Franca Malovrha –Toninega in Ja­neza Malavašiča–Jajčnkovega iz Podlipe. Izdelovali so pohištvo za notranjo opremo stanovanj in stavbno pohištvo. Domačini so nosili šivat nove obleke trem izučenim krojačem. Pred prvo svetovno vojno sta v Podlipi šivala Valentin Jereb–Šimnovčev in Matevž Troha–Jajčnkov ter sredi 20. stoletja Janez Albreht–Vevarjev. Edini zna­ni sedlar v dolini je bil Matevž Jesenovec iz Smrečja. Tam je tudi izdeloval in popravljal ure nekaj časa urar Jurij Fernes, urar. Janez Filipič–Lazarjev je imel čevljarsko delavni­co, v kateri je zaposloval tudi pomočnika. V kraju so bile do druge svetovne vojne odprte Vŕtnarjeva, Mivškova in Skubljeva trgovina z mešanim blagom, založene z vsakdanjimi potrebščinami. Prvi dve hiši sta bili bolj zna­ni po gostilniški dejavnosti, Vŕtnarjeva, ki še deluje, z več kot 150-letno tradicijo. Obrtniki kolar, krojač in čevljar so prišli tudi na dom. Takšni uslugi so rekli»štera«. Čevljar je prinesel s sabo torbo z orodjem, čevljarski stol na treh nogah in mizico. Delal je cel dan in jedel pri hiši, in če je bil od daleč, je tudi prespal. Šivilja je ostala v hiši tudi mesec dni ali več, da je pokrpala in sešila obleke za vso družino. Če je bilo potrebno, pa je pripravila tudi nevestino balo. SADJE IZ PODLIPSKE DOLINE V Podlipski dolini že od nekdaj zelo dobro uspeva sadno drevje. Že Ignacij Okorn (1865–1872), podlipski duhov­nik, je domačine poučeval v sadjarstvu. Naslednji zapis je iz dnevnika Franca Brenčiča–Gojerjevega iz leta 1909, kjer zapiše, da je bilo letošnjo jesen dosti sad­ja in je bila sploh dobra letina. V obdobju med vojnama je v Podlipi poučeval Pavel Podobnikar, umen gospodar in izboren sadjar, ki je vzgojil več sto sadik sadne­ga drevja za vrtove in bregove Podlipske doline. Na njegovo pobudo so pridelovali hruške tepke, moštnice in viljamovke ter jabolka sort bavmanova reneta, zgodnji in pozni gambovec, rana jablana, da­masonski kosmač, bobovec in voščen­ka. Ohranjal je tudi stare sorte carjevič, aleksander in cesar ter gojil češnje in češplje. Imetnike sadnih vrtov je spodbujal tudi k čebelarjenju. Največji pridelovalci sadja so bili Kovačevi, Kovtrovi, Ambru­ževi, Muhovčevi, Vŕtnarjevi, Sovdatovi, Lazarjevi in Mivškovi. Pridelke so jeseni primerno skladiščili v hladnih in vlažnih kleteh, da so zdržali do konca zime. Jeseni so prešali jabolčnik in pozimi prekuhavali sadje v žganje. Po drugi svetovni vojni se je sadjarstvo spet močneje razvilo. Zlasti v le­tih 1955 do 1962 so dosti sadja kupovali de­lavci iz žirovskih tovarn, ki so s sindikalni­mi avtobusi in tovornjaki leto za letom pri­hajali v dolino in nekateri sadje tudi sami obirali. To je bilo zlato obdobje sadjarstva v dolini. Danes nas nanj spominjajo le še redka stara drevesa ob cesti ali na vrtovih, medtem ko najstarejših nasadov ni več ali pa so že stari in jih ne obnavljajo. Veliko sadja so posušili. Sušilnice sadja so stale nekoliko odmaknjene od drugih po­slopij zaradi nevarnosti požara. Za dvokril­nimi vrati na sprednji strani so bile lesene lese v obliki nizkih predalov, na katere so naložili hruške, orehe in narezana jabolka. Kurišče je bilo spodaj na zadnji strani sušil­nice. V teh sušilnicah so sušili tudi koruzo. LAN IN KONOPLJA Že v franciscejskem katastru iz leta 1833 beremo, da so Podlipčani v manjši meri gojili lan. Pridelavo te kulturne rastline so ohranili še v drugo polovico 20. stoletja. Ko je lan avgusta dozorel, so ga poruva­li in razčesali na glavnikih z železnimi zobmi»gradešah«, da se je usulo seme. Seme so shranili za naslednjo setev ali ga skuhali v vodi kot priboljšek k prašičji in kravji krmi. Laneno seme so uporabljali tudi za zdravljenje želodčnih težav ljudi in živine. Kuhali so čaj, delali obkladke in ovitke ter pripravke z oljem. Lanene bil­ke so razprostrli po sončnem pokošenem travniku, da so ovoji stebel strohneli. Nato so bilke pobrali in jih posušili v zidani pečici ali jih preposto pokladali na suho oziroma zložili v kozolec. Terice so posu­šen lan v jesenskih dneh trle s trlicami in predivo nato na kolovratih spredle v niti, ki so jih zvile v štrene. Štrene so oprale v potoku in jih spet razprostrle po travniku, da jih je obelilo sonce. Tako pripravljene štrene so navile na klopčiče in jih odne­sle k tkalcu, da je iz njih stkal platno za obleke in brisače ter bolj grobo platno za posteljnino. Pri Volavčevih v Smrečju so platno, ki je bilo stkano iz neenakomerno debelih niti, ravnali in mehčali tako, da so blago spustili čez dva kamnita valja, ki sta se vrtela in blago poganjala naprej. Valja je poganjala vodna sila. Uporabljali so ju tudi za stiskanje lanenega olja. V Podlipski dolini so še po drugi svetovni vojni pridelovali v manjši meri tudi kono­pljo. Ko je jeseni dozorela, so z nje najprej otresli seme in jo nato posekali. Stebla so namakali v potoku, da so postala sluzasta, in jih nato posušili. Potem so jih stolkli s sekirico, da je odpadel ovoj in so ostala samo vlakna iz sredine stebla. Vlakna so posušili še v posebni zidani pečici. Tako posušeno konopljo so terice trle tako kot lan. Iz konopljinega prediva so izdelovali žakljevino za vreče, močne in dolge vrvi za vprego»štrange« in za povezovanje se­nenih vozov. Konopljino predivo so nekdaj prodajali tudi v Trst in na Reko za ladijske vrvi. Kar so ga prihranili za dom, so ga nosili v Impeks na Vrhniko, kjer je vrvar Milanović iz njega pletel vrvi. Redkeje so izdelovali konopljino platno za rjuhe. GOSPODARSKA ZDRUŽENJA IN ZADRUŽNIŠTVO Člani katoliškega izobraževalnega dru­štva Podlipa so 6. novembra 1910 ustano­vili Hranilnico in posojilnico v Podlipi. Na ustanovitev so prišli»neki gospod« iz Ljubljane, domači župnik Janez Možina in veliko mož iz vasi, Razorske doline in Žažarja. Poslovati je začela 1. januarja 1911 in sprva dobro uspevala. V pol leta je prido­bila 14 članov in imela več kot 8.000 kron prometa. Vrata je zaprla zaradi upada pro­meta med prvo svetovno vojno, leta 1916. Podlipski kmetje so skupaj s smreškimi kmalu po prvi svetovni vojni ustanovili po­družnico vrhniške Kmetijske zadruge. Do­bila je prostor v sedanjem gasilskem domu. Nekaj let pred drugo svetovno vojno so tam odprli še zadružno trgovino, ki pa je bila podružnica šentjoške zadruge. Njen poslo­vodja je bil Lovrenc Kogovšek iz Smrečja. Leta 1937 so dobili podružnico Sadjarske­ga in vrtnarskega društva ter med drugo svetovno vojno Električno zadrugo v Pod­lipi. Najkasneje leta 1950 so ustanovili sa­mostojno Kmetijsko zadrugo Podlipa. Ob ustanovitvi je štela 40 članov in 1958. leta 104 člane, ki pa so izglasovali priključitev h Kmetijski zadrugi Vrhnika. Po drugi svetovni vojni je na vasi za ne­kaj let zaživelo zadružno gospodarjenje s skupnimi stroji. Kupili so mlin in prešo za sadje, mlatilnico za žito in krožno žago. S stroji je upravljal in jih vzdrževal Tine Mole–Sovdatov. Hranili so jih pri Jerebču. Skupno gospodarjenje se je končalo, ko so bili stroji iztrošeni. Postavili so tudi zadru­žno sušilnico za sadje na Jerebčevem vrtu leta 1945 in jo uporabljali samo nekaj let. Kmetje so raje sušili v domačih krušnih pečeh. Aprila 1953 so v zgornjih prostorih Vŕtnarjeve bajte ustanovili vaško čevljar­sko delavnico. Čevljar Štantov Janez iz Žažarja je vsak dan hodil peš na delo. Po zaprtju delavnice leta 1959 so čevlje spet popravljali vaški čevljarji. Med ljubiteljsko, a hkrati gospodarsko de­javnost sodi tudi lov. Več bajtarskih fantov in mož iz Podlipe in Smrečja je bilo in so še včlanjeni v lovsko družino Šentjošt. V preteklosti so lovili zaradi dopolnitve k skromni prehrani marsikatere hiše, danes pa predvsem za rekreacijo in hkrati kot va­rovanje pred namnoženo divjadjo. DRUŽABNO ŽIVLJENJE NA VASI Prebivalci Podlipske doline so se že od nekdaj radi družili. Dne 5. septembra 1909 so na pobudo Franca Trohe–Jajčnkovega in četrtošolca Antona Urha–Matečkovega ustanovili Katoliško slovensko izobraže­valno društvo v Podlipi. Ustanovni zbor je bil v Boštjanovčevi hiši. Društvo je z orga­niziranjem gledaliških iger, veselic, tombol, predavanj in drugih prireditev skrbelo za kulturni napredek, izobraževanje in dru­žabno življenje društvenih članov in širšega občinstva. Prvo veselico s petjem, igro Kmet Herod, tombolo in nastopom vrhniškega telovadnega odseka Orlov, so priredili v Muhovčevem kozolcu na dan ustanovitve. Na veselici, ki se je končala z zabavo pri Mivšku v Smrečju, je bila obilna udeležba z Vrhnike, Vrha, iz Rovt, Horjula in Šentjošta. Take prireditve Podlipa še ni doživela. Ka­sneje so organizirali še druge igre in veseli­ce. V društvu so bili tudi naročniki Mohor­jevih knjig. Število vseh naročnikov knjig Mohorjeve družbe v Podlipi je bilo sledeče: leta 1902 30 naročnikov, leta 1910 43 naroč­nikov, leta 1922 21 naročnikov, leta 1924 28 naročnikov in leta 1934 26 naročnikov. Za­snovali so tudi društveno knjižnico, ki jo je vodil Anton Železnik–Kovtrov iz Smrečja. Po prvi svetovni vojni je delovanje kato­liškega društva zamrlo. Njegovo vlogo je prevzelo Gasilsko društvo Podlipa, ustano­vljeno leta 1922. Kulturno življenje se zaradi tega ni ustavilo, celo nasprotno. Podlipčani so v obdobju med vojnama pripravili veli­ko dobrih gledaliških iger in organizirali vsakoletno miklavževanje. Na pevskem in igralskem področju je bil zelo aktiven že omenjeni Anton Železnik. V režiserski vlogi se je preizkusil Franc Brenčič–Gojerjev in po letu 1935 Boris Brus, podlipski učitelj. V okviru društva so organizirali veselice pri Vŕtnarju in Mivšku vse do druge svetovne vojne, le delo v knjižnici je nekoliko zamrlo. V tridesetih letih preteklega stoletja v Podlipi skoraj ni bilo druženja, ki se ne bi končalo s petjem. Janez Filipič–Lazarjev je bil neusahljiv vir pesmi in vseh zvrsti petja, od ljudskih, narodnih, umetnih in uglasbenih pesmi slovenskih pesnikov, pa šegavih in nagajivih. Sam je pel lep tenor, igral na kitaro in kasneje pel v več zborih. Sestra Mici se je spominjala:»Zvečer smo sedli pred hišo, pa je še kdo prišel, pa smo peli; ko smo šli od maše v Smrečju smo peli; ko smo šli od šmarnic, smo peli; ko smo šli od polnočnice, smo peli; poleti ob nedeljah zvečer smo se zbrali na vasi in smo peli.« Včasih se je skupini pevcev pridružil har­monikar. Nekatere pesmi, ki jih je po spo­minu hčerke Tatjane najraje prepeval Pavel Podobnikar na svojem domu, so bile: Tebi naj se glasi (samospev iz operete), Pojdem u Rute, Luna sije, Kje je moj mili dom, Tam na vrtni gredi, ob božičnih praznikih pa Rajske strune. Po drugi svetovni vojni so s pomočjo po­sameznih zanesenjakov oživili predvojno kulturno dogajanje. Domačini so igrali igre v gasilskem domu. Igro so začeli vadi­ti jeseni in imeli premiero na božič. Nekaj naslovov dramskih del iz povojnega časa: Matiček se ženi, Mariša, Trije ptički, Veri­ga. Na povabilo so odšli igrat tudi v Vrh Sv. Treh Kraljev, Rovte, Žažar in Zaplano ter v goste povabili druge igralske skupine. Re­žiserji samouki so bili Kajetan Brence, uči­telj Boris Brus in Ivan Malavašič–Tišlerjev. Podlipsko gledališče je še posebej oživelo po zadnji obnovitvi gasilskega doma leta 1987, ko so dobili prostorno in akustično dvorano ter konec naslednjega leta ustano­vili Kulturno umetniško društvo Podlipa - Smrečje. Ivana Mlinar–Sovdatova je nekaj časa po drugi svetovni vojni vodila moški pevski zbor. Anton Železnik, organist, je cerkveni zbor naučil nekaj narodnih pesmi in z njimi gostoval v sosednjih krajih, npr. v Malenskemu vrhu, kjer je bila rojena so­vaščanka Julka Fortuna, znana slovenska klekljarica. Igralci in pevci so nastopali tudi na proslavah za državne praznike, na dan žena, 8. marec, 27. april, 1. maj, 29. no­vember. Julka Fortuna je vodila programe proslav. Na podlipskem odru so nastopali še narodno-zabavni ansambli, ljudje se zlasti radi spominjajo Beneških fantov. Vr­stile so se tudi vrtne veselice. Najdaljšo tradicijo med podlipskimi društvi ima zgoraj omenjeno Prostovoljno gasilsko društvo Podlipa - Smrečje, ustanovljeno 16. julija 1922 na pobudo Lovrenca Trohe–Me­žnarjevega. Gasilci so nasledili društveni dom in ga kmalu preuredili za potrebe ga­silcev. Leta 1925 so zgradili stolp za sušenje cevi, za katerega so les darovali okoliški kmetje, ter kupili ročno brizgalno. Brizgalna je dobro služila svojemu namenu tudi med drugo svetovno vojno, ko je nekaj poslopij obvarovala pred uničujočim okupatorskim ognjem. Gasilsko opremo so nakupili z iz­kupičkom od veselic. Društveno življenje je ponovno zaživelo po drugi svetovni vojni, ko so se gasilci začeli izobraževati in udele­ževati gasilskih tečajev. Leta 1956 so kupili motorno brizgalno, nato nov gasilski kom­bi, leta 1977 so nabavili električno sireno in dve leti pred tem razvili nov gasilski prapor. V zadnjem obdobju so uspešni tudi na ob­činskih, regijskih in državnih tekmovanjih. PODLIPSKI ORGANISTI IN PRITRKOVALCI Prva znana podlipska organista sta bila Franc Troha–Jajčnkov in Tomaž Troha–Me­žnarjev. Še pred letom 1914 je skrb za orgle prevzel Anton Železnik–Kovtrov iz Smre­čja, ki se je naučil igrati pri patrih franči­škanih na Viču v Ljubljani. Na cerkveni kor se je vrnil po prihodu iz ruskega ujetništva leta 1920 in ostal organist vse do smrti leta 1976. Za Železnikom je začel orglati in vo­diti cerkveni zbor Ivan Malavašič–Tišlerjev iz Rovt, samouk in pevec na koru. V Podlipi se je nekdaj veliko pritrkovalo. Pritrkovalci iz časa pred prvo svetovno voj­no so bili Anton Železnik–Kovtrov, Štefan Jereb–Kovačev in Jakob Mole–Sovdatov. Po namestitvi železnih zvonov leta 1920 so postali pritrkovalci France Brenčič–Gojer­jev, Jaka–Jokl, Janez in Jože Filipič–Lazar­jevi ter Peter, Alojzij in Vincenc Jereb–Mu­hovčevi. Pred drugo svetovno vojno sta se jim pridružila še Maks Vehar in Kovačev Štefan ml. V vojni vihri so prijeli za kem­blje mlajši Podlipčani: Ivan Malavašič, ki je znal že precej melodij, Franc Brenčič in Franc Slabe. Sčasoma so začeli prihajati v zvonik tudi drugi. Po drugi svetovni vojni je bilo zvonjenje omejeno na tri minute, a je uredba počasi zamrla in so čez čas spet pritrkovali po starih navadah. PRVA MOTORISTIČNA DIRKA STARE JUGOSLAVIJE V franciscejskem katastru iz leta 1833 be­remo: Skozi dolino vodi s Stare Vrhnike do Podlipe občinska povezovalna cesta, ki je v slabem stanju in se konča ob vznožju hri­bovja. Do sosednjih občin vodijo le pešpoti. Po zaslugi vrhniškega župana Gabrijela Jelovška (1858–1927) so jeseni leta 1904 odprli novo, 7.200 metrov dolgo cesto med Podlipo in Smrečjem. Cesta je povezala Vrhniko z Žirmi, pomagala pa naj bi tudi ohranjati število prebivalstva, ki se je tru­moma izseljevalo iz teh krajev.46 Na cesti, ki so jo organizatorji opisovali kot idealno gorsko progo z ostrimi ovinki, je bila konec avgusta leta 1920 prva motoci­klistična dirka v Sloveniji in takratni Kra­ljevini SHS. Dirke se je udeležilo 21 tekmo­valcev, večina iz Ljubljane. Na dan tekme so ljudje v krajih med Vrhniko in Podlipo strmeli nad živahnim vrvežem na cesti, saj toliko motociklov še niso videli. Motoristi so se v sončnem popoldnevu pomerili v štirih skupinah glede na moč motorja. V prvi skupini je zmagal Cerkničan Kordan, v drugi Zagrebčana Satler in Borošek, v tre­tji, najštevilnejši skupini Ljubljančan Bare­šič. V četrti skupini je do cilja uspelo pripe­ljati edinemu prijavljenemu, Ljubljančanu Ogrinu. Tekmovalci in prireditelji so bili z rezultati dirke čez»slovenski Semmering« zadovoljni in so si od podobnih prireditev tudi v prihodnje obetali veliko zabave.47 JEREBČ, Podlipa 32, prej 1 Jerebčeva vrhhlevna doma­čija stoji v bregu ob glavni cesti tik pred vaškim je­drom. V času franciscej­skega katastra je bila edina hiša ob cesti, ki pripelje iz doline v vas. Leta 1869 je imela za četrtinsko kmetijo zemlje. Novi lastnik je ob cesti postavil novo stano­vanjsko hišo. Po drugi sve­tovni vojni so imeli pri hiši vaško sušilnico za sadje in lan. Prvi znani lastnik domači­je Janez Jereb (1763–1826) je zapustil posest Jakobu in Neži Jereb (roj. 1796) s potomci. Luka Jereb (1855–1926), gospodar v drugi po­lovici 19. stoletja, in njegova sestra Jera sta imela na sta­novanju Gašperja Brenčiča–Gojerjevega (1883–1949), ki se je kasneje oženil z Mari­jo Logar iz Smrečja. Po letu 1900 je bila posest prodana Janezu Buhu (1852–1931) iz Šentjošta. Njegov sin Jožef Buh (1902–1955) je bil pre­voznik, prekupčevalec z lesom in tesar. S Frančiško Kogovšek–Celarsko iz Smrečja sta imela štirinajst otrok. Odrasli so: Janez, Jožef–kolednik Viktorijo, Jožefa, Andrej, Franc, Veronika, Marijana, Terezija in Iva­na. Marijana (roj. 1939) je odšla z možem Alojzem Albrehtom in sinom Stojanom v Nemčijo. Ko je vdovela, se je tam ponovno omožila in imela še hčerko. Tudi Terezija (roj. 1940) se je omožila v Nemčiji s Hor­stom Burjo, s katerim imata več otrok. Na Jerebčevi kmetiji je ostal Franc (roj. 1936). Hodil je v službo v Elektron na Vrhniko. GOJER, Podlipa 33, prej 2 Gojerjeva domačija je stala tik ob glavni ce­sti malo pred vaškim jedrom. Od domačije in bajte, ki so jo postavili pred letom 1869, so vidni le še ostanki temeljev. Leta 1824 je premogla precej veliko zidano hišo in nekoliko naprej na nasprotni strani ceste majhno fužinarsko stavbo (casa/fusine), v kateri sta bili topilnica in predelovalnica železa. Leta 1846 je veljala za četrtinsko in leta 1869 za osminsko kmetijo. Pri hiši so imeli do konca druge svetovne vojne statve in so tkali platno za sovaščane in prebival­ce okoliških vasi. Za Urbanom Brenčičem (roj. 1786) in nje­govim sinom Gregorjem Brenčičem (roj. 1813) z družinama je podedoval posest Andrej Brenčič (roj. 1839), oženjen s Fran­čiško Leskovec. Njegova druga žena je bila Ana Jereb, s katero sta imela sinove Ja­neza, Jožefa, Gašperja, Janeza, Jakoba in Matijo. Janez (1886–1945) z družino je od leta 1927 živel v Kragujevacu v Srbiji, kjer je imel službo v tovarni orožja Zastava. Potomci še živijo v Srbiji. Andrejeva tretja žena je bila Marijana Celarc–Klamova (roj. 1861), nazadnje lastnica kmetije, s katero sta imela hčeri Marijo (roj. 1890) in Ceciljo (roj. 1891). Marija se je omožila z Ivanom Breceljnikom, Cecilija se je izselila v Ame­riko. Naslednik Franc Brenčič (1875–1937), Marijanin pastorek, je bil tesar in krovec. V prvi polovici 20. stoletja je pisal podlipske anale. Z Marijo Cankar sta imela sedem potomcev. Prvorojenec Franc ml. (1904–1945), krovec slamnatih streh, režiser va­škega gledališča v Podlipi, ljubiteljski knji­govezec in fotograf ter pritrkovalec, med vojno član slovenskega domobranstva, je bil ubit po drugi svetovni vojni v Kočev­ju. Marija Brenčič (1919–2000), slovenska literatka, se je omožila z Antonom Jele­nom, drevesničarjem, na kmetijo v Šentilj pri Velenju. Domačijo je podedovala Cilka (1907–1975) s hčerkama Anico (roj. 1936) in precej mlajšo Marijo (roj. 1948). Ko si je mama Cilka pri padcu poškodovala hrbte­nico in ohromela, so zanjo skrbeli v domu upokojencev na Vrhniki. Anica, zaposlena v vrhniški usnjarni, je poskrbela za mlajšo sestro in staro mamo Marijo (roj. 1890). Po poroki z Janezom Žitkom–Mrvcevim so se vsi preselili na Vrhniko. Gojerjeva bajta je imela hišno številko Pod­lipa 35. Leta 1900 je bila prazna, kasneje pa je živela v njej Marijana Brenčič–Gojerjeva (1861–1941). Marija Brenčič - Jelen (1919–2000), slovenska pesnica in pisateljica, je začela pisati pesmi že v ljudski šoli in jih kasneje objavljala v ne­deljskih prilogah Mladi Slovenec in Družina, številnih drugih listih ter v Mohorjevem in Slovenčevem koledarju. Po drugi svetovni vojni je pisala predvsem pesmi z versko vsebi­no in jih objavljala v Družini. Konec 60. let je pripravila tri zbirke pesmi pod skupnim ime­nom Spev tihe doline – svoje najpomembnej­še delo. Zadnja leta življenja se je posvetila pisanju spominske proze.48 MEVL, Podlipa 34, prej 3 Mevljeva nadstropna domačija stoji tik ob glavni cesti pred vaškim jedrom. V bli­žini ima samostojen kozolec toplar. Leta 1846 je veljala za četrtinsko in leta 1869 za osminsko kmetijo. Prva znana stanovalca Jerica Trček in Franc Brenčič (roj. 1782) sta zapustila hišo prvo­rojencu Luku (roj. 1808) z družino. Nasle­dnik Janez Brenčič ml. (1861–1919), verjetno vnuk, in Ivana Dolinar (um. okoli 1951) sta imela potomce: Janeza, Jožefa, Ivano, Jako­ba, Ivano, Uršulo, Nikolaja, Antona in Mari­jo. Nikolaj se je oženil h Klami. Na domu je ostal Anton (1900–1974), tesar, z ženo Ano Lešnjak iz Podolnice. Anton je postavljal lesena ostrešja, nekatera krita še s slamo. Delal je v Podlipski dolini, Smrečju, Žažarju in Horjulski dolini. Pri delu so mu pomagali sovaščani: Mivškov Vinko, Pečníkarjev Pa­vel in Janez Kogovšek iz Smrečja. Otroci, rojeni med vojnama, so se v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja poročili in odselili; Slav­ka, Janez, Minka in Štefan na Vrhniko, An­gela, Bernard in Franc pa v Avstralijo. Do­mačijo je podedoval Anton ml. (roj. 1943), delavec Industrije usnja Vrhnika. AMBRUŽ, Podlipa 37, prej 4 Ambruževa domačija stoji na začetku va­škega jedra, na levi strani ob glavni cesti. V času franciscejskega katastra so imeli naj­večjo zidano hišo v vasi in pod cesto pred vasjo manjše leseno gospodarsko poslopje, kasnejšo Ambruževo bajto. Sredi stoletja je veljala za polovično in leta 1869 za tre­tjinsko kmetijo. Domačija je bila med dru­go svetovno vojno požgana. Domači so se naselili v Matičkovi hiši in po dveh letih v Vŕtnarjevo bajto. Nov hlev in kozolec so po­stavili že med vojno in hišo po vojni, kamor so se vselili leta 1950. Sajetovi so pred de­setletji zraven stare postavili še novo hišo. Prvi znani gospodar domačije Urban Krvi­na (roj. 1784) je zapustil posest sinu Simo­nu Krvini (roj. 1824) z družino. Potomec Jakob Krvina (roj. 1858) in Marjana Jereb sta imela osem otrok. Prvorojenca Antona (roj. 1882) so pokopali pri osmih mesecih v Rovtah, kjer je bil v reji. Po Jakobovem od­hodu v Ameriko leta 1892, kjer je tudi umrl, so otroci postali sirote. Služili so pri okoli­ških kmetih. Andrej (roj. 1890) se je izselil v Ameriko. Peter je postavil hišo Pri Petru v Smrečju. Janez (1887–1975), dedič posesti in prevoznik, ter Marijana Kogovšek–Plečni­kova iz Rovt sta imela štirinajst otrok: Mar­jano, Francko, Ivanko, Frančiška, Antonijo, Anico, Mici, Ivana, Majdo, Lovrenca, Stani­slava, Jožefo, Rozko in Gabrijelo. Na kmetiji sta ostala Ivanka (1926–2012) in Ivan (1932–2010), delavec, ki delal v Parketarni Verd, ter oddajala mleko v vrhniško mlekarno. Ivan je zapisoval tudi dogodke iz vaške zgodovi­ne in zbiral dokumente. Posest sta zapustila nečakinji Rozi Merlak (roj. 1969), inženirki agronomije, omoženi Saje, z družino. Rozi in mož Sašo hodita v službo v Ljubljano. Doma redita živino za prodajo, ki se čez po­letje pase na podlipskih pašnikih. Ambruževo bajto so postavili med letoma 1846 in 1869. Imela je hišno številko Podli­pa 34. Leta 1869 je bila last Simona Krvine in nato Jakoba Krvine. V njej sta stanovali zasebnici Helena Pivk in Neža Jereb. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bila prazna. Po prvi svetovni vojni so jo podrli. Njeno hišno številko je dobila Cirilova hiša v do­lini. KLAMA, Podlipa 39, prej 5 Klamova domačija je srednja v nizu treh domačij na levi strani glavne ceste pred cerkvenim gričem. Leta 1824 je premogla večjo zidano hišo za bivanje, zidan hlev in majhno leseno gospodarsko poslopje ob poljski poti proti Rovtam. Leta 1869 je ve­ljala za tretjinsko kmetijo. V 20. stoletju so imeli pri hiši kolarnico, ki je poleg vrta in njive pomenila glavni vir preživljanja. Prva znana lastnika domačije Lucija in An­ton Celarc (1787–1843) sta predala posest sinu Jožefu s potomci. Za Lukom Celarcem (roj. 1835) sta posest podedovala Janez Celarc (1863–1919) in Katarina Mlinar iz Žirov ter imela hčere: Marijo, Frančiško, Ivano in Angelo. Janez je okoli leta 1900 odšel v Ameriko. Dedinja Ivana (roj. 1896) in Nikolaj Brenčič–Mevljev (1897–1973) sta imela otroke: Frančiška, Stanislava, Marijo in Ivano ml. Nikolaj je bil kolar. Izdeloval je lesena kolesa za vozove, samokolnice, kri­pice, vprežne sani in otroške sani. Kolesa je kotalil do Kovača v Smrečju, kjer so jih okovali. Hišo sta prepustila sinu Stanislavu (roj. 1929) in ženi Tereziji Bogataj–Slabeto­vi iz Rovt. Terezija in Stanislav sta imela otroke: Lojzeta, Marinko in Janeza. Stani­slav je delal v vrhniški usnjarni in v Liku Verd ter bil pritrkovalec v domači cerkvi. MUHOVC, Podlipa 40, prej 6 Muhovčeva domačija je tretja na levi pred cerkvenim gričem. Leta 1824 je premogla zidano hišo in zidan hlev. Leta 1846 je ve­ljala za polovično in leta 1869 za četrtinsko kmetijo. Domačijo so med drugo svetovno vojno požgali italijanski okupatorji. Doma­či so jo še med vojno obnovili in se ob kon­cu vojne vrnili vanjo. Medtem so stanovali v Jesenovčevi hiši v Smrečju. V 19. stoletju so gospodarili na kmetiji Jurij Celarc (1742–1828), sin Blaž Celarc (roj. 1773) in vnuk Jurij Celarc (roj. 1831) z družinami. Del hiše so oddajali več za­sebnikom. Anton Celarc (1859–1926), ko­lar in dedič, in Marija Maček iz Šentjošta sta bila brez otrok. Po Antonovem odhodu v Ameriko je kupil kmetijo Janez Jereb–Sovdatov iz Podlipe (1875–1951), usnjar in podžupan v Podlipi. Z Marjano Slabe iz Žažarja sta imela potomce: Janeza, Brik­cija, Vincencija, Marjano, Petra, Julijano, Alojzija in Vido. Peter (1912–1945) in Aloj­zij (1915–1945) sta po drugi svetovni voj­ni veljala za pogrešana. Marjana in drugi otroci so umrli za jetiko, tako da je bila kmetija ponovno prodana. Posest je kupil Jože Merlak–Popitov iz Rovt (1909–1978) in se z družino leta 1950 priselil v Podlipo. Z Nežo Hiti iz Šentvida pri Begunjah sta imela: sinove Jožeta ml., avtomehanika, Marjana, Janeza, Francija in Mirka. Na domačiji je ostal Janez, električar, z Majdo Železnik iz Vrzdenca. Vsi trije njuni otro­ci so že poročeni. Najmlajši sin Primož je ostal na domu. Oženjen je z Lucijo, roj. Šemrov, z Mirk. Imata tri otroke: Hano in dvojčka Matevža in Manco. Kmetijo daje­jo v najem Riharju iz Rovt in Šelovsu iz Smrečja. ŠIMNOVEC, Podlipa 41, prej 7 K Šimnovčevi domačiji tik pod cerkvenim gričem so leta 1824 spadale večja zidana stanovanjska hiša, majhna zidana hiša pod kaplanijo (gl. Šimnovčeva bajta) in majh­na lesena gospodarska stavba na vrtu ob poljski poti. Leta 1869 je imela za polovič­no kmetijo zemlje. Domačija je bila med drugo svetovno vojno požgana. Domači so jo leta 1947 obnovili, do takrat pa so stano­vali v Kovačevi bajti. Pri hiši so imeli tudi sušilnico za sadje, ki so jo uporabljali do leta 1962. Prvi znani posestnik Tomaž Jereb je predal kmetijo sinu Antonu Jerebu (1826–1906) z Jerico Okno, tržaško najdenko iz Lučin. Pred letom 1880 sta postala lastnika kme­tije Janez Jereb (1850–1921) in Marija Po­točnik iz Brebovnice. Janez in druga žena Antonija Istenič iz Rovt sta imela potomce: Terezijo, Franca, Ivano, Janeza ml., Jožefa, Marijo ter Jerneja. Franc (roj. 1888), vojak 17. avstrijskega pešpolka, je po odhodu na rusko fronto leta 1914 veljal za pogrešane­ga. Domačijo je podedoval Janez ml. (1892–1962), kolar, z Marjanco Slabe–Malnarjevo iz Smrečja. Imela sta otroke: Ivana, Marijo, Lovra, Ančko, Toneta, Rajka, Lojza, Julko, Vinka in Pavlo. Po drugi svetovni vojni so veliko sadja prodajali delavcem iz žiro­vskih tovarn, Janez pa je sadje tudi sušil. Domačijo je podedovala Pavla (roj. 1945) s Tonetom Bastardo (roj. 1944), kovačem, in sinom Zvonkom in hčerko Ireno, poročeno Radošek. Tone je delal v tovarni Kovinar­ska na Vrhniki. ŠIMNOVČEVA BAJTA, Podlipa 57, prej 33, prvotno 8 Šimnovčeva bajta se prvič omenja leta 1831, ko sta stanovala v njej Katarina in Janez Jurca (roj. 1791) z otroki. Za njimi se je vse­lila Elizabeta Jereb–Šimnovčeva (roj. 1812) z Janezom Malavašičem. Imela sta potom­ce: Jakoba, Marijo in Gregorja. Na prelomu 19. in 20. stoletja je stanoval v hiši Peter (Anton?) Jereb–Šimnovčev (1826–1906), preužitkar in kolar, vdovec. Nato je bila hiša dolgo prazna in med drugo svetovno vojno požgana. Okoli leta 1960 sta jo obno­vila Julka Jereb–Šimnovčeva (1940–2014) in mož Zdravko Kosić. Oba sta bila zapo­slena v tovarni Industrija usnja Vrhnika. ŽELEZNIKOVA BAJTA, Podlipa 23, prej 8 V zgornjem delu doline, levo od transfor­matorja in na koncu makadamske poti ob meji s katastrsko občino Rovte, stojita Že­leznikova bajta in Pečníkarjeva domačija. Železnikove se je nekdaj držalo ime Zlo­všova bajta po Zlovšovi kmetiji z Zaplane, in kasneje Gerželjeva bajta. Vseskozi je bila naseljena s stanovalci, med katerimi so bili tudi pletarji košar. Leta 1880 je bil lastnik hiše Janez Treven. Deset let kasneje sta stanovala v njej He­lena Petkovšek in Ivan Gerželj (1843–1932) iz Belskega pri Postojni z otroki, za njimi pa nekaj časa hči Frančiška Gerželj (1885–1909) s hčerko Heleno. Na prelomu stoletja sta živeli tu Neža Treven in Marijana La­pajne z otroki. Mož Janez Lapajne, doma iz Idrška, je odšel v Ameriko leta 1893. Med drugo svetovno vojno sta jih zame­njala Julka Jereb, rojena v Podpesku, in Nace Nagode (roj. 1909), Plečnikov iz Rovt. Imela sta otroke: Veroniko, Stanislava in Frančiška. Še preden so šli otroci v šolo, so se preselili na Cornovo posestvo v Razor­ski dolini. Malo pred letom 1950 so prišli v hišo Tomincovi iz Horjulske doline: He­lena Cankar in Gregor Tominc (1887–1970) z otroki Petrom, Mihaelom, Tilko, Angelo, Francem in Antonijo. Otroci so se poročili in odšli iz Podlipe, eden od Tominčevih pa je postavil hišo na začetku Podlipske doli­ne. Po letu 1981 je bila hiša prazna. Kupila sta jo Zofija in Franc Malavašič, Županova iz Kajndola. Po letu 2005 se je za nekaj let preselil sem njun vnuk Dejan Malavašič z družino. SELJAK, Podlipa 43, prej 9 Seljakova kajža je stala na ravnici tik pod cerkvenim gričem. V času franciscejskega katastra je premogla majhno zidano stano­vanjsko hišo in čez cesto majčken zidan hlev s kletjo, ki še stoji. Prvotno hišno ime je bilo Sovdat. Domači sin Jurij Celarc (roj. 1787) je zapu­stil kajžo prvorojencu Blažu Celarcu (roj. 1808) z družino. Naslednica Marija Celarc (1852–1909), poročena Jereb, je kmalu ov­dovela. Z drugim možem Francem Cornom sta postavila novo hišo, Podlipa 42. Staro Sovdatovo hišo sta kupila Marjana Jurca–Gregurčeva in Janez Seljak (roj. 1856) iz Žirovnice nad Žirmi. Vdovec Janez se je oženil z Marijo Jurca (1870–1962), Marja­nino sestro, s katero sta imela enajst otrok: Jožefa, Janeza, Leopolda, Andreja, Mate­vža, Marijano, Frančiško, Terezijo, Roza­lijo, Franca in Valentino. Jožef (roj. 1895), Janez (roj. 1896) in Marijana (roj. 1904) so se izselili v Ameriko. Doma je ostal Leo­pold (1898–1968), tesar, z Ivano Trček–Sku­bljevo iz Smrečja. Obdelovala sta majhno posestvo. Leopold je bil po drugi svetovni vojni lesni manipulant, zato je odkazoval les za sečnjo. Posvečal se je tudi čebelam in bil ljubiteljski lovec. Posest so podedovali sorodniki. VŔTNAR, Podlipa 44, prej 10 Vŕtnarjeva domačija stoji nasproti cerkve v središču vasi. Domače ime spominja na za­dnjega kartuzijanskega priorja Bruna Or­tnerja (1765–1782), ki naj bi v hiši občasno prespal.49 Domačija je imela v času franci­scejskega katastra dve zidani stanovanjski hiši in manjšo leseno gospodarsko stavbo na polju pred vasjo. Leta 1846 in dalje je veljala za polovično kmetijo. Znana je po gostinski dejavnosti z več kot 150-letno tradicijo. Od konca 19. stoletja in še prva leta po drugi svetovni vojni sta bila v hiši pomožni poštni urad ter pred letom 1945 in nekaj let po njem trgovina z mešanim blagom.50 Domačijo je leta 1942 požgal ita­lijanski okupator. Jurcovi so v enem letu obnovili hišo in hlev. Medtem so stanovali v Kajetanovi hiši v Smrečju, ki je bila med vojno prazna. Za prvim znanim lastnikom posesti Valen­tinom Jurco (1786–1834) je prevzel doma­čijo sin Matevž Jurca (roj. 1809), gostilni­čar, z družino. Po Ani Jurca (1825–1901), Matevževi drugi ženi, je posest nasledil sin Franc Jurca (1845–1928), tudi gostilničar, z ženo Ivano Seljak ter potomci Janezom, Marjano, Francem in Frančiško. Tudi Janez (1876–1955), Francev naslednik, in Fran­čiška Kovač iz Blatne Brezovice sta nada­ljevala z gostinsko dejavnostjo. Imela sta otroke: Franca, Janeza, Frančiško, Slavko (Stanislavo), Jožefa, Viktorijo, Gabrijela, Marijo–Minko, Kristino in Pavla. Minka se je omožila z Borisom Brusom, podlipskim učiteljem. Domačijo in gostilno je prevzel Janez (1911–1976) s Terezijo Novak (roj. 1928) s Petkovca in otroki. V gostilni jima je pomagala sestra Slavka Jurca, priložno­stna gostilničarka, sestra Frančiška Jurca pa je pekla kruh do okoli leta 1970. Janez je bil ob priložnosti tudi prevoznik s konjsko vprego in je poleg tega za vrhniško pošto ob torkih, četrtkih in sobotah prevažal poštne pošiljke z Vrhnike in nazaj. Zdaj vodita go­stilno Janez Jurca ml. (roj. 1961) in Helena Kovač, Rudeljnova iz doline, s sinom Jani­jem. Kmetijo obdeluje Zakajnc iz Smrečja. V Vŕtnarjevi gostilni hranijo posebno»vrtečo se mizo« za goste. Gostje se postavijo okrog mize in položijo nanjo iztegnjene dlani. Miza se začne vrteti do velike hitrosti in lahko spremeni smer vrtenja z istočasnim obračanjem dlani. V Podlipski dolini so imeli navado vrteti takšno mizo ob večjih praznikih že pred 150. leti. Imeli so jo pri Jerebču, Kovtru, v Celarjih in še kje.51 SEDEJ, Podlipa 45, prej 11 Sedejeva hiša stoji na levo od glavne ceste sredi vasi, tik pod cerkvenim gričem. Zida­na kajža z ločenim majhnim gospodarskim poslopjem je sprva veljala za četrtinsko kmetijo in od leta 1869 za kajžo. Pri hiši se sredi 19. stoletja omenja tudi kovačnica (fa­brica ferrara). Leta 1824 je bil lastnik kajže Janez Križaj. Njegova naslednica Ivana Križaj (1772–1829) je oddajala stanovanje Urhovim. Hišo je nato dobil Jakob Urh (roj. 1813) s potomci. Naslednik Janez Urh (1851–1925), izučeni čevljar in zidar, in prva žena Jera Troha–Mežnarjeva sta imela dve hčeri. Z drugo ženo Frančiško Slabe (1864–1942) sta imela dvanajst otrok. Hčere Frančiška (roj. 1887), Marijana (roj. 1888), Terezija (roj. 1890) in Ivana (roj. 1892) so se izse­lile v Ameriko in se tam omožile. Sin An­ton (roj. 1897) se je izselil v Ameriko leta 1920. Luka (1901–1945), poročen s Katarino Pišek iz Žažarja, je po drugi svetovni voj­ni veljal za pogrešanega. Najmlajša Anica (roj. 1907) se je omožila s Pavlom Podobni­karjem, podlipskim učiteljem. Hišo je po­dedoval Jakob (1900–1977), tesar, zaposlen v vrhniški usnjarni. Z Antonijo Pišek iz Ža­žarja sta imela potomce Jakoba ml.–Jaka, Frančiška, Janka, Jožefa, Stanka in Marijo. Stanko je umrl leta 1966 med služenjem vojaščine v Beogradu. Jaka (1923–2014), dedič posesti in zadnji vaški čevljar ter član šentjoške lovske družine, je hodil na delo v vrhniško usnjarno. S Francko Ma­lavašič–Skubljevo iz Smrečja sta zapusti­la domačijo Franckinemu nečaku Janezu Malavašiču z družino. JAJČNK, Podlipa 46, prej 12 Jajčnkova hiša stoji nasproti cerkve sredi vasi. Leta 1824 je premogla kar veliko zi­dano stanovanjsko hišo, čeprav je kasneje veljala za kajžo. Kajži so rekli tudi pri Žni­darju. Sredi 20. stoletja so imeli pri hiši več desetletij mizarsko delavnico za notranje in stavbno pohištvo. Prvi znani lastnik kajže Luka Slovše (1767–1828) je imel hčere: Apolonijo, Nežo in Ma­rijo. Nepremičnino je zapustil Apoloniji, poročeni Kogovšek (1793–1842), z družino. Kogovškovi so oddajali stanovanje še Jeri­ci Celarc in Martinu Malavašiču s sinovi Gregorjem Luko, Janezom Martinom in Jo­žefom. Nato je postal lastnik kajže Matevž Troha (1846–1915), rojen v Stari mežniji, po poklicu krojač, drugače pa podlipski cerkovnik. Z Marijo Železnik–Rožančevo sta imela sedem potomcev. Prvorojenec Franc (roj. 1871) je bil podlipski organist in učitelj. Marija ml. (roj. 1873) se je omožila na avstrijsko Štajersko. Janez (roj. 1878) je delal v Lünenu v Vestfaliji in nato v Ameri­ki. Za njim so odšli tudi drugi člani druži­ne. Okoli leta 1930 je kupil hišo Janez Ma­lavašič–Sečnikov iz Smrečja (1904–1978), mizar. V delavnici je zaposloval enega pomočnika in več vajencev iz Podlipe, Žažarja in Vrzdenca. Izdelovali so pohi­štvo za kuhinje, spalnice in dnevne sobe. Imeli so vedno dovolj dela, saj so vaščani po pogoriščih med drugo svetovno vojno in po njej obnavljali stare in postavljali nove hiše. Janeza so med drugo svetovno vojno internirali italijanski vojaki. Nato je bil zaprt še s strani nemške vojske, ki ga je poslala na prisilno delo v Nemčijo. Z Ivano Bogataj z Zaplane sta imela hčer Francko (1934–2012). Francka je z možem Feliksom Grdadolnikom, poklicnim gasilcem, ka­sneje prodala hišo sorodnikom. STARA MEŽNIJA, Podlipa 13 V bližini sedanje Mežnarjeve hiše je stala manjša hiša mežnarija. Bila je v cerkveni lasti in je premogla za četrtinsko kmetijo zemljišča. V njej je pred letom 1830 stano­val podlipski cerkovnik ali»mežnar« z dru­žino in oskrboval podlipsko cerkev. Ko so se cerkovniki preselili v hišo Podlipa 14, je tukajšnja stavba dobila ime Stara mežnija. Najbrž ni več dolgo stala, saj je njeno hišno številko dobila Lazarjeva hiša v dolini. V prvi polovici 19. stoletja sta stanovala v mežnariji Jerica in Matevž Jurca, Vŕtnarje­va, z družinama. Matevž Jurca (roj. 1795), podlipski cerkovnik, in Neža Slovša, Jajčn­kova iz Podlipe, sta imela sina Martina. Je­rica Jurca (roj. 1815) je imela z Valentinom Troho, Mežnarjevim, sinova Jakoba in Ma­tevža (roj. 1846). Matevž Troha je kasneje kupil Jajčnkovo hišo. LAZAR, Podlipa 27, prej 13 Lazarjeva domačija stoji na začetku Podli­pe, v rahli brežini desno od glavne ceste. Postavili so jo pred letom 1869. Lastniki so veljali sprva za četrtinske kmete in kasneje za kajžarje, čeprav so obdelovali majhno posestvo. Na dvorišču so imeli dva vodna zajetja s stalnim in občasnim izvirom vode. Za Jakobom Jerebom sta živela v hiši Neža Jereb (1865–1900) in Andrej Filipič–Štan­tov (1865–1916), zidar. Njuna prvorojenka Ivana (roj. 1891) se je izselila v Ameriko. Andrej se je po Nežini smrti oženil s Fran­čiško Oblak z Zaplane. Rodili so se jima otroci: Peter, Frančiška, Jaka–Jokl, Franc, Janez, Marija–Mici in Jože. Otroci so kma­lu ostali brez očeta, saj je Andrej umrl v prvi svetovni vojni kot vojak črnovojnik v vojaški bolnici v Celovcu. Jaka (roj. 1909) se je preživljal doma in tesaril. Jože (roj. 1916) se je izučil za čevljarja pri Podlogar­ju in doma v»gornji hiši« odprl čevljarsko delavnico. V delavnici sta pomagala tudi Valentin Kogovšek in Jožef Kogovšek–Ku­šarjeva iz Smrečja. Dne 26. julija 1942 so Jaka in Jožeta v Češerkovem gozdu usmr­tili partizani. Janez, izučen krojač, je delal na Vrhovcih pri Ljubljani in kasneje v teks­tilni tovarni na Viču. Mici je veliko poma­gala pri Vŕtnarju in v cerkvi ter se kasneje omožila z vdovcem Pavlom Podobnikar­jem, podlipskim učiteljem, in se preselila k njegovi družini na Vrhovce v Ljubljano. Peter (1902–1982) je bil pri salezijancih v Veržeju. Ker doma ni bilo naslednika, se je vrnil k ostareli materi ter s Tončko Maček iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem pre­vzel domačijo. Bil je tudi podlipski cerkov­nik, Tončka pa je pekla piškote in hostije. Vsi sinovi Marjan, Peter in Gabrijel–Jelko ter hči Albina so se poročili, si ustvarili dru­žine in postavili hiše na domačih parcelah. MEŽNAR, Podlipa 49, prej 14 Mežnarjeva domačija stoji na ravnici med glavno cesto in cerkvenim gričem sredi vasi. Leta 1824 je imela kar veliko zidano gospodarsko poslopje, verjetno s stano­vanjskim delom, in samostojen zidan hlev. Pol stoletja kasneje je veljala za polovično kmetijo. Na mestu stare hiše gradijo zdaj novo stavbo. Na kmetiji so po letu 1800 gospodarili Tro­hovi: Tomaž Troha (roj. 1774), sin Jakob Troha (roj. 1812), ki je bil tudi podlipski cer­kovnik, ter vnuk Janez Troha (1848–1922) z družinami. Janezu Troha in Mariji Skvarča iz Butajnove so se rodili: Janez ml., Marija ml., Franc, Jožef, Tomaž, Lovro in Cecilija. Franc (1879–1903) in Jožef (roj. 1881) sta odšla v Ameriko in se tam poročila; Jožef z družino je živel v Braddocku. Tomaž se je poročil k Boštjanovcu. Marija ml. je umr­la v Šentjoštu, kjer je služila. Domačijo je podedoval Lovro (1884–1948), prav tako cerkovnik, z Rezo Petkovšek z Zaplane. Po drugi svetovni vojni sta prodala posest Jožefu Jurci–Vŕtnarjevemu (1917–1992). Jo­žef in Pavla Corn–Martenetova iz Rovt sta imela hčeri Joži in Minko ter sinova Vilka in Stanka. Stanko (roj. 1957), dedič kme­tije, in Tončka iz Borovnice sta s potomci postavila novo hišo in se z mamo Pavlo preselila vanjo. Zemljo dajejo v najem Ču­kovemu iz Smrečja. BOŠTJANOVEC, Podlipa 50, prej 15 Boštjanovčeva domačija stoji na ravnici ob koncu vaškega jedra. Leta 1824 je pre­mogla zidano hišo in hlev ter dve majhni leseni gospodarski poslopji v sadovnjakih čez cesto. Leta 1846 in 1869 je veljala za polovično kmetijo. V hiši je med leti 1908 in 1915 gostovala prva podlipska enorazre­dna ljudska šola. Današnja pritlična hiša, grajena v lepem cerkljanskem slogu, in hlev sta zgledno obnovljena. Na vrtu zadaj so postavili novo hišo. Najstarejši znani gospodar kmetije Urban Križaj (roj. 1790) in žena Uršula sta zapu­stila premoženje sinu Matevžu (roj. 1818). Nato je bila posest prodana. Novi lastnik Ivan Mole je z družino živel v Ameriki. V prazno hišo se je vselil Franc Troha–Jajčn­kov, podlipski organist in učitelj, in v ve­čji sobi organiziral osnovnošolski pouk za otroke iz Podlipske doline. Nato je ku­pil domačijo Tomaž Troha–Mežnarjev (1882–1956), ki je pred tem služil denar v Ameriki. Z Maričko Urh–Matečkovo sta imela sina Franca. Franc (1932–1970) je bil podlipski mlekar. Z Vrhnike je spotoma sovaščanom rad pripeljal različno blago. Z Mari Slabe–Malnarjevo iz Smrečja sta ime­la sina Mirka (roj. 1950), edinca. Mirko in žena Alenka Kralj, oba mlekarska tehnika, sta bila zaposlena v mlekarni na Vrhniki. Na domačem vrtu sta postavila novo hišo. Hči Tamara se je odselila. Prva podlipska učiteljica Erna Blaznik iz Ljubljane, ki je pred tem poučevala v Ligoj­ni, je nastopila službo v Boštjanovčevi hiši februarja 1910. Za delo je dobivala visoko letno plačo 800 kron in 60 kron vodstvene nagrade, a je novembra 1911 vseeno odšla k bratu duhovniku v Ameriko. Naslednja Ma­rija Šibovc je ostala do konca leta 1915. Šolo so obiskovali učenci iz Podlipe in Žažarja ter nekaj otrok iz Podpeska in Smrečja. V povprečju je prihajalo vsako leto 95 otrok. 52 ŠTANTA, Podlipa 52, prej 16 Štantova domačija leži nad vasjo ob meji s šentjoško katastrsko občino. V času franci­scejskega katastra so jo sestavljale zidana hiša, zidan hlev in leseno gospodarsko po­slopje. Sredi stoletja je veljala za tretjinsko in leta 1869 za polovično kmetijo. Na mestu stare hiše so postavili novo po letu 2004. Na domačiji gospodari rodbina Filipič vsaj že dvesto let. Prvega znanega gospodarja Jakoba Filipiča (1780–1847) sta nasledila sin Gašper Filipič (roj. 1817) z Jero Kavčič in vnuk Janez Filipič (1857–1892) z Marijo Trček iz Rovt z družinama. Janez Filipič in Marija Trček sta imela otroke: Marijo ml., Martina, Matevža in Jakoba. Martin (roj. 1887) in Matevž (roj. 1889) sta se odselila in poiskala delo v Ameriki. Vdova Marija (1863–1932) se je drugič omožila leta 1894 z Janezom Jesenovcem (1867–1950) iz Smre­čja, s katerim sta imela pet otrok. Odrasla je le Marjana in imela hčer Marijo. Marija Jesenovec st. je bila med drugo svetovno vojno na prisilnem delu v Nemčiji. Jakob Filipič (1891–1969), dedič kmetije, se je oženil z Ivano Jereb, Jerebovo iz Podpe­ska. Rodili so se jima potomci: Jakob ml., Ivanka, Frančišek, Frančiška, Jožef, Mari­ja, Janez, Julijana in Gabrijela. Jakob st. je bil tudi kolar, tesar in čevljar. Hči Ivanka (1931–2007) s sinom Marjanom je podedo­vala kmetijo. Delala je v vrhniški usnjarni. Marjan (roj. 1950) z družino živi v novi hiši. Njegova hči Anita z možem in otroki je postavila svojo hišo blizu domačije. ROŽANC, Podlipa 53, prej 17 Domačija stoji na skrajnem severnem kon­cu Podlipske doline V Kotu. Leta 1824 je premogla zidano hišo in manjše gospodar­sko poslopje na desni strani hiše, na levi pa so bili leseni ostanki manjše stavbe. Leta 1869 je veljala za polovično kmetijo. Novo hišo so postavili okoli leta 1955. Za Urbanom Jesenkom (1772–1831), prvim znanim gospodarjem, je prevzela kmetijo hči Marija (roj. 1806) z možem Martinom Možino in sinom Martinom ml. Stanova­nje so delili še z veččlansko Jerebovo dru­žino. Janez Možina (1846–1923), Martinov naslednik, in Ivana Mlinar sta imela pet potomcev. Hčere Ivana ml. (1869–1914), Marija (1871–1966), Terezija (roj. 1876) in sin Jakob (roj. 1882) so se izselili v Ame­riko. Vdovec Janez se je drugič oženil z Marijo Treven. Njun sin Anton (1896–1915) je padel kot vojak 7. lovskega bataljona av­strijske vojske v prvi svetovni vojni. Doma­čijo je podedoval sin Franc (roj. 1893) s He­leno Mrak iz Brebovnice in z otroki: Ivano, Vinkom, Francem ml., Marijo, Janezom in Andrejem. Z njimi je živel nekaj časa tudi Vincenc Možina (roj. 1899), Terezijin sin. Vinka Možino (1922–1942) so Italijani 13. oktobra 1942 v Ljubljani ustrelili kot talca, Janeza pa internirali. Helena in Franc sta prodajala mleko strankam po vasi. Okoli leta 1952 sta se preselila k otrokom v Lju­bljano. Kmetijo je kupil Anton–Tone Vehar ml.