ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 29. julija 2004 Leto XIV, št. 15 SOMBOTELČANI NA SVETI GORI STR. 3 TABOR ZA MATERINŠČINO STR. 5-8 Dobro peldo se splača prejkvzeti Od leta do leta več turistov pride v Porabje, naj bi si poglednili krajino in naravo. Na tau bi leko prajli, ka je tau tak dobro, samo naj pridejo. Dapa pri nas je tau eške nej tak, mi eške ne vejmo v naši slovenski vasaj, ka naj delamo z njimi. Dostakrat nas bole čemerijo, kak bi jim radi bili, gda vidimo, ka drejvo trausijo pa djaboke goraberejo nej daleč kraj od rama. Tašuga reda je čemerasto zaženemo, naj dejo k vragaum. Srmacke si pa rukzak na pleče dejajo pa staplajo tadala. Dje tak, ka stane eden auto pa pitajo, ka bi si vrejdno bilau Pogledniti v vesi. Tašuga reda človek z rokami pa z nogami kaže, ka tamta gor pa tamta dol. Kelko bi lekejše bilau, če bi bile informacijske table, stere bi kazale, gdeta trbej titi pa ka leko pogledne tam. K tauma pejneze trbej, tau istino, dapa tak mislim, ka se tau splača. Zdaj turisti pridejo notra v ves, na drugom konci pa odidejo tavö. Dostakrat čüti, gda pravijo: „Mislo sam, ka dosta več tašo baude, ka je vrejdno pogledniti.” Zdaj tak vögleda, ka po vasaj samo cirkve pa zvonike mamo, ka si je vrejdno Pogledniti, nika drügo nej. Mi, steri cejlo živlejnje tü v tauj krajini Živemo, ranč vpamet ne vzememo, kelko lepote je kaulek nas, ka bi turisti radi poglednili. S tauga bi ves pa tisti, steri tam živejo, hasek leko naprajli sebi. Turisti bi se nej po ogradaj šetali, liki tamta bi šli, gde ta table kažejo. Nej bi djaboke dola trausili z drejv, če bi vö na ograjo bilau spisano, ka se djaboke odavlajo. Dapa ranč tak bi se krü, tikvino olje, košari, drvenčice ali dosta drügo vse leko odavalo. Leko ka bi tau ranč nej tak lagvi šejft bijo? Turisti, če kama dejo, radi küpüjejo nika tašo, ka doma leko pokažejo. Dapa samo kipüvat ne pridejo, oni videti nika tö škejo. Zato bi najprva pokrajino trbelo malo vret vzeti pa informacijske table vösklasti. Za tejm bi si pa že vsakši sam leko vönajšo, kak vöpobere krajcare iz žepk turistov. Leko ka si Zdaj tau mislite, ka se čednim, od kec tau vejm? Eden keden sam bijo v Sloveniji, na Gorenjskom pa so mi lampe od Čüde odprejte ostale. Nej bi mislo, ka je v turizmi telko pejnez. Tau gorenjske vaši redno vöponücajo tö. Če v lasej edna drejva bola krivo zraste kak drüge, tisto že goraspišejo na informacijsko tablo, naj turisti znajo, kje je. Na Gorenjsko se že zavolo informacijski tablic vrejdno tapelati. Vse so iz lesa pa edna je lepša kak drüga. Pri tom dosta pomaga Narodni park Triglav. Kak smo od vaščanov čüli, oni so radi, ka v narodnom parki živejo. Kak so prajli, od narodnoga parka je lepša krajina, je več turistov pa pejnez tö. Oni tö majo naprej spisano, ka nej slobaudno, dapa oni tau znajo, ka je tau notradržati njim tö vrejdno, zato ka se splača. Gda sam tau od pavrov čüjo, včasin mi je naš Narodni park Őrség na pamet prišo. Leko ka bi vrejdno bilau je malo na izlet poslali na Gorenjsko, naj se navčijo, ka pa kak bi trbelo delati. Te bi vejn nej skrivali Črno mlako v Andovcaj pa s tejm ešče več kvara naravi delali (zato ka po črnom odijo turisti), kak če bi jo z vodičom pokazali. Pa tau je samo edna pelda. K. Holec V Porabji je ena najbola prilüblena turistična točka tromeja (zgoraj) Takšne lejpe table majo v Triglavskom narodnom parki (spodaj) 2 Zamenjava v slovenski vladi IVO VAJGL, NOVI ZUNANJI MINISTER Nedavna zamenjava slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je bila za ene pričakovana odločitev predsednika vlade mag. Antona Ropa, za druge presenečenje. Enako velja tudi za predlog in izvolitev Iva Vajgla za novega vodjo slovenske diplomacije. Bolj ali manj naključje je, da je imel Ivo Vajgl prvi javni nastop, če ne štejemo seje vlade, istega dne, na četrtem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru Republike Slovenije. Tu kaže takoj poudariti, da ima sedanji slovenski zunanji minister velik posluh za manjšinske teme in dileme, kar je doslej pokazal najprej kot dopisnik RTV Slovenija iz Trsta in kot slovenski veleposlanik na Dunaju. Dobro pozna tudi razmere med Slovenci po svetu, ker je diplomatsko kariero začel kot generalni konzul nekdanje Jugoslavije leta 1984 v Clevelandu. Poenostavljeno rečeno - pravi minister za manjšine. Ker pa je „hudič v podrobnostih”, je aktualno vprašanje, do kdaj bo Ivo Vajgl zunanji minister, ali do izvolitve novega vodje diplomacije po jesenskih parlamentarnih volitvah v Sloveniji (predsednik države dr. Janez Drnovšek je volitve razpisal za nedeljo, 3. oktobra) ali ima možnosti tudi za naslednji mandat, če bo njegova stranka, Liberalna demokracija Slovenije, imela priložnost vnovič