KOŽA I Vsak dot ikje pisava. Vo isih jepisalo s o lov Ho. Včasi ži je težko biti. Slovensko ljudsko gledališče Celje Gledališki trg 5 3000 Celje Borut Alujevič, upravnik Tina Kosi, umetniški vodja Tatjana Doma, dramaturginja Miran Pilko, tehnični vodja Jerneja Volfand, vodja programa in propagande Tel. +386 (0)3 4264 214, faks (0)3 4264 220 Urška Zimšek, blagajničarka Tel. +386 (0)3 4264 208 (Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 11.00 in uro pred pričetkom predstave.) Tajništvo Tel. +386 (0)3 4264 202, faks +386 (0)3 4264 220 Centrala +386 (0)3 4264 200 Spletna stran: www.2.arnes.si/slg-ce/ Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje. Program gledališča finančno omogoča ministrstvo za kulturo. SVET SLG CELJE: Slavko Deržek, Ana Kolar, Mariana Kolenko, Martin Korže, Aleksa Gajšek Kranjc, Miran Pilko, Bojan Umek, Zvone Utroša, Jagoda Tovirac (predsednica) ČLANI STROKOVNEGA SVETA SLG CELJE: Polde Bibič, David Čeh, Franci Križaj, Anica Kumer (predsednica), Bojan Umek VSEBINA JOHAN AUGUST STRINDBERG LJUBEZEN IGRA FOTOGRAFIJE UPRIZORITVE Gertrude Stein IGRATI Tjaša Železnik VAJA IZ UMIRANJA Nebojša Pop Tasič KOŽA BILA JE TIŠINA... Miha Nemec VAJA IZ LJUBOSUMJA PREDSTAVITEV NOVIH ČLANOV SLG CEUE IN SODELAVCEV KOZA Avtorski projekt Jerneja Lorencija, Nebojše Pop Tasiča, Barbare Vidovič, Tjaše Železnik, Mihe Nemca in Branka Jordana po motivih Strindbergove Gospodične Julije Režija Jernej Lorenci Dramaturgija Nebojša Pop Tasič Scenografija Branko Hojnik Kostumografija Bjanka Adžič Ursulov Glasba Branko Rožman Lektor Simon Šerbinek Igrajo: Barbara VIDOVIČ Tjaša ŽELEZNIK Miha NEMEC Branko JORDAN Premiera: 24. september 2003 Posebna zahvala izvajalcem glasbe v predstavi Koža: Mateja Kremljak - flavta, piccolo Gregor Kovačič - bas klarinet, klarinet Bojan Bezjak - rog Borut Pahič - rog Darko Rošker - tuba Natalija Ristič - harfa Rostyslav Denistyuk - viola Nina Ivanišin - triangel Tadeja Žohar - palčke Glasbo je posnel tonski mojster Danilo Ženko. Barbara Vidovič, Tjaša Železnih (delovni posnetek) Vodja predstave: Sava Subotič. Oblikovalec luči: Dušan Žnidar. Tonski mojster: Uroš Zimšek. Krojači: Zdenka Anderlič, Janja Sivka, Dragica Gorišek, Marija Žibert. Frizerki: Maja Dušej, Marjana Sumrak. Odrski mojster: Radovan Les. Rekviziter: Emil Panič. Garderoberki: Amalija Baranovič, Melita Trojar. Dežurni tehnike: Anton Cvahte. Tehnični vodja: Miran Pilko. JOHAN AUGUST STRINDBERG Rojen je bil v Stockholmu, 22 januarja 1849, kot sin aristokrata in služkinje. Študiral je s prekinitvami pet let na Univerzi v Uppsali, in sicer medicino, jezike in politično znanost, ampak nikoli ni diplomiral. V Stockholmu je potem bil zaposlen kot učitelj, novinar in bibliotekar. Njegova velika želja je tudi bila, da bi postal igralec, kar mu ni uspelo. Njegov temperament oziroma psihično stanje so opisovali kot konstantno nevrotično in nestabilno, pa tudi očitno razkrojeno. Stresi, s katerimi je živel, so mu omogočili, da na svet gleda izredno jasno, ampak odnosi in proporci v tem svetu so bili popolnoma izkrivljeni. Njegov pogled je zelo dobro razlikoval površino od globine. Preveč je pil. Trpel je zaradi preganjavice. Bil je obseden z alkimijo. Opekel si je roke, ko je poskušal ustvariti zlato. Celo svoje življenje je bil na robu revščine. Zase je rad govoril: »Pričakovanja so velika. Situacija je obupna.« O svojih gledaliških likih pa je dejal: »Ne verjamem v enostavne like na odru. Moje duše so skupek preteklih in sedanjih stopenj civilizacije; oni so izvlečki iz knjig in časopisov, odpadki človeštva, majhni kosi, ki so odtrgani od slovesnih oblek, spremenjenih v cunje - prav tako kot duša, ki je tudi sama zakrpana.