–Strojarjev (1930–1991), zidar na Vrh­niki. Z ženo Francko Kogovšek–Šelovsovo iz Smrečja ter sinovoma Tonijem in Fran­cijem se je preselil na domačijo. Tu so se jima rodili še Mirko, Angelca in Stanko. Zdaj obdeluje kmetijo Stanko Vehar, inže­nir metalurgije in nekdanji uslužbenec Ru­dnika urana Žirovski Vrh. MIHA, Podlipa 12, prej 18 Levo od glavne ceste, ki vodi iz doline v Pajsarjev kot, stojijo tri novejše hiše, za­dnja je Mihova. Prvotno je stala tu Pajsar­jeva bajta, imenovana tudi Jernačkova. V hiši so v 19. stoletju stanovali najemniki. Leta 1900 so stanovali tu Moletovi: Franca Mesec in Anton Mole (roj. 1847) iz Žažarja z otroki Antonom ml., Marijo in Pavlom. Z njimi je živel tudi Jože Mole, Antonov brat. Anton ml. (roj. 1883), zidar, se je oženil z Antonijo v Dolenjem Logatcu. Za Moletovi­mi sta se vselila v hišo Neža Frank in Franc Troha (1850–1926), rojen v Vŕtnarjevi bajti, z otroki, in ostala do preselitve h Koziku v Žažar. Leta 1927 sta kupila posest Marija Malovrh in Mihael Grbec (1895–1987) iz Šentjošta, cestar. Imela sta hčerko Marijo ml. in sina Janeza–Ivana. V Podlipi so se jima rodili še Frančišek, Ivana, Pavel, Fran­čiška, Stanislava in Vinko. Domačijo je podedoval Vinko (roj. 1943) s Fani Svete iz Ohonice pri Borovnici. Poleg domačije sta postavila novo hišo. Hči Andreja je zgra­dila hišo v bližini doma, hči Martina pa je omožena pri Pavličku. MRVC, Podlipa 3, prej 19 Desno od glavne poti, ki vodi iz doline v Pajsarjev kot, se nahaja na samem Mrvce­va domačija. Po franciscejskem katastru je imela veliko zidano hišo, leseno gospo­darsko poslopje in malo pred Pajsarjevo domačijo pri mlaki majhno opekarno (for­nace de mattoni). Na žganje opeke spomi­nja tudi staro ledinsko ime Pri Fornaci za travnikom pod hišo. Leta 1846 je veljala za celo in leta 1869 za polovično kmetijo. Sredi 19. stoletja so postavili na levem bre­gu Pajsarjevega potoka mlin. Mlinsko kolo je poganjalo dva para kamnov za črno in belo moko ter dve stopi za proso. Z obrtjo so prenehali leta 1933, za domače potrebe pa so mleli vse do leta 1957.53 Zraven stare hiše so v 60. letih prejšnjega stoletja posta­vili novo. Staro domače ime je bilo Kalin. Sedanje ime Mrvc je ostalo po upravniku Kalinovega posestva, Mervecu. Prvi znani lastniki posestva Kalini so bili v 17. in 18. stoletju vrhniški mitničarji in ugledni vrhniški tržani. S poroko so po­sest pridobili Dietrichi, ki so premoženje po letu 1818 zapravili.54 Leta 1833 je kupil kmetijo Matija Žitko–Smrekarjev (1798–1856) iz Razorske doline. Denar je zaslužil s prevažanjem jamborov in drugega lesa iz Smrečja na železniško postajo Logatec ali Vrhniko. Tudi sin Matevž (1841–1878) je bil prevoznik s konjsko vprego. Oženjen je bil z Uršulo Bogataj, Mrovcevo iz Opal pri Žireh. Sin Janez (1864–1939), Matijev nasle­dnik, in Marija Janša sta imela devet otrok: Janeza ml., Marijo ml., Franca, Frančiško, Franca, Ivano, Cirila, Karola in Marjanco. Stanovanje so delili še z mamo Uršulo, dru­gič poročeno Trček. Janez je tudi čebelaril. Marija ml. (roj. 1890) je okoli leta 1910 od­šla v Ameriko. Kmetijo je podedoval Franc (1895–1983) z Jožefo Rode–Škupnikovo s Stare Vrhnike, s katero sta imela sinova Janeza in Franca ml. Franc ml. (roj. 1936), dedič kmetije, je tudi zidaril. S Tilko Čuk s Petkovca imata sina Francija (roj. 1966), se­danjega gospodarja domačije. Ukvarjajo se z živinorejo. Nekaj časa so gojili tudi ribe amerikanke. Janez Žitko (roj. 1935), elektro­tehnik, poročen z Ano Brenčič–Gojerjevo, je postavil hišo na Vrhniki. PAJSAR, Podlipa 8, prej 20 Stara Pajsarjeva domačija stoji pod strmim in poraščenim Pajsarjevim bregom na meji s katastrsko občino Žažar. Domačijo so v času franciscejskega katastra sestavljale velika zidana hiša, zelo velik in delno zi­dan hlev ter zidana gospodarska stavba. Pod domačijo ob poti v dolino sta bili še zidani Pajsarjeva bajta in majhna gospo­darska stavba. Leta 1846 so imeli za celo kmetijo sveta in leta 1869 za polovično kmetijo. V zaraščeni globeli nad hišo izvi­ra Pajsarjev potok, ki je vsaj od leta 1659 poganjal mlin. Mlin je imel par belih in par črnih kamnov. Nemoteno je deloval tudi ob nalivih in suši vse do leta 1948, ko so prostor predelali v stanovanje. Mleli so za prebivalce Žažarja.55 V 19. stoletju so bili gospodarji domači­je Gašper Pajsar (1770–1840), Jurij Pajsar (1803–1882) in Janez Pajsar (1846–1926) z družinami. Janez in Marija Matuč sta ime­la potomce: Ano, Janeza, Ivana in Franca. Hišo so delili še z zasebnico Ivano Gabro­všek (roj. 1817) in pastirico Marijo Treven. Kmetijo je podedoval Franc Pajsar (1885–1954) z Marjano Mole iz Žažarja. Pred prvo svetovno vojno so se jima rodile Ivanka–Johana, Marija in Antonija ter po vojni še Marjana ml., Jakob, Ignacij, Frančišek, Ka­tarina, Janez in Marijan. Naslednik Ignacij (1921–1960) in Pavla Fortuna iz Razorske doline sta imela hčer Marinko in sina Na­ceta. Zdaj vodi kmetijo Nace Pajsar (roj. 1952) z družino. Goji tudi ribe. Marinka in Miroslav Žitko–Cirilov sta zgradila svojo hišo v Pajsarjevem kotu. Kakšnih deset metrov nad zaselkom se v za­raščeni globeli apnenčastega dolomitnega Krasa nahaja Pajsarjeva jama. V jami, dol­gi preko petsto metrov, so odkrili podzemni vodotok z jezeri in vodnimi galerijami ter večje prostore in dvorane, do katerih vodi­jo številne ožine in kanali. Prvi se je v jami potapljal in jo izrisal Primož Krivic z ekipo leta 1975 in kasneje še ljubljanski potaplja­či. Temperatura v jami je 9 stopinj Celzija.56 KOKAL, Podlipa 4, prej 21 Kokaljeva domačija je prva od treh podlip­skih posesti v Razorski dolini. Leta 1824 je imela zidano hišo, večji zidan hlev in zidano gospodarsko poslopje. Na začetku druge polovice 19. stoletja je veljala za po­lovično in nato za tretjinsko kmetijo. Pri cestnem odcepu za Razorsko dolino so po letu 1880 postavili stope za drobljenje čreslovine (smrekovo lubje), ki so jo upora­bljali v usnjarstvu. Stale so v leseni baraki z lopatastim lesenim kolesom. Delovale so do začetka 20. stoletja.57 Nanje spominja staro ledinsko ime Pri stopah. V 19. stoletju sta kmetovala na posesti Neža Petkovšek in Janez Butin (1801–1855) s potomci. Del hiše so oddajali so­rodnikom Butinovim, gostaču Martinu Podlipcu z otroki in več drugim zaseb­nikom. V reji so imeli tudi dečka Antona Goldaverja. Pred letom 1879 sta kupila domačijo Frančiška Celarc s Stare Vrh­nike in Gregor Trček–Moletov iz Žažarja (1848–1922). Sinova Franc (roj. 1879) in Peter (roj. 1888) sta se izselila v Ameriko. Kmetijo je prevzela hči Marija Trček (1890–1974) z Janezom Mrakom s Pleši­vice. Imela sta več otrok. Janez, Marija, Štefan in Ivana so umrli v otroštvu. Odra­sli so Ludvik (1922–1945), član slovenske­ga domobranstva, ki je bil ubit po drugi svetovni vojni; Terezija (1930–1968), ki je umrla v prometni nesreči v Sinji Gorici; ter Frančiška, Katarina, Antonija in Ange­la. Dekleta so se omožila in odšla iz Pod­lipe, Antonija z Vinkom Jerebom iz Rovt in Angela z Jožefom Celarcem iz Dobrove. Katarina (1929–2002) je pokopana v Pod­lipi. Frančiška (roj. 1927) se je že starejša omožila. Z možem sta zapustila del kmeti­je moževemu sinu iz prvega zakona in del Frančiškinemu nečaku Vinku Jerebu ml. SMREKAR, Podlipa 5, prej 22 Druga domačija v Razorski dolini na desni je Smrekarjeva. Precej velika kmetija je imela v času franciscejskega katastra dve zidani stavbi, stanovanjsko hišo in hlev. Leta 1846 je veljala za polovično in leta 1869 za tretjinsko kmetijo. Prva znana gospodarja kmetije Simon Smrekar (1786–1822) in Helena Žitko–Kro­šljeva sta imela šest otrok. Helena je kmalu ovdovela in predala kmetijo bratu Matiji Žitku (1798–1856). Matija je bil prevoznik s konjsko vprego in prekupčevalec z lesom. Z Marušo Telban–Strnadovo iz Ligojne sta imela osem potomcev. Domačijo je pode­doval Luka (roj. 1826), kolar. Matevž (roj. 1841) je odšel z očetom Matijo k Mrvcu in prevzel domačijo pri Pajsarjevem kotu. Do­mačija v Razorski dolini je bila pred letom 1900 prodana. Novi lastnik Janez Seljak (1866–1952) iz Idrškega in Frančiška Ho­dnik sta imela 17 otrok. Anton (roj. 1895) in Marija (1898–1926) sta se izselila v Ame­riko ter Ana (roj. 1918) v Kanado. France Seljak (1896–1916) je umrl v prvi svetovni vojni v vojaški bolnici v italijanskem uje­tništvu. Janez Seljak ml. (1904–1943) in Jo­žef Seljak (1914–1943) sta v 2. svetovni voj­ni padla v boju s partizani v Grčaricah pri Ribnici. Domačijo je podedovala Ivana (roj. 1920) z Jožetom Ribičem (1920–2009) iz Boštanja na Dolenjskem, električarjem. Hčeri Ivica in Joži sta se omožili in odse­lili. Kmetijo sta podedovala najmlajša hči Fani in mož Tone Mrzlikar. Zdaj jo obde­luje sin Toni Mrzlikar, kmetijski inženir, s potomci. FORTUNA, Podlipa 6, prej 23 Fortunova kmetija, nekdaj imenovana Na Razorju, se razprostira pred koncem Razor­ske doline. V času franciscejskega katastra je imela zidano hišo in dva zidana hleva ob meji s starovrhniško katastrsko občino. Leta 1846 in 1869 je veljala za polovično kmetijo. Hišo so med drugo svetovno vojno požgali italijanski okupatorji. Prva znana gospodarja domačije sta bila Andrej Razor (roj. 1780) in Uršula Boga­taj. Za njima je podedoval posest Nikolaj Bogataj, ki je bila lastnik tudi večje zida­ne hiše ob glavni cesti pred vasjo Podlipa. Anton Butin–Kokaljev, kasnejši posestnik, in Terezija Celarc–Seljakova sta kmetijo okoli leta 1880 prodala. Vdova Terezija je z otrokoma ostala v hiši kot preužitkarica. Novi gospodar Janez Fortuna (roj. 1844) s Trate pri Žireh in žena Franja sta imela več potomcev. Kmetijo je podedoval Matevž (1886–1942). Z drugo ženo Marijo Gantar sta imela otroke: Ivana, Francko, Matevža ml., Stanislava, Pavlo, Frančiška, Vinka, Marijo ml. in Ančko. Marija ml. (roj. 1925) se je izselila v Ameriko. Matevž Fortuna (1886–1942) ter Matevž Fortuna ml. (roj. 1917) in Vinko Fortuna (roj. 1924) so pa­dli med drugo svetovno vojno. Matevža so ustrelili italijanski vojaki 27. julija 1942 na dan, ko so jim požgali domačijo, sinova pa sta padla v boju z domobranci. Ivana For­tuno (1914–1997), izučenega mizarja, so odpeljali v zapor na Elbo in Pavlo Fortuno v taborišče v Gonars.58 Ivan je po vrnitvi podedoval posest. Z Amalijo Leskovec sta imela sina Janeza, avtomehanika in stro­kovnega učitelja na srednji tehniški šoli v Ljubljani, ter hčer Nevenko. Janezov sin Boštjan z družino je na domačem zemlji­šču postavil novo hišo. KROŠELJ, Podlipa 16, prej 24 Velika Krošljeva kmetija se razprostira na lepi sončni legi Krošljevega hriba. Domači­ja je imela v času franciscejskega katastra majhno zidano hišo in samostojen zidan hlev. Sredi 19. stoletja je bila med večjimi kmetijami v Podlipski dolini, saj je obse­gala za tričetrtinsko kmetijo sveta in leta 1869 za polovično kmetijo. Od prvotne do­mačije s hlevom in kaščo se je ohranil le kozolec. Za prvim znanim lastnikom domačije Va­lentinom Žitkom (roj. 1785) sta kupila do­mačijo Valentin Petkovšek (1840–1915) z Zaplane in žena Marija Gabrovšek iz Rovt. Njun sin Janez Petkovšek (roj. 1877) je od­šel s trebuhom za kruhom v Ameriko. Sin Franc (1875–1942), Valentinov naslednik, in Katarina Celarc, hči Ignacija Celarca–Gromovega Naceta, Cankarjevega»Aleša iz Razora«, sta imela potomce Franca ml., Vinka, Ivana, Maksa, Jožefa, Rozko in Stanka. Maks, čevljar, se je oženil na Staro Vrhniko. Jože (roj. 1918), mizar, se je prek Avstrije izselil v Kanado in se tam oženil s Frančiško Arhar. Franc ml., Ivan in Stan­ko, slovenski domobranci, so bili ubiti po drugi svetovni vojni leta 1945. Domačijo je nasledil Vinko Petkovšek (1910–1995). Na kmetiji je do leta 1958 služila Marjana Ma­lovrh–Lovračkova iz Smrečja (roj. 1935). Nato je bratu hodila devet let pomagat se­stra Rozka Jazbar, poročena pri Pečníkarju v dolini. Dedinja Rozalija Jazbar ml., Roz­kina hči, poročena Trček, je del kmetije prodala. ZAKAJNČEK, nekdaj Podlipa 25 Zakajnčkova domačija na Krošljevem hri­bu je imela leta 1824 veliko zidano stavbo s stanovanjskim in gospodarskim delom ter samostojen zidan hlev. Pol stoletja kasneje je veljala za polovično kmetijo. Domačija je propadla po drugi svetovni vojni. Prvi znani gospodar kmetije je bil Janez Celarc (roj. 1803). Njegova naslednika Ma­rija Celarc (roj. 1803) in Andrej Pajsar (roj. 1805) sta imela potomce: Antona, Marijo, Janeza, Martina in Ano. Del hiše sta od­dajala še družini Merlak. Leta 1869 je bil lastnik kmetije Martin Pajsar (roj. 1837) z družino. Za njim je podedovala posest Ma­rija Pajsar (1865–1940) ter delila hišo z bra­toma Janezom in Jožetom ter sestro Franjo Pajsar. Pri hiši so imeli za kmečka opravila najetih več hlapcev in dekel, kasneje pa le še deklo Marijo Nagode s Praprotnega Brda ter pastirico Marijano Bogataj s Petkovca. V delu hiše so imeli vseskozi tudi najemnike. RAZORSKI MALN, Podlipa 15, prej 26 Približno na tretjini Podlipske doline se od glavne ceste odcepi pot na levo do Razor­skega malna. Zidana hiša z mlinom stoji na samem. Sprva je pripadala Razorski do­mačiji (gl. Fortuna) v Razorski dolini. Leta 1846 je imela za tretjinsko kmetijo zemlji­šča, kasneje je veljala za kajžo. Mlin je pr­vič omenjen leta 1709. Na lesenem portalu ima ohranjeno letnico 1889. Poganjali so ga potoki Podlipščica ter pritoki s Krošlja, Lo­garja in iz grape Sopovt. Na dveh parih ka­mnov so zmleli do sto kilogramov žita na dan, največ za Razorsko dolino, Krošljev hrib, Trčkov grič in Zaplano. 59 Prva znana lastnica mlina Marija Razor (1778–1837) se je omožila Kogovšek. Za njo so prevzeli mlin Gregor Kogovšek, Gre­gor Kogovšek ml. (1801–1863) in Valentin Kogovšek (1846–1918) z družinami. Va­lentinov sin Peter (1868–1947) in Marjana Novak s Plešivice sta imela otroke: Janeza, Marijo, Marjanco, Ančko, Kristino, Ivano in Petra ml. Z njimi je živel tudi stric Jože Kogovšek, Petrov brat. Peter se je poleg mlinarstva ukvarjal še s čebelarstvom. V mlinu so ostali Janez (1895–1966), Marija (1897–1980) in Katarina (1908–1989). Petra Kogovška ml. (1914–1942) so med drugo svetovno vojno ustrelili italijanski vojaki, sestri Katarino in Marijo pa internirali. Pe­trov grob je v gozdu pod Zaplano. Katarina je imela sina Slavka Kogovška (roj. 1931), sedanjega gospodarja kmetije in zadnjega mlinarja v Razorskem malnu. Preživlja se s kmetovanjem. TINČEK, Podlipa 29, prej 27 Majhna Tinčkova hiša stoji v zaselku pred vaškim jedrom na desni strani glavne ce­ste. Prvotno se je imenovala Trčkova koča po lastniku Valentinu Trčku z Zaplane (leta 1869). Po drugih virih naj bi bila tu Sovdatova koča. V hiši so stanovali naje­mniki. Na njenem mestu stoji zdaj Železni­kova hiša, zgrajena leta 1966. V bližini so postavili še tri nove hiše. Prvi znani stanovalci Moletovi in Čelešni­kovi so prišli v hišo po letu 1835. Sredi sto­letja jih je zamenjala družina Andreja Ko­širja (roj. 1818) iz Butajnove vasi. Sledila sta Marija Malavašič in mož Valentin Jereb–Ši­mnovčev Tinček (1863–1896), krojač. Mari­ja je bila doma iz koče, ki je stala ob poti med Boštjanovčevim in Jerebovim hribom še v začetku 20. stoletja. Z njima je živela tudi Neža Jereb, Valentinova teta. Njuna edinka Franja Jereb (roj. 1896) se je omo­žila k Mihelču na Staro Vrhniko. Tinček se je doma pri padcu smrtno ponesrečil. Na kraju nesreče so ob cesti postavili križ, ki ne stoji več. Vdovo Marijo so klicali Mece. Preživljala se je kot dninarka. Kasneje se je omožila s sosedom Francem Cornom–Sov­datovim (1855–1942), tudi vdovcem. Franc je od doma dobival preživnino, tako, da sta vsak dan dobila mleko, jeseni nekaj krom­pirja in žita ter vsako leto enega prašička. Ko je Mece drugič ovdovela, je ostala nekaj let sama v hiši; ko pa je onemogla, je odšla k hčerki. Posest so podedovali Marteneto­vi iz Rovt in jo prodali Tonetu Železniku–Kovtrovemu iz Smrečja (1928–2008). Tone in Bernarda Jereb–Kovačeva iz Smrečja sta na mestu stare postavila novo hišo. Sinovi Toni, Zdravko in Mirko imajo hiše v bliži­ni. Hči Heli se je omožila v Rovte. V bližini živita tudi Bernardina sestra Marta Merlak in brat Andrej Jereb z družinama. ŽUPNIŠČE, Podlipa 48, prej 28 in 30 Prvi duhovniki, ki so prihajali maševat v Podlipo z Vrhnike, so bili začasno nasta­njeni v mežnariji in kasneje v kuratski hiši, ki jo je dal postaviti zadnji kartuzijanski prior Bruno Ortner (1765–1782) leta 1767.60 Kuratsko hišo, verjetno kasnejšno kaplani­jo in zatem župnišče, so postavili na začet­ku župnijskega vrta. Precej veliko zidano pritlično stavbo so kasneje večkrat prena­vljali, prvič leta 1826 in obsežneje v letih 1849–1850. Pri obnovi so pomagali z delom predvsem domačini in prebivalci Žažarja, sosednje župnije so darovale les. Leta 1867 so župnišče dvignili za nadstropje. Takrat so tudi podrli mežnarijo. Dobrih deset let kasneje so deloma prezidali, deloma dozi­dali še gospodarsko poslopje.61 Tako župni­šče kot nekdanji hlev sta zdaj lepo obno­vljena. Nedavno so ju tudi na novo prekrili. Župnijsko stavbo krasi star portal z letnico 1849. V župnišču je bilo stanovanje za du­hovnike in njihove pomočnike ter gospo­dinjo, hlapca in deklo, če jih je imel. Del prostorov je bil namenjen za prenočevanje škofa in njegovega spremstva. Občasno so imeli tudi druge stanovalce. Od nastanka samostojne lokalije Podlipa leta 1790 pa do danes so delovali v Podli­pi številni zaslužni duhovniki: lokalisti, kaplani, ter od leta 1875 župniki in župnij­ski upravitelji ter njihovi pomočniki. Med najbolj znane sodi Peter Hicinger, ki je služboval tu med leti 1847–1859), ki je tu opravljal duhovniško službo sredi 19. sto­letja. Hkrati je poučeval podlipske otroke, med domačini spodbujal cerkveno in ljud­sko petje ter pomagal ljudem v pravnih za­devah. Za njim so poučevali otroke še du­hovniki: Janez Celarc (1860–1864), Ignacij Okorn (1865–1872), ki je imel skoraj redno šolo v župnišču, kjer je dal napraviti tudi klopi, Moricij Goslar (1872–1875) in Janez Arko (1878–1888).62 Na področju gradnje in prenavljanja cerkvenih stavb so bili najbolj dejavni: Jožef Messissnel (1795–1810), ki je vodil gradnjo sedanje cerkve, Anton Je­mec (1895–1908), prenovitelj poškodovane cerkve po potresu leta 1895 in že omenje­ni Ignacij Okorn, ki je povečal župnišče. Anton Košir (1835–1841) je opravljal služ­bo cerkvenega revizorja. Župniku Jožefu Lazniku (1890–1892) in njegovim nasle­dnikom pa je bila leta 1891 poverjena tudi oskrba ter pobiranje in razpošiljanje obre­sti od denarne ustanove, ki jo je Ignacij Je­lovšek, posestnik in trgovec z Vrhnike, iz svoje zapuščine z glavnico 1.200 goldinar­jev, vknjiženi na posestvo Jerneja Groma s Stare Vrhnike, v oporoki pa zapustil rev­nim bolnikom iz župnij Borovnica, Preser­je, Podlipa, Šentjošt, Horjul in Zaplana.63 Po drugi svetovni vojni leta 1949, ko je mo­ral tedanji župnik Alojzij Tome (1931–1949) v zapor, sta se vselili v župnišče vdovi Alojzija Ruparčič, nova podlipska babica, s sinom Mirkom in Angelca Kogovšek s hčerama. V nadstropju so stanovali tudi prodajalci tedanje Kajetanove trgovine v Smrečju. Po prihodu župnika Ludvika Zaj­ca leta 1952 je ostala v župnišču nekaj časa le še Alojzija Ruparčič. Za Zajcem so služ­bovali tu še duhovniki: Stojan Novak, Jožef Škoda, Kristijan Stolbičar, Stanislav Kapuš (župnik v Horjulu), dr. Silvester Novak, An­ton Gradišek in Janez Novak.64 Leta 2015 je bila Podlipa ponovno priključena vrhniški župniji. Peter Hicinger (1812–1867), slovenski du­hovnik, pesnik in pisatelj, rojen v Tržiču na Gorenjskem, je služboval najprej kot kaplan v več krajih po Sloveniji, nato med leti 1847 in 1859 kot samostojni dušni pastir lokalist v Podlipi in nazadnje kot župnik in dekan v Postojni. Že od mladih let je pisal pesmi, povesti, članke in zgodovinske razprave. Ob­javljal jih je v številnih tedanjih slovenskih in nemških revijah in časopisih. Pisal je tudi kroniko podlipske župnije in bil med pionir­ji odkrivanja rimskega obrambnega zidovja Claustra Alpium Juliarum na naših tleh. V Bleiweisovih Novicah, Zgodnji Danici in Učiteljskem tovarišu se je podpisoval s psev­donimom Podlipski.65 MATEČK, Podlipa 51, prej 29 in 31 Matečkova hiša stoji na začetku poti, ki vodi na cerkveni hrib. Stara in lepo obno­vljena pritlična stavba ima ohranjeno črno kuhinjo in lesen sprednji del stavbe. Leta 1824 je premogla zidano stanovanjsko hišo in majhno leseno gospodarsko poslopje nasproti hiše. Petinštirideset let kasneje je veljala za kajžo. Prvotno hišno ime je bilo Žgajnar. Prvi znani lastniki stavbe Vŕtnarjevi so oddajali hišo družini Filipič. Potomec Se­bastijan Filipič (1809–1889) jo je pred letom 1869 odkupil. Sebastijanova hči Marija Fi­lipič (1851–1914) je konec stoletja sprejela na stanovanje Antona Urha–Sedejevega (1862–1927) z ženo Marijo Kalčič iz Račeve nad Žirmi. Marija je bila znana podlipska ba­bica, Anton pa cerkovnik. Kasneje sta hišo kupila, nasledniki pa so dokupili še nekaj zemlje. Sin Anton Urh ml. (1893–1924) je bil pobudnik katoliškega izobraževalnega društva v Podlipi. Služboval je kot duhov­nik v Dolu pri Ljubljani in je umrl mlad za­radi jetike. Doma je nadaljeval rod sin Janez (1903–1972) s Terezijo Grbec iz Butajnove in z otroki: Rezko, Ivanko, Vero, Ivanom in Francijem. Janez je delal pri regulaciji Pod­lipščice in v vrhniški usnjarni. V prostem času je čevljaril in bil več let podlipski cer­kovnik. Leta 1952 se je ponovno oženil z Marjeto Pisk, rojeno Albreht, vdovo iz Rovt s tremi otroki. Otroci iz obeh zakonov so se kmalu poročili in odselili. Franci Urh, de­dič posesti, je prodal hišo zakoncema Ivici in Igorju Pirmanu iz Ljubljane. Marija Kalčič Urh (1866–1946), izprašana podlipska babica (leta 1896 je opravila iz­pit na babiški šoli v Ljubljani), je med leti 1895 in 1946 po podatkih iz krstnih matič­nih knjig pomagala pri 1520 porodih v Pod­lipi, Smrečju, Žažarju in delno tudi v Šen­tjoštu, Rovtah, na Zaplani in Vrhu Sv. Treh Kraljev. V tem poklicu je delala petdeset let. Prvi novorojenček je bil Frančišek Malava­šič–Volavčev (roj. 3. 4. 1895), zadnji Janez Brence–Kajetanov (roj. 26. 2. 1946). Zaradi strokovne podkovanosti in dobrosrčnosti so jo spoštovali vsi vaščani in okoličani.66 STROJAR, Podlipa 42, prej 30 in 32 Manjša Strojarjeva domačija stoji na robu podlipske katastrske občine ob cesti za Podpesek. V 19. stoletju je veljala za kajžo. Mimo domačije teče potok Hlevščica, ki so ga že pred letom 1831 izkoriščali za usnjar­sko dejavnost. Še pred drugo svetovno voj­no so bili ob hiši na prostem vidni ostan­ki kadi za namakanje kož. Po usnjarstvu je domačija dobila tudi ime. Zraven stare so postavili novo hišo. Zdaj se ukvarjajo s prašičerejo. Prvi znani lastniki hiše Veharji so se pre­selili v Podlipsko dolino iz Zale pri Že­leznikih. Marija Vehar je zapustila hišo prvorojencu Valentinu Veharju (roj. 1799) z družino, usnjarju, ta pa sinu Jakobu Ve­harju z družino. Jakobov naslednik Franc Vehar (1864–1953) in Neža Homovec–Skro­tnikova s Stare Vrhnike sta se preživljala kot dninarja. Imela sta devet otrok. Neža ml. (roj. 1887) je živela kot redovnica Placi­dija na Hrvaškem. Franc ml. (roj. 1889) ter Marija (roj. 1892) in Terezija (roj. 1899) so odšli čez lužo v Ameriko. Ciril (roj. 1902) s Franjo Božič se je preselil v Francijo. Pavle, poročen v Verdu, je bil zaposlen na žele­znici. Oba z ženo sta tragično umrla med drugo svetovno vojno. Anton (1897–1969), dedič posesti, je bil usnjar v vrhniški usnjarni. Z ženo Karolino Mesec z Vrhni­ke sta dokupovala zemljo, posebno gozd. Imela sta otroke: Minko, Toneta, Naceta in Francko. Tone (roj. 1930) z družino je kupil Rožančevo posest nad Podlipsko dolino. Na kmetiji pri starih starših je ostal njegov najstarejši sin Toni (roj. 1955), mlekarski tehnik, s potomci. Toni je delal v mlekar­ni na Vrhniki do zaprtja obrata. S Suzano Nežman se ukvarjata s prašičerejo, proda­jata mlade prašiče, meso in suhomesnate izdelke. Hčerke Katja, Maja in Jolanda z družinami živijo doma. Hči Nina, svetov­na prvakinja v savatu (francoski boks) leta 2011, pa stanuje na Vrhniki. GREGURC, Podlipa 47, prej 31 in 33 Gregurčeva hiša stoji na desni strani glav­ne ceste sredi vasi. Prvotno je stala na nje­nem mestu zidana kajža. Za hišo teče po­tok Podlipščica, ki je več desetletij poganjal domač kovaški meh. Za prvima znanima lastnikoma hiše, Jero in Gregorjem Štanto (roj. 1785), je ostala v hiši hči Neža (roj. 1817) z Jakobom Ga­brovškom. Novi lastnik posesti Matevž Jurca–Vŕtnarjev (1835–1917) z družino je zapustil hišo sinu Janezu (1867–1944), ko­vaču, z Marijo Oblak iz Notranjih Goric in potomci. Hči Frančiška (roj. 1901) je odšla v Ameriko in se tam omožila z Andrejem Krvino–Ambruževim. Drugič se je omoži­la z Verbičem z Vrhnike, s katerim sta ži­vela v državi Ohio. Sin Franc (1913–2007), Matevžev naslednik, in Amalija Skvarča– Zakajnska Malka iz Smrečja sta obdelo­vala kmetijo. Franc je bil zaposlen tudi v Industriji usnja Vrhnika in Gumici, obratu kranjske Save na Vrhniki, ter bil ljubiteljski lovec. Sinova Franci in Milan z družinama sta se odselila. Domačijo je prevzel naj­mlajši Miro (roj. 1951) z Anico Malovrh iz Žažarja in potomci. Miro, prav tako član lo­vske družine, je delal na vrhniški črpalki, Anica pa kot trgovka v tamkajšnji blagov­nici. Na domu živi zdaj najmlajša hči Tina z družino, Dejan in Maja sta se odselila. VEVAR, Podlipa 35, prej 32 Manjša Vevarjeva domačija je stala uma­knjena v desni breg na začetku vasi. Posta­vili so jo po letu 1846. Sprva je veljala za kajžo. Leta 1869 je bil lastnik kajže Martin Kr­vina. Novi lastnik Andrej Brenčič (1855–1930) iz Podlipe in Marija Istenič sta imela pet otrok. Hčere Frančiška (roj. 1886), Iva­na (roj. 1890) in Marija (roj. 1892) ter sin Vincencij (roj. 1888) so odšli v Ameriko. Doma je nadaljevala rod Antonija (1894–1957) z Janezom Albrehtom (1897–1947) iz Žirovskega Vrha, krojačem. Imela sta majhno in skromno, a vedno toplo kajžico ter poleg nje še manjši hlev za eno kravo in prašička. Janez je šival za vso vas. Antonija je obdelovala manjšo kmetijo in hodila na dnino. Kasneje sta oba dobila službo. V ob­dobju med vojnama so se jima rodili otroci: Ivan, Jožefa, Štefka, Marija, Stane in Franc­ka. Posest je podedoval Ivan (1922–1978) z Milko Trček–Podlogarjevo. Ivan je delal v vrhniški usnjarni in bil ljubiteljski lovec. Domačinom je rad popravljal kolesa in opravljal druga drobna dela. Milka je hodi­la na dnino k okoliškim kmetom. Okoli leta 1970 se je zaposlila v Parketarni Verd do upokojitve. Otroci so se poročili in odselili. GROM, Podlipa 10, prej 33 Gromova domačija se nahaja ob križišču poti, ki vodita iz doline proti Pajsarjevemu kotu. Hišo so gradili več let Gabrovškovi iz Razorske doline na Pajsarjevem zemljišču v času pred drugo svetovno vojno. Janez Pajsar iz Pajsarjevega kota se je leta 1908 poročil z Ivano Gabrovšek (1877–1956) z Zaplane. Ivana je imela že od prej sina Jo­žefa Gabrovška. Skupaj so več let delali kot Lenarčičevi najemniki na Gromovi doma­čiji v Razorski dolini. Jožef (1901–1975) se je izučil za zidarja. Z ženo Marjano Trček iz Petkovca sta začela graditi hišo na pod­lipski strani in se leta 1939 preselila v Pod­lipo. Z njima je prišla tudi mama Ivana, ki se je preživljala kot dninarka. Marjanini in Jožefovi hčeri Slavka in Marija sta se omo­žili in odselili. Imela sta še sinova Jožefa ml. in Marka. Kmetijo je podedoval Marko (roj. 1949), delavec Industrije usnja Vrhni­ka, poročen z Zdenko Osredkar iz Velike Ligojne. Njuna sin Berto in hči Valerija sta se odselila. Kmetijo vodi zdaj sin Peter z družino. Ukvarjajo se z živinorejo in obde­lujejo najeto zemljo. CIRIL, Podlipa 11, prej 34 Hišo v zaselku na levi strani pred Pajsar­jevim kotom so postavili v obdobju med vojnama. K domačiji spada nekaj malega obdelovalnega sveta. Prva lastnika hiše sta bila Uršula Pišek iz Žažarja in Ciril Žitko (1906–1981) iz Bu­kovčeve hiše. Imela sta otroke: Kristino, Cirila ml., Amalijo in Miroslava. Ciril je bil zidar, v zimskem času pa je preživljal družino s tkanjem lanenega platna. Kristi­na se je poročila z Martinom Novakom iz Griž pri Celju in Miroslav z Marinko Paj­sar. Kmetijo je prevzel Ciril ml. (roj. 1938) z družino. Hčeri Danica in Anica sta se omožili in odšli iz Podlipe. Sin Damijan hodi v službo na pošto na Vrhniko in doma kmetuje. VŔTNARJEVA BAJTA, Podlipa 38, prej 36 Vŕtnarjeva bajta je stala v špici pred cerkve­nim gričem. Postavili so jo sredi 19. stole­tja. Bajto so oddajali raznim stanovalcem. Ob koncu druge svetovne vojne in po njej je služila sovaščanom in kasneje ponovno najemnikom. V zgornjih prostorih je bila med leti 1953 in 1959 zadružna čevljarska delavnica. Hišo so pred poldrugim desetle­tjem porušili. V drugi polovici 19. stoletja je stanoval v hiši Jožef Urh–Sedejev (roj. 1840) z dru­žino. Za Matevžem Jurco–Vŕtnarjevim so preživljali tu stara leta še žena Ana Jurca (1825–1901), vdova, ki je bila tudi lastnica hiše, in po letu 1900 sin Franc Jurca (1845–1928) z ženo Ivano. Nato je bila hiša pra­zna. Jeseni leta 1944 so se vselili Ambru­ževi, sosedje, ki so jim okupatorji požgali dom, in ostali do leta 1950. Zatem so bivali v hiši Mevljevi, medtem ko so prezidava­li svojo hišo, in nato eno zimo Mlakarjev Jaka iz rovtarskega Gradišča. Podlipski lovci so v hudi zimi 1952 namestili v po­slopju okoli 15 srn. Poleti istega leta so se vselili Bizjakovi s sinovoma Tonijem in Ivanom. Oče Tone, doma z Bizeljskega, je hodil na delo v vrhniško usnjarno, mama Ivanka, rojena v Rovtah, je poleti nabirala borovnice. Zgornje prostore so oddajali če­vljarju Štantovemu Janezu iz Žažarja, ki je prihajal sem vsak dan na delo. Po njegovi smrti leta 1959 so delavnico zaprli in odda­li prostor za nekaj let Rajku Malavašiču–Ti­šlerjevemu iz Rovt z družino. Potem so sta­novali tu še Jureževa Mari iz Sinje Gorice z družino, Knapičeva Francka z družino in nazadnje zakonca Milka in Karel z otroki. Okoli leta 1970 so se vsi stanovalci izselili. Zadnja lastnica hiše Slavka Jurca–Vŕtnar­jeva (1914–1999) je podarila nepremičnino nečaku Aljoši Brusu iz Ljubljane. KOVAČEVA BAJTA, Podlipa 31, prej 37 Kovačeva bajta stoji malo pred vaškim je­drom na desni strani glavne ceste. Hišo so postavili verjetno Jerebčevi pred letom 1869. Po letu 1970 so jo v celoti prezidali. V bližini stoji dobro ohranjen kozolec toplar. Pri hiši so imeli v drugi polovici 19. stoletja kovaško delavnico. V hiši je živel na stara leta Martin Jereb–Jerebčev (1821–1901). Z Marijo Kopač sta imela sina Matijo. Matija (1863–1938), ko­vač, je kupil Kovačevo hišo v Smrečju. Tu­kajšnjo hišo je oddajal najemnikom. Prvi najemnik Franc Gantar je kmalu odšel v Ameriko. Od leta 1906 so stanovali tu Franc Trepal (roj. 1855) iz Rovt z družino in nato do konca leta 1915 Marija Šibovc (roj. 1880), podlipska učiteljica. Med dru­go svetovno vojno so se začasno preselili v hišo Šimnovčevi. Po letu 1947 je živela tu dve leti Štefka Kolarek–Vevarjeva (roj. 1925) z možem Ivanom in hčerko Anko. Po Ivano­vi nesreči na služenju vojaščine v Titogradu leta 1950 se je preselila k Matičku. Nato je dobila hišo Ančka Jereb (1923–1995), Mati­jeva vnukinja, z možem Cirilom Kozjekom iz Loga pri Ljubljani. Imela sta potomce: Cirila ml., Zdravka in Brigito. Ančka je ho­dila na dnino k okoliškim kmetom. Ciril, cestar, je vzdrževal podlipsko cesto. Kasne­je je delal v podjetju Droga na Vrhniki. Za­dnjih nekaj let je preživel v domu starejših občanov na Bokalcih. V hiši Cirila Kozjeka ml. stanujeta zdaj Sonja Grča z Vrhnike in Jože Blagovič. BUKOVEC, Podlipa 13, prej 38 Bukovčeva domačija je umaknjena na de­sno od glavne ceste v zaselku Pod logom. Ime je dobila po bližnjem Bukovem poto­ku. Prvotno hišo, imenovano Rožančeva bajta, so postavili Rožančevi pred letom 1869. Lastniki se v zadnjem obdobju pre­življajo tudi z izdelovanjem suhorobarskih izdelkov in lesnih peletov. Janez Možina–Rožančev (1846–1923) je gostil v hiši zasebnika Valentina Jesenka (roj. 1812). V začetku 20. stoletja sta ku­pila zemljišče in postavila tu svojo hišo Frančiška Malavašič iz Smrečja in France Žitko–Mrvcev (1869–1942). Imela sta otro­ke: Frančiško ml., Karla, Marijo, Franca ml., Cirila, Lovra, Terezijo, Ivano, Marjano in Ludvika. Doma je nadaljeval rod Ludvik (1914–2011) z Albino Fortuna–Mivškovo iz Smrečja. Bil je zidar pri Elektru Ljublja­na. Ljubiteljsko se je ukvarjal s čebelami in pozimi tkal. Hčeri Mija in Majda ter sin Berto so se poročili in odselili. Kmetijo je podedoval sin Ludvik ml. (roj. 1943) z Mari Leskovec–Kržičevo ter družino sina Igor­ja. Hči Milena z družino je postavila novo hišo zraven domačije. BURJAK, Podlipa 14, prej 39 Manjša Burjakova domačija stoji na lepi, odprti in rahlo napeti brežini v zaselku Pod logom sredi doline. Na tem mestu je stala sprva Kokalčkova bajta, ki so jo po­stavili po letu 1869 Kokaljevi iz Razorske doline. Zdaj stojijo tu tri novejše hiše. Marija Butin–Kokaljeva in Janez Burjak (1846–1920), tržaški najdenček iz Horjula, sta imela pet otrok. Janez ml. (1887–1915), pešak 17. polka avstrijske vojske, je bil v prvi svetovni vojni v Galiciji, kjer je bil ujet. Umrl naj bi v ujetništvu novembra 1915.67 Anton (1880–1962), dninar, je slu­žil v Bevkah. Leta 1922 se je vrnil v Podli­po in se oženil s Frančiško Žitko–Mrvcevo (1894–1966). Rodili so se jima otroci: Fran­čiška, Franc, Anton ml., Matevž, Janez in Marija. Marija (roj. 1935) je v mladosti de­lala v Ščetinarni na Vrhniki in se kasne­je izselila v Ameriko. Franc (1924–2001), dedič posesti in trgovski delavec Gramexa na Vrhniki, ter Slavka Gabrovšek–Gro­mova sta imela tri potomce. Zvonka se je odselila, Branko in Franci z družinama pa sta zgradila novi hiši poleg domačije. Franci zaposluje v svoji kovinarski delav­nici več ključavničarjev. PAVLIČK, Podlipa 19, prej 40 Nova Pavličkova hiša stoji na desni strani glavne ceste sredi doline. Postavljena je bila v 60. letih prejšnjega stoletja. Ima ne­kaj zemlje. Poleg nje je novejša hiša. Sta­ra Pavličkova hiša izpred leta 1880 je bila na nasprotni strani ceste, kjer je zdaj nova hiša Pavličkovega Petra. Prvi znani lastnik posesti Anton Celarc je zapustil posest sinu Pavlu Celarcu (1861–1944), zidarskemu mojstru, z ženo Marja­no Kogovšek. Marjana in Pavle sta bila ro­jena v Smrečju. Že v Podlipi so se jima ro­dili otroci: Ivana, Franc, Ana, Jakob, Janez, Marjana ml. in Andrej. Hišo je podedoval Andrej (1904–1968), samostojni zidar, z Marijo Malavašič–Volavčevo iz Smrečja. Tudi Andrejevi bratje so bili priznani zi­darji na Vrhniškem. Sin Marjan (roj. 1940), šofer tovornjaka, in Veronika Demšar živita s potomci v novi Pavličkovi hiši. Marjanov sin Branko, poročen z Martino Grbec–Mi­hovo, ima trgovino z avtomobilskimi deli. Sin Peter z družino je postavil novo hišo na mestu stare Pavličkove hiše. Marjanova sestra Mici, poročena Turk, se je odselila na Vrhniko. GOLČ, Podlipa 1, prej 41 Prva pot, ki se v dolini odcepi desno v hrib, vodi v Žažar. Precej visoko ob poti je Gol­čeva domačija s konca 80. let 19. stoletja. Prva lastnika domačije Marija Ogrin in Franc Treven (1862–1930) sta bila oba ro­jena v Veliki Ligojni. Franc je bil zidar. V Podlipi so se jima rodili otroci: Marija, Frančiška, Marjana, Ivana, Jera, Jožef, dvojčici Jožefa in Helena, Marija in Jožefa. S sabo sta pripeljala tudi taščo Ano Ogrin, vdovo. Domačijo je podedoval Jožef (roj. 1898), tovarniški delavec, ki je v prostem času prav tako zidaril. S Frančiško Dobrovoljc z Vrhnike sta imela hčer Francko ter sinova Janeza in Jožefa ml. Jožef ml. (1936–1952), električar, se je pri delu smrtno ponesrečil. Elektrika je poškodovala tudi očeta, da je postal invalid. Janez se je oženil z Marijo Lenarčič z Bla­tne Brezovice, s katero sta imela hčer Ma­rijo (roj. 1951). Francka in Gustelj Žakelj–Černčev iz Smrečja sta si ustvarila družino v Verdu. V prazni hiši je nato do preseli­tve v novo hišo v Rovtah stanoval Černčev Lojz, Gustljev nečak, z družino. SOVDAT, Podlipa 30, prej 42 Sovdatova domačija je stala v rahli brežini nad glavno cesto ob poti, ki vodi iz središča Podlipe v gozd pod Vrh. Hišo so postavili po letu 1893. Sprva je imela za četrtinsko kmetijo in kasneje za celo kmetijo zemlji­šča. Domačijo so pred petimi leti porušili. Na njenem mestu stojijo zdaj štiri nove hiše. Prva lastnika hiše Marija Celarc–vdova Je­reb (glej Seljak) in France Corn (1855–1942) iz Velike Ligojne sta imela pet otrok. Na sta­novanju so imeli tudi vdovo Heleno Pivk. France Corn in pastorek Janez Jereb (roj. 1875) sta odšla na začasno delo v Ameri­ko. France se je po Marijini smrti vrnil in se kasneje oženil z Marijo Jereb k Tinčku. Sin Martin Corn (1893–1916) je padel kot vojak 17. pešpolka avstroogrske vojske v prvi svetovni vojni v Italiji. Kmetijo je nasledil sin Andrej Corn (roj. 1884), tesar, z Antonijo Železnik–Kovtrovo iz Smrečja in je prav tako padel v prvi svetovni vojni v Galiciji. Hči Ivana (roj. 1913), šivilja ter ljubiteljska pevovodkinja in organistka, je odšla z možem Filipom Mlinarjem, prav tako organistom, v Dražgoše. Po dražgo­ški tragediji leta 1942 se je s hčerko za več let vrnila k Sovdatu. Hči Angela (roj. 1914) se je omožila v Verd. Mama Anto­nija (1888–1969), vdova, in njen drugi mož Jakob Mole iz Žažarja sta še naprej kmetovala. Jakob je poleg tega vozil mle­ko iz Podlipe na Vrhniko. Imela sta štiri sinove. Vsi so bili ljubiteljski pritrkovalci. Tone ter dvojčka Rajko in Franc so po dru­gi svetovni vojni z domobranci bežali na Koroško. Rajko si je tam ustvaril družino, Tone in Franc (1925–1945) pa sta se vrnila in umrla leta 1945 v povojnih pobojih. Na kmetiji je ostal najmlajši Tine (1931–2010), po spominu krajanov zelo prijazen moža­kar. Rad je delal v gozdu, pomagal sova­ščanom pri žaganju drv, oranju in drugih opravilih. Posest je zapustil Angelci Jarc, hčeri polsestre Angele Corn. PODLOGAR, Podlipa 18, prej 43 Podlogarjeva domačija, nekdaj imenovana pri Grogu, stoji v zaselku Pod logom, uma­knjena od glavne ceste nekoliko navkreber. Postavili so jo konec 19. stoletja. Lastniki so se preživljali s čevljarstvom. Pri hiši so imeli tudi sušilnico sadja. Prva znana lastnika posesti sta bila Marija Jesenovec in Janez Malavašič (roj. 1844). Janez je bil rojen pri Jajčnku. Sprva sta stanovala v Vŕtnarjevi bajti, kjer sta imela dvojčke Gregorja in Jero. Tu se jima je rodi­la še Marija ml. Hišo sta zapustila Gregorju (1874–1949), čevljarju. Gregor in Frančiška Krvina–Ambruževa sta imela hčeri Fran­čiško ml. in Terezijo. Doma je ostala Fran­čiška ml. (1904–1945) z Alojzijem Trčkom iz Žažarja. Imela sta otroke: Milko, Pavla, Franca in Ivanko. Franc (1928–1945) je umrl pri čiščenju puške pri vojakih. Doma je ostal Pavel (roj. 1927), tovarniški delavec, z Leopoldo Lukančič z Medvedjega Brda. Sinovi Janez, Lojze in Jože ter hčeri Pavla in Marička z družinami živijo v Podlipski dolini. Janez igra diatonično harmoniko pri pihalnem orkestru Vrhnika. Kmetijo je podedoval Lojze (roj. 1954) z ženo Francko iz Račeve. Hčeri Mihela in Tina ter sin Bo­štjan imajo svoje družine. Doma je ostala Tina, poročena Jurjevčič, z otroki. Lojze z drugo ženo je v bližini domačije postavil novo hišo. ŠUBC, Podlipa 20, prej 44 Stara Šubčeva domačija68 je stala na začet­ku vaškega jedra na desno pod skalami. Po­stavili so jo pred letom 1893. Novi lastnik je okoli leta 1952 preselil domačijo k Strmemu potoku, okoli dva kilometra ven iz vasi. Na temeljih stare stavbe je postavil novo hišo priseljenec Janez Živković z ženo. Prva znana lastnika domačije Frančiška Jereb in Janez Malavašič (1866–1945) sta bila rojena v Smrečju. Janez je bil čevljar. Hči Marija (1893–1915) je umrla v samo­stanu. Vdova Frančiška je prodala posest Jožetu Malavašiču–Volavčevemu iz Smre­čja (1918–1998), cestarju. Jože se je z ženo Marijo Jesenko (1924–1969) iz Šentjošta po drugi svetovni vojni vselil v hišo, kjer so se jima rodili otroci: Ivanka, Mari, Roman, Štefka in Kristina. Leta 1953 so zgradili novo domačijo in se preselili k Strmem po­toku v dolini. Ko je Jože ovdovel, je prodal precej zemlje nasproti transformatorja od Kržiča do Tone. Tam stoji zdaj sedem novih hiš. Šubčevo domačijo z nekaj zemlje je po­dedovala Mari, poročena Smrk. Je vdova in živi sama, otroka sta se odselila. POVLET, Podlipa 25, prej 45 Povletova domačija stoji na gričku desno nad glavno cesto nasproti transformator­ja sredi doline. Hišo so postavili okoli leta 1898. Na njenem mestu stojijo zdaj dve hiši iz 80. let preteklega stoletja in stavba za zdravilsko dejavnost z bioenergetskimi točkami. Prva lastnika hiše Ivana Oblak in Pavel Jesenovec (1861–1937) sta bila rojena v Smrečju. Sin Leopold (roj. 1898) je po prvi svetovni vojni veljal za pogrešanega. Doma je nadaljeval rod sin Janez (1901–1958) z Marjano Borčič s Koprivnika pri Žireh. Ja­nez je kmetoval in vozil mleko iz Podlipe v vrhniško mlekarno. S konjsko vprego se je ustavil najprej pri Jurcovi gostilni, kamor so prinesli mleko v kanglah še ostali kme­tje iz vasi in nato je pobiral še mleko po dolini. Potomci: Ida, Antonija, Ivan in Ana­stazija so se poročili na Vrhniko in v Lo­gatec. Domačijo je prevzel najmlajši Donat (1940–2009) z Marinko Malavašič–Župano­vo iz Kajndola. Poleg tega je hodil na delo v vrhniško mlekarno. Marinka in Donat s potomci sta podrla staro hišo in postavila novo. Sin Donat ml. je zraven nove zgradil še svojo hišo. KRŽIČ, Podlipa 24, prej 46 Kržičeva domačija je prva za transforma­torjem na levi strani glavne ceste sredi doline. Staro hišo iz okoli leta 1898 so po­drli in za njo postavili novo. Pri Kržiču je bila»meja" med Podlipci in Dolinci. Tu je v preteklosti večrat prišlo med njimi do fan­tovskih pretepov. Tega danes ni več. Prva lastnika posesti Lovrenc Kržič (1855–1929) z Rakitne in Marija Kogovšek iz Ža­žarja sta stanovala najprej na Vrhniki, v Žažarju in Rovtah. Imela sta otroke: Ma­tevža, Tomaža, Marijo ml., Franca, Lovra, Ivano in Ano. V Podlipi sta dobila še Ceci­lijo, Cirila, Barbaro in Matijo. Marija ml. (roj. 1889) se je omožila v Ameriki. Franc (roj. 1892) je umrl tam med prvo svetovno vojno. Lovro (1892–1914), avstro-ogrski vo­jak, je padel v prvi svetovni vojni v Galiciji. Ciril (1901–1942) je bil ustreljen med drugo svetovno vojno, 11. avgusta 1942, v Horju­lu. Doma je ostal Matija (1907–1968), zidar in prevoznik s konjsko vprego. S Pavlino Guzelj z Lavrovca sta imela otroke: Janeza, Drago, Matica, Staneta in Pavla. Janez (roj. 1930), Draga (roj. 1931), Stane (roj. 1935) in Pavel (roj. 1946) so se po mamini smrti od­selili v Kanado. Edino Matic je ostal doma in se priženil na Brezovico. Matijeva druga žena je bila Marija Leskovec, vdova, rojena Petrič, z Blok. Njuna hči Jožica (roj. 1956) je kasneje z Janezom Trčkom–Podlogarskim (roj. 1953) in sinovi Robijem, Jožetom, Ma­tejem in Urošem prevzela kmetijo. Marijina hči Mari Leskovec se je omožila k Bukovcu, hči Anica Leskovec pa je živela pri Kržiču. MATIČK, Podlipa 28, prej 47 Pritlična stara hiša, prva domačija na za­četku Podlipe na levi strani, je Matičkova. Za njo stoji nova hiša iz 90. let prejšnjega stoletja. Hišo je postavil Matija Jurca–Vŕtnarjev Matičk (1855–1938) na domači parceli. Z Nežo (1856–1942), rojeno Petkovšek, iz Gr­čarevca pri Logatcu, sta stanovala sprva v Rovtah. V Rovtah sta imela otroke. Franči­ško (roj. 1883), Antona (roj. 1884) in Franca (roj. 1885). Kasneje se jima je rodil še Pavel (roj. 1891). Matija je nato delal v Ameri­ki. Po upokojitvi se je vrnil in živel v hiši do smrti. Frančiška in Anton sta delala v Ljubljani in Samoborju na Hrvaškem, na­kar sta skupaj s Francem in Pavlom odšla čez lužo v Ameriko, kjer so se vsi poročili. Med drugo svetovno vojno so se v Matičk­ovo hišo za dve leti vselili Ambruževi. V zgornjih prostorih je stanovala vdova Ivana Kenk (umrla leta 1965) s Hlevnega Vrha. Leta 1950 se je vselila Štefka Kolarek–Ve­varjeva s hčerko Anko ter sestro Francko Albreht in bratom Stanetom Albrehtom. V hiši so ostali okoli dvanajst let, dokler ni hišo odkupil brat Matičkove Neže iz Ame­rike in jo podaril nečakinji Heleni Mala­vašič–Tišlerjevi iz Rovt. Helena–Lenka (1904–1989) je bila vdova. Obdelovala je tudi zemljo. Ko je ostarela, je podarila hišo hčerki Anici, poročeni Šemrov (roj. 1939), na Vrhniki. Anica, zaposlena v vrhniški usnjarni, in mož Janez, delavec vrhniške mlekarne, sta začela tu kmetovati. Zgradi­la sta tudi novo hišo. Hči Mojca je umrla leta 2018. Vnukinja Sabina živi na Vrhniki. IVAN, Podlipa 2, prej 48 Ko se pripelješ s Stare Vrhnike v Podlipsko dolino, je kmalu na desni zaselek z nekaj novimi hišami. Prva je Ivanova, nekdaj imenovana Pri Lenki. Hiša je bila leta 1900 last Jakoba Janše. V njej je živela Helena Janša–Fojnkarjeva iz Žažarja (1868–1934), hči Janeza Janše in Marije Novak. Bila je gluhonema. Imela je hčer Marijo, v Podlipi pa sta se ji rodila še sinova Franc (l. 1904) in Anton (1907–1907). Marija se je omožila v Preserje pri Kamni­ku. Franc se je oženil z Ano Dobrovoljc v Podlipi. Kasneje je živel v Gornji Radgoni. Med drugo svetovno vojno je bila hiša pož­gana. Pogorišče je kupil Ivan Grbec–Mihov (roj. 1926) in na njem postavil novo hišo. Nekaj časa je bil cestar, nato pa se je za­poslil v mesnici na Vrhniki. Pozimi so ga najemali za koline tudi okoliški kmetje. Z Ivano Petkovšek–Jelovčanovo z Zaplane sta imela sina Adrijana, ki z družino živi doma. Sin Medard se je odselil na Zaplano. ŠOLA, Podlipa 36, prej 49 Podlipčani so začeli graditi šolo tik pred prvo svetovno vojno, leta 1914. Dokončali so jo leta 1919. Gradnjo je finančno podpi­rala vrhniška občina. Šola je imela veliko učilnico, pisarno, družinsko stanovanje za učitelja, sanitarije in podstrešje, ki pa ga niso uporabljali. Okrog šole je bil ure­jen in ograjen šolski vrt, ki je služil tudi učnim uram za otroke in odrasle. V stavbi je sprva potekal pouk dvorazredne ljud­ske šole, nato dveletne nižje in štiriletne višje osnovne šole in nazadnje osemletke. Pouk so ukinili leta 1974. Od takrat hodijo podlipski otroci v vrhniško osnovno šolo. Občina Vrhnika je pred tridesetimi leti obnovila šolske prostore. V njej so med leti 1989–1999 organizirali oddelek vzgoje in izobraževanja za otroke s prilagojenim programom in kasneje še oddelek za uspo­sabljanje odraslih. Zdaj v stavbi občasno prirejajo ure pravljic za najmlajše, restavra­torske delavnice in počitniške delavnice za osnovnošolce. Za prvima podlipskima učiteljicama Erno Blaznik in Marijo Šibovc sta prišli pouče­vat v Podlipo Hermina Kokel z Vrhnike, ki se je nato omožila v Krško, in Marija Celarc iz Kranja. Ko je Celarčeva odšla, je v novi šoli učil najprej Danilo Pečenko (1918–1920) iz Bovca, prvi stalni učitelj in vodja šole. Za njim so se zvrstili še učitelji­ce in učitelji: stalna učiteljica Jožefina Vit­tori (1920–1923); nadučitelj Tomaž Bitenc iz Stare Loke (1920–1924); učiteljica Julija Spitzer z Vrhnike (1923–1945); začetnica, stalna učiteljica in voditeljica Franica Pišek (1923–1924) z Ljubelja; nadučitelj šolski upravitelj Pavel Podobnikar (1925–1935) iz Dobrove pri Ljubljani; leta 1928 in 1929 sta stalno učiteljico nadomeščali Ana Ra­danovič in prostovoljka Frančiška Stražar. Jeseni leta 1934 je službo učitelja nastopil Boris Brus iz Hotedršice in jo opravljal tudi med drugo svetovno vojno. Leta 1940 ga je nadomeščala stalna učiteljica Rozalija Ur­bančič.69 Po vojni so v šoli stanovale nekaj let takratne podlipske učiteljice Cirila Ko­renčan, Mila Capuder in Anka Štular. Leta 1948 se je vrnil učitelj Boris Brus. Po uki­nitvi pouka je v šolskem stanovanju ostala njegova žena Minka Brus–Vŕtnarjeva. Učitelj Pavel Podobnikar (1891–1974) se je po nastopu službe v Podlipi poročil tu z Anico Urh–Sedejevo. Rodili so se jima otroci: Pa­vel Peter, Zlatka Štefanija in Blažena Ana. Po preselitvi na Vrhovce pri Ljubljani je Anica zbolela. Zanjo je skrbela Marija Fi­lipič–Lazarjeva, prijateljica iz mladostnih dni, ki je kasneje postala Podobnikarjeva druga žena. Pavel in Marija sta imela otro­ke: Marijana, Mileno, Kristino in Tatjano. Učitelj Boris Brus (1912–1980) se je v Podlipi poročil z Minko Jurca–Vŕtnarjevo, s katero sta imela sina Aljošo in hčerko Sonjo. Sonja živi na Vrhniki in Aljoša v Ljubljani. Otroci smo imeli dopoldanski in popoldan­ski pouk. Imeli smo dva učitelja, ki sta po­učevala osem razredov. Učiteljica je imela prve tri razrede v popoldanskem času, uči­telj pa zadnjih pet razredov v dopoldanskem času. Učitelj Pavle Podobnikar je bil rad med ljudmi, znal je narediti dobro vzdušje, bil je zabaven in pri njem smo se veliko smejali.70 TINE, Podlipa 7, prej 50 Tinetovo, nekdaj Janezovo hišo, so posta­vili v Pajsarjevem kotu med drugo svetov­no vojno, leta 1944. Prva lastnika hiše Ivanka Pajsar (1911–1994) in Janez Kovač–Jurčkov iz Velike Li­gojne sta imela sinova Janeza ml. in Tineta ter hčer Ivanko ml. Ivanka je obdelovala ze­mljo, ki sta jo dobila poleg stavbne parcele. Janez je poleti hodil zidat po okolici. Janez ml. je kupil Rudeljnovo hišo. Ivanka ml. se je omožila z Alojzijem Gutnikom. Doma je ostal Tine (roj. 1948). Tudi on je bil zidar. S Pavlo Trček–Podlogarjevo, nekdanjo de­lavko Industrije usnja Vrhnika, imata hčer Polono ter sinova Janeza in Miho. Polona in Janez sta se odselila, Miha živi doma. RUDEL, Podlipa 9, prej 51 Prvotna Rudeljnova hiša z manjšim hle­vom je stala na Pajsarjevem zemljišču na levi strani ceste malo pred Pajsarjem. Po­stavila sta jo Antonija Pajsar–Pajsarjeva Tončka (1914–1953) in Rudolf Kovač–Jurč­kov iz Velike Ligojne (1913–1945). Kasneje so se preselili v hišo pod cesto. Hči Slavka (roj. 1938), poročena Bole, je prodala hišo bratrancu Janezu Kovaču ml.