sestavljati vlado. Kakorkoli že, Slovenija ima novega zunanjega ministra, ki je doslej dokazal - to mu priznava tudi zamenjani dr. Dimitrij Rupel - da je vešč diplomat, čeprav po izobrazbi diplomirani agronom z občutkom za slovenski jezik in tuje jezike: angleščino, italijanščino in nemščino. Pogosto je bil - neuradno - ob dr. Ernestu Petriču (zdaj veleposlanik na Dunaju, kjer je bil Vajgl pred imenovanjem za Berlin) - omenjan kot najuspešnejši slovenski diplomat Diplomatsko spretnost je Ivo Vajgl pokazal v Avstriji, ko se mu je uspelo dogovoriti za pogovor v Kulturnem domu -Pavlovi hiši v Potmi z deželno glavarko Štajerske dr. Waltraud Klasnic. Na pogled nič posebnega, Gradec je od Potme oddaljen za uro vožnje z avtomobilom, in ni razloga, da deželna glavarka ne bi obiskala Kulturnega doma štajerskih Slovencev. Toda vnovič je „hudič v podrobno- stih”: z obiskom je deželna glavarka simbolno „priznala” štajerske Slovence. To pa ni (bila) ravno odlika politike Gradca do slovenske manjšine na Štajerskem, čeprav ima - zgolj na papirju - po avstrijski Državni pogodbi iz leta 1955 povsem enake pravice kot Slovenci na Koroškem in gradiščanski Hrvati. V prid tedaj veleposlaniku Vajglu je bilo tudi približevanje Slovenije in skorajšnje članstvo v Evropski uniji. Prvi obisk je bil načrtovan in izpeljan skrivnostno, skope informacije so prišle v avstrijske in sle venske medije nekaj tednov pozneje; na zadnjem obisku v Potmi tik pred slovesnostjo ob pridružitvi Slovenije (in Madžarske) Evropski uniji pa je deželna glavarka v družbi s prejšnjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom in slovensko ministrico za kulturo Andrejo Rihter dajala izjave za medije z obeh strani meje, kramljala z obiskovalci, pozorno pogledala razstavo o Slovencih na avstrijskem Štajerskem in pokazala, da se spozna na (aktualno) politiko. Prejšnje politično »prepričanje” Iva Vajgla je motilo tudi poslance opozicije v razpravi pred glasovanjem za novega zunanjega ministra. In sicer zaradi že omenjenega sodelovanja v diplomaciji nekdanje Jugoslavije, pa tudi, ker je bil svetovalec jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja in vodja tiskovne službe njegovega ministrstva. S tega položaja je odste pil ob slovenskem plebiscitu, v dogovoru s Slovenijo ostal še nekaj časa v zunanjem ministrstvu in se potlej vrnil v Ljubljano. Poslanec Nove Sle venije Jože Bernik mu je tudi očital, da je med političnimi emigranti v Združenih državah Amerike slovel kot »zagrizen Jugoslovan”. Ivo Vajgl mu je odgovoril, daje resnica obratna, kajti brez vednosti Beograda je na okrogle mize vabil tudi predstavnike te emigracije in jim izdajal vizume za obiske stare domovine. Kritiki novega zunanjega ministra so „prezrli” dejstvo, da se je po vrnitvi v Slovenijo pridružil novi slovenski diplomaciji, najprej kot tiskovni predstavnik prvega slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, nato je postal državni sekretar, potlej pa veleposlanik v Stockholmu, na Dunaju in nazadnje v Berlinu, od koder se je vrnil na mesto zunanjega ministra, kar si je - tega ne zanika - želel od nekdaj, vendar so ga doslej drugi prehiteli. Če je imel prejšnja leta Ivo Vajgl več časa za poletni de pust s soprogo, zelo znano harfistko Mojco Zlobko, potlej sta letošnji julij in avgust z malo prostimi dnevi za zunanjega ministra. Dogodkov, kjer bo moral biti zraven, je veliko število, njihova vsebina pa nadvse raznolika. Od pogovorov s Hrvaško glede odprtih vprašanj in njenega pridruževanja Evropski uniji do priprav na prevzem pred- sedovanja Slovenije Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Kar se tiče manjšin, pa je na vprašanje urednika Večera Borisa Jaušovca o pripravah zakona za Sle vence po svetu, odgovoril: „Ta pomembni zakon je potrebno dodelati. O njem je preveč ljudi ugotavljalo, da je nepopoln in sporen. Zato je dobro, da ni šel prehitro v proceduro. Lahko bi se ozrli tudi po praksi primerljivih držav, saj si ni treba vsega izmišljati na novo. Pa vse prevečje pri politiki do Slovencev po svetu tudi emocij in dnevne politike... Iz ideoloških različnosti ni treba delati problemov. Manjšine moramo obravnavati enakopravno, in se ne smemo vmešavati v njihov način organiziranja. ” Dosedanji minister dr. Dimitrij Rupel je zdaj samostojni poslanec, sicer povezan s Sle vensko demokratsko stranko Janeza Janše in pri tej stranki bo kandidiral na jesenskih parlametarnih volitvah v Sloveniji. Prav zaradi vse večje ga (političnega) približevanja desnim strankam je premier ocenil, da ni (več) primeren za slovenskega zunanjega ministra. eR Naključje je naneslo, da je imel novi slovenski zunanji minister Ivo Vajgl prvi govor na