« Trikrat je bil nesrečno poročen. Vse tri žene so bile odločne in dominantne oziroma prav takšne, kakršnih se je najbolj bal in katere so ga najbolj privlačile. Takšne ženske so se pojavljale tudi v njegovih dramah. Obseden je bil z likom ženske kot ujede. Moške in ženske je videl v nenehnem spopadu. »Preziram človeštvo, ampak ne morem živeti sam,« je govoril. Umrl je v Stockholmu 14 maja 1912. LJUBEZEN V orfični kozmogoniji sta bili na začetku sveta Noč in Praznina. Noč je rodila jajce, iz katerega je prišla Ljubezen, medtem ko sta iz polovic lupine nastala Zemlja in Nebo. Pri Heziodu je bil najprej Kaos (Brezno), nato Zemlja (Gea) s širokimi boki, trdno sedeča in za večne čase na voljo vsem živim, in Eros (Ljubezen), najlepši med nesmrtnimi bogovi, tisti, ki lomi ude in ki v prsih bogov in ljudi kroti srce in modro voljo. Največkrat velja za sina Afrodite in Hermesa. Platon pravi v Simposionu, da je dvojne narave, pač glede na to, ali je sin Afrodite Pandemos, boginje surovega poželenja, ali Afrodite Uranie, boginje eterične ljubezni. V simboličnem smislu je Eros lahko tudi sin Porosa (Domiselnosti) in Penie (Revščine), saj je hkrati večno nejevoljen, išče svoj cilj in je poln zvijač, kadar hoče kaj doseči. Največkrat je prikazan kot krilat otrok ali adolescent, je nag, kajti uteleša poželenje, ki ne mara posrednikov in se ne zna skrivati. Dejstvo, da je Eros (Amor) otrok, gotovo simbolizira večno mladost sleherne globoke ljubezni, pa tudi nekaj neodgovornosti: Ljubezen se igra z ljudmi, preganja jih, ne da bi jih videla, slepi in razvnema jih (lok, puščice, tok, zavezane oči, bakla itd.: simboli so enaki v vseh kulturah). Ljubezen je povezana tudi s splošno simboliko združevanja in združitve nasprotij, coincidentia contrariorum. Je temeljni nagon bitja, libido, ki sili vsako eksistenco v to, da se uresniči v dejanju. Ljubezen je tista, ki aktualizira možnosti živega bitja. Toda prehod v dejanje nastane samo s stikom z drugim, z vrsto materialnih, čutilnih, duhovnih menjav, ki delujejo kot šok. Ljubezen skuša premagati nasprotja, povezati različne sile, jih združiti v eno celoto. V tem smislu jo simbolizira križ, sinteza vodoravnih in navpičnih tokov. (...) S kozmičnega stališča je ljubezen po eksploziji bitja na več bitij tista sila, ki vodi vrnitev v enost; je reintegracija univerzuma, ki jo zaznamuje prehod iz nezavedne enosti prvobitnega kaosa v zavestno enost dokončnega reda. Libido se razsvetli v zavesti, v kateri lahko postane duhovna sila moralnega in mističnega napredka. Posamični jaz gre po isti razvojni poti kot univerzum: ljubezen je iskanje združevalnega središča, ki naj omogoči dinamično sintezo njenih možnosti. Bitji, ki se dajeta in prepuščata drugo drugemu, najdeta eno v drugem, vendar sta dvignjeni na višjo stopnjo bivanja, če je bil dar popoln oziroma če ni bil omejen samo na eno raven bivanja, najpogosteje meseno. Ljubezen je ontološki vir napredka, če je resnično združitev, ne pa samo polaščanje. Če ni središče združitve, marveč je sprevržena, postane načelo razdora in smrti. Sprevrženost je v uničevanju vrednosti bližnjega, v poskusih, da se sebično podjarmi, namesto da bi se obogatila oba z medsebojnim in velikodušnim darovanjem, zaradi katerega sta oba višja in obenem še bolj ona sama. Ljubezen je duša simbola, je aktualizacija simbola, kajti simbol je združitev dveh ločenih delov zavesti in bitja. Poglavitna napaka ljubezni je, če se ena stran ima za vse. Slovar simbolov IGRA Igra je pravzaprav simbol boja, boja s smrtjo, z elementi, s sovražnimi silami, s samim seboj itd. (...) Četudi je igra lahko boj, hazard, privid ali vrtoglavica, je že sama po sebi univerzum, v katerem mora človek najti svoje mesto, pa če dobiva ali izgublja. (...) Tako kot življenje tudi igra združuje pojme celotnosti, pravila in svobode, čeprav v le v vnaprej določenem okviru. (...) Čeprav se po navadi reče, da je igra nenaklepno početje, je vendarle polna pomenov in posledic. Igrati se s čim pomeni dajati se predmetu, s katerim se igra; igralec po svoje naloži svoj libido v stvar, s katero se igra. Posledica tega je, da igra postane čarobna akcija, ki zbuja življenje... Igrati se, pomeni graditi most med fantazijo in resničnostjo s čarobno učinkovitostjo lastnega libida; igra je torej vstopni obred in pripravlja pot v prilagajanje na resnični predmet. Prav zato se igra primitivcev (ali otrok) tako zlahka sprevrže v resnost (in včasih v dramo). Slovar simbolov Miha Nemec, Branko Jordan (delovni posnetek) Branko Jordan, Barbara Vidovič Tjaša Železnik, Barbara Vidovič, Miha Nemec Miho Nemec, Barbara Vidovič Miha Nemec, Branko Jordan Vaša Železnik, Miha Nemec Barbara Vidovič, Branko Jordan Tjaša Železnik, Branko Jordan, Miha Nemec Gertrude Stein IGRATI Igrati, igrati vsak dan, igrati in igrati in igrati brez počitka in potem igrati igro, ki si danes jo igral, igro, ki vsak dan jo igraš, igrati jo in igrati jo. Igrati jo in si jo zapomniti in zahtevati igrati jo, igrati jo in igrati jo in igrati brez počitka. Seveda, vsi si želijo, da igraš, vsi želijo, da igraš brez počitka, da igraš vsak dan, da igraš in igraš, da igraš igro, ki vsak dan jo igraš, da igraš in si jo zapomniš in zahtevaš igrati jo in jo igraš in da igraš brez počitka in da igraš vsak dan in danes in ves dan. Tako se igra, se igra vsak dan in ves dan, se igra brez počitka, se igra in igra in igra, se igra in se ne pozabi, kar se igra in to se igra naslednji dan in to se hoče igrati kak drug dan in to se igra vsak dan, to se igra danes, to se igra ves dan. Tako se igra, vsak hoče, da igrajo ves dan, da igrajo brez počitka, da igrajo danes, da igrajo ves dan, da igrajo vsak dan, da igrajo brez počitka. Vsak je zelo srečen, da igrajo, da igrajo, da igrajo ves dan, da igrajo vsak dan, da igrajo in igrajo in igrajo. Vsakdo je prepričan, da nekateri izmed njih igrajo, igrajo in igrajo in igrajo vsak dan in ves dan in danes. Vsakdo je prepričan, da nekateri izmed njih igrajo in si zapomnijo in igrajo spet in ponovno, kar so igrali. Nekateri izmed njih brez dvoma igrajo, igrajo, igrajo. Vsakdo si želi, da nekateri izmed njih igrajo in igrajo in igrajo, da igrajo danes, da igrajo ves dan, da igrajo vsak dan, da igrajo brez počitka. Nekateri so prepričani, da je igranje dobro zanje, dobro za nekatere izmed njih, igranje ves dan, vsak dan je igranje dobro zanje, dobro za nekatere izmed njih. Nekateri bodo igrali ves dan, igrali vsak dan. Nekateri bodo igrali danes, bodo igrali brez počitka, ne bodo pozabili igrati in bodo igrali vsak dan ves dan, bodo igrali in igrali in igrali. Nekateri igrajo vsak dan, igrajo ves dan, igrajo vsak dan in ves dan, igrajo ves dan vsak dan. Nekateri igrajo in igrajo in igrajo in igrajo ves dan in igrajo vsak dan. Nekateri igrajo in si zapomnijo, kar igrajo in hočejo to ponovno igrati naslednji dan in to ponovno igrajo naslednji dan in to igrajo ves dan in igrajo in igrajo. Nekateri igrajo vsak dan. Nekateri igrajo ves dan. Nekateri