ČASOPIS S PODOBAMI U SLOVENSKO MLADINO.
Leto XX.
Iz primorskih bojišč, i.
Na Predilli.
sa meji primorsko-koroške krajine, V sosedstvu orjaških snežnikovih sfl, Se dviga trdnjava iz gorske višine, Vzdiguje se slavni, mogočni Predil. Osamljeno tukaj sarnuje gradišče, Ni trga, ni mesta v bližini okróg, Junakov je hrabrih otožno grobišče, Bolesti je znak in nekdanjih nadlog. Ivo korziški orel je Avstrijo ropal, Tu čilih junakov nabral se je broj, Tu z vérnih Avstrijcev zvestobo je stopal Za vero, za narod, za carstvo na boj. Iz dola pridere krdelo strašansko, Kedó to sovražno druhäl bi preštel? Gorje Korotan ti in ljudstvo slovansko, Sovrag krvoločen bo dom ti prevzel ! Vže bliža se meji in gorskej višini In veter koroški vže proti pihlja,
Kar ostro pozdravi ga v strelnej bližini Crromenje topóv in bobnenje gora. Osupneno vodja pot vstavil je svojo, Bel listič napisal braniteljem v grad, Podarja jim milost in prosto odhojo, Vmiruje njih silni, njih divji napad. Odgovor mu dajo v gromečih topovih In pade mu mnogoter hraber vojak, A v močne trdnjave skalénih zidovih Ostal neoskrunen je brambovec vsak. In drugič in tretjič zaprosil je mira, In vedno odgovor dobil je gorjüp, Vojak pri vojaku pojema, umira, A srce prešinja mu strah in obup.
V	odhod vže pripravlja se roparski vodja, Kar skrivno k trdnjavi mu pot povedó, Tjà spravijo svoja morilna orodja, Bazdevati, žgati gradišče začno. Glej ! skale vže pokajo, krepki zidovi, In skače in pleše in rjove sovrag, A Herman junaški in drugi njegovi
V	zvestobi stojijo, kot steber krepak. In švigajo v stropu goreči plameni, Vse kaže ili znači jim smrt in pogin, A dragemu dómu v nesreči ognjeni Do zadnjega vsakdo hvaležni je sin.
Znovljena sedàj je trdnjava slovita, Pred njo pa preboden leži oroslän, A zraven na plošči vsakdo lehko čita:
V	spomin n es troblji vim junakom skovan.
J. liejcc.
Ne bodi nečimerna!
grma je bila zelò nečimerno dekletce. Po celo uro stala je včasih pred zrcalom, Igladila si svoje črne laske in obrvi, obračala glavo na desno in levo, ureje-Ivala si gube na obleki, priklanjala se na vse strani, sploh: obnašala se je 'nalik smešne opice. Poleg tega zavedala se je tudi svojega visokega, snežno-• belega čela, rožnatih lic in ljubko plavih očij. — Koliko si je prizadevala mati, da bi odvadila hčerko take nečimernosti ! Irma pa je postajala z vsakim dnevom nečimernejša. Tovarišice, katerim Bog ni dal tako lepega obrazka in jim stariši niso mogli kupiti tako ličnega krilca, zasmehovala je Irma javno, zaradi česa seveda ni bila priljubljena.
Bilo je vroče poletno popóludne. Solnce je žgeče sijalo z vedrega neba, da so cvetice žalostno nagnile glavice ter hrepeneče pričakovale hladilnega dežja. Na lipi za hišo oglašala se je zaspano žabica ter žejno odpirala široka usta v dolgočasno kreketanje. A njeno moledovanje bilo je brezuspešno, ker niti jednega oblačka ni bilo na nébesu.
„Oj, kako soparno je tu v sobi", — vzdihnila je Marijca, starejša sestrica, ki je čitala na neko knjigo s podobami.
„Bi li ne bilo prijetnejše, da gremo v gozd?" vprašal je brat Radovan in pri teh besedah odložil pesmarico ter segel po slamniku.
„Pa idimo!" — rekla je Irma zdehajoča pred svojimi mnogovrstnimi krili, robci in trakovi v odprtej omari. — Poklicali so še sosedovega Franeka in šli so.
Za hišo, nekoliko sto korakov po strmej rebri navzgor, razprostira se smrekov gozd. Košato vejevje dela takó gosto streho, da se le malo žarkov more ukrasti skozi zelene igle na s cveticami potresena tla. Prijeten somrak in hladna senca vlada tu ; v vročih dneh zateče se tii sem cela tolpa ptičev, ki prijetno žvrgoleč skače po najnižjih vejah.
„Trgajva najlepše cvetice, da jih posušim in shranim v rastlinjaku," dejal je Radovan stopivši v gozd ter takój pričel iskati. Marijca, ki je Radovana posebno ljubila, pridružila se mu je rada. Prinašala je bratcu od vseh stranij različnih rastlin, a Radovan je nekatere odbral in je shranil v svojo jaško.
V tem iskala sta Irma in Franek ob gozdovem robu sladkih jagod. Pridno je je nabiral Franek v klobuk, da bi je nesel svojej bolnej sestrici Albini. A Irma se je kmalu naveličala iskati. Pustila je torej Franeka samega in hitela pevajoč dalje v gozd.
Preko srede gozda vodi globok in precej širok jarek, po katerem žubori čist studenec. Ker pelje pot ravno preko studenca, napravljena je ondu ozka brv z lesenim držajem. Tù-sem je pritekla Irma. Oj kako zelò je bila vesela, ko se je mogla v vodi malone tako natanko videti, kakor doma v zrcalu ! Njena vitka rast, smijoči se obraz, višnjava suknjica, dolgi kiti, skratka —■ vse se je zrcalilo v gladkej vodnej površini.
Vže dostikrat rekli so starisi hčeri, da se angelj varuh joka in žalosti zaradi njene nečimernosti in domišljavosti, da ljubi Bog gleda le na dobro srce, a ne na lepo krilo. A govorili so gluhim ušesom. Tudi danes se ni brigala za njihove opomine. Dopadljivo se je nasmehovala v vodo, kimala ljubkej deklici v vodi z glavo, da ste jej letali kiti zdaj na levo zdaj na desno ramo. Slednjič nagnila se je prav daleč čez leseni držaj, poredno se zasmijala, vrgla z desnico proti vodi poljub in vzkliknila: „To je, da sem lepa!"
