Ob domači hrani med stoletnike
Stanovalcem Doma starejših občanov na Koleziji je soba št. 201 že nekaj časa ena najbolj domačih številk v tem domu. V njej živi Ivanka Sever, najstarejša oskrbovanka in nedvomno že pravcata ljubljanska legen-da, ki je s 104 leti, v katera bo vstopila čez nekaj mesecev, gotovo najstarejša ženska v naši občini, če že ne v celi Sloveniji.
Toda ženica, ki ji je čas zarezal globoke brazde v obraz in ji dodobra izsušil kožo, ko da se sploh ne zaveda svoje izjemne starosti. »Stara sem pa kaj! Še veliko je takšnih lju-di... A enkrat bo moral vsakdo umret,« je tega januarskega dne znova modrovala v svoji postelji, od katere se zadnje čase le nerada loči.
Soba št. 201 je za Ivanko Sever nasploh že nekaj časa cel svet. Odkar je pred kratkim padla pred posteljo in se potolkla, je ne vleče več ven, na cesto in mestni vrvež pa je ni kaj prida mikalo že tudi prej. Leta so namreč tudi pri njenih nogah opravila svoje in že nekaj časa lahko hodi le ob palici.
»Še najraje sem tu notri v sobi,« pravi. »Saj pride nečakinja in me vabi k njej domov v Podutik, a mi kar ni do tega, da bi šla tja. Tudi drugi sorodniki prihajajo. Imam še pet nečakov in dve nečakinji. O, saj bi še kar šlo, če bi le videla dobro, tako pa niti brati ne morem več.«
Življenje Ivanke Sever je bilo prava legen-da. Še dobro se spominja, kako je bilo ob velikem potresu v Ljubljani natanko pred 95 leti:
»Takrat je bil pravi direndaj. Spali smo
kar na prostem. Sama sem hodila še v šolo. Prizadeto mesto si je prišel po potresu ogle-dati tudi sam cesar Franc Jožef in otroci smo ga morali iti pozdravit na šišenski kolodvor. Dobro se še spominjam brkatega dedca v bleščečem avtomobilu. Potem pa otroci nismo znali iz Šiške nazaj domov in smo se izgubili...«
Ivanka, ki je sicer doma z Viške ceste v Ljubljani (zraven mesarja) in je bila le eden od desetih otrok v družini, pa je tudi kasneje v življenju doživela marsikaj. Kar 37 let je delala v Tobačni tovarni v Ljubljani, bila pa je tudi šepetalka v gledališki skupini na Viču, s katero je prepotovala kar lep kos Slovenije. Na možitev pa ni nikoli pomislila. Ni bilo časa za to, pravi. Je bil prav to skrivnostni eliksir za njeno dolgo življenje? Odgovor je najbrž v preprosti domači hrani.
»Doma smo v glavnem ves čas jedli le krompir in zelje, juho in meso pa samo ob nedeljah,« je razkrila svoj čudežni recept častitljiva starka. »Tu v domu je zdaj hrane nekoliko manj, največkrat je enolončnica, vendar pa kljub temu nikoli nisem lačna...«
BRANKO VRHOVEC