četrtem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru. Predstavniki SloMaK-a pri predsedniku Antonu Ropu Predsednik Vlade RS mag. Anton Rop je sprejel delegacijo Slovenske manjšinske koordinacije, v kateri so bili Jože Wakounig (NSKS), Marjan Šturm (ZSO), Branko Lenart (Društvo člen 7), Jože Himok (Zveza Slovencev na Madžarskem), Darko Šonc (Zveza slovenskih društev na Hrvaškem), Sergij Pahor (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ). Srečanje, na katerem so predstavniki SloMaK-a orisali predsedniku vlade vlogo in načrte medmanjšinske koordinacije, je bilo v petek, 23. julija 2004, na Uradu predsednika Vlade RS. Berite Porabje tudi na spletni strani www.porabie.com Porabje, 29. julija 2004 3 Sombotelčani na Sveti gori Slovenska samouprava in slovensko drüštvo v Somboteli sta od 9. do 11. julija organizirala prauško v Slovenijo. Iz Sombotela smo se pelali prejk Austrije in Italije v Slovenijo. Od Bovca do Kobarida je lepau sunce sija- lo, lejpa krajina in reka Soča se je vsikšoma trnok vidla. Tau je bilau v petek. V pondejlek pa smo se že v Somboteli prestrašili gda smo čüli, ka se je ranč tam zemla trausila, gde smo mi ojdli. V Kobaridi smo si poglednili Muzej prve bojne, šteroga so odprli 1990. leta. Leta 1993 je biu vöodebran za najbaugši muzej tistoga leta v Europi. V plaminaj kauti Kobarida je bila najvekša bitka v plaminaj (hegyi csata) v zgodovini človeška, v šteroj je mrlau ali spazerano bilau 40 gezero lüdi. Leta 1917 so austrijske nemški in madžarski (med njimi naši slovenski starci) sodaki vküper z engleškimi pa francuskimi sodakami Ta-ljane nazaj potisnili do Piave. V Tolmini (gde smo spali) sta Sombotelčanom dva go- spauda nutpokazala Varaš, šteriva sta lani bila z edno skupino na prauški v Somboteli. Uni so nam pripovejdali o tome, ka se tam rada trausi zemla. Depa dokeč človek tau sam ne čüti, kak je tau lagvo, gda se vse giba pod njim, tačas ne vej, ka je tau üše, kak povauden ali ogenj. V soboto so Sombotelčange gorpoiskali kapelo svetoga Urha, štera je inda bila posvečena svetomi Martini, pa cerkev Marijinega vnebozetja v Tolmini. Bejdvej cerkvi sta stari romarski cerkvi. Po tistom so šli na Sveto goro pri Novi Gorici, v eno od trej najvekši romarski ladjov v Sloveniji (drüge dvej sta Brezje in Ptujska gora). Cerkev je na 682 mejterov viskom brejgi, depa je paut tak strma (10-30%), ka smo se komaj gorpripelali z bu- som. Junija 1539 se je na tom bargej pastirici Urški pokazala Marija. Tau je valejla, ka na tistom kraji naj zozidajo cerkev. Takšo velko cerkev so zozidali, v šteroj je 5000 lüdi melo mesto. Tau cerkev pa so, na žalost, v prvoj bojni porüšili. Baziliko, štera Zdaj tam stogi, so zozidali 1932. leta. Na glav- nom oltari je milostna podoba (kegykép). Na kejpi je Blajžena divica z detetom in Ivanom Krstitelom (šteri je patron gornjeseniške cerkve) pa prerokom Izajašom. Marija in Jezoš mata na glavi zlato krono. V ednoj stranskoj kapejli so stene pune s vsefele kejpami, na šteraj se lidgé za(h)valijo Mariji, ka jim je pomagala. Na malom oltari v košarici pa so karte, na šteraj so lidgé napisali svoje prošnje Mariji. Paulek cerkve je Marijanski muzej. V tom muzeji je nutpokazano, kak je lüstvo častilo vsikder Marijo, kam vse so ojdli na romanje in kakšni sveti kejpi, svejče, pejklinge pa vsefele gestejo z Marijino podaubo. Pri Novi Gorici smo šli prejk v Italijo in pri taljanskom maurdji smo se pelali do Trsta, gde eške gnesnaden dosta Slovencov živi. Spali smo že pá v Sloveniji, v Ankarani. V nedelo smo šli k meši v Pirani, v cerkvi sv. Julija. V vsikšoj cerkvi, gde smo ojdli, smo tázospejvali naše Marijine, romarske pesmi. V Pirani ednoj gospé, štera je pri meši spejvala, sé tak povüdo naš Porabski refren (Ti si, Marija, prečista devica), ka je vkrajsprosila od nas. Eške cerkveni tören nam je odprla, na šteroga so ta bole batrivni gorodišli in od zgoraj vidli cejli Piran, pa maurdje do Trsta. V Pirani smo si eške poglednili Varaš pa v akvariji ribe in vsefelé stvarine, štere so v maurdji. Na pauti domau smo se eške stavili v Hrastovljaj, pri cerkvi Svete trojice, v šteroj je na ednoj štem pofarban mrtvaški ples. Smrt vsikšoga najde, za roké primle in odpela s toga sveta: malo dejte, püšpeka, apatico, bogatoga in srmaka. Sombotelski prauškarge so po pauti slovenski molili raužni venec, v cerkvaj pa so spej vali romarske pesmi Češčena si, Marija pa Lejpa si, lejpa, rauža Marija. V tri dnevaj so sedemkrat prejkstaupili grajnco s pautnimi listi pa z rdečimi parvicami. Vseposedik so tak brš prejk prišli, ka so ranč nej napamet vzeli. Telko aska že mamo s toga, ka smo v Evropski Uniji. Za prauško so Sombotelski Slovenci dobili peneze od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz Ljubljane, odjavnega sklada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti od Zveze Slovencev, od Sombotelske samouprave pa so sami tö cüplačali. Za pomauč se vsikšoma lepau zahvalimo! Marija Kozar Pred Muzejem 1. svetovne vojne S kejpom se je za(h)valo Mariji tisti, šteri je ozdravo po nesreči. Sombotelčani še čüdivajo v Marijanskom muzeji. Porabje, 29. julija 2004 4 Parlament ima novega predsednika Državni zbor je na tajnem glasovanju za novega predsednika parlamenta izvolil Ferija Horvata. Tako je Slovenija dobila že petega predsednika DZ, Horvat pa je nasledil Hermana Rigelnika, Jožefa Školča, Janeza Podobnika in Boruta Pahorja. Slednji je bil izvoljen za enega od sedmih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu in je zato z mesta predsednika predčasno odstopil. Prekmurec Horvat je sicer univerzitetni diplomirani ekonomist, na svoji poklicni poti pa je opravljal funkcijo generalnega direktorja v podjetju Radenska, tri leta je bil član zvezne vlade takratne Jugoslavije, kjer je bil odgovoren za ekonomske odnose s tujino in turizem, bil pa je tudi predsednik slovenske gospodarske zbornice. Za poslanca je bil prvič izvoljen leta 1992, po vstopu Slovenije v EU pa je postal tudi začasni poslanec v Evropskem parlamentu. Črnogorski predsednik v Sloveniji Slovenski in črnogorski predsednik Janez Drnovšek in Filip Vujanovič, ki se je mudil na delovnem obisku v Sloveniji, sta v pogovorih izpostavila krepitev gospodarskega sodelovanja med Ljubljano in Podgorico ter velik interes slovenskih podjetij tako za menjavo kot tudi za investiranje v Črni gori. Sogovornika sta ocenila, da so odnosi med Slovenijo in Črno goro tradicionalno dobri in se v zadnjem času krepijo. Spet potres v Posočju Po dobrih šestih letih je Posočje znova prizadel močan potres, ki je največ škode povzročil na Kobariškem in Bovškem. Epicenter potresa s preliminarno ocenjeno magnitudo 4,9 po Rihterjevi lestvici je bil približno štiri kilometre severno od Kobarida, njegova preliminarna intenziteta pa med VI. in VII. stopnjo po evropski potresni lestvici. Na severnem pobočju Krna je potres sprožil skalovje, ki je do smrti pokopalo italijanskega planinca, gmotna škoda na objektih na prizadetem območju pa je precejšnja. Slovenska vlada je odobrila 420 milijonov tolarjev pomoči, medtem ko bo celovit program odprave posledic potresa sprejela najpozneje v prvi polovici septembra. Spominsko sobo porabskomi lončari Če čüjemo menje vesi Verice, nam dostimi na pamet pride pokojni verički lončar Karel Dončec, steroga na žalost več skoraj dve leti nega med nami. Tistoga ipa, gda so ešče živeli pa pri mo-čaj bili, skurok nej bilau takšne skupine iz Slovenije, stera bi se nej stavila pri njij. Dobro je bilau gledati, kak izpod njini rauk grata iz iloj-ce posauda (vrč, pütra, šticli, talejr, vaza), ešče baukše pa je bilau poslüšati, kak na Žmana so znali pripovejdati o deli, o držini, o bojni... Če rejsan so dosta lagvoga pretrpeli, so vsigdar mirni, vedli bili. Njina osebnost je izžarevala pozitivno energijo, kak je tau pravo Ernest Ružič, novinar iz Murske Sobote, steri je dostakrat, če je kakšno bajo emo, samo zatok išo k njim se pogučavati ka bi se pomiro, ka bi si nauvo energijo daubo. On je bijo eden pobudnik (kezdeményező), naj se vönapravi spominska soba pokojnomi lončari na Verici. Zatok so se 14. juliušana Verici srečali predstavniki obej slovenski organizacij, od Slovenske zveze predsednik Jože Hirnök, od Državne slovenske samouprave predsednik Martin Ropoš, Bila sva tam pobudnika Emest Ružič pa dja. Za strokovne pomauč smo prosili etnologinjo Marijo Kozar. Trno smo bili veseli, ka so domanji, najbole sin, tö privolili v tau, ka se napravi spominska soba. Mladi Kar- či Dončec je tak pravo, ka če bi organizacije nej začnile tau, te bi on sam tau naredo. Tak smo se zgučali, ka v tistoj sobi, gde so pokojni meli blago na odajo, baujo vöpostavlene posaude, priznanje kejpi pa škir, s sterim so delali. Srejdnji prostor, v sterom je peč, ostane tak, kak je Zdaj. Tam do šajbe, zatok, ka sin Karči tö vej delati lončarsko delo. Vüpamo se, ka on tö dobi nazaj frajt do tauga dela. Zvün toga pa smo se zgučali, ka še iz stari fílmov pa posnetkov naredi en kratki film o tom, kak je lončar delo, pripovejdo, steroga vej leko pokažemo tu-ristom, če gorziščejo Verico. Zatok, ka smo letos že zamidili natečaje (pályázatok), se geseni naredijo najbola potrejbna dela, soba, v steroj bo razstave se sprazni, se pobejli, se vöodebrejo tisti predmeti (tárgyák), steri do vöpostavleni. Vekša dela (omare, police, napisi, table itd.) bi se napravila drugo sprtolejt, gda mo že vedli, kelko penez mo meli iz natečajov. Najbole posrečeno bi bilau, če bi spominsko sobo