Prevzetnosti sledi kazen ! — pravi prislovica. V svojej nečimernosti Irma ni zapazila, da je držaj trhel in — čof! bila je vže v vodi mej kamenjem in bičkom. Voda sicer ni bila zelò globoka, ali vender tolika, da je bila mala Irma do vratu mokra. Glasno je začela upiti na pomoč. Radovan, Marijca in Franek pritekli so prestrašeni in upehani kmalu k studencu, kjer je jokaje čepela Irma na skali, ki je molela iz sredine. S čela jej je tekla kri in kapala curkoma v vodo. Tega so se bratci še bolj ustrašili, da nekaj časa niso znali, kaj bi počeli. Končno se je zavedel Franek od strahu. Sezul si je črevlje, zavihal si visoko hlače in gazil skozi
7 *
valove k Irmi ter jo prinesel na suho. Potem so se žalostni in vzdihajoči vrnili domóv. —
Skrbna mati je bila zaradi te nesreče zelò prestrašena. Obleka Irmina je bila pokvarjena in še celò strgana, a posebno veliko skrb delala jej je globoka rana na hčerinem čelu. In kako bi jo tudi ne skrbelo, ker v vasi ni bilo zdravnika ! Sama jej je morala torej izmiti rano in za silo obvezati.
Več tednov je hodila Irma z obvezano glavo. Ko se je pa rana zacelila, poznala se je velika brazgotina, ki se je vlekla preko polovice čela gori pod lase. Oj kako se je kesala Irma svoje nečimernosti ! Kako britko se je vsikdar jokala, kadar koli se je videla v zrcalu ! Prej tako gladko čelo bilo je zdaj spačeno, in — vender ga niti zakriti ni mogla.
„Vidiš", rekla je enkrat mati, ko je Irma zopet plakala zavoljo svoje izgubljene lepote, „vidiš, tvoja grda nečimernost je vsega tega kriva. Pomni, da je treba le male nesreče in vsa lepota zgine; ne zabi, da človek le toliko velja, kolikor ga diči krepost in bogoljubnost. Vse drugo je prazno, nepotrebno! — V trenotku, ko si si domišljevala o svojej lepoti, kaznoval te je Bog. Zahvali se mu, da se ti ni prigodilo še kaj hujega!" —■
Ubogala je Irma odslej rada svojo dobro mater. Počasi se je odvadila svoje nečimernosti, bila je prijazna z vsakim, tudi s slabo oblečenim človekom in danes je morda jedna najpridnejših učenk tam nekje na Štajerskem, kamor se je preselila nedavno s svojimi starisi iz naše dežele.	F. G. Podkrimski.
/V***»
Yskresna noč.
HHjehnó oblačno jo nebó,	Vsi vrhi v ognji se zlate,
Nebó polnočno in mirnó,	V nemirnih lučicah gore ;
Ugaja ta nam polumrak,	Na nebu zvezde zreti ni,
Tem lepši bode ognja znak.	Na zemlji neba ogenj tli.
Za kresom kres užiga se,	Smoljakov vžgimo krog na hip,
Ves kresni plamen dviga se,	Kres velik v sredi — lep bo kip ! —
Za strelom čuj, odméva strel,	Glej kresov krasnih svetli broj,
Od kresov spev doni vesel.	Od naših lepših ni nocoj.
čuj ! šum in hrum in jek in lom : Odmeva topov naših grom ; Sosedovi zapeli so, Odspev jim pesen naša bo.
F. S.
—< 109 >♦•— Trail.
(Po Hey-u posi. Janko Leban.)
do Ii tä-le je berač: črn njegov je ogrtač, *) Plùje v zimi blizu koč, V silnem mrazu se tresoč; Tožno vpije: „kva-kva-kvä! Kdo mi jesti malo da?"
.t'i v
Kadar pride pa pomlad, On pozabi svojo j äd, Perotnici brž razpnè V gozd oživljen plùje tjè; A z višine javlja nam: „Darovalci: hvala vam!"
v
f v<ss	Skarjevčeva Pepika.
eliko soboto popóludne je bilo. Skozi Š—ko vas vila se je dolga procesija. Ponosno so vihrale zastave, glasno so pokali z hriba možnarji, v zvoniku pritrkàvali so domači fantje na zvonove, ki so se bili baš dopóludne povrnili „iz Rima." Pevci so popevali vesele velikonočnice in pod z zlatom prevezenim „nebom" stopal je slovesno stari župnik s presv. Telesom.
Tik ceste, na konci vasi, stoji hišica z nizkimi, zelenimi okni. Tam notri ležalo je mlado deklè na snežnobelej postelji. Bilo je bolno, smrtno bolno! Težko je dihalo in nekdaj tako svitli očesci bili sta kalni. Suhi ročici skleneni sta bili na prsih in bledi ustnici šepetali sta pobožno molitev. — čutilo je dekletce, da bode skoraj umrlo, vender je bilo čisto mirno.
*) Ogrtač = vrhna suknja, pri vranu „njegovo črno perje."
ćuj ! procesija prišla je do hišice. Mlađa bolnica se veselo zgane, ko začuje petje. Mrkli očesci dobita hipoma medel svit, lica se jej lehno zažare.
„Podprite me, mati," izpregovori tiho, „da vidim še jedenkrat procesijo velikonočno . . . Glejte, moje ljube prijateljice, — gospod učitelj, pevke, — župnik s presvetim .... oh, nebeškim, mojim odrešenikom . ..." Z velima ročicama pričela se je trkati na prsi in z otožnim pogledom zrla na mimohiteče ljudstvo. Potem je omahnila nazaj in trudno zaprla oči. Tik postelje pa je klečala uboga mati v solzah se topeča in brat Ivanek, ki je v neizrekljivej bolesti nemo zrl sestri v mrtvaško lice in včasih tožno vzdilinil. Tiho je bilo na-tó v temnej sobi, a zunaj je vladalo nepopisno veselje.
Proti polunoči je bilo. V malej hiši umirala je Skarjevčeva Pepika. Pri njenej posteljci zbralo se je nekaj sosedov in součenk. Lunarjeva Herminka je govorila molitve za umirajoče. Pepika je ž njo šepetaje molila, za kar so jej zastala usta, oko bilo je uprto na sveto razpelo mej mrzlimi prsti, sapa jej je pošla: plamenec njenega življenja je mirno, ugasnil, kakor luč, če jej izmanjka olja. — Lunarjeva Herminka jej je zatisnila oči, bratec Ivanek odprl je okno, da dušica svobodno vzleti v zlata nebesa . . .
Pepike, ki je bila vzor pridne in pobožne deklice, ni več ! Zajokali so glasno v sobi navzoči, z zvonika pa so zadoneli preko speče vasi počasni udarci ure, naznanjajoči, da je minula velika sobota in se pričela slovesna — a za Skarjevčeve prežalostna velikanoč.
Pepika, v zlatih nebesih prosi in moli pri dobrem Bogu, da bi bile tvoje sovrstnice ravno tako pridne vse življenje, kakor si bila ti, da pridejo tudi óne kdaj k tebi v svitla nebesa. Počivaj v miru!	F. G. Podkrimski.
Kaj je strah?
ila je huda zima. Sneg je praščal pod nogami. Nebó je bilo vedro kot 4^/ribje oko. Solnce je razsévalo snežno odejo. Imel sem časa in volje dovolj, zatorej sem poklical Hektorja in Nerona, del puško na ramo in hajdi nad zajce! Vse popóludne sem hodil. Dva zajca sta vže bila moja. A težavna hoja me je utrudila. Solnce je šlo za gore. Prišedši do svojih goric, šel sem v klet ter si prinesel vina v svojo sobo. A kmalu me je zmagal trud in zaspal sem sede. Ne vem, kako dolgo sem spal. Vincarja nisem hotel buditi in tiho sem odšel. Mesec je svetil na čistem nebu. V njegovem svitu so se lesketali neštevilni ledeni kristali. Bil sem vže na pólu poti.
Na enkrat se mi ustavi noga, a nisem vedel zakaj. Gledal sem in gledal in — oj gróza ! Pred mano ne daleč stoji velikanska osoba. Bela je bila kakor sneg in z roko je grabila po meni.
Nikoli nisem bil boječ, a zdaj so mi vstajali lasje na glavi. Očij si skoraj nisem upal povzdigniti. Psa sta se stiskala ob me. Slišal sem večkrat, da psi silijo k človeku, kadar vidijo duhove. Mrzlo je bilo, a jaz sem se potil od strahu. Zbral
soni vse svojo moči. Hotel sem naprej. A jedva sem storil korak naprej, stopil sem nehote dva nazaj. Psa sta se stiskala vedno bolje ob me. Snel sem puško z rame in jo del nem zopet nazaj. V groznih mukah sem bil, a nisem si mogel pomagati.
Zdajci je zaukal nekdo doli ob križ-potji. Bil je grajski hlapec.
To mi je dalo pogum in — rešitev.
Novič zberem vse svoje moči in puško pripravim na udarec. Naprej ! — — — Vže sem hotel udariti. A zdaj so se mi odprle oči. Kaj je bilo ? Nič drugega nego vrbovo drevo obeljeno ravno proti meni. V mesečini se je belila trhla vrbovina. Skorja je visela na stran. In veter je majal skórijo, a jaz sem mislil, da grabi pošast po meni. Zna se, da sem se jezil, a jezil na samega sebe.
Vsega tega nisem zapazil v svojej zaspanosti. Ali ta strah sem si dobro za-pómnel.	F. S.

Mlademu prijatelju za god
(P. V-u zložil -è).
IHÜaj širi moje se srce Kaj vró iz njega mi želje? — Poseben danes mi je dan Mej drugimi najbolj svečan, Težko sem ga pričakoval Vže dolgo mu se radoväl. Zató se širi mi srce In vrò iz njega mi želje, Ker dan radosten, dan svečan To Tvoj mi je godóvni dan.
Oj bratec, kakor do sedàj Naj spremlja sreča Te tedaj, Ko svoje drage zapustiš, Mej svet neznani odhitiš. čeravno krasen je ta svet, Vender povsod ne cvete cvet In niso dobri vsi ljudje Iskreno ni jim vsem srce. A kaj če mnogo je laži, če mnogo zlobe in strasti? Ti vedno čvrsto, srčno stoj In znäöaj mi ohrani svoj! Uzóri dušo naj polne, Ti dobro dvigajo sreč, če tudi bodeš siromak Le vedno bodi poštenjak!
Veselje si in srečo pil, —■ Roditelja Te vzgajala, . Srcé Ti dobro vsajala, Življenje Tvoje do sedàj Biló Ti je zemeljski raj.
Kaj naj Ti h godu zaželim, Vezilce kako podelim?
Da imam dragega blaga In vreče srebra in zlata, Bi, kakor imo vit vladar, Podaril dragocen Ti dar.
A kaj naj da pač siromak, Kateremu sem jaz jednak? In kaj bi drago Ti blago In kaj vse srebro in zlató?
Saj več iskrene so želje, Iz srca vodijo v srcé,
Oj dan radosten, dan svečan, To Tvoj mi je godóvni dan! Najdražjo jaz poklanjam stvar, Prijatelj, Ti v godóvni dar. Ta stvar — to moje je srcé, Ki vedno bilo bo za Te,
In sto Čutil iz njih kipi In sto daróv se v njih iskri.
čestitok sprejmi sto in sto, Za svoje slavno gódovno ! Pač sreča Ti za cvetom cvet Do zdaj je sipala na svet; Pri svojih dragih vedno žil
Ki vedno dobro Ti želi Ki Te nikdar ne zapusti.
Kdo so pa ti?
„liccio so pa ti?" vprašali bođete izvestno, otroci moji, kadar ugledate podobe, ki vam jih je prinesel denašnji „Vrtec." I nii, kdo so? Nihče drugi nego otroci, sami otroci, kakeršni ste tudi vi, dobri in slabi otroci. Dobre otroke vam je posnemati a slabih se morate izogibati. Prvega vže poznate, na prvi pogled rekli bodete, to je priden otrok, priden učenec. Priden otrok se rad uči, sluša roditelje in učitelje, v šoli mirno sedi ter pazi na vse, kar gospod učitelj pripoveduje; priden otrok tudi rad moli, Bog in vsi dobri ljudje ga imajo radi. Zatorej bodite tudi vi dobri, pridni in pobožni otroci.
Anžičev Ivko še ni hodil v šolo, ker je bil še premlad, a dober in poslušen otrok pa je bil, da mu ga ni bilo enakega v vsej vasi. Nikdar ga ni bilo slišati, da bi govoril kaj grdega ali pregrešnega. Z drugimi otroci je živel vedno mirno ; ni se trgal in ni metal kamenja. Bil je vedno uljuđen, lepoveden, pohleven in prijazen. Oče ga je imel posebno rad in mu kupil nov klobuk, kar je Ivka zelò razveselilo. — A ves drugačen je bil Loparjev Mikelj, paglavec in malopridnež, kakeršnih je malo mej otroci. Mikelj se je po ves dan izprehajal po vasi ter je bil vsem ljudem na poti. V učilnici ga je bilo redko kdaj videti, ker je raje postopal in se okolo klatil, nego da bi bil šel v šolo. Vsaka dobra beseda bila je pri njem zaman. Najraje se je trgal in ruval ter dražil otroke po vasi. Starišem je delal ta postopač veliko žalosti in večkrat se je mati britko razjokala, ko je videla, da se ga nobena svarilna beseda ne poprime. Nihče mu ni bil dober, nihče prijatelj, razven Grmkovega Jùrijèa, ki ni bil niti za las bolji od njega. Cujte, da vam saj nekoliko povem, kakšen da je bil Gnnkov Jurijče, katerega sliko imate danes pred seboj. Zapomnite si ga dobro in ne družite se z otroci, ki niso nič boljši od njega.
Grmkov Jurijče je imel ubožne stariše, katerim ni delal nika-cega veselja. Njegovo veselje je bilo le takrat, kadar se je z Mikljem spoprijel in ruval do krvavega. Tudi njega bilo je videti malokdaj v šoli in če sta bila Jurijče in Mikelj v šoli, imel je gospod učitelj pravi pekèl ž njima. Se huje pa je bilo, ko so šli otroci iz učilnice. Grmkov Jurijče je vedno kamenje lučal za njimi, nagajal jim in jih pretepaval, razsajal in upil, da je človeka srcé zabolelo, ko je videl tega hudobnega otroka. Učitelj ga je večkrat opominjeval ter si mnogo prizadeval, da bi ga popravil, ali zamän je bilo vse, ostal je paglavec, hudoben in vsem ljudem v zadrego. — Otroci ne posnemajte ga, bodite miroljubni in prijazni vsacemu, posebno med seboj, da vas bodo ljudje radi imeli.
In kdo je to? To je Vrbetova Franica, deklica, ki je še le pre-tečeno jesen začela hoditi v šolo. V šoli vam sedi tako mirno, da jo je veselje gledati ; ne šepeta in ne razgovarja se z nikomur, nego pazi in posluša ter dela veselje učitelju in starišem. Mati jo ima čez vse rada in bi je ne dala za vse, kar je na svetu. In kako zna lepo moliti in tudi vže čitati na molitevno knjižico. Modra, pridna in bogoljubna deklica je Vrbetova Franica, otroci, posnemajte jo!
Završnikov Jožek, nil ta je pa še otročiček. Druzega mu nij mari nego igrače. Nu pustimo mu to nedolžno veselje, da je le drugače dober otrok. Nikomur ne stori nič žalega, sluša očeta in mater ter najraje hodi okolo hiše s svojim lesenim konjičem. Daleč ne gre nikamor iz doma, ker se mu zdi doma pri stariših najbolje. Citati še ne zna, ker še ne hodi v šolo, a toliko bolje zna obirati kosec kruha, kadar mu ga dà mati za kosilce. Tudi on bode skoraj odrastel igračam in treba mu bode hoditi v šolo, kakor vam, otroci ljubi. Takrat bode pokazal, kako je treba slušati in se pridno učiti. Da bi le tudi v šoli bil tako priden in poslušen, kakor je zdaj doma. A tega se je nadejati, ker se mu vže na lici vidi njegova dobrosrčnost in krotkost.
Otroci, bodite tudi vi dobri, prijazni, uljudni, snažni in poslušni, ker take otroke ljubijo starisi, učitelji in vsi dobri ljudje. Bog je takim otrokom obljubil srečo in blagoslov vže tu na zemlji a na ónem svetu nebeško kraljestvo.

Dobrova.
(Po ljudskoj pripovedki.)
|eži, leži dolinica,
Dolin'ca lepa Dóbrovska, Zelene trate in polje Se z gozdi gostimi vrste.
Pred njima pa podoba je Bliščeče božje Matere; In sveti strah obide ga, Prečudno gre mu do srca.
Pastirček tam je pasel mlad Ovčice svoje mnogokrat; Zverine divje bal se ni, Od svoje črede jo podi.
Podobico je koj pobral, Jo skrbno hranil, k sebi djal ; Domóv hiti z ovčicami, Prigodbo pravi materi.
Zgodi se nek poletni dan, Ko tropič svoj vže ima zbran, Ovčic mu dveh nestaje še, Iskat ju koj po gozdu gre.
Podobo mati spravi to, Ni mar jej zànjo kaj biló; Naravnost izgovarja se: „Igrača to otročja je!"
Ni dolgo v gozdu se mudil, Ovčici ljubi je dobil; Al kaj je to, on sam ne vé, Klečali ste ovčici dve!
Pastirček zjutraj v gozdu spet Podobo najde kakor pred; Domóv hiti z ovčicami, Pokaže spet jo materi.
„Gotovo vzel si jo domä," Zavrne mati sinčeka, „Kakó bi le podoba ta V dobravo gosto sama šla?"
In mati zopet spravi jo, Zaklene skrbno v skrinjico, Prepričati se dalje če, Al kaj resnice v temu je!
Pastirček zjutraj v gozdu spet Podobo najde kakor pred; Domóv hiti z ovčicami, Pokaže spet jo materi.
Na kraj prigodbe čudno te Mars'kteri romat, molit gre; Kapelico sozidajo, Podobo v njo postavijo.
Marije čast se tù glasi, Pomoči mnoge Bog deli. In kmalu še postavijo Prijazno cerkev romarsko.
Iz daljnih krajev sem ljudje K Mariji v cerkev to hité, In tudi še današnji dan Ta sveti kraj je dobro znan.
In mati zlo prestraši se, Ko zvé, da to resnica je, Verjame vse, in iz srca časti Marijo in Boga.
Tù starih sedem lip je še, Mogočno so izraščene, Na njih pa ptičice pojó, Mariji hvalo, čast dajo.
Od bližnjih krajev in drugod, Ljudjé gredó som božjo pot, Marija mila Dóbrovska Pomoč in milost mnogim da.
A. Praprotnik.
Naš kos.
(črtica; spisal —è).
„Pleši, pleši črni kos,
Kale' bom plesal, ker sein bos."
Narodna.
m@jo sva se jaz in pa moja sestrica nekega poletnega predpóludne na hišnem pragu igrala, prikorakal je doli po cesti Šaškov Tine, kateri je služil pri starem Peretu za pastirja in se ustavil pri nama.
—	Kaj pa je Tine, kaj? — poprašal sem ga, ko sem ga zagledal.
—	Prinesel sem vama nekaj lepega — dejal je Tine kratko in se ozrl ponosno na zvezano rutico, katero je držal v roci.
—	Pokaži, pokaži kaj si prinesel! — prosila ga je moja sestrica.
—	Hm, to se tako ne kaže — odrezal se je Tine. — V hišo pojdita, tamkaj vama pokažem, kaj sem prinesel, •— pristavil je važno.
—- Aha, tička ima, tička! vzkliknil sem jaz veselo, in pokazal dve vrsti belih zob, kakor da bi bil dobil od matere velik kos kruha, namazanega sè surovim maslom. In kar povlekla sva Tineta v hišo.
In nisem se varal. Ko je Tine počasi in resno odmotal svojo rutico, ostal mu je v roci mlad, rumenokljuni kos.
— Ujél sem ga davi na paši — dejal je materi — pa sem si mislil, ej, kar sem k vam ga prinesem, otroci ga bodejo veseli, a njemu pa tudi ne bode slabo. Pa ga naučite kako peseneo, taki ptiči se hitro kaj nauče, pa vas bode zabaval vedno sè svojim žvižganjem ! —
Kdo je bil takrat srečnejši od mene in pa od mojih bratcev in sestric. To smo hiteli gori na podstrešje po staro kletko, katera je ondükaj vže toliko časa čakala, da se vseli vanjo kak lehkokrili gospodič v črnej suknjici z velikimi o-krajki in pa z dolgim repkom, kateri se bode po njej sprehajal od zore do mraka in žvižgal in prepeval vesele pésence. Sestrica preskrbela je drobnega, belega peska, s katerim smo posuli dno od kletke, manjši bratec prinesel je sveže vode a mati morala je hitro skuhati jajčece, katero smo drobno zrezali in ga dali malemu gostu, kije nemirno skaketal v novej, za njega izvestno nenavadnej hišici.-—To smo ga gledali! Bil je tako praznično oblečen — ves v črnej obleki — glavico okrašal mu je lepo rumeni kljunček, a ono dvoje živih očesec gledalo nas je takó milo, da smo ga bili vsi veseli. Ej, takrat bi nas ne bila zvabila nobena igrača od kletke, stali smo seveda ne prav blizu, ker je bil ptiček plašen, vender takó, da smo ga vsi dobro videli in vsak izmej nas je na ptičku nekaj novega opazil, vsak je znal kaj svetovati, kakó bi se ptičku najbolje postreglo.
Bumenokljuni ptiček privadil se je hitro kletke in tudi nas, saj smo mu stregli, da mu bolje nismo mogli. Dà, še celò ona jetrca, katere smo dobili vsa-cega dne pri mesarji za priklado, katere so bile meni najljubša jed in katere sem dobival vedno le jaz, kot najstarejši, še celò ona jetrca smo zrezali in postregli z njimi našemu ptičku. Da stega videli, kakó se je mašil z njimi! Od tedaj sem znal, da so jetrca res najboljša jed, ker jih je naš košek takó rad jedel, ne zató, ker sem jih tudi jaz takó rad jedel, nego zato, ker so bila res dobra. Vidite in takó sem koseka ljubil, da sem mu srčno privoščil svojo najdražjo jed in mu nisem prav nič zavidal zaradi nje. In to je tudi nekaj !
Ko se je košek povse udomačil pri nas in ko je dobro odrasel, moral je tudi on v šolo, kakor vi, mili moji prijateljčki. Dà, tudi on se je učil, a učitelj sem mu bil jaz, — ali nò, spreten učitelj ? — — Seveda vi, mali moji čitateljčki — o jej, koliko lepega se vi v šoli učite! Moliti, čitati, pisati, računati, peti, telovaditi in kdo ve, kaj še vse lepega in koristnega za vse vaše življenje. Ej, naš košek se ni toliko učil, kakó bi tudi, ker kam bi neki spravil vse učenje, ker ima takó majhno glavo mnogo, mnogo manjšo od vaših zlatovlasih in črnovlasih glavic, mili moji ponlglavčki! Vender učiti se je moral tudi on, a učil se je samó petja. Kaj bi mu pu tudi koristilo računanje, saj takó vé, koliko koščekov jetrc ali kake druge slaščice mu zadostuje Iza zajutrek, koliko za kosilce in koliko za večerjo. A telovaditi je pa tudi znal, kakor malo kdo izmej vas! Da ste ga samó videli, kako spretno je skakal po kletki, — sedaj je bil na jednej šibici, katere smo mu nastavili po kletki, sedàj zopet na drugej, sedaj pri posodici za vodo, sedàj zopet pri posodici za hrano, sedàj je prebiral drobni pesek na podnožji kletke, sedàj zopet skočil na najvišjo šibico. Zatorej mu pač ni trebalo drugega učenja, nego to, da se izuči v petji. Bes je znal vže po naravi nekoliko pésenc, saj je rojen pevec, vender to je bilo vse pi-emalo za njegov izvanreden pevski dar. Postal sem mu toraj jaz učiteljem petja.

0 jémina, kako sem premišljeval, katero pésenco naj ga najprej naučim. Hm, hm — mislil sem si ravno óno, katero smo otroci tako dobro znali, saj je ravno ona bila kosova. Tekel sem hitro k materi in jej zapél óno znano pésenco:
„Pleši, pleši črni kos!	Kje je tista vodica?
Kak' bom plesal, ker sem bos.	Golobčki so jo spili.
Kam si svoje črevlje dal?	Kje so tisti golobčki?
Stari babi sem prodal.	Na vejico so sedli.
Kaj ti je pa za nje dala?	Kje je tista vejica?
Debel'ga, mastnega prašiča.	Sekirca jo posekala.
Kam je ona črevlje dala!	Kje je tista sekirca?
V	slamico jih zakopala.	Kovač jo je razkoval.
Kje je tista slamica?	Kje je tisti kovač?
V	ogenjčku je pogorela..	V vodo skočil
Kje je tisti ogenjček?	Glavo zmočil."
Vodica ga pogasila.
Zaprosil sem tudi mater, da mi pové, ce pésenco dobro pojem ali ne, da bi svojega kosa ne naučil kaj napačnega. Ker ni mogla moja dobra mati ničesar prigovoriti mojej pésenci, hajde h kosu in začel se je poduk. Od sih dob glasilo se je po našej hiši neprestano veselo žvižganje, katero je naposled vsem neprijetno postalo, samó meni ne in mojemu kosu. Po cele ure presedel sem pri kletki in žvižgal, kolikor sem mogel. Moj kos je bil s prva res nekoliko trde glave, a vender je naposled začel za menoj žvižgati, s početka bolj tiho, kasneje pa vedno glasneje in bolje pesenco, katero sem ga učil. To je bilo veselje, ko sem ga slišal prvič žvižgati, ravno tako, kakor sem mu žvižgal jaz. Držal se je modro in resno, kakor da žvižga po sekiricah, konec je malo po svoje zategnil, zletel na drugo šibico, obrnil se in potem okrenil svojo glavico ponosno k meni, češ: „Kaj nè, da znam?" — In znal je, kaj bi tisto?--
Vender, kaj je jedna pésenca takemu pevcu! Ko se je naučil: „Pleši, pleši črni kos," začela sva se učiti óno :
„čuk se je oženil, trajlala, trajlala, čukovko oženil hopsasa, hopsasa" itd.
Ko se je tudi to naučil v moje največje veselje, moral se je učiti „Napréj!" In tudi to je takó rezal, da je bilo veselje, vender samó prvo kitico, ker je to povse dosti za rodoljubnega kosa, a bilo je tudi za mene, ker jih takrat nisem niti jaz več znal. Kadar je bil posebno židane volje, takrat je pa vse tri pésence skupaj zvezal, zmešal in zjedinil v jedno, katera se je glasila nekako takó-le:
„Pleši, pleši črni kos!
Trajlala, trajlala,
Naj puška govori — i — ij !"
in zategnil nazadnje in zapél najvišji glas, katerega je zmoglo njegovo pevsko grlo. To je bil ričet, kaj nè, prijateljčki moji?
Vsem se je omilil naš košek. Polagoma se je udomačil; ko sem prišel h kletki, priskakal je prav blizu mene, jedel mi iz roke, a nikdar ni mu zmanjkalo
dobre volje. Vedno glasile so se iz njegovega grla one pésence, katere sem ga naučil jaz. Ko je pokrivala gore in polje še bela snežena odeja, vže je začel žvižgati in nas tolažiti, da pride skoraj vesela vzpomlad, a pel je vse do jeseni. Tedaj zdelo se mi je, kakor da tudi on žaluje za lepimi poletnimi dnevi, ter tudi on čuti, da bode legla skoraj vsa narava v hladen, snežen grob. Le tedaj utihnile so tudi njegove pésence — — —
*
:S	*
Minulo je leto, dve — — — Moj košek bil je vedno jednak, vedno vesel in poln pevskega duha. Jaz sem se sicer potegnil malo v višino. Ko smo se namreč otroci merili na meter, bil sem kaj ponosen, ker sem se jedino jaz mogel pohvaliti, da sem nadrasel meter za cela dva prsta into je tudi nekaj mej otroci; ali, da-si sem bil vže tak korenjak, bila je moja glavica še vedno takó urejena, kakor pred dvema, tremi leti, še vedno sem živel jedino Je za trato na konci naše vasi, za naše otročje igre, za dedekove pripovedke in za svojega — kosa.
Bilo je tam po velikej noči. Vse, vse je oživelo. Vzpomlad se je vrnila, a s spomladjo tudi vse življenje v lepo, božjo naravo. Vaška tratica ni bila še nikdar takó živahna, kakor tedaj, mi otroci nismo skakali še nikoli tako veselo po cvetočih travnikih, kakor tedaj, še nikoli nismo takó kričali in se veselili lepega mladega življenja, kakor tedaj. In bilo je kakor da bi se z nami veselila vsa narava! Po travnikih, po livadah zvonili so zvončki, budile so se pisane cvetice iz dolgega spanja, a v gozdu oživel je vsak grmiček, vsako drevesce, ker je v vsakem grmičku, na vsakem drevesci prepeval veseli pevec, tu slavček, ondù seničica, tam zopet kos in pénica. In če so vsi ti pevci takó lepo prepevali, kako ne bi tudi moj košek, ki je bil izučen pevec, pevec kakeršnih je malo, pevec od nog do glave.
Nekega takega veselega popóludne vrnol sem se sè svojo sestrico in z bratcem iz vaške tratice domóv, kjer smo se vsi otroci zbrali in igrali, da je bilo veselje. Prvo seveda, ko sem se vrnol, bilo mi je, da sem pogledal svojega kosa, saj sem tako delal vedno, kadar koli sem prišel domov. Začudil sem se, da me ni pozdravil z veselo pésenco, nego, da je svojo črno suknjico tako nekako čudno našopiril — ves je bil nekako stisnen, glavico je klaverno pobesil, takó, da sem precej znal, da mu nekaj manjka. Imel je dobre hrane, imel je sveže vode, manjkalo mu ni ničesar, vender ni bil več óni veseli ptiček. Bolan je bil. Znate, da me je skrbelo, kaj bode z njim, vender mislil sem si, da mu bode skoraj odleglo, pa sem se umiril. Ali motil sem se. Drugi dan držal se je še bolj otožno, okusil ni ničesar, da-si mu sem stregel, kolikor sem znal in mogel. Popraševal sem svojo dobro mater in dobrega očeta, kaj naj storim, da odleže mojemu kosu, a zmajala sta oba z glavo — nista mi znala pomagati. Kaj sem hotel, žalosten sem gledal bolnega ptička. Ali kakó sem se prestrašil, ko sem ga našel tretje jutro doli na tleh v kletki, ko sem otrpnenega pevca zaman ogreval sè svojim dihanjem, ko se on ni hotel zbuditi, da-si sem ga klical in prosil. Žalosten kazal sem vsem mrtvega svojega ljubljenca, a hudo mi je bilo, kakor bi bil zgubil starega tovariša in prijatelja. Nisem se mogel utolažiti.
Ker ni mogel nobeden zdravnik ničesar pomagati mrtvemu ptičku, hotel sem ga saj pokopati, kakor se spodobuje takemu pevcu. Vsi vaški otroci zbrali so se
onega popóludne pri nas. Moje sestrice in njih tovarišice spiele so mnogo lepih venčkov, saj je bilo cvetic dosti, a jaz, napravil sem mu iz deščic lično tružico. Ko smo bili vsi gotovi, nametali smo v tružico mnogo pisanih cvetic, a na nje mrtvega kosa, potem zopet cvetic, a nazadnje pribili smo pokrovček. Tružico dejali smo na drugo večjo desko, katera je bila vsa okrašena z venci a to desko na dve paličici, kateri je držalo četvero mojih tovarišev in začel se je pomikati sprevod. Pred tružico stopale so tovarišice in nosile v rokah lepe venčke, za njimi stopali so nosci z dragim pokojnikom, a za njimi korakal sem počasi in žalostno jaz, moji bratci in sestrice, in potem paroma drugi pogrebci. Počasi pomikal se je sprevod dalje tjà na konec našega vrta, kjer je bila pod starim, košatim orehom izkopana jamica •— grob našega koseka. To je bil žalosten prizor, ko smo spuščali nepo-zabljivega prijatelja v hladno zemljo ! Vse cvetje pometali smo v grob, a potem je še vsak vrgel grudico zemlje na pokojnega koseka in marsikdo otri si je sè solznih očesec svitlo solzico, saj je bilo vsacemu milo po nepozabljivem pevcu. In grobek okrasili smo mu z zeleno ruševino, vsadili nekoliko cvetic in se potem žalostni vrnili vsak na svoj dom.
Se dolgo kasneje popravljali so moji bratci, sestrice in jaz ono mestice pod starim orehom, kjer je počival naš košek. Kasneje, ko smo odrasli in se razkropili iz očetovske hiše po širocem svetu, zarasel se je sicer grobek, a vender še vedno, ko korakam mimo starega, košatega oreha, spomnim se onih lepih mladostnih dnij, katere sem preživel kot dete pri svojih dobrih roditeljih, spomnim se vseh dogodkov iz davno preteklega časa, dà, takrat spomnim se tudi našega veselega koseka, katerega smo pokopali nekdaj pod onim orehom — — —
Bodi pošten in resničen.
f"
eklico so poslali njeni ubožni stariši v mesto, da bi prodala ondü nekaj ^jajec. Izkupljeni denar je zavezala v robec, dejala ga v jerbas in se vrnila hitro domov. Vže blizu doma hoče denar prešteti; ali o strah in groza! v jerbasu ne najde niti robca niti denarjev. Izgubila je oboje, ko je hodila iz mesta proti domu. Kaj poreče uboga mati, ki denarja tako silno potrebuje? „Kako bode mati nejevoljna in huda, ko poizvé mojo nesrečo!" Takó zdihuje in joka uboga deklica ter se vrne iskat izgubljenega denarja.
Komaj obhodi nekoliko pota, sreča jo gospod na konji, ki jo vpraša, čemu tako britko joka? Vzdihovaje mu pove svojo izgubo. Jezdec jej reče: „Glej, jaz sem našel tvoj robec blizu mesta; vzemi ga nazaj in se ne jokaj!" Takó reče gospod in jej pomoli lep svilnat robec. Deklica pa ne seže po njem, temveč le zdihuje: „O Bog, ta ni moj robec; saj tacega jaz niti imela nisem. Moj robec je bil navaden robec in komaj par novcev vreden; imela sem pa v njem denar, s katerim bi se doma nekaj dni lehko preživeli !"
„Vem to," reče jezdec; denar je izvestno tà-le, ki sem ga vzel iz robca in ga dejal v svoj žep." To rekši, zavije jeden zlat v svileni robec ter poda oboje
ubožnej deklici. A ta je napela jòk in z novega trdila, da to ni njen robec in tudi denar nè, ter nobenega vzeti ne more.
Ko deklica tako toži, potegne jezdec iz žepa oni ubožni robec, ki ga je našel na cesti. Vrže ga deklici in pravi: „Ta bo pa vender tvoj!" —• Veselja naše pridne deklice popisati ne morem, ko je ugledala svoj izgubljeni robec. Denar je bil še v njem zavozlan. Prav lepo se zahvali gospodu in vesela hiti proti dómu.
A bogati jezdec krene za njo ; usili jej še svileni robec in zlat denar, rekoč : „To zaslužiš, ker si bila resnična in poštena. Ce bi bila meni rekla, da je svileni robec tvoj, ne bil bi ti dal zaradi laži nobenega. Ker si pa bila poštena, zato ti darujem še svilo in zlatnik. Ostani vselej poštena in varuj se vsake laži!"
To je dejal tuji gospod in naglo odjezdil. Oj kako je deklico razveselil ta dar in kako vesela je prihitela domóv. Pa tudi njeni starisi so bili veseli in so hčerko pohvalili, ker je bila tako poštena in resnična.	Fran Bup.
Kako velik je naš svet?
-jJSg ekdo pravi, svet je velik, ker je pogledal vže nekoliko iz domače vasi. Kdor fj|f||jje vže več sveta obhodil, hitro pritrdi prvemu, zares je svet velik. Kaj pa še le óni poreče, kdor se je vozil po železnej in po vodenej cesti križem sveta? Tudi tak nam zatrdi, da je svet neizmerno velik. A poglejmo in preštejmo zdaj, kakó velik je naš svet?
Vsa naša zemlja je velikanska krogla, katera se vrti po neizmernem ozračji okolo svoje osi in okolo solnca. Gore in hribje na našej zemlji so le majhna zrnca, ki leže na krogli, ki meri v svojem obsegu 5.400 milj t. j. preko 400 Mirija-metrov. Štejmo na miljo 4000 sežnjev ali 10.000 korakov; mislimo si ravno in gladko cesto napeljano čez ves zemeljski pas po suhem in mokrem; mislimo si tudi, da so ob cesti nastavljene krčme in prenočišča ; potem pa pošljimo zdravega in močnega potovalca na pot okolo zemlje; vsacega dne mora 12 ur peš hoditi, potlej pa prenočiti in ob nedeljah počivati. Tak popotnik bi hodil proti zahodu naprej in bi se vrnil čez 900 dni od jutra zopet k nam nazaj. Hodil bi toraj blizu tri leta.
Ako bi pa mogli od vrha do vrha prevrtati zemljo skozi njeno sredino, in bi prej imenovanega popotnika skozi to sredino poslali, hodil bi 1700 milj, in bi čez 283 dni pogledal na zemeljsko površje onostran sveta ravno pod nami.
Iz tega lehko izprevidite, kako velik je naš svet. Res, čuditi se moramo njegove) velikoj razsežnosti. Kako velik in mogočen je še le Bog, ki je ves ta svet ustvaril in ga tudi vzdržuje!	F. Bup.

MitJ^ la
Nove knjige in listi.
* Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal in slovenskej mladini poklonil Janko Leban, učitelj v Avbern pri Sežani. H. zvezek. V Ljubljani. Založil in tiskal Rud. Milic. 1890. 12". 48 stranij. — Lična knjižica obseza 6 mladini primernih po-vostic, 12 pesmic in životopis Princa Evgena. Knjižica, iz katero smo v denašnjem „Vrtcu" za poskušnjo priobčili pesenco „Vran", bodi priporočena posebno zdaj ob koncu šolskega leta kot primerno darilce slovenskej mladini. (Gena knjižici je 15 kr. ; po pošti 17 kr.).
Eešitev demanta v 6. „Vrtčevem" listu.
B e š i t e v demanta:
					B					
				P	C	k				
			*	i	r	m	a			
		v	a	t	i	k	a	n		
	p	0	P	0	t	n	i	c	a	
1"	e	r	i	t	e	r	r		e	«I
	1	i	P	0	v	e	v	e	t	
		A	m	e	r	1	k	a		
			P	e	t	a	k			
				P	e	è				
					C					
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji ; F. Staufer, učit. pri sv. Katarini (Štir.) ; Iv. Kraševec, učitelj v Biljali (Gor.) ; Jos. Štrekelj, učitelj v Poddragi; Alojzij Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.) ; Ant. Žnidaršič in Kristijan Hodnik v U. Bistrici; Jos. Vodopiveo in Maks Jelovšek v Ljubljani; Bogumil Kosér, dij. v Ljubljani ; Vladimir Koser, učenec v Idriji ; Fran in Božidar Ferjančič, Viktor in Bud. Andrejka, učenci v Ljubljani ; Janko Bupnik, uč. mešč. šole v Krškem ; Evgen Sajovic, uč. v Kranji ; Miroslav Treven, F. Aparnik, I. Medved Anton Troha in Jan. Tratnik v Idriji; Janko Maurer na Baki; Emil Šinko v Središči (Štir.) ; Jos. Troha, učenec 5. razr. na Laškem (Štir.) ; Jan. Permeve, J. Sto-jan, Fran Kincl, Al. Bataj, Martin Hrovat, Alojz
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za yse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravnistvo „VrtJevo", mestni trg, štev. 23 T Ljubljani (Laibach).
in France Žličar, Jernej Dobovišek, Janez in Jožef Žinahcr, Avg. Grejan, Avg. Gajšek, Jak. Cretnik, Fr. Kopriva, Jož. Škaberne, Martin Šrot, Fr. Oset, Fr. Gobec, Marko Ipavic in Alojzij Nendl, učenci pri sv. Jurji ob juž. ž. (Štir.). — Ivana Leben v Horjulu; Friderika Kornpichl, Marija Glavnik, Jadviga Prager in Marija Škerbec, učenke v Ljutomeru (Štir.); Ana Marinič, učenka pri sv. Urbanu blizu Ptuja; Marija Knez, Marija Šešerko, Amalija Kosér, Katinka in Malika Pisanee, Mil-čika Jare, Ana Vrečko, Matilda Velej, Marija in Antonija Drofenik, Terezija Kosec, Ana Paradiž, Mici in Zofija Batej, Malči Peternel, Marijca Ma-kušek, Ivana Šinok, Jera Jug, Franika Leskošek, Marija Zupanec, Cilka Lesjak, Tonička Čater, Ka-tinka čretnik, Marijca Oset, Bozika Pisanee, Panika in Anička Žličar, učenke pri sv. Jurji ob juž. ž. (štir.).
Demant.
(Priobčil Jos. Novak.)
a
a a a a a e è é ć e e « g i i i i k k k k k 1 1 1 m il o o p r r r r r s s t v v
Zamenjajte v tem demantu črke tako med seboj, da se bode čitalo v 9 vrstah 9 besed od leve proti desnej. Beseda, ki se čita po sredi posamičnih besed od zgoraj nizdolu naj pomenja naslov pesni onega pesnika, katerega ime se čita v petej vrsti od leve proti desnej.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. vladarski naslov ; 3. kemično prvino ; 4. slovenski koledar ; 5. ime pesnika ; 6. ptico pevko ; 7. del suknje; 8. rastlino; 9. soglasnik.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
__ Vsem ónim čč. gg. naročnikom, ki
se z naročnino za II. polletje še niso oglasili, primorani smo s prihodnjim mesecem obustaviti naš list, ker nam drugače preti velika gmotna izguba vsled zaostale naročnine, katere pozneje iztirjati ne moremo, kar nam kažejo žalostne izkušnje iz pretečenih let.
Upravništvo in založništvo „Vrtčevo."
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič.
— Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.