Tamara Goliènik
Samostojna ustvarjalka na podroèju kulture
IZVAJALNA PRAKSA KLAVIRSKIH DEL LUDWIGA
VAN BEETHOVNA (povzetek magistrske naloge)
Glasbena umetnost se razlikuje od ostalih umetnosti v prvi vrsti po tem, da
vedno potrebuje interpreta – posrednika med njo in tistimi, h katerim se obraèa.
Poloaj glasbe je specifièen tudi zato, ker je njeno poustvarjanje prizadevanje za
èim toènejše in popolnejše upoštevanje skladateljevih namenov s pomoèjo
znakov v notnem tekstu kakor tudi za vse bolj toèno in popolno dešifriranje teh
znakov. Kako danes izvajati Beethovnova klavirska dela, je pomembno
vprašanje tako za pianista – interpreta, ki naj igra v slogu in duhu èasa, kot za
pedagoga, ki s podajanjem tega znanja daje uèencu široko podlago, v okviru
katere lahko najde svojo interpretacijsko svobodo. Èeprav so Beethovnove
klavirske skladbe stare e okrog dvesto let, so še vedno pogosto na koncertnih
repertoarjih, so obvezna snov v izobraevalnem procesu pianistov in so skoraj
vedno obvezni del programa na pianistiènih tekmovanjih. Ker so danes na voljo
tehnièno dobro opremljene dvorane, drugaèni in veèji klavirji ter veliko razliènih
izdaj notnega teksta, se v procesu oblikovanja popolnoma premišljene
interpretacije in v ohranjanju slogovne neokrnjenosti Beethovnovih klavirskih
del poraja mnogo vprašanj, na katera poskuša odgovoriti magistrsko delo.
Mnogih elementov interpretacije v Beethovnovem èasu niso zapisovali v
notni tekst, zato je potrebno poznavanje stare izvajalne prakse. Razkorak med
notnim zapisom in zvokom so glasbeniki nekdaj premostili z nezapisanimi
izvajalskimi navadami. Sodbo o tem, kako je skladatelj sam igral svoje skladbe,
pa si lahko ustvarimo ne le s preuèevanjem historiène izvajalne prakse klasiène
dobe, v kateri je ustvarjal, temveè tudi z dobrim poznavanjem Beethovna kot
komponista in pianista ter s poznavanjem pogojev, v katerih je ustvarjal. Tu
mislim predvsem na drubeno okolje in duh èasa, ki sta vplivala na njegov slog
skladanja, pa tudi na razvoj klavirja, ki je pogojeval in omejeval Beethovnovo
skladateljsko svobodo.
Ali sodobna izvajalna praksa in interpretacije odraajo skladateljeve namere
in se pribliujejo njegovim idealom, ali so sodobne izdaje notnih tekstov dovolj
avtentiène, da je to sploh mogoèe, in h kakšnim izvedbam se nagibajo sodobni
interpreti Beethovnovih klavirskih del? Problem je osvetljen s preuèevanjem
komponent interpretacije, kot so izbor instrumenta, svoboda v obravnavanju
notnega teksta in izrazne komponente od tempa do pedaliziranja. Pri tem so
upoštevani tako stara izvajalna praksa, Beethovnov pianizem in pogoji, v katerih
je ustvarjal, kot mnenja pomembnih sodobnih interpretov in teoretikov, saj se
133
Tamara Goliènik, IZVAJALNA PRAKSA KLAVIRSKIH DEL LUDWIGA VAN BEETHOVNA
komponente s èasom spreminjajo in razlièno vrednotijo in se zato spreminja tudi
izvajalna praksa.
Prvo poglavje predstavlja razvoj in znaèilnosti Beethovnovih klavirjev in
podaja odgovore na vprašanja o tem, katere klavirje je uporabljal in jih najbolj
cenil, kako je bil z njimi zadovoljen glede na svoje preference v zvezi s tonom in
mehaniko, kaj najbolj opredeljuje njegovo skladanje za te klavirje oziroma
njegov pianizem, katere kvalitete opredeljujejo njegovo lastno igranje, saj še
vedno velja za izvrstnega pianista, kateri tip klavirja naj se danes uporabi za
izvedbo njegovih klavirskih skladb in ali naj te skladbe igramo na avtentiènih
instrumentih ali ne, saj Beethoven z njimi nikoli ni bil popolnoma zadovoljen.
Notni tekst je v interpretaciji glasbe najpomembnejši. Na praktiènem nivoju to
pomeni, da mora biti tekst, po katerem izvajalec pripravlja delo, skladateljev
dokonèni ideal. Ko izbiramo izdajo, se vprašamo: katere vire je zalonik
upošteval, ali so oznake skladatelja dovolj jasne in loèene od predlogov
izdajatelja in ali so vprašanja, ki se pojavijo ob izdaji, dovolj pojasnjena.
Beethovnovim rokopisom in izdajam njegovih del je namenjeno drugo poglavje.
V zadnjem poglavju so predstavljeni problemi v zvezi z interpretacijo, ki
izvirajo iz njenih parametrov. Pri izvajanju Beethovnovih del je odloèilna izbira
tempa. Kljub navdušenju nad širitvijo rabe metronoma je oznaèil metronomske
oznake samo za Sonato op. 106 in Deveto simfonijo. Prvo podpoglavje podaja
dognanja o tem ali sta Czerny in Moscheles pravilno ocenila metronomske
oznake, o vplivih na doloèitev osnovnega tempa za izvedbo posamezne skladbe
in o tem, do kakšne mere si pri izvajanju lahko dovolimo spremenljivost v tempu.
Poleg tempa je eden najpogostejših izzivov pri izvajanju artikulacija.
Beethovnova raba lokov in staccatov pogosto sproa vprašanja ne samo o
njihovem pomenu in namenu, ampak tudi o tem, kje se loki zaènejo in konèajo in
kako naj se razliène oznake za staccato – pike, èrtice in klini – med seboj
razlikujejo. Porajajo se vprašanja, ali je v odsekih njegovih skladb, ki nimajo
specifiène oznake artikulacije, obièajen udarec legato ali katerakoli tradicionalna
razlièica obièajnega udarca 18. stoletja. Ugotovitve o tem, kako je Beethoven
zapisoval in izvajal poudarke, dinamiko in uporabljal pedal ter kako to
upoštevajo današnji interpreti, so navedene v zadnjih dveh podpoglavjih.
Do ugotovitev sem prišla z izbrano metodologijo in sicer s kvalitativno
raziskavo – študijo primera, v kateri sem uporabila veè metod za zbiranje,
analiziranje in interpretacijo podatkov. To je fenomenološka študija primera, v
kateri zaradi velikega obsega Beethovnovega klavirskega opusa preuèujem
izvajalno prakso njegovih klavirskih del na izbranih reprezentativnih skladbah iz
treh ustvarjalnih obdobij. Z zgodovinsko-biografskim pristopom, z metodo
kvalitativne analize vsebin in s hermenevtiko ugotavljam, kdaj so preuèevana
dela nastala, kdaj so bila izdana, komu so posveèena, kateri dogodki so z njimi
povezani ter kako se v njih odraajo komponente izvajalne prakse. Odgovore sem
134
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
pridobila predvsem s preuèevanjem literature in drugih pisnih virov o parametrih
interpretacije, o posameznikih in dogodkih, ki so vplivali na Beethovnovo delo, s
preuèevanjem dokumentov iz ivljenja skladatelja – pisem, skic, rokopisov,
edicij, biografij in drugih zapisov sodobnikov ter kasnejših avtorjev. Uporabila
sem tudi sekundarne podatke, ki so v spletnih virih ter si pomagala z igranjem na
ohranjenih in rekonstruiranih klavirjih Beethovnovega èasa.
Sodobna izvajalna praksa Beethovnovih klavirskih del je opredeljena s
preuèevanjem knjig, esejev, zapisov in intervjujev sodobnih poustvarjalcev
Beethovnove klavirske glasbe kot so Alfred Brendel, Rudolf Buchbinder, Paul
Badura-Skoda, András Schiff in Robert Taub, s preuèevanjem novih edicij ter
brošur zvoènih in vizualnih posnetkov. Na podlagi izbranega pristopa in
odgovorov na zastavljena vprašanja zakljuèujem, da tako sodobni poustvarjalci
Beethovnove glasbe kot teoretiki, s tem ko raziskujejo izvajalno prakso
Beethovnovega èasa, ker elijo izvajati njegova klavirska dela tako, kot je on
hotel in zapisal, potrjujejo mojo domnevo, da je sodobna izvajalna praksa
prizadevanje za èimbolj avtentièno izvedbo na sodobnih klavirjih.
Zagovor: 16. novembra 2011 na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani
135
Tamara Goliènik, IZVAJALNA PRAKSA KLAVIRSKIH DEL LUDWIGA VAN BEETHOVNA