leko odprli drugo leta za Porabske dneve. M.S. Etnologinja Marija Kozar in sin pokojnoga lončara Karči Dončec V soboto, 3. julija, se je več narodnosti srečalo v Mosonmagyaróvári. Povabilo smo dobili od tamkajšnje Slovenske manjšinske samouprave, od predsednika Lacija Brašiča in župana Pála Stipkovitsa. Slovenski program se je začno v 11. vöri. Vrejmen je lejpo bilo, istina ka je veter grobo pijo, de pa nas, nastopajoče nikanej motilo. Pred nami so bile ljudske pevke nemške narodnosti in muzikanti tö. Pred nastopom je nas župan Stipkovits vse lepo pozdravo. Program se je začno s folklomo skupinov s Senika, štera je vsakšomi dobra voljo prinesla, sploj gda so fantje zavriskali. Gorički lajkoši so dob- ro igrali in spejvali. Madžarom se je sploj vidlo, ka na ribaš, na koso, na grable leko igra. Ništerni so nej znali, ka je ribaš. Mene je pitala ena gospa, ka je tau. Sam njej povedala, da je to indašnji mašin za gvant prati, te je pa lampe odprejte njala, tak me je gledala. Me je znauvič pitah, če sam se šalila ali pa resnico gučala. Nej sam ji mogla odgovora dati, ka je prišla na vrsto naša skupine Ijudski pevci z Gornjega Senika. Bila sam presenečena, ka sam med gledalci vidla slovenskega veleposlanika Andreja Gerenčer z ženo. Po nastopi so nas naši gostitelji povabili na obed v že dobra poznam) Csülök čar- do, gde preveč dobra znajo pripraviti štöcli. Okajenoga sküjajo, friškoga pa spečejo v peči. Na obedi so bili z nami Andrej Gerenčer z ženo, župan Stipkovits pa predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš tö, ki nas je sprevodo na pot. Predsednik slovenske samouprave v Mosonmagya-róvári Laci Brašič z ženo in tam živeči Porabski Slovenci nas vsigdar lepo gorprimejo. Dosta lejpi spominov mamo iz mladi lejt, gda so ešče doma živeli. Hvala Baugi, oni so nej pozabili materno rejč, bole jo držijo kak doma. Prosili so nas, da bi njim spopejvali pesmi, če rejsan več po telko lejtaj vse reči ne vejo. Gda smo pa za- čnili, te jim je pa včasin na pamet prišlo. Gospaud Gerenčer so tö prosili, naj bi njim Zapopejvali Nede mi več rasla, travica zelena, in veselo je bilau poslüšati, kak sta z ženov vred z nami spejvala. Želimo si, da bi se eške dostikrat tak srečali, skupaj spejvali. Po obedi smo šli poglednit senje in različne razstave v Mosonmagyaróvári. Laciju Brašiči in vsem, ki so se trüdili, da smo se leko predstavi z našim programom, lepo zahvalimo. Vera Gašpar Porabje, 29. julija 2004 JEZIKOVNA DELAVNICA Duga lejta že delam z mlajši pa malo vekšimi v Slovenskom Porabji. Istina je, ka sam že dosta toga sprobo, dapa od kakšoga takšoga tabora od materne rejči sam si najmenje brodo. Zato se mi je trno vidla ta ideja, od stere mi je gučala Klara Fodor in me kcuj pozvala. Pravo sam, ka pridem, ka mo en keden z mlajši in bilou je zgučano. Povedano po istini, nejsam točno vedo, kak de vse vküper vövidlo in kak mo sam ge sam vedo ravnati. Prišlo je tresti mlajšov. Šestdvajsti iz Porabja in štirge iz Sobote, iz Prekmurja, iz Slovenije. „Miki”, sam si pravo, „zdaj pa trbej bika zgrabizi za oré in spuniti obečanje.” Rastalali smo se v štiri skupine (skupina tou znamenüje, ka lidge skupaj - vküper nika delajo) in začali smo delati. Brodo sam si, ka mlajši iz Porabja ranč tak lepou znajo po domanje gučati kak mladi Gorenjeseničari. In že včasin se mi je cejli plan Miki s skupino otrok v jezikovni delavnici vküper porüšo. Tak sam se začo ge sam včiti, kak mlajšom, sterim se samo tak malo senja od materne rejči, tou rejč ta tumačiti. Ranč pri tom deli so mi trno dosta vedli pomagati tisti mlajši, ka doma gučijo tou našo lejpo domanjo slovensko rejč in sam prejk nji leko tumačo, Zakoj je po slovensko „hladno” po naše domanje „ladno” pa vse takšo. Pri tom deli sam na tou tö gora prišo, ka nisterni več vejo, kak pa povejo, kak če bi nikši straj meli v sebi, zavolo steroga rejč ne more priti vö iz lamp. Pa ške tou je bilou na toum našom tabori, bole so dnevi ta šli, več so mlajši škeli vedeti, bole dekline, podje pa malo menje. Z nami so, kak že povejdano, bili štirge podje iz Sobote. Tej mlajši vejo gučati v domanjoj slovenščini in ranč tak v knjižnoj slovenščini. Tej mlajši so nam bili trno velkoga haska v tistom tali tabora, steri je biu rezervirani bole za šalo, zabavo in pouti med Müro pa Rabo. Eške gnouk se je pokazalo, ka se človek največ navči, gda se zgučavle z drugim človekom. Neškem dosta modrüvati od toga našoga tabora Za materno rejč. Kak se je vse vküper prišikalo, guči tou, ka so mlajši prajli, ka vsikšoga mujs za drugo leto gor spisati. Za istino, drugo leto mo palik meli tabor. Vörvlem, ka so se mlajši kaj navčili v tom ednom kedni. Ge leko za sebe povejm, ka sam se navčo dosta nouvoga, tou tö, kak mlajšom skouzi vüje do srca pripelati spoštüvanje do materne rejči, iz stere se mogouče leko gda narodi eške lübezen. Miki Roš Pogovarjajmo se - zgučavlajmo se! Vsi mentorji na zaključni prireditvi V skupini Pogovarjajmo se ali po domanje Zgučavlemo se, smo se včili tou tö, kak iz ene besede, iz ene rejči, gratajo nouve rejči, stere so kak ena držina. Tou je knjiga. Če je knjiga takša mala, njoj pravimo knjižica. Dapa knjigo trbej napisali. Če jo napiše moški, je tou književnik, če jo napiše ženska, njoj pravimo književ- nica. Knjigo si küpimo v knjigarni, sposoudimo pa si jo v knjižnici. Knjigo nam posoudi ali knjižničarka ali knjižničar. Tak je s knjigo in njeno držino. Pot je gnako kak paut. Iz velke poti so spelane male, tou so potke. Po poteh in potkah odijo popotniki. Tista krajina, ka je brezi poti, se zove brezpotje. Dapa mi smo na dobri poti, na steroj, Vüpamo, ne zabloudimo. Po nebi pridejo oblaki in iz nji se spisti voda. Toj vodej pravimo dež. Dež tö ma velko držino, najbole pa v tisti dnevaj, gda nouč pa den dež dé, pravimo ka dežuje. Če neškemo mokri biti, moramo nad glavou držati dežnik. Moramo pa v velkom deži skrb meti, ka ne stoupimo na črva, ka sé njemi pravi deževnik. Dežova voda je dobra voda in pravijo, ka je deževnica dobra vrastvo, ka možakari ne gratajo pišlivi, zatok tak rad skačem po deži. V tabori smo se čütili kak ena velka držina ali pa kak družina, če povejm malo ovak. Družina znamenüje tou, ka se vküper držimo. Gda družina vküper drži, jo nika ne more raznok vtrgniti, nika je ne more razdružiti. V držini od družine leko najdemo rejč družinska sreča. Ka tou znamenüje, vam nej trbej tumačiti, naj si tou vsikši vzeme k srcej, pa naj vam ta sreča sija, kak sija najbole toplo sprtolejtno sunce. Prvi dnevi V taboru Beseda je rejč V tabor smo prišli 27. junija popoldan. Razpakirali smo prtljago in se namestili v sobe. Zvečer smo se odpravili v hotel Lipa na večerjo. Vrnili smo se v internat, kjer je bilo še veliko drugih otrok iz Porabja. Najprej nas je bilo strah, potem pa smo se hitro opogumili in se začeli pogovarjati. Ogledali smo si tudi nogometno tekmo. Po končani tekmi smo se odpravili spat. Za nas je bila to nemirna in zanimiva noč. Nismo mogli zaspati. Naslednji dan smo vstali ob sedmih. Po zajtrku v hotelu Lipa smo se vrnili v internat, kjer smo pod vodstvom gospe Unti izdelovali rože iz papirja. Za nas je bilo to zelo zanimivo, saj tega prej nismo počeli. Kosilu je sledil ogled cerkve Sv. Gottharda in muzeja Avgusta Pavla. Bilo je zelo Zanimivo. Kmalu je napočil čas za spanje, vendar nismo najbolj ubogali in smo zaspali komaj ob dveh. Naslednji dan smo s težavo vstali. Po zajtrku smo se odpravili h gospe Rituper, ki nam je pokazala nekatere značilnosti folklore, izdelovali pa smo tudi ljudske inštrumente. Po kosilu smo hoteli na kopališče, vendar nam jo je zagodlo vreme. Zato smo se odpravili na sladoled in igrali nogomet. Nato smo se zbrali v internatu, kjer je nastalo tudi tole „poročilo”. Sofija Goda, Žanet Super, Brigita Voura, Sofija Bedič, Barbara Kovač, Sofija Hirnök Prvi den sam biu pri Mikini. Spozno sam vsefele nouve slovenske rejči. Zdaj Znam, ka od rejči kroug ali krog dosta drugi rejči vöpride: krog, krožnica, krogla, kroglica, itd. Tomaž Balogh Veliko ni malo veliko ni malo velko nej malo belo ni črno bejlo nej črno mokro ni suho mokro nej süjo debelo ni tanko debelo nej tenko sladko ni grenko sladko nej bridko visoko ni nizko visko nej nisko malo ni veliko malo nej velko daleč ni blizu daleč nej blüzik Porabje, 29. julija 2004 6 NARAVOSLOVNO-LIKOVNA DELAVNICA Prvi obisk Porabja je v meni pustil kopico lepih spominov in veliko željo, da bi se naslednje leto spet zbrali in delovali v tako imenovanem taboru Za materinščino. Tabor je bil organiziran prvo leto, in sicer pod vodst- vom Mikija Roša, ki je hkrati opravljal tudi mentorsko delo. Povabilo gospe Klare sem od začetka nekoliko zavračal, z mislijo, da bi prve dni počitnic raje preživel kje drugje in ne v Monoštru, dotlej še zame neznanem mestu. Pa še eden od mnogih problemov me je mučil: »Kak Bougi mo ges tam gučo, če znam komaj edno rejč po Madžarsko.« Toda kaj hitro mi je bilo povedano, da v taboru rabijo prav takega mentorja, ki ne obvlada madžarskega jezika. Komaj takrat sem dojel, zakaj je ta tabor v bistvu sploh organiziran. Porabski otroci pozabljajo na slovenščino, čeprav jo v nekaterih družinah še uporabljajo, toda predvsem njihove babice in dedki. Z veliko gotovostjo lahko rečem, da iz tistih družin, kjer govorijo slovensko, prihajajo tudi otroci, ki jim ta jezik ne povzroča večjih te- žav, in se z njimi lahko tudi krasno sporazumevaš. Takih otrok je bilo kar precej, to sem opazil skozi delo, ki sem ga opravljal na taboru in ga bom sedaj skušal na kratko predstaviti. Že prvi dan smo razdelili otroke v štiri skupine in v vsaki jih je bilo od šest do osem. Te skupine so krožile od ponedeljka od četrtka skozi štiri delavnice. Tako sem lahko tudi sam podrobneje spoznal otroke, ki so delovali v moji, tako imenovani naravoslovno-likovni delavnici. Moje delo je bilo, da otrokom razkažem in pokažem okolico, zanimivosti narave, Monoštra in samega Porabja. Delavnica je potekala od ponedeljka do četrtka, od osme ure zjutraj pa vse do pol enih. Otroci so si v tem času ogledali Monošter, okolico in delček reke Rabe. Vse stvari so si zabeležili (v slovenščini) in jih tudi narisali ter nekatere tudi poimenovali. Sporazumevanje je seveda potekalo v slovenščini, za tiste, ki pa jim je naš jezik »tuj«, so poskrbeli prevajalci, saj sta v vsaki skupini bila vsaj dva otroka, ki sta obvladala slovenščino. Veliko pa so pri- pomogli tudi štirje fantje petega razreda tretje soboške osnovne šole, saj so prav oni, predvsem z dekleti, navezali odlične stike, kar je pripomoglo, da je sporazumevanje potekalo v slovenščini. Rezultate smo pripravili in jih predstavili na zaključni prireditvi v Slovenskem kulturnem in informativnem centru. Samo delo je večinoma potekalo v obliki igre, kar je danes ena izmed osnovnih oblik poučevanja. Zakaj ravno takšna oblika? Otroci se gotovo bolj motivirajo z igro in se skozi njo vključijo v različne oblike komuniciranja, spoznavanja, raziskovanja ipd. Ne da bi sami vedeli, si s takšno obliko učenja veliko stvari zapomnijo in uzavestijo. Seveda pa mora biti tudi določena meja, da igra ne preide v tekmovalnost ali kakšno drugo dejavnost, ki otrokom zbije koncentracijo in motivacijo za učenje. Tako so otroci skozi ves teden pridno delali in se mimogrede učili slovenščino. Tisti, ki jim je bila bolj domača, so spoznali veliko novih besed, besednih zvez in si pridobili tudi veliko znanja. Za tiste, ki jim je slovenščina tokrat bila trd oreh, pa je ta tabor dobro izhodišče, da se v naslednjem letu in prav tako v vseh ostalih, bolj potrudijo na tem področju, zato da bodo naslednje leto lahko spet delili nepopisno lepe trenutke z nami in s prekrasno pokrajino. Lahko rečem, da sem te dneve uvrstil med tiste, ki mi bodo za vedno ostali v spominu, in med tiste, kjer je tudi slovo bilo težko in je nekaterim na licu ostala posušena solza. Gašper Gomboc Gašper s svojimi padaši na dvauri Slovenskoga kulturnoga in informativnoga centra Štrti den Štrti den sam v pou ousmoj vöri gor stanola, po tistom smo šli na zajtrik. V devetoj se je začno program z Gašperom. Prvo paut smo šli na igrišče, tam smo se gugali. Potem smo šli na sladoled, ka je Gašper plačo. Gda je sladoled raztalo, te smo šli v park, tam smo se malo tö igrali. Tretja pout je bila na trg, tam smo se zgučavali. Gda smo prišli nazaj v internat, smo dojspisali, ka smo delali pa smo risali baročno cerkev. Gda smo tou zgotouvili smo šli nogomet igrat. Vöra je brž ta üšla, šli smo obed gejst. Po tistom do pou tretje je biu počitek. Po tem smo šli obiskat lončara Karla Dončeca na Verici in si poglednili ves Ritkarovci. V sedmoj vöri je bila večerdja. V pou desetoj smo se šli mujvat pa zobe prat, v desetoj smo se doj legli. Depa tam je nej tiüma bilou, pa smo kouli ene vöre zaspali. Barbara Laczó En den z Gašperom Skupina je bila zelo Vesela, ka smo čüli, ka se te den z Gašperom bomo sprehajali. Prvič smo šli na igrišče, kjer smo se gugali in se igrali. Potem smo šli v slaščičamo, kjer smo lizali sladoled. Poglednili smo si mesto, šli v trgovino in šli nazaj v internat. Na koncu dneva je skupina prajla: »Ta dan je biu zelo vesel!« Zelo smo se veselili, ka smo spoznali Gašpera. Z njim smo spoznali besede: grm, cesta, avto, avtobus, list, veverica, kamen, cerkev, gledališče, bazen, baročni vrt. Gašper se je z nami buncau. Anamari, Aleksandra, Csilla, Barbara Mladi pa zalübleni Drugo nouč v tabori smo od mladi Porabski deklin doubili nikšo pismo. Bilou je Zanimivo. Pismo smo napisali nazaj, vnoči pa njim je Miki tou pismo odneso v njihovo sobo. Nika so nej napisale nazaj. Zdaj si več ne pišemo. Marko iz Murske Sobote EURO 2004 Na tabori smo špilali nogomet. Nogomet smo gledali na teveni tö. Istino, ka tisti na televiziji boukše brsajo labdo, depa mi smo eške boukši. Benjamin, Rajmond, Alex, Laci Ka smo si z Gašperom poglednili, tisto smo napisali pa namalali tö Porabje, 29. julija 2004 7 FOLKLORNA DELAVNICA »Za materinščino« je bio naslov za delo v letošnjom tabori za mlajše Porabske Slovence. Te je bio od 27. junija do 3. julija v Monoštri. Velki šereg mlajšov je prišlo vküper s cejloga Porabja pa tüdi iz Murske Sobote. Vekši del nas, šteri smo delali z mlajšimi, smo Prišli iz Slovenije z najvekšo nalogo, »mlajšom dati priliko spoznali čim več slovenski rejči.« Vsikši zranjek po zajtrki so bili mlajši razdeliti v štiri različne skupine, štere so mele tüdi različne naloge. Eno od tej sam dobila tüdi ges na brigo, naj bi je navčila par Porabski pesmi, plesov pa tüdi ka bi napravila z njimi par mlašeči inštrumentov pa za slednji den tabora kakše vesele maske. No, leko povejmo, ka je nej šlo tak naleki, kak smo mislili. Bilou je dosta mlajšov, ka so trnok malo znali slovenski. Tak smo mogli vsikšo rejč povedati, ka pomejni madžarski. Prvi den je vse lepou šlo, ka so se mlajši flajsno kcoj vseli k deli pa smo dosta tüdi včinili. Name je najbole začüdivalo, ka mlajši tak malo ali Skoro nika ne vejo slovenski, če glij je eden od starišov Slovenec. Zgleda, ka samo na paperi, ovak pa s figo v žepi. Najvekša baja je bila, gda smo se spravili plesati, ali tou smo mogli tö včiniti. Dekličine so rade šle, dokeč je nej trbelo plesati s pojbi. Nej edne pa drüjge sam nej mogla pripraviti do toga, ka bi se prijali v pare. Mnouge škeli pa pripravke smo nücali tüdi za tou, ka so leko izdelali razne inštrumente pa maske. No, toga smo preci naprajli. Bio je tüdi šteri den, ka smo dosta nika nej mogli naprajti zatou, ka so bili mlajši trüdni pa zaspani. No, na konci je bilou vseedno vse dobro. Navčili so se štiri pesmi pa plese, napravili so pa tüdi dosta izdelkov. Leko pravim, ka je tabor uspeo pa vüpam, ka de tüdi v bodouče. Marija Rituper Marija je spejvala pa plesala z mlajši. Kak sam se včio spejvati Na tabori sam se prvi den srečo z Marijo Rituper. Včila nas je plesati pa spejvati slovenske naute. Leko mi od toga kaj ostane v glavej. Joži Vogrinčič Nogomet pa lübezen prvič Najboukše je bilou, gda smo špilali nogomet. Bilou je odlično. Dobro je bilou tüdi, gda smo poklonckali na dveri od deklin, po tistom pa odbejžali ali pa, gda smo bili vnoči dugo gori, po tistom pa smo Uroša iz naše sobe vönamazali s pasto za zobe. Tisto nouč smo dobiu zalübleno pismo od deklin. Aljoša Črnko iz Murske Sobote TABOR Nogomet pa lübezen drugič Zelo Zanimivo je bilo, ko smo igrali nogomet. Mi smo najboljši med igralci. Imeli smo tudi težave z deklicami. Marko se je zaljubil v Barbaro, Uroš pa v Viki. Drugo noč smo dobiu sporočilo od deklic iz zadnje sobe, seveda smo jim tretjo noč odpisali (ljubezensko pismo). Naprej se bomo imeli zelo lepo. Rok iz Murske Sobote Kako smo delali rožice? Najprej smo rezali papirje. Papirji so bili različne barve. Imeli smo različne potrebščine. Izdelovali smo več vrst rožic. Bile so tri prijazne ženske, ki so nam pomagale. Izdelke smo dali na razstavo. Obiskal nas je radio Murski val. Bilo je naporno. Rožice, katere smo izdelali, bomo nesli domov. Uroš, Beatrix, Betti, Viki, Betti, Csilla Kakšen je bil tabor? Meni se je tej slovenski tabor trnok vido zatok, ka sam dosta dobri prijatelov dobila in eške boukše znam gučati slovenski. In zatok se mi je tudi vido, ka smo meti dosta dobri programov. Prvi den smo delati papirnate roužice, gde so nam Ana Unti, Iluš Dončec in Ana Ropoš pomagale. Po-podneva smo šli poglednot Monošter. V torek smo biti pri Mariji Rituper, tam smo se včiti nove pesmice in smo se včiti plesati. V sredo smo se šli sprehajat z Gašperom. Popodneva smo obiskali lončara Karla Dončeca in smo jahali pri Karlu Kókayu. Večer pa smo imeli srečanje s pisatetico Ireno Barber in pisatelom Karlom Holecom iz Porabja. V četrtek smo se dosta pogovarjali pri Mikiji Roši. Popodne smo se koupati v Lentini, v petek pa smo biti na izleti v Prekmurji v Sloveniji. Večer smo meti piknik, tam smo se dosta pogovarjali in se veselili. Če kleti bo takši slovenski tabor, te prosim teto Klara, ka moje ime že leko gorispiše na list. Aleksandra Geček Deklice so flajsno plesale, dapa pojbe so nej stejle za rokau prijeti. Porabje, 29. julija 2004 8 DODATNE DEJAVNOSTI IN ZAKLJUČEK slejdnji den tabora so organizatorji, Klara Fodor, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, pa nova sodelavka Zveze Gyöngyi Bajzek s pomočjo mentorov pripravili zaključno prireditev, gde so mlajši leko pokazali svojim starišom, starim starišom, bratcom pa sestricam, ka vse so se navčili v tabori, ka vse so delali. Klara Fodor se je s tejm kratkim gučom zahvalila starišom, mlajšom pa mentorom. „Z veseldjom vas pozdravlamo na zadnjom programi našoga slovenskoga tabora. Od toga lepšoga si človek ne more želeti, kak gda vküper leko svetimo mlajši pa stariške, mlajši iz Po-Tabjapa matičnogarasaga iz Slovenije. Vsi smo eni. Mamo se radi. V radosti smo leko preživeli keden dni. Veseli smo, ka smo si vözmislili na Slovenskoj zvezi, ka mo sami tü organizirali slovenski tabor. Želeli smo mlