Na pokopališči ...
|ila je luna vže visoko na -nebu, ko seni se vračal z nekim starim gospodom |iz vasi domov. Razgovavjala sva se o razlienih stvareh, dokler ne prideva ' naposled tudi  do  tega, kar sva slišala danes  v vasi.    Pripovedovale so namreč stare ženiee — in mnogo jih je to tudi verojelo — da se vsako noč nduh" soseda Martina, ki je pred nekaj dnevi iimrl. vraea s pokopa-lišča in trka na okno domače hise.
—*< 170 >~—
BDa, da" — reče mi stari gospod — nnekateri ljudje so vže taki, da marsikaj verujejo in se marsičemu čudijo, ki je povse naravna stvar. Ko bi si dotično stvar natančneje ogledali, na&li bi, da je to povse naravno. Poslušajte, naj vam povem dogodbo iz svojega življenja.
Ko sem bil še krepak mladenič, služil sem pri našem graščaku za pisarja. Ker hiša mojih starišev ni bila vee nego uro hoda od graščine, hodil sem vsako nedeljo popoludne domov obiskat starise. a zveeer sem se vračal v grad v svoje stanovanje. Nekoe ob takej priliki je moja niati praznovala svoj god in jaz sera se zamudil v veselej družbi do jedenajste ure v noc."
nKam hočeš zdaj tako pozno?" pridržavala tne je mati, ko sem se spravljal na odhod. »Zjutraj rano vstaneš, pa bodeš še za Časa doma."
rNe moreni, pa ne luorem," dejal sem jaz. nPri sebi imain ključe od kašče (žitniee) ia ob treh zjutraj pride grajski kočijaž, da mu dam ovsa za konje. In čiinu bi ostal tukaj, saj ne grem prvič to pot . . . Le ne skrbite za mene!"
Dasiravno se sem branil, vender sem moral privoliti vsaj v to, da me spremi      I hlapec s svetilaieo.   Ko sva bila za hišo, mislil sem si, čitnu je treba hlapcu, da      g me spremlja, zaspan je, pa bi bilo bolje, da gre spat. Vzamem mu tedaj svetilnieo in ga odpravim Dazaj.
Noč je bila zel6 temua, ia pot me je peljala mimo pokopališča ob brdu, na katerem je stala graščina mojega gospodarja. Hitro stopam inimo visokega zidu ob pokopališen pojoč si veseJo pesenco. V tem trenotku pihne veter in luč v sve-tilnici mi ugasne. Jaz postojim, da bi si prižgal luc, ali čuj! kaj je to tam za pokopališčnim zidom. Slišati je, kakor bi se kak otrok jokal iu tiho zdihoval po očetu ali materi. Mrzel pot me izpreleti po vseh udih. Poslušara — zopet jok in je-čanje . . . Zdajci se spomnim oue babje piipovedke, katerej sem se sraijal, da se stari grajski logar, katerega so pred jednim tednoin pokopali, vrafia iz poko-pališea in koplje svoj grob. Tega se spomnivši, stresem se po vsem životu, in zopet čujem na grobu jok in st6k . . . Strab. rae izpreleti, da se rai lasje začuo ježiti. Kaj naj storim? Ali se naj vrnem domov k svojim starišem? Tega ne! Kaj bi mi rekli, ko bi slišali, da sem hlapca spravil domov, a jaz sem tak stralio-petnež, da si ne upam naprej. Nic! dejal sem sara v sebi. Pritisnil sem čvrsto klobuk na glavo, stisnil lešarbo pod pazho in — spustil se v beg kolikor so me nogo nesle. Prišedši na vrli brda, postojim in se oddalmem; a ondu spodaj na pokopališči je slišati še vedno, da se nekdo joka ia ječi . . . Zopet me ponese strab. in predno bi naštel deset, bil sem v svojein stanovanji; — brez zavesti seiu se zgrudil na tla.
Tako nie 'uajde zjutraj na vse zgodaj grajski kočijaž, ki je prišel po ključe od kašče.
,,Kaj vam je za voljo božjo?-' vprašal me je ves osupnel. Ajaz, spomnivši se sinočnega dogodka, odgovorirn mu, da rai je bilo nekaj slabo in sern padel, ko sem stopil v sobo. Ali kamor koli sem zjutraj prišel, vsak me je čudno po-gledal in dejal: ,,Bledi ste kakor zid! Ali ste morda bolni?" — Mene je bilo sram povedati resnico ter sem vsakemu dejal, da rai ni dobro. — Se le svo-jemu dobremu prijatelju — ki je bil z menoj v graščini — povedal sem vse kakor je bilo v resnici.
                    
,,Ej, ti si trapec," dejal mi je, ,,Bog si ga vedi, kaj te je mamilo!" Ali jaz mu sem zatrjeval, da sem res slišal jokati otroka. BNu, pa dobro!" dejal je moj prijatelj naposled.   ,,To morava videti, kaj je.  Zvečer greva na pokopališče!"
V meni je srce vzdrhtelo, če sem le pomislil na preteklo noč; ali moj pri-jatelj je bil pogumen mladenič, veselega srca, in zopet bi me bilo sram, ako bi ne šel z njim, da pogledava. kdo joka in stoka na pokopališei. In šla sva po noči ob jedenajstej uri proti pokopališču. Ko sva bila vže blizu, čuj! vže zopet nekdo joka in ječi . . . BNu ali si slišal?" vprašam prijatelja, prijemši ga za roko.
BDa, res je! Le idira bliže, da vidiva, kdo ječi za ozidjem." To rekši, prosi me, da mu pomagam popeti se na zid. Ko je bil na zidu, podam mu lešarbo, ki jo sva imela s seboj. Šel je nekoliko dalje po zidu proti onej strani, od koder je bilo slišati jok. Tu postoji in si posveti doli na pokopališče.
nOh," zavpije ,,to je na logarjevem grobu! Stopi gori in poglej!" Tudi jaz se popnera na zid in pogledam doli na logarjev grob, in kdoje? — — — pes.
Takoj mi je odleglo in vse mi je bilo jasno. Zvesti pes starega logarja, katerega je toliko let spremljal po vseh njegovih potih in delil ž njim prijetne in žalostne ure lovskega življenja, ni mogel preboleti prebritke izgube svojega dobrega gospodarja. Priplazil se je na grob ter ondu britko tožil in z nogami kopal zemljo, da bi prišel do njega!
,,Glej, to je tvoj otroeji jok," dejal rai je prijatelj. ko sva se vračala domov, a jaz sem pomislil na one ljudi, ki so verojeli, da stari logar prihaja na svet in koplje svoj grob. Želel sem, da bi vsi videli zvestega psa, kakor sem gavideljaz           |
in se varovali neumnega praznoverstva.
Iu preprieali so se, koliko je resnice v praznih bajkah, ko so malo dni po-zneje našli rartvega psa na logarjevem grobu.           (Po ^Smilju" prevd I. Tomšič)