– Tinetovemu (roj. 1936) in se sama preselila na Vrhniko. Janez, zidar, se je oženil z Ivanko Rudolf (1938–2012), s katero imata hčere: Neven­ko, Heleno in Marto. Vse so se omožile in odselile. V hiši živi zdaj Janez. TONA, Podlipa 22, prej 52 Hišo nad ovinkom glavne ceste sredi do­line je postavila Antonija Jereb–Celerska Tona iz Rovt okoli leta 1939. Antonija–Tona Jereb (1903–1974) je kot tri­letna deklica prišla živet v Podlipo k teti Marjani Krvina, Ambruževi. Njen oče je bil Jerebov iz Rovt. Mlada je odšla služit v Ljubljano k znani zdravniški družini Bre­celj. Ko je zaslužila dovolj, je od Ambru­ževih kupila zemljišče in postavila hišo v Podlipi. Nato se je preživljala z domačimi pridelki ter izdelovala pogrebne vence in šopke za grobove. Za ta namen je gojila rože in nabirala zelenje po gozdovih. Pri njej je živela med leti 1942 in 1947 tudi teta Marjana in dobivala od Ambruževih vsak dan liter mleka ter jeseni nekaj sadja in drugih pridelkov. Še preden se je Tona za­poslila v Ljubljani, je imela hčerko Franc­ko, ki jo je oddala v varstvo bratovi družini v Rovte. Francka (1924–2004) je v mlado­sti služila pri različnih kmetih. Okoli leta 1948 se je vrnila k mami Toni v Podlipo in se zaposlila v vrhniški usnjarni. Omožila se je s Francem Malovrhom–Lovračkovim iz Smrečja (1934–2014), mizarjem, s kate­rim sta podedovala hišo. Franc je delal v tovarni Liko v Verdu. Kasneje je doma od­prl mizarsko obrt in izdeloval ležalne stole, okna, kakšno omarico. Bil je tudi čebelar. Med je prodajal prijateljem in znancem. Poleg tega je redil zajce. Hči Betka, trgovka, se je omožila in odselila. Hči Andreja (roj. 1965), tudi trgovka, se je omožila z Lovrom Žakljem–Černčevim iz Smrečja, zidarjem, in podedovala posest. Tudi Lovro Žakelj je delal v Liku. Njuna hči Tina živi doma, sin Boštjan pa se je odselil. R O V T E KOČAR, Rovte 150, prej 48 Manjša prenovljena domačija stoji na vzpe­tini na robu rovtarske katastrske občine. Pod njo se razprostirajo podlipska polja in travniki. Prvotno je pripadala Krovčevim iz Rovt, zato so ji rekli tudi Krovčeva koča. Med leti 1869 in 1881 je bil lastnik hiše Martin Kavčič. Hišo je oddajal najemni­kom. Prvi stanovalci so bili Kržičevi. Za njimi sta se vselila Marija Buh in Jernej Ko­šir (1838–1917) iz Butajnove. Imela sta šti­rinajst otrok. Otroci so morali za preživetje hoditi»v žernado«. Kar sedem jih je kasneje odšlo v Ameriko. Hči Terezija (1886–1966) in Anton Križaj iz Rovt (1880–1914), poro­čena v Ameriki, sta se vrnila in kupila tedaj zelo zadolženo hišo. Rodili so se jima Igna­cij, Jožef, Marija in Leopoldina. Anton je padel v prvi svetovni vojni v kraju Gradek v Galiciji. Vdova Terezija se je omožila z Jo­hanom Veharjem–Strojarjevim (roj. 1894) iz Podlipe, s katerim sta imela še otroke: Ivanko, Maksa, Slavko, Anico in Pavlico. Johan je hodil pomagat večjim kmetom in delal v gozdu kot sekač. Pozimi je klal prašiče za bližnje domačije ter popravljal kmečko orodje in pletel košare. Otroci iz obeh zakonov so šli od doma, razen Anice (roj. 1926), ki je s Francem Slabetom–Mal­narjevim iz Smrečja (1926–2014), usnjar­jem, podedovala domačijo. Na njej živi zdaj sin Darko z ženo Martino Železnik. PEČNĺKAR, Rovte 148, prej 107 Pečníkarjeva domačija stoji pod gozdom ob levem robu Podlipske doline. Do hiše vodi makadamska cesta, ki se v zgornjem delu doline odcepi levo od glavne poti. Za hišo teče potok Pečníkarica. Prvotna bajta je pripadala Slabetovi domačiji iz Podpeska. V hiši sta stanovala Helena Jelovšek in Janez Jereb–Jerebčev iz Podlipe (1825–1892). Janez in druga žena Frančiška Ža­kelj–Černčeva iz Smrečja sta imela hčeri Ivano in Marijo. Rejenka Vera Miklavčič (roj. 1889) je odšla leta 1916 v Trst. Vdo­va Frančiška (1863–1932) se je omožila z Martinom Jesenkom–Rožančevim iz Pod­lipe (1865–1942). Martin je bil dober go­spodar. Najprej je odkupil hišo in zatem še njive in travnike. Od njunih štirih otrok je prerasla otroštvo Antonija (roj. 1900) in se omožila s Pavlom Jazbarjem–Svetleto­vim iz Žažarja (1900–1967). Tudi Pavel, tesar in stavbenik, je dobro gospodaril in dokupoval zemljišča v Podlipi. Sin Alojzij (roj. 1924), zidar in dedič posesti, se je po drugi svetovni vojni oženil z Rozko Petko­všek–Krošljevo s Krošljevega hriba. Zapo­slen je bil pri gradbenem podjetju Igrad na Vrhniki. Imela sta hčer Rozalijo ml. (roj. 1957), ki je z Janezom Trčkom podedovala kmetijo. TIŠLER, Rovte 149, prej 121 Majhno leseno hišo ob potoku Hlevščica so postavili na nekdanjem Krovčevem zemlji­šču okoli leta 1895. Kasneje so jo dozidali in še pozneje obnovili. Lastniki so se preži­vljali z mizarsko obrtjo. Prva stanovalca v hiši sta bila Katarina Kavčič iz Žirovskega Vrha in Franc Malava­šič–Volavčev iz Smrečja (1866–1945). Imela sta sinove: Franca ml., Leopolda in Janeza. Franc je izdeloval lesena znamenja in križe ter mizaril po domovih naročnikov. Doma v»hiši« je imel priročno mizarsko delav­nico z delovno mizo in omaro z orodjem. Franc ml. (roj. 1895) je odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. Leopold se je oženil s Hedviko Knez v Zagrebu. V hiši je ostal Janez Malavašič (1900–1945) in nadaljeval z mizarsko obrtjo. S Heleno Gerželj iz Žele­znikove bajte v Podlipi sta imela potomce: Ivana, Marijo, Rajka, Frančiško in Anico. Janez je umrl po drugi svetovni vojni leta 1945. Dedič Ivan (roj. 1927) in Ana Krvina– Ambruževa sta imela otroke: Janeza, Mari­jo, Branka in Andreja. Ivan je bil zaposlen v Industriji usnja Vrhnika. Postavil je novo hišo v dolini. V prostem času se posveča raznovrstnemu umetniškemu ustvarjanju. Ivan Malavašič, priljubljen slovenski pisa­telj, pesnik in slikar ter ljubiteljski režiser, organist, zborovodja in harmonikar je za­čel ustvarjati že v mladosti. Kot pisatelj se je uveljavil najprej s krajšimi zgodbami za tovarniško glasilo Usnjar, časnik Kmečki glas in revijo Ognjišče ter kasneje s pisanjem daljših povesti in romanov. V svojih delih opisuje življenje preprostih ljudi s podeželja ter zagovarja ljubezen in dobroto. Njegovo dosedanje literarno delo šteje več kot 90 po­vesti in romanov, 130 črtic, več knjižnih del in okoli 1700 besedil za pesmi. Številne so narodno-zabavni ansambli tudi uglasbili. Izdal je tudi knjižico Pesmi slovenskih zvo­nov z 257 melodijami za pritrkavanje. Na slikarskih razstavah se predstavlja z oljnimi slikami s podeželskimi motivi. Njegova dela najdemo po vsem svetu.71 Njegov roman Rdeče nebo je objavljen v Vrhniških razgle­dih št. 2 leta 1999, kjer je besedo o avtorju napisal Ivan Sivec. S M R E Č J E VOLAVC, Smrečje 37, prej 15 Najvišje ležeča domačija v Podlipski dolini je Volavčeva. V času franciscejskega kata­stra so imeli leseno hišo, verjetno podzida­no s hlevom. Domače ime, ki se pravzaprav glasi Valjavec, je povezano s platnarstvom, saj so pri hiši valjali, to je zgoščevali in rav­nali platno. V 19. stoletju so imeli ob po­točku pod hišo stope za luščenje prosa, na katere spominja ohranjeno ledinsko ime Pri stopah. Pri hiši je bila verjetno tudi ko­vačija, zagotovo pa čebelnjak. Pripravljali so tudi laneno olje. Na domačiji so od 17. stoletja dalje živeli Rupnikovi. Kasneje se je domača hči He­lena (roj. 1780) omožila z Matevžem Mala­vašičem, s katerim sta imela sedem potom­cev. Kmetijo je dobil Blaž Malavašič (roj. 1805), ki je bil tudi kovač. S Heleno Kogov­šek sta imela dva potomca. Njun naslednik Luka Malavašič (roj. 1835) in Marija Kav­čič sta imela sedem otrok. Na domačiji je ostal Karel Malavašič (1863–1950) z Uršulo Oblak in otroki: Janezom, Marijo, Lojzom, Petrom, Poldetom, Francem, Ivanko, Ano in Jožefom. Peter Malavašič (1908–1945) in Polde Malavašič (1911–1945) sta bila ubita po drugi svetovni vojni.72 Franc Malavašič (1910–2001) je s Tilko Jesenko–Bendetovo prevzel kmetijo. Bil je tudi tesar. Rodili so se jima štirje otroci, ki imajo že svoje dru­žine. Najmlajši Janez z ženo Slavko Buti­nar iz Šelovsove koče je podedoval kmetijo. Imata štiri otroke. Oba sta bila zaposlena v vrhniški usnjarni. Zdaj obdelujeta zemljo in redita koze. ŽAGAR, Smrečje 34, prej 18 Žagarjeva domačija leži nad Podlipsko do­lino levo od glavne ceste, ki vodi v Smrečje. K domačiji sta v času franciscejskega kata­stra spadala večja lesena hiša, podzidana s hlevom, ter lesen mlin s stopami pod Lo­vračkom, prvič omenjen leta 1731. Mlin je deloval do leta 1968, ko ga je kupil Anton Koščak iz Ljubljane in ga odlično obnovil. V delu stavbe je bila tudi kovačija. Nad mli­nom so konec 19. stoletja postavili bajto za preužitkarje. Od nekdanje žage pri sotočju Smreškega in Šuštarjevega potoka so vidni le še ostanki temeljev. Z žagarstvom so se ukvarjali vsaj od leta 1740.73 Pri hiši so sti­skali tudi laneno olje. Domača hči Neža Kogovšek (1777–1839) in Martin Cankar iz Butajnove sta predala domačijo sinu Antonu (1816–1874) z Lucijo Celarc ter sin Anton sr. (1843–1925) s Te­rezijo Lazar sinu Antonu ml. (1883–1972). Anton Cankar ml. je imel žagarsko in mlinarsko obrt. Z Marjano Kogovšek sta imela otroke: Antona nml., Mici, Franči­ško, Terezijo in Vinka. Z njim je živela tudi teta Frančiška Cankar (1881–1903), sestra Antona ml. Starši so se na stara leta uma­knili na Lovračkovo domačijo. Anton nml. (1913–1945) je bil ubit po drugi svetovni vojni. Mici (1914–1991), zadnja lastnica mlina, je skrbela za ostarele starše in se z njimi preselila v Žagarjevo bajto. Vinko Cankar (1929–1981) in Doroteja Košir–Je­roncova sta s potomci prevzela kmetijo. Vinko je poleg tega hodil na delo v tovarno Liko Verd. Imela sta sedem otrok. Janez z družino, prodajalec, je postavil hišo poleg domačije. Matija z družino je na mestu sta­re postavil novo hišo. Preživljajo se s kme­tijo in žago. MALNAR, Smrečje 12, prej 19 Malnarjev ali Zakajnski mlin je stal ob glavni cesti malo nad vasjo Podlipa. Nek­daj je bil del Zakajnske kmetije. V času franciscejskega katastra so domačijo sesta­vljali lesena hiša, lesen mlin in manjši le­sen skedenj. Leta 1869 so imeli že povečan mlin, nov hlev ob nekdanjem skednju in južno od hiše novo zidano poslopje, verje­tno žago. Mlin so opustili okoli leta 1900. Manjša žaga ob potoku nad novo hišo še stoji. Pri hiši so imeli tudi sušilnico lanu. Okoli prvotnih poslopij so postavili več novih stavb, ki pripadajo zdaj domačijam Smrečje št. 12, 13 in 58.74 Leta 1824 je bil lastnik mlina Luka Bizo­vičar. Naslednji lastnik Matevž Kristan s Hlevnega Vrha je predal posest sinu Francu Kristanu (1808–1877), njegova hči Marija (1840–1879), poročena Trček, pa hčeri Neži (1872–1958) z Lukom Slabetom–Štantovim iz Žažarja. Na kmetiji so se težko preži­vljali, zato je Luka postavil še žago. Hčeri Ivana (roj. 1895) in Ana (roj. 1897) sta odšli v Ameriko. Domačijo je prevzel sin Franc Slabe (1902–1968) z Ivano Cankar iz Bre­bovnice. Imela sta otroke: Ivano ml., Juli­jano, Marijo, Štefana, Alojzija in Franca ml. Oče Franc je bil tudi vaški godec in je v ve­seli družbi rad zaigral na harmoniko. Zdaj kmetujeta na domačiji Slavka (roj. 1961), hči Franca ml. (1929–1984) in Anice Fortu­na, ter Vinko Cankar–Žagarjev (roj. 1957) s potomci. Anica je delala v usnjarni na Vrh­niki in Liku Verd. Hči Anka se je odselila. Slavka in Vinko doma kmetujeta in redita ovce za meso in volno. Slavka prodaja ob sobotah domače pridelke in kruh iz krušne peči na ljubljanski tržnici. Vinko igra baski­taro pri narodnozabavnem ansamblu Čuki. SKUBL, Smrečje 10, prej 20 Na koncu smreških posesti v Podlipi stoji Skubljev mlin. Domače ime spominja na povezavo s Skubljevo domačijo na Samiji. Skubljev mlin je leta 1824 obsegal leseno hišo z mlinom, leseno gospodarsko poslo­pje z dvoriščem in leseno bajto za najemni­ke. Petinštirideset let kasneje so imeli hišo z dvoriščem in gospodarskim poslopjem ter spodaj ob Podlipščici nov mlin s stopami. Mlin je mlel do leta 1965.75 Ves čas so se preživljali z majhno kmetijo. Po pripovedo­vanju domačinov so imeli do druge svetov­ne vojne tudi trgovino. V 19. stoletju so gospodarili v mlinu Jurij Skubl (1768–1828), sin Tomaž Skubl (1790–1866), Tomaževa vdova Uršula–Jerebčeva iz Podlipe (1798–1872) in njuna hči Uršula Skubl ml. (roj. 1828). Uršula Skubl ml. je prodala mlin pred letom 1880 Francu Fer­nesu (roj. 1837), mlinarju z Ljubgojne. Jurij Fernes (1850–1923), Frančev sin iz prvega zakona, je bil urar. Mlin je prodal Janezu Trčku–Županovemu iz Kajndola (1871–1915). Janez Trček in Frančiška Vrhovc iz Ljubgojne sta imela otroke: Janeza sr., Ivan­ko, Franceta, Pavla, Frančiško ml., Rezko, Manco in Pepo. Domačijo je prevzel Janez sr. (1901–1978) z Marijo Janša s Setnika. Sin Janez ml. (1948–1969), električar, se je smr­tno ponesrečil z mopedom na Vrhniki. Sin Tone Trček (roj. 1950), Janezov naslednik, se je oženil z Ireno Oblak s Kurena nad Sta­ro Vrhniko. Irena je podedovala Figarjevo kmetijo na Kurenu in zdaj obdelujeta s po­tomci obe kmetiji. Tone je bil nekaj časa za­poslen v Kovinarski Vrhnika. MIVŠK, Smrečje 6, prej 21 Mivškova domačija se nahaja na robu smre­ških posesti v Podlipi. Leta 1824 sta stali na posesti velika lesena hiša in manjša lesena najemniška bajta ter petindvajset let ka­sneje nova večja hiša in na mestu bajte dve novi zidani stavbi. Od srede 19. stoletja do leta 1944 so imeli v hiši gostilno76 in vsaj od leta 1908 špecerijsko trgovino, trafiko in žganjarno. Pri hiši je bila tudi sušilnica sadja, v ustnem izročilu pa se omenja še mesnica. V zgornji sobi so takoj po ustano­vitvi leta 1909 gostili Katoliško slovensko izobraževalno društvo iz Podlipe. Po domači hčeri Uršuli Urh (1756–1846), omoženi Jesenovec, sta posest podedovala sin Matevž Jesenovec (1786–1821) in vnuk Matevž Jesenovec ml. (roj. 1819) z druži­nama. Matevž ml. se omenja v virih kot gostilničar. Pravnuk Franc Jesenovec (roj. 1855), prav tako gostilničar, in Marija Jur­ca, potomka Vŕtnarjevih, sta leta 1906 sezi­dala v bližini novo hišo. Vanjo sta se prese­lila na stara leta, domačijo pa sta, ker nista imela otrok, prodala. Novi lastnik Tomaž Fortuna (1873–1944) z Bukovega Vrha nad Poljanami je pred tem več let delal v Ame­riki. S Frančiško Čadež sta vodila gostilno in trgovino ter dokupovala zemljišča. Sin Vinko Fortuna (1910–1969), gostinec in de­dič posesti, je sprva nadaljeval obrt in se nato zaposlil. Omožil se je z Julko Gantar z Malenskega Vrha nad Poljanami, znano klekljarico. Julka je skrbela za družino in kmetijo. Imela sta šest sinov in hčer. Vsi so se zaposlili, se poročili in štirje odseli­li. Najmlajši Danijel Fortuna (roj. 1960) je bil več let horjulski župan. Doma sta ostala Marko Fortuna in Janez Fortuna z druži­nama ter dozidala hišo. Marko (roj. 1948) in Dragica Dežman iz Verda s potomci tudi kmetujeta. Prej sta bila zaposlena v usnjar­ni na Vrhniki. Julijana–Julka Fortuna (1916–1999) je znana slovenska klekljarica, ki je to roč­no umetnost širila po Sloveniji in Evropi, jo gojila do konca življenja ter pridobila naziv»mojstrica domače obrti«. V šestdese­tih letih prejšnjega stoletja je začela organi­zirati tečaje klekljanja po večjih slovenskih mestih in v narodni noši sodelovala na številnih etnografskih prireditvah in sejmih doma in po svetu. Čipke je tudi prodajala. V zimskem času je doma učila klekljati pod­lipske deklice. Ob vsem delu je našla čas še za pisanje in v nekaterih tednikih objavlja­la prispevke o življenju v domačem kraju, dogodkih med vojno in starih običajih. Leta 1964 je izdala pesniško zbirko Iz srca do srca.77 KOVTR, Smrečje 3, prej 22 Kovtrova domačija z mlinom stoji sredi smreških posesti v Podlipi. Prvotno lese­no hišo z mlinom in manjše leseno gospo­darsko poslopje so leta 1860 nadomestili z večjo zidano hišo in zidanim gospodar­skim poslopjem z mlinom. V bližini so leta 1863 postavili še kozolec toplar in nasproti mlina manjšo zidano stavbo, verjetno se­danjo žago. Žaga, preurejena na električ­ni pogon, še deluje, mlin, ki ga poganja mlinščica Podlipščice, pa občasno. Mlin so obnovili leta 2003 s pomočjo projekta CR­POV.78 V spodnjih prostorih mlina so ohra­njene stope za luščenje prosa in ječmena ter valji za ravnanje platna za posteljne oddeje»kovtre«. Kovačijo so imeli kar v kle­ti ob mlinu. V pritličju mlina je opuščeno mlinarjevo stanovanje z ohranjenimi kosi starega pohištva ter mizarskega in sodar­skega orodja.79 Domača hči Uršula Urh (1782–1848) in Štefan Železnik sta imela več otrok. Na stanovanju sta imela še sorodnike in več zasebnic. Matija Železnik (1814–1888), na­slednji lastnik posesti, je delal v kovačiji in bil tudi kamnosek in zidar. S Katarino Rožmanc sta imela šest potomcev. Doma je ostal Anton Železnik (1851–1931) z Marijo Treven z Zaplane. Anton je bil mlinar, ža­gar in sodar. Hčeri Marjana (roj. 1878) in Barbara (roj. 1883) ter sin Franc (roj. 1890) so odšli v Ameriko. Domačijo z mlinom je podedoval sin Anton Železnik ml. (1893–1976). Anton ml. je bil v prvi svetovni voj­ni ruski ujetnik. Po vrnitvi iz Rusije se je oženil z Ivano Trček–Polancovo iz Žažarja. Rodilo se jima je štirinajst otrok. Preživeli so: Marjana, Ivana ml., Antonija, Angela, Tone, Marija, Brikcij, Julijana, Amalija, Ga­brijela, Vinko in Justina. Ivana je mlela v mlinu, medtem ko je bil Anton dolgoletni podlipski organist in vsestranski ljubitelj­ski kulturni delavec. Izdeloval je tudi hra­stove sode in kadi. Zdajšnji lastnik doma­čije Vinko Železnik (roj. 1937), upokojeni mizar, ter Hiacinta Brenčič (roj. 1946) z Medvedjega Brda imata hčere: Ivanko, Ka­tarino in Renato. Katarina z družino živi doma v novi hiši. Za staro hišo z mlinom in žago zgledno skrbi Vinko, ter ju z veseljem razkaže obiskovalcem.80 V najboljših časih je mlin delal dan in noč, ustavil se je le ob večjih cerkvenih praznikih in na dan sv. Jere, 17. marca. Na praznik sv. Jere se je običajno čistil graben ali pa popravljal mlin. Med drugo svetovno vojno, ko je deželo pestilo veliko pomanjkanje hra­ne, so vaščani nosili v mlin celo makarone, vendar kruh iz mletih makaronov ni bil kaj prida. Domači, ki jih je bilo pri hiši veliko, so spali v prostoru poleg mlina. Na mlinski ropot, ki ga je bilo slišati po celi hiši, so bili tako navajeni, da jih ta ni prav nič motil, celo obratno: kadar mlin ni obratoval, je bilo težje zaspati.81 ČERNČ, Smrečje 2, prej 23 Černčeva domačija stoji pod bregom na robu smreških posesti v Podlipi. V času franciscejskega katastra je imela veliko le­seno hišo. Leta 1869 jo je nekoliko južneje nadomestila nova, delno zidana hiša. Pri hiši naj bi imeli mesnico. Domače ime naj bi nastalo po priimku Corn, ki ga srečamo tudi na Kurenu in Stari Vrhniki.82 Domača hči Elizabeta Popit (1775–1853) in Jurij Sečnik sta zapustila hišo sinu Antonu Sečniku (1802–1836). Antonova žena Ma­rija Troha (1806–1870), kasneje omožena z Jakobom Žakljem, je predala posest sinu Luki Žaklju (roj. 1840) z ženo Heleno Ce­larc– Sovdatovo iz Podlipe. Njuna hči Ur­šula Žakelj (roj. 1871) in sin Janez Žakelj (1875–1968) sta odšla v Ameriko. Janez je po vrnitvi z Ivano Skvarča iz Rovt prevzel domačijo. Čez poletje je hodil zidat, pozimi pa je popravljal čevlje. Tudi njegovi predni­ki so bili čevljarji. Otroke Janeza ml., Mate­vža, Jožefo, Franca, Jožeta, Vinka, Gustla, Marijo, Staneta, Marjanco in Lovreta sta da­jala v rejo kmečkim družinam, ki niso ime­le svojih otrok. Vinko Žakelj (1919–1945) in Stane Žakelj (1924–1945) sta bila ubita po drugi svetovni vojni.83 Lovre Žakelj (1928–2006), zidarski mojster in dedič posesti, in Tina Kogovšek–Šelovsova sta imela več otrok. Lovre je zidal v bližnji in daljni oko­lici ter dokupil nekaj zemlje. Tina je skrbela za družino in obdelovala zemljo. Posest je nasledil sin Janez Žakelj z Maričko Trček– Podlogarsko in potomci. KOVAČ, Smrečje 1, prej 24 Kovačeva domačija stoji na začetku smre­ških posesti v Podlipi na desnem bregu Podlipščice. Kajža je bila v času franci­scejskega katastra delno zidana in je ime­la dvorišče. Po letu 1880 so postavili novo hišo. Več domačih imen kaže na pogosto menjavanje gospodarjev. Prvotnemu ime­nu Bolkovc(ž) (l. 1831) so sledili Kovač, Lužar (l. 1869) in Kramar.84 Leta 1869 se pri hiši prvič omenja kovačija, ki je stala ob Podlipščici južno od hiše. Uporabljali so jo do okoli leta 1975, potem so jo podrli. Domači sin Gašper Gabrovšek (1800–1858) je imel v dveh zakonih več po­tomcev. Za njimi sta stanovala tu Ana in Matevž Jurca–Vŕtnarjeva z otroki. Za Ja­nezom Pivkom–Županovim (1820–1875) s Heleno Celarc–Jajčnkovo iz Podlipe se omenja kot lastnik posesti Franc Jurca. V 80. letih 19. stoletja sta kupila doma­čijo Matija Jereb (1863–1938) iz Kovače­ve bajte v Podlipi in Terezija Jesenovec–Mivškova. Sin Štefan Jereb (1887–1964) in Ana Skvarča iz Butajnove sta imela otroke: Ančko, Mici, Angelo, Štefana ml., Francko in Franca.85 Štefan in oče Matija sta preživljala družini s kovanjem. Po spominu domačinov je bila kovačnica velika. Ob njej so imeli peskovnik, kjer so se radi igrali otroci z vasi. Konje so pripe­ljali podkovat tudi iz Žažarja. Pri delu se je v okolico širil vonj po roževini. Kmetijo je nasledil Franc Jereb (1933–2004) z Gabri­jelo Trček–Poldino iz Podlipe, šiviljo, in si­novi. Franc je delal v vrhniški opekarni in doma koval za domače potrebe ter sovašča­ne. Zdaj vodi kmetijo sin Bojan Jereb (roj. 1965), zidar, z mamo Gabrijelo. Vdovec Štefan Jereb st. se je oženil z Marijo Križaj–Kočarjevo Marijo iz Rovt (1912–1993), ki je služila pri hiši. Njuni potomci: Beti, Marta in Andrej so kasneje živeli pri naj­starejši sestri Bernardi Pri Tinčku v Podlipi. KAJETAN, Smrečje 8, prej 32 Hišo na manjšem zemljišču ob Podlipščici je postavil na domačem svetu France Tr­ček–Skubljev leta 1929. Hiša je imela sta­novanjske prostore in veliko mizarsko de­lavnico. Vŕtnarjevi so v njej med drugo sve­tovno vojno začasno odprli gostilno in novi lastnik Brence nekje med leti 1950 in 1960 trgovino z mešanim blagom. Po letu 2003 so na njenem mestu postavili novo hišo. France Trček–Skubljev (roj. 1904), mizar, in Rozalka Seljak iz Podlipe sta imela sina Frančiška ter hčere Ljudmilo, Marijo in Ivano–Ano. Zaradi svetovne gospodarske krize, ki se je v začetku 30. let prejšnjega stoletja razširila tudi v Slovenijo, so ban­krotirali in po nekaj letih prodali hišo Kaje­tanu Brencetu (1911–1997) in njegovi sestri Mariji Brence z Lavrovca. Sami so se prese­lili v Borovnico. Kajetan, trgovec, je bil za­poslen v zadružni trgovini na Vrhniki. Že pred drugo svetovno vojno je fotografiral.86 Po vojni se je oženil z Minko Verbič s Sta­re ceste na Vrhniki. Minka je delala nekaj časa v domači trgovini. Imela sta otroke: Janeza, Mihaela, Marjanko in Kajetana ml. Mihael je umrl v prvem letu, Kajetan ml. pa po hudi poškodbi tudi zelo mlad, (bil pa je že oženjen). Hišo je podedovala vnukinja Tanja Jereb, Marjankina hči. PETER, Smrečje 11, prej 34 Ob poti k Malnarjevemu mlinu stoji hiša z manjšim vrtom. Zemljišče je prvotno pri­padalo mlinu. V začetku 30. let prejšnjega stoletja ga je kupil Peter Krvina–Ambružev iz Podlipe in v letu dni postavil skromno hišo.87 Peter Krvina (1892–1948) in Ivana Jereb, ši­vilja, sta živela najprej v gasilskem domu v Podlipi. Imela sta sinova Petrčka in Toneta, ki pa sta oba umrla. Peter je bil cestar na banovinski podlipski cesti. Ko je ovdovel, se je oženil z Marjano Pustovrh (1905–1991) s Črnega Vrha in postavil tukajšnjo hišo. Rodili so se jima štirje otroci, prežive­li so trije. Vdova Marjana je hodila pomagat kmetom, da je lahko preživela družino. Hči Minka se je odselila v Koper. Sin Marjan (1946–1975) je utonil v hudourniku pri urejanju zapornice na mlinščici v bližini doma. Hči Ivica (1945–1992) s Stanislavom Mihevcem je prevzela hišo. Kasneje jo je prodala priseljencema iz Vipavske doline in se z možem preselila k sinu v Logatec. POLDA, Smrečje 9, prej 47 Nad Skubljevim mlinom stoji stara, lepo ohranjena Jurjeva hiša. Nekdaj je spadala k Skubljevi domačiji in je imela okoli 20 arov zemlje. V bližini so pred drugo svetovno vojno postavili novo, večjo hišo. Lastnik stavbe Jurij Fernes–Skubljev (1850–1923), urar, je okoli leta 1880 iz ma­lega hleva uredil zasilno stanovanje z urar­sko delavnico. Z Marijo Slabe sta imela deset otrok, pet jih je odraslo. Anton (1885–1923), kolar, je umrl v Šentvidu na Koro­škem. Najmlajša Ivana (roj. 1897), šivilja, je ostala na domu. S Karlom Hodnikom, krojačem, sta imela otroke Marijo Antoni­jo, Karola Janeza in Jožefa Friderika. Po letu 1936 so se vsi preselili na Vrhniko. Lastniki Skubljeve domačije so nato pra­zno hišo uporabljali za klet in orodjarno. Pavel Trček–Skubljev (1905–1964), tesar, je ob njej postavil novo nadomestno hišo. Čeprav je bil vešč svojega poklica, je ka­sneje hodil na delo v vrhniško usnjarno. Z Leopoldino Križaj–Kočarjevo Poldo iz Rovt (1914–2007) sta imela hčere: Pavlo, Gabri­jelo, Marijo in Ano. Polda je poleti nabira­la borovnice za prodajo. Pavla (roj. 1941), dedinja posesti, in Franc Filipič–Štantov iz Podlipe (roj. 1934) sta dokupila še nekaj obdelovalne zemlje. Bila sta zaposlena v Liku in usnjarni na Vrhniki. Franc je tudi ljubiteljski lovec.88 Hči Andreja je ostala doma, ostale hčere so se odselile. JANEZ, Smrečje 13, prej 48 Prvotna majhna, lesena Zakajnska koča je bila namenjena preužitkarjem. Postavila sta jo Janez Slabe–Martinov iz Kajndola (1851–1933) in Helena Oblak–Zakajncova okoli leta 1880. Od njunih petih otrok so odrasli štirje in se izselili v Ameriko. Po­tem je uživala v koči svoj preužitek Neža Slabe–Malnarska mama z vnukom Fran­cem, sinom hčere Angele. Franc se je leta 1951 oženil, Neža pa je odšla k hčeri Poloni v Bizovik pri Ljubljani. Kočo je podedoval vnuk Štefan Slabe (1934–1982), mizar. Po drugi svetovni vojni je v bližini postavil novo hišo, ki ima tudi nekaj vrta.89 Hodil je delat v mizarsko delavnico na Vrhniko. Z Antonijo Tominc iz Železnikove bajte v Podlipi sta imela sina Antona (l. 1954) in hčer Štefko (l. 1957). Štefka je na mestu sta­re koče postavila novo hišo, v kateri živi z možem Brikcijem Trčkom in potomci. KUŠAR, Smrečje 4, prej 50 Hišo z manjšim vrtom je po letu 1900 po­stavil Anton Kogovšek na Županovem ze­mljišču. Pred zidavo so se v grmičevju skri­vali kuščarji, po katerih je hiša dobila ime. Zraven stare so pred letom 2008 postavili novo hišo. Domačin Anton Kogovšek–Šelovsov (1873–1917), mizar, in Marjana Logar sta se poro­čila leta 1904. Sin Luka Kogovšek (roj. 1906) je po drugi svetovni vojni veljal za pogreša­nega. Sinove Janeza Kogovška (1909–1942), Jožefa Kogovška (1911–1942) in Valentina Kogovška (1915–1942) so Italijani ustrelili kot talce 13. in 15. oktobra 1942 v Ljubljani. Po materi, ki je zgodaj ovdovela, je posest podedovala hči Marička Kogovšek (1916–1979). Nemški vojaki so jo konec julija 1944 odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Za njo je posest dobil najstarejši sin Franc Kogov­šek (roj. 1906), ki se je po očetovem zgledu oprijel mizarjenja. Ker je z družino, ki jo je ustvaril z Josefino Debeljak iz Retja pri Loškem Potoku, živel v Mojstrani na Go­renjskem, je domačijo prodal sosedu Jože­tu Žaklju–Černčevemu (roj. 1956), mesar­ju. Jože živi tu z ženo Tončko in potomci. Tončka je delala v Industriji usnja Vrhnika. KOVAČEV ŠTEFAN, Smrečje 5, prej 51 Hišo ob Podlipščici sredi smreških posesti v Podlipi sta zgradila okoli leta 1906 zakon­ca Marija in Franc Jesenovec–Mivškova. Zaradi sedlarske dejavnosti so ji rekli tudi pri Zotlarju, pri domačinih pa je veljala za Jesenovčevo vse do sredine prejšnjega sto­letja. Novi lastnik Jereb je po drugi svetov­ni vojni postavil v bližini kovačijo in leta 1970 povsem prenovil hišo. Marija in Franc Jesenovec (1855–1930) sta živela v hiši po prodaji Mivškove domačije leta 1908. Nekaj let je pri njiju stanoval Ma­tevž Jesenovec iz Zakajnske bajte, sedlar, ter popravljal komate in izdeloval opasače. Ko sta Jesenovčeva ostarela, je zanju skrbel Štefan Jereb–Kovačev (1887–1964), Francev nečak, in si s tem prislužil hišo. Oddajal jo je najemnikom, sprva Lovru Kogovšku–Celar­jevemu z družino. Lovra (1903–1942), mi­zarja in trgovca, so ustrelili partizani. Istega leta so se vselili v hišo Muhovčevi iz Podli­pe, ki so jim okupatorji požgali domačijo. Po vojni se je vselil Mihael Pišler (1891–1962) z Medvedjega Brda, upokojeni orožnik, z dru­žino. Po letu 1948 so živeli v zgornjem nad­stropju. Žena Franja je hodila na dnino k okoliškim kmetom. Poleti so vsi nabirali bo­rovnice za prodajo. Ko je ovdovela, se je ob prenavljanju hiše preselila začasno k Miv­šku in nato v Zakajnsko kočo. Štefanov sin Štefan Jereb ml. (1926–1985), kovač in dedič posesti, in Slavka Vehar–Kočarjeva iz Rovt, šivilja, sta imela sinove: Danila, Branka in Bogdana ter hčere. Mileno, Tatjano in Dani­jelo. Ko je Kovačev Štefan ostarel, so nosili kovaška dela semkaj sinu Štefanu ml., ki je zadnja leta izdeloval tudi vijake in matice za podjetja. Branko Jereb, dedič posesti, in žena Marjanka Brence–Kajetanova sta bila zaposlena v vrhniški usnjarni. GASILSKI DOM, Smrečje 7, prej 52 Člani Katoliškega slovenskega izobraževal­nega društva v Podlipi iz leta 1909 so takoj po ustanovitvi društva kupili parcelo sredi Podlipe od Skubljevih za tristo kron. Na njej so že naslednje leto postavili društveni dom. Dom je premogel dvorano z odrom za predstave, knjižnico ter hranilnico in poso­jilnico. V času prve svetovne vojne so imeli v dvorani osnovnošolski pouk. Po prvi sve­tovni vojni leta 1919 se je vselila v stavbo orožniška postaja, ki je nadzirala prekup­čevanje ob bližnji meji z Italijo. Ker je de­lovanje izobraževalnega društva po vojni zamrlo, je leta 1924 prevzelo dom Prosto­voljno gasilsko društvo Podlipa - Smrečje. Gasilci so ga preuredili za svoje potrebe in v nadstropju uredili majhno najemniško stanovanje. V obdobju med vojnama sta v domu dobili prostore še podružnica vrhni­ške zadruge in trgovina šentjoške zadruge. Po vojni je pisarno do leta 1952 uporabljal krajevni ljudski odbor Podlipa - Smrečje. V pisarni so bili zaposleni Marija Jurca–Vŕtnarjeva Minka, Ana Krvina–Ambruže­va, Pavel Trček–Podlogarski in kot zadnja Milka Trček, Pavlova sestra. Nato je v stavbi odprla trgovino Kmetijska zadruga Vrhni­ka. Po osamosvojitvi jo je zamenjala za­sebna trgovina Mateje Merlak–Kovačeve in kasneje za nekaj let trgovina trgovca Orla z Vrhnike. Leta 1987 je bil gasilski dom v celoti prenovljen. V zgornjih prostorih so postavili veliko večnamensko dvorano z odrom, nekaj pisarn in sanitarije. Spodnji prostori služijo gasilcem. V domu so ponu­dili streho tudi ostalim društvom v kraju. Prvi stanovalci društvenega doma so bili zakonci: Marija Logar, podlipska učiteljica, in Gašper Brenčič–Gojerjev; Marija Gabro­všek iz Horjula in Janez Pišler iz Žažarja do rojstva sina Marijana leta 1925; od leta 1929 Ivana in Peter Krvina–Ambružev. Za njimi so stanovali tu Slavka Trček s Trčk­ovega griča in po letu 1958 Miha Rihar, Janez Knapič ter Andrej Maček, vsi zapo­sleni v zadružni trgovini v Podlipi. Potem se je vselila v stanovanje in se zaposlila v trgovini Marta Jereb–Kovačeva, poročena Merlak. V trgovini je ostala do leta 1990, ko jo je zamenjala hči Mateja Merlak. Marta z možem je kmalu po poroki leta 1967 posta­vila svojo hišo. V izpraznjeno stanovanje sta se vselila še Štefan Brenčič–Mevljev iz Podlipe in njegova žena Milena Svete, pod­lipska učiteljica. Po ukinitvi podlipske šole sta odšla v svojo hišo na Vrhniko. Tudi za­dnja stanovalca, Albina Filipič–Lazarjeva iz Podlipe in Branko Kuzmič, sta v nekaj letih postavila svojo hišo in se preselila. KOZIK, Žažar 31, prej 27 Ob cesti, ki vodi iz Podlipske doline v sme­ri proti Veliki Ligojni, stoji levo ob koncu poti Kozikova hiša. Na portalu ima ohra­njeno letnico 1857. Najstarejša znana lastnika hiše Jakob Buh (roj. 1786) in njegov sin Anton Buh (roj. 1821) sta redila večje število koz. Od­tod je nastalo domače ime. Anton je imel v prvem zakonu sina Janeza (roj. 1847) in v zakonu z Roso Regio, tržaško najdenko (roj. leta 1831 v Trstu), sinova Jakoba (roj. 1856) in Pavla (roj. 1859). Jakob Buh je slu­žil na Vrhniki. Pavel Buh naj bi po poroči­lu okrožnega urada umrl v špitalski garni­ziji na Dunaju leta 1880. V 20. stoletju je kupil hišo Franc Troha (1850–1926), rojen v Vŕtnarjevi bajti, čevljar. Z Nežo Frank (1853–1935) iz Velike Ligojne sta sprva ži­vela v Mihovi hiši v Podlipi in v Šentjoštu, kjer se jima je rodilo več otrok. Sin Janez Troha (roj. 1893) je bil že lastnik polovič­ne kmetije. Sedanji lastnik Štefan Troha, izučeni mizar, je delal v tovarni Industrija usnja Vrhnika. VIRI IN LITERATURA: Podatke o podlipskih družinah in spomine na vsakdanje in družabno življenju v Podli­pi so prispevali domačini. Med njimi se še posebej zahvaljujem Mariji Malovrh–Kočar­jevi (roj. 1953), Rozki Merlak (roj. 1940) in Rozi Saje (roj. 1969) z nečakom Luko–Am­bruževim, Vinku Železniku–Kovtrovemu (roj. 1937) in Janezu Žitku–Mrvcevemu (roj. 1935). O gasilcih je prispeval zapis Aleš Bra­deško (roj. 1979), o sadjarstvu Marija Kuz­mič–Šimnovčeva (roj. 1925) in o organistih Ivan Malavašič–Tišlerjev (roj. 1927). Tatjana Otoničar (roj. 1951) in Marijan Podobnikar (roj. 1939) iz Ljubljane sta prispevala več fotografij in gradiva s področja šolstva in družabnega življenja v obdobju med vojna­ma. Starejša zgodovina temelji na arhivskih virih ter spominih domačinov in njihovih potomcev. Statuse animarum je pregledal Janez Žitko. Slikovni material so prispevali domačini, sodobne fotografije hiš sta posne­la Marija Malovrh in Janez Žitko. Zgodovina smreških hiš je nastala na podlagi knjige De­diščina župnije Šentjošt, avtorjev Toneta Ko­širja, Petre Leben Seljak in Alojza Demšarja. Arhivski viri: • Arhiv Republike Slovenije (ARS): AS 1074, Urbarji: urbar gospostva Bistra 1659 in 1784–1802, Raspovo imenje 1666, urbar gospostva Logatec 1674–1712, urbar gospostva Velesovo 1458: AS 174, Terezijan­ski kataster za Kranjsko: gospostvo Bistra, gospostvo Logatec, gospostvo Kamnik (Ra­spovo imenje), gospostvo Velesovo; AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko: občina Pod­lipa, občina Šentjošt; AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: občina Podlipa, ob­čina Šentjošt, občina Rovte; AS 181, Ream­bulančni kataster za Kranjsko 1869: občina Podlipa, občina Šentjošt, občina Rovte. • Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Status animarum župnije Podlipa: 1790–1881, 1831–1846 in 1846–1968; Krstne matične knjige župnije Podlipa: 1700–1790, 1790–1812, 1812–1830, 1831–1881, 1882–1913; Poročne matične knjige župnije Podlipa 1790–1816, 1818–1881. • Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL): VRH 10, KLO Podlipa - Smrečje 1945–1950; VRH 46, Osnovna šola Podlipa (1790) 1893–1965; VRH 30, Kmetijska zadruga Podlipa - Smrečje 1950–1958. Zasebni šolski arhiv Pavla Podobnikarja, učitelja in šolskega upravitelja v Podlipi 1925–1935 (hranita Tatjana Otoničar in Marijan Podobnikar, Ljubljana). • Časopisni viri: Slovenec, l. 1904; Naš časopis, 26. septem­ber 2007; Matija Janežič, Prva motoristična dirka stare Jugoslavije, v: Planetsiol, 4. 11. 2009 (elektronska izdaja); Časopis, glasilo Doma starejših Dravlje, 1995. Literatura: 1. Matjaž Ambrožič, Župnijska cerkev spre­obrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika, 2002. 2. Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja, v: Vrhni­ški razgledi 5, Vrhnika, 2004, str. 95–215. Alenka Berdnik, Arheološka najdišča in ustno izročilo od Dobrave do Podlipe, di­plomska naloga, Ljubljana, 2012. 3. Pavle Blaznik, Podložniške obveznosti do zemljiškega gospostva, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovi­na agrarnih panog, Ljubljana, 1980, str. 241–278. 4. Janez Bogataj, Domače in umetne obrti na Slovenskem, Ljubljana, 1989. 5. Stevo Dozet, Geologija Podlipske doline, v: Vrhniški razgledi 15, Vrhnika, 2014, str. 134–159. 6. Marijan Drnovšek, Zakaj so Slovenci odha­jali v svet?, v: Slovenska kronika XX. sto­letja, 1. knjiga: 1900–1941, Ljubljana, 1995. 7. Enciklopedija Slovenije 2 (ES), Ljubljana, 1988. 8. Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, Ljublja­na, 1997. 9. Tone Košir, Alojz Demšar, Petra Leben – Seljak, Dediščina župnije Šentjošt, Šentjo­št, 2013. 10. Krajevni leksikon Dravske banovine, Lju­bljana, 1937. (KL). 11. Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana, 1968. (KLS). 12. Jožef Kržišnik, Zgodovina horjulske fare, Ljubljana, 1898. 13. Letopis ljubljanske nadškofije za leto 1959, 1967, 1978, ter šematizmi in naslovniki cerkve na Slovenskem (več letnikov). 14. Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika, topo­grafski opis, Umetnostni spomeniki Slove­nije, Ljubljana, 1929. 15. Jože Mlinarič, Kartuzija Bistra, Ljubljana, 2001. 16. Silvo Novak, Župnija Podlipa, napisal med leti 1980 in 1986. Izdal Župnijski urad Pod­lipa. 17. Marija Oblak Čarni, Gabrijel Jelovšek – vrhniški župan v letih 1889–1908, v: Vrh­niški razgledi 5, Vrhnika, 2004, str. 11–18. 18. Marija Oblak Čarni, Nekaj datumov iz hu­dih vojnih let 1941–1945 na Vrhniki in oko­liških krajih, v: Vrhniški razgledi 6, Vrhni­ka, 2005, str. 7–32. 19. Rafael Ogrin, Vrhniški mitničarji, v: Kro­nika 10, št. 1, Ljubljana, 1962, str. 50–54. 20. Rafael Ogrin, Dajatve bistriških podložni­kov, v: Vrhniški razgledi 1, Vrhnika, 1996, str. 175–179. 21. Franci Petrič, Slovenske božje poti, Lju­bljana 2008. 22. Olga Pivk, Janez Žitko, Naborniki iz kanto­na Vrhnika, v: Vrhniški razgledi 7, Vrhni­ka, 2006, str. 145–158. 23. Olga Pivk, Janez Žitko, Vodni pogoni na Podlipščici in njenih pritokih, v: Vrhniški razgledi 8, Vrhnika, 2007, str. 116–128. 24. Olga Pivk, Podlipa in Žažar v zapisih Petra Hicingerja in njegovih naslednikov, v: Vrh­niški razgledi 11, Vrhnika, 2010, str. 52–58. 25. Olga Pivk, Začetki šole v Podlipi, v: Vrhni­ški razgledi 11, Vrhnika, 2010, str. 59–64. 26. Podlipski zvonovi 2001, izdajatelj župnija Podlipa, tiskarna Skušek, odgovarja Tone Gradišek, župnik. 27. Vincenc Rajšp, Majda Ficko, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 2, Opisi in Karte, Ljubljana, 1996. 28. Aleksandra Serše, Cesta Podlipa–Smrečje, v: Vrhniški razgledi 5, Vrhnika, 2004, str. 26–29. 29. Tone Simončič, Vrhnika v filateliji (1827–2011), v: Vrhniški razgledi 12, Vrhnika, 2011, str. 231–325. 30. Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2003. 31. Sovica: 10 let OVI Podlipa, uredila Alja Horvat, Podlipa 1999. 32. Ema Umek, Reformirani urbarji deželno­knežjih gospostev na Kranjskem, v: Zgo­dovinski časopis 36, št. 4, Ljubljana 1982, str. 311–320. 33. Janez Vajkard Valvazor, Slava vojvodine Kranjske, Ljubljana, Zavod Dežela Kranj­ska 2009–2013. 34. Zgodovina (leksikon), prir. Damijana Zel­nik, Tržič, 2003. 35. Janez Žitko, Padli v prvi svetovni vojni 1914–1918, v: Vrhniški razgledi 9, Vrhnika, 2008, str. 9–27. Opombe: 1 Žitko, Pivk, 2007, str. 117 in 118. 2 KLS, 1968, str. 451; KL Dravske banovine, 1937, str. 364. 2.a A. Serše, Cesta Podlipa-Smrečje, v: Vrhni­ški razgledi 5, Vrhnika, 2003, str. 26. 3 Po D. Vugi in Poglajenu, Berdnik, 2012, str. 10 in 37. 4 Pivk, Žitko, 2006, str. 145–158. 5 Oblak Čarni, 2004, str. 12–13. 6 Pivk, 2010, str. 56. 7 Žitko, 2008, str. 9–27. 8 Pivk, 2010, str. 56; Košir, Demšar, Leben­-Seljak, 2013, str. 493. 9 Košir, Demšar, Leben-Seljak, 2013, str. 429. 10 Oblak Čarni, 2005, str. 15. 11 Mlinarič, 2001, str. 48. 12 Mlinarič, 2001, str. 37. 13 Marolt, 1929, str. 156. 14 Mlinarič, 2001, str. 78 in 82. 15 Mlinarič, 2001, 276 in 277. 16 Goldinar – srebrni kovanec, na Sloven­skem v obtoku od 1486 do 1892; 1 goldinar (gld) = 60 krajcarjev (kr) = 240 (kasneje 180) denaričev (d) (ES 2, 1988, str. 231). 17 Činž je bila nekdaj glavna podložniška da­jatev od posesti zemljiškemu gospodu ali pravdna dajatev (Blaznik, 1980, str. 247). 18 Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Voj­ku Pavlinu iz ARS. 19 Košir, str. 31. 20 Kontribucija je bila prvotno oznaka za vsak davek in od 15. stoletja naprej za ne­posredni davek za vojaške namene in ze­mljiški davek (Zgodovina, 2003, str. 184). 21 Košir …, 2013, str. 31 in 32. 22 Košir …, 2013, str. 27 in 28. 23 Dajatev mala pravica je služila prvenstve­no za oskrbovanje gospoščinske kuhinje (Blaznik, 1980, str. 249). 24 Maseljc – prostorninska mera, približno 3‘5 decilitra. 25 Več glej: Umek, 1982. 26 Košir …, str. 192–193. 27 Slovenija na vojaškem zemljevidu, 1763–1787; Podlipa. 28 Ambrožič, 2002, str. 9; Mlinarič, Kartuzija Bistra, 2001. 29 Pivk, 2010, str. 57. 30 KL, 1937, str. 364. 31 Novak, 1980–1986; Podlipski zvonovi 2001. 32 Novak, 1980–1986; Podlipski zvonovi 2001. 33 Pivk, 2010, str. 54. 34 Novak, 1980–1986; Podlipski zvonovi 2001. 35 Košir, 2013, str. 96. 36 Košir, 2013, str. 96. 37 Petrič, 2008, str. 114. 38 Košir, 2013, str. 73. 39 Pivk, 2010, str. 56–60. 40 Pivk, 2010, str. 62. 41 Časopis Doma starejših Dravlje, 1995. 42 Drnovšek, 1995, str. 64. 43 Po spominu zapisala nečakinja Tatjana Oto­ničar (roj. Podobnikar, 1951) iz Ljubljane. 44 Bogataj, 1989, str. 79–80, Pivk, Žitko, 2007, STR. 116–128. 45 Dozet, 2014, str. 157. 46 Oblak Čarni, 2004, str. 14 in več v: Serše, 2004, str. 26–29. 47 Janežič, Planetsiol, 2009. 48 Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Brenčič_Jelen. 49 Novak, Župnija Podlipa, str. 4; Pivk, 2010, str. 56–57. 50 Simončič, 2011, str. 236–237. 51 Marija Malovrh, roj. Slabe, 1953. 52 Pivk, 2010, str. 61 in 62. 53 Pivk, Žitko, 2007, str. 127–128. 54 Ogrin, 1962, str. 1–5. 55 Pivk, Žitko, 2007, str. 127. 56 P. Krivic, F. Vasseur; plongeesout.com 57 Pivk, Žitko, 2007, str. 125. 58 Oblak Čarni, 2005, str. 16. 59 Pivk, Žitko, 2007, str. 125. 60 Pivk, 2010, str. 56–57. 61 Pivk, 2010, str. 54–57. 62 Pivk, 2010, str. 56–58. 63 Kržišnik, 1898, str. 212. 64 Letopisi ljubljanske nadškofije 1959–2014. 65 Pivk, 2010, str. 52. 66 Marija Malovrh, roj. 1953, in Janez Žitko, roj. 1935. iZJAVA 2016. 67 Žitko, 2008, str. 12. 68 Hišno ime se zapisuje tudi s P-jem: Šupec, npr. na nagrobni plošči na podlipskem po­kopališču in na več zemljevidih. Ena od možnih razlag domačega imena bi bila tudi po priimku Šubic. 69 Pivk, 2010, str. 64. 70 Rozalija Merlak, roj. Krvina, 1940. 71 Sonja Malovrh, roj. 1953. 72 Košir, ..., 2013, str. 460. 73 Košir, ..., 2013, str. 430, 463 in 464; Pivk, Žitko, 2007, str. 121–122. 74 Košir, ..., 2013, str. 465. 75 Košir, ..., 2013, str. 467. 76 Košir, ..., 2013, str. 468. 77 Sonja Malovrh, roj. 1953. 78 CRPOV – s projektom Celostni razvoj pode­želja in obnove vasi je začelo ministrstvo za kmetijstvo, gozdrastvo in prehrano leta 1991 z namenom približevanja državam Evropske unije. 79 Pivk, Žitko, 2007, str. 122–124; Košir, ..., 2013, str. 469. 80 Košir, ..., 2013, str. 469–470. 81 Katarina Železnik Logar, roj. 1976. 82 Košir, ..., 2013, str. 471. 83 Košir, ..., 2013, str. 471. 84 Košir, ..., 2013, str. 472. 85 Košir, ..., 2013, str. 472, 473. 86 Košir, ..., 2013, str. 483. 87 Košir, ..., 2013, str. 484. 88 Košir, ..., 2013, str. 492–493. 89 Košir, ..., 2013, str. 493. 88. Bitka s Francozi na panjski končnici, 19. stoletje. Hranijo Muzeji radovljiške občine. PODLIPSKA DOLINA 90. Vojaški naborniki iz Podlipe, letnik 1932, fotografirani leta 1951. Sedijo z leve: Stane Al­breht–Vevarjev, voznik Andrej Buh–Jerebčev, spremljevalec Franc Žust–Riharjev iz Podpe­ska in Franc Troha–Boštjanovčev. Stojijo: Franc Tominc, Anton Jereb–Šimnovčev, Ivan Krvina–Ambružev in Nace Vehar–Strojarjev. 89. Podlipa na razglednici iz leta 1939. V sredini župnijska cerkev sv. Brikcija, pod njo Vŕtnarjeva kapelica. Na levo od glavne ceste spredaj Ambruževa domačija, v sredini Seljakova, levo Klamova in za gričem Šimnovčeva domačija. Na desno od ceste Vŕtnarjeva, za njo na levi Sedejeva, zadaj Mežnarjeva domačija in na desni Jajčnkova ter vzporedno za njo Gregurčeva hiša. Nasproti Gre­gurčeve Boštjanovčeva domačija. 91. Razglednica Podlipe z Vŕtnarjevo hišo iz leta 1940. 92. Blagoslov vodnega zbiralnika nad vasjo, leta 1948. Blagoslov je opravil ljubljanski škof An­ton Vovk 3. maja ob birmovanju v Podlipi. PODLIPSKA DOLINA 93. Ulrik III. Spanheimski, koroški vojvoda in zemljiški gospod na Kranjskem, je 22. junija 1265 podelil menihom iz Bistre osem kmetij pri reki Tunjici v bližini Vrhnike. [vulgo Tuniz; 10. vrstica, 6. in 7. beseda] (ARS, zbirka listin). 94. Kartuzija Bistra, leta 1751. Upodobitev z ro­kopisom hranijo v Britanskem muzeju v Londo­nu (J. Mlinarič, Kartuzija Bistra, 2001). 95. Zapis podložniških dajatev kmetov iz Pod­lipske doline, leta 1659 (ARS, zbirka urbarjev). 96. Srebrni goldinar s Tirolskega iz leta 1486. Premer: 4 cm (ES, 1988). PODLIPSKA DOLINA 97. Notranja naslovna stran urbarja Janeza Ju­rija Raspa iz leta 1666 (ARS, zbirka urbarjev). 98. Voščeni žig in podpis Andreja Höllerja (1744–1765), bistriškega prelata, ki je zapisoval dajatve in druge obveznosti samostanskih, med njimi tudi podlipskih podložnikov (ARS, terezi­janski kataster). PODLIPSKA DOLINA 99. Dajatve tunjiških in podlipskih kmetov v ur­barju samostana Bistra iz leta 1764 (ARS, zbir­ka urbarjev). 100. Desetinski urbar z vpisi podložnikov samostana Velesovo iz leta 1458, enem najstarejših ohranjenih urbarjev pri nas (ARS, zbirka urbarjev). 101. Obseg katastrske občine Podlipa in imena mejnih občin Šentjošt (I), Rovte (II), Žažar (III, IV), Zaplana (V), Stara Vrhnika (VI) in Velika Ligojna (VII), leta 1840 (ARS, franciscejski kataster). PODLIPSKA DOLINA 102. Podlipščica med Mevljevo brvjo in Jerebčevim tolmunom, med letoma 1935 in 1940. V ozadju podlipska cerkev sv. Brikcija (foto: Franc Brenčič). 103. Stari most čez Podlipščico pred šolo, fotografiran okoli leta 1995 (foto: Ivan Krvina). 104. Seneni voz pri Mrvcu, po drugi svetovni vojni. 105. Žetev pšenice pri Mrvcu, leta 1944. PODLIPSKA DOLINA 106. Podlipa in spodnje Smrečje na mapi franciscejskega katastra, leta 1823. Rdeče obarvane stavbe so zidane, rumene pa lesene (ARS). 107. Prvo sveto obhajilo v Podlipi, leta 1974. Spredaj z leve: Franci Trček iz Žažarja, zadaj Zvone Bastarda, Tine Končan, v sredini pod­lipski župnik Jožef Škoda, nato Andrej Mala­vašič in Bogdan Merlak. Zadaj stojijo deklice: Francka Oblak, Hilda Kogovšek, Mojca Nagode poročena Prosen iz Žažarja in Anica Lukančič. Pred vrati župnišča stoji Peter Filipič, podlipski mežnar, v praznični cerkveni obleki. PODLIPSKA DOLINA 109. Glavni oltar sv. Brikcija s štirimi svetniki in poznobaročna prižnica v podlipski župnijski cerkvi, leta 1974. 108. Župnijska cerkev sv. Brikcija s pokopa­liščem, 2001. Posnel s padala Frenk Malovrh (Podlipski zvonovi 2001). 110. Sv. Brikcij na podobici Antona Urha–Mateč­kovega, podlipskega novomašnika iz leta 1917. 112. Ob poti proti Podpesku stoji Muhovčeva kapelica srca Jezusovega, leta 2015. 111. Kapelica Lurške Matere Božje na griču pred cerkvijo, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 113. Kapelica Kristusa na križu ali Sedejeva ka­pelica, leta 2015. 114. Nekdanja Vŕtnarjeva kapelica z lesenim kipom Marije Pomočnice. 115. Votivna slika pripoveduje o čudežni pomo­či Marije iz Smrečja, leta 1923 (F. Petrič, Sloven­ske božje poti, 2008). 116. Žig krajevnega šolskega sveta Podlipa (ZAL, VRH 46). 117. Notranja naslovnica šolskega berila, leta 1916 (hrani: Rozka Merlak). PODLIPSKA DOLINA 118. Učiteljica Julija Spitzer s svojimi učenkami, okoli leta 1941. V prvi vrsti tretja z leve Erna Terezija Gutnik – Biba, por. Samsa, v zadnji vrsti za Julijano Marija Lavri­ša, por. Potrebuješ, in tretja z desne Štefka Albreht, por. Kolarek (hrani: Malči Majer). 119. Učenci 3. in 4. razreda osnovne šole Podlipa pred staro Ambruževo hišo, leta 1926. V prvi vrsti z leve: prvi Jože Filipič–Lazarjev, zraven Viktor Košir iz Smrečja, četrta Jeroncova Vida iz Smrečja, nato podlipski župnik Josip Gnidovec, podlipski župnik, nadučitelj Pavel Podobnikar, učiteljica Julija Spitzer, deseta Marija Vera (Ju­lijanina hči) in zraven nje Marija Filipič–Lazarjeva. V drugi vrsti tretja z leve Ivanka Corn–Sovdatova in šesta Jeroncova Kristina. PODLIPSKA DOLINA 120. Izdelki, izvezeni pri šolskem predmetu dekliška ročna dela, 30. leta prejšnjega stoletja. Desno spredaj lanena brisača, levo spredaj prt za poprtnjak. Levo zadaj svečani prt za veliko kmečko mizo in desno na pokrovu skrinjice rešelje, izvezen na šivalnem stroju (hrani: Ta­tjana Otoničar). 121. Poroka Pavla Koširja in Mete Kržič v Illinoisu v ZDA, leta 1907. Poročni priči sta bila Terezija Košir in Anton Križaj. V ozadju Koširjevi: Jaka, Matija, Andrej in Frančiška z družinami. 122. Amerikanca Andrej Krvina–Ambružev in žena Frančiška, roj. Jurca–Gregurčeva, na obisku pri Gregurcu, leta 1955. (Rozi, Krošelj, Pečnikar) 123. Izseljenec Tomaž Fortuna–Mivškov iz Smrečja je zaprosil za ameriško državljanstvo, leta 1906. PODLIPSKA DOLINA 124. Podlipski otroci se peljejo na shod Marijinih vrtcev na Vrhniko, leta 1934. 125. Podlipski otroci, leta 1935. 126. Srečanje na»Odseljeniškem« pikniku v Podlipi, 2007 (Naš časopis, september 2007). PODLIPSKA DOLINA 127. Voz z dvojno vprego iz začetka 70. let prejšnjega stoletja. Voznik Valentin Mole–Sovdatov Tine. Spredaj levo: Gregurčev kozolec, ki so ga okoli leta 1975 prestavili zaradi gradnje nove hiše. V ozadju Matičkov kozolec toplar in hiša. 128. Marija Filipič–Lazarjeva pase dva»trinajsta« pujska. Zadaj Lazarjev hlev in kozolec toplar (hrani: Tatjana Otoničar). 129. Seznam čebelarjev s številom panjev iz šol­skega okoliša Podlipa za leto 1933 (ZAL, VRH 46). PODLIPSKA DOLINA 130. Kovtrov mlin je najbolje ohranjen mlin v Podlipski dolini, leta 2015. 131. Stope v Kovtrovem mlinu (Zloženka raz­stave Voda teče, mlini meljejo, žage pojo, 2007). 132. Mojstrsko spričevalo za čevljarja, ki ga je opravil Jože Filipič–Lazarjev (hrani: Tatjana Otoničar). PODLIPSKA DOLINA 133. Udeleženci tečaja serviranja na Vrhniki, leta 1938. V zadnji vrsti tretji z leve je Vinko Fortu­na–Mivškov iz Smrečja in deseti Janez Jurca–Vŕtnarjev iz Podlipe. 