igrajo danes. Nekateri igrajo in igrajo. Nekateri igrajo in igrajo in igrajo. Nekateri igrajo vsak dan in ves dan. Nekateri brez počitka igrajo. Nekateri igrajo in igrajo in igrajo. VAJA IZ UMIRANJA Stopil bo v sobo. Ne bo potrkal. Ležala bom na postelji. Tjaša Železnik Tjaša Železnik (delovni posnetek) Pila bom viski. Za trenutek se bo zadržal pri vratih, potem pa bo z narejeno odločnostjo stopil do postelje. Srednje visok, močan, z nežnim, skoraj otroškim obrazom. Nagnil se bo k meni in me grobo zgrabil za vrat. Ne bom se upirala. Pogledal me bo. Njegove vodeno modre oči bodo nemirne. »Vaša koža diši.« Njegov dih bo vroč, s sladkobnim vonjem po tobaku. Potem bo z ostrim rezilom, ki ga ima ves čas v napeti desnici, zarezal skozi moj trebuh. Začutila bom ostro bolečino, ki se iz trebuha širi po vsem telesu. Spustila bom kozarec. Zakotalil se bo po tleh. Pijača se bo polila. Polglasno bom vzdihnila. Čutila bom, kako topli curki krvi vrejo iz moje notranjosti. Še nekajkrat bo zarezal. Vedela bom, da je soparno, a začelo me bo zebsti. Zelo. Naenkrat bo okrog mene tema. Začutila bom suhe ustnice na svojem čelu. Odšel bo. Jaz pa bom umrla. BILA JE TIŠINA ... Nebojša Pop Tasič - Bila je tišina kakor v grobu. - Le vzdihi so blago napenjali zrak. - Mirno je stal ob svetlobnem robu. - Njeno senco božal je mrak. KOŽA - Prvi dotik je prebudil vihar. - Z jezikom sem najprej opisal vrat. Kožo je površina globine. Za njo se skrivajo oceani krvi. Mesena osončja. Viharji želja in strahov. Tolmuni spominov. Vetrovi misli in primisli. - Bila sem voda. Bil je požar. - Bila je sovražnik. Bil sem brat. - Koža postala je najina pesem. - Jezik je pevec, slepi traged. - Prsti so tekli po beli deželi. Vsak dotik je pisava. - Rože na prsih so zlivale med. Piševa v neskončnost. - Prestrašene ustne je kopje razprlo. Jaz pišem po tvoji koži. Ti pišeš po moji koži. Piševa z rokami. Jezikom. Besedami. - Ponosno vstal je suličar krut. - Pred prvim sunkom ... -... vse je zamrlo. -Jecljal sem... Včasih je pisalo spolovilo. Včasih rezilo. -... stokal, bil je sesut... -... ranjen, v objemu smrti... -... sem trzala... Piševa. Popisana svo. -... hrzala, molila ... -... prosila... Kožo ženske je - moški. Koža moškega je - ženska. -... da sladko se kopje še stokrat zvrti. - Če prenehaš... V lastni koži je težko ostati. V tuji koži je težko biti. -... je rekla... -... te bom ubila. Miha Nemec VAJA IZ LJUBOSUMJA Stojim v sredini prve tretjine sobe, razkoračen za širino ramen, ena noga je za polovico stopala pred drugo. Pozicija telesa aktivna. Roke so ob telesu. V trupu, natančneje v predelu prepone, rahlo usločen, prsi privzdignjene, rameni nazaj. Pripravljen na akcijo, pa tudi na improvizacijo, če bo treba. Premiki so minimalni, glava pospremi oči le toliko, da te sestavijo sliko prostora. Čas, ki sem ga porabil za to fazo postopka, je zanemarljiv. Osnovno počutje tesnobno, vonja še ne določam. Preidem v drugo fazo postopka. Vklopim sluh, vidu dodam vonj in razširim pore. Ves ustroj valovi, počutim se, kot da bi se odlepil od tal in lebdel. Dih je globok in redek. Pore na hrbtni strani telesa in sluh sem že napel proti vratom, natančneje na kljuko, tečaj in prostor za vrati. Prizorišče je vedno treba najprej zavarovati. Vid, vonj in pore na sprednji strani telesa, v trenutku razprejo mrežo in z radarsko natančnostjo skenirajo prostor. Ustroj deluje tako natančno, hitro in zapleteno, da je težko ugotoviti, kdo vodi ta ples čutil - oči, vonj ali pore. Nobena očitna sprememba v prostoru mi ne uide. Zastavice na predmetih so zapičene. Zdaj za'trenutek izklopim vid in določam vonj prostoru. Vdihnem ne samo z nosom, ampak s celim telesom, tako da se tudi glava privzdigne. Postopek je tvegan, ker poleg vida zaradi potreb vonjanja za trenutek izklopiš sluh in vonjanju dodaš tudi pore na hrbtni strani telesa, kar pomeni, da izključiš varovanje. Vonjanje naj bo, če je le mogoče, kratko in učinkovito. Prostor ni bil prezračen in ima nasičen, sladek vonj, vonj, ki pritegne plenilca. Tesnobnost ostane zaradi varovanja, a brbončice plenilca vztrepetajo. Odprem oči. Druga faza postopka je trajala vsega pet sekund in še vonjanje dve sekundi. Preidem v tretjo fazo. Fazo sladostrastja, ki pa je tudi najbolj tvegana. Odlepljen od tal vključim pore tudi na podplatih in se kot gepard zaženem za antilopo proti zastavicam. Vse skupaj se dogaja v določenem časovnem zamiku. S preciznimi gibi režem zrak, nosnice se širijo, pore vsrkavajo, tudi tiste pod obrvmi, kot kameleon obračam oči in jim sledim. Vse, kar je na meni, striže. Občutek imam, kot da sva s prostorom postala eno. Porušili so se njegovi proporci, strop je stena, stena tla, prostor rotira v vseh možnih smereh, kot morski pes lovim vse, kar se je v tem prostoru pred kratkim dogajalo in sestavljam dogodke. Možgani delujejo kot najpreciznejši procesor in sestavljajo slike, zdaj jim nič ne uide, niti to, kar bi lahko prej spregledal. Najmanjša drobtina v reži parketa ne. Na mizi šopek, star dan, dva - pet, največ osem tisoč - ob njem časopis, na njem podpis, kot bi ga nekdo vadil, in čačke na fotografijah. Nekakšno markiranje prostora. Dva kozarca s sprijeto rdečo usedlino. Dva!!! Na polici pri gramofonu šest, sedem plošč ambientalne in ljubezenske tematike, pod menoj rahlo nagrbančena preproga, v pepelniku na salonski mizici, dve vrsti ogorkov in nekaj zmečkanih ovitkov čokoladnih bonbonov. Sedežna garnitura slabo pospravljena in nad njo tri knjige, ki niso poravnane na prvi rob knjižne police. Zbirka znanih pesmi, slik in pravljica ter čisto mala, nova, prisrčna figurica. Obstanem nekje v zraku in počakam, da se mi slika sestavi z vonjem, ki sem ga do zadnjega posrkal iz prostora. Slika ne rabi dolgo. Pred njo napete nosnice in privzdignjeni kotički obrvi. Globoko in težko dihanje. Bes. Koliko časa sem porabil za to fazo, ne vem. Na vrsti je četrta, zadnja faza. Počasi se spustim na tla. Izmučena čutila ne sprejemajo in ne oddajajo. Ostane le še tesnoba. Preverim prejšnje pozicije predmetov, moči za natančnost ni več. Na hitro še enkrat premerim prostor in se že ° oddaljen poslovim s pregrešno sliko, obremenjen, skrivenčen, s spuščenim čelom in težkim korakom zbežim. Čas za to fazo največ dvajset sekund. Vem, da sem v sobi pustil vse, s svojim strahom, besom in žalostjo nabit vonj, nove pozicije predmetov in čast. Nikjer ne bom več varen. Ni človeka brez prostora. lig 4 Miha Nemec (delovni posnetek) SLG Celje - sezona 2003/2004, gledališki list št. 2 BI PREDSTAVITEV NOVIH ČLANOV SLG CEUE IN SODELAVCEV TJAŠA ŽELEZNIK Rojena je bila 1974 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisala na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, kjer je diplomirala leta 2000. Igrala je v mnogih gledaliških predstavah za odrasle (Življenje je sen, SNG Drama Ljubljana, Baal, SNG Drama Ljubljana, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, SNG Drama Ljubljana, Die Traumdeutung, Slovensko mladinsko gledališče, Uršula, SNG Drama Ljubljana, Kralj umira, PDG Nova Gorica, Samotni zahod, Gledališče Koper) in za otroke (Zvezdica Zaspanka, KD Španski borci, Petelin Caruso, KD Španski borci), v lutkovnih predstavah (Joža, Lutkovno gledališče Ljubljana), v celovečercu Ljubljana in številnih študentskih filmih. Ves čas pa dela tudi na radiu in televiziji. Nastopala je v nadaljevankah Razpoke v času, Peta hiša na levi, Tv Dober dan. Od 1. septembra je zaposlena kot igralka v SLG Celje. BRANKO JORDAN Rojen 1977 v Novem mestu. Na Oddelku za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT je diplomiral leta 2002. Sodeloval je v različnih gledaliških predstavah predvsem z režiserji mlajše generacije (Spogledljivosti, Nevarna razmerja, Euro-Trans), zlasti pa z Matjažem Pograjcem, tako v Slovenskem mladinskem gledališču (Kdo se boji Tennesseeja Williamsa, Play it again, Caligula) kot v skupini Betontanc (Maison des randez-vous). Igral je tudi v dveh mednarodnih koprodukcijah, v Maison de vide v Bologni in v Cleansed v okviru festivala Exodos. Na AGRFT nadaljuje s podiplomskim študijem iz umetniške besede. Od prvega septembra je stalni član SLG Celje. NEBOJŠA POP TASIČ Rojen je bil leta 1962 v Zemunu. Študiral je gledališko in televizijsko organizacijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Od leta 1992 živi in dela v Sloveniji. Sodeloval je kot režiser, dramaturg, avtor teksta, avtor glasbe in igralec pri številnih predstavah v različnih slovenskih gledališčih, med katerimi so najpomembnejše Baal (SNG Drama Maribor), Kabaret Karla Jedermana (SNG Drama Maribor), Tajni agent (Produkcija KGB), Don Juan ali kamnita gostija (SLG Celje) ... V zadnjem času je napisal in sodeloval pri uprizoritvi dveh predstav za otroke Metuljeva dežela in Krokodil Poro, ki sta na repertoarju mariborskega Lutkovnega gledališča. Skupaj z gledališko skupino Odpisani iz Društva za cerebralno paralizo Sonček Maribor je leta 2001 dobil Borštnikovo nagrado za posebne dosežke za predstavo Kralji in lopovi. BRANKO ROŽMAN Je skladatelj. Sodeloval je pri številnih predstavah po vsej Sloveniji. Med njimi so najodmevnejše: Tri sestre (PDG Nova gorica), Na dnu (Studio gledališče in SNG Maribor), Razmadežna (Mala drama SNG Ljubljana), ki je dobila nagrado za Najboljšo predstavo v celoti Borštnikovega srečanja 2002 in Grand prix Zlatni lav 2003 Umag, Dom Bernarde Albe (Prvi oder Maribor, ki je bila nagrajena kot Najboljša predstava Linhartovega srečanja 2003), Hamlet (produkcija AGRFT). Kot avtor glasbe ali harmonikar je sodeloval tudi pri: Pavel Polak: Prihaja cirkus (Lutkovno gledališče Maribor), Pavel Polak: Ameriške pravljice (Lutkovno gledališče Maribor), Blaž Švent : Milagros, Filip Robar-Dorin: Nebo nad Ženavljami, Evripides: Bakhe (SNG Maribor), Nebojša Pop-Tasič : Kabaret Karla Jedrmana (SNG Maribor), Nebojša Pop Tasič : Mali raj, Matjaž Briški: Nori časi (grad Mirna), Silvo Šafran: Prepovedana ljubezen. Oblikoval je glasbo za otvoritveno slovesnost evropskega prvenstva v judu Eurojudo Maribor 2002. Uglasbil je Goethejevo pesem Lastnina za mešani pevski zbor (APZ Maribor) in songe iz predstave Igra na vrhu Milana Dekleve. Je član zasedb Dr. Morena (Novi rock 89), Afro-reagge orchestra, Ira Roma, Kanta kvartet, duet z violinistko Petro Božič ... Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje Letnik 58, sezona 2003/2004, številka 2 Izdaja Slovensko ljudsko gledališče Celje. Vse pravice pridržane. Za izdajatelja Tina Kosi Urednica Tina Kosi Lektor Simon Šerbinek Fotografije Damjan Švare Oblikovalec Jože Domjan - Triartes Tisk Grafika Gracer Naklada 3000 izvodov Celje, Slovenija, september 2003 SLG Celje si pridržuje pravico do spremembe programa.