134. Ostanek sadnih nasadov nad Podlipsko ce­sto, leta 2015 (foto: Tatjana Otoničar). 135. Opuščena vaška sušilnica za sadje na Je­rebčevem vrtu iz leta 1945 (foto: Rozka Merlak, 1976). 136. Najboljša jabolka so na cvetno nedeljo kra­sila butare, ki so jih otroci nesli blagoslovit v cerkev. Ambruževi Urban, Samo in Anže na poti proti Podpesku, leta 1996. Zadaj Seljakova hiša (foto: Ivan Krvina). PODLIPSKA DOLINA 137. Kolovrat, na katerega sta predli laneno in ovčje predivo Frančiška Filipič in kasneje hči Mici Filipič–Lazarjevi. Mici:»Ob zimskih veče­rih so mati predli, jaz pa sem jim naglas brala« (hrani: Tatjana Otoničar). 138. Žig Katoliškega slovenskega izobraževal­nega društva iz Podlipe. PODLIPSKA DOLINA 139. Prva stran Kronike Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva v Podlipi, leta 1909. 140. Mivškova hiša s Podlipo na razglednici iz leta 1911. 141. Igralska skupina iz Podlipe, okoli leta 1930. Spredaj v sredini Anton Železnik–Kovtrov iz Smre­čja, zraven na desni s košaro Jože Brenčič–Gojerjev. Spredaj čepi Jože Filipič–Lazarjev. V zadnji vrsti druga z leve Mici Filipič–Lazarjeva in predzadnji Jaka Filipič–Lazarjev. O predstavi ni podatkov, gle­de na kostume igralcev bi lahko šlo za spevoigro F. S. Finžgarja Divji lovec (hrani: Tatjana Otoničar). PODLIPSKA DOLINA 142. Pevski zbor iz Podlipe, leta 1932. V sredini sedi Anton Železnik–Kovtrov, desno Ivanka Corn–Sovdatova, zadnja Marjana Filipič–Štantova. Stoji prvi z leve Janez Fili­pič–Lazarjev, predzadnja Marija Filipič–Lazarjeva (hrani: Tatajana Otoničar). 143. Nastopajoči v igri Izgubljeni raj, okoli leta 1933. V zadnji vrsti stojijo od leve pro­ti desni: Angela Corn–Sovdatova, Fanči Petkovšek–Pečníkarjeva, Milka Petkovšek–Pečníkarjeva, Fanči Sancin (sorodnica Matičkovih) in Francka Jurca–Vŕtnarjeva. V sredini sedijo od leve proti desni: Albina Fortuna–Mivškova, Ivanka Corn–Sovdatova, Ivanka Jurca–Gregurčeva, Ivanka Petkovšek–Pečníkarjeva, Vika Jurca–Vŕtnarjeva in Marjanca Jurca– Gregurčeva. V vlogi palčkov od leve proti desni: Ivanka Železnik–Kovtrova, Francka Cankar–Žagarjeva, Minka Jurca–Vŕtnarjeva, Rezka Cankar–Žagar­jeva, Marjanca Železnik–Kovtrova in Micka Jereb–Kovačeva (hrani: Malči Majer). 145. Podlipski fantje na kolesih na cesti proti Smrečju, 30. leta prejšnjega stoletja. Drugi z leve: Jože Filipič, tretji Viktor Košir, peti Jaka Filipič. V ozadju levo Kajtnova hiša in gasilski dom, desno za Boštjanovčevim mostom pot k cerkvi, Boštjanovčeva hlev in hiša (hrani: Ta­tjana Otoničar). 146. Podlipska dekleta pomagajo ob priredi­tvah, leta 1934. Tretja z leve Francka Jurca– Vŕtnarjeva, četrta Marija Filipič–Lazarjeva, peta Slavka Jurca–Vŕtnarjeva, šesta Mici Kogo­všek–Žagarjeva. Zadaj v sredini Janez Filipič–Lazarjev (hrani: Tatjana Otoničar). 144. Druženje ob harmoniki, 30. leta prejšnjega stoletja. Spredaj ležijo z leve proti desni: prvi nepoznan, drugi Ludvik Žitko–Bukovčev in tretji Jože Filipič–Lazarjev. V sredini sedijo od leve proti desni: Marija Filipič–Lazarjeva, Mari­ja Brenčič–Gojerjeva, zadnje, ki se drži za roko z Jožetom Filipičem–Lazarjevim, ne poznamo. V zadnji vrsti stojijo z leve: Venc Jereb–Muhov­čev Vincencij, Jože Malavašič–Volavčev (?), Ja­nez Filipič–Lazarjev, Franc Jurca– Gregurčev in Jaka Filipič–Lazarjev (hrani: Tatjana Otoničar). 147. Podlipske maske, trideseta leta prejšnjega stoletja (hrani: Tatjana Otoničar). PODLIPSKA DOLINA 148. Ob svečanosti, 30. leta prejšnjega stoletja. Sedijo z leve: Fanči Petkovšek–Peč­níkarjeva, Marija Filipič–Lazarjeva, Minka Jurca–Vŕtnarjeva, Anica Urh–Sedejeva, Milka Petkovšek–Pečníkarjeva, Ivanka Corn–Sovdatova, zraven Tine Mole–Sovdatov, starejša gospa nepoznana, naslednja Ivanka Petkovšek–Pečníkarjeva, punčke na de­sni ne poznamo. V zadnji vrsti drugi z leve: Franc Jurca–Vŕtnarjev in tretji Abrahtov iz Sovre (imena ne vemo). Nekaj jih je verjetno iz Žirov in Rovt (hrani: Tatjana Oto­ničar). 149. Vaščani so se družili na prireditvah ob cerkvenih praznikih, 30. leta prejšnjega stoletja. Dekleta in žene so že več dni pred dogodkom spletale vence iz zelenja za okrasitev cerkve ter napekle domače dobrote. V drugi vrsti tretji z leve sedi Jaka Fili­pič–Lazarjev, četrta Mici Kogovšek–Žagarjeva, peti Janez Filipič, šesta Marija Filipič in deveti Jože Filipič–Lazarjevi. Stojijo druga z leve Slavka Jurca–Vŕtnarjeva, tretji Viktor Košir, peti Čukov (hrani: Tatjana Otoničar). 151. Gasilci so ob 80. obletnici ustanovitve društva leta 2002 blagoslovili kip sv. Florija­na na pročelju doma in razvili gasilski prapor. Leta 2011 so obnovili staro ročno brizgalno na vprego in jo razstavili v vitrini ob cestni strani doma. Brizgalna še deluje. 152. Žig Prostovoljnega gasilskega društva iz Podlipe. 150. Moški pevski zbor iz Podlipe s pevovodki­njo Ivano Mlinar–Sovdatovo, leta 1957. PODLIPSKA DOLINA 153. Nove bronaste zvonove peljejo v vas, leta 2001 (Podlipski zvonovi 2001). 154. Ivan Malavašič, Upodobil je samega sebe, Naš časopis, oktober 2017). 155. Motoristi premagujejo hud ovinek na gorski cesti Podlipa–Smrečje, leta 1920. (Planetsiol, 2009). PODLIPSKA DOLINA ZGODOVINA HIŠ V PODLIPSKI DOLINI Drugi del članka je posvečen kratki zgo­dovini posameznih hiš v Podlipski dolini, ki so bile zgrajene pred letom 1950. Skupaj je predstavljenih 52 hiš iz Podlipe, 15 iz Smrečja, tri iz Rovt in ena iz Žažarja. To so hiše, ki so sodile v župnijo Podlipa. Mnoge izmed njih stojijo vsaj že dvesto let, med­tem ko segajo prvi zapisi o dajatvah podlo­žnikov iz najstarejših hiš daleč nazaj v leto 1659. Nekaterih opisanih domačij danes ni več. Prebivalci doline so prvotno živeli na različno velikih kmetijah, imenovanih hube, in v kajžah. Kmetje v dolini in na Krošljevem hribu so obdelovali tudi do več deset hektarjev veliko posest, kajžarji pa le vrt, morda še njivo ali so bili celo brez ob­delovalnega sveta. Na večjih domačijah so začeli v 19. stoletju postavljati preužitkar­ske bajte za starejše gospodarje in gospo­dinje, kamor so se lahko umaknili na stara leta, vanje pa so nastanili tudi najemnike. Nekatere bajte so se kasneje osamosvojile. Vsaka hiša je naslovljena z domačim ime­nom in hišno številko. Leta 1954 so bile hiše preštevilčene. Poleg lastnikov hiš in njihovih družin so predstavljeni tudi osta­li stanovalci in prebivalci kraja od začetka 19. stoletja do sredine preteklega stoletja in, kjer so bili na voljo viri, do današnjih dni, če so le pustili sledi v spominih ljudi ali pisnih dokumentih. Imena in priimki oseb so zapisani v sodobni obliki. Žene so navedene z dekliškim priimkom zaradi prepoznavnosti. Priimki lastnikov hiš so natisnjeni krepko. 156. Podlipska dolina na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja. (Vincenc Rajšp, Majda Ficko, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, II. zvezek, Lju­bljana 1996. Glej še prispevek Aleksandre Serše v Vrhniških razgledi št. 4, str. 160-165) PODLIPSKA DOLINA P O D L I P A 157. Gradnja nove Jerebčeve hiše, leta 1932. 158. Blagoslov Jerebčeve hiše, leta 1943. 159. Jerebčeva hiša petdeset let kasneje. 161. Franc Brenčič–Gojerjev (1904–1945). 160. Gojerjeva domačija, risba. PODLIPSKA DOLINA http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/2e/Family-Jelen_1959.jpg/220px-Family-Jelen_1959.jpg 162. Marija Jelen - Brenčič z družino, leta 1959 (Wikipedia). Spev tihe doline (1937) Vsa dolina je prekrasen vrt; okrog nje zeleni so gozdovi, nizkih gričev travnati vrhovi – a nad njo je nebes razprostrt … 163 Zgoraj starša Ana (1903-1985) in Anton Brenčič (1900-1974). Sledijo sinovi (z leve): Ja­nez, Bernard, Franc, Anton ml. in Štefan. Nato hčere: Stanislava, Angela in Marija. 164. Anton Brenčič–Mevljev pred domačo hišo. Zadaj Mevljev kozolec toplar. 165. Anton Brenčič–Mevljev s sodelavci pri svo­jem delu. 166. Marjana Krvina, roj. Jereb–Ambruževa, fotografirana leta 1915. PODLIPSKA DOLINA 167. Ambruževi, leta 1939. Sedijo starši Marijana in Janez Krvina, levo stojita hčeri Mici in Majda, v sredini sin Ivan, desno hči Anica. Zadaj z leve stojijo hčere Marjana, Ivanka in Francka. 168. Janez in Marijana Krvina–Ambruževa ob zlati poroki, leta 1971. 169. Klamova domačija, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 170. Načrt za prenovo hiše Jožeta Merlaka, pred letom 1954 (ZAL, VRH 10). 171. Muhovčev kozolec toplar, leta 2005. Zraven hiša Francija Merlaka. 172. Šimnovčevi, leta 1956. V sredini sedita mama Marjanca in oče Janez Jereb. Levo je sin Ivan z družino, na desni sin Lovro z družino. Za njimi stojijo od leve: Zdravko Kosić, hčere in sinovi Julka, Pavla, Marija, Vinko, Ančka, Tone, Lojz in stric Franc ter zadaj sin Rajko z ženo Ivanko, Janežčeva Mici iz Podpeska in Tone Kuzmič. V travi sedijo Marijina sinova Marjan Kuzmič in Jože Kuzmič ter sosedov Mirko. PODLIPSKA DOLINA 173. Železnikova hiša s prizidanim delom, 2015. 174. Seljakova družina, okoli leta 1935. Sedijo z leve: hči Julka, mama Frančiška, oče Janez Seljak ter sin Janez ml., poleg stoji hči Ivana. Zadaj so hči Ana ter sinovi Silvester, Matevž in Stanko. 175. Seljakova hiša in hlev, leta 1995. PODLIPSKA DOLINA 176. Vŕtnarjeva hiša z gostilno na razglednici Podlipe iz leta 1917. Na desni zgoraj cerkev sv. Brik­cija in župnišče (hrani: Janez Žitko). 177. Vŕtnarjeva hiša iz leta 1940 (hrani: Janez Žitko). 178. Vŕtnarjevi, leta 1933. Sedita mama Fran­čiška in oče Ivan Jurca, levo sedi hči Minka, desno hči Viktorija. Stojijo od leve proti desni hčere in sinovi: Frančiška, Jože, Franc, Janez, Slavka in Gabrijel. PODLIPSKA DOLINA 179. Del Šolskega spričevala Jakoba Urha–Sede­jevega (roj. 1923) iz časa italijanske okupacije, leta 1942. (ZAL, VRH 46) 180. Podlipčani spremljajo Stanka Urha–Sede­jevega na zadnji poti, 1966. 181. Jajčnkova hiša, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 182. Lazarjeva domačija iz konca 30. let prej­šnjega stoletja (hrani: Tatjana Otoničar). PODLIPSKA DOLINA 183. Janez, Mici, Jaka in Jože Filipič (z venčkom)–Lazarjevi pred domačim kozolcem ob Jožetovem naboru. Jaka je vozil kolo italijanske znamke Presto (hrani: Tatjana Otoničar). 184. Frančiška Filipič–Lazarjeva (druga z leve) s sinovoma Jožetom (prvi z leve) in Janezom ter sovaščanko na Svetih Višarjih, priljubljeni bož­ji poti Podlipčanov (hrani: Tatjana Otoničar). 185. Lazarjev kozolec. 186. Stara, visokopritlična Mežnarjeva hiša je bila grajena v cerkljanskem slogu, leta 1980. 187. Boštjanovčeva domačija, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 189. Štantova stara hiša, leta 1974. Med vrati mama Ivanka Filipič, orjeta sinova Jože Filipič in Janez Filipič. 188. Franc Troha pri birmi z botrom Kajetanom Brencetom (v sredini) in očetom Tomažem Tro­ho–Boštjanovčevim, leta 1942. 190. Gradnja pregrade za zadrževanje hudourniških naplavin na Podlipščici pri Rožancu, leta 1946. Med delavci je Franc Jurca–Gregurčev. PODLIPSKA DOLINA 191. Rožančeva stara hiša, leta 2015. 192. Mihova domačija, leta 2015. 193. Mihovi, leta 1959. Sedijo: starši Marija in Mi­hael Grbec z vnukoma Zoranom in Darinko. Za njimi stojijo hčere in sinovi: Franc, Ivan, Francka, Stanislava, Ivanka, Pavel, Mimi in Vinko. 194. Družina Žitko, okoli leta 1910. Spredaj sin Karol in hči Marjanca. Za njima sedijo z leve: starši Marija in Janez Žitko, stara mama Uršula Bogataj in njena hči Jera Žitko, poročena Mrzlikar. Za njimi stojijo z leve: hčere in sinova: Ivana, Marija ml., Janez ml., Frančiška in Franc. Posnetek je nastal pred odhodom Marije ml. v Ameriko. 195. Mrvceva domačija, leta 1941. Ivan Malava­šič, olje na platnu, 1994. PODLIPSKA DOLINA 197. Pajsarjeva domačija, leta 2002. 196. Pletev strniščnega korenja pri Mrvcu, okoli leta 1955. Od leve proti desni: Ivanka Kovač, ne­znana, Katarina Pajsar, Johana Pajsar in Slavka Gabrovšek. V ozadju Mrvceva domačija. 198. Trlice lanu pri Pajsarju, med obema vojnama. 199. Kokaljeva domačija v začetku 80. let prej­šnjega stoletja. Spredaj stojita Frančiška Mrak (levo) in njena sestrična. PODLIPSKA DOLINA 200. Smrekarjeva domačija, leta 2015. 201. Fortunova domačija, leta 2015. 202. Spominska plošča na gasilskem domu v Podlipi z vsemi tremi padlimi s Fortunove do­mačije: Matevž Fortuna ter sinova Matevž For­tuna ml. in Vinko Fortuna. 203. Krošljeva domačija. PODLIPSKA DOLINA 204. Krošljevi, okoli leta 1941. Sedijo: starši Katarina in Franc Petkovšek, poleg hči Rozka in sin Stanko. Zadaj stojijo: sinovi Vinko, Ivan, Jože, Franc in Maks. 205. Družina Kogovšek, slikana okoli leta 1933. Sedijo: hči Ančka, starši Marjana in Peter Ko­govšek in hči Marija. Stojijo: hči Marjanca, sin Peter ml. in hči Katarina s sinom Slavkom. 206. Razorski mlin, leta 2007. 207. Na temeljih Tinčkove hiše stoji zdaj Žele­znikova hiša. Posneta leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 208. Župnijski kompleks: nekdanji hlev, župni­šče in cerkev sv. Brikcija, desno mrliška vežica, leta 2015. 209. Sprevod podlipskih konjenikov čaka na prihod škofa Gregorija Rožmana v Podlipo, leta 1936 (foto: Franc Brenčič). 210. Peter Hicinger (1812–1867), podlipski du­hovnik, učitelj in krajevni zgodovinar, Vrhniški razgledi št. 11, 2010). PODLIPSKA DOLINA 212. Spominska podobica duhovnika Antona Urha–Matečkovega. 213. Marija Kalčič Urh (1866–1946) – Matečkova, podlipska babica. 211. Lepo obnovljena Matečkova, danes Pirma­nova hiša, leta 2013. 215. Karolina Vehar–Strojarjeva z otroki Minko, Nacetom in Tonetom, leta 1933. 214. Strojarjeva domačija z zahoda, posneta leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 217. Franc Jurca–Gregurčev, okoli leta 1940. V ozadju desno Gregurčeva hiša in hlev. 218. Franc in Malka Jurca–Gregurčeva s soro­dniki, leta 1965. Z desne proti levi: Francev ne­čak Marjan, Franc in Malka; Franceva nečakinja Draga in njen mož. 216. Gregurčevi pred hišo, okoli leta 1958. Spre­daj so sinovi: Franci, Milan in Miro ter zadaj mama Malka in oče Franc Jurca. 220. Vevarjeva domačija pred rušenjem, leta 1995 (foto: Ivan Krvina). 219. Podlipski učenci, rojeni leta 1927, fotografirani okoli leta 1935. V prvi vrsti z leve so: Ivan Mo­žina–Rožančev, Ivan Grbec–Mihov, Franc Slabe–Malnarjev, Štefan Jereb–Kovačev in Jože Nagode–Plečnikov iz Rovt. V sredini: Anica Vehar–Kočarjeva, Marija Kogovšek–Skrotnikova, učiteljica Julija Spitzer, Ivanka Krvina–Ambruževa, Antonija Železnik–Kovtrova in Marjanca Žakelj–Černčeva. V zadnji vrsti so: prva z leve Marija Fortuna, druga Štefka Albreht–Vevarjeva, tretja Marija Možina–Ro­žančeva in četrta Gabrijela Nagode–Plečnikova (foto hrani: Malči Majer). PODLIPSKA DOLINA 221. Marjana, roj. Trček, in Jožef Gabrovšek–Gromova. 223. Uršula Pišek in Ciril Žitko, fotografirana leta 1934. 222. Gromova domačija, leta 2015. 224. Cirilova hiša in hlev, leta 2015. 225. Vŕtnarjeva bajta, leta 1975 (foto: Rozka Merlak). PODLIPSKA DOLINA 226. Ciril Kozjek in Ančka, roj. Jereb–Kovačeva pred vhodom v hišo. 228. Bukovčevi, okoli leta 1935. Sedijo z leve pro­ti desni: hči Ivana, starši Frančiška in France Žit­ko ter hči Terezija. Za njimi stojijo sinovi: Lovro, Ludvik in Ciril. 227. Kovačeva bajta, leta 2015. Na desni rob ko­zolca toplarja z opečnatimi stebri. 229. Bukovčeva hiša, leta 2015. 230. Janez Burjak ml. (1887–1915), vojak avstro-ogrske vojske. 231. Stara Burjakova hiša. PODLIPSKA DOLINA 232. Pavličkovi, okoli leta 1935. Sedi oče Pavel Celarc, za njim stojijo sin Andrej ter hčere Ivana, Ana in Marjana. 233. Pavličkova stara hiša. 234. Golčeva hiša, leta 2015. 235. Andrej Corn (roj. 1884) – Sovdatov v uniformi avstro-ogrske vojske. 236. Sovdatova hiša (foto: Bogdan Merlak). 237. Sovdatov kozolec (foto: Rozka Merlak). PODLIPSKA DOLINA 238. Frančiška, roj. Krvina, in Gregor Malavašič–Podlogarjeva, leta 1940. 239. Podlogarjeva domačija z južne strani, 2015. 240. Šubčeva domačija, leta 2015. 242. Janez Jesenovec–Povletov, podlipski mle­kar (desno), in Ivan Merlak, vrhniški kaplan, leta 1950 (foto: Tone Merlak). 241. Povletova stara hiša na griču, okoli leta 1975 (foto: Rozka Merlak). PODLIPSKA DOLINA 243. Stara Kržičeva hiša, leta 1985. Pred njo Ed­vard, Nancy in Pavel Kržič iz Kanade na obisku. 244. Zlata poroka Neže, roj. Petkovšek, in Matije Jurca–Matičkovih, leta 1930. V drugi vrsti od sredi­ne proti desni prva in drugi Anica in Pavel Podobnikar (foto: atelje Ivan Tischler, Vrhnika). 245. Ivanova hiša, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA 246. Podlipska šola, leta 1933. Na vrtu: nadučitelj Pavel Podobnikar z ženo Anico Urh– Sedejevo in otrokoma Zlato in Pavlom. Za njimi šolski čebelnjak. Na fotografiji so lepo vidne tudi žlahtne vrtnice in sadike sadnega drevja (foto: atelje Tischler, Vrhnika). 247. Učitelj Boris Brus z učenci na travniku za osnovno šolo v Podlipi, leta 1959. V prvi vrsti z leve: Branko Jereb, Nande Vičič, Danilo Fortuna, Miro Jurca, Tone Bizjak, Franci Merlak, Tone Žerjal, Ciril Kozjek, Miro Hren, Mirko Žust in Janez Hladnik. Druga vrsta: Vincencij Fortuna, Marko For­tuna, Miro Žitko, Janez Merlak, Janez Fortuna, Aljoša Brus, Sonja Brus, Pavle Cankar, Tone Trček in Franci Hladnik. V zadnji vrsti: Henrik Žerjal, Stane Nagode, Marjan Filipič, Franc Jereb, Tine Kovač, Mirko Troha, Berto Žitko, Ana Trček, Mili Albreht, Anka Kolarek, Mari Leskovec, Tilka Malavašič, Marjanka Brence in Zofka Jereb. 248. Podlipska šola, obdobje med vojnama. Spre­daj ograja mostu čez Podlipščico, zadaj cerkev sv. Brikcija na griču (ZAL, VRH 46). PODLIPSKA DOLINA 250. Hiša Janeza Kovača ml. 249. Tinetova hiša, leta 2015. 251. Tonina hiša, pred letom 1958. 252. Tona Jereb z Marjano Krvina in s Petrom Krvinom–Ambruževima, leta 1915. 253. Terezija in Johan Vehar z otroki iz obeh za­konov, leta 1934. Spredaj: Maks, Slavka, Pavlica, Anica in Ivanka, zadaj z desne: Leopoldina, Ma­rija in Jožefa Križaj. PODLIPSKA DOLINA 254. Kočarjeva domačija na hribu, leta 2015. 256. Pečníkarjeva domačija. 255. Pečníkarjevi, okoli leta 1934. Od leve proti desni: oče Martin Jesenko, hči Antonija z mo­žem Pavlom Jazbarjem in sinom Alojzijem. 257. Stara Tišlerjeva domačija. Ivan Malavašič, olje na platnu, 1980. 258. Ivan Malavašič pri slikanju, leta 2015 (foto: Marija Malovrh). PODLIPSKA DOLINA 260. Uršula, roj. Oblak, in Karel Malavašič–Volavčeva (T. Košir in soavtorja, Dediščina žu­pnije Šentjošt, 2013). 259. Volavčeva domačija, leta 2015. 261. Polde Malavašič–Volavčev, boter, in birma­nec Petrček Krvina–Petrov, leta 1943. 263. Marjana, roj. Kogovšek, in Anton Cankar–Žagarjeva (T. Košir in soavtorja, Dediščina žu­pnije Šentjošt, 2013). 264. Žagarjev mlin, rake, 1998 (Zloženka razsta­ve Voda teče, mlini meljejo, žage pojo, 2007). 262. Žagarjeva bajta (foto: Rozka Merlak). PODLIPSKA DOLINA 266. Vinko Cankar (drugi z leve) – Žagarjev s člani narodnozabavnega ansambla Čuki, 1990. 265. Malnarjevi stari hiši Smrečje št. 12 in 13, posneti leta 1974. 267. Skubljevi, leta 1918. Z leve proti desni sto­jijo: sin Pavel, hčeri Ivanka, pred njo Manca, mama Frančiška Trček (sedi), hči Pepa, za njo sin Janez, Frančiškina sestra Micka Vrhovnik, ter hčeri in sin Rezka, France in Frančiška ml. (T. Košir in soavtorja, Dediščina župnije Šen­tjošt, 2013). 268. Skubljeva hiša z mlinom (T. Košir in soav­torja, Dediščina župnije Šentjošt, 2013). PODLIPSKA DOLINA 269. Vinko Fortuna in Julka Fortuna, roj. Gan­tar, – Mivškova (T. Košir in soavtorja, Dediščina župnije Šentjošt, 2013). 270. Naslovnica pesniške zbirke Julke Fortuna–Mivškove (T. Košir in soavtorja, Dediščina žu­pnije Šentjošt, 2013). 272. Kovtrova stara hiša z mlinom. 271. Kovtrovi, okoli leta 1950. Sedijo z leve: hči Gabrijela, sin Vinko (s harmoniko), starši Iva­na in Anton Železnik, hčeri Justina in Amalija. Zadaj so: hčere in sinova Angela, Julijana, Tone, Marjana, Antonija, Marija ter Brikcij. PODLIPSKA DOLINA 273. Janez Žakelj in Ivana, roj. Corn–Černčeva (T. Košir in soavtorja, Dediščina župnije Šen­tjošt, 2013). 275. Kovačevi, leta 1935. Sedijo od leve proti de­sni: stari starši Terezija in Matija Jereb, snaha Ana Jereb s sinom Francem v naročju in mož Štefan Jereb. Zadaj so njuni otroci: Angela, Francka, Ančka, Mici in spredaj Štefan ml. 274. Černčeva domačija, leta 2015. 276. Kovačeva kovačija, spomladi leta 1976 (foto: Rozka Merlak). 277. Kovač Matija Jereb na oljni sliki. Sliko je na­slikal najverjetneje J. Malavašič–Tišlerjev iz Rovt. 278. Kajetan Brence (spredaj levo), kraljevi vojak v Beogradu na dopisnici iz leta 1927. PODLIPSKA DOLINA 279. Trgovina z mešanim blagom»Nabavna in prodajna zadruga Podlipa« pri Kajetanu, leta 1951. Pred vhodom Brencetova družina. 280. Kajetanova hiša okoli leta 2003, delo foto­grafa iz Kranja. 281. Marjana, roj. Pustovrh, in Peter Krvina–Pe­trova. 282. Leopoldina, roj. Križaj, in Pavel Trček–Pol­dina (T. Košir in soavtorja, Dediščina župnije Šentjošt, 2013). 283. Jurjeva hiša (T. Košir in soavtorja, Dedišči­na župnije Šentjošt, 2013). PODLIPSKA DOLINA 284. Janezova nova hiša, leta 2015. 285. Kušarjeva stara hiša, leta 2015. 286. Jesenovčeva hiša. Spredaj Franja Pišlar s prijateljico, v ozadju Mivškova domačija. PODLIPSKA DOLINA 287. Otvoritev društvenega doma v Podlipi 10. maja 1910. Nastopajoči so prišli tudi iz Šentjošta, Rovt in Vrha Sv. Treh Kraljev. 288. Gasilski, nekdanji društveni dom, po letu 1925. 289. Kozikova hiša, leta 2015. PODLIPSKA DOLINA PODLIPSKA DOLINA ZBRAL JANEZ ŽITKO* PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 V Podlipsko dolino se poleg Podlipe, ki je del vrhniške občine, vključujejo prebivalci dela Smrečja iz občine Dobrova – Polhov Gradec, krajani zaselka Podpesek iz nase­lja Rovte v sosednji občini Logatec in Ko­zikova hiša iz Žažarja v horjulski občini. Prebivalstvo Podlipske doline je v letih 1790–1970 živelo v velikih družinah, do šest generacij v eni družini. Družine so v naslednjem prispevku popisane po doma­čem hišnem imenu, dodana je stara hišna številka ter v oklepaju nova številka, po­deljena leta 1952. Župnija Podlipa ima 52 hiš v vasi Podlipa, sem spadajo še tri hiše iz Rovt, 15 iz Smrečja in ena iz Žažarja. V rodovniku sta nosilca družine (oče in mati) zapisana krepko. Datumi rojstva so pri vseh osebah označeni z zvezdico (*), smrti s križcem (+). Črka p. pomeni datum poroke. Pri otrocih, ki so umrli do sed­mega leta starosti, je za datumom rojstva križec. Podatki so pridobljeni iz rojstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig ter iz statusov animarum (popis duš) Podlipe in Šentjošta, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Pri nosilcih družin (starših) so datumi smrti ponekod vpisani do leta 2014. Te podatke je avtor zbral sam. P O D L I P A JEREBČ, št. 1, (nova št. 32) Jakob Jereb * 20. 7. 1796, + 8. 5. 1876, p. 16. 5.1820, Agnes Jereb * 5. 1. 1795, + 15. 3. 1858, otroci: Martin * 11. 11. 1821, Mati­ja * 6. 2. 1824, Johan * 22. 12. 1825, Anton * 9. 1. 1828, Marija * 14. 8. 1830, Pavel * 20. 1. 1834 +, Luka * 13. 8. 1836 +. Nasledil Matija, * 6. 2. 1824, + 13. 3. 1866, p. 9. 2. 1852, Helena Malavašič * 13. 6. 1823, + 1. 7. 1891, otroci: Ana * 11. 7. 1853, Luka * 11. 10. 1855, Blaž * 2. 2. 1858, Jera * 21. 2. 1860, Marija * 18. 7. 1862, Marjana * 22. 1. 1865. Nasledil Luka. Prevzel Jožef Buh, * 20. 3. 1902, + 20. 3. 1955, p. 1. 3. 1926, Frančiška Kogovšek * 2. 2. 1905, + 11. 9. 1978, otroci: Janez * 18. 5. 1927, Jožef * 4. 4. 1929, Jožefa * 8. 5. 1930, Frančiška * 24. 10. 1931 +, Andrej * 2. 2. 1933, Marija * 9. 2. 1934 +, Frančišek * 5. 11. 1936, Veronika * 15. 1. 1938, Marjana * 28. 4. 1939, Tere­zija * 11. 10. 1940, Štefan * 10. 12. 1942 +, Ivana * 10. 5. 1944, Štefan * 29. 11. 1945 +, Anton * 23. 5. 1947 +. Nasledil Frančišek, * 5. 11. 1936. GOJER, št. 2, (33) Urban Brenčič * 1. 5. 1786, + 3. 2. 1858, p. 31. 1. 1803, Eva Popit * 20. 12. 1880, + 7. 3. 1853, otroci: Marija * 19. 9. 1804, Martin * 9. 11. 1806, Maruša * 3. 9. 1809, Gregor * 27. 2. 1813, Ana * 14. 7. 1816, Neža * 9. 1. 1820 +, Andrej * 28. 11. 1822 +, Luka * 3. 11. 1825. Nasledil Gregor, * 27. 2. 1813, + 1. 3. 1876, p. 30. 1. 1837, Marija Zamejc *20. 9. 1814, + 27. 1. 1881, otroci: Janez * 16. 11. 1837, Andrej * 18. 11. 1839, Georg * 8. 4. 1843, Marija * 2. 6. 1849, Jakob *1. 5. 1856, nasledil Andrej * 18. 11. 1839, + 1. 3. 1893, p. 4. 2. 1874 Frančiška Leskovec, * 21. 1. 1846, + 2. 1. 1876, otroci: Franc * 28. 1. 1875, druga žena p. 23. 2. 1876, Ana Jereb * 11. 7. 1853, + 18. 6. 1889, otroci: Ivana 28. 3. 1880 +, Jožef * 26. 3. 1882 +, Gašper * 31. 12. 1883, Janez * 13. 4. 1886, Jakob * 4. 5. 1888. Tretja žena, p. 18. 2. 1889, Marijana Celarc, * 10. 8. 1861, + 13. 12. 1941, otroci: Marija * 7. 8. 1890, Cilka * 20. 11. 1891(obe odšli v Ameriko). Nasledil Franc, * 28. 1. 1875, + 4. 12. 1937, p. 22. 6. 1903 Marija Cankar, * 3. 3. 1880, + 12. 2. 1958. Otroci: Franc * 22. 11. 1904, Marija * 22. 1. 1906 +, Marija * 16. 12. 1906 +, Cecilija * 14. 11. 1907, Anica * 31. 10. 1910 +, Jože * 9. 4. 1913, Marija * 28. 1. 1919, + 21. 3. 2000, p. 5. 11. 1939 Anton Jelen. Nasledila Cicilija, * 14. 11. 1907, + 3. 9. 1975, otroci: Anica * 26. 6. 1936 in Marija * 30. 1. 1948. Nasledi­la Anica * 26. 6. 1936, + 22. 4. 1996, p. 23. 6. 1962 Janez Žitko, * 8. 6. 1935, otroci: Janja * 9. 9. 1962. Milan * 12. 5. 1965. MEVL, št. 3, (34) Janez Brenčič * 16. 11. 1837, + 4. 5. 1881, p. Marija Mole, * 3. 3. 1843, + 4. 11. 1901, otroci: Marija * 22. 3. 1860 +, Janez * 28. 12. 1861, Marija * 14. 5. 1864, Ana * 14. 5. 1864, Terezija * 30. 10. 1865 +, Uršula * 19. 10. 1867, Helena * 10. 4. 1869, Franc * 24. 10. 1870, Jože * 23. 10. 1872, Terezija * 9. 10. 1874, Jakob * 17. 7. 1876. Nasledil Janez, * 28. 12. 1861, + 8. 7. 1919, p. 16. 11. 1885 Johana Dolinar, * 1865, otroci: Janez * 21. 8. 1886, Jožef * 22. 3. 1888, Johana * 22. 6. 1890 +, Jakob * 11. 7. 1891, Ivana * 26. 10. 1893, Uršula * 27. 10. 1895, Miklavž * 6. 12. 1897, Anton * 15. 6. 1900, Marija * 17. 11. 1902. Nasledil Anton, * 15. 6. 1900, + 14. 12. 1974, p. 30. 6. 1929, Ana Lešnjak * 31. 7. 1903, + 31. 7. 1985, otroci: Stanisla­va * 18. 5. 1930, Janez * 18. 8. 1931, Angela * 4. 9. 1932, Bernard * 14. 8. 1934, Valen­tina * 6. 2. 1936 +, Valentin * 6. 2. 1936 +, Frančišek * 30. 1. 1938, Marija * 30. 9. 1939, Anton * 13. 6. 1943, Štefan * 17. 12. 1944. Nasledil Anton, * 13. 6. 1943. AMBRUŽ, št. 4, (37) Urban Krvina * 23. 5. 1784, + 19. 4. 1844, p. 28. 1. 1807, Jera Križaj * 10. 2. 1785, + 19. 4. 1844, otroci: Agnes * 25. 12. 1807, Marija * 27. 12. 1808, Mina * 18. 8. 1810, Mihael * 27. 9. 1812, Margareta * 10. 6. 1814, Martin * 10. 11. 1816, Jožef * 7. 3. 1819, Georg * 23. 4. 1821 +, Johan * 26. 12. 1822, Simon * 26. 10. 1824, Matevž * 27. 8. 1827 +. Naslednik Simon, * 26. 10. 1824, + 16. 10. 1893, p. 3. 6. 1843 Marija Šinkovc, * 26. 2. 1821, + 19. 10. 1897, otroci: Johan * 1. 4. 1844 +, Marija * 27. 2. 1846, Blaž * 20. 1. 1849, Terezija * 14. 10. 1851, Jakob * 23. 7. 1854 +, Jakob * 29. 4. 1858, Janez * 15. 6. 1860, Jožef * 24. 3. 1864. Nasledil Jakob * 29. 4. 1858, p. 6. 2. 1882 Marjana Jereb, * 2. 4. 1862, + 12. 8. 1947, otroci: Anton * 15. 1. 1882 +, Frančiška * 23. 4. 1883, Franc * 26. 11. 1884 +, Jožef * 31. 3. 1886 +, Janez * 15. 7. 1887, Franc * 18. 1. 1889, Andrej * 4. 12. 1890, Peter * 29. 6. 1892. Naslednik Janez * 15. 7. 1887, + 13. 7. 1975, p. 4. 12. 1921 Marjana Kogovšek, * 4. 8. 1897, + 11. 4. 1974, otroci: Marjana * 14. 12. 1923, Fra­nica * 11. 1. 1925, Ivana * 27. 2. 1926, Fran­čišek * 31. 4. 1927, Antonija * 27. 5. 1928, Ana * 14. 7. 1929, Marija * 16. 9. 1930, Ja­nez * 6. 5. 1932, Magdalena * 22. 7. 1933, Lovrenc * 10. 8. 1934 +, Stanislava * 20. 10. 1935, Jožefa * 2. 3. 1938, Roza * 9. 8. 1940. Nasledil Janez, * 6. 5. 1932. Nasledila Ro­zina hčerka, Rozka Merlak, * 29. 8. 1969. KLAMA, št. 5 (39) Anton Celarc * 28. 5. 1787, + 25. 9. 1843, Lucija Jereb * 10. 12. 1778, + 28. 11. 1833, otroci: Jožef * 14. 3. 1809, Anton * 12. 1. 1812, Marija * 22. 10. 1815, Elizabeta * 24. 10. 1818. Nasledil Jožef, * 14. 3. 1809, + 4. 12. 1878, p. 9. 6. 1834 Ana Razor, * 21. 7. 1811, + 25. 4. 1888, otroci: Luka * 28. 9. 1835, Peter * 30. 6. 1837 +, Marija * 8. 11. 1839 +, Simon * 8. 10. 1841 +, Matevž * 10. 9. 1844 +, Uršula * 9. 10. 1849. Prevzel Ja­nez, * 6. 5. 1863, + 1919, p. 17. 5. 1886 Ka­tarina Mlinar, * 21. 11. 1852, + 9. 7. 1933, otroci: Marija * 9. 3. 1889, Frančiška * 5. 3. 1892, Ivana * 23. 6. 1896, Angela * 19. 5. 1899. Priženil Nikolaj Brenčič, * 6. 12. 1897, + 10. 10. 1973, p. 14. 6. 1925 Ivana Celarc, * 26. 6. 1896, + 27. 9. 1972, otroci: Frančišek * 1927, Stanislav * 1929, Marija * 1931, Ivana * 1940. Nasledil Stanislav * 7. 5. 1929, + 14. 7. 2015, p. 15. 8. 1959 Tere­zija Bogataj, * 11. 10. 1928, otroci: Alojzij * 18. 6. 1960, Marinka * 3. 11. 1961, Janez * 16. 5. 1963. MUHOVC, št. 6 (40) Blaž Celarc * 2. 2. 1783, + 2. 8. 1848, p. 8. 2. 1830 Marija Pečlin, * 26. 11. 1802, + 2. 2. 1840, otroci: Georg * 19. 4. 1831, Blaž * 1833 +, Marija * 7. 1. 1840 +. Nasledil Georg * 19. 4. 1831, p. Agnes Malovrh, * 1834, + 27. 3. 1875, otroci: Jakob * 1869 +, Georg * 11. 1. 1870 +, Pavel * 1871 +, Bar­tolomej * 15. 8. 1872, Marija * 26. 3. 1975 +. Nasledil Janez Jereb, * 9. 4. 1875, + 13. 8. 1951, p. 3. 7. 1905 Marjana Slabe, * 3. 8. 1881, + 6. 1. 1932, otroci: Janez * 23. 4. 1906, Brikcij * 15. 12. 1907, Vincencij * 14. 1. 1910, Peter * 19. 2. 1912, Julijana * 19. 2. 1912, Marjana * 15. 8. 1913, Alojzij * 3. 6. 1915, Vida * 14. 6. 1918. Nasledil Jože Merlak * 13. 9. 1909, + 1978, p. 9. 11. 1941 Neža Hiti, * 19. 1. 1913, + 2006, otroci: Jože * 23. 9. 1942, Marjan * 22. 2. 1945, Janez * 5. 5. 1949, Frančišek * 28. 11. 1951, Mirko * 5. 8. 1953. Nasledil Janez * 5. 5. 1949. ŠIMNOVC, št. 7 (41) Tomaž Jereb * 14. 12. 1782, + 21. 9. 1861, p. Helena Vehar, * 3. 5. 1789, otroci: Apo­lonija * 6. 2. 1811, Elizabeta * 9. 11. 1812, Agata * 3. 2. 1815, Agnes * 1. 1. 1818, Mari­ja * 26. 1. 1820, Johan * 10. 6. 1822, Helena * 18. 5. 1824, Anton * 25. 6. 1826, Jakob * 23. 6. 1829, Jerica * 19. 12. 1830. Nasledil Anton, * 25. 6. 1826, + 23. 2. 1906, p. 23. 2. 1846 Jera Okno, * 1. 3. 1826, + 22. 5. 1898, otroci: Andrej * 21. 5. 1847, Janez * 31. 5. 1850, Jakob * 7. 4. 1853, Apolonija * 6. 2. 1857, Valentin * 12. 12. 1863, Jožef * 19. 3. 1870. Nasledil Janez, * 31. 5. 1850, + 30. 3. 1921, p. 31. 1. 1882 Marija Potočnik, * 14. 9. 1863, + 23. 2. 1883. Druga žena, p. 3. 2. 1864, Antonija Istenič, * 10. 1. 1856, + 11. 3. 1918, otroci: Terezija * 6. 29. 1885, Franc * 23. 1. 1888, Ivana * 13. 12. 1889, Janez * 9. 6. 1892, Jožef * 10. 4. 1894, Marija * 8. 4. 1897, Jernej * 20. 8. 1900. Nasledil Janez * 9. 6. 1892, + 22. 3. 1962, p. 14. 5. 1922 Marjana Slabe, * 11. 12. 1899, + 6. 7. 1970, otroci: Janez * 11. 3. 1924, Marija * 22. 10. 1925, Lovrenc * 2. 8. 1927, Ana * 19. 7. 1930, Anton * 17. 1. 1932, Rajko *31. 8. 1933, Alojz * 21. 5. 1935, Julijana * 28. 1. 1940, Vincencij * 16. 1. 1943, Pavla * 21. 1. 1945. Nasledila Pavla, * 21. 1. 1945, + 20. 8. 1991, p. 26. 11. 1966 Anton Bastarda, * 31. 3. 1944, otroci: Zvonko * 10. 2. 1967, Irena * 18. 1. 1969. ŠIMNOVCOVA BAJTA, št. 8 (42) Johan Jurca * 29. 4. 1791, p. Katarina Ro­žič, * 11. 4. 1793, otroci: Valentin * 8. 2. 1821, Lovrenc * 8. 8. 1824, Matevž * 9. 9. 1828, Marija * 30. 8. 1834. Johan Malavašič * 16. 5. 1811, p. 6. 2. 1839 Elizabeta Jereb, * 9. 11. 1812. 0troci: Ja­kob * 17. 7. 1839, Matevž * 21. 9. 1840 +, Gregor * 25. 2. 1842 +, Marija * 18. 9. 1843, Gregor * 29. 6. 1846. Ivan Gerželj * 2. 10. 1843, + 12. 1. 1924, p. 1876 Helena Petkovšek, * 8. 4. 1853, + 20. 4. 1932, otroci: Marjeta * 8. 7. 1876, Ivana * 19. 12. 1877, Ignacij * 2. 8. 1879, Valentin * 14. 2. 1881, Janez * 26. 8. 1883, Frančiška * 29. 3. 1885, Franc * 26. 1. 1887, Marija * 17. 5. 1889, Tomaž * 15. 12. 1890. Ignac Nagode * 1. 2. 1909, p. 23. 2. 1941 Julijana Jereb, * 3. 2. 1914, otroci: Vero­nika * 12. 1. 1943, Stanislav * 9. 4. 1944, Frančišek * 23. 9. 1945. ŽELEZNIKOVA BAJTA, GRŽELJ, št. 8 (23) Frančiška Grželj * 29. 3. 1885, + 12. 3. 1909, hči Helena * 15. 4. 1904. Gregor Tominc * 11. 3. 1887, + 26. 6. 1970, p. Helena Cankar, * 15. 4. 1900, + 19. 2. 1981, otroci: Peter * 1. 8. 1925, Mihael * 18. 9. 1926, Tilka * 1928, Angela * 26. 5. 1932, Franc * 7. 10. 1932, Antonija * 21. 5. 1934. SELJAK, št. 9 (43) Georg Celarc * 22. 4. 1787, + 31. 3. 1854, p. Maruša Istenič, * 16. 5. 1782, + 19. 1. 1858, otroci: Blaž *1. 2. 1808, Jernej * 17. 8. 1810, Jerica * 10. 3. 1813 +, Gregor * 3. 3. 1818, Uršula * 7. 10. 1820, Elizabeta * 13. 11. 1822, Helena * 18. 5. 1825, Matevž * 19. 9. 1827 +. Nasledil Blaž, * 1. 2.1808, + 4. 7. 1883, p. 7. 2. 1838 Magdalena Jese­novec, * 22. 7. 1816, + 19. 1. 1888, otroci: Blaž * 19. 1. 1841 +, Terezija * 9. 10. 1942, Helena * 21. 4. 1845. Janez Seljak * 19. 8. 1856, + 8. 8. 1928, p. 24. 10. 1887 Marjana Jurca, * 25. 3. 1863, + 22. 3. 1891, otroci: Marija * 8. 8. 1888, Franc * 16. 4. 1890 +, Helena * 16. 4. 1890. Druga žena p. 23. 1. 1893 Marija Jurca, * 26. 6. 1870, + 26. 3. 1962, otroci: Jožef * 1. 4. 1895, Janez * 3. 11. 1896, Leopold * 5. 10. 1898, Andrej * 3. 12. 1899, Matevž * 18. 9. 1901, Marjana * 16. 7. 1904, Franči­ška * 31. 1. 1906, Terezija * 1. 10. 1907 +, Rozalija * 24. 9. 1909, Franc * 12. 10. 1912, Valentina * 30. 1. 1915. ORTNER – VRTNAR, št. 10 (44) Valentin Jurca * 3. 2. 1786, + 14. 12. 1834, p. 26. 1. 1807 Jera Tominc, * 1783, + 9. 3. 1823, otroci: Barbara * 30. 11. 1807, Ma­tevž * 25. 8. 1809, Marija * 28. 1. 1812, Jera * 4. 3. 1815, Helena * 5. 5. 1819, Jožef * 3. 3. 1823. Nasledil Matevž, * 25. 8. 1809, + 3. 4. 1861, p. 6. 2. 1832 Barbara Železnik, * 3. 12. 1811, + 24. 12. 1841, otroci: Johan * 20. 6. 1833, Matevž * 23. 9. 1835, Marija * 23. 8. 1837 +. Druga žena, p. 30. 1. 1843, Ana Čepon, * 27. 7. 1825, + 22. 10. 1901, otroci: Ana * 16. 7. 1844 +, Franc * 10. 10. 1845. Marija * 27. 12. 1846, Jože * 13. 5. 1848. Jera * 3. 3. 1850, Matija * 15. 2. 1855, Marija Ana * 6. 6. 1857. Nasledil Franc * 10. 10. 1855, + 8. 1. 1928, p. 5. 7. 1875 Ivana Seljak, * 18. 8. 1852, + 4. 3. 1908, otroci: Janez * 14. 5. 1876, Marjana * 4. 6. 1877, Ivana * 14. 5. 1878 +, Frančiška * 23. 8. 1880 +, Franc * 11. 8. 1881, Marija * 17. 9. 1882 +, Ivana * 1884 +, Marija * 24. 5. 1885 +, Frančiška * 8. 12. 1886, Leopold * 26. 11. 1888 +, Jožef * 16. 3.1890 +, Roza * 11. 9. 1891 +. Nasledil Janez, * 14. 5. 1876, + 18. 1. 1955, p. 26. 11. 1906 Frančiška Ko­vač, * 5. 3. 1884, + 1961, otroci: Franc * 2. 10. 1907, Janez * 5. 8. 1911, Frančiška * 8. 10. 1913, Stanislava * 1. 11. 1914, Jože * 25. 3. 1917, Viktorija * 27. 12. 1918, Gabrijel * 4. 3. 1920, Marija * 5. 10. 1921, Kristina * 12. 3. 1923 +, Pavel * 8. 1. 1926 +. Nasledil Janez, * 5. 8. 1911, + 25. 4. 1976, p. 30. 4. 1960 Terezija Novak, * 25. 9. 1928, otroci: Janez * 22. 6. 1961, Mojca * 15. 6. 1962, Miha * 6. 11. 1963, Franc * 3. 6. 1965, Mar­jan * 31. 9. 1968. Nasledil Janez, * 22. 6. 1961. SEDEJ, št. 11 (45) Jakob Urh * 2. 7. 1813, + 20. 6. 1873, p. 26. 10. 1835 Margareta Krvina, * 10. 6. 1814, + 7. 9. 1850, otroci: Agnes * 20. 1. 1836, Lucija * 13. 12. 1837, Josip * 14. 3. 1840, Gašper * 31. 12. 1841. Druga žena, p. 14. 10. 1850 Elizabeta Zupet, * 31. 10. 1826, + 27. 1. 1881, otroci: Janez * 24. 12. 1851, Marija * 4. 1. 1855 +, Anton * 4. 1. 1862, Franc * 29. 5. 1866 +. Nasledil Janez, * 24. 12. 1851, + 13. 5. 1925, p. 1875 Jera Troha, * 14. 3. 1852, + 6. 4. 1886, otroci: Janez * 12. 2. 1876 +, Marija * 3. 9. 1878, Jožef * 8. 3. 1881 +, Jera * 16. 3. 1883. Druga žena p. 8. 11. 1886 Frančiška Slabe, * 20. 11. 1864, + 3. 1. 1942, otroci: Frančiška * 9. 10. 1887, Marjana * 7. 12. 1888, Terezija * 2. 10. 1890, Ivana * 7. 8. 1892, Antonija * 24. 5. 1895, Anton * 7. 1. 1897, Franc * 1. 2. 1899, Jakob * 15. 7. 1900, Luka * 20. 10. 1901, Matevž * 3. 10. 1903, Marija * 3. 10. 1905, Ana * 28. 7. 1907. Nasledil Jakob, * 15. 7. 1900, + 13. 1. 1977, p. 6. 2. 1927 An­tonija Pišek, * 29. 5. 1907, + 27. 9. 1988, otroci: Jakob * 1. 8. 1928, Frančišek * 8. 10. 1929, Janko * 8. 7. 1933, Jožef * 2. 1. 1936, Marija * 24. 9. 1937, Stanislav * 30. 10. 1946. Nasledil Jakob, * 1. 8. 1928, + 1. 6. 2014, p. Frančiška Malavašič. JAJČNK, št. 12 (46) Urban Kogovšek * 21. 5. 1786, + 29. 5. 1843, p. 27. 5. 1811 Antonija Slovša, * 9. 2. 1793, + 8. 7. 1842, otroci: Helena * 2. 5. 1820, Uršula * 6. 10. 1823, Jernej * 18. 8. 1825, Lovrenc * 7. 8. 1827. Martin Malavašič * 31. 8. 1816, p. Jerica Celarc, * 10. 3. 1813, otroci: Gregor Luka * 28. 2. 1840, Johan Martin * 8. 6. 1844, Jožef * 2. 3. 1846 +, Barbara * 28. 3. 1850. Luka Slovša * 1767, + 28. 2. 1828, otroci: Agnes * 24. 12. 1799, Marija * 8. 8. 1804. Matevž Troha, krojač, * 25. 8. 1846, + 26. 12. 1915, p. 21. 11. 1870 Marija Železnik, * 21. 4. 1848, + 8. 3. 1918, otroci: Franc * 7. 11. 1871, Marija * 7. 12. 1873, Frančiška * 22. 11. 1875 +, Janez * 6. 10. 1878, Anton * 13. 1. 1882 +, Tomaž * 28. 12. 1883, Johana * 28. 6. 1886. Janez Malavašič, mizar, * 6. 5. 1904, + 2. 9. 1978, p. 14. 9. 1931 Ivana Bogataj, * 25. 12. 1908, + 16. 5. 1963, otroci: Marija 25. 9. 1931 +, Janez * 8. 2. 1933 +, Frančiška * 8. 9. 1934. Nasledila Frančiška * 8. 9. 1934. STARA MEŽNIJA, št. 13 Matevž Jurca * 27. 8. 1795, + 8. 5. 1853, p. 6. 5. 1833 Agnes Slovša, * 24. 12. 1799, otroci: Martin * 5. 11. 1836. Valentin Troha * 8. 2. 1817, p. 20. 5. 1844 Jerica Jurca, * 4. 3. 1815, otroci: Jakob * 7. 4. 1845. LAZAR, št. 13 (27) Andrej Filipič * 22. 11. 1865, + 23. 2. 1916, p. 10. 11. 1890 Neža Jereb, * 24. 12. 1865, + 12. 12. 1900, otroci: Ivana * 27. 12. 1891, Janez * 14. 5. 1893, Anton * 11. 5. 1895, Marija * 30. 7. 1897 +, Andrej * 17. 11. 1899. Druga žena, p. 29. 4. 1801, Frančiška Oblak, * 25. 1. 1880, + 5. 11. 1949, otroci: Peter * 29. 6. 1902, Frančiška * 17. 1. 1904, Jakob * 28. 4. 1909, Franc * 22. 11. 1911 +, Janez * 7. 5. 1912, Marija * 9. 4. 1914, Jožef * 4. 3. 1916. Nasledil Peter, * 29. 6. 1902, + 1. 1. 1982, p. 10. 2. 1947, Antonija Maček * 8. 1. 1918, + 2. 3. 1981, otroci: Marjan * 16. 8. 1948, Peter * 18. 2. 1950, Albina * 20. 2. 1955, Gabriel * 13. 2. 1958. MEŽNAR, št. 14 (49) Jakob Troha * 30. 6. 1812, + 28. 3. 1894, p. 27. 2. 1832 Helena Sečnik, * 1. 4. 1813, + 18. 2. 1886, otroci: Marija * 14. 4. 1833, Jakob * 1. 7. 1836 +, Josip * 27. 2. 1840 +, Helena * 5. 4. 1842, Marjana * 2. 8. 1843, Janez * 30. 12. 1848, Jera * 14. 1. 1852. Na­sledil Janez, * 30. 12. 1848, + 10. 3. 1922, p. 9. 2. 1874 Marija Skvarča, * 11. 5. 1848, + 28. 9. 1927, otroci: Janez * 4. 1. 1875 +, Janez * 1. 2. 1876, Marija * 17. 11. 1877, Franc * 26. 11. 1879, Jožef * 31. 3. 1881, To­maž * 17. 12. 1882, Lovrenc * 11. 8. 1884, Cecilija * 23. 11. 1886. Nasledil Lovrenc * 11. 8. 1884, + 19. 11. 1948, p. 22. 6. 1919 Terezija Petkovšek, * 4. 9. 1890, + 30. 5. 1951. Jožef Jurca * 25. 3. 1917, + 20. 10. 1992, p. 24. 6. 1950 Pavla Corn * 19. 6. 1919, + 5. 12. 2014, otroci: Jožefa * 20. 8. 1952, Ma­rija * 8. 11. 1953, Vilko * 28. 7. 1955, Stani­slav * 3. 5. 1957. BOŠTJANOVC, št. 15 (50) Urban Križaj * 25. 5. 1790, + 12. 3. 1871, p. 15. 2. 1813 Uršula Mlinar, * 27. 9. 1790, + 21. 2. 1865, otroci: Uršula * 21. 10. 1815, Matevž * 23. 8. 1818, Marija * 3. 6. 1820, Je­rica * 15. 2. 1822, Margareta *11. 7. 1824, Anton * 8. 1. 1828, Johan * 5. 5. 1833. Na­sledila Uršula, * 21. 8. 1815, + 12. 2. 1893. Janez Mole * 27. 6. 1856, + 24. 1. 1908, p. 14. 2. 1881 Marjana Jazbar, * 20. 2. 1855, otroci: Johana * 24. 12. 1881, Ana * 6. 7. 1883, Janez * 14. 6. 1885, Jakob * 15. 4. 1887, Marija * 5. 12. 1888 +, Alojzij * 18. 6. 1890, Andrej * 30. 11. 1891 +, Marjana * 7. 2. 1895 +. Tomaž Troha * 17. 12. 1882, + 14. 4. 1956, p. 30. 6. 1918 Marija Urh, * 13. 4. 1897, + 22. 3. 1937, otrok Frančišek * 19. 9. 1932, + 1. 12. 1970, p. 5. 6. 1954 Marija Slabe, * 22. 10. 1931, otroka: Miroslav * 27. 8. 1950, p. Alenka Kralj. ŠTANTA, št. 16 (52) Jakob Filipič * 20. 7. 1780, + 27. 9. 1860, p. 1812 Marija Turk, * 1784, + 6. 12. 1851, otroci: Lucija * 8. 12. 1811, Tomaž *19. 12. 1812, Janez * 14. 5. 1817, Gašper * 5. 1. 1820, Jakob * 15. 7. 1822, Barbara * 4. 12. 1825, Marija * 8. 3. 1830. Nasledil Gašper * 5. 1. 1820, + 22. 4. 1900, p. 24. 11. 1851, Jera Kaučič * 1823, + 24. 10. 1860, otroci: Janez * 21. 8. 1857, + 2. 8. 1892, Marija * 7. 8. 1859. Druga žena, p. 1861, Marija Gan­tar, * 1842, + 27. 10. 1882, otroci: Martin * 28. 10. 1862, Andrej * 22. 11. 1865, Franc * 3. 8. 1868 +, Anton * 16. 1. 1871, Fran­čiška * 18. 4. 1876. Nasledil Janez, * 21. 8. 1857, + 2. 8. 1892, p. 9. 2. 1885 Marija Trček, * 22. 11. 1863, + 23. 8. 1932, otroci: Marija * 18. 4. 1886, Martin * 9. 11. 1887, Matevž * 14. 9. 1889, Jakob * 27. 7. 1891. Drugi mož, p. 29. 1. 1894, Janez Jeseno­vec, * 1. 11. 1867, + 7. 4. 1950, otroci: Janez * 20. 8. 1894 +, Ana * 16. 7. 1896 +, Pavel * 3. 7. 1898 +, Ivana * 22. 7. 1900 +, Marjana * 7. 12. 1905. Nasledil Jakob Filipič * 27. 7. 1891, + 6. 1. 1969, p. 12. 5. 1929 Ivana Jereb, * 13. 11. 1901, + 30. 6. 1988, otroci: Jakob * 28. 3. 1930, Ivana * 20. 10. 1931, Frančišek * 28. 12. 1934, Frančiška * 28. 1. 1936, Jožef * 22. 2. 1937, Marija * 27. 7. 1938, Janez * 26. 3. 1941, Julijana * 17. 1. 1944. Nasledila Ivana, * 20. 10. 1931, otrok Marjan * 2. 2. 1950. ROŽANC, št. 17 (53) Urban Jesenko * 18. 5. 1772, + 22. 12. 1831, p. 12. 8. 1805 Neža Oter, * 18. 12. 1778, + 26. 11. 1848, otroci: Marija * 24. 10. 1806, Valentin * 6. 2. 1812, Helena * 15. 4. 1814, Mina * 25. 8. 1818 +, Tomaž *11. 7. 1821. Nasledila Marija, * 24. 10. 1806, + 30. 2. 1869, p. 29. 2. 1832 Martin Možina, * 9. 11. 1806, otroci: Ana * 14. 7. 1834 +, Martin * 4. 11. 1835, Johan * 9. 4. 1846. Nasledil Johan * 9. 4. 1846, + 9. 2. 1923, p. 1868 Ivana Mlinar, * 22. 6. 1844, + 3. 7. 1884, otroci: Ivana * 2. 6. 1869, Marija * 4. 8. 1871 +, Janez * 13. 12. 1873, Terezija * 16. 9. 1876, Marija * 5. 8. 1879, Jakob * 25. 4. 1882. Druga žena, p. 17. 11. 1884, Marija Treven, * 23. 4. 1853, + 19. 8. 1918, otro­ci: Matevž * 6. 9. 1885, Ana * 21. 6. 1888, Franc * 2. 10. 1893, Anton * 30. 1. 1896, Frančiška * 13. 12. 1897. Nasledil Franc, * 2. 10. 1893, + 1980, p. 4. 7. 1920 Helena Mrak, * 24. 4. 1890, + 1971, otroci: Ivana * 15. 4. 1921, Vincencij * 2. 7. 1922, Franc * 7. 2. 1924, Marija * 23. 3. 1925, Janez * 4. 11. 1926 +, Andrej * 6. 11. 1928, Alojzij * 21. 6. 1935. Kupil Anton Vehar, * 18. 7. 1930, + 18. 12. 1969, p. 30. 1. 1955 Frančiška Kogovšek, * 11. 10. 1923, + 18. 9. 2008, otroci: Anton * 19. 11. 1955, Franc * 9. 10. 1957, Mirko * 9. 6. 1959, Stanislav * 31. 3. 1962, Angela * 8. 4. 1970. Nasledil Stanislav * 31. 3. 1962. PAJSARJEVA BAJTA, JERNAČK, PRI MIHU, št. 18 (12) Stanujoči: Anton Mole * 14. 1. 1847, p. 10. 11. 1879, Franca Mesec * 6. 11. 1848, + 10. 2. 1919, otroci: Anton * 3. 6. 1883, Marija * 30. 9. 1885, Pavel * 24. 1. 1890. Franc Troha * 10. 9. 1850, + 22. 1. 1926, p. 30. 10.1876 Neža Frank * 24. 12. 1853, + 13. 4. 1935. Bajto je kupil Mihael Grbec * 27. 9. 1895, + 1987, iz Šentjošta, p. 23. 4. 1923 Mari­ja Malovrh, * 6. 11. 1902, + 1969, otroci: Marija * 23. 5. 1924, Janez * 20. 4. 1926, Frančišek * 6. 4. 1928, Ivana * 18. 12. 1930, Pavel * 18. 6. 1933, Frančiška * 5. 4. 1935, Stanislava * 16. 4. 1837, Vincencij * 22. 10. 1943. Nasledil Vincencij, * 22. 10. 1943, p. 29. 3. 1969 Frančiška Svete, * 22. 6. 1949. KALIN, MRVEC, MRVC, št. 19 (3) Posestvo kupil Matija Žitko, * 17. 2. 1798, + 25. 1. 1856, p. 23. 2. 1824 Marija Telban, * 30. 4. 1805, +29. 3. 1863, otroci: Marija * 9. 6. 1824, Luka * 1. 10. 1826, Uršula * 23. 9. 1831, Frančiška * 24. 11.1834, Simon * 28. 10. 1836, Franc * 21. 11. 1839, Matevž * 22. 9. 1841, Johan * 3. 5. 1843. Nasledil je Matevž, * 22. 9. 1841, + 20. 11. 1879, p. 26. 1. 1862 Uršula Bogataj, * 20. 10. 1843, + 12. 10. 1927, otroci: Janez * 11. 12. 1864, Franc * 14. 12. 1842. Drugi mož, p. 13. 6. 1881, Janez Trček, * 10. 6. 1859, otroci: Elizabeta * 19. 11. 1881, Katarina * 27. 4. 1884, Johana * 22. 4. 1886 +. Nasledil Ja­nez, * 11. 12. 1864, + 7. 1. 1938, p. 18. 2. 1889 Marija Janša, * 11. 11. 1863, + 24. 4. 1935, otroci: Janez * 9. 1. 1890, Marija * 19. 3. 1891, Franc * 29. 12. 1892 +, Frančiška * 14. 1. 1894, Franc * 20. 10. 1895, Ivana * 13. 12. 1897, Ciril * 7. 2. 1900 +, Karol * 28. 10. 1901, Marjana * 15. 2. 1904. Nasle­dil Franc * 20. 10. 1895, + 22. 5. 1983, p. 22. 4. 1935 Jožefa Rode, * 25. 3. 1906, + 5. 1. 1975, otroci: Janez * 8. 6. 1935, Franc * 18. 12. 1936. Nasledil Franc, * 18. 12. 1936, p. 23. 6. 1962 Matilda Čuk, * 25. 11. 1939, otroci: Jožica * 25. 3. 1963, Frančišek * 1. 1. 1966, Andrejka * 25. 2. 1969 in Miro * 12. 2. 1970, nasledil Frančišek, * 1. 1. 1966. PAJSAR, št. 20 (8) Georg Pajsar * 16. 4. 1803, + 26. 8. 1882, p. 12. 2. 1838 Ana Žitko, * 21. 7. 1807, + 27. 9. 1837, otroci: Marija * 24. 11. 1830, Ana * 28. 7. 1833 +, Jakob * 26. 7. 1835. Druga žena, p. 12. 2. 1838, Barbara Gregurka, * 29. 11. 1815, + 30. 3. 1894, otroci: Ana * 6. 8. 1842, Franc * 3. 11. 1843, Uršula * 17. 8. 1844, Janez * 26. 12. 1846, Matija * 6. 2. 1850. Nasledil Janez * 26. 12. 1846, + 14. 4. 1926, p. 30. 5. 1870 Marija Matuč, * 17. 11. 1852, + 13. 5. 1924 otroci: Ana * 22. 7 .1870, Marija * 1. 6. 1872, Frančiška * 15. 4. 1874 +, Frančiška * 14. 9. 1875, Franc * 16. 11. 1877, Janez * 7. 2. 1879, Ivana * 7. 9. 1881, Jožef * 12. 3. 1884, Katarina * 25. 4. 1889 +, Katarina * 25. 11. 1894. Nasledil Franc * 12. 9. 1885, + 27. 5. 1954, p. 25. 7. 1910 Marjana Mole, * 20. 7. 1885, + 7. 7. 1959, otroci: Ivana * 4. 5. 1911, Marija * 15. 9. 1912 +, Antonija * 5. 1. 1914, Marjana * 15. 7. 1918, Jakob * 25. 7. 1919, Ignac * 31. 7. 1921, Frančišek * 2. 1. 1923 +, Katarina * 23. 11. 1924, Janez * 5. 8. 1926, Marjan * 31. 7. 1928. Nasledil Ignac * 31. 7. 1921, + 18. 3. 1921, p. 10. 6. 1950 Pavla Fortuna, * 19. 6. 1920, + 17. 3. 2003, otroci: Marija * 14. 9. 1952, Ignac * 23. 1. 1958. BUTIN, KOKALJ, št. 21 (4) Johan Butin * 7. 5. 1801, + 13. 1. 1855, p. 1822 Neža Petkovšek, * 11. 1. 1800, + 1. 5. 1855, otroci: Helena * 3. 4. 1823, Johan * 17. 6. 1825, Marija * 17. 6. 1828, Apolonija * 26. 1. 1831, Uršula * 11. 9. 1833 +, Gašper * 5. 1.1835 +, Anton * 26. 5.1840. Gregor Trček * 26. 2. 1848, + 5. 6. 1922, p. 11. 2. 1878 Frančiška Celarc, * 29. 1. 1858, + 1. 4. 1926, otroci: Franc * 6. 2. 1879, Mar­jeta * 11. 7. 1882, Nikolaj * 4. 12. 1884, Ja­nez * 15. 5. 1887 +, Peter * 2. 7. 1888, Mari­ja * 2. 7. 1890, Jožef * 1. 4. 1892 +, Marjana * 8. 12. 1893 +, Marija * 11. 12. 1895 +, Ivana * 18. 6. 1897. Franc in Peter sta odšla v Ameriko. Nasledila Marija, * 2. 7. 1890, + 24. 3. 1974, se priženil 31. 5. 1920 Janez Mrak, * 1. 6. 1894, + 21. 6. 1982. Otroci: Janez * 5. 3. 1921 +, Ludvik * 28. 7. 1922, Marija * 19. 10. 1923, Štefan * 24. 12. 1924 +, Ivana * 15. 4. 1926, Frančiška * 21. 11. 1927, Katarina * 20. 4. 1929, Terezija * 25. 9. 1930, Antonija * 31. 5. 1932, Angela * 26. 5. 1935. Antonija, p. Vinko Jereb; njen sin je prevzel kmetijo. SMREKAR, št. 22 (5) Simon Smrekar * 20. 10. 1786, + 14. 3. 1822, p. 18. 2. 1805 Helena Žitko, * 15. 4. 1781, + 2. 1. 1852, otroci: Primož * 9. 6. 1806 +, Helena * 13. 4. 1811 +, Janez * 7. 5. 1812 +, Marija * 14. 6. 1814 +, Mica * 14. 6. 1816 +, Anton * 10. 1. 1819 +, Martin * 4. 1. 1820 +. Posestvo prevzel Matija Žitko, * 17. 2. 1798, + 25. 1. 1856, p. 23. 2. 1824 Maruša Telban, * 30. 4. 1805, + 29. 3. 1863, otroci: Marija * 9. 6. 1825, Luka * 9. 10. 1826, Ur­šula * 23. 9. 1831, Frančiška * 24. 11. 1834, Simon * 28. 10. 1836, Franc * 21. 11. 1839, Matevž * 22. 9. 1841, Johan * 3. 5. 1843 +. Nasledil Luka, * 9. 10. 1866, + 10. 12. 1934 (prodal in odšel na Vrhniko). Janez Seljak * 9. 5. 1866, + 12. 8. 1952, p. Frančiška Hodnik, * 3. 4. 1876, + 14. 5. 1956, otroci: Anton * 8. 6. 1895, Franc * 23. 9. 1896 +, Marija * 17. 8. 1898 +, Jožefa * 10. 3. 1900 +, Janez * 5. 5. 1901 +, Silve­ster * 23. 12. 1902, Janez * 20. 4. 1904, Matevž * 12. 9. 1905, Antonija * 6. 1. 1907 +, Frančiška * 8. 4. 1908 +, Stanislav * 27. 4. 1910, Alojzija * 6. 6. 1911 +, Marija * 12. 12. 1912 +, Jožef * 22. 3. 1914 +, Julija * 8. 1. 1916, Ana * 1. 8. 1918, Ivana * 23. 6. 1920. Nasledila Ivana * 23. 6. 1920, + 13. 8. 1991, p. 31. 1. 1948 Jože Ribič, * 16. 12. 1920, + 5. 3. 2009, otroci: Janez * 1. 7. 1948 +, Ivica Ana * 18. 6. 1951, Jožica * 6. 3. 1952, Fani * 8. 5. 1953. Nasledila Fani, * 8. 5. 1953, p. Anton Mrzlikar, * 30. 5. 1956. RAZOR, FORTUNA, št. 23 (6) Andrej Razor * 30. 11. 1806, p. 1832 Uršu­la Bogataj * 7. 10. 1806. Razorjevo posest je kupil Janez Fortuna * 3. 11. 1844 iz Trate, + 17. 9. 1914, nasle­dil sin Matevž, * 30. 8. 1886, + 27. 7. 1942, p. 27. 1. 1913 Katarina Kogovšek, * 11. 4. 1897, + 19. 7. 1913, druga žena, p. 27. 11. 1913, Marija Gantar, * 30. 11. 1888, + 3. 11. 1931, otroci: Janez * 30. 8. 1914, Frančiška * 3. 4. 1916, Matevž * 15. 10. 1917, Stanislav * 4. 5. 1919 +, Pavla * 19. 6. 1920, Frančišek * 21. 11. 1922, Vinko * 4. 4. 1924, Marija * 10. 11. 1925, Ana * 15. 6. 1929. Nasledil Janez * 30. 8. 1914, + 29. 10. 1997, p. 28. 5. 1950 Amalija Leskovec, * 6. 7. 1923, + 28. 1. 2004, otroci: Janez Jožef * 9. 3. 1951 in Nevenka Amalija * 14. 10. 1955. Nasledil Janez, * 9. 3. 1951. KROŠELJ, št. 24 (16) Anton Žitko * 6. 1. 1756, + 21. 3. 1817, p. 31. 1. 1780 Jera Ogrin, * 18. 12. 1760, + 3. 1. 1819, otroci: Helena * 15. 4. 1781, Uršula 17. 9. 1783, Valentin * 11. 2. 1785, Matevž * 7. 9. 787, Martin * 30. 9. 1789, Mihael * 15. 9. 1791, Marija * 24. 3. 1793, Blaž * 28. 1. 1795, Martin * 28. 1. 1795, Matija * 17. 2. 1798, Elizabeta + 29. 8. 1799. Nasledil Valentin, * 11. 2. 1785, + 12. 9. 1865, p. 14. 3. 1813 Barbara Trček, * 3. 12. 1791, + 5. 2. 1853, otroci: Barbara * 29. 11. 1819, Marija * 1822 +, Marija * 1623 +, Uršula * 29. 9. 1825, Marija * 11. 8. 1828 +, Valentin * 1829 +, Marija * 1831 +, Ignac * 1834 +. Druga žena, p. 14. 11. 1853, Jera Železnik, * 3. 3. 1824, + 22. 9. 1897. Kupil Valentin Petkovšek * 28. 2. 1840, +13. 10. 1915 iz Zaplane, nasledil sin Franc, * 7. 4. 1875, + 12. 12. 1942, p. 21. 10. 1907 Katarina Celarc, * 7. 11. 1883, + 7. 6. 1967, otroci: Franc * 2. 10. 1908, Vin­cencij * 19. 7. 1910, Janez * 16. 10. 1912, Maksimiljan * 14. 10. 1914, Jože * 14. 3. 1918, Rozalija * 16. 8. 1920, Stanislav * 28. 4. 1923. Nasledil Vincencij * 19. 7. 1910, + 4. 5. 1995, dobila Rozalija, * 16. 8. 1920, + 28. 11. 1988, p. 24. 11. 1956. Alojzij Jazbar * 20. 5. 1924, + 21. 3. 1986. Posest dedovala hčerka Rozalija – Pečnikarjeva. ZAKAJNC, št. 25 Andrej Pajsar * 22. 11. 1805, + 7. 5. 1859, p. 14. 5. 1827 Marija Celarc, * 24. 1. 1803, + 5. 9. 1867, otroci: Anton * 24. 1. 1829, Marija * 18. 12. 1830, Janez * 9. 4. 1835, Martin * 8. 11. 1837, Ana * 15. 7. 1840. Na­sledil Martin, * 8. 11. 1837, + 23. 8. 1895, p. 24. 2. 1862 Marija Smuk, * 13. 6. 1839, + 15. 5. 1900, otroci: Franc * 14. 11. 1863, Marija * 13. 12. 1865, Andrej * 25. 11. 1867, Janez * 9. 10. 1869, Frančiška * 24. 12. 1875, Jožef * 27. 2. 1881. Nasledila Marija, * 13. 12. 1865, + 9. 12. 1940. Posest je dala Krošljevim – Petkovšek. RAZOROV MALN, št. 26 (15) Gregor Kogovšek * 25. 2. 1801, + 3. 5. 1863, p. 2. 3. 1835 Marija Eržen, * 30. 9. 1808, + 13. 12. 1878, otroci: Marija * 10. 6. 1837, Valentin * 10. 2. 1846. Nasledil Valentin * 10. 2. 1846, + 3. 12. 1918, p. 5. 2. 1866 Marjana Kogovšek, * 23. 6. 1845, + 23. 12. 1908, otroci: Tomaž * 21. 12. 1866, Peter * 21. 2. 1868, Franc * 1. 12. 1869, Marija * 28. 3. 1879 +, Jožef * 19. 3. 1884. Naslednik Peter, * 21. 2. 1868, + 28. 2. 1947, p. Mar­jana Novak, * 17. 8. 1869, + 28. 11. 1946, otroci: Janez (Anže) * 5. 11. 1895, Marija * 3. 8. 1897, Marjana * 2. 9. 1900, Ana * 3. 8. 1902, Katarina * 19. 4. 1908, Ivana * 24. 4. 1910, Peter * 4. 2. 1914. Nasledstvo je pre­vzel Katarinin sin Stanislav, * 23. 7. 1931. TRČKOVA KOČA, št. 27 V njej so bili: Jernej Mele * 18. 8. 1805, p. Marija Merlak, * 28. 8. 1812, otroci: Ma­rija * 1836, Helena * 1838, Jožef * 1840, Uršula * 1842. Trčkova koča je bila 150 m od Razorovega mlina proti Podlipi in ne obstaja več. Hišna številka 27 je bila dode­ljena Tinčku. PRI TINČK Valentin Jereb * 12. 12. 1863, + 19. 12. 1896, p. 25. 2. 1895 Marija Malavašič, * 8. 7. 1865, otrok Frančiška * 1. 4. 1896. Dru­gi mož, Franc Corn, * 29. 10. 1855, + 4. 1. 1942. ŽUPNIŠČE, FAROVŽ, št. 28 (48) Frančišek Brešar, 1788 Franc Wreschar, 1790 Jožef Mesisneu,1795 Barth. Murnigg, 1812 Peter Hitzinger, 29. 1. 1812, nastavljen 1. 7. 1847 Mauritius Goslar, 1873 Franc Šmit, žup., * 8. 9. 1887, in mati Frančiška Šmit, roj. Mulej, * 26. 2. 1860 L. Gantar,1906 Leopold Kolbezen,1912 Janez Arko, žup. v pokoju, * 23. 6. 1815, + 12. 12. 1888 Karol Kurent, brat Mokronog, * 30. 6. 1848, + 20. 2. 1890 Josip Laznik,10. 1. 1855, odšel 5. 7. 1892 v Polhov Gradec Janez Šega, žup., * 24. 6. 1854, + 23. 7. 1895 Anton Jemc, žup., 8. 1. 1862 Janez Možina, žup. Franc Šmit, Ribno, * 8. 9. 1881, prišel 22. 11. 1913 Alojz Tome do 1949 Ludvik Zajc Stojan Novak Janez Zdešar Josip Škoda, 1967 Silvo Novak Anton Gradišek, * 17. 5. 1950, + 24. 7. 2012 Janez Novak MATEČK, št. 29 (51) Sebastijan Filipič * 18. 1. 1809, + 4. 12. 1889, p. 1844 Jera Rupnik, * 12. 2. 1812, + 9. 3. 1884, otrok Marija * 14. 5. 1851, + 4. 4. 1914. Anton Urh * 4. 1. 1862, + 4. 3. 1927, p. 18. 5. 1890 Marija Kalčič, babica, * 1. 10. 1866, + 10. 3. 1946, otroci: Marija * 15. 11. 1891, Anton * 23. 5. 1893, Alojzija * 27. 5. 1895, Marija * 13. 4. 1897, Neža * 19. 1. 1899, Frančišek * 1. 4. 1901, Janez * 29. 4. 1903, Marjana * 23. 3. 1905, Jožef * 14. 4. 1907, Matija * 11. 9. 1909. Nasledil Janez, * 29. 4. 1903, + 29. 4. 1972, p. 20. 1. 1929 Terezi­ja Grbec, * 16. 10. 1899, + 13. 7. 1944, otro­ci: Terezija * 7. 10. 1929, Ivana * 1. 5. 1931, Veronika * 2. 1. 1933, Janez * 25. 5. 1935, Frančišek * 24. 8. 1937, Marija * 13. 9. 1940 +, Ljudmila * 8. 8. 1942 +. Druga žena, p. 31. 3. 1951, Marjeta Albreht, * 13. 7. 1910. Kupil Igor Pirman, * 1. 10. 1931, + 14. 10. 2004, p. 30. 5. 1960 Ivana Petrič, * 17. 12. 1933. STROJAR, št. 30 (42) Valentin Vehar * 10. 2. 1799, + 6. 4. 1855, p. 10. 2. 1834 Katarina Kogovšek, * 21. 4. 1801, + 1. 2. 1862, otroci: Neža * 13. 1. 1835, Jakob * 5. 4. 1837. Nasledil Jakob * 5. 4. 1837, + 4. 4. 1880, p. 17. 2. 1862 Jera Sedej, * 12. 2. 1835, + 23. 1. 1878, otroci: Franc * 5. 12. 1864, Marjana * 11. 9. 1867, Ana * 8. 7. 1870, Anton * 13. 6. 1873, Marija * 31. 7. 1876. Nasledil Franc * 5. 12. 1864, + 31. 10. 1953, p. 21. 2. 1887 Neža Homovec, * 20. 1. 1865, + 16. 9. 1928, otroci: Neža * 21. 12. 1887, Franc * 14. 9. 1889, Marija * 5. 2. 1892, Janez * 3. 10. 1894, Anton * 30. 5. 1897, Terezija * 12. 10. 1899, Pavel * 15. 1. 1902, Ciril * 7. 2. 1903, Rozalija * 31. 8. 1906. Nasledil Anton, * 30. 5. 1897, + 18. 12. 1969, p. 13. 11. 1927 Karolina Mesec, * 4. 1. 1897, + 7. 6. 1968, otroci: Marija * 5. 9. 1928, Anton * 18. 7. 1930, Ignac * 30. 7. 1932, Frančiška * 31. 1. 1934. Nasledil Antonov sin Tone, * 19. 11. 1955. GREGURC, št. 31 (47) Matevž Jurca * 23. 9. 1835, + 27. 4. 1917, p. 17. 2. 1862 Marija Modrijan, * 1. 9. 1834, + 15. 6. 1898, otroci: Marjana * 25. 3. 1963, Janez * 4. 8. 1864, Marija * 26. 6. 1870, Helena * 26. 4. 1875, Franc * 19. 5. 1878. Nasledil Janez, * 4. 8. 1864, + 10. 11. 1944, p. 22. 2. 1897 Marija Oblak, * 4. 8. 1875, + 30. 9. 1943, otroci: Marija * 3. 12. 1897, Janez * 18. 5. 1899, Frančiška * 19. 2. 1901, Matevž * 17. 9. 1902, Matija * 21. 2. 1904, Barbara * 4. 12. 1905, Marjana * 14. 11. 1907, Ivana * 25. 12. 1909, Franc * 23. 11. 1913, Avguštin * 3. 9. 1915. Nasle­dil Franc, * 23. 11. 1913, + 3. 4. 2007, p. 20. 2. 1944 Amalija Skvarča, * 2. 7. 1924, otroci: Frančišek * 18. 12. 1944, Milan * 13. 7. 1947, Miroslav * 30. 5. 1951. Nasledil Milan, * 13. 7. 1947. VEVER, št. 32 (35) Andrej Brenčič * 25. 9. 1855, + 19. 1. 1930, p. 5. 10. 1885 Marija Istenič, * 30. 8. 1865, + 7. 4. 1950, otroci: Frančiška * 9. 9. 1886, Vincencij * 9. 4.1888, Ivana * 3. 3. 1890, Marija * 15. 2. 1892, Štefanija * 25. 12. 1894 +, Antonija * 25. 12. 1894, Jožefa * 9. 5. 1897 +, Franc * 6. 10. 1899. Nasledila Antonija, * 25. 12. 1894, + 18. 12. 1957, p. 24. 4. 1921 Janez Albreht, * 27. 12. 1897, + 28. 7. 1944, otroci: Janez * 12. 1. 1922, Jo­žefa * 11. 5. 1924, Štefanija * 26. 12. 1925, Marija * 8. 9. 1927, Anton * 22. 5. 1931 +, Stanislav * 12. 11. 1932, Frančiška * 11. 10. 1935. Nasledil Janez, * 12. 1. 1922, + 20. 8. 1978, p. 3. 9. 1949 Ljudmila Trček, * 12. 1. 1922, + 21. 1. 2000, otroci: Ljudmila Marija * 11. 9. 1949, Jernej (Nejc) * 10. 9. 1952, Majda * 25. 4. 1957. Nasledil Jernej, * 10. 9. 1952. GROM, ŠIMNOVCOVA BAJTA, št. 33 (10) Ivana Gabrovšek * 9. 5. 1877, + 15. 12. 1956 (prišla je iz Zaplane). Sin Jožef * 25. 10. 1901, + 11. 11. 1975, p. Marjana Trček, * 25. 3. 1911, + 21. 9. 1987, otroci: Stanisla­va * 4. 5. 1935, Marija * 1. 2. 1937, Jožef *23. 10. 1945 +, Marko * 31. 1. 1948. Nasle­dil Marko * 31. 1. 1948, p. Zdenka Osred­kar, * 1. 5. 1946, otroci: Berto * 20. 9. 1970, Peter * 21. 6. 1972 in Valerija. CIRIL, AMBRUŽEVA BAJTA, št. 34 (11) Ciril Žitko * 13. 7. 1906, + 29. 1. 1981, zi­dar, p. Uršula Pišek, * 20. 10. 1911, + 22. 8. 1989, otroci: Kristina * 8. 11. 1934, Ci­ril * 28. 4. 1938, Amalija * 27. 7. 1942 +, Miroslav * 16. 7. 1948, nasledil Ciril, * 28. 3. 1938, p. 14. 10. 1972 Marjeta Demšar, * 15. 10. 1943. GOJERJEVA BAJTA, št. 35 Marijana Celarc, p. Brenčič, * 10. 8. 1861, otroka: Marija * 7. 8. 1890, Cecilija * 20. 11. 1891. VRTNARJEVA BAJTA, št. 36 Franc Jurca * 10. 10. 1845, + 8. 1. 1928 KOVAČEVA BAJTA, št. 37 (31) Martin Jereb * 11. 11. 1821, + 3. 2. 1901, p. 4. 2. 1850 Marija Kopač, * 19. 3. 1823, + 14. 1. 1893, otroci: Marija * 7. 1. 1852, Janez * 21. 12. 1856, Ignac * 4. 8. 1858, Matija * 19. 2. 1863. Marija Šibovc * 7. 7. 1880 Ivan Kolarek * 7. 3. 1928, p. 17. 10. 1948 Štefanija Albreht, * 26. 12. 1925, otrok Ana * 12. 7. 1949. Ciril Kozjek * 19. 7. 1923, + 27. 1. 2008, p. 22. 12. 1951 Ana Jereb, * 28. 5. 1923, otro­ci: Ciril * 30. 1. 1952, Zdravko * 7. 2. 1953, Brigita * 15. 1. 1955. BUKOVC, ROŽANCOVA BAJTA, št. 38 (13) Franc Žitko * 14. 12. 1869, + 21. 10. 1942, p. Frančiška Malavašič, * 5. 2. 1873, + 5. 5. 1943, otroci: Karol * 4. 11. 1901, Marija * 7. 11. 1902, Franc * 30. 1. 1905, Ciril * 13. 7. 1906, Lovro * 8. 8. 1907, Terezija * 16. 10. 1908, Ivana * 17. 8. 1910, Marjana * 10. 8. 1912, Ludvik * 12. 9. 1914, + 10. 5. 2011. Nasledil Ludvik, * 9. 12. 1914, + 9. 5. 2011, p. 1. 7. 1939 Albina Fortuna, * 25. 2. 1914, + 13. 10. 1991, otroci: Ferdinand * 31. 3. 1940 +, Albert * 13. 2. 1941 +, Ludvik * 28. 9. 1943, Marija * 29. 5. 1945, Magdalena * 4. 7. 1946, Albert * 8. 8. 1950, Nasledil Ludvik, * 28. 9. 1943, p. 24. 10. 1970 Mari­ja Leskovec, * 18. 8. 1949, otroci: Igor * 5. 3. 1973, Milena * 11. 6. 1974. KOKALČK, BURJAK, št. 39 (14) Janez Burjak * 9. 5. 1846, Horjul, + 21. 5. 1920. Žena Marija Butin * 24. 3. 1851, + 2. 11. 1930, otroci: Anton * 13. 6. 1880, Ivana * 8. 5. 1882, Marija * 5. 10. 1883, Ana * 21. 7. 1885, Janez * 4. 1. 1887, Martin * 4. 11. 1888. Nasledil je Anton, * 13. 6. 1880, + 13. 4. 1962, p. 19. 2. 1922 Frančiška Žitko, * 14. 1. 1894, + 24. 11. 1966, otroci: Frančiška * 29. 12. 1922, Franc * 22. 10. 1924, Anton * 24. 10. 1926, Matevž * 22. 9. 1928, Janez * 22. 11. 1930, Marija * 31. 3. 1935. Nasle­dil je Franc, * 22. 10. 1924, + 27. 7. 2001, p. 25. 11. 1961, Stanislava Gabrovšek, * 5. 5. 1935, otroci: Branko * 5. 7. 1962, Franc * 19. 3. 1964, Zvonka * 12. 12. 1969. TONČEK, PAVLIČK, št. 40 (19) Anton Celarc * 8. 1. 1826, + 16. 5. 1881, p. 11. 2. 1850 Katarina Leskovec, * 2. 4. 1828, + 16. 1. 1887, otroci: Marija * 27. 2. 1851, Anton * 11. 6. 1853, Pavel * 20. 1. 1861, Ivana * 9. 6. 1863. Nasledil Pavel, * 20. 1. 1861, zidar, + 20. 2. 1944, p. 27. 10. 1884 Marjana Kogovšek, * 9. 8. 1862, + 6. 6. 1926, otroci: Ivana * 5. 5. 1886. Franc * 5. 10. 1888, Ana * 28. 7. 1891, Jakob * 19. 4. 1894, Janez * 30. 10. 1896, Marjana * 9. 2. 1900, Andrej * 22. 11. 1904. Nasledil Andrej, * 22. 11. 1904, + 27. 3. 1968, p. 3. 3. 1935 Marija Malavašič, * 15. 8. 1904, + 14. 8. 1972, otroci: Marija * 4. 6. 1938, Mar­jan * 31. 8. 1940. Nasledil Marjan, * 31. 8. 1940, p. 22. 11. 1969 Veronika Demšar, * 25. 1. 1942, otroci: Branko * 22. 9. 1970, Marjan * 30. 7. 1972, Peter * 7. 7. 1975. GOLČ, št. 41 (1) Prišel iz Zaplane Jakob Treven * 1. 5. 1824, p. Marija Brus, * 1826, otroci: Mari­ja * 21. 11. 1859, Franc * 22. 3. 1862. Franc * 22. 3. 1862, + 19. 7. 1930, p. 7. 2. 1887 Marija Ogrin, * 5. 8. 1864, + 27. 1. 1934, otroci: Marija * 13. 11. 1887, Frančiška * 17. 4. 1889, Marjana * 1. 2. 1892, Ivana * 4. 12. 1893, Jera * 15. 2. 1896, Jožef * 6. 3. 1898, Jožefa * 23. 3. 1900 +, Helena * 28. 3. 1900, Marija * 10. 12. 1905, Jožefa * 25. 3. 1909. Nasledil Jožef, * 6. 3. 1898, p. Fra­nica Dobrovolc, * 27. 11. 1897, otroci: Fra­nica * 10. 3. 1925, Janez * 8. 6. 1926, Ciril * 4. 7. 1934, Jožef * 13. 10. 1936, otrok Ma­rija. Hiša prodana Aleksandru Zupančič. SOVDAT, št. 42 (30) Franc Corn * 29. 10. 1855, p. Marija Ce­larc, vdova Jereb, * 15. 10. 1852, otroci: Franc * 29. 11. 1880, Marija * 22. 3. 1882 +, Andrej * 16. 11. 1884, Matevž * 30. 9. 1887, Johana * 28. 7. 1889. Nasledil Andrej, * 16. 11. 1884, + oz. padel v vojni, p. 27. 1. 1913 Antonija Železnik, * 5. 6. 1888, + 21. 12. 1969, otroka: Ivana * 11. 5. 1913, Angela * 23. 8. 1914. Drugi mož, p. 16. 6. 1923, Ja­kob Mole, * 29. 4. 1891, + 5. 11. 1940, otro­ci: Anton * 21. 5. 1924, Rafael * 9. 9. 1925, Frančišek * 10. 9. 1925, Valentin 7. 1.1931. Nasledil Valentin. GROGA, PODLOGAR, št. 43 (18) Janez Malavašič * 8. 4. 1849, + 2. 9. 1903, p. 22. 3. 1865 Marjana Jesenovec, * 4. 6. 1846, + 27. 2. 1908, otroci: Janez * 23. 6. 1866, Gregor * 4. 3. 1874, Jera * 4. 3. 1878, Marija * 31. 3. 1884. Nasledil Gregor, če­vljar, * 4. 3. 1874, + 6. 8. 1949, p. Frančiška Krvina, * 23. 4. 1883, + 28. 11. 1941, otro­ci: Frančiška * 6. 10. 1904, Terezija 18. 11. 1906. Nasledila Frančiška * 5. 10. 1904, + 2. 8. 1945, p. 24. 11. 1924 Alojz Trček, * 21. 6. 1899, + 17. 9. 1948, otroci: Ljudmila * 10. 9. 1925, Pavel * 9. 2. 1927, Frančišek * 26. 9. 1928, Ivana * 31. 5. 1931. Nasledil Pavel * 9. 2. 1927, p. 14. 2. 1953 Leopol­da Lukančič, * 11. 11. 1926, + 27. 7. 2010, otroci: Janez * 8. 7. 1953, Alojzij * 26. 6. 1954, Jože * 4. 7. 1955, Franc * 25. 7. 1956 +, Pavla * 30. 8. 1957, Marija * 17. 10. 1958. Nasledil Alojzij, * 26. 6. 1954. ŠUBC, št. 44 (20) Janez Malavašič * 23. 1. 1866, + 28. 1. 1945, p. 6. 2. 1893 Frančiška Jereb, * 7. 12. 1866, + 29. 3. 1953, otrok Marija * 14. 11. 1893. Jožef Malavašič * 25. 2. 1918, + 16. 10. 1998, p. 18. 4. 1918 Marija Jesenko, * 30. 5. 1924, + 11. 3. 1969, otroci: Ivanka * 13. 1. 1950, Marija * 21. 6. 1952, Roman * 6. 10. 1953, Štefka * 10. 12. 1955, Kristina * 8. 2. 1961. Nasledila Marija, * 21. 6. 1952, p. 16. 11. 1974 Franjo Smrk, * 27. 10. 1942. PRI PAVLET, št. 45 (25) Pavel Jesenovec * 6. 1. 1861, + 7. 3. 1937, p. Ivana Oblak, * 8. 7. 1865, + 25. 1. 1927, otroci: Marija * 6. 8. 1891, Pavel * 18. 1. 1893, Jakob * 16. 7. 1896, Leopold * 10. 11. 1898, Janez * 21. 10. 1901, Ivana * 10. 2. 1905. Nasledil Janez, * 21. 10. 1901, + 18. 2. 1958, p. 22. 11. 1925 Marjana Borčič, * 4. 12. 1898, + 22. 4. 1980, otroci: Ida * 9. 3. 1926, Antonija * 12. 1. 1929, Marija * 30. 5. 1934 +, Ivan * 23. 11. 1935, Anastazija * 12. 1. 1938, Donat * 12. 11. 1940. Nasledil je Donat. KRŽIČ, št. 46 (24) Lovro Kržič * 7. 8. 1855. Prišel iz Rakitne. Žena Marija Kogovšek * 5. 10. 1863, otro­ci: Matevž * 18. 9. 1887 +, Tomaž * 20. 12. 1888 +, Marija * 14. 11. 1889 +, Franc * 1. 4. 1891, Lovrenc * 6. 8. 1892, Johana * 16. 8. 1894, Ana * 23. 6. 1896 +, Marija * 9. 7. 1898, Cecilija * 10. 11. 1899, Ciril * 8. 7. 1901 +, Barbara * 29. 11. 1903, Matija * 22. 2. 1907. Nasledil Matija, * 22. 2. 1907, + 13. 9. 1968, p. 27. 1. 1929 Pavlina Guzelj, * 28. 6. 1905, + 27. 9. 1951, otroci: Janez * 2. 5. 1930, Draga * 7. 10. 1931, Matija * 26. 1. 1934, Stanislav * 17. 11. 1935, Pavel * 15. 12. 1946. Druga žena Marija Petrič, * 18. 8. 1919, + 20. 3. 1998, otrok Jožica * 16. 3. 1956. Nasledila Jožica. MATIČK, št. 47 (28) Matija Jurca * 15. 2. 1855, + 16. 2. 1938, p. 22. 11. 1880 Neža Petkovšek, * 27. 1. 1956, + 4. 4. 1942, otroci: Frančiška * 7. 4. 1883, Anton * 21. 5. 1884, Franc *25. 9. 1885, Ignacij * 7. 7. 1887 +, Jožef * 25. 4. 1889 +, Pavel * 24. 1. 1891, Marija * 2. 9. 1892 +. Ignac Vičič * 30. 7. 1921, + 21. 4. 1997, p. 4. 9. 1949 Marjana Železnik, * 8. 12. 1923, + 7. 6. 2008, otroci: Ferdinand * 20. 8. 1950, Janez * 29. 12. 1952, Marija * 5. 10. 1959. LENKA, št. 48 (2) Helena Janša *14. 4. 1868, + 6. 10. 1934, otroci: Marija * 2. 2. 1900 +, Franc * 5. 12. 1904, Anton * 14. 1. 1907 +, nasledil Franc, * 5. 12. 1904, p. Ana Dobrovolc, posvojen Janko, bajta pogorela, nato kupil Janez Grbec, * 20. 4. 1926, p. 1953 Ivanka Pet­kovšek, * 1922, + 1995, otroci: Adrijan * 20. 2. 1960, Dare * 1965. Nasledil Adrijan. ŠOLA, št. 49 (36) Erna Blaznik, učiteljica, Ljubljana, odšla v Ameriko k bratu župniku. Marija Šibovc, učiteljica, Ljubljana, Pod­lipci so jo pregnali. Hermina Kobal, učiteljica, Vrhnika, se omožila (Krško). Marija Celarc, učiteljica, Kranj, odšla na Dobravo pri Kropi. Danilo Pečenko, učitelj, Bovec. Josipina Vittori, učiteljica, Gorica. Podlip­ci so jo pregnali, šla na Štajersko. Tomo Bitenc, učitelj, Stara Loka. Lilijana Spitzer, učiteljica, Vrhnika, prišla 1. 9. 1923. Rozalija Urbančič, učiteljica Franica Pišek Pavel Podobnikar, nadučitelj, Dobrova, * 15. 1. 1891, p. 26. 4. 1926 Ana Urh, * 28. 7. 1907, otroci: Pavel Peter * 5. 6. 1929, Zlatka Štefanija * 5. 12. 1930, Blažena Ana * 4. 2. 1934. Boris Jožef Brus * 10. 10. 1912, + 25. 5. 1980, učitelj iz Hotedršice, p. 20. 8. 1948 Marija Jurca, * 5. 10. 1921, otroka: Aljoša, Sonja. Jana Žitko, učiteljica Milena Brenčič, učiteljica JANEZ, št. 50 (7) Janez Kovač * 26. 4. 1907, zidar, + 19. 8. 1990, p. 7. 2. 1937 Ivana Pajsar, * 4. 5. 1911, + 31. 1. 1994, otroci: Janez * 31. 7. 1936, Ivana * 30. 9. 1941, Valentin * 20. 8. 1944 +, Valentin * 14. 2. 1948. Nasledil je Valentin, * 14. 2. 1948, p. 18. 5. 1974 Pavla Trček, * 30. 8. 1957. RUDEL, št. 51 (9) Rudolf Kovač * 17. 4. 1913, + 1945, p. An­tonija Pajsar, * 5. 1. 1914, + 30. 4. 1953, otrok Stanislava * 21. 4. 1938. Hiša prodana Janezu Kovač ml., * 31. 7. 1936, p. 19. 11. 1960 Ivana Rudolf, * 4. 5. 1938, + 8. 8. 2012, otroci: Nevenka * 17. 9. 1961, Helena * 25. 3. 1963, Marta * 21. 7.1972. PRI TONI, št. 52. (22) Antonija Jereb * 8. 6. 1903, + 5. 12. 1974, otrok Frančiška * 17. 10. 1924. Nasledila Frančiška, * 17. 10. 1924, + 17. 12. 2004, p. 2. 8. 1958 Franc Malovrh, * 6. 2. 1934, + 25. 4. 2014, otroci: Elizabeta * 17. 6. 1960, Andrejka * 18. 11. 1965. R O V T E PEČNIKAR, Rovte št. 107 (148) Od septembra 1903 spada pod župnijo Podlipa. Janez Jereb * 22. 12. 1825, + 3. 2. 1892, p. 1860 Helena Jelovšek, * 23. 4. 1822, + 11. 3. 1889. Druga žena Frančiška Žakelj * 24. 1. 1863, + 29. 5. 1932, otroci: Ivana * 12. 6. 1891 +, Marija * 8. 6. 1893. Drugi mož, p. 9. 10. 1893, Martin Jesenko * 23. 10. 1865, + 9. 12. 1942, otroci: Frančiška * 21. 2. 1895, Martin * 16. 11. 1897 +, Anto­nija * 9. 1. 1900, Jera * 28. 2. 1903 +. Na­sledila Antonija * 9. 1. 1900, + 28. 2. 1993, p. 24. 7. 1923 Pavel Jazbar, * 28. 6. 1900, + 7. 10. 1967, otrok Alojzij * 20. 5. 1924, + 21. 3. 1986, p. 24. 11. 1956 Rozalija Petko­všek, * 16. 8. 1920, + 28. 11. 1989, otrok Rozalija * 1. 12. 1957. Nasledila Rozalija * 1. 12. 1957. KROVČEVA KOČA, KOČAR, Rovte št. 48 (150) Anton Križaj * 2. 1. 1880, + 9. 9. 1914, p. 26. 1. 1908 Terezija Košir, * 2. 10. 1886, + 15. 6. 1966, otroci: Ignacij * 1. 7. 1909, Jožefa * 23. 4. 1911, Marija * 5. 11. 1912, Leopoldina * 17. 10. 1914. Drugi mož, p. 10. 8. 1919, Janez Vehar, * 3. 10. 1894, + 27. 12. 1981, otroci: Ivana * 17. 3. 1920, Maksi­miljan * 3. 9. 1921, Stanislava * 5. 5. 1924, Ana * 6. 7. 1926, Pavla * 9. 6. 1928. Nasle­dila Ana, * 6. 7. 1926, priženil Franc Sla­be, * 2. 4. 1926, + 6. 8. 2014, otroci: Radivoj * 18. 11. 1951, Marija * 5. 3. 1953, Franci * 2. 7. 1957, Darko * 13. 5. 1962. Nasledil Darko,* 13. 5. 1962. TIŠLER, Rovte št. 121 (149) Franc Malavašič * 25. 3. 1866, + 22. 6. 1945, p. 2. 10. 1892 Katarina Kavčič, * 26. 4. 1864, + 24. 4. 1950, otroci: Franc * 3. 4. 1895, Leopold * 13. 11. 1896, Janez * 24. 11. 1900. Nasledil Janez, * 24. 11. 1900, + 1945, p. 7. 11. 1926 Helena Gerželj, *15. 4. 1904, + 9. 1. 1989, otroci: Ivan * 30. 9. 1927, Marija * 28. 8. 1930, Rajmund * 19. 8. 1931, Frančiška * 12. 1. 1937, Ana * 2. 6. 1939. Nasledil Ivan, * 30. 9. 1927, p. 30. 4. 1955 Ana Krvina, * 14. 7. 1929, + 7. 12. 2000, otroci: Janez * 2. 2. 1956, Marija * 24. 1. 1958, Branko * 19. 7. 1961, Andrej * 8. 6. 1966. S M R E Č J E Vse navedene hiše spadajo pod župnijo Podlipa. SKUBEL, Smrečje št. 20 (10) Tomaž Skubel * 20. 12. 1790, + 2. 4. 1866, p. 4. 2. 1822 Uršula Jereb, * 19. 10. 1798, + 6. 4. 1872, otroci: Tomaž * 13. 12. 1823, Uršula * 10. 10. 1828. Jožef Sivka * 3. 2. 1910, p. 30. 8. 1947 Jo­žefa Trček, * 25. 3. 1913, otrok Mihael * 22. 10. 1948. Janez Trček * 23. 8. 1871, + 27. 4. 1915, p. 9. 10. 1899 Frančiška Vrhovc, * 6. 11. 1872, + 23. 9. 1952, otroci: Janez * 23. 7. 1901, Ivana * 1. 9. 1902, Franc * 23. 3. 1904, Pavel * 31. 12. 1905, Frančiška * 9. 1. 1908, Terezija * 26. 10. 1909, Marija * 26. 9. 1911, Jožefa * 15. 3. 1913. Nasledil Janez, * 23. 7. 1901, + 26. 3. 1978, p. 27. 9. 1947 Marija Janša, * 2. 12. 1906, + 26. 7. 1995, otroci: Janez * 22. 10. 1948, Anton * 2. 5. 1950, Irena * 25. 9. 1953. Nasledil Anton, * 2. 5. 1950. MIVŠK, Smrečje št. 21 (6) Matevž Jesenovc * 18. 8. 1819, + 28. 3. 1900, p. 6. 1. 1843 Helena Butin, * 3. 4. 1823, + 29. 1. 1899, otroci: Matevž * 6. 11. 1843, Marija * 8. 10. 1844, Helena * 4. 6. 1845, Marjana * 4. 6. 1846, Franc * 11. 9. 1850 +, Ana * 31. 7. 1852, Franc * 8. 3. 1855, Matevž * 29. 9. 1857, Frančiška * 1. 4. 1860 +, Terezija * 1. 8. 1862, Frančiška * 11. 11. 1864, Jožef * 14. 3. 1867. Nasledil Franc, * 8. 3. 1855, + 5. 4. 1930, p. 10. 10. 1881 Marija Jurca, * 27. 12. 1846, + 13. 7. 1924, otroci: Marija * 23. 3. 1883 +, Alojzij * 19. 6. 1884 +, Ana * 9. 8. 1885 +, Franc * 30. 9. 1886 +, Frančiška * 17. 11. 1887 +, Ivana * 28. 5. 1889 +, Tomaž Fortuna * 20. 12. 1873, + 27. 12. 1944, p. 5. 10. 1908 Fran­čiška Čadež, * 27. 11. 1883, + 14. 4. 1966, otroci: Vincencij * 14. 1. 1910, Jožefa * 15. 4. 1911, Zofija * 3. 5. 1912, Albina * 25. 2. 1914, Matilda * 2. 4. 1915, Cita * 26. 9. 1917, Marija * 27. 7. 1919, Štefanija *22. 12. 1920 +, Vida * 9. 5. 1922. Nasledil Vincenc, * 14. 1. 1910, + 26. 5. 1969, p. 26. 8. 1935 Ju­ljana Gantar, * 27. 1. 1916, + 12. 12. 1999, otroci: Vincencij * 2. 2. 1937, Vladimir * 8. 12. 1939, Janez * 23. 1. 1942, Božidar * 18. 1. 1944, Marija * 1. 8. 1946, Marko * 25. 4. 1948, Daniel * 21. 7. 1950. Nasledil Marko, * 25. 4. 1948, p. 17. 6. 1972, žena Dragica Dežman, * 25. 8. 1947. KOVTER, Smrečje št. 22 (3) Štefan Železnik * 28. 12. 1790, + 26. 5. 1869, p. 1810 Uršula Urh, * 17. 10. 1791, + 22. 6. 1848, otroci: Barbara * 3. 2. 1811, Matija * 20. 2. 1814, Elizabeta * 1. 11. 1817, Martin * 4. 11. 1820, Katarina * 15. 11. 1823. Nasledil Matija, * 20. 2. 1814, + 25. 4. 1888, p. 24. 2. 1840 Katarina Rož­manc, * 29. 4. 1813, + 27. 11. 1877, otroci: Janez * 22. 12. 1840, Marija * 15. 9. 1842, Luka * 13. 10. 1844 +, Uršula * 9. 10. 1846, Luka * 30. 9. 1848, Anton * 13. 6. 1851, Gregor * 9. 3. 1853 +, Jožef * 15. 3. 1856. Druga žena, p. 24. 2. 1879, vdova Jera Žitko, roj. Železnik, * 3. 3. 1824, + 22. 9. 1897. Nasledil Anton, * 13. 6. 1851, + 31. 12. 1931, p. 25. 1. 1875 Marija Treven, * 17. 2. 1857, + 13. 7. 1927, otroci: Marjana * 6. 10. 1876, Marija * 3. 1. 1878 +, Fran­čiška * 23. 11. 1880 +, Ana * 13. 8. 1882 +, Barbara * 4. 12. 1883, Antonija * 5. 6. 1888, Franc * 24. 9. 1890, Anton * 31. 5. 1893, Marija * 5. 4. 1897. Nasledil Anton, * 31. 5. 1893, + 13. 12. 1976, p. 28. 1. 1923 Ivana Trček, * 24. 4. 1900, + 23. 2. 1983, otroci: Marjana * 8. 12. 1923, Ivana * 14. 12. 1924, Antonija * 20. 5. 1926, Angela * 28. 5. 1927, Anton * 17. 7. 1928, Marija * 25. 5. 1930, Brikcij * 5. 11. 1931, Juli­jana * 22. 1. 1933, Amalija * 30. 6. 1934, Gabrijela * 25. 2. 1936, Vincencij * 3. 7. 1937, Justina * 30. 3. 1939, Frančišek * 5. 9. 1941 +, Bernardka * 10. 8. 1943. Nasle­dil Vincencij, * 3. 7. 1937, p. 27. 11. 1971 Hijacinta Brenčič, * 30. 1. 1946. ČRNČ, ČERNČ, Smrečje št. 23 (2) Anton Sečnik * 16. 1. 1802, + 1. 7. 1836, p. 27. 2. 1832 Marija Troha, * 23. 8. 1806, + 20. 5. 1870, otroci: Marija * 3. 11. 1833 +, Janez * 9. 5. 1846 +. Drugi mož, p. 30. 1. 1837, Jakob Žakelj, * 12. 7. 1793, + 18. 8. 1857, otroci: Luka * 23. 9. 1840, Jakob * 26. 6. 1846. Nasledil Luka, * 23. 9. 1840, + 21. 3. 1911, p. 10. 2. 1868 Helena Celarc, * 21. 4. 1845, + 22. 11. 1924, otroci: Marjana * 24. 10. 1869, Uršula * 16. 10. 1871, Janez * 12. 7. 1875, Ivana * 12. 7. 1875. Nasledil Janez, * 12. 7. 1875, + 20. 4. 1968, p. 24. 2. 1908 Ivana Skvarča, * 24. 12. 1886, + 16. 12. 1976, otroci: Janez * 25. 8. 1908, Ma­tevž * 6. 9. 1910, Jožefa * 16. 4. 1912, Franc * 18. 8. 1913, Jožef * 25. 10. 1916, Vincencij * 26. 3. 1919, Avguštin * 23. 9. 1920, Ma­rija * 18. 11. 1922, Stanislav * 2. 10. 1924, Marija Ana * 8. 9. 1926, Lovrenc * 3. 8. 1928. Nasledil Lovrenc, * 3. 8. 1928, + 3. 12. 2006, p. 1. 5. 1954 Kristina Kogovšek, *12. 12. 1926, otroci: Janez * 10. 3. 1955, Jože * 17. 4. 1956, Alojz * 22. 6. 1957, Lo­vrenc * 16. 8. 1961, Marija * 21. 12. 1965, Jožica * 20. 4. 1973. KOVAČ, PRI BALKOVCU, Smrečje št. 24 (1) Matija Jereb * 19. 2. 1863, + 15. 1. 1938, p. 2. 5. 1887 Terezija Jesenovec, * 1. 8. 1862, + 19. 10. 1937, otroci: Štefan * 26. 12. 1887, Ivana * 26. 12. 1887. Nasledil Štefan, * 26. 12. 1887, + 1. 1. 1964, p. 30. 4. 1922 Ana Skvarča, * 17. 7. 1892, + 7. 7. 1935, otro­ci: Ana * 28. 5. 1923, Marija * 27. 5. 1924, Angela * 23. 8. 1926, Štefan * 23. 8. 1926, Frančiška * 1. 4. 1929, Frančišek * 3. 2. 1933. Druga žena, 7. 11. 1937, Marija Kri­žaj * 5. 11. 1912, + 15. 6. 1993, otroci: Ber­narda * 3. 8. 1938, Elizabeta * 15. 6. 1940, Janez * 10. 7. 1942 +, Marta * 16. 7. 1944, Stanislav * 3. 10. 1949, Andrej * 26. 10. 1952. Nasledil Frančišek, * 3. 2. 1933, + 16. 6. 2004, p. 19. 9. 1964 Gabrijela Trček * 23. 1. 1944, otroci: Bojan * 10. 8. 1965, Marko * 25. 4. 1968, Milan * 20. 6. 1972. JURIJ, PRI POLDI, Smrečje št. 47 (9) Jurij Fernas, urar, * 8. 4. 1850, + 14. 12. 1923, p. 26. 1. 1880 Marija Slabe, * 5. 3. 1857, + 27. 8. 1937, otroci: Franc * 30. 11. 1880, Janez * 12. 5. 1882 +, Anton * 10. 6. 1885, Tomaž * 19. 12. 1886 +, Janez * 6. 7. 1889, Pavel * 29. 1. 1892 +, Marija * 13. 9. 1893 +, Ivana * 19. 4. 1897. Karel Hodnik * 20. 10. 1896, p. 29. 6. 1928 Ivana Fernas, *19. 4. 1897, otroci: Marija Antonija * 22. 6. 1929, Karel Janez * 24. 5. 1934, Jožef Friderik * 28. 2. 1936, Pavel Trček * 31. 12. 1905, + 12. 12. 1964, p. 16. 2. 1941 Leopoldina Križaj, * 7. 10. 1914 + 1. 8. 2007, otroci: Pavla * 1. 12. 1941, Gabrijela * 23. 1. 1944, Marija * 7. 12. 1945, Ana * 3. 6. 1948. Nasledila Pavla, * 1. 12. 1941, p. 9. 8. 1964 Franc Filipič, * 28. 12. 1934, otroci: Andrejka * 20. 6. 1968, Mar­tina * 22. 9. 1969, Dora Jana * 29. 1. 1974. KUŠAR, Smrečje št. 50 (4) Anton Kogovšek * 10. 1. 1873, + 4. 2. 1917, p. 29. 5. 1904 Marijana Logar, * 9. 3. 1880, + 3. 3. 1955, otroci: Anton * 8. 5. 1905 +, Luka * 13. 10. 1906, Franc * 13. 10. 1906, Marijana * 24. 9. 1908 +, Matevž * 24. 9. 1908 +, Janez * 4. 12. 1909 +, Jožef * 19. 10. 1911, Valentin * 7. 2. 1915, Marija * 22. 11. 1916. Nasledil Franc, * 13. 10. 1906, p. 10. 3.1941 Josipina Debeljak, * 14. 3. 1909, otroci: Franc * 9. 5. 1942, Jožef * 18. 8. 1943, Anton * 19. 4. 1945, Štefanija * 29. 11. 1946. Prodano Jožetu Žaklju, * 17. 4. 1956. JESENOVC, ŠTEFAN, Smrečje št. 51 (5) Matevž Jesenovec * 18. 8. 1819, + 28. 3. 1899, p. 6. 11. 1843 Helena Butin, * 3. 4. 1823, + 29. 1. 1899, otroci: Matevž * 6. 11. 1843, Helena * 4. 6. 1845, Marijana * 4. 6. 1846, Franc * 11. 9. 1850 +, Ana * 31. 7. 1852, Franc * 8. 3. 1855, Matevž * 28. 9. 1857, Frančiška * 1. 4. 1860 +, Terezija * 1. 8. 1862, Frančiška * 11. 11. 1864, Jožef * 14. 3. 1867. Nasledil Franc, * 8. 3. 1855, + 5. 5. 1930, p. 10. 10. 1881 Marija Jurca, * 27. 11. 1846, + 13. 7. 1924, otroci: Marija * 23. 3. 1883 +, Alojzij * 19. 6. 1884 +, Ana * 9. 8. 1885 +, Franc * 30. 9. 1996 +, Fran­čiška * 17. 11. 1887 +, Ivana * 28. 5. 1889. Lovrencij Kogovšek * 2. 8. 1903, p. 22. 1. 1940 Angela Mivšek, * 9. 8. 1913, otrok Angela * 3. 9. 1941. Štefan Jereb * 23. 8. 1926, kovač, + 25. 5. 1985, p. 22. 1. 1949 Stanislava Vehar, * 5. 8. 1924, otroci: Danilo * 17. 4. 1949 +, Fran­čišek Branko * 10. 5. 1950, Bogdan * 12. 7. 1951 +, Milena Marija * 4. 9. 1952, Tatjana Ivana * 8. 5. 1956, Danijela * 13. 3. 1960. DRUŠTVENI DOM, Smrečje št. 52 (7) (Zgrajen 1921) Gašper Brenčič * 31. 12. 1883, p. 3. 7. 1921 Marija Logar, * 21. 1. 1892. Janez Pišler * 12. 5. 1898, p. 3. 2. 1925 Ma­rija Gabrovšek, * 15. 8. 1901, otrok Mari­jan * 7. 12. 1925. Peter Krvina * 29. 6. 1892, p. 21. 6. 1929 Ivana Jereb, * 7. 12. 1892, + 8. 5. 1932, otroka: Peter * 3. 7. 1930, Anton * 8. 5. 1932 +. KAJTAN, Smrečje št. 32 (8) (Zgrajena1929) Franc Trček * 23. 3. 1904, mizar, p. 14. 9. 1930 Rozalija Seljak, * 24. 9. 1909, otroci: Frančišek * 11. 6. 1931, Ljudmila * 23. 7. 1932, Marija * 16. 9. 1933, Ivana * 10. 4. 1935. Odšli v Borovnico. Kajetan Brence * 5. 8. 1911, + 24. 9. 1997, p. 4. 11. 1945 Marija Verbič, * 23. 9. 1919, + 29. 7. 1967, otroci: Janez * 26. 2. 1946, Avguštin Mihael * 19. 8. 1948 +, Marjana Helena * 8. 8. 1951, Kajetan * 5. 11. 1954 +. PRI PETRU, Smrečje št. 11 (34) Peter Krvina * 29. 6. 1892, + 20. 1. 1948, p. 21. 7. 1921 Ivana Jereb, * 7. 12. 1892, + 2. 5. 932, otroci: Peter * 3. 7. 1930 +, Anton * 8. 5. 1932 +. Druga žena, p. 16. 8. 1932 Marijana Pustovrh, * 19. 1. 1906, + 1991, otroci: Marija * 14. 9. 1935, Ivana (Ivica) * 21. 6. 1944, Marjan * 4. 9. 1946. Nasledila Ivana, *21. 6. 1944, p. Stanislav Mihevc. ZAKAJNSKA KOČA, JANEZ, Smrečje št. 48 (13) Janez Slabe * 24. 7. 1851, + 26. 11. 1933, p. 12. 7. 1875 Helena Oblak, 17. 5. 1954, + 29. 1. 1933, otroci odšli v Ameriko. Dobila Malenska Neža in dala vnuku Štefan Sla­be, * 22. 12. 1934, + 16. 10. 1982, p. 20. 2. 1954 Antonija Tominc, * 21. 5. 1934, + 8. 3. 1994, otroci: Anton * 24. 5. 1954, Štefan * 6. 1. 1957. ZAKAJNCOV MALN, Smrečje št. 19 (12) Luka Slabe * 9. 10. 1861, + 23. 4. 1921, p. 5. 2. 1890 Neža Trček, * 10. 1. 1872, + 19. 3. 1958, otroci: Ivana * 20. 8. 1895, Ana * 16. 7. 1897, Franc * 4. 4. 1902, Apolonija * 8. 2. 1904, Angela * 25. 5. 1908. Nasledil Franc, * 4. 4. 1902, + 22. 9. 1968, p. 8. 2. 1926 Ivana Cankar, * 18. 5. 1903, + 4. 3. 1984, otroci: Ivana * 21. 1. 1927, Julijana * 11. 4. 1928, Frančiška * 18. 10. 1929, Marija * 22. 10. 1931, Štefan * 22. 12. 1934, Alojzij * 21. 6. 1940. VOLAVC, Smrečje št. 15 (37) Blaž Malavašič * 1. 2. 1805, + 6. 7. 1883, p. 28. 1. 1833 Helena Kogovšek, *9. 5. 1793, + 21. 12. 1862, otroci: Katarina * 26. 4. 1833, Luka * 6. 10. 1835. Nasledil Luka, *6. 10. 1835, + 30. 4. 1903, p. 18. 5. 1862 Marija Kavčič, * 29. 7. 1836, + 30. 8. 1908, otroci: Karel * 1. 11. 1863, Franc * 25. 2. 1866, Marija * 22. 10. 1870, Katarina * 10. 11. 1872, Janez * 27. 10. 1975, Helena * 27. 4. 1879. Nasledil Karel, *1. 11. 1863, + 27. 1. 1950, p. 16. 6. 1902 Uršula Oblak, * 22. 10. 1877, + 9. 10. 1955, otroci: Janez * 21. 5. 1903, Marija * 10. 8. 1904, Alojzij * 20. 6. 1906, Peter * 20. 2. 1908, Franc * 6. 2. 1910, Leopold * 7. 11. 1911, Ivana * 20. 11. 1913, Ana * 3. 4. 1916, Jožef * 25. 2. 1918. Nasledil Franc, * 6. 2. 1910, + 3. 4. 2001, p. 9. 2. 1947 Matilda Jesenko, * 23. 3. 1923, + 11. 2. 2011, otroci: Anton * 11. 6. 1948, Matilda * 17. 10. 1949, Francka * 6. 1. 1956, Janez * 4. 5. 1957. Nasledil Janez, * 4. 5. 1957. ŽAGAR, Smrečje št. 18 (34) Anton Cankar * 8. 1. 1816, + 10. 6. 1874, p. 25. 11. 1839 Marija Celarc, *11. 8. 1816, + 26. 10. 1871, otroci: Jožef * 20. 3. 1841, Anton * 13. 6. 1843, Marija * 17. 7. 1848, Marija * 14. 8. 1850, Martin * 3. 11. 1852, Johan * 3. 11. 1856, Terezija * 1858. Nasle­dil Anton, * 13. 6. 1843, + 14. 7. 1925, p. 8. 11. 1871 Terezija Lazar, * 14. 10. 1848, + 21. 1. 1929, otroci: Franc * 11. 10. 1872, Ja­nez * 28. 10. 1873 +, Jera * 10. 3. 1875, Jurij * 11. 4. 1876, Lovrenc * 2. 8. 1877, Marija * 31. 7. 1879, Frančiška * 14. 2. 1881, Marga­reta * 27. 1. 1882, Anton * 2. 6. 1883, Ana * 6. 8. 1884 +, Janez * 19. 8. 1885, Jožef * 2. 4. 1887, Jožefa * 10. 3. 1892. Nasledil An­ton, * 2. 6. 1883, + 28. 3. 1972, p. 3. 2. 1912 Marjana Kogovšek, * 1. 8. 1888, + 18. 7. 1967, otroci: Anton * 7. 6. 1913, Mici * 21. 6. 1914, Frančiška * 22. 2. 1921, Terezija * 15. 10. 1922, Jožef * 3. 3. 1924, Janez * 24. 3. 1925 Vincenc * 1. 7. 1929. Nasledil Vin­cenc, * 1. 7. 1929, + 14. 4. 1981, p. 4. 2. 1956 Doroteja Košir, * 10. 4. 1929, otroci: Vinko * 13. 1. 1957, Janez * 7. 2. 1958, Marta * 22. 7. 1959, Matija * 24. 2. 1961, Silvo * 31. 12. 1963, Mihaela * 23. 12. 1965, Kristina * 23. 3. 1968. Nasledil Matija, * 24. 2. 1961. Ž A Ž A R KOZIK, PRI KOZJEKU, Žažar št. 27 Jakob Bah * 3. 7. 1786, + 1. 7. 1847, p. 16. 9. 1811 Neža Slabe, * 15. 12. 1793, otro­ci: Elizabeta * 3. 11. 1818, Anton * 16. 1. 1821, Lucija * 14. 12. 1827 +, Helena * 25. 5. 1829 +. Nasledil Anton, * 16. 1. 1821, p. 23. 7. 1846 Lucija Leskovic, * 13. 12. 1817, + 25.4. 1851, otrok Barbara * 17. 11. 1850 +. Franc Troha in Neža Frank sta prišla iz Podlipe št. 18 v Žažar št. 27. Otroci: Mari­ja * 25. 3. 1878 +, Frančiška * 11. 2. 1881, Neža * 1. 1. 1884, Franc * 5. 12. 1886, Ivana * 17. 5. 1889, Janez * 31. 10. 1893. Nasledil Janez, * 31. 10. 1893, + 21. 8. 1958, p. 8. 5. 1921 Marija Slovša, * 18. 12. 1900, + 31. 1. 1993, otroci: Marjana * 2. 2. 1922, Janez * 19. 2. 1924 +, Frančiška * 11. 3. 1925, Franc * 19. 11. 1927, Ivan * 14. 11. 1929, Ivanka * 15. 4. 1932, Štefan * 18. 12. 1937. Nasledil Ivan, * 14. 11. 1929, + 19. 3. 1996. Nasledil Štefan, * 18. 12. 1937. PREBIVALCI PODLIPSKE DOLINE, IZSELJENI V AMERIKO: Jožef Brenčič, * 22. 3. 1888, Mevlov Marija Žitko, * 19. 3. 1891, Mrvcova Ignac Gerželj, * 2. 8. 1879, Grželj, Železni­kova bajta Jožef Seljak, * 1. 4. 1895, Seljakov Janez Seljak, * 1896, Seljakov Marjana Seljak, * 16. 7. 1904, Seljakova Jera Urh, * 16. 3. 1883, Sedejeva Frančiška Urh, * 9. 10. 1887, Sedejeva Marjana Urh, * 7. 12. 1888, Sedejeva Terezija Urh, * 2. 10. 1890, Sedejeva Ivana Urh, * 7. 8. 1892, Sedejeva Anton Urh, * 7. 1. 1897, Sedejev? Janez Troha, * 6. 10. 1878, Jajčnkov Tomaž Troha, * 28. 12. 1883, Jajčnkov Ivana Filipič, * 27. 12. 1891, Lazarjeva Franc Troha, * 26. 11. 1879, Mežnarjev Jožef Troha, * 31. 3. 1881, Mežnarjev Martin Filipič, * 9. 11. 1887, Štantov Matevž Filipič, * 14. 9. 1889, Štantov Ivana Možina, * 2. 6. 1869, Rožancova Marija Možina, * 4. 8. 1871, Rožancova Terezija Možina, * 16. 9. 1876, Rožancova Marija Možina, * 5. 8. 1879, Rožancova Jakob Možina, * 25. 4. 1882, Rožancov Lovro Kržič, * 7. 8. 1855, Kržičev Pavel Jesenovec, * 6. 1. 1861, Povletov Janez Trček, 16. 6. 1859, Polancov – Mrvcov Franc Trček, * 6. 2. 1879, Kokaljev Peter Trček, * 2. 7. 1888, Kokaljev Jožef Pajsar, * 27. 2. 1881, Zakajncov Jožef Kogovšek, * 19. 3. 1884, Razorov mlin Anton Seljak, * 8. 6. 1895, Smrekarjev Marija Seljak, * 17. 8. 1898, Smrekarjeva Ana Seljak, * 1. 8. 1918, Smrekarjeva po 1948 Marija Fortuna, * 10. 11. 1925, Fortunova pred 1940 Jožef Petkovšek, * 14. 3. 1918, Krošljev 1945 Franc Vehar, * 14. 9. 1889, Strojarjev Marija Vehar, * 5. 2. 1892, Strojerjeva Terezija Vehar, * 12. 10. 1899, Strojerjeva Anton Vehar, * 13. 6. 1873, Strojerjev Franc Jurca, * 19. 2. 1901, Gregurcov Frančiška Jurca, * 19. 2. 1901, Gregurcova Andrej Krvina, * 4. 12. 1890, Ambružev Frančiška Brenčič, * 9. 9. 1886, Veverjeva Vincencij Brenčič, * 9. 4. 1888, Veverjev Ivana Brenčič, * 5. 5. 1890, Veverjeva Marija Brenčič, * 15. 2. 1892, Veverjeva Marija Burjak, * 31. 3. 1935, Burjakova po 1950 Janez Kržič, * 2. 5. 1930, Kržičev Stanislav Kržič, * 17. 11. 1935, Kržičev Pavel Kržič, * 15. 12. 1946, Kržičev Draga Kržič, * 7. 10. 1931, Kržičeva Franc Jurca, * 25. 9. 1885, Matečkov Pavel Jurca, * 24. 1. 1891, Matečkov Franc Malavašič, * 3. 4. 1895, Tišlerjev Marjana Železnik, * 6. 10. 1876, Kovtrova Barbara Železnik, * 4. 12. 1883, Kovtrova Franc Železnik, * 24. 9. 1890, Kovtrov Cecilija Brenčič, * 20. 11. 1891, Gojerjeva Marija Brenčič, * 7. 8. 1890, Gojerjeva Janez Petkovšek, * 1877, Krošljev Jože Petkovšek, * 14. 3. 1918, Krošljev * Janez Žitko, dipl. elektrotehnik, roj. 1935 v Podlipi, že desetletja zbira ljudsko blago in rodoslovne podatke na Vrhniškem. V svoji bogati zbirki hrani stare knjige, razglednice, fotografije, znamke idr., v digitalni obliki pa rodoslovne podatke o svojih nekdanjih in sedanjih sokrajanih. Je častni član Muzejskega društva Vrhnika. Za raziskave s področja domoznanstva so njegove zbirke še posebej dragocene. PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 290. Družina Jurca - Vrtnarjevi leta 1934. Sedijo: 1. hčerka Frančiška, 2. Marija Minka, 3. mati Frančiška, rojena Kovač, 6. hčerka Stanislava. Stojijo: 4. Viktorija Jurca, 5. učitelj Boris Brus, 7. Janez Jurca starejši. (Foto hrani Marija Brus.) PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 291. Janez Fortuna 30. 8. 1914, + 29. 10. 1997 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 292. Marija Malavašič in Andrej Celarc PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 293. Stanislava Vehar (Kočarjeva) na dan birme leta 1933, desno od nje botra Lojzka Košir - Krovcova, in Ivanka Vehar. Zadaj z desne stojijo: polsestre Leopolda Križaj, Jožefa in njen fant Matej Jereb in Marija Križaj. (Foto hrani Branko Jereb.) PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 PODATKI O PREBIVALCIH PODLIPSKE DOLINE V LETIH 1790–1970 KATARINA OBLAK BROWN OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ OB 100. OBLETNICI ROJSTVA KLEKLJARICE JULKE FORTUNA (1916–1999) 294. Odprtje razstave v Avli CD Vrhnika; torek, 8. november 2016, ob 18. uri. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ Razstavo o klekljarici in pesnici Julki Fortuna je ob 100-letnici njenega rojstva pripravilo Muzejsko društvo Vrhnika, v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankar­ja Vrhnika (avtorica razstave Katarina Oblak Brown, oblikovalka Milena Oblak Erznožnik). V obsegu šestnajstih plakatov nas razstava popelje skozi težko, a plo­dovito življenje Julke Gantar. S svojo po­končno držo je obstala in si z vsestransko aktivnostjo in sposobnostjo, brez kakršne koli poklicne izobrazbe, izklesala neizbri­sen spomin. Uveljavila se je kot kleklja­rica, pesnica, kronistka in kasneje še kot pobudnica obnove Lurške Marije v Dolini pri Lipici. Za klekljarstvo je naredila zelo veliko – na lastno pobudo in večinoma z lastnimi sredstvi je organizirala in izvaja­la tečaje, se udeleževala domačih in tujih sejmov in prireditev ter s tem skrbela za ohranjanje in promocijo klekljarskih ve­ščin. Poleg omenjenega je storila še precej več. V Podlipi se jo spominjajo kot vsestransko aktivno na kulturnem in ostalih podro­čjih. V zahvalo za to so ji na spominskem večeru ob stoletnici rojstva v Podlipi, 29. januarja 2016, poklonili posthumno pri­znanje»… za njeno dolgoletno promovira­nje ročne umetnosti širom po Sloveniji in Evropi, ter za njeno pesniško zbirko …«, ki ga je iz rok podpredsednika Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Janeza Fortu­ne sprejel njen sin Marko Fortuna, ki jo je nasledil na njenem domu. Julka Fortuna je bila tudi soustanoviteljica Muzejskega društva Vrhnika. Na ustanov­nem občnem zboru društva, 14. februarja 1992, je bila izvoljena v nadzorni odbor, katerega članica je ostala vsa nadaljnja leta svojega življenja. Bila je pobudnica izhajanja društvenega zbornika Vrhniški razgledi, v katerih je v prvi številki leta 1996 objavila svojo pesem Blagajana. V lepem Malenskem vrhu, moj ljubi rodni je kraj, mladost sem tam srečno užila, zato rada se vračam nazaj. JULKINO OTROŠTVO IN MLADOST Družina Gantar V Malenskem vrhu, vasici pri Poljanah nad Škofjo Loko, se je 28. januarja 1916 Ja­nezu in Frančiški Gantar rodila kot deveti otrok hčerka Julijana (Julka). Ob starejših sestrah in bratih – Mariji (Marička, 1897), Francetu (1899), Janezu (1901), Pavlu (1909), Francki (1911) in Cirilu (1914) – ter kasneje rojeni sestrici Vidi (1918), je odra­ščala v skrbni in zavedni slovenski kmeč­ki družini. Sestri Ivana (1904) in Pavlina (1907) sta umrli še kot majhni deklici in ju Julka ni poznala. Mama Frančiška, rojena Demšar (pri Žle­bedru) 1878. leta, je izhajala iz bližnjih Do­lenjih Brd v Poljanski dolini. Na željo star­šev se je poročila zelo mlada, leta 1896, ko še ni dopolnila niti osemnajstega leta, in se preselila k možu na Gantarjevo doma­čijo v Malenski vrh. Prezgodnje zakonsko breme ji je pomagala prenašati njena vese­la narava – bila je družabna, znala je lepo peti in igrati na orglice. Oče Janez (1869) je bil v mladosti znan kot resen, priden in sposoben fant. Brati se je naučil še kot otrok, ko je obiskoval nedeljsko šolo v Poljanah. Kasneje se je priučil mizarstva in kolarstva, kar je pre­nesel v vzorno vzdrževanje svojega po­sestva. Kot napreden kmet se je naročil na časopis Kmetovalec, tudi na časopise Slovenec, Domoljub in Bogoljub, si kupil knjigo o zdravljenju živine in se preskrbel z za to potrebnimi zdravili. Svojo živino, govedo in svinje, je plemenitil s kupljeni­mi pasmami, med domačini pa je bil spo­štovan tudi zaradi spretnosti v puljenju zob. Delal je do desete ure zvečer in za­ključil dan z branjem strokovne literature. Z mamico drago sta nas vzgojila, in vzredila v poštene ljudi, skup se zberimo, veseli bodimo, s kupico vinca napijemo ti. Gantarjevi oz. Posečnikovi, kot so jih ime­novali domačini (Malšani), so veljali za premožno in spoštovano družino, kar so si zagotovili s trdim in dobro organiziranim delom. Imeli so dve posestvi z dvema hi­šama, dvema hlevoma, s tremi kozolci in petnajstimi»štanti« (manjši enojni kozo­lec). Eno posestvo – Posečnikovo – je bilo njihovo že skozi več generacij. Drugo – pri Bolantinu, ki je stalo poleg, pa je skupaj s hišo, hlevom, travnikom, z njivami in goz­dom kupil oče Janez okoli leta 1900, po go­spodarskem propadu njegovega lastnika soseda Bolantina. Poleg njihove kmetije je bila takrat v Malenskem vrhu le še ena kmetija ter okoli deset manjših hiš. Tu je prebival in vedno še biva, rod delaven, bister, v srcu pošten, to gotovo je tvoje največje bogastvo, ki ti ga vzeti ne more noben. Kmečko življenje nekoč Pohitimo nazaj v tisti čas, ko mladost živela je v nas. Julkino najzgodnejše otroštvo je segalo v čas prve svetovne vojne, ko so se ljudje spopadali z vsesplošnim pomanjkanjem, in ko je bilo – ob odsotnosti zdravil in zdravnikov – umira­nje zaradi španske gripe in griže nekaj pov­sem običajnega. Vendar so Julkini spomini vedrejši; pričenjajo se v povojnem času, ko se je v ljudi začelo vračati veselje. Življenje je bilo še vedno skromno in garaško, a kljub temu polno lepih doživetij. V kmečka opra­vila so vpletali pesem, vrisk in hudomušna tekmovanja ter si tako lajšali delo in krajša­li čas. Dela na Posečnikovi kmetiji ni nikoli zmanjkalo, saj je enemu opravilu vedno sle­dilo drugo. Zgodnje pomladansko čiščenje vrtov in sekanje butaric se je nadaljevalo z delom na polju, travniku, v sadovnjaku in gozdovih. Trdo življenje na kmetiji so občuti­li že otroci, ki so priskočili na pomoč pri vseh lažjih delih. Kmetom na poljih in oglarjem v gozdovih so nosili malico, ob košnjah so za kosci mešali travo in v času zorenja pobira­li sadje. Ob žetvah so pobirali klaske, ki so ostali na njivi, in iz moke teh klaskov jim je mati za pohvalo spekla hlebčke. Dobrega kruha na kmetih ni bilo, večkrat smo ga jedli iz ječmena – rži, ga v skledi na polje za malico nosili, ker kruh iz ječmena se skup’ ne drži. Tvoja polja dobro rodijo, le v trudu in znoju, polnem skrbi, semenski krompir mnogi gojijo; na kmetih še vedno težko se živi. Posečnikovi so med drugim pridelovali krompir, repo, korenje, peso, zelje, ajdo, rž, ječmen, proso in oves. Kot je bilo v na­vadi, je gospodinja – mati – ob zaključku večjih opravil delavce izdatno postregla. Vendar pa so bili vsakdanji obedi skromni; zajtrkovali so večinoma krompirjevo kašo ali ajdovo»mešto« (jed iz krompirja, bele in ajdove moke) in kosili ajdove žgance z zeljem, ješprenj ali štruklje. Posebej sla­sten je bil nedeljski ješprenj z mesom, ki se je kuhal v pečici celo noč in so ga domači zajtrkovali kar iz lonca pred odhodom ali po prihodu iz cerkve. Čez leto so jedli suho meso, sveže je bilo namreč na razpolago samo pozimi, v času zakola. Marmelade, omlete,»štrudlja« in piškotov otroci skoraj niso poznali, prav tako ne domačega ma­sla, ki je bilo namenjeno le za prodajo. Pro­dali so tudi nekaj kruha, salame, mleka in žganja, največkrat pohodnikom na Blegoš, ki so se pri njih ustavljali na malicah, pa tudi vaščanom. Sicer je bil glavni vir za­služka les, predvsem»hmeljevke« – dolge late, ki so jih množično prodajali na Štajer­sko za hmeljeve nasade. Tud’ zima svoje ima veselje, se snega mlado veseli, čipkar’cam se spet izpolnijo želje, saj klekljat se jim že mudi. Po naporni delovni sezoni so se v poznoje­senskem času dela na kmetiji upočasnila. Oče je zimski čas namenil popravilu orod­ja, otroci in mladi pa so končno našli čas za druženje. Malenski vrh je bil znan po lepih smučarskih terenih, zato so tja ob nedeljah zahajali smučarji iz širše okolice; najbolj množično v letih 1928–1935. Prire­jali so tečaje in tekmovanja, na katerih je bila uspešna zlasti sestra Vida. Ob koncu smučarskega dne so nadaljevali druženje s plesom v takratni gostilni pri»Jakopinu«. Pozimi se skup’ zberemo, veselo si zapojemo, včasih tud’ zaplešemo, in kratek čas si delamo, trk, trk. Vesel zimski dogodek, prežet z igranjem in plesom, je bilo tudi pustno koledovanje. Za klekljarice pa je predstavljala zima pričetek čipkarske sezone. Zbirale so se na»preji«, zdaj pri eni, zdaj pri drugi hiši, in od jutra do pozne ure ustvarjale prtičke in druge izdelke. Vmes so se pogovarjale, prepe­vale, predvsem pa»tekmovale«, katera bo boljša in hitrejša. Mnogokrat so se jim pri­družili vaški fantje; nekateri so se presku­sili v čipkarstvu, večina pa se jih je zaba­vala z mešanjem klekljev in»nagajanjem« dekletom. Vsako pomlad so se klekljarice težko poslovile od»punkljev« in se lotile kmečkih opravil. Čeprav pomlad je že vzbrstela, od čipk težko slovo bo vzela, vsaka prava čipkar’ca, ki je vso zimo klekljala vesela. Kulturni razcvet v Malenskem vrhu Julka se je šolala v ljudski šoli, ki je delo­vala na njihovem posestvu. V Gantarjevi drugi hiši – pri Bolantinu so namreč zgor­nje prostore uredili v šolo za vse okoliške vasi. Prva učiteljica je bila mlada Rezika Rant iz Železnikov, ki se je proti koncu prve svetovne vojne na prošnjo vaščanov preselila v Malenski vrh. V času učitelje­vanja je spoznala domačina Martina Dem­šarja, zidarskega mojstra, in se z njim leta 1927 poročila. Skupaj z mamo, možem, s hčerkama Marinko in Martinko, ter z mo­ževo mamo Jerico (bila je dekla pri Poseč­nikovih) in s sestro Ančko je stanovala v isti hiši, kot je bila šola. Julka je to druži­no pogosto obiskovala, se pri njih srečeva­la s šolanimi ljudmi in se naučila mnogih stvari, med drugim tudi klekljanja. Učiteljica Rezika je bila priljubljena, saj se je z veliko vnemo trudila izobraziti vaške otroke. Njej gre tudi zasluga za kulturni razvoj kraja v času med obema vojnama. Že leta 1917 je pričela s pevskimi vajami in kmalu zatem ustanovila pevski zbor, v katerem so peli tudi najstarejši trije Po­sečnikovi otroci – Marija, Franc in Janez. Nekoliko kasneje je oblikovala gledališko skupino, katere režijo je v začetku prevze­la kar sama. V kulturno dogajanje kraja so se menda vključevali vsi domačini – v okviru Prosvetnega društva so sodelova­li v pevskem zboru, gledališki skupini ali vsaj v telovadnem društvu»Orel«. Pevcem in gledališčnikom so se kasneje pridružili še mlajši Posečnikovi otroci, med njimi tudi Julka. Kulturno udejstvovanje ji je bilo v veliko veselje. Besedila iger je pogosto zna­la na pamet, zato ni presenetljivo, da so ji bile vedno dodeljene glavne dekliške vloge. Vadili so v šolskih prostorih, medtem ko so nastopali v Bolantinovem hlevu. S po­močjo kmetov so se oskrbeli z lesom, si izdelali oder, klopi in kulise. Ker je hlev omogočal nastope le od zgodnje pomladi do konca junija, ko v njem ni bilo krme, so izvedli predstave v razpoložljivem času – na prvi ponedeljek po veliki noči, prvo nedeljo v maju in 28. junija. Igre so posta­le prepoznavne v širši okolici in so bile ve­dno dobro obiskane. Kolikor je znano, je bilo odigranih vsaj 18 dram ali komedij. Prva igra je bila po spominu sestre Vide najverjetneje Domen. Zadnja predstava, Številke gospe Rožmarinke, je bila odigra­na v Malenskem vrhu leta 1931. Oder so po tem prepeljali v Hotavlje pri Poljanah. Po letu 1936 je gledališka dejavnost v Po­ljanski dolini zamrla. Nekaj kulis so ka­sneje vrnili v Malenski vrh, vendar so jih razrezali in prešili v vreče za potrebe par­tizanov. Mnogo kasneje, leta 1977, je hlev zaradi udarca strele zgorel. Sloves kulturnega razcveta v Malenskem vrhu je segel po celi Poljanski dolini. Na Posečnikovi domačiji se je pogosto usta­vljal tudi Ivan Tavčar, rojen na bližnjem Visokem; spotoma, ko je pešačil v Karlo­vec pri Poljanah h Karlovškemu Anžonu lovit ribe. Prijetne večere, ki jih je preži­vljal ob plesu in druženju na Posečnikovi domačiji, je skupaj z imenom domačije prenesel v povest Cvetje v jeseni. Pod Blegošem zraslo je»Cvetje v jeseni«, katero še vedno živo cveti, v njem Jelovem Brdu in Malenskem vrhu, spomin je postavljen na davne dni. Sem igre in petje vzljubila, čitala knjige rada zelo. Klekljanja sem se naučila, delala čipke vedno lepo. Julka je bila nadarjen otrok, z izrazitim veseljem do branja, pisanja, petja in gle­dališkega nastopanja. Na njeno vedoželj­nost je gotovo vplivala tudi razgledanost njenih prednikov. Že njen praded Janez Gantar, ki je živel v Malenskem vrhu, je študiral v Idriji. Iz nemščine je prevajal zdravniške in leposlovne knjige, kmetij­ske nasvete ter z ustanavljanjem pevskih in igralskih skupin veliko prispeval h kul­turnemu razvoju. Študij je proti svoji želji opustil, saj je bil po padlem bratu v bitki proti Napoleonovi vojski primoran prevze­ti domačijo. Po njem je Julka podedovala polne omare knjig in po njenih besedah tudi spomin in nagnjenje do kulture. Tudi njegova hči, Julkina stara mama, je znala brati že v tistih davnih časih druge polovi­ce 19. stoletja. Žal pa Posečnikovim otrokom študij ni bil namenjen, čeprav so si ga nekateri zelo že­leli. Le en brat se je izučil za mizarja, ostali otroci so morali pomagati pri domačih opra­vilih. Tako se Julki ni uresničila želja, da postane učiteljica; po končani ljudski šoli je bila zanjo edina izbira – domača kmetija. Otroci so odraščali, med njimi tudi Julka, in življenje v njenih rodnih krajih se je za­čelo spreminjati. Kot je napredek po eni strani olajšal in posodobil vsakdan, mu je po drugi strani zabrisal tisti pristen kmečki značaj, ki se ohranja v najglobljih kotičkih spomina. Radio je našel pot v te hribovite kraje leta 1925, sprva v pol ure oddaljeno vas Suše, kamor so pešačili radovedni po­slušalci z vseh koncev. Julka ga je prvič zaslišala ob predvajanju Frana Milčinskega in ljudskega pevca Pustotnika. Kasneje je javorski župnik priskrbel radio tudi za ma­lensko šolo in po tem so se ob nedeljskih popoldnevih zbirali vaščani tu. Napredek se je odražal tudi v kmetijstvu. Pri mlatvi so cepce počasi nadomestile mlatilnice na gepelj in kasneje na motorni pogon. Med prvimi, ki se je že leta 1928 oskrbel s takim motorjem, ki je poganjal še slamoreznico in cirkularko za žaganje drv, je bil tudi Po­sečnikov oče. Kasneje so se vasi elektrifici­rale, pojavili so se avtomobili in televizija. Ni petja, vriska več na vasi, izginja običaj nekdanjih dni. Le radio doma nas kratkočasi, mladina pa zabave, v kino si želi. Usoda mi je določila, da kmalu zapustila sem dom, mlada sem se poročila, v želji, da druge osrečila bom. NOVO ŽIVLJENJE V PODLIPSKI DOLINI Družina Fortuna V Poljansko dolino je na obiske k sorodni­kom zahajal tudi Vinko Fortuna iz Smre­čja pri Vrhniki. Po obeh starših je bil Polja­nec; oče, Tomaž Fortuna, ki je bil več let na delu v Ameriki, je izhajal iz Bukovega vrha nad Poljanami. Mati, Frančiška Čadež, je bila rojena v Hotovljah pri Poljanah. Starša sta po poroki leta 1908 kupila od Franca Jesenovca (Mivšek) domačijo v Smrečju, v kateri je bila od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne gostilna. Kasneje, verjetno po prodaji hiše novemu lastniku Fortuni, je v hiši obratovala še trgovina z mesnico. Vinko je kot najstarejši in edini moški potomec izmed osmih otrok prevzel skrb za gostilno. V lepi tihi skriti dolini, med drevjem vasica skromna stoji, sredi nje na nizkem hribčku, lipa ponosno v vetru šumi. Lepa je pomlad, v srcu deklice mlade, ko ljubezen prek livad, neslišno se prikrade. Obiski Poljanske doline so Vinku prinesli poznanstvo s šest let mlajšo Julko Gantar. Kmalu, pri njenih devetnajstih letih, sta se 28. avgusta 1935 poročila na Gori nad Ma­lenskim vrhom. Po poroki sta se preselila k njegovim staršem na domačijo v Smre­čje in si osnovala družino. Rodilo se jima je šest sinov in hčerka: Vinko, Vladimir, Janez, Božo, Marija, Marko in Danijel. Skrbela sta še za otroka, ki ga je pri njih pustila očetova sestra. Gostilna in trgovi­na sta družini prinašali premalo dohod­ka, zato je moral oče Vinko poprijeti še za priložnostna dela, kot npr. tesar, drobilec gramoza in mesar. Vinko je bil ljubeč mož in prav tako je imel rad otroke, čeprav je bil do njih pogosto zelo strog. Poznan je bil tudi kot velik ljubitelj petja. Težka leta Julkinega življenja Začela se je druga svetovna vojna in z njo okupacija Vrhnike. Po tem, ko so fašisti od­peljali moža Vinka v internacijo v Monde­no, je Julka ostala s tremi majhnimi otroki in kmetijo sama. Bil mož med vojno je zaprt, a njej pogum le ni bil strt. S skromnim znanjem italijan­ščine je postala tolmačka med italijanski­mi vojaki in domačini. Tako je nemalokrat s prirejenimi odgovori reševala sovaščane. Svoj močan značaj je izkazala tudi na dan grozovitega požiga podlipskih domov, 2. avgusta 1942. Takrat je s pogumom in z diplomacijo, ob petletnem sinu Vinku, ki jo je ves čas krčevito držal za krilo, obva­rovala domačijo pred načrtnim uničenjem. Morda jo je pri fašističnih požigalcih rešil tudi priimek Fortuna – Sreča! Čeprav je imela tistega dne sama res srečo, je po razdejanju vasi nesebično pomagala tistim, ki je žal niso imeli. Med vojno je bila zaprta tudi ona – tri tedne v škofjelo­ških zaporih in deset dni v Lučinah. Kako bil strašen je ta dan, ko vas požigal je tiran, a njej je usoda naklonila, da dom je uničenja rešila. Preživela vojne je vihar, klonila vendar ni nikdar. Po osvoboditvi je bila družina že številč­nejša in preživljanje s kmetovanjem je zahtevalo veliko truda. Po moževi zapo­slitvi je glavno skrb za domačijo prevzela gospodinja Julka. Kmalu zatem, leta 1952, je 42-letnega moža Vinka zadela možgan­ska kap. Ob sedmih otrocih, najmlajše­mu je bilo dve leti in najstarejšemu pet­najst let, je na Julko padlo celotno breme kmetije, nega soproga in skrb za otroke. Le z»ožemanjem zemlje«, kot se je sama izrazila, ji je uspelo izšolati vse otroke. Drugega zaslužka ni imela. Leta 1969 je po sedemnajstih letih invalidnosti in tr­pljenja mož Vinko umrl. Otroci so odrasli in se odselili v Logatec, Maribor, Ljublja­no, na Vrhniko in v Zaklanec pri Horjulu. Najmlajši sin Danijel je bil več let horjulski župan. Doma v Smrečju pa sta ostala Ja­nez in Marko z družinama. Delo na kme­tiji nadaljujejo Marko in njegovi potomci. Mamo Julko je leta 1990 čakalo novo gor­je – posloviti se je morala od najstarejšega sina Vinka, ki je umrl kot nedolžen pešec v prometni nesreči. Leta so tekla, z njimi življenje, v družini skrbi vsakdanje, so spremljale me in trpljenje … zdi se, da bile le težke so sanje. Le klekljaj, dekle, klekljaj, prav lepo čipko sklekljaj da se ne bo ti trgalo pa tudi ne umazalo, trk, trk. JULKA FORTUNA – KLEKLJARICA Začetki Ker se nikjer ni zaslužilo, se klekljat vse je izučilo. Dekle naj bo ali fantič, kdor klekljat znal ni, je bil zanič. V času pred prvo svetovno vojno so bile čipke tako cenjene, da se je bilo mogoče preživljati le z njihovo izdelavo. Mnoge predice so zato opustile svojo dotedanjo obrt in se priučile čipkarstva. Čipke so od­kupovali trgovci in jih večino prodali v Ita­lijo, delno tudi turistom na Bledu. V Poljan­ski dolini je bilo v letih od 1920 do 1930, ko je doseglo svoj višek, čipkarstvo prisotno skoraj v vsaki hiši. Te obrti so se naučili že otroci; predvsem deklice, ponekod tudi fantje. Pozimi, ko ni bilo dela na kmeti­ji, so se klekljarice družile na»prejah« in ustvarjale pozno v noč. Veselo druženje so zaključile s plesom, seveda v tistih hi­šah, kjer so gospodarji to dovolili. Po letu 1930, ko so zaradi vsesplošne krize tudi za čipkarstvo nastopili slabši časi, se je na teh večerih»preje« večinoma le še plesalo. Čip­karstvo je začelo upadati, po letu 1940 pa je zaradi izgube trga skorajda zamrlo. Me deklice smo mlade, klekljamo že rade, klekeljne vrtimo, ko klekljat se učimo. Tudi Julka je odraščala ob klekljanju in se kot majhna deklica zabavala ob premešča­nju pisanih bucik, kadar klekljaric ni bilo poleg. Klekljanja se je naučila pri sosedi Jerici Demšar, ki je s svojo širšo družino, med njimi tudi snaho učiteljico Rantovo, kot gostačka stanovala v Posečnikovi dru­gi hiši. V tej družini so zaradi zaslužka vsi klekljali, v zimskem času tudi Jeričin sin, ki je bil sicer zidar. Ko je Julki pogled komaj segel na mizo, so jo že posadili za klekljarsko blazino. Vse, kar je ustvarila, je skrbno zabeležila v zvezek, ki ga je hranila pod blazino. Dekleta so med seboj tekmo­vala v poznavanju raznolikih vzorcev, zato so bili taki zapisi velikega pomena. Kot vse deklice je tudi ona klekljala le do petnaj­stega leta; starejša dekleta so namreč do­bila druge zadolžitve, na primer šivanje in vezenje. Izpopolnjenega znanja iz te spre­tnosti si je pridobila na šiviljskem tečaju v Poljanah, po letu 1930. Sočasna gospodar­ska kriza in z njo upad čipkarstva, kasneje še druga svetovna vojna in po njej trd boj za preživetje družine so Julko odvrnili od klekljanja za tri dolga desetletja. Kje so že tisti lepi časi, ko s punkeljnom smo šli po vasi. Zdaj prejali smo tu, zdaj tam, pa spet drugič šli drugam. Vrnitev k čipkam Ko velika bom postala, čipkam zvesta bom ostala. Za punkelj je Julka ponovno sedla leta 1958, po dvajsetih letih zakonskega življenja na Fortunovi domačiji v Smrečju. Ko so otroci odrasli, se je lahko spet posvetila svojemu najljubšemu konjičku iz mladostnih ča­sov. Ker je bilo čipkarstvo v teh predelih Vrhniškega že poznano po zaslugi njene predhodnice Katarine Malavašič, Julki ni bilo težko s klekljaricami iz Smrečja, Pod­lipe, Šentjošta, Rovt in drugih krajev še is­tega leta ustanoviti klekljarskega društva. (Opomba avtorice: Kot je poročal dnevnik Slovenec iz leta 1904 so klekljarstvo na Vrhniško zanesli Žirovci. S sistematičnim poučevanje je v takratni novi šoli (danes OŠ Ivana Cankarja Vrhnika, Tržaška cesta 2) začela učiteljica Marija Mlakar. Želela si je namreč, da bi si tudi klekljarice naših krajev lahko v zimskem času z izdelavo čipk zaslužile tisočake, kot so si jih znale v Idriji, Žireh in Poljanski dolini. Vir: Vrhni­ški razgledi št. 8, 2007, str. 142). Za izdelavo čipk in njih sloves, skrbi lepo naš Dom zares. Leta 1958 se ji je uspelo povezati tudi z ljubljanskim podjetjem Dom (dejavnost podjetja se je v tistih časih navezovala na izdelke domače in umetne obrti s področja bivše Jugoslavije; https://www.dom.si). To podjetje je z odpiranjem poslovalnic v Poljanski, Selški dolini in na Vrhniki ter z odkupom čipk starejših klekljaric in uvaja­njem čipkarskih krožkov za osnovnošolce skrbelo za ohranjanje čipkarske tradicije pri nas. Julka je sodelovala s podjetjem na­daljnjih 23 let; v tem obdobju je kot njihova uslužbenka vodila delo do stotih kleklja­ric iz domačega društva. Njihove izdelke je prevzemala ob sredinih dopoldnevih dvakrat mesečno v odkupnem centru Doma na Vrhniki, jih razporedila glede na vzorce, stehtala in nato v kovčku odnesla v podjetje Dom. Podjetje je delavke oskrbo­valo s sukancem in plačilom, ki pa je bilo z leti čedalje nižje. Temu naj bi bila vzrok predvsem visoka nabavna cena sukanca, ki ga je bilo potrebno uvažati. Zanemarljiv odnos države in posledično podjetja do njihove obrti je čipkarice žalostil, saj so bile nekatere odvisne le od tega zaslužka. Zavedale so se, da je čipkarska umetnost ponekod v tujini precej bolj cenjena in fi­nančno podprta. Leta 1980 je Julka Fortu­na prekinila sodelovanje s podjetjem Dom in se osamosvojila. Tečaji klekljarstva Vse čipkar´ce se potrudite, učite klekljat mladi rod, to umetnost lepo ohranite, ki znana v naših krajih je povsod. Prežeta s čipkarstvom že od ranih dni, se Julka ni mogla sprijazniti z usihanjem priljubljenosti te edinstvene ljudske obrti v povojnem, napredka polnem času. Tako je na primer med podlipskimi klekljarica­mi, ki jih je zbrala v društvu, predstavljala 50-letna članica»pravi podmladek«. V iz­ogib pozabljanja čipkarskega znanja si je prizadevala, da bi obrt približala predvsem mlajšim generacijam. Prvi tečaj klekljanja idrijske čipke je za osnovnošolce vrhniške šole pripravila januarja 1965, še v soorga­nizaciji s podjetjem Dom. Med zimskimi počitnicami je uspela zbrati 70 učencev, kar je bilo nad vsemi pričakovanji. Udele­ženci so, razdeljeni v tri skupine, obisko­vali tečaj štirinajst dni. Najbolj zavzeti so ob koncu odkupili klekljarski pribor in se udeležili še nadaljevalnega tečaja v nasle­dnjem letu. Navdušena nad odzivom je pri­pravila ali sodelovala na tečajih še na šo­lah v Žireh, Železnikih, Gorenji vasi, Škofji Loki, in celo v Slovenj Gradcu in na Ptuju. Vedno bolje nam bo šlo, klekljati je res lepo. Katera klekljat še ne zna, se bo lahko navadila. Organizirala je tudi tečaje za odrasle, ki so jih izvajale poleg nje še druge izučene klekljarice. Ker Julka ni bila šolana, pač pa priučena klekljarica, se je ob teh pedago­ginjah tudi sama dodatno izobraževala. V letih 1980–1990 sta bila, za skupaj več kot 200 udeleženk, po dva tečaja letno na lju­bljanski Osnovni šoli Prežihovega Voran­ca. Pri izvajanju programa je pomagala še Marinka Alič iz Žirov. Udeleženke so bile zlasti učiteljice iz cele Slovenije, ki so tu pridobljeno znanje nato širile med svoje učence. Do zadnjih Julkinih let so pote­kala izobraževanja v prostorih samostana Marijinih misijonark na Mirju v Ljubljani. Nekdanje tečajnice, s katerimi je Julka vzpostavila dobro prijateljstvo, se še vedno dobivajo enkrat tedensko, ustvarjajo in razstavljajo. Poučevala je tudi v Mariboru in Novem mestu. Za vse tečajske potreb­ščine je vedno poskrbela Julka, udeleženci so prispevali le simbolično vpisnino. Še bomo skup` se zbrale, in svetu dokazale, kaj zmoremo me klekljar`ce, idrijsko-slovenske čipkar`ce. Ambasadorka slovenskega čipkarstva Močnejša od potrebe po lastni uveljavitvi je bila pri Julki Fortuna želja po ohranja­nju slovenskega klekljarstva. Zato ne pre­seneča, da je večino prostega časa zadnjih štirih desetletjih življenja usmerila v izo­braževanje in promocijo, in tako veliko do­prinesla k širši prepoznavnosti čipk doma in v tujini. Srečevala se je z mnogimi vpliv­nimi ljudmi – s predsedniki, z ministri, žu­pani, celo s papežem, kar je dalo njenemu poslanstvu še večji pomen. Slovenj Gradec, kraj slavno znani, po razstavah, obrti in umetnosti priznani, ima paviljon, v katerem se predstavi, vse, kar še lepega je med nami. Pripravljala je razstave ob zaključkih čip­karskih tečajev, večkrat sodelovala pri pri­pravi razstave čipk na Vrhniki in v soorga­nizaciji s Turističnim društvom Vrhnika v letu 1970 izpeljala Dan domače obrti. Ude­leževala se je razstav domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu, čipkarskih festiva­lov v Železnikih in Idriji, od vsega začetka tudi Kmečke ohceti v Ljubljani, prireditev Kluba Nedeljskega ter podobnih turistič­nih dogodkov. V slovenski narodni noši – doma je imela kar tri komplete – je pri­kazovala veščino klekljanja na mnogih domačih sejmih: na Mednarodnem obr­tnem sejmu v Celju, Kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni, Mednarodnem gorenjskem sejmu v Kranju, sejmih Alpe­-Adria na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, Ljubljanskem modnem sejmu, Mednarodnem vinskem sejmu Vino v Lju­bljani, ljubljanskem sejmu Narava-zdravje in drugje. Za promocijo čipkarstva je skr­bela tudi v zdraviliščih (Dobrna, Šmar­ješke toplice, Čateške toplice), hotelih v Lipici, Novi Gorici in na Bledu, pri Po­stojnski jami ter v trgovski hiši Merkur v Mariboru. Po celem svetu znane, so čipke te iskane … Slovensko tradicijo je predstavljala Julka Fortuna tudi prek naših meja. Oblečena v narodno nošo, je ob petju ljudskih pe­smi ustvarjala čipke pred očmi obisko­valcev mnogih tujih sejmov ali razstav. Sejem»Heim und Handwerk« v Münchnu je obiskala že leta 1983 in ponovno čez deset let. Leta 1985 se je udeležila obrtnega sre­čanja v Kumrovcu, takrat še v skupni jugo­slovanski državi. V osemdesetih letih se je začela udeleževati tržaškega mednarodne­ga velesejma; in tam leta 1988 poklonila čipko takratnemu italijanskemu finančne­mu ministru Colombu. Istega leta spomladi je obiskala Zahodni Berlin, kjer je izmed osmih sredozemskih držav predstavljala gospodarstvo, turizem in kulturo tudi Ju­goslavija. Nekaj mesecev kasneje je na 55. Celovškem sejmu kot ena izmed peščice naših razstavljalcev, takrat še uslužbenka podjetja Dom, reševala čast jugoslovanske­ga paviljona. V devetdesetih letih je obiskala»Hobi« se­jem v Dornbirnu v Avstriji (1990), sejem v Gradcu (1992), sejem v Essnu (1992), sejem»Luga« v Luzernu v Švici (1995) in se udeležila koncerta slovenskega društva»dr. France Prešeren« v Liechten­steinu (1995). Julka se je na prireditvah srečevala tudi z našimi izseljenci, kar ji je zelo veliko pomenilo. Slovenski paviljoni so bili vedno dobro obiskani in zanima­nje za čipkarstvo je bilo veliko. Mnogi tuji časniki so predstavili v svojih reportažah slovenske razstavljalce kar s sliko kljeklja­joče Julke Fortuna. Med najlepšimi spomini iz tujine ji je osta­lo srečanje s papežem v Rimu, kamor se je leta 1984 napotila s skupino romarjev. Kasneje je romala še v Lurd v Francijo ter v Fatimo na Portugalsko. Proti koncu ži­vljenjske poti je načrtovala tudi obisk slo­venskih izseljencev v Clevelandu v Zdru­ženih državah Amerike, ki pa ga ni nikoli uresničila. V Ljubljano bodo se peljale, v RTV studio na ogled, ker rade vedele bi in znale, kako od tam gre glas v svet. Viden pečat je pustila tudi v medijskem svetu. S slovensko RTV je sodelovala pri snemanju filma o čipkaricah in v dveh dokumentarnih oddajah»Odklop«, čipkar­stvo je predstavila v seriji oddaj o ljudski obrti ter v nanizanki»Radovedni Taček«. Večkrat se je pojavila tudi na radiu, na pri­mer v oddajah»Pokaži, kaj znaš« in»Iz na­ših krajev«. Na 1. programu se v oddaji»Na današnji dan« vsako leto spomnijo Julki­nega rojstnega datuma. V dnevniku Delo je bila leta 1984 izbrana za»Portret tedna«. Bila je vestna kronistka, saj je dogodke iz svojega življenja in klekljarske dejavnosti objavljala v lokalnih in drugih slovenskih časopisih, ali le beležila v obliki rokopisov v svojem arhivu. »Mojstrica domače obrti« Punkeljčke imamo vse, klekeljne in bucike. Julka Fortuna je za svoje delo uporabljala pribor, kot ga uporablja vsaka klekljarica: blazine (»punkeljne«), jerbašček, kleklje, bucike, sukanec in vzorce. Delala je iz lanu, kasneje tudi iz bombaža, in pri tem uporabljala 7 parov klekljev. Sama vzorcev ni risala, pač pa je uporabljala že izrisane. Izbirala je tako stare kot nove motive, odvi­sno od zahtev tržišča. Ponavadi je imela v delu čipke na dveh ali treh blazinah, in na­daljevala s tisto, za katero je bila trenutno bolj razpoložena. Raje je ustvarjala majhne čipke, čeprav so lahko zahtevale za izdela­vo prav toliko časa kot velike. Za čipko veli­kosti 10 x 10 cm je porabila približno 3 ure, seveda odvisno od gostote vzorca, medtem ko je klekljala ovratnike po 20 ur. Lotila se je tudi izdelave»punkljev«, saj jih je bilo včasih težje dobiti. Leta 1978 je prvič predstavila še spominek»miniaturni punkeljček«, ki je bil opremljen s čipkar­skim priborom in ročno izdelano čipko. Precej teh izdelkov je poslala izseljencem v tujino. Danes dekle, Turistična zveza Slovenije je, ki nageljne deli v priznanje, za dela, ki Slovenijo krase, v turizmu pa zvesto sodelovanje. Julkino aktivno prizadevanje za ohranitev in promocijo slovenske čipkarske tradicije je bilo opaženo in večkrat pohvaljeno. Pre­jela je mnogo priznanj za sodelovanja na obrtnih sejmih, srečanjih, razstavah, kot tudi zahvale za dolgoletno požrtvovalno delo v domači krajevni skupnosti Podli­pa-Smrečje. Za miniaturni»punkeljček« je prejela na razstavi v Slovenj Gradcu leta 1982»Znak kvalitete za etnološko izvir­nost«. Dve leti kasneje, 8. junija 1984, je na istem sejmu postala dobitnica izredne­ga priznanja Zveze obrtnih združenj Slo­venije –»Mojster domače obrti«. Velikega pomena je bila tudi podelitev priznanja RTV Slovenije –»Turistični nagelj« leta 1990 za uspešno vključevanje klekljanja v turistično ponudbo Slovenije, uvrstitev čipk med»izdelke domače obrti« leta 1994 s strani Ministrstva za gospodarske dejav­nosti RS ter prejeta»Zlata listina« leta 1996 za dolgoletno aktivnost v samostojni obrti Obrtnega združenja Vrhnika. Manj opazno, a kljub temu veliko vlogo pri čipkarski dejavnosti Julke Fortuna je imela tudi hčerka Marija. S prevozi in spremstvi mame v njenih poznejših letih na srečanja in prireditve, s pomočjo pri organizacijah dogodkov, izdelavi»punkljev«, všivanjem čipkastih prtičkov, arhiviranjem tiskovin, ki so omenjale mamino delo, ter z ohranja­njem ročnih del je mami Julki precej olaj­šala njeno vsestransko udejstvovanje. Naj obrt umetna in domača se še razvija, saj s tem bogatimo liste naše zgodovine, v čast in ponos je naše domovine, predstavljati, kar hrani Slovenska domačija! Enkrat pa vsak studenec, izvira zopet na plan, tako so te moje pesmi privrele iz srca na dan. JULKA FORTUNA – PESNICA Od prvih pesmi ... Ob klekljarskih druženjih se je vedno veli­ko prepevalo in tako se je nekoč Julka For­tuna zavedla, da Slovenci ne premoremo niti ene čipkarske pesmi. Prve pesmi so nastale spontano, z dodajanjem preproste klekljarske vsebine že znanim ljudskim napevom. Objavljala jih je pod psevdo­nimom Jelka Smrekar. Načrtnega pisanja pesmi pa se je Julka lotila ob pripravi pro­slave za dan žena – 8. marca 1963. Spisane pesmi je recitirala in tako uspešno prepri­čala vse navzoče, da jih je prejela od pod­jetja Dom. Šele kasneje je priznala, da je bila avtorica sama. Uspeh prve javne pred­stavitve ji je dal zagona za nadaljevanje in izpod peresa so začele nastajati pesmi o čipkarstvu, njenem življenju, njej ljubih krajih in ljudeh, zgodovinskih dogodkih in druge. Ker so se ji verzi pogosto poro­dili med vsakdanjimi opravki, je s seboj v žepu vedno nosila list papirja in svinčnik. ... do knjižne izdaje Da v pozabo to nikdar ne izgine, naj pesem ta bo za spomin. Že v naslednjem letu 1964 je izšla na že­ljo klekljaric, s katerimi se je družila, prva pesniška zbirka Iz srca do srca. Finančno podporo je obljubljalo podjetje Dom, ki pa je kasneje ocenilo, da se pesmi ne bodo prodajale dovolj uspešno, in je ponudbo umaknilo. Knjiga je nato izšla v samoza­ložbi in vključuje 31 pesmi. Leta 1983 je sledil prvi ponatis. Ta zajema vse pesmi iz prve izdaje, z izjemo ene – Pomladna, ter 20 novih (skupaj 51). Za razliko od prve izdaje je ta knjižica opremljena z uvodno besedo Neže Maurer. Pesmi so razvršče­ne po poglavjih Vesele klekljarice, Moje pesmi – Moje življenje, Naši kraji – naš ponos in Le zapojmo, zaigrajmo. Prodalo se je vseh 2000 izvodov prve in druge iz­daje, zato je bila zbirka v letu 1993 že dru­gič ponatisnjena, tokrat v 5000 izvodih. Glede uvodne besede in poglavij je podob­na predhodni izdaji, vključuje le več pe­smi – skupaj jih je 58. Arhiv Julke Fortuna razkriva še pesmi, ki jih je v sedemdesetih letih objavila v Na­šem časopisu, a jih kasneje ni vključila v pesniške zbirke: Slovenska žena (1974), Padlim partizanom (1975) in Rojstvo Jugo­slavije (1979). Precej neobjavljenih pesmi, spisanih po devetdesetih letih, je ohra­njenih v obliki rokopisa ali tipkopisa: To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1990), Turistični nagelj (1990), Slovenj Gradec (1990), Lipica (1992), Lurška Mati Božja, Himna K. D. (1992), Maj 1992 (1992), Obisk v Lucernu – sejem»Luga« (1995), 30 let srečanja, Ob 40. obletnici v spomin!, Borovnica, Dobrna, In vendar se vrti …?, Ljubezni ni bilo ... !, Himna ter Fajfrca. Uveljavitev pesništva Naj pesem slovenska bo vedno v časti med nami povsod. Edinstvenost pesmi s čipkarsko temati­ko v slovenskem prostoru in Julkina spo­sobnost prepletanja pesnjenja s kleklja­njem sta ponesli njeno poezijo v eter in časopise. Kmalu po izidu prve pesniške zbirke je Julka Fortuna gostovala v TV­-oddaji»Pokaži, kaj znaš«, svoje pesmi recitirala tudi v oddaji»Zakaj bi veselo ne peli«, na obisku sejmov in razstav, ob prireditvah, ki jih je prirejala sama ali v sodelovanju s sokrajanom Ivanom Mala­vašičem v domačem kraju, na klekljarskih tečajih in drugih priložnostih, povezanih s čipkarstvom. Bila je zvesta članica Društva pesnikov slovenske glasbe, katerih sreča­njem je vedno prisostvovala. Zadnje srečanje, ki se ga je še udeležila, je bilo organizira­no v Podlipi spomladi 1999. Njeno ime omenja»Leksikon pisaca Jugoslavije« (Novi Sad, 1979), kar si je štela pesnica v veliko čast. Prav tako je pri­kazana v publikaciji»Vsi naj­boljši muzikanti – 1. del (Ra­zvoj narodnozabavne glasbe od začetkov do leta 1973)«. Nekatere njene pesmi so tudi uglasbene. Na Krasu prelepa dolina leži, v njej se že dolgo kaj čudo godi. Če greš v dolino ves truden, bolan, iz nje se vračaš bolj zdrav in močan. JULKA FORTUNA – POBUDNICA OBNOVE LURŠKE MARIJE Dolina pri Lipici Srečno naključje, da je Julka Fortuna na sejmu v Münchnu vzpostavila stik s ta­kratnim direktorjem lipiških hotelov, je botrovalo povabilu klekljarice v Lipico. Ponudbo za nekajdnevno bivanje v ho­telu Klub je sprejela v zameno za prikaz čipkarske obrti tamkajšnjim turistom. Prvemu obisku je sledil drugi, nato tretji, in kmalu je postala stalna gostja. Ko si je med bivanjem v Lipici avgusta 1991, skru­šena od nedavne življenjske izgube, na veliki šmaren zaželela duhovne utehe, jo je hotelsko osebje napotilo v 300 m odda­ljeno Dolino h kipu Lurške Marije. Pred 150 leti se nekaj je res tu zgodilo, tako nam pove še zdaj ustno izročilo ... V letih 1848–1875 je vodil kobilarno v Li­pici avstrijski grof in konjeniški general Karel Grünn. Ob hudi bolezni pljuč se je začel zatekati v vrtačo v bližini, kjer se mu je počutje vsakokrat izboljšalo. Po ozdra­vitvi je v zahvalo spremenil naravno skal­no vdolbino ob robu vrtače v kapelico, v katero je postavil kip Lurške Marije – pre­pričan, da mu je pomagala prav ona. Pred votlino je postavil oltar, ob njem kamnito mizo in kropilnik, ter okolico prepredel s potkami in cvetličnimi gredicami. Dolinica je postala romarski kraj, kamor so med svetovnima vojnama množično zahajali predvsem Tržačani. Nabožni predmeti, ki so jih puščali ob kipu, so se sčasoma porazgubili. Čudežne ozdravitve naj bi se dogajale še kasneje; nekoč naj bi tu spregledala tudi od rojstva slepa štiri­letna deklica. Z drugo svetovno vojno se je romanje prekinilo in v nadaljnjih dese­tletjih je bila kapelica prepuščena propa­danju. Zato k Mariji vsi radi hitimo, saj zdravja, miru vsi si želimo … Presenečena nad lepoto in hkrati razoča­rana nad zapuščenostjo kraja se je Julka odločila kapelico obnoviti. Do Marije je namreč čutila posebno naklonjenost še iz mladosti, ko je pod vplivom domače vzgo­je in s spodbudo učiteljice Rantove postala članica Marijine družbe že pri trinajstih letih, decembra 1929. Obnova kapelice se je pod vodstvom Julke pričela spomladi 1992 s pripravo načrtov in z začetkom zbi­ranja prostovoljnih prispevkov. Dolino so očistili vejevja, iz požaganih kostanjev iz­delali klopi, uredili nekdanje stezice, ob­novili stopnice in kamnite zidove. Marijin kip so restavrirali v Šentjoštu, nov nad­strešek izdelali v Zaklancu, prebarvali so železno ograjo okoli kapelice in pred kip postavili zaščitna vratca. Kasneje so po­stavili še smerokaze v lipiškem križišču in napeljali elektriko do kapelice. Julka je prispevala oltarne prte z všito čipko in pri­dobila precej Vrhničanov in okoličanov, ki so akcijo finančno podprli. Obnovlje­na kapelica je bila posvečena 14. avgusta 1993. V letu družine 1994 je bilo tu organi­zirano srečanje krščanskih družin, ki se ga je udeležilo več kot 600 ljudi. Množi­čen obisk je bil tudi na shodu mladih leta 1997. Dolina se je tako ponovno uveljavila kot romarski kraj, z glavnimi mašami 15. avgusta, 8. septembra in meseca maja v času šmarnic. Julka je ves čas skrbela za urejenost in promocijo kraja, kot tudi za organizacijo verskih srečanj. Po smrti so ji postavili nedaleč od kapelice obeležje v zahvalo za vložen trud. Orga­nizacijo prihoda narodnih noš na avgu­stovske maše in pogostitve pa je prevzela Julkina hčerka Marija. Bibliografija Julke Fortuna (iz njenega osebnega arhiva) Fortuna Julka: Govor na prvi čipkarski priredi­tvi v Podlipi. Tipkopis (10. 3. 1963). Fortuna Julka: Govor; v zvezi s čipkarsko pri­reditvijo. Tipkopis (15. 9. 1963). Fortuna Julka: Spomini na vojna leta 1941–1945. Rokopis (25. 5. 1964), 61 str. Gantar - Fortuna Julka: Iz srca do srca; pesni­ška zbirka. Podlipa-Vrhnika, 56 str., 1964. Fortuna Julka: Cvetje v jeseni. 15. 4. 1973 (dru­gi podatki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Klekljanje na Vrhniki in okoli­ci. Naš časopis 9, 1974, str. 4. Fortuna Julka: Na rob 8. marcu. Naš časopis 10, 1974, str. 6. Fortuna Julka: Najlepši dan življenja (Sidoni­ja). Nedeljski dnevnik, 29. 12. 1974. Fortuna Julka: Ob 30-letnici osvoboditve – Pa­dlim partizanom. Naš časopis 18, 1975, str. 12. Fortuna Julka: 2. avgust 1942 v Podlipi; reci­tal. Naš časopis 21, 1975, str. 6. Fortuna Julka: Kmetica. Naš časopis 22, 1975, str. 7. Fortuna Julka: Recital»Jugoslavija, to smo mi« v Podlipi. Naš časopis 23, 1975, str. 7. Fortuna Julka: Vrhniške čipkarice so se zbrale. Kmečki glas, 17. 3. 1976, št. 1, str. 5. Fortuna Julka: Vrhniške čipkarice so se zbrale. Naš časopis 25, 1976, str. 5. Fortuna Julka: Uspešen aktiv žena na Vrhniki. Naš časopis 25, 1976, str. 5. Fortuna Julka: Dachau nekoč in danes. Naš časopis 27, 1976, str. 8. Fortuna Julka: Srečanje v Podlipi. Naš časopis 28, 1976. Fortuna Julka: Bo čipkarstvo tudi pri nas izu­mrlo. Naš časopis, 1976, str. 11. Fortuna Julka: Naša bralka o delu»Kmetje brez zemlje«. Naš časopis 29, 1976, str. 12. Fortuna Julka: Kulturni razcvet Malenske­ga vrha pred 60 leti. Loški razgledi 24, 1977, 181–183. Fortuna Julka: Življenje pod Blegošem med obema vojnama. Loški razgledi 25, 1978, 190–195. Fortuna Julka: Pred razstavo čipk na Vrhniki. Tipkopis (1978). Fortuna Julka: Poročilo o uspeli razstavi čipk. Tipkopis (1978). Fortuna Julka: Zanimanje šolske mladine za čipkarsko razstavo»Več pozornosti čipkar­stvu«. Naš časopis 47, 1979, str. 5. Fortuna Julka: Rojstvo Jugoslavije. Naš časo­pis 57, 1979, str. 5. Fortuna Julka: Delavno proslavile dan republi­ke. Naš časopis 58, 1979, str. 5. Fortuna Julka: Klekljarski krožek. Naš časopis 61, 1980, str. 7. Fortuna Julka: Anekdote izpod Blegoša. Loški razgledi 27, 1980, str. 325. Fortuna Julka: Pot iz bolnišnice pred 40 leti. 1981. Fortuna Julka: V spomin»Knapičevi mami«. Naš časopis 91, 1982, str. 7. Fortuna Julka: Najstarejša čebelarka. Naš ča­sopis 91, 1982, str. 7. Gantar - Fortuna Julka: Iz srca do srca; pesni­ška zbirka (1. ponatis). Podlipa-Vrhnika, 48 str., 1983. Fortuna Julka: Klekljarstvo na Slovenskem še živi. Tipkopis (1984). Fortuna Julka: Neutrudna čipkarica. 5. 5. 1985. Fortuna Julka: Nepozabni dogodek. Poročilo o obisku Zahodnega Berlina. Tipkopis (1988). Fortuna Julka: Vtisi iz Zahodnega Berlina. Tipkopis (1988). Fortuna Julka: Sejem»konjičkov«. Marec 1990. Fortuna Julka:»Hobi« sejem v Dornbirnu. Tip­kopis (april 1990). Fortuna Julka: Mož in žena sta se vedno prepi­rala. V: V deveti deželi; sto slovenskih pravljic iz naših dni (ured.: Stanonik Marija). Založba Mladinska knjiga, str. 47, 1995. Fortuna Julka: Še živimo priče. 14. 7. 1992 (drugi podatki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Spomin na leto 1952–1992. Ro­kopis (1992). Fortuna Julka: 50. obletnica požiga vasi. Ro­kopis (1992). Fortuna Julka: Dolina Matere Božje v Lipici. Tipkopis (1993). Gantar - Fortuna Julka: Iz srca do srca; pesni­ška zbirka (2. ponatis). Podlipa-Vrhnika, 53 str., 1993. Fortuna Julka: Zapisnik 1. sestanka častilcev Matere Božje v Lipici. Tipkopis (12. 4. 1993). Fortuna Julka: Ob robu blag. [blagoslova] nove ceste in prenovi kapele M. Božje v Malen­skem vrhu. Tipkopis (21. 10. 1993). Fortuna Julka: Lurška Mati Božja v Lipici pri Sežani. Tipkopis (16. 2. 1994). Fortuna Julka: V Mednarodnem letu družine, romanje družin k Lurški materi Božji v Lipico pri Sežani. Tipkopis (marec 1994). Fortuna Julka: Sestanek odbora za ureditev pri kapeli M. Božje. Tipkopis (2. 1. 1995). Fortuna Julka: Obisk v Lucernu – sejem»Luga«. Rokopis (6. 5. 1995). Fortuna Julka: Prvi tečaj klekljanja na Vrhni­ki; minilo je 30 let. Naš časopis, januar 1995, str. 13. Fortuna - Gantar Julka: Blagajana. Vrhniški razgledi 1, 1996, str. 42. Fortuna Julka: Čipkarstvo še ne bo izumrlo! Razstava v osnovni šoli Ivana Tavčarja. Dnev­nik. Fortuna Julka: Kje je osmi otrok? Nedeljski dnevnik, str. 33. Fortuna Julka: Življenje pod Blegošem med I. in II. svet. vojno. Tipkopis. Fortuna Julka: Uspela razstava čipk (drugi po­datki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Božja pot v Lipici (drugi podat­ki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Lurška mati Božja v Dolini pri Lipici (drugi podatki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Žlica (drugi podatki o objavi nepoznani). Fortuna Julka: Radio Ognjišče. Fortuna Julka: Potovanje v Fatimo. Rokopis. Fortuna Julka: Čipkarice na Gorenjskem. Ro­kopis. Fortuna Julka: Čipkarice in njih običaji. Ro­kopis. Fortuna Julka: Vtisi iz Lurda. Tipkopis. Fortuna Julka: Življenje pod Blegošem med I. in II. svet. vojno. Tipkopis. Fortuna Julka: Svetovna razstava obrti v Mün­chnu. Tipkopis. VIRI: Literatura: (citiranje je ponekod nepopolno, saj časopisni odrezki iz osebnega arhiva Jul­ke Fortuna niso vsebovali drugih podatkov): A. L.: Zgovorna mojstrica Julka. Slovenske no­vice 1, 15. 11. 1994, str. 16. Anzelc Brigita: Zgodovina čipk v verzih – do­mača obrt, ki izumira. 7. 5. 1976. Anžel Bogdan: Nepozabno srečanje v Lipici. Rodna gruda, 2. Bavčar-Anzelc Brigita: Julka o sebi in čipkah. 7. 5. 1976. Bogataj Damijan: V znamenju čipkarskega fe­stivala. Slovenec, 27. 8. 1993, str. 14. B. V.: Administrativno omejevanje ne sme ogroziti obmejnega sodelovanja. Primorske novice, 22. 6. 1984, str. 2. Cek Danijel: Še so dobri ljudje! – V Lipici so blagoslovili kapelo Matere Božje. Primorske novice, 1993. Čepar Drago: Nagovor pri odkritju in blagoslo­vu spominskega obeležja Julki Fortuna - Gan­tar v Lipici. 15. 8. 2000. Čepin Maja: Ko se ljubezen zlije v čipke in poe­zijo. Dnevnik, 6. 5. 1999. D. M.: Ugodni nakupi. 9. 8. 1997. Dolenc Janez: Jubilej priljubljene klekljarice in pesnice Julke Gantar Fortuna. Loški razgledi 43/1, 1996, 238–240. Fortuna Julka – objave na plakatu 18. Fortuna Vinko ml. Družina Fortuna – ob pra­znovanju 50-obletnice poroke Julke in Vinka Fortune. Rokopis. F. T.: Klekljarica Julka! 29. 12. 1990. Gerenčer Ivan: Pri brezplačni pokušnji pršuta in slivovke je bila gneča največja. Dnevnik, 5. 5. 1995. Golob Brane: Zakaj bi veselo ne peli. Po letu 1963. Gril Janez: Več vere in zaupanja! Romanje dru­žin k Mariji v Dolini pri Lipici. Družina, 1994. J. A. K.: S pesmijo in klekljami; Pokrašena Jul­ka Fortuna prikazuje čipkarstvo; Primorski list, oktober 1993. Jurač Jože: Klekljarica in pesnica Julka. Vza­jemnost, str. 29. Kladnik Darinka: Čipke kot pesem, pesem kot čipke; Povabljeni ste na kavo. Nedeljski dnev­nik, 4. 2. 1996, str. 5. Kladnik Darinka: Neprecenljiva dota; Julka Fortuna kleklja že od mladih nog. 1982. Knez Stojanovič Olga: Romanje družin k Lur­ški Materi božji; Ob mednarodnem letu dru­žine. Kobolt Ernest: Čipkarstvu več veljave. 1982. Kokelj Nina: Tihe ustvarjalke s Poljanskega; Pesnice in pisateljice, ki ustvarjajo literarjenje. Mladina 3, 27. 1. 2008. Košnjek J.: Jugoslovani pa raje počivamo. 1988. Kovač Silvo: Iz srebrne niti si pesem tkem. Ne­deljski dnevnik, 25. 8. 1996, str. 3. Kramberger Ludvik: 33. mednarodni kmetij­sko živilski sejem v Gornji Radgoni. Kregelj Ciril: Svetovno znan turistični kraj»Lipica«. Kuhar Janez: V torek v Ljubljani odprli sejem Alpe-Adria. 1997. Lidija in Mojca: Čipke in pesmi Julke Fortuna. Ptujski tednik, 22. 11. 1984. Marija: Odkritje spominske plošče Julki Fortu­na - Gantar, 1916–1999. 15. 8. 2000. Maurer Neža: Julki Fortuna v spomin. Časopis 99, str. 8. Mavrič Nada: Premika se jim na bolje. M. Č.: Praznični kmečki dan v Dobrunjah. 1997. Meško B.: Cvetke z domačih logov. 27. 6. 1970. Mezeg - Gantar Vida: Družinska kronika Dru­žine Gantar – oče in mati sta mi povedala. Ro­kopis. M. F.: 100 let od rojstva Julke Fortuna. Druži­na, 24. 4. 2016, str. 22. Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve: Mnenje o izredni kulturni dejavnosti Julke Fortuna na področju družine. Ljubljana, 13. 12. 1996. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti: Mne­nje – izdelki domače obrti; 16. 3. 1994. MiSk: Saj klekljati pač ni težko, poskusite – pa vam bo šlo! MiDva (Iz roda v rod), 13. 2. 1992, str. 4. M. O.: Klekljarska šola Julke Fortuna. N. K.: Dotik odličnosti. Gospodarski vestnik, spomladi 1994. N. P.: Neuničljiva Julka. 1995? Ogorevc Marjana: Julkina sreča. Jana, 13. 11. 1996, str. 15. Petrič Franci: Plače pri Vipavskem Križu in Dolina pri Lipici; Duša, le pojdi z mano, str. 16. Praprotnik Ivan: Julka Fortuna – portret tedna. Delo, Sobotna priloga, 16. 6. 1984, str. 15. Primožič V.: Le klekljaj, dekle, klekljaj. Glas, 1982. Rashid Zlatka: Draga znanka gospa Julka. Mariborski večer, 6. 1. 1994. Rashid Zlatka: Gospe Julki v spomin. Maribor­ski večer, 11. 1. 2000. Rijavec Rosana: Slovenka od glave do pete – intervju. Slovenske brazde, 4. 11. 1993, str. 4. S. B. K.: Ljubo doma … tudi s pomočjo sejma Alpe-Adria-Dom. Slovenec, 5. 3. 1996. Sekcija za domačo in umetnostno obrt pri OZS: Julka Fortuna – v spomin, marec 2000. Sivec Ivan: Vsi najboljši muzikanti – 1. del; Razvoj narodnozabavne glasbe od začetkov do leta 1973. ICO Mengeš, str. 424, 1998. Slodnjak M.: Kakovost in približevanje Evropi. Tednik, 31. 8. 1995. Snoj Marjana: Julka Fortuna:»Klekljanje mi pomeni predvsem veselje, ko je čipka nareje­na«; Portret uspešne ženske. Slovenec, 24. 7. 1993, str. 13. S. S.: Podelili 11 kulturnih priznanj. Naš časo­pis, december 1999, str. 27. Stanonik Angela: Življenje in navade pred več kot 100 leti v družini Posečnikovih v Malen­skem vrhu. Rokopis, 4 str. Stanonik Tončka: Julka Fortuna; Podobe – obrazi. Čipkarski bilten, 2000, št. 1, 4 str. Stritmar Metja: Idrijske čipke. Družina in dom, 17. 4. 1997. Tominc Gašper: Mineva 100 let od rojstva Julke Fortuna. Naš časopis, 29. februar 2016, str. 10. Tominc Gašper: Med čipkami Julke Fortune. Naš časopis, 28. november 2016, str. 66. Tuta Ivan: Im memoriam – Julka Fortuna. Učakar Marina: Klekljarstvo in čipke so ume­tnost, ne obrt. 5. november 1996. U. P.: Srečni možje, ki imajo klekljarice; 38. čipkarski dnevi v Železnikih. Gorenjski glas, 25. 7. 2000, str. 4. Urbas Tone: Klekljarska leta Fortunove Julke; Predstavljamo domače obrti na Slovenskem. 6. 12. 1995. Vasle Vinko: Majhne umetnine naših rok. Kmečki glas, 1976. Zei Lada: Delo, tisto je še najmanjše trpljenje; Julka Fortuna iz Podlipe pri Vrhniki: med kle­klji in pisalnim strojem, 28 str. Zemljič Darja: Predstavljamo in zgledujemo se pri boljših; Slovenija na sejmu LUGA v Švici. 10. 5. 1995. Z. R.: Storimo več za izročilo; Klekljarica Julka Fortuna navdušuje Mariborčanke, december 1992. Župančič Jože: Iz srca do srca. Nedeljski dnev­nik, 15. 1. 1965, str. 20–21. Podatka o avtorju nismo našli: Ali je klekljanje delo? Kmečki glas, 13. 1. 1966, str. 9. Čipkarski spominek. Bodno gr., julij 1980, str. 16. Kleklji cingljajo naprej. 7D, 1982, str. 22. Julka Fortuna - Gantar. Dnevnik, 17. 9. 1983. Handwerk hautnah zum Anfassen. TZ, Region München, 28. 11. 1983, str. 4. Brez naslova, le slika. Večernji list, 12–13. 10. 1985, str. 14. Finančni minister Colombo odprl 40. tržaški vzorčni velesejem. Primorski dnevnik, 18. 6. 1988. Kranjska noč. 30. 7. 1989. Ni bojazni za naslednike. Večer, 29. 4. 1992. Wein und Klöppelspitze; Vielseitige Ausstel­lung von Slowenien in der Halle 21. Luga, 3. 4. 1995, str. 1. Dankes-Konzert des Slowenischen Vereins. Li­echtensteiner Vaterland, 12. 6. 1995, str. 3. Le klekljaj dekle, klekljaj. Novi tednik 37, 14. 9. 1995. Stara moda s čipkami, brez modernih čipov. Dnevnik, 16. 2. 1996. Lepotica posebne vrste. Lady, 1996, str. 25. Pesniški duhovi so vrteli mizo; Domače viže. 22. 9. 1999. Vido vse vidi. Slovenske novice, 5. 1. 2000. Lurška Mati Božja v Dolini pri Lipici (rekla­mni letak). Veseli avtobus Pavlihe pri Švejku. Pavliha, str. 18. Informatorji: Marija Grampovčnik, hči Julke Fortuna. Marko Fortuna, sin Julke Fortuna. Marica Čeferin, nečakinja Julke Fortuna. 295a. Družina Gantar – Posečnikovi, leta 1923. Sedita oče Janez in mama Frančiška, med njima stoji Vida, za njimi otroci – z leve: Ciril, Pavle, France, Janez, Marička, Francka in Julka. 296. Posečnikovi na poroki sestre Francke; Julka je bila njena družica. Sedijo z leve: Marija, mama Frančiška, oče Janez in nevesta Francka. Stojijo z leve: Vida, France, Ciril, Janez, Pavle in Julka; 1934. 295. Družina Gantar – Posečnikovi iz Malenske­ga vrha, leta 1917. Zadaj z leve: otroci Janez, Marička, France, spredaj z leve: Pavle, Francka, oče Janez s Cirilom, mama Frančiška z Julko, na desni stojita ena za drugo družinski dekli. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 297. in 298. Posečnikova domačija; zgoraj:»Posečnikova hiša«, spodaj: hiša»pri Bolantinu«, kjer so uredili šolo; 2016. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 299. Šolarji Malenskega vrha pred šolo (Posečnikovo hišo»pri Bolantinu«) leta 1925. Spredaj na levi leži Ciril, prva vrsta z leve: čepi Vida, tretja vrsta z leve: peta Julka. Na sredini slike med učenci sedi učiteljica Rezika Rant - Demšar. 300. Začetki pevskega zbora v Malenskem vrhu. Z leve: tretja Marija Gantar, osmi Franc Gantar, za harmonijem sedi učiteljica Rezika Rant - Demšar; 1917. 301. Pevski zbor leta 1922. Sedijo z leve: tretja uči­teljica Rezika Rant - Demšar, četrta Marija Gantar, stojijo z leve: tretji Franc Gantar, šesti Janez Gan­tar, sedmi učiteljičin mož Martin Demšar. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 302. Gledališka skupina iz Malenskega vrha po igri Testament. Sedijo v drugi vrsti z leve: prvi Pavle Gantar, tretja Julka Gantar, osmi Franc Gantar; 1929. 305. Vinko Fortuna okoli leta 1935. 304. Julka Gantar pred poroko. 306. Starša in otroci Fortuna pred staro domačijo v Smrečju. Z leve: Janez, pred njim Danilo, Vin­ko, oče Vinko, Marija, mama Julka, Božo, Marko in Vladimir; okoli leta 1962. 303. Družina Fortuna iz Smrečja; spredaj sedita mama Frančiška (roj. Čadež) in oče Tomaž For­tuna, ob in za njima stojijo hčerke in sin Vinko (zadaj, četrti z leve); okrog leta 1926. 307. Prenovljena hiša družine Fortuna. Začetek prenove leta 1965; fotografirano 1999. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 309. Julka s sinovoma Vinkom (starejši) in Vla­dimirjem (mlajši); 1941. 308. Julka in Vinko kmalu po poroki. 310. Otroci z leve – bratranec Tone in bratje Vin­ko, Vladimir, Janez in najmlajši Božo; Vinkova birma, 1944. 313. Na 25. obletnico poroke Julke in Vinka (se­dita v sredini). Otroka spredaj z leve: Marko in Danijel, zadaj: Vladimir, Marija, Vinko, Božo in Janez; 1960. 311. Družina Fortuna. Z leve zadaj: oče Vinko z Danijelom v naročju, mama Julka, sin Vinko, spredaj otroci: Marko, Marija, Božo, Janez in Vladimir; 1951. 312. Marija in Božo pri birmi v Podlipi. Z leve spredaj: Marija, mama Julka z Danijelom v naro­čju, oče Vinko, Marko in Božo, zadaj: Vladimir, Vinko in Janez; 1954. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 314. Klekljarice iz Malenskega vrha. Spredaj z leve sedijo: sestrična Angela, sestri Julka in Vida ter sestrična Gabrijela; 1935. 315. Vrhniške klekljarice, od katerih je Julka Fortuna (tretja zadaj z leve) prevzemala čipke za prodajo v podjetje Dom; 1965. 316. Julki Fortuna (prejema) in ostalim odkupo­valkam čipk iz cele Slovenije so podeljena prizna­nja podjetja Dom; Križanke v Ljubljani, 1962. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 318. Prikaz klekljanja v Termah Čatež in v Roga­ški Slatini; 1997. 317. Čipkarski dan v Železnikih, Julka sedi v drugi vrsti z avbo na glavi; 1966. 319. Klekljarski tečaj na Mirju; 1998. 320. Tečajnice»z Mirja« praznujejo Julkin zadnji rojstni dan; januar 1999. 321. Sejem Narava-zdravje; Ljubljana, 1998. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 322. Dan domače obrti na Vrhniki v domu JLA –»punkelj« iz sena, pred njim sedi na vozu njegova avtorica Julka Fortuna; 1970. 323. Ljubljanski modni sejem – Julka v družbi najlepše Slovenke in najlepše Italijanke; 1996. 324. Mednarodni vinski sejem Vino – Julka in ta­kratni minister za kmetijstvo Ciril Smrkolj; 1998. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 327. Julka Fortuna:»Prinašam vam pozdrave vseh mater in žena iz Slovenije in vas prosim za blagoslov svoje družine«; obisk pri papežu Jane­zu Pavlu II. v Rimu, 1984. 325. Srečanje z olimpionikom Leonom Štukljem; leto in kraj neznana. 326. Udeležba na velesejmu v Trstu; 1998. 328. Slovenski razstavljavci na sejmu v Münchnu; 1993. 330. Julka Fortuna s hčerko Marijo, v ozadju za­vesa z všitimi Julkinimi čipkami; Smrečje, 1997. 331. Čipkarski spominek –»punkelj« in »pun­keljčki«; kot reklama, objavljeno leta 1980. 329. Julka pri ustvarjanju skozi oči podlipskega pisatelja in slikarja Ivana Malavašiča; 1970. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 332. Priznanje»Mojster domače obrti«, ki ga je podelila Zveza obrtnih združenj Slovenije; Slo­venj Gradec, 1984. 333. Trenutki Julkinega pesniškega ustvarjanja; okoli leta 1966. 334. Pesniška zbirka Iz srca do srca; Podlipa–Vrhnika, 56 strani, 1964. 335. Iz srca do srca (1. ponatis); 48 strani, 1983. 336. Iz srca do srca (2. ponatis); 53 strani, 1993. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 337. Julka Fortuna recitira pesmi v oddaji»Pokaži, kaj znaš«, stoji šesta z desne; 1965. 339. Recitiranje na razstavi domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu; 1990. 338. Branje pesmi na čipkarskem festivalu v Idriji; 1965. 340. Zadnja udeležba Julke Fortuna na srečanju članov Dru­štva pesnikov slovenske glasbe; Podlipa, 1999. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ 342. Kapelica po obnovi. 341. Marijina kapelica v Dolini pred obnovo; 1992. 343., 3443. Med verskim obredom …; 2005. … in po njem; 2003. 346. Obeležje Julki Fortuni v zahvalo, ob njem stoji hčerka Marija; 15. 8. 2000. 345. Dolina pri Lipici je ponovno zaživela kot romarski kraj. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ Nebeške sre~e vir, daj moji duši mir. 346. Julka Fortuna je umrla 12. decembra 1999. Zapustila nam je več, kot si je verjetno sama mislila. OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ OB RAZSTAVI: LE KLEKLJAJ, DEKLE, KLEKLJAJ GAŠPER TOMINC VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 JANUAR 3. januar – Primorski krak avtoceste je bil poleg mejnega prehoda Karavanke v letu 2016 najbolj obremenjen z zastoji, najbolj pogosto med razcepom Kozarje na lju­bljanskem obroču in Uncem, so pojasnili na Darsu. Tudi na primorski avtocesti je do največ zastojev prišlo v času turistične sezone, razlogi za najdaljše zastoje pa so bile prometne nesreče. V začetku avgusta je prišlo do nesreče pred počivališčem Ravbarkomanda, zaradi katere je nastal 20 km zastoj med Vrhniko in Uncem. Še daljši je bil zastoj 9. septembra, ko je zara­di štirih nesreč med Uncem in Brezovico bil dolg 30 kilometrov. Na srečo ni bil pov­sem strnjen. 4. januar – Kljub mrazu se v Močilniku nadaljuje branje Cankarjevih odlomkov iz njegovih najbolj znanih del. Vsako sredo popoldne se namreč zberejo najzvestejši člani Turističnega društva Blagajana Vrh­nika, ki z javnim branjem protestirajo proti neurejenemu lastništvu celotnega Močil­nika, katerega del je tudi od omenjenega društva. 6. januar – Zaradi velikega števila otrok se že letos načrtuje začetek gradnje prizid­ka Osnovni šoli Antona Martina Slomška Vrhnika, ki bo po novem lahko sprejela tri razrede prvošolcev namesto sedanjih dveh. Zdaj je v osnovnih šolah v Občini Vrhnika približno 1750 otrok, še pred de­setimi leti jih je bilo 380 manj. Glede na število otrok v vrtcih je treba do leta 2021 v šolah pripraviti prostor še za dodatnih 135 mest. 7. januar – Na odru gasilskega doma v Ligojni je dramska skupina Sadika pre­mierno predstavila novo igro Dohodnina, tudi tokrat pod režisersko taktirko Janeza Cankarja. Igralski ansambel je v primer­javi s preteklo sezono ostal tako rekoč nespremenjen: Jože Čamernik, Darinka Svete, Franc Podlipec st., Marinka Kupec, Jelka Mele, Olga Frank, Andreja Svete. Predpremierno je bila na istem odru igra predstavljena na silvestrski večer. 7. januar – Orkester Simfonika Vrhnika je v Cankarjevem domu pripravil tradici­onalni, že 29. novoletni koncert. Od leta 1995 mu na odru dela družbo Mešani pevski zbor Mavrica Vrhnika, ki ga vodi Darinka Fabiani, že deveto leto pa tudi Mešani pevski zbor dr. Frančišek Lampe iz Črnega Vrha, pod taktirko Katje Bajec Felc. Solistka večera je bila Manca Ru­pnik, Vrhničanka, ki velja za eno najbolj perspektivnih slovenskih violinistk. 8. januar – Okoli petdeset Vrhničanov (članov in podpornikov Zveze borcev za vrednote NOB Vrhnika) se je udeležilo spo­minske slovesnosti v Dražgošah. Vrhniški društveni prapor je nosil Vojko Jerina. 16. januar – V avli Cankarjevega doma sta Javni sklad RS za kulturne dejavnosti OI Vrhnika in ZIC Vrhnika pripravila regij­sko razstavo izbranih del mladih likovni­kov iz osrednje Slovenije z naslovom»Naj te nosi voda«. Izmed 83-tih likovnih del učencev osnovnih šol so izbrali 33 risb in jih razstavili. Z vrhniške osnovne šole Ivana Cankarja sta se v ožji izbor za raz­stavo uvrstili sliki učenk Leile Grbović in Pie Varošanec. 17. januar – V galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki je bila odprta skupinska raz­stava slikarjev, ki so se od 8. do 10. junija lani udeležili Simpozija Zaplana. Tretjega simpozija po vrsti, ki je nastal na pobudo Štefana in Polone Skledar, se je udeležilo dvanajst umetnikov: Thomas Verlaek z Ni­zozemske, Janez Kovačič, Veljko Toman, Igor Banfi, Milena Gregorčič, Marta Frei, Barbara Demšar, Edo Zupan, Blaž Tomšič, Tadeja Dolenc, Hare Islami in Shkuste Ta­chi. Slikarje in njihova dela je predstavila umetnostna zgodovinarka Anamarija Sti­bilj Šajn. Razstava je bila na ogled do 12. februarja. FEBRUAR 5. februar – Od Štirne do zavetišča na Planini je potekal t. i. poslovilni pohod, s katerim so se člani Planinskega društva Vrhnika in somišljeniki poslovili od zave­tišča. Temu so 13. februarja začeli odstra­njevati notranjo opremo, dan kasneje so že odkrili streho. Dela s svojo ekipo pro­stovoljcev vodi načelnik Gospodarskega odseka Roman Novak, oskrbnik zavetišča Mitja Kovačič pa s svojo ekipo skrbi, da pridnim ne zmanjka moči. 8. februar – Na kulturni praznik je svoja vrata na stežaj odprla Cankarjeva spomin­ska hiša. Tudi vrhniški Kulturni center je na dan slovenskega kulturnega praznika pripravil dan odprtih vrat. Razstavo Moja Ljubljanica si je tega dne ogledalo več kot tisoč obiskovalcev, ob zaključku dneva pa so javno predvajali radijsko igro Jane­za Jalna Bobri – Vrh (dramatizacija Jože Rode). Program so organizirali Tretji pro­gram Radia Slovenija – program Ars, stal­na razstava Moja Ljubljanica, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeva knjižni­ca Vrhnika. 8. februar – Turistično društvo Blagajana Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika sta na kulturni dan pripravila v Starem malnu branje Cankarjevih besedil ter pogovor z Ivanom. Obe branji v Starem malnu je z lutko Ivana Cankarja vodil animator Boris Kononenko, ki sta ga pred­stavljala Erazem Novak in Jan Starman. Ob tej priložnosti je bilo mogoče videti v zgornjih prostorih koče razstavo del Ivana Cankarja, izrezke iz časopisov in številne fotografije, med njimi tudi fotografije dru­ženja branja Cankarjevih del v Močilniku. 14. februar – V Cankarjevem domu je odprla vrata slikarska razstava Antona in Janeza Repnika (oče in sin). Odprtja se je udeležil samo sin Janez. Slikarja prihajata z Mute na Koroškem. Dela so bila na ogled do 12. marca. 15. februar – Vrhniška območna izpo­stava Javnega sklada RS Vrhnika je pri­pravila pravi mali gledališki festival. Na srečanju»Mladi oder« v Cankarjevem domu se je predstavilo 5 otroških gledali­ških skupin: Bevke, Slomški, Borovničke, Šotki in Ta mlad. Predstave si je ogledalo 620 otrok, ki so prišli z OŠ Log-Dragomer, z OŠ Antona Martina Slomška, z OŠ Ivana Cankarja in iz Vrtca Vrhnika. Prireditev je povezovala vodja JSKD OI Vrhnika Nata­ša Bregant Možina, ki je ob koncu vsake predstave podelila mentorjem priznanja za sodelovanje na območnem srečanju. Strokovno je predstave spremljal igralec Gašper Jarni. 17. februar – Športna zveza Vrhnike je v Cankarjevem domu razglasila najbolj­še športnike v letu 2016. Naziv»športnik leta« je prejel Štefan Hadalin, član smu­čarske A-reprezentance. V ožji izbor za športnika leta so poleg Štefana prišli še (in so hkrati kot on prejeli tudi»zlato pla­keto«) kolesarka Ajda Opeka (Kolesarsko društvo Branik Maribor), državna prva­kinja v cestnem kolesarstvu; taekwan­doist Patrik Divković (Taekwando klub Tempo Logatec), svetovni mladinski pr­vak; Špela Urbančič, Liza Urbančič in Ida Grom, vse tri članice Šolskega športnega društva Log-Dragomer, ki so v članskih kategorijah navijaških skupin krojile vrhove lestvic svetovnih in evropskih prvenstev. Posebno priznanje je prejel Bojan Lampreht, član Strelskega društva Vrhnika. Bronaste plakete 2016 so preje­li: Urša Brožič, Tadej Tinta, Rok Skvarča, Martin Molk, Ivan Šraj, Benjamina Ru­dolf, Mojca Rus, veteranska ekipa Strel­skega društva Vrhnika (Benjamina Ru­dolf, Mojca Rus in Katarina Jilek), Meta Dobrovoljc, Aleš Rom, ekipa starejših deklic A in ekipa Notranjska rokometna liga A, Žabice OŠ Antona Martina Slom­ška, Anže Levec, Aljaž Šinkovec, Maks Turšič, Liza Zdešar. Srebrne plakete: Ajda Sedlar, Ingrid Sever, Anže Zadra­vec, Jan Zadravec, Iza Obal, Tjaša Žele­znik, Denis Vatovec. 17. februar – Zavetišča na Planini sko­rajda ni več. Ostal je le še kup ruševin, iz katerih bodo poskusili rešiti še kakšen uporaben zidak za prenovo drvarnice, ka­kšen pa se bo znašel tudi na licitaciji ob uradnem odprtju nove planinske koče. 24. februar – Štefan Hadalin, ki je bil v vrhniškem Cankarjevem domu razglašen za športnika Vrhnike za leto 2016, je pri­znanje prejel teden kasneje v županovem kabinetu. Uradne podelitve se namreč ni mogel udeležiti zaradi svetovnega smu­čarskega prvenstva v St. Moritzu. 26. februar – Osrednje pustovanje v Can­karjevem mestu je drugo leto zapored pote­kalo v športni dvorani OŠ Ivana Cankarja in preseglo vsa pričakovanja. Obiska je bilo to­liko, da organizator, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, v prihodnje načrtuje selitev pusto­vanja v večjo – Slomškovo športno dvorano. Prireditev, ki je bila namenjena družinam oziroma predvsem njihovim najmlajšim članom je vodila Pika Nogavička (Andreja Zupančič), na odru ali pred njim so se zvr­stili Teater Cizamo, vrhniške mažoretke, akrobatska skupina Žabice, Plesna šola Ur­ška – Vrhnika ter Pihalni orkester Vrhnika. Vrhunec dneva je bil ob razglasitvi najbolj­ših mask – skupinskih in posameznih, ki jih je izbrala tričlanska žirija iz občinstva. 27. februar – Med zimskimi počitnica­mi je Krajevna skupnost Podlipa-Smrečje organizirala dve ustvarjalni delavnici za otroke, ki sta potekali v ponedeljek, 27. fe­bruarja, ter v sredo, 1. marca 2017, med 9. in 12. uro v učilnici šole v Podlipi. Delav­nici je vodila Barbara Kuzmič. Izdelovali so rožice iz krep papirja. Med udeleženci so prevladovale deklice. 27. februar – Iz razstavišča Moja Ljublja­nica so sporočili, da podaljšujejo možnost ogleda originalnega najstarejšega kolesa z osjo na svetu do 17. junija. Kolo, staro kar 5.200 let, je v okviru razstave Moja Lju­bljanica v Doživljajskem razstavišču Lju­bljanica na ogled že od 29. novembra 2016. MAREC 1. marec – Tehniški muzej v Bistri gosti fotografsko razstavo Janeza Tarmana o šakalih v Sloveniji. Reportaža je bila zelo odmevna tako v Sloveniji kot tudi v Evro­pi. Objavljena je bila v številnih revijah, kot sta na primer National Geographic in BBC Wildlife. Ob odprtju je potekalo tudi predavanje dr. Mihe Krofla iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je v zadnjih letih s svojimi raziskavami na področju šakalov pripomogel k novim spoznanjem. Razsta­va je bila na ogled do konca marca. 7. marec – Na vrhniški komunali je bil prvi posvet komunalnih podjetij, ki si pri­zadevajo zatrajnostni razvoj. Na srečanju so si podjetja izmenjala znanje in primere dobre prakse, govorili pa so tudi o sodelo­vanju pri projektih v letu 2017. Posveta so se udeležila komunalna podjetja iz Kopra, Idrije, Logatca, Grosuplja, Brežic, z Bleda, s Ptuja in iz Tržiča. 7. marec – Muzejsko društvo Vrhnika je 25. obletnico obstoja obeležilo s predava­njem dr. Milana Trobiča o tihotapstvu in kontrabantstvu na Notranjskem. Dobro obiskano predavanje je v kostumu pope­stril še najbolj znani slovenski»švercar« Martin Krpan. 9. marec – Na vrhniškem komunalnem podjetju se je mudila ministrica Anja Ko­pač Mrak, kjer se je seznanila s proble­matiko zaposlovanja določene strukture kadra preko javnih del, hkrati pa je v sre­dišču mesta obiskala tudi Depo – trgovino rabljenih predmetov. 11. marec – Spuščanje gregorčkov po po­toku Bela v središču Vrhnike je tudi tokrat privabilo na stotine obiskovalcev. Nekate­ri so plovila izdelali že doma, drugi pa na delavnici v Domu upokojencev Vrhnika. Organizator tokrat ni podeljeval nagrad za najbolj izvirne gregorčke, so pa zato vsi prejeli spominsko kresničko. Dogodek je popestrila še živa glasba in stojnice z do­brotami lokalnih društev. 18. marec – V športni dvorani pri OŠ An­tona Martina Slomška je potekal zaključek slovenske boksarske lige, ki ga je z lokal­no športno zvezo in Zavodom Ivana Can­karja organiziral domači Boksarski klub Barje. V ringu so se pomerili tekmovalci štirinajstih slovenskih klubov, med kate­rimi je bil tudi lokalni predstavnik, Job Petrovčič iz Horjula. Najžlahtnejše odličje je prejel Boksarski klub Ring Ptuj, sledila sta mu KB Intercom Celje in BK Portorož. 18. marec – V veliki dvorani Cankarjevega doma je potekala 50. Območna revija pev­skih zborov in skupin občin Vrhnika, Bo­rovnica in Log-Dragomer. Organizatorka – Območna izpostava JSKD Vrhnika – je ob tej priložnosti izdala koncertno knjiži­co s predstavitvijo zgodovine razvoja zbo­rovskega petja v tedanji Občini Vrhnika. Na reviji je nastopilo deset zborov iz ob­čin Vrhnika, Borovnica in Log-Dragomer ter kot gost Mladinski pevski zbor OŠ A. M. Slomška Vrhnika pod vodstvom Hele­ne Grbac. Celoten koncert je bil tematsko namenjen znanemu skladatelju Mateju Hubadu ob 150-letnici njegovega rojstva. Strokovni spremljevalec prireditve je bil nekdanji Vrhničan Tomaž Habe. 21. marec – Svetovni dan lutk in lutkarjev so obeležili tudi vrhniški lutkarji, in sicer so v Cankarjevem domu za vse vrtce in osnovne šole z Vrhnike pripravili lutkov­no predstavo. Tokrat so nastopale lutka­rice KD Nauportus. Uprizorili so predsta­vo z naslovom Deveta dežela po motivih otroških verzov vrhniškega književnika duhovnika Franceta Kunstlja. 22. marec – V mali dvorani Cankarjevega doma je zazvenel koncert treh glasbenih skupin, ki ga je pripravila Komisija za kul­turo pri Društvu upokojencev Vrhnika. V prvem delu je nastopila družina Jakob z Zavrha pri Dobrni, v drugem delu skupina šestih učencev iz OŠ Sostro, v tretjem pa Mešani pevski zbor Društva upokojencev Vrhnika pod vodstvom Jožeta Jesenovca. 24. marec – V gasilskem domu v Verdu je potekala skupščina Gasilske zveze Vrhni­ka. Zbrane sta nagovorila predsednik zve­ze Vinko Keršmanc in poveljnik Benjamin Svenšek, prisotni pa so se med drugim se­znanili tudi z namero o ustanovitvi nove­ga gasilskega društva v Občini Borovnica. Gasilska zveza Vrhnika, ki združuje gasil­ska društva občin Vrhnika, Borovnica in Log-Dragomer, je v letu 2016 zabeležila 149 intervencij. Slaba tretjina je bila nesreč v prometu, skoraj ravno toliko pa tudi poža­rov ter nudenja tehnične in druge pomoči. 25. marec – Ansambel Presenečenje, ki deluje v okviru KUD Drenov Grič-Lesno Brdo, je v dvorani gasilskega doma na Dre­novem Griču priredil že peti dobrodelni koncert, drugič za otroke iz socialno šib­kih družin vrhniške občine. Koncert je bil zelo dobro obiskan. 31. marec – V Muzejskem društvu Vrh­nika so v okviru proslav ob 25. obletnici ustanovitve (prvi dogodek ob obletnici je bilo predavanje o kontrabantu in tihotap­stvu dr. Milana Trobiča, 7. marca) v sode­lovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika za svoje člane in druge občane organi­zirali ogled najdišča prakolesa na Starih Gmajnah v Verdu, kjer je prakolo predsta­vil arheolog dr. Anton Velušček. APRIL 2. april – V Gonarsu je potekala tradicio­nalna zabavna prireditev Festa delle Ron­dini (Praznik lastovic), ki jo organizira lokalno združenje trgovcev in obrtnikov pobratene občine Gonars. Na povabilo žu­pana Gonarsa so se srečanja v organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika udeležili župan Vrhnike Stojan Jakin ter Košarkar­ski klub Vrhnika z ekipo starejših in mlaj­ših pionirjev. Tokrat so starejši pionirji premagali gostitelje, mlajši pa so morali priznati poraz. 4. april – Vrtec Vrhnika v letu 2017 pra­znuje 70 let, kar je obeležil z osrednjo slo­vesnostjo konec maja. Za uvod v jubilejno leto pa so v osrednjem kulturnem hramu mesta odprli gostujočo razstavo o pol sto­letja arhitekturnega načrtovanja vrtcev na Slovenskem in likovno razstavo otrok Vrt­ca Vrhnika. Avtorici arhitekturne razstave sta bili Špela Nardoni Kovač in Damjana Zaviršek Hudnik, uradni naslov razstave pa se je glasil: Iz malega raste veliko, pol stoletja slovenskih vrtcev. 6. april – Območna izpostava JSKD Vrh­nika je v Cankarjevem domu pripravila revijo otroških in mladinskih pevskih zborov. Predstavilo se je enajst zborov s petih osnovnih šol: OŠ Borovnica, OŠ Iva­na Cankarja Vrhnika, OŠ A. M. Slomška Vrhnika, OŠ Log-Dragomer in POŠ Bevke. Revijo je pospremila strokovna spremlje­valka, zborovodkinja Barbara Kovačič, ki se je po reviji pogovorila z zborovodkinja­mi o njihovem delu. 8. april – Vrhnika je za en dan postala evropska prestolnica cheer športa, saj je v organizaciji Šolskega športnega društva Log-Dragomer in pod okriljem Športne Cheerleading Zveze Slovenije gostila med­narodno tekmovanje Frogs Cheer Cup 2017 oziroma deseto Odprto prvenstvo Žabic v cheerleadingu in cheer plesu. Na dogodku je v športni dvorani OŠ A. M. Slomška nastopilo več kot tisoč tekmoval­cev iz 31 klubov in društev, na tribunah pa je zanje navijalo več kot 700 gledalcev. Dogodek je bil za domače tekmovalce odličen tudi v tekmovalnem smislu, saj so Žabice osvojile šest prvih mest ter po eno tretje in četrto mesto. 9. april – V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je potekal tradicionalni Dan ino­vatorjev. Tokrat so poleg zanimivih izu­mov članov inovatorskega centra»Aktivni slovenski inovatorji« na ogled postavili razstavo»Ko ideja postane lastnina: Peter Florjančič in intelektualna lastnina«, hkra­ti je razstavo obiskal tudi omenjeni znani inovator. 9. april – Po več mesecih dela so delavci ta dan (sobota) asfaltirali cesto od mostu čez Ljubijo do kapelice v Podgori. Država je prenovila cestišče, občina pa je položila komunalne vode (vodovod, kanalizacijo), zgradila pločnik in javno razsvetljavo. Cesta je s tem posegom postala široka, so­dobna in predvsem varna za vse udeležen­ce v prometu. 19. april – Skupina akvarelistov Društva likovnikov Logatec, ki deluje pod mentor­stvom g. Petra Lazareviča in je v njej tudi veliko Vrhničanov, je odprla svojo razstavo z naslovom Barvna prepletanja v akvarelu v Slovenskem kulturnem centru na Dunaju. Razstava je bila na ogled do 17. maja 2017. 21. april – V Galeriji Kašča v Verdu je bilo odprtje slikarske razstave mednarodno priznanega slikarja Marka Jakšeta. Slikar je v začetku leta obiskal kaščo, se navdušil nad prostorom in napovedal slikarsko raz­stavo v poklon slikarju Jožefu Petkovšku. Cikel slik je poimenoval Vračja kuhinja. Ob odprtju razstave je v kleti kašče igrala skupina Širom, ki jo sestavljajo Ana Kra­vanje, Samo Kutin in Iztok Koren. 23. aprila – Pomladni gala koncert Orke­stra Simfonika Vrhnika in MePZ Mavrica je zopet napolnil veliko dvorano Cankar­jevega doma na Vrhniki. Prvi so na odru nastopili gostje koncerta. To je bil Godalni orkester II iz Glasbene šole Franca Štur­ma iz Ljubljane, ki ga vodi Vrhničanka Darinka Fabiani. Nato pa so oder zasedli glasbeniki orkestra Simfonika in pevci MePZ Mavrica Vrhnika ter navdušili s programom. Zapeli in zaigrali so uspešni­ce zadnjih šestdesetih let tekmovanja za Evrovizijo. MAJ 1. in 2. maj – Turistično društvo Blagaja­na Vrhnika je v Starem malnu organizira­lo dvodnevni praznični piknik. Na pomoč so jim priskočili še člani KS Vrhnika Vas in ZIC Vrhnika. Za veselo razpoloženje je poskrbel ansambel Presenečenje, za po­sebno doživetje pa sta poskrbela s kulina­riko zmagovalec Master Chefa Slovenije Darko Klemen in eden najboljših barma­nov Aleš Ogrin. 2. maj – V Športnem parku Dren je pote­kal 35. tek po mejah Krajevne skupnosti Drenov Grič-Lesno Brdo, ki se ga je udele­žilo 113 tekačev. 14 km dolgo traso je naj­hitreje pretekel Luka Kramarič, s časom 50 minut in 21 sekund, sledila sta mu Jože Marolt iz Horjula in Urh Ušeničnik iz Šen­tjošta. Od žensk sta se na omenjeno traso podali samo dve: Ana Podlipnik je potre­bovala dobro uro in četrt (1:17:07), zasle­dovalka Vesna Kramarič pa je bil slabih pet minut počasnejša. 4. maj –»Skodelica brez kave« je bil naslov razstave keramičnih izdelkov, ki so bili v mali galeriji Cankarjevega doma na ogled do 21. maja. Izdelki so nastali v okviru Slo­venske univerze za tretje življenjsko obdo­bje Ljubljana in društva Lipa Domžale, in sicer pod mentorstvom Lučke Šićarov. 6. maj – V Cankarjevem domu je potekala osrednja slovesnost ob 72. obletnici osvo­boditve Vrhnike. Zbrano dvorano je prvi nagovoril predsednik ZB za vrednote NOB Vrhnika Jani Kikelj, sledil mu je župan Sto­jan Jakin. Slavnostna govornica je bila mi­nistrica za obrambo Andreja Katič. Kultur­ni program je potekal v izvedbi Ženskega pevskega zbora Kombinatke iz Ljubljane. 6. maj – V nekdanji železniški po­staji Vrhnika mesto je bila popoldne prireditev»Osvoboditev", železniška po­staja Vrhnika mesto. Namen prireditve je bil opozoriti na pomen, ki ga ima ta mali objekt v zgodovini našega kraja. Sodelo­vali so Muzejsko društvo Vrhnika, Zavod Na Novo, Klub vrhniških študentov, Moja Ljubljanica in KS Vrhnika Breg. Po okrogli mizi o tej problematiki sta Mala mestna galerija Vrhnika in Umetniško društvo»O". pripravila umetniški program. 9. maj – Komunalno podjetje Vrhnika je kot prvo v Sloveniji uvedlo naprave za točenje ekoloških čistil s povratno em­balažo. Naprava je postavljena v Depoju, trgovinici z rabljeno opremo v središču Vrhnike. 9. maj – V cerkvi sv. Trojice je lokalno dru­štvo Nauportus Viva pripravilo slikarsko razstavo akademske slikarke Maše Bersan Mašuk. Njena dela je predstavila Anama­rija Stibilj Šajn, zbrane pa nagovorila pred­sednica društva Polona Kovačič. Odprtje razstave sta popestrila godalni kvartet Quartissimo in bralec Franci Bozovičar. Razstava je bila odprta do 13. maja. 10. maj – Občina Vrhnika je občinski pra­znik obeležila v osrednjem občinskem kulturnem hramu s slavnostno akademi­jo, na kateri je zbrane nagovoril župan Stojan Jakin, podelil pa je tudi sedem ob­činskih priznanj. Te so prejeli: Elica Bre­lih – zlata plaketa za življenjsko delo, Nina Vehar – zlata plaketa, Anka Grom – srebr­na plaketa, Bojan Lampreht – srebrna Pla­keta, Draga Kepeš – srebrna plaketa, Petar Radak – bronasta plaketa in Rudolf Sedej – bronasta plaketa. 10. maj – Cerkev na Sveti Trojici je po­novno zazvenela v zvokih klasične glas­be družinske komorne zasedbe Klavirski trio Rupnik z Vrhnike, ki se vse pogosteje pojavlja na slovenskih koncertnih odrih. Zasedbo sestavljajo violinistka Manca, vi­olončelist Nejc in pianist Anže Rupnik, ki skupaj ustvarjajo glasbo že sedmo leto. 12. maj – V Parku samostojnosti v sredi­šču mesta je potekal že tretji Dan zdravja, ki ga ob svetovnem dnevu medicinskih se­ster pripravlja Zdravstveni dom Vrhnika. Obiskovalci so lahko spoznali zdravo pre­hranjevanje, se seznanili s preventivnimi programi za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesju, dojkah in materničnem vratu. Organizirali so delavnico pravil­nega čiščenja zob, analizo telesne sesta­ve, merjenje krvnega tlaka in sladkorja, borovniški gasilci pa so pripravili prikaz temeljnega postopka oživljanja. Organizi­rane so bile tudi številne športne vadbe. 12. maj – Oder velike dvorane Cankarjeve­ga doma na Vrhniki so zasedli godbeniki Pihalnega orkestra Vrhnika in poskrbeli za tradicionalni pomladni koncert, ki je po­stal stalnica njihovega letnega programa. 13. maj – Pevsko društvo Ivana Cankarja Vrhnika in Občina Vrhnika sta bila gosti­telja prvega mednarodnega pevskega fe­stivala, ki je bil v veliki dvorani Cankarje­vega doma na Vrhniki. Nastopilo je sedem zborov iz Slovenije, Japonske in Hrvaške: Ženski pevski zbor Oruri (Tokio, Japon­ska), Ženski pevski zbor Tonja (Borovnica), Moški pevski zbor Štingl'c (Borovnica), Klapa Sušca (Šentjakob ob Savi), Mešani pevski zbor Lipa (Šempas), Ženski pevski zbor»Prešernovke«, Kulturno društvo Slo­vencev dr. France Prešeren (Šibenik) in Mešani pevski zbor Ivana Cankarja Vrh­nika. Na odru se je predstavilo skoraj 150 pevcev. 15. maj – Zvečer malo pred 20. uro je zago­relo v Kemisu. Aktivirani so bili gasilci iz Gasilske zveze Vrhnika, kasneje pa, ko se je videlo, da požara ne bodo mogli obvla­dati, še enote iz Gasilske zveze Logatec, Cerknica ter poklicni gasilci GB Ljubljana in Kranj. Skupaj je na intervenciji sodelo­valo 256 gasilcev. Ob tem, da so gasili ob­stoječi požar, so si predvsem prizadevali, da bi preprečili morebitno nadaljevanje požara na območje s cisternami, kar bi povzročilo katastrofalne posledice tudi za širše območje. Vpoklicani so bili reševalci (27 oseb), policisti (24) in pet oseb službe za podporo. V zgodnjih jutranjih urah so požar pogasili, pri čemer sta dva gasilca utrpela lažje poškodbe, enajst oseb pa je bilo začasno evakuiranih in nameščenih pri sorodnikih. 16. maj – Jutro po požaru je bilo megleno, v mestu pa je bil močan vonj po zažgani pla­stiki. Na teren je ob sedmi uri prišla prva ekipa ekološkega laboratorija (ELMA), ki je začela jemati vzorce zemljin, vode in zraka. Da jim ne bo zmanjkalo dela, je nakazoval bližnji potok Tojnice, ki je spo­minjal na mastno črno brozgo z mrtvimi ribami. Civilna zaščita je izdala navodi­la, naj se ljudje do nadaljnjega ne gibljejo dolgo na prostem in naj ne odpirajo oken. Šole in vrtci so obratovali, a upoštevajoč omenjena navodila civilne zaščite. Dopol­dne, ko se je razkadila megla, je neprijeten vonj počasi izginil, popoldne pa je civilna zaščita na podlagi prvih meritev izdala preklic glede zapiranja oken. Evakuirani prebivalci so se lahko vrnili domov. 18. maj – V požaru se je poškodovalo ogromno gasilske opreme, zato so osre­dnja tri gasilska društva na Vrhniki ostala praktično bosa. Občinski svet je zato na občinski seji sprejel sklep, da se gasilcem nameni 150 tisoč evrov iz posebnega skla­da za naravne nesreče. 18. maj – V okviru letošnjih Cankarjevih dni je v veliki dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki potekala že šesta zaključna pri­reditev festivala otroške poezije Rima raja. Sodelovalo je 501 otrok iz 77-tih osnovnih šol, poslanih pesmic pa je bilo več kot 500. Med mlajšimi je tretje mesto osvojil Nik Alandžak (OŠ Semedela), druga je bila Lara Tomšič Gašpar (OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora) in prvo Lara Vrh (OŠ Pod­gora Kuteševo). Pri starejši skupini sta bili dve tretji mesti: Hana Bujanovič Kokot (OŠ Jakoba Aljaža Kranj) in Nana Šesko (OŠ Šempeter v Savinjski dolini), druga je bila Ana Siard (OŠ Rodica), najboljšo pesmico pa je napisala Aiko Zakrajšek, deveti ra­zred OŠ Ketteja in Murna Ljubljana. 19. maj – OŠ Ivana Cankarja Vrhnika je na igrišču pred Kulturnim centrom orga­nizirala projekt Evropejčki. Sodelovale so: Osnovna šola Antona Martina Slomška, Osnovna šola dr. Ivana Korošca Borovni­ca, Osnovna šola Log-Dragomer, Osnovna šola Brezovica, Osnovna šola Ivana Can­karja Vrhnika, POŠ Bevke in otroci Vrtca Vrhnika. Vsaka šola je predstavljala eno evropsko državo in obenem proučevala kulinarične dobrote, plesne in glasbene zanimivosti, razne plakate ter prepoznav­ne izdelke. 20. maj – V gasilskem domu v Sinji Gori­ci je potekal zbor občanov, na katerem so zbrani terjali odgovore od vodstva Kemisa in župana Stojana Jakina. Hkrati je v sre­dišču mesta potekal miren shod kakih sto občanov, ki so zahtevali zaprtje Kemisa na sedanji lokaciji, odstop župana Stojana Jakina, zaprtje čistilne naprave na lokaciji nekdanje IUV in zaprtje Saubermacherja. Protest je trajal dobro uro, pri tem so se večkrat sprehodili preko prehoda za pešce in tako povzročili krajše zastoje. 20. maj – V Cankarjevem domu je v orga­nizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika potekal drugi festival kave. Obiskovalci so lahko preko celega dne okušali razno­vrstno kavno kulinariko, se seznanjali o kulturi pitja kave in celo sodelovali na ustvarjalnih kavnih delavnicah. 21. maj – Z besedami»Hvala, gasilci« je Turistično društvo Blagajana Vrhnika po­vabilo občane na nedeljski piknik v Star maln. Akcija je bila dobrodelne narave v znak zahvale gasilcem, ki so gasili požar v Kemisu. V nedeljski akciji se je zbralo 2.250,17 evra in še 150 evrov od ekipe TD Blagajana iz Starega malna. 22. maj – V okviru Cankarjevih dni je Muzejsko društvo Vrhnika v mali dvorani Cankarjevega doma pripravilo predavanje novinarke in publicistke Alenke Auer­sperger. Predstavila je Cankarjevo ustvar­janje v Sarajevu, s posebnim poudarkom na njegovi drami Hlapci. Kot soorganiza­torja dogodka sta bila še Zavod IC Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika. 23. maj – V Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki je bilo v soorganizaciji Lions kluba Slovenije odprtje razstave medna­rodnega natečaja za Plakat miru, ki so ga risali učenci osnovnih šol dela notranjske regije. Sodelovale so OŠ Ivana Cankarja in OŠ Antona Martina Slomška z Vrhnike, OŠ Log-Dragomer, OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica in dve šoli iz Logatca, OŠ Tabor in OŠ 8. talcev. 24. maj – Fotoklub Diana Vrhnika je v sklopu Cankarjevih dni pripravil predsta­vitev knjige Naša narava. Avtorji knjige so Janez Papež, Vlado Jehart in Janez Čer­nač. 25. maj – Vrtec Vrhnika je visoki jubilej (70 let) najprej obeležil z razstavo v Can­karjevem domu»Iz malega raste veliko« (4. aprila), vrhunec praznovanja pa je predstavljala množična prireditev»Pesmi in plesi sveta«, ki je potekala pred tisoč­glavo množico v Slomškovi športni dvo­rani. Sodelovalo je okoli petsto otrok iz vseh petih enot Vrtca Vrhnika, ki so se staršem, starim staršem in vsem ostalim gostom predstavili s plesi in pesmimi sve­ta v okviru mednarodnega projekta Fit Slovenija. 26. maj – Borut Pahor, predsednik Repu­blike Slovenije, je v predsedniški palači sprejel vse gasilce, reševalce in druge pro­stovoljce, ki so se odlikovali pri gašenju požara na Vrhniki. 26. maja – Državne strokovne službe so okoli Kemisa določile 1600-metrski krog, znotraj katerega so rastline neprimerne za prehranjevanje ljudi in živali, 7. junija so krog zmanjšali na 730 metrov. 27. maj – Velika dvorana Cankarjevega doma Vrhnika je gostila Pomladni kon­cert orkestra Big band Vrhnika. Koncert je bil posvečen 80-letnici Jožeta Privška (1937–1998), večnega glasbenika sloven­ske zabavne glasbe. Kot gostja je nastopila Anika Horvat. 27. maj – Vojašnica Ivana Cankarja Vrhni­ka, kjer ima svoje mesto tudi Poveljstvo sil slovenske vojske, je za en dan na stežaj odprla svoja vrata. Predstavili so opremo, na prizorišču se je mudila tudi posebna enota za protokol s svojim šov progra­mom. Zbrane sta nagovorila župan Stojan Jakin in poveljnik vojašnice brigadir Er­nest Anželj. 27. maj – Moto klub Nauportus Vrhnika je v vrhniškem športnem parku organiziral že deseti dan varne vožnje za motoriste. Pripravili so preizkušnjo varne vožnje na poligonu pod strokovnim nadzorom poli­cistov, obiskovalci so se lahko preizkusili na simulatorju»zaletavanja« v prometni nesreči, za najmlajše pa so pripravili še ko­lesarski poligon. Prikazan je bil tudi pri­kaz reševanja nezavestnih ponesrečencev. 30. maj – Na temo Kemisa je na izredni seji zasedal občinski svet Občine Vrhnika. Na maratonski seji, ki je trajala sedem ur, je sprejel devet sklepov, od katerih je ver­jetno najpomembnejši ta, da mora Kemis zapustiti Vrhniko. 31. maj – Glasbena šola Vrhnika je v polni veliki dvorani Cankarjevega doma izvedla zaključni koncert štirih svojih orkestrov. Prvi se je na odru predstavil Godalni orkester, sledil je harmonikarski orkester, nato pihalni in čisto na koncu še najštevilčnejši orkester glasbene šole – simfonični orkester. JUNIJ 1. junij – Vlada je na seji ustanovila medresorsko delovno skupino za uskla­jevanje aktivnosti na državni ravni, ki se nanašajo na posledice požara v vrhni­škem podjetju Kemis. Vodenje je zaupala Srečku Šestanu. Hkrati s tem so v kletnih prostorih občine odprli posebno svetoval­no pisarno za občane na temo posledic nesreče v Kemisu, po terenu pa je hodila posebna mobilna enota, ki je na pobudo občanov jemala vzorce zemljin. 2.–4. junij – V športnem parku v središču Vrhnike je potekal dvodnevni futsal tur­nir. Visok denarni sklad, 4500 evrov, je privabil najboljše slovenske članske ekipe tega športa. Največji pokal turnirja so dvi­gnili štajerski igralci»SM Team«, ki ga je vodil Mile Simeunovič, nekdanji nogome­tni reprezentant in hkrati tudi trener vrh­niškega futsal kluba, ki je bil organizator prireditve. 3.–4. junij – V letu 2016 premierno izpe­ljana motokros dirka Verd Extreme En­duro v kamnolomu v Verdu se je vrnila: še boljša, še večja in s še več prijavljeni­mi. Dvodnevni spektakel za oči je minil v znamenju spektakularnih vzponov in spustov ter drznih manevrov. Na koncu je med okoli tristo sodelujočimi slavil Špa­nec Pol Tarres. Športni dogodek je pripra­vilo Športno društvo Verd. 3. junij – Tek okoli meja krajevne skupno­sti Bevke je bil tudi tokrat dobro obiskan: dopoldne so na svoj račun prišli športni navdušenci, zvečer pa domačini in kra­jani sosednjih krajev, ki so bili željni za­bave. Športno društvo Bevke, organizator tekmovanja, je pripravilo trase za različne starostne skupine. Mlajši so se merili na 500 in 1000 metrov, starejši na 7, 14 in 21 km. Najhitrejši na 21 km je bil Jože Marolt iz Horjula s časom 1:22:47, od žensk pa Katarina Brus (1:50:44). 5. junij – V razstavišču Moja Ljubljanica je tamkajšnja programska ekipa organi­zirala okroglo mizo z naslovom Svetovni dan varstva okolja in ekološka nesreča na Vrhniki. Gostje so bili ribič in snemalec Andrej Lupinc, predstavnica Civilne ini­ciative Sinja Gorica Bernarda Kropf, dol­goletni sodelavec vrhniške komunale Jer­nej Fefer, dobitnik Goldmanove okoljske nagrade Uroš Macerl in profesor dr. Tonči A. Kuzmanić. Dogodka se je udeležilo več kot sto občanov. 5. junij – V Cankarjevem domu je Mari­ja Oblak Čarni, sicer častna predsednica Muzejskega društva Vrhnika, predstavila zbornik»Vrhniški razgledi«, tokrat že se­demnajsti po vrsti. Zbornik je nastal na podlagi raziskav v arhivih, knjižnicah, muzejih, zasebnih zbirkah ter v veliki meri na podlagi spominov in izjav infor­matorjev. Potujoči slikar pa je prispeval umetniško upodobitev pristanka Argo­navtov v Močilniku. Zbornik na 232 stra­neh prinaša več kot ducat prispevkov, ki zadevajo preteklost vrhniškega območja. 6. junij – Glasbena šola Vrhnika je v Can­karjevem domu pripravila večer džeza. Sodelovali so učenci, ki sodelujejo v Jazz bandu, v bendu Oto in Rusi ter v Big ban­du. Kot gostji večera sta nastopili pevki Maša Cilenšek in Klara Veteršek, program pa je povezoval Tomaž Ogrizek. 7. junij – Svetovalno pisarno za občane (svetuje glede okoljskih vprašanj, vezanih na nesrečo v Kemisu) na občini je obiskal predsednik vlade Miro Cerar in se se­znanil z njenimi aktivnostmi. Premier je priznal, da jih je nesreča v Kemisu ujela malce nepripravljene glede obvladovanja kriznih situacij. 9. junij – Mešani pevski zbor KUD Drenov Grič-Lesno Brdo je na Drenovem Griču pripravil letni koncert. V goste je za to pri­ložnost povabil moški pevski zbor iz Bo­rovnice – Štinglc. 9. junij – V bazenu v športnem parku je potekala projekcija dokumentarnega filma»Dva vodika, en kisik«, ki ga je po­snela ekipa RTV Slovenija. Hkrati je z uglednimi strokovnjaki (prof. dr. Miha­el Toman, doc. dr. Andrej Gaspari, prof. Lučka Kajfež Bogataj) potekala še okrogla miza na temo modrega zlata 21. stoletja – vode. Dogajanje so popestrili z razsta­vo fotografij Andreja Lupinca, s predsta­vitvijo knjige o deblaku in predstavitvijo predloga lokalnega programa kulture za naslednje desetletje. 16. junij – 25. Argonavtski dnevi so se začeli s koncertom vrhniškega Big Ban­da na velikem odru v Športnem parku v središču mesta. Glasbeni večer, ki mu je prisluhnilo okoli petsto gostov, je pope­strila Primorka Anika Horvat, kot solist se je dokazal tudi član Big Banda Andrej Jesenovec. 17. junij – Umirjenemu petku je sledila ne­koliko bolj nora sobotna Noč na Vrhniki, kjer so na svoj račun prišli mlajši po srcu. Sedemnajsta glasbena prireditev, ki slovi kot ena največjih v tem delu regije, se je začela z otroško predstavo, tej pa so sledili nastopi raperjev Nipkeja in Trkaja, obeta­jočih zvezd Ines Erbus in Batiste Cadillac, žurerskih Kingstonov in Mambo Kinsov ter rock zvezd zasedbe Tabu. Vrhunec ve­čera, takoj po polnočnem ognjemetu, pa je bila Neda Ukraden. 17. junij – V Parku samostojnosti v sre­dišču Vrhnike so člani Ribiške družine Vrhnika postavili razstavne panoje s foto­grafijami rib, nekaj trofej, najmlajši so se lahko preskusili v muharskem metu, na voljo so bile celo pečene postrvi. Razlog je bil enostaven: promocija društva in hkrati nagovarjanje mladih, da se udeležijo nji­hovega ribiškega tabora. 17. in 18. junij – V okviru Argonavtskih dni je potekal tradicionalni mednarodni rokometni turnir Harpaston cup, ki je pritegnil več kot 150 mladih rokometašic. Turnir je potekal dva dni v OŠ A. M. Slom­ška na Vrhniki. Sodelovalo je sedem ekip (ŽRK Kolubara Lazarevac, iz Črne gore RK Trebjesa Nikšič, iz Hrvaške RK Đurđevac ter iz Slovenije RK Krim Ljubljana, RK Zvezda Logatec, ŽRK Tržič in ŠDRŠ Vrh­nika), ki so se pomerile v štirih starostnih kategorijah. Vrhničanke so slavile v dveh kategorijah, in sicer so zasedle prvi mesti v starostni kategoriji 2003/2004 in 2001. 17. junij – Na teniških igriščih sredi mesta je v organizaciji Teniškega kluba Vrhnika potekal tradicionalni teniški turnir dvojic. Vrstni red prvih štirih parov je bil: 1. Da­mir Bezjak – Jošt Plestenjak (9 : 7 finale); 2. Simon Japelj – Rade Vukič; 3. Aleš Ma­ček – Klemen Kadivnik; 4. Žiga Zvonar – Luka Kirn. 18. junij – Nedeljsko dopoldne je na štar­tno mesto pred Mercator v središču me­sta privabilo čez šeststo kolesarjev, kar je največja številka doslej. Poleg številčnosti je prireditev kolesarski Argonavtski ma­raton dosegla še eno prelomnico: najdalj­ša, 80-kilometrska trasa, je štela za Po­kal Slovenije. Z 80 kilometri je najhitreje (1:24:03) opravil Dean Bratuš (kategorija Master), v razredu»amaterji« pa Andrej Draksler iz ŠD Koloka s časom 1:24:17. Pri nežnejšem spolu je bila najhitrejša doma­činka Ajda Opeka, članica KD Branik Ma­ribor, s časom 1:35:21. 18. junij – Turistično društvo Blagajana je v Starem malnu pripravilo tradicional­no srečanje»Tu smo doma«, s katerim želi prišlekom na Vrhniki predstaviti vrhniška društva, kraje in kulturo. Na predstavitvi so sodelovala številna društva in posame­zniki, ki so postavljali ogledalo Vrhnike. 20. junij – V vrhniškem bazenu je nastopil vrhniški Big Band pod vodstvom Matjaža Lenarčiča. Poudarek je bil na latino glasbi. 20. junij – V Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki je bilo ob 20-letnici kiparskih delavnic»Kamen« v kamnolomu Lesno Brdo odprtje razstave Rog izobilja. Raz­stavljene skulpture so nastale v okviru omenjenih delavnic med leti 1997 in 2016. Mentorica kiparskih delavnic je bila aka­demska kiparka mag. Alenka Vidrgar. 20. junij – Nova koča na Planini je dosegla nov mejnik: zaključuje se tretja gradbena faza, kar pomeni, da je koča zgrajena, na vrsti so notranja obrtniška dela. Za mnoge drzen, a ne neuresničljiv projekt, Planin­sko društvo financira deloma z lastnim denarjem, deloma s pomočjo sponzorjev in donatorjev– sredi junija imajo zbranih ozi­roma zagotovljenih skoraj 320 tisoč evrov. Velik zagon jim je dal znesek 20 tisoč evrov iz občinske blagajne in dobrih 40 tisoč iz Fundacije za šport. A tudi s temi sredstvi celotna investicija še ne bo poravnana. 21. junij – Varstveno-delovni center Vrh­nika Idrija je v Parku samostojnosti v sre­dišču mesta v okviru Argonavtskih dni pripravil barvanje rekordno velike pobar­vanke – največje tovrstne na svetu. Men­da zapis v Guinnessovo knjigo rekordov ne izostane. Pobarvanka je imela sedem listov, velikih 7 x 2 m (plus naslovnica), ki nosijo nekoliko hudomušne motive slo­venskih pokrajin ilustratorja Edina Pasića – Endija. Dogodek je popestril še ansam­bel Čuki. 21. junij – Tradicionalni večer stand-up komedije v okviru Argonavtskih dni naj bi potekal v vrhniškem bazenu, a so pri­reditev zaradi dežja prestavili pod šotor na bližnjo ploščad. Kljub slabemu vremenu je komikom Boštjanu Gorencu, Sašu Staretu, Roku Bohincu in Admirju Baltiču prisluh­nilo veliko občanov. 22. junij – V sklopu Argonavtskih dni in v organizaciji Društva barmanov Slovenije se je na terasi Hotela Mantova zopet me­šalo barske pijače, tokrat že devetnajstič za pokal Fructal Trophy 2017. Nastopilo je dvanajst barmanov iz Slovenije in pred­stavnik iz Italije. Po oceni strokovne žirije je najboljši koktajl namešal Anže Šmid. 23. junij – V sklopu Argonavtskih dni je na Stari cesti potekal tradicionalni sejem in festival hrane. Veselo vzdušje so pope­strili gostje iz pobratene občine Gonars, posebno piko na i pa je prireditvi dal naj­večji vrhniški štrukelj na svetu, ki je meril 25 metrov in 25 centimetrov. Izdelala ga je ekipa Mitje Kovačiča iz Planinskega dru­štva Vrhnika. Sodeč po izdanem jedilnem priboru so med obiskovalce razdelili več kot sedemsto porcij. Zbrana prostovoljna sredstva so namenili vrhniškim gasilcem za nakup nove opreme. 24. junij – Naporna telesna preizkušnja, Argotlon, je tudi letos privabila na Vrhni­ko lepo število navdušencev nad vzdržlji­vostnimi športnimi podvigi. Bilo jih je kar 240, leto pred tem pa 177. Organizator je zanje pripravil kar 15 km dolgo progo oko­li Vrhnike, na njej pa 40 različnih preprek. 25. junij – Osrednji govornik na občinski proslavi ob dnevu državnosti, ki je pote­kala v Parku samostojnosti v središču me­sta, je bil predsednik državnega zbora Mi­lan Brglez. Dobre pol ure dolg program, ki so ga začeli veterani vojne za Slovenijo, s tako imenovanim veteranskim dejanjem, so popestrili recitatorska skupina MePZ Mavrica Vrhnika, Pihalni orkester Vrhni­ka in župnik Blaž Gregorc z molitvijo za domovino. Prireditev je povezovala Mir­jam Suhadolnik. 25. junij – 25. Argonavtski dnevi so se za­ključili s koncertom Mešanega pevskega zbora Ivan Cankar v cerkvi sv. Lenarta. 30. junij–25. avgust – Celo poletje so ob vikendih potekale v središču mesta različ­ne kulturne in družabne prireditve. Tako je zopet oživel bazen, kjer je skupina en­tuziastov, ki jim je mar za poletno doga­janje na Vrhniki, pripravila pester in zelo obsežen program. Petki so bili rezervirani za različne kulturne dogodke – od nasto­pov glasbenih skupin do likovnih delav­nic, sobote za nastope glasbenih skupin, v nedeljo pa so prišli na svoj račun ljubitelji filmske umetnosti. Dodatno ponudbo so predstavljali še tako imenovani družinski petki, ki so potekali v Parku samostojno­sti, kjer so različne animacijske skupine skrbele za kratkočasje najmlajših. JULIJ 3. julij – Agencija ameriškega obrambne­ga ministrstva, zadolžena za vojne ujetni­ke in pogrešane v akciji (Defense POW/MIA Accounting Agency), je na Pokojišče poslala 9-člansko ekipo, ki so jo sestavljali pripadniki vojske in civilni strokovnjaki. Iskali so od leta 1944 pogrešanega člana posadke bombnika B24H liberator, ki je leta 1944 strmoglavil pri Zavrhu nad Bo­rovnico. Izkopavanja pri cerkvi na mestu partizanskega spomenika so bila neuspe­šna, šele ko so prisluhnili besedam doma­čina in so začeli kopati na severni strani cerkve, so naleteli na človeške ostanke. Te so predali uradnim slovenskim instituci­jam, ki bodo v sodelovanju z znanstveniki iz ZDA opravile DNK preiskave. 6. julij – V Cankarjevi knjižnici na Vrhni­ki so odprli razstavo Utrinki od tu in tam ljubiteljske slikarke Romane Sagadin z Vr­hol pri Laporju. 9.–16. julij – V avstrijskem Beljaku je po­tekala gasilska olimpijada, ki sta se je med drugim udeležili tudi ekipi mladink in mla­dincev PGD Drenov Grič-Lesno Brdo. Če­prav sta obe ekipi na prizorišču tekmovanja pustili srce in dušo, so na koncu fantje za­sedli četrto mesto, dekleta pa peto. Ekipi sta imeli bučno podporo domačinov s tribun. 16. julij – Na Drenovem Griču je potekal uraden sprejem 16-tih slovenskih gasil­skih ekip, ki so se udeležile gasilske olim­pijade v avstrijskem Beljaku. Nagovorili so jih tako lokalni kot zvezni predstavniki gasilske organizacije. Med drugim je bilo slišati nekaj pikrih na račun sojenja v Av­striji, zaradi katerega naj bi bile oškodova­ne tudi slovenske ekipe. 16. julij – Ta dan so se vrhniški farani po­slovili od dolgoletnega župnika in dekana Blaža Gregorca. S prvim avgustom je na­mreč nastopil novo delovno mesto – mesto ekonoma ljubljanske nadškofije. Hkrati z njim je župnijo zapustil tudi kaplan Ga­šper Mauko. 17. in 18. julij – V avli Cankarjevega doma je potekala tradicionalna poletna krvodajalska akcija za občane Vrhnike, Borovnice in Loga-Dragomerja. Kljub do­pustniškemu času se jo je udeležilo 274 krvodajalcev. 18. julij – Sredi poletja so svojo prvo zgo­ščenko izdale Trlce, pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, ki delujejo v okviru tamkajšnje­ga kulturnega društva. Posnele so 21 pe­smi. Trlce so se za zgoščenko odločile, ker želijo z njo obeležiti 10. obletnico obstoja. 24. julij – Planinsko društvo je začelo z obsežnimi deli izkopa kanala od Zaplane 1 do koče na Planini. Vanj (1700 metrov dolga trasa) bodo položili vodo, elektriko in telekomunikacije. 24. julij – Konec julija 2017 je občina za­čela s prenovo ulice Delavsko naselje in dela ulice Partizanski tabor pri gasilskem domu. Pod novodobnimi cestnimi nasutji so arheologi našli ohranjene ruševine an­tičnega Navporta – leseni rimski objekti s kamnitimi temelji in druge drobne najd­be, ki kažejo na dlje časa trajajočo pose­litev, od začetka 1. do vsaj 4. stoletja n. št. AVGUST 1. avgust – Mladinski odsek PD Vrhnika je od 1. do 10. avgusta 2017 v vasi Krn nad Kobaridom organiziral 53. planinski ta­bor. Udeležilo se ga je 91 mladih planin­cev, vodnikov in spremljevalcev. 8. avgust – Agencija RS za okolje (Arso) je sanacijo onesnaženja potoka Tojnice, ki teče v neposredni bližini Kemisa, naložila povzročitelju ekološke nesreče – to je Ke­misu. Ta je v skladu s sanacijskim načr­tom začel dela 8. avgusta in jih končal 11. avgusta. 15. avgust – Ob prazniku Marijinega vne­bovzetja je v podružnični cerkvi v Smre­čju potekal blagoslov obnovitvenih del na ostrešju cerkve. Med obnovitvenimi deli so na zidu nad zakristijo odkrili fresko s podobo sv. Krištofa s Kristusom na rami, ki je bila po dozidavi zakristije v 19. sto­letju skrita očem javnosti. Slovesnost bla­goslova je ob domačem župniku Andreju Severju vodil prelat Rafko Valenčič. 26. avgust – Društvo invalidov Vrhnika je za konec vročih poletnih dni pripravilo in izvedlo tradicionalni balinarski turnir, imenovan»Spoznavanje in druženje inva­lidov Slovenije«. Turnirja se je udeležilo dvanajst moških in enajst ženskih ekip iz Logatca, Ilirske Bistrice, Cerknice, Idrije, Dornberka, Pirana, Kopra, Domžal, Ra­dovljice, Žirov, Pivke in Vrhnike. Vrhniko so zastopale štiri ekipe (moški in ženske), Društvo invalidov Vrhnika in Društvo upokojencev Vrhnika. Pri moških je slavi­la ekipa MDI Cerknica – Loška Dolina, pri ženskah pa Društvo invalidov Piran. 26. avgust – Peto leto zapored se je na Vrhniki odvijal Nočni tek, ki je zadnja leta obogaten še z dodatnimi programi. Dogajanje se je začelo s kolesarskim vzpo­nom na Ulovko, za kolesarji pa so se na tek podali otroci. Ob 19. uri so se po vrh­niških ulicah zapodili roleristi, ob 21. uri pa je sledil nočni tek po ulicah Vrhnike na 5 ali 10 km. Najdaljšo traso je najhitreje pretekel Mitja Krevs s časom 31:56, med ženskami pa Maja Peperko s časom 42:35. Vzpon na Ulovko je dobil Kristian Grun­feld s časom 14:32, med ženskami Tina Maček (20:25). 21 km traso pa je na roler­jih najhitreje prevozil Jacopo Losi s časom 36:47, pri ženskah pa Ana Odlazek (37:35). Prireditev je organiziralo ŠD Agonija. 29. avgust – Svetovno zobozdravniško združenje (FDI) je Stomatološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva podeli­lo najvišje priznanje za njen program Tek­movanje za čiste zobe ob zdravi prehra­ni. Vodenje tekmovanja poteka z Vrhnike – vodi ga Matej Leskošek, ki od leta 2007 dela v Zdravstvenem domu Vrhnika in je hkrati tudi vodja zobozdravstva v zdra­vstvenem domu. 31. avgust – Zaključil se je Poletni vklop – to je organizirano poletno varstvo za osnovnošolce. Organizator, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, je glede na lani zabe­ležil 20-odstotno povečanje povprečnega števila udeležencev. Dnevno se ga je v povprečju udeležilo 135 otrok, največje število pa je bilo 7. julija, ko je bilo vpisa­nih rekordnih 188 otrok. Število vseh vpi­sanih otrok je bilo 546, pri čemer je svoj delež doprineslo tudi 24 otrok iz Borovni­ce in Horjula. SEPTEMBER 10. september – Na deževno nedeljo so v Starem malnu (TD Blagajana Vrhnika) po­delili priznanja lastnikom hiš ter drugih objektov, katerih zunanjost oziroma oko­lica je najbolje urejena. 13. september – Policija je v Ljubljani prijela Emila Židana, nekdanjega direk­torja Zdravstvenega doma Vrhnika, ki je slednjega oškodoval za 160 tisoč evrov. Židanu so izdali poziv na nastop presta­janja kazni že 3. julija 2016, v zaporu pa bi se moral zglasiti 9. septembra 2016. Ker se ni, je bila za njim razpisana tiralica. V ljubljanskem Novem polju so ga prijeli na podlagi anonimnega obvestila. 14. september – Sredi septembra so čla­ni PD Vrhnika zaključili s kopanjem 1800 metrov dolgega jarka do nove koče na Planini, v katerega so položili električni kabel, vodovodno in telekomunikacijsko cev. Sodelovalo je 29 prostovoljcev, naj­več iz vrst planincev Planinskega društva Vrhnika ter nekaj drugih zanesenjakov. Pomagali so pri vseh navedenih delih, ki so trajala dober mesec in pol, in v tem času so opravili več kot 1220 prostovoljnih ur. Tehnično podporo jim je ponujalo kar petnajst različnih samostojnih podjetni­kov, bageristov, minerjev, voznikov tovor­njakov in traktorjev. 15.–17. september – Drugo leto zapored je v cerkvi sv. Trojice potekal festival klasič­ne glasbe in zborovskega petja, imenovan Festival Vrhnika. Primož Malavašič, ki je sodeloval kot umetniški vodja prireditve, je tridnevni program sestavil na način, da so bili obiskovalci deležni vsak dan nove inštrumentalne in vokalne glasbene po­slastice. Festival je začel ansambel Cello Atacca!. Večer so sklenili domači člani Okteta Raskovec. Soboto so svojimi gla­sovi obarvale Škofjeločanke, združene v Ženskem zboru Grudnove Šmikle, njim pa so sledili zvoki harfe Erike Frantar. Fe­stival se je poslovil v nedeljo z nastopom Komornega zbora Ipavska in čembalistke Eve Dolinšek. Organizator festivala je bil Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. 17. september – Ob 20.16 je na železniški postaji Verd iztiril vagon tovorne kompo­zicije. Vagon je podrl portal električne na­peljave, drugega močno poškodoval, naza­dnje pa zgrmel prek ograje v globino. Tovor se je pri tem razsul in delno padel v večjo globel. Po podatkih policije je šlo za tovor sipke rude oz. fosfata, ki ni nevarna snov. 18. september – Občina pri Osnovni šoli A. M. Slomška gradi 625 m2 velik prizidek, s katerim bo šola pridobila 8 dodatnih učilnic in manjši kabinet. Hkrati se bosta s tem povečala tudi knjižnica in kabinet za dodatno strokovno pomoč. Projekt je ocenjen na 915 tisoč evrov z DDV, pri če­mer se občina nadeja tudi pomoči države. 19. september – Muzejsko društvo Vrhni­ka, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in ZIC Vrhnika so v Cankarjevem domu pripravi­li odprtje slikarske in dokumentarne raz­stave Poti Ivana Malavašiča, od samouka do vsestranskega umetnika. Galerija je bila skoraj premajhna za vse prisotne na odprtju slikarske razstave, dokumentar­ni del pa je bil odprt v avli Cankarjevega doma. Ivanov slikarski opus je bil na ogled do 15. oktobra, dokumentarni del pa v avli do 12. novembra. 20. september – V Cankarjevem domu je potekal drugi zbor občanov, na katerem so predstavili še končno poročilo medre­sorske skupine za usklajevanje aktivnosti, povezanih s posledicami požara v podje­tju Kemis. Na zboru so sodelovali Srečko Šestan, Joško Knez (Arso), Ivan Eržen (Nacionalni inštitut za javno zdravje), mi­krobiolog Gorazd Pretnar, Metka Filipič (Nacionalni inštitut za biologijo), Metoda Dodič Fikfak (Klinični inštitut za medici­no dela UKC Ljubljana) in Franc Lobnik z ljubljanske biotehniške fakultete. Knez je pojasnil, da sta dva niza njihovih meritev pokazala, da požar ni imel dolgoročnega vpliva na kakovost zraka na Vrhniki. Na drugi strani so ugotovili katastrofalno onesnaženje potoka Tojnica. Eržen je de­jal, da so tudi njihove analize pokazale, da gorenje ni povzročilo onesnaženja tal, ki bi pomenilo dolgotrajne posledice na zdravju prebivalstva. Je pa ob tem opo­mnil, da je na tem območju tudi v pre­teklosti prihajalo do izpustov nevarnih snovi. Mikrobiolog Gorazd Pretnar je bil kritičen do malomarnosti v Kemisu. Kljub analizam, ki ne kažejo na dolgoročno okoljsko škodo, so bili Vrhničani kritični do ravnanja podjetja in do odziva pristoj­nih institucij. 21. september – Nadškof Stanislav Zore in evangeličanski škof Geza Filo sta bla­goslovila kapelo v vojašnici Ivana Cankar­ja na Vrhniki, posvečeno svetemu Juriju. Povabilu na slovesnost so se odzvali tudi najvidnejši predstavniki Slovenske voj­ske, predstavnik Ministrstva za obrambo ter župan Občine Vrhnika. 21. september – Projekt Navis je v sode­lovanju s Kajakaško zvezo Slovenije in Kajak kanu klubom Ljubljana organiziral zaključno plovbo deblaka, zgrajenega na Špici. Deblak je svojo pot proti Ljubljani začel v središču Vrhnike, na lokaciji dviga originalnega deblaka leta 2015, plovbo pa zaključil na Špici v Ljubljani. 21. september – Septembrsko deževje je pripomoglo, da so se člani Turističnega društva Blagajana Vrhnika lotili temeljite sanacije notranjosti koče v Starem malnu: zamenjali so dotrajano staro opremo, kupi­li gostinske mize, še prej pa prebelili, polo­žili nove ploščice in prostoru dali svežino. 30. september – Na zadnji septembrski dan se je na Cesarskem vrhu, v neposredni bližini osamosvojitvenega spominskega obeležja, zbralo približno 25 občanov, sta­rih in mladih. Njihov cilj je bil očistiti čim več metrov tamkajšnjega rimskega zidu, ob katerem bo potekala tematska pot s po­udarkom na naravni in kulturni dediščini. Čiščenje in vzdrževalna dela na rimskem zidu potekajo v okviru večjega projekta Claustra+, ki združuje devet partnerjev iz Slovenije in Hrvaške. Vodilni partner je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo­venije, vrhniški podprojekt pa vodi Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. 30. september – Ves september je potekal že 12. turnir v tenisu za pokal Našega ča­sopisa. Na tako dolgo igranje je vplivalo slabo deževno vreme. Igralo se je na Vrh­niki (posamezniki) in v Dragomeru (dvo­jice). Prijavljenih je bilo sto tenisačev, kar je najštevilčnejša udeležba doslej. OKTOBER 2. oktober – V Cankarjevi knjižnici na Vrhniki je bilo uradno odprtje večgenera­cijskega centra N'š plac. Kratek kulturni program so pripravile pevke skupine Trlce. 3. oktober – Vseslovenski akciji Europe Donna se je pridružila tudi Vrhnika in v parku pred Zavodom Ivana Cankarja Vrh­nika v rožnate pletenine ovila tamkajšnjo brezo. Akcijo so na pobudo Europa Donna izpeljala dekleta iz skupine Kva Kvačkaš. Rožnate pletenine so v obliki velike roze pentlje namestile še na sosednjo leseno skulpturo. Tudi klop v neposredni bližini je dobila roza pletenine, s čimer simbolno vabi ženske k razmisleku o sebi, svojem zdravju. 6. oktober – Potem, ko je bila v Cankarje­vem domu na Vrhniki na ogled slikarska in dokumentarna razstava o vsestranskem umetniku in častnem občanu Občine Vrh­nika Ivanu Malavašiču iz Podlipe, so se svo­jemu rojaku poklonili še v domačem kraju. Ob njegovem 90. življenjskem jubileju so mu pripravili kulturni program, razstavo in mu izročili posebno priznanje krajevne skupnosti. Hkrati je bilo povedano, da so ga predlagali tudi za Prešernovo nagrado. 7. oktober – V lepem sobotnem dnevu, ob dobri zabavi in več tisoč prisotnih je uspel že šesti Oberfest na Vrhniki. Za zabavo so poskrbeli dalmatinska klapa Šufit iz Spli­ta, kandidatka za fatalko Slovenije Ines Erbus in neuničljivi Modrijani. Uradno odprtje sta ob 20. uri izvedla župan Stojan Jakin in predstavnik slovenske pivovarne, ko sta v lesen pivovarski sod zabila pipo in prva spila požirke dobrega piva. 11. oktober – Župan Stojan Jakin in pred­stavnica AS Primusa, Maja Hribar, sta podpisala pogodbo za gradnjo prizidka k Zdravstvenemu domu Vrhnika. Pogod­bena vrednost del po podpisani pogodbi je znašala 2,43 milijona evrov, s čimer bo zdravstveni dom dobil 1144 m2 novih prostorov, hkrati bodo delno ali v celoti izboljšali razmere za delo v prostorih pri­tličnega objekta na nekaj več kot 480 m2 površine. Dela naj bi bila končana konec septembra 2018. 14. oktober – Občina Vrhnika je bogatej­ša še za eno krožno pot: Bobrovo pot, ki vodi okoli barjanskega osamelca – Blatne Brezovice. Pohodnike in kolesarje usmer­ja kar 19 informativnih tabel, ki odstirajo naravno in kulturno dediščino tega kraja. Pot je postavila Krajevna skupnost Blatna Brezovica, del sredstev pa je primaknila tudi občina. 14. oktober – Skupina mamic Sončnice je v pritličju Kulturnega centra na Vrhniki organizirala izmenjavo oblačil in stvari Podarim-Dobim. Obiskalo jih je več kot sto občanov, večinoma mamic, ki so bodisi prinesle bodisi odnesle oblačila in igrače. 15. oktober – Potem, ko so pred mesecem končali s celovito obnovo ceste pri Dela­vskem naselju in na Pavkarjevi poti, je v delu tudi gradnja novega mostu čez Lju­bijo v Verdu. 329 tisoč evrov vredno inve­sticijo je občina zaupala novogoriškemu podjetju Ginex International. Most naj bi bil zgrajen do konca leta. Prav tako – do konca leta, če bodo le vremenske razmere dopuščale – naj bi bila končana tudi obno­va in širitev ceste proti Podlipi (do mostu čez Podlipščico). 17. oktober – V galeriji Cankarjevega doma je bila odprta slikarska razstava slikarja Janeza Milkoviča - Jana, ki ji je dal naslov Izsanjane podobe. Razstava je obsegala pregled njegove več kot 50-letne likovne ustvarjalnosti. Na ogled je bila do 12. novembra. 18. oktober – Do konca meseca bo kon­čana gradnja novega otroškega igrišča ob pešpoti za stanovanjskima naselje­ma Zlatica in Vrtnarija. Igrišče se bo te­matsko spogledovalo s tamkajšnjo zgo­dovino, saj bo imelo elemente, ki bodo spominjali na nekdanjo železnico, ki je vodila tam mimo. Pobudnik in investitor gradnje je Krajevna skupnost Vrhnika - Breg. 18. oktober – Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zveza borcev za vrednote NOB Vrhnika sta v Grabeljškovi dvora­ni knjižnice pripravila že tradicionalen Grabeljškov večer. Zbrane so nagovorili direktorica Cankarjeve knjižnice Sonja Žakelj, predsednik ZB NOB Vrhnika Jani Kikelj in župan Vrhnike Stojan Jakin. Za glasbeno-kulturni program sta poskrbe­la učenca glasbene šole na violončelu in saksofonu. 18. oktober – Športna zveza Vrhnika je v sodelovanju z lokalnimi športnimi dru­štvi in ZIC Vrhnika za osnovnošolce orga­nizirala t. i.»Mini olimpijado«. Dogajanje je potekalo v športnem parku, kjer so se osnovnošolci drugih in tretjih razredov podružničnih šol Bevke in Drenov Grič ter osnovnih šol Ivana Cankarja in Antona Martina Slomška preskušali na vadbenih točkah. Še pred tem pa sta zbrane nagovo­rila predsednik zveze Gvido Mravljak in župan Stojan Jakin. 20. oktober – Lions klub Vrhnika-No­tranjska je v dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki organiziral dobrodelni kon­cert. Izkupiček od prodanih vstopnic so namenili Glasbeni šoli Vrhnika za plačilo šolnine učencem iz socialno ogroženih družin. 21. oktober – Pred nabito polno dvorano so 10. obletnico obstoja obeležile pevke ljudskih pesmi iz Ligojne – Trlce. V dobri uri programa so predstavile kar nekaj sta­rih ljudskih pesmi, ki jih sicer najdemo tudi na njihovi prvi zgoščenki, ki je izšla pred meseci. Program na ligojnskem odru so popestrili še ljudski pevci, združeni v Žažarskem triu, ter violinistka Eva Šraj in čelist Mitja Črnko. Prireditev je vodil Sašo Hribar. 24. oktober – Pred prihajajočim dnevom reformacije sta Zavod Ivana Cankarja Vrh­nika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika v sodelovanju s Tretjim programom Radia Slovenija (Program Ars) poskrbela za jav­no predvajanje radijske igre Zadnjikrat v Ljubljani. Radijska igra je delo Vrhničana Jožeta Rodeta in so jo prvič predvajali 30. oktobra 2007 na prvem programu Radia Slovenija. Igri je dal pečat še en Vrhničan, Jože Valentič, in sicer v vlogi režiserja. 26. oktober – Društvo Autosport Jazon, ki se ukvarja z dirkanjem in ima svoje pro­store v nekdanji vojašnici na Stari Vrhni­ki, je javnosti za več dni odprlo svoja vra­ta. Obiskovalci so se lahko od 26. do 31. oktobra sprehodili po njihovi delavnici, sedli za volan prenekaterega njihovega dirkaškega vozila ter se pogovorili bodisi z vozniki bodisi z vodstvom kluba. 26. oktober – Vrhniško kulturno društvo Nauportus viva je pripravilo proslavo ob dnevu suverenosti. Proslava je bila 26. ok­tobra v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki. Osrednja gostja je bila Rosvita Pesek, no­vinarka, publicistka in raziskovalka pol­pretekle slovenske zgodovine. V pogovor, ki ga je vodil Jože Kurinčič, sta se vključi­la tudi domačina Jože Rus in Vid Drašček, ki sta bila na Vrhniki med osamosvojitve­no vojno dejavna v TO. Za kulturni pro­gram so poskrbeli Peter Perše, Franci Bo­zovičar in Pavle Ravnohrib. 28. oktober – Člani ZB za vrednote NOB Vrhnika so jeseni dokončno obnovili vse tri bivake pri spominski koči kurirske po­staje TV-17 na Slemenih za Ljubljanskim vrhom. Bivaki so bili potrebni nujne obno­ve, saj je lesena kritina popolnoma prepe­rela, medved pa je s kremplji raztrgal spo­dnjo zaščitno folijo. Obnova je potekala v lepem vremenu ob koncu tedna, trajala pa je skoraj eno leto. 28. oktober – PGD Stara Vrhnika je pri nekdanji vojašnici na Stari Vrhniki pripra­vilo prikaz svojih dejavnosti in opreme. Nekateri prikazi so bili precej nazorni, saj so simulirali vžig kuhinje, vozila in televizije. Med drugim so predstavili tudi tehnično reševanje ponesrečencev avto­mobilske nesreče. NOVEMBER 1. november – Ob spomeniku padlim borcem med drugo svetovno vojno je pri grobnici na Drči potekal krajši kulturni program v izvedbi MePZ Mavrica in vrh­niškega pihalnega orkestra. Spominski nagovor je imela Slavica Štirn, delegacija pa je na grobnico položila še venec. 4. november – Skupina prostovoljk in pro­stovoljcev se je znova zbrala ob vrhniški antični znamenitosti – rimskem zidu, ki ga krajani poznajo kot Ajdovski zid. Zid in bližnjo okolico so čistili grmovja in vejev­ja za načrtovano novo pot, ki bo potekala ob zidu. Projekt vodi Zavod Ivana Cankar­ja Vrhnika pod okriljem krovnega projek­ta Claustra+. 5. november – V dvorani Antona Martina Slomška na Vrhniki je Namiznoteniška sekcija ŠD Vrhnika organizirala že 19. ob­činsko prvenstvo v namiznem tenisu za vse občane Vrhnike in druge, ki se z igro srečujejo v okviru vrhniške občine. Tek­movanja se je udeležilo več kot petdeset igralcev. 9. november – Člani Šole zdravja, ki več kot leto dni deluje na Vrhniki, vsako jutro zadaj, za trgovinico Depo, telovadijo. To­krat se jim je pridružilo še okoli 60 somi­šljenikov iz Šole zdravja iz Kranja, s kateri­mi so se skupaj razmigali na košarkarskem igrišču v športnem parku ter se na koncu družili še bo čaju, kavi in vrhniških štru­kljih. 11. november – Dvorano glasbene šole Vrhnika so zasedli pevci in pevke Meša­nega pevskega zbora Mavrica ter borovni­ške pevke iz zbora Tonja. Prvič se je javno predstavil tudi podmladek Mavrice, ime­novan Mlada Mavrica, pod vodstvom Da­rinke Fabiani. 13. november – V višjih legah občine je zgodaj zjutraj zapadel prvi sneg. Ta je»krstil« tudi novo planinsko kočo na Planini, kjer ga je zapadlo okoli 15 centi­metrov. 14. november – V Cankarjevem domu so predstavili Cankarjev koledar 2018, ki sta ga za Cankarjevo leto 2018 izdala Cankarjeva knjižnica Vrhnika (CKV) in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika (ZIC) s podporo Občine Vrhnika. Motivi na ko­ledarju prihajajo iz domoznanske zbirke knjižnice: razglednice iz časa Cankarje­vega življenja, odlomki Cankarjevih del in fotografije Cankarjevih prvotiskov. Hkrati so predstavili tudi ilustracije slikanice»O človeku, ki je iskal srečo«. Avtorica knjige je Zdenka Obal, ilustra­torka pa Maja Lubi. 17. november – Tudi vrhniške šole in vrtci so se pridružili vseslovenski akciji – tra­dicionalnemu slovenskemu zajtrku. V okviru te akcije že dolga leta obiskuje vrt­ce predsednik vrhniškega čebelarskega društva Slavko Keršmanc, ki najmlajšim predstavi svet čebel in čebelarstva. Tokrat se je mudil v enoti Barjanček, kjer sta naj­mlajše pozdravila tudi župan Stojan Jakin in ravnateljica vrtca Marta Samotorčan. Ob istem času se je streljaj stran – na OŠ Ivana Cankarja mudil podpredsednik državnega zbora in poslanec Desusa Pri­mož Hainz, ki je v spremstvu občinskega svetnika Vida Draščka pri zajtrku obiskal tretješolce. 18. november – Cankarjev dom je gostil ustanovni kongres nove slovenske politič­ne stranke Dobra država. Njen predsednik je postal dr. Bojan Dobovšek. 20. november – V Ljubljani je bil javnosti predstavljen projekt»Cankar v stripu«, ki ga je zasnoval in izvedel Zavod Škrateljc iz Bevk. Knjige zbirke Cankar v stripu so ustvarili avtorji in ilustratorji: Andrej Roz­man Roza in Damijan Stepančič sta ustva­rila strip: Hlapci – ko angeli omagajo, Bo­štjan Gorenc Pižama in Tanja Komadina sta pretresala Moje življenje ter spisala in izrisala Moj lajf, Žiga X Gombač in Igor Šinkovec sta pravičniško premišljevala o Hlapcu Jerneju in njegovi pravici in ustva­rila stripovsko basen Hlapec Jernej in pas­ja pravica. Projekt je nastal v okviru priha­jajočega Cankarjevega leta. 22. november – Na volitvah za člane Dr­žavnega sveta Republike Slovenije je bil za predstavnika lokalnih interesov izvoljen tudi aktualni občinski svetnik stranke SMC Miroslav Ribič z Vrhnike. 24. november – Manjši zaselek Mavsa­rija, ki leži nad Ligojno med vrhniško in horjulsko občino, je bil zadnji petek v no­vembru v središču pozornosti. Tamkajšnji domačini so se veselili nove pridobitve, ki je povečala dostopnost tega konca in hkrati tudi udobnost bivanja – 750 metrov novega asfalta. 25. november – Ob 26-letnici Župnijske Karitas Vrhnika je bil v veliki dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki dobro­delni koncert Dva novčiča. Sodelovali so številni domači in drugi glasbeniki. Za pomoč socialno ogroženim družinam se je na samem koncertu nabralo 300 evrov, prodanih pa je bilo okoli 200 vstopnic. 25. november – Zadnjo soboto v mesecu so slovesno predali svojemu namenu novo otroško igrišče»Na postaji« pri Zlatici, ki s svojimi igrali in telovadnimi elementi posnema motive iz sveta železnice. Mimo igrišča je namreč še pred desetletji tekla železniška proga. Program se je začel z nastopom osnovnošolcev v OŠ A. M. Slom­ška, nato je pri informativni tabli (zadaj, za trgovino Mavrica) sledila kratka pred­stavitev nekdanje železniške proge; vrhu­nec dogajanja pa je bil, ko so na novem igrišču prerezali slavnostni trak. Zbrane sta nagovorila Renata Struna in župan Stojan Jakin. Igrišče je zgradila KS Vrhni­ka-Breg. 27. november – Konec novembra so se za­ključila dela pri asfaltiranju ceste na Stor­žev Grič v dolžini 400 metrov in dela na cesti Storžev Grič – pri Stebelu v dolžini 100 metrov. Dela so bila finančno reali­zirana s pomočjo Komunalnega podjetja Vrhnika, Občine Vrhnika in Krajevne sku­pnosti Vrhnika-Vas ter s soudeležbo kraja­nov Storževega Griča. 30. november – Zadnji dan novembra, ko je sneg pobelil Vrhniko, sta bila v dvora­ni Osnovne šole Antona Martina Slomška Vrhnika gala novoletna prireditev in tra­dicionalni letni bazar. Pred nabito polno dvorano je nastopila skoraj polovica vseh učencev, ki so prikazali športno-kulturni program, prireditev pa zaključili s sejmom (bazarjem) svojih izdelkov. DECEMBER 1. december – Vrhniški Big Band je na odru Cankarjevega doma izvedel novoletni koncert. V goste je tokrat prišla Karin Ze­mljič, štajerska pevka, ki je bila že večkrat v slovenski ekipi za nastop na Evrosongu. 1. in 2. december – Vstop v najbolj ve­seli del se je v Cankarjevem mestu začel z okraševanjem smreke na Sodnijskem trgu. Za njen prazničen videz so poskrbeli najmlajši iz Vrtca Vrhnika. Več dogajanja na prizorišču pa je bilo pozno popoldne, ko je Smučarsko društvo Vrhnika odprlo vrata tradicionalnega smučarskega sejma z rabljeno športno opremo. Hkrati s sej­mom je potekal še svečani prižig lučk, ki jih je tokrat vklopil direktor Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika Boštjan Koprivec. Za pevsko podlago sta poskrbela združena otroška zbora Ivanček in Cofki, prav po­seben nastop z ognjem pa je izvedel moj­ster ognjenih veščin Hatana. Miklavžev sejem tokrat ni potekal v petek, pač pa so ta dan stojnice zasedla vrhniška športna društva, v okviru t. i. Zeusovega dneva športa. Stojnice so se pod decembrskimi dobrotami zašibile šele naslednji dan – v soboto. 2. december – Na mednarodni dan inva­lidov je bil v veliki dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki že 20-letni koncert Me­šanega pevskega zbora Društva invalidov Vrhnika. V goste so povabili vokalno sku­pino Žene iz Dornberka iz Vipavske doli­ne. 2. december – V KUD Lesno Brdo-Drenov Grič so organizirali adventno delavnico. Njena osrednja tema so bile novoletne voščilnice in adventni venčki. Slednji so nastajali pod mentorstvom Marjetke Pe­trač in Stanke Koprivec. Pod mentorstvom Marjetke Tomšič pa so nastale lepe novo­letne voščilnice in okraski. 3. december – Tudi Vrhnika je obeležila Ta veseli dan kulture. Svoja vrata je odprla Cankarjeva spominska hiša, kjer so lahko obiskovalci v družbi vodičev spoznavali Cankarjevo življenje in delo. Pester pro­gram je potekal tudi v Kulturnem centru na razstavišču Moja Ljubljanica. Pripravili so vodstva po razstavi, glasbeno uprizori­tev pravljice Mali plac, koliščarsko delav­nico za otroke in tematsko vodenje dr. Andreja Gasparija. Na stežaj je odprl vrata tudi Tehniški muzej Slovenije, kjer so va­bili na vodene ogled muzejskih zbirk, po­poldne pa na prikaz peke kruha v krušni peči in delavnico za otroke. 5. december – Osrednje miklavževanje v vrhniški občini je potekalo na Sveti Tro­jici, do koder so se občani sprehodili z baklami, ki so jih lahko kupili ob vznož­ju Cankarjevega klanca. Pred cerkvijo na Sveti Trojici jih je najprej kratkočasil otro­ški cerkveni zbor, nato je sledila dramska igrica, na koncu pa je številčno občinstvo obiskal prvi dobri decembrski mož. 7. december – Turistično društvo Blaga­jana je v Cankarjevem domu pripravilo Srečanje folklornih skupin ter ljudskih pevcev in godcev. Kulturna prireditev ima hkrati tudi družabni značaj, saj se na kon­cu le-te ob zaključku koledarskega leta poveselijo tako člani društva kot gostje. 11. in 12. decembra je bil ponekod v Slove­niji močan veter, ki je povzročil kar nekaj preglavic – tudi na Vrhniškem. Resnejših posledic sicer ni pustil, so pa imeli gasilci kar veliko dela. Zaradi vetra so zaprli tudi cesto na Pokojišče, ki je postala neprevo­zna zaradi podrtega drevja. 12. december – V avli Cankarjeva doma so odprli spominsko razstavo male plastike Janeza Groma (12. december 1937–20. julij 2009). Hkrati o so v veliki dvorani pred­vajali 3-d film o njegovem življenju, ki je nastal v okviru Stereoskopskega društva Ljubljana. Razstavo so pripravili Muzej­sko društvo Vrhnika, HUD Karel Barjan­ski in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. 13. december – Na odru Cankarjevega doma je potekal tradicionalni zaključek plesno navijaške sezone Žabic (ŠŠD Log­-Dragomer), na katerem so se spomnili vseh uspehov letošnje sezone. 19. december – V Cankarjevem domu so odprli fotografsko razstavo po motivih od­lomkov iz Cankarjevih del z naslovom Zdaj naj sneži, naj brije veter. Razstava je nasta­la v sodelovanju med ZIC Vrhnika, Muzej­skim društvom Vrhnika, Cankarjevo knji­žnico Vrhnika in Fotoklubom Diana. Raz­stava je bila na ogled do 28. januarja 2018. 21. december – Na odru Cankarjevega doma je potekala osrednja občinska pro­slava ob dnevu samostojnosti in enotno­sti. Kulturni program so oblikovali lokalni izvajalci, zbrane pa sta nagovorila župan Stojan Jakin in vojaški veteran Jožef Molk. 30. december – V telovadnici OŠ Ivana Cankarja Vrhnika je potekalo silvestrova­nje za otroke. Zavod Ivana Cankarja Vrh­nika je povabil v goste Damjano Golavšek in Plesno šolo Urško, ki so pripravili dobro uro programa, na koncu pa je številčno občinstvo obiskal še dedek Mraz. 31. december – Vrhničani so v novo leto vstopili na Sodnijskem trgu, kjer je pote­kalo silvestrovanje s pop skupino Obvezna smer. Sekunde do novega leta je odšteval župan Stojan Jakin. S tem je Vrhnika stopi­la v Cankarjevo leto, na katero se na lokalni ravni pripravljajo že od spomladi dalje, ko je bil sklican prvi sestanek in podan poziv društvom in posameznikom, da sporočijo svoje projekte, s katerimi načrtujejo poča­stiti jubilejno leto. Prvi dogodek, ki ga v Cankarjevem domu na Vrhniki pripravljajo ob vstopu v Cankarjevo leto, bo 6. januarja. Gre za 30. novoletni koncert, ki ga pripra­vljajo orkester Simfonika in Mešani pevski zbor Mavrica z gosti. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 347. Z leve: Andreja Svete, Darinka Svete, Ma­rinka Kupec, Jože Čamernik, Darinka Svete in Franc Podlipec. 348. Roman Novak, Mitja Kovačič in Milan Jerman. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 349. Štefan Hadalin. 350. Kolo z osjo v razstavišču Moja Ljubljanica. 351. Job Petrovčič (levo) in njegov trener Da­vid Nagode iz Boksarskega kluba Barje. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 352. Slike Marka Jakšeta niso pustile nikogar ravnodušnega. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 354. Nekdanja železniška postaja Vrhnika mesto. 353. Start teka starejših kategorij na Dreno­vem Griču. 355. Prejemniki priznanj ob občinskem prazniku. Elica Brelih, Nina Vehar, Anka Grom, Bojan Lampreht, Draga Kepeš, Petar Radak in Rudolf Sedej. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 356. Požar v Kemisu. 357. Protest v središču mesta. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 358. Gasilci v predsedniški palači v družbi s predsednikom Pahorjem in ministrico za obrambo Andrejo Katič, 26. maj 2017. 359. Osrednje prizorišče dogajanja v vojašnici Ivana cankarja na Vrhniki, 27. maj 2017. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 360. Z leve proti desni: prof. dr. Mihael Toman, doc. dr. Andrej Gaspari, prof. Lučka Kajfež Bo­gataj in moderatorka dr. Barbara Juršič. 361. Predstavitev RD Vrhnika v središču me­sta. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 363. Barvanje 7 x 2 m velike strani pobarvanke. 362. Zbogom zavetišče, pozdravljena koča! 364. Vrhniški štrukelj dolg 25 metrov in 25 cm – zavit še v alu folijo – preden so ga razdelili med obiskovalce. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 365. Sprejem slovenskih gasilskih olimpijcev na Drenovem Griču, 16. julij 2017. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 366. Gradbeni napredek pri koči na Planini nad Vrhniko si je v družbi Romana Novaka in Mi­lana Jermana ogledal tudi župan Stojan Jakin. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 367. Cesarski vrh, prostovoljci pri čiščenju zidu, 30. september 2017. 368. V roza pletenine odeta breza v središču mesta, 3. oktober 2017. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 369. Trlce na ligojnskem odru, 21. oktober 2017. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 370. Gasilci so med drugim prikazali tudi, kaj se zgodi, če v vroče olje vlijemo vodo. 371. Jutranja telovadba domačih telovadcev in kranjskih gostov. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 372. Novo igrišče za Zlatico posnema elemen­te iz sveta vlaka. 373. Hatana, mojster ognjenih veščin. 374. Razstava male plastike Janeza Groma. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2017 375. Na koncu silvestrovanja za otroke so se najmlajši lahko slikali s še zadnjim dobrim decem­brskim možem, 30. december 2017. Katarina Oblak Brown POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2017 Muzejsko društvo Vrhnika sem v letu 2017 zastopala predsednica Katarina Oblak Brown. Izvršni odbor društva (Ma­rija Malovrh, Metka Miklavčič, Katarina O. Brown, Marija O. Čarni, Nataša O. Ja­pelj, Olga Pivk, Mira Rančov, Branko Sta­novnik, Niko Šušteršič, Janez Žitko) in nadzorni odbor društva (Elica Brelih, Pa­vel Mrak, Milena Živec) sta se v tem letu sestala trikrat: 30. januarja, 10. aprila in 4. decembra 2017. Večino finančnih sredstv za delo dru­štva je prispevala Občina Vrhnika preko razpisa»Sofinanciranje ljubiteljske kultur­ne dejavnosti«, člani društva s plačilom članarine in prostovoljnimi prispevki. Ne­kaj denarja je prejelo društvo tudi s pro­dajo Vrhniških razgledov in manjši del z donacijo iz dela dohodnine. PREGLED DELA V LETU 2017 Januar – V začetku januarja smo poslali na Zavod za gradbeništvo Slovenije v ke­mijsko analizo plaketo, najdeno v Retov­ju v Verdu (lastnik Janez Žitko), o katere izvoru in pomenu smo razpravljali že v Vrhniških razgledih 15 (avt. Janez Kos) in 17 (avt. Janez Tomšič). 30. januarja smo se sestali na 1. seji izvršnega in nadzornega odbora Muzejskega društva Vrhnika, kjer smo obravnavali naslednje točke: program dela za leto 2017, sodelovanje MDV s Kra­jevno skupnostjo Vrhnika-Breg v namen oživitve spomina na lokalno železnico Ljubljana–Vrhnika, publiciranje razstave 750-let prve pisne omembe Podlipe, mo­žnosti sodelovanja z Doživljajskim raz­staviščem Moja Ljubljanica ter ekskurzija društva. Februar – 6. februarja smo v okviru pred­stavitve KS Vrhnika-Center v Cankarjevi knjižnici Vrhnika predstavili Muzejsko društvo Vrhnika in stavbo, v kateri je se­dež društva – nekdanji rokodelski dom na Tržaški cesti 23 (predstavila Katarina Oblak Brown po članku Olge Pivk iz Vrh­niških razgledov št. 17: Rokodelski dom na Vrhniki). Konec meseca smo na Občin­ski svet Občine Vrhnika vložili predlog za podelitev občinskega priznanja Ani Marti Grom za njen dolgoletni prispevek k lo­kalnemu razvoju kulture in ohranjanju kulturne dediščine. V februarski številki Našega časopisa smo objavili povabilo k zbiranju fotografij in podatkov o kaščah z Vrhniškega. Marec – 7. marca smo v počastitev 25-le­tnice obstoja Muzejskega društva Vrhnika (ustanovljeno je bilo 14. 2. 1992) povabili k sodelovanju dr. Milana Trobiča, ki je pred­stavil nekdanji kontrabant in tihotapstvo v naših krajih, po svoji knjigi Po Krpano­vih sledeh. 20. marca smo se udeleželi Jav­nega delovnega srečanja za Cankarjevo leto 2018, ki ga je za predstavnike vseh občinskih društev in javnih institucij, delujočih na področju kulture, organizi­ral Zavod Ivana Cankarja. 31. marca smo počastili 25-letnico obstoja MDV z novim dogodkom – pod vodstvom dr. Antona Veluščka smo si ogledali najdbišče koli­ščarskega prakolesa na Starih Gmajnah v Verdu. V tem mesecu smo se povezali tudi s Škofijskim arhivom v Kopru, kamor smo naslovili prošnjo za podatek o smrti tam rojene učiteljice Ivane Dekleva; podatek, ki ga omenjeni arhiv žal nima, bi potrebo­vali za raziskavo o vrhniških učiteljih. Kot društvo v javnem interesu na področju kulture (status prejeli leta 2004) smo tudi to leto posredovali Ministrstvu za kulturo poročilo o delovanju za preteklo leto 2016. April – 7. aprila smo se udeleži­li delovnega sestanka v zvezi z dogodkom»Osvoboditev« – Železniška po­staja Vrhnika-mesto (sodelujoči še Huma­nistično in umetniško društvo»O«, Raz­stavišče Moja Ljubljanica, Zavod NaNovo, Klub vrhniških študentov in Mala mestna galerija). Dogodek je bil načrtovan za 6. maj 2018 v poslopju nekdanje železniške postaje Vrhnika-mesto. V zvezi s tem pro­jektom smo pripravili za lokalni časopis in informacijsko tablo ob nekdanji železni­ški postaji Vrhnika-mesto še zgodovinski pregled ukinjene lokalne železnice. 10. aprila smo se zbrali na drugem sestanku izvršnega, nadzornega in odbora Muzej­skega društva Vrhnika; poleg smo povabili tudi uredniški odbor Vrhniških razgledov. Obravnavali smo naslednje točke: pripra­va in izid novega zbornika Vrhniških raz­gledov št. 17, prijava na razpis LAS Barje v sodelovanju z ZIC Vrhnika, CKV Vrhnika in OŠ Ivana Cankarja Vrhnika, načrtovanje društvenih dogodkov v Cankarjevem letu 2018, sodelovanje v projektu»Osvoboditev« – Železniška postaja Vrhnika-mesto ter smiselnost udeležbe društva na promocij­skem večeru podjetja DIRS. 19. aprila smo se na povabilo Društva likovnikov iz Lo­gatca udeležili odprtja akvarelistične raz­stave na Dunaju, kjer naj bi se dogovorili o promociji Vrhnike in Cankarja v tamkaj­šnjem kulturnem domu Korotan. Konec aprila in v začetku maja smo z razstavo Le klekljaj, dekle, klekljaj; Ob 100-letnici rojstva klekljarice Julke Fortuna (avtorica razstave Katarina Oblak Brown) gostovali na 11. Slovenskih klekljarskih dneh v Ži­reh. V aprilu smo prejeli Gospodarski za­pisnik oskrbništva Društvenega doma na Vrhniki (1913–1927) in Blagajniško knjigo Katoliškega društva rokodelskih pomočni­kov na Vrhniki (1930–1941). Knjigi, ki nam ju je posredoval častni član društva Franci Dovč, sta obsežen vir podatkov o zgodovi­ni Rokodelskega doma in s tem dragocena pridobitev Muzejskega društva. Maj – 6. maja smo s predavanjem o zgodovini vrhniške železnice ter ude­ležbo na okrogli mizi sodelovali na dogodku»Osvoboditev« – Železniška po­staja Vrhnika-mesto. Tu je bila podana pobuda, da se opuščeno postajno poslo­pje in lokacijo»na vhodu na Vrhniko« revitalizira (info točka, izposojevalnica koles, prireditve ...). 10. maja smo v sklo­pu Cankarjevih dni izvedli Dan odprtih vrat stalne razstave akad. slikarja Florisa Oblaka, ki je postavljena v prostorih nek­danjega rokodelskega doma. 19. maja smo se z idejo predstavitve lokacij na Vrhniki, povezanih z Ivanom Cankarjem, prijavili na Javni razpis LAS Barje. 22. maja smo se ponovno posvetili 25. obletnici MDV s predavanjem Cankarjevo ustvarjanje v Sa­rajevu (predav. Alenka Auersperger). Junij – 5. junija smo izpeljali redni letni občni zbor Muzejskega društva Vrhnika in po njem predstavili novo številko zbor­nika Vrhniški razgledi št. 17. Zbornik ob­sega 231 strani, na katerih je predstavlje­nih 18 prispevkov petnajstih avtorjev (glej bibliografijo). Julij – 13. julija smo pripravili ogled ob­močja nekdanje pivovarne in tovarne me­snih izdelkov Globus (Impeks) na Opekar­ski cesti. Ogledali smo si mesto, kjer naj bi se tovarniški železnici leta 1944 priključi­la nemška ozkotirna proga ter ostanke stebrov okupatorjevega lesenega železni­škega mostu čez Ljubljanico. Okupator je namreč po zavezniškem porušenju bo­rovniškega viadukta načrtoval povezavo vrhniške železnice z Južno železnico pod Javorčem ali Raskovcem. September – 19. septembra smo v Cankar­jevem domu na Vrhniki odprli dokumen­tarno razstavo Poti Ivana Malavašiča, po­svečeno 90-letnici ljudskega umetnika iz Podlipe (avtorica razstave Sonja Malovrh). V okviru Dnevov evropske kulturne dedi­ščine, ki jih vsako leto organizira Can­karjeva knjižnica Vrhnika, smo 26. sep­tembra predstavili film Najstarejši voz na svetu (režiser in scenarist Jadran Sterle) v Doživljajskem razstavišču Ljubljanica, ter dan kasneje, 27. septembra, sodelovali pri pravljični urici Povodni mož. Oktober – 13. oktobra smo se odzvali na željo Društva Nauportus viva Vrhnika, da si z njihovimi člani ogledamo Verd ter jim predstavimo kulturno in naravno dedišči­no kraja. V tem mesecu so bile okvirjene slike iz zbirke Argonavti – Nauportus sli­karja Pavola Tesarja (donatorica okvirjev Marija Oblak Čarni, ki je z Nikom Šušter­šičem slike v preteklem letu društvu do­nirala). November – Sodelovali smo pri pripravi in sponzoriranju Cankarjevega koledarja 2018, ki sta ga izdala in založila Cankarje­va knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Can­karja Vrhnika. December – V začetku meseca smo se pri­javili na razpis Sofinanciranje ljubiteljske kulturne dejavnosti v letu 2018. 4. decem­bra smo pripravili 3. sestanek izvršnega in nadzornega odbora MDV, z naslednjimi točkami: program dela za leto 2018, raz­iskava o vrhniški železnici ter članstvo v Zvezi kulturnih društev Vrhnika. 7. de­cembra smo z razstavo Poti Ivana Malava­šiča gostovali v Krajevni knjižnici Rovte in 18. decembra 2018 v avli Občine Horjul. 12. decembra smo v Cankarjevem domu Vrhnika v sodelovanju s Stereoskopskim društvom Ljubljana, HUD Karel Barjanski in Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika odpr­li spominsko razstavo male plastike Staro­vrhničana Janeza Groma – Kaj se skriva v kocki, ter 19. decembra v sodelovanju s Fo­toklubom Diano in z Zavodom Ivana Can­karja Vrhnika fotografsko razstavo po mo­tivih iz del Ivana Cankarja Zdaj naj sneži, naj brije veter (fotografije Fotoklub Diana, izbor tekstov Tatjana Oblak Milčinski). Bibliografija (strokovne objave društva in druge objave, ki govorijo o delu dru­štva): 1. Muzejsko društvo Vrhnika: Zbiranje fotografij in podatkov o kaščah. Naš časopis, 27. februar 2017, str. 12. 2. Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika: Vabilo na predavanje – Kontrabant in tihotap­stvo. Naš časopis, 27. februar 2017, str. 12. 3. Gašper Tominc: Šverc kavbojk in soli. Naš časopis, 27. marec 2017, str. 15. 4. Janez Tomšič: Še nekaj o najdenem kolesu. Naš časopis, 27. marec 2017, str. 15. 5. Muzejsko društvo Vrhnika: Vabilo na ogled – Ob 15. obletnici izjemne najd­be 5200 let staega prazgodovinskega lesenega kolesa. Naš časopis, 27. ma­rec 2017, str. 15. 6. Katarina Oblak Brown: Lokalna žele­znica Ljubljana–Vrhnika; zgodovinski pregled (v rubriki Moja Ljubljanica). Naš časopis, 24. april 2017, str. 48. 7. Gašper Tominc: Župan podelil sedem občinskih priznanj. Naš časopis, 29. maj 2017, str. 7. 8. Katarina Oblak Brown: Obiska najdi­šča 5200 let starega kolesa. Naš časo­pis, 29. maj 2017, str. 62. 9. JO in GT: Akvarelisti razstavljajo na Du­naju. Naš časopis, 29. maj 2017, str. 64. 10. VRHNIŠKI RAZGLEDI ŠT. 17, izdalo Muzejsko društvo Vrhnika, junij 2017: • Marija Oblak Čarni: Ob 17. številki Vrhniških razgledov, 6–8. • Stanko Granda: Akumulacija kapitala na Vrhniki, 9–34. • Tatjana Oblak Milčinski: Cankarjevo leto 1976, 35–74. • Olga Pivk: Rokodelski dom na Vrhni­ki, 75–88. • Janez Kos: Knjiga čevljarske bratovšči­ne na Vrhniki, 89–96. • Aleksandra Srše: Vrhniška šola skozi čas (VI. del), 97–132. • Tatjana Hojan: Ana Kočevar Varšek (1904–1999); učiteljica, 133–134. • Tatjana Hojan: Pavel Japelj (1906–1980); učitelj, 135–137. • Jože Kurinčič: France Kunstelj (1914–1945), 142–161. • Nataša Oblak Japelj: Usnjar Tine Bra­deško (1923–2015), 162–174. • Ema Goričan & Marija Oblak Čarni: Franc Potrebuješ; izdelovalec stilnega pohištva, 175–181. • Damjana Bergant: Pavol Tesar; spo­minska slikarska razstava Argonavti na Vrhniki, 182–188. • Marjeta Kržič: Pihalni orkester Vrhni­ka, 189–198. • Janez Kos, priredil po Valentinu Zar­niku: Povodni mož z Germeza, Meta z Iga in Štebalov Andrej z Vrhnike, 199–203. • Janez Tomšič: Več ljudi več ve. 204–206. • Gašper Tominc: Vrhniška kronika za leto 2016, 207–225. • Katarina Oblak Brown: Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2016, 226–230. 11. Gašper Tominc: Kot viski. Naš časo­pis, 26. junij 2017, str. 1. 12. Simon Seljak: Cankarjevo ustvarjanje v Sarajevu. Naš časopis, 26. junij 2017, str. 56. 13. LAS Barje: Potrjene operacije prvega Javnega poziva LAS Barje z zaledjem. Naš časopis, 28. avgust 2017, str. 57. 14. Sonja Malovrh: Ob razstavi Po poti Ivana Malavašiča. Naš časopis, 28. av­gust 2017, str. 63. 15. Muzejsko društvo Vrhnika: Vabilo – Javno predvajanje filma Najstarejši voz na svetu. Naš časopis, 25. septem­ber 2017, str. 56. 16. Gašper Tominc: Gradijo novo otroško igrišče. Naš časopis, 30. oktober 2017, str. 8. 17. Muzejsko društvo Vrhnika: Poskus okupatorske železniške povezave med Vrhniko in Verdom v drugi sve­tovni vojni. Naš časopis, 30. oktober 2017, str. 22. 18. Simon Seljak: Poti Ivana Malavašiča. Naš časopis, 30. oktober 2017, str. 66. 19. Nika Čelešnik: Pravljica Povodni mož v Cankarjevi knjižnici Vrhnika. Naš časopis, 30. oktober 2017, str. 66. RAZSTAVE: 20. Sonja Malovrh: Poti Ivana Malavašiča – Od samouka do vsestranskega ume­tnika; razstava ob 90-letnici rojstva Ivana Malavašiča. Muzejsko društvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhni­ka in Zavod Ivana Cankarja, (19. sep­tember–12. november 2017). 21. Anka Grom in Jože Pristavec: Kaj se skriva v kocki; spominska razsta­va male plastike (Janez Grom 1937–2009). Stereoskopsko društvo Ljublja­na, HUD Karel Barjanski, Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Can­karja, (12. december 2017–14. januar 2018). 22. Fotoklub Diana (fotografije), Tatjana Oblak Milčinski (izbor teksta): Zdaj naj sneži, naj brije veter; fotografska razstava po motivih iz del Ivana Can­karja. Fotoklub Diana, Muzejsko dru­štvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja, (19. december 2017–28. januar 2018). POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2017 376. Ogled nahajališča prakolesa Stare Gmajne v Verdu pod vodstvom dr. Antona Veluščka., 31. marec 2017. Foto: Katarina Oblak Brown. 377. in 378. Gostovanje razstave»Le klekljaj, dekle, klekljaj" na 11. Slovenskih klekljarskih dneh v Žireh, 2. april 2017. Foto: Anka Grom. POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2017 380. Ogled območja nekdanje pivovarne in tovarne mesnih izdelkov Globus, 13. 7. 2017. Foto KOB. 379. Predavanje»Cankarjevo ustvarjanje v Sa­rajevu" Alenke Auersperger, 22. 5. 2017. Foto KOB. POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2017 LOKALNA ŽELEZNICA LJUBLJANA–VRHNIKA ZGODOVINSKI PREGLED Objavljamo uvodno besedilo Lokalna železnica Ljubljana-Vrhnika na prireditvi»Osvoboditev", Železniška postaja Vrhnika mesto, dne 6. maja 2017 v nek­danji železniški postaji Vrhnika mesto. Sodelovali so Muzejsko društvo Vrhnika, Zavod Na Novo, Klub vrhniških študentov, Moja Ljubljanica, KS Vrhnika Breg, Humanistično in umetniško društvo»O", Mala mestna galerija in Drago Leskovar. Prve težnje po železniški povezavi Vrhni­ke z Ljubljano so se pojavile v 19. stoletju, ob trasiranju Južne železnice Dunaj – Trst. Eden izmed načrtov za odsek Ljubljana – Trst je predvideval potem proge mimo Vrhnike, vendar je bila kasneje izbrana trasa, ki je kraj obšla. Vrhnika je tako po dograditvi odseka leta 1857 doživela go­spodarski zlom. Lokalno gospodarstvo, ki je do tedaj temljilo pred vsem na rečnem in furmanskem prevozništvu, je začelo po preusmeritvi prometa na železnico naza­dovati. Želje po železniški povezavi kraja so se obudile leta 1893. Vrhniški pobudniki župan Gabrijel Jelovšek, tovarnar Josip Lenarčič, pivovarnar Teodor Frölich, inže­nir Avgust Glowacki, trgovec Karel Mayer in davkar Ivan Gruden, so se ob ključni podpori deželnega poslanca in kasnejše­ga ljubljanskega župana Ivana Hribarja združili v konzorcij za graditev lokalne železnice Ljubljana – Vrhnika. Priprave na gradnjo so se začele; podali so oceno rentabilnosti proge, pridobili dovoljenja za gradnjo, opravili trasiranje, tehnične priprave in finančne dogovore. Odločil­no vlogo v prid izvedbe projekta je imel ljubljanski potres leta 1895. Porušena Lju­bljana je namreč potrebovala gradbeni material, ki ga je bilo na Vrhniškem ve­liko, zaradi česar je bila gradnja lokalke uvrščena med prednostne naloge. Kljub temu so se dela pričela šele 23. maja 1898. V nasprotju z dolgotrajnimi pripravami je gradnja hitro stekla, saj v tehničnem po­gledu ni bila zahtevna. Za izvajalca del je bilo izbrano podjetje Filipa Zupančiča iz Ljubljane. Enotirna lokalna proga se je od dvotirne južne železnice odcepila na Brezovici. Proga je bila v odseku Brezovi­ca – Vrhnika dolga 11,5 km, prečkala je 40 poti in se spustila proti Vrhniki za skoraj 5m. Vključevala je pet postaj: Brezovico, Lukovico, Log, Drenov Grič in Vrhniko. 23. julija 1899 je pripeljal na Vrhniko prvi slavnostni vlak s povabljenimi gosti, in naslednji dan je po progi stekel redni jav­ni promet. Dnevno so vozili trije pari po­tniško-tovornih vlakov. Vožnja v eno smer je trajala 38 min (po podaljšku proge leta 1934 še dodatnih 20 min.). Lokalna žele­znica je imela v uporabi dve lokomotivi in štiri vagone ter zaposlenih 5 železni­čarjev. Progo je upravljala družba Južne železnice. Leta 1900 je bil podan predlog za podalj­šek proge preko Idrije do Mosta na Soči, a je večletne priprave prehitela 1. Svetovna vojna. Ob koncu vojne , leta 1918, je imela proga zaradi povečanega transporta vo­jakov in zapornikov dobiček. Konec leta 1930 sta na Logu usodno trčila vlak in avtobus, in v izogib nevarnega križanja ceste in proge so kasneje tam zgradili nad­voz. Leta 1934 so progo podaljšali za več kot 600 m in pri tem zgradili novo postajo Vrhnika trg (kasneje Vrhnika-mesto). V času 2. Svetovne vojne so zaradi razstreli­tve Borovniškega in Štampetovega mostu na Južni železnici preusmerili promet na lokalno železnico. V povojnem obdobju je bila proga slabo vzdrževana, kar je zmanj­ševalo varnost vožnje. Šest let kasneje, 16. Januarja 1966, je bila proga z obrazloži­tvijo, da je nerentabilna, ukinjena. Še isto pomlad so jo začeli razdirati. Stavba nekdanje železniške postaje Vrh­nika mesto še stoji in je hkrati edina še ohranjena tovrstna postaja - v nespreme­njeni obliki - v Sloveniji, vodena v registru pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine kot stavbna dediščina 12530. Predstavlja spomenik solidarnosti, saj se bila zgra­jena s pomočjo javnih delavcev, ki jih je posebej za to priložnost zaposlil takratni župan Stanko Hočevar; v zahvalo so mu delavci ob končanem delu izročili spome­nico s podpisi, ki jo zdaj hrani Muzejsko društvo Vrhnika. Po požaru leta 2013 je bila stavba ob prizadevanju Vrhničanov zasilno prekrita in s tem rešena pred pro­padom. Konec 2015 je občina Vrhnika poskrbela za obnovo poškodovanega dela ostrešja, aprila 2016 je bila v njej izvede­na čistilna akcija in v jeseni v bližini po­stavljena informacijska tabla o zgodovini železnice. Tudi s trenutno akcijo želimo opozoriti na njeno posebno zgodovinsko vrednost, spodbuditi k njeni ohranitvi in ji dodati nove, tematsko ustrezne vsebine. Dr. Katarina Oblak Brown, Muzejsko društvo Vrhnika LOKALNA ŽELEZNICA LJUBLJANA–VRHNIKA 381. Spomenica, delo vrhniškega podobarja Ivana Buha, s podpisi vrhniških delavcev, ki so jo januarja 1936 izročili tedanjemu županu Stanku Hočevarju v zahvalo, da jim je z gradnjo podaljška železniške proge in postaje v času gospodarske krize omogočil delo. Spomenico, 50 x 70 cm, hrani Muzejsko društvo Vrhnika. Viri: Jože Jenko 1996: Vrhniška krajevna železnica. Vrhniški razgledi 1, 188-196, Muzejsko društvo Vrhnika. Karol Rustja 2003: Vrhniška lokalna železnica. Vrhniški razgledi 4, 76-96, Muzejsko društvo Vrhnika Katarina Oblak Brown 2016: Zgodovina Vrhniške železnice, Informacijska tabla, Krajevna sku­pnost Vrhnika- Breg, Muzejsko društvo Vrhnika, NaNovo – Zavod za razvoj prostorske kulture. LOKALNA ŽELEZNICA LJUBLJANA–VRHNIKA vrhniški razgledi Leto 18 (2017) Izdala in založila: Muzejsko društvo Vrhnika, predsednica Katarina Oblak Brown in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika, direktor Boštjan Koprivec. Uredniški odbor: Igor Berginc, Franci Dovč, Anja Frković Tršan, Pavel Mrak, Marija Oblak Čarni (urednica), Nataša Oblak Japelj (namestnica urednice), Tatjana Oblak Milčinski, Olga Pivk, Mirjam Šemrov Lektoriranje: Mirjam Šemrov Tehnična ureditev, prelom: Milena Oblak Erznožnik Tisk: Belin grafika d. o. o. Naklada: 350 izvodov Vrhnika, september 2018 SLIKA NA NASLOVNICI: Giovanni Varoni: Viadukt preko stare Tržaške ceste pri Vrhniki (Štampetov most), list iz albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest, izšel ob odprtju Južne železnice med Ljubljano in Trstom, 27. 7. 1857, 1857, litografija, inv. št. G-2622/7. Foto: Tomaž Lauko, dokumentacija grafičnega kabineta NMS. SLIKE NA ZADNJI STRANI KNJIGE: Srečanje klekljarice Julke Fortuna z olimpionikom Leonom Štukljem (datum in kraj neznana). V roza pletenine odeta breza v središču mesta, 3. oktober 2017 (Akcija Europa Donna, pripravila dekleta iz skupine Kva Kvačkaš, foto: Gašper Tominc). Ilustracija vrhniškega podobarja Ivana Buha na spomenici županu Stanku Hočevarju, 1936 (hrani MDV). Energetski obrat IUV s Tržaške ceste, ko se je še kurilo s premogom. Avtor fotografije: neznan, pred l. 1970. (Hrani Domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika.) Stari most čez Podlipščico pred šolo, fotografiran okoli leta 1995 (foto: Ivan Krvina). Izročitev podpisov za Majniško deklaracijo dr. Korošcu v Unionski dvorani v Ljubljani. (Sliko hrani Univerzitetna knjižnica Maribor v zbirki Majniška deklaracija, 24. marec 1918.) Varilni transformator FURLAN Črnuče-Ljubljana TO-250A, izdelan okoli leta 1966 (foto: Janez Žitko, 2017). Voz z dvojno vprego iz začetka 70-ih let prejšnjega stoletja v Podlipi. ISSN 1408 – 0583 – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana LETO 18 2017 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 18 LETO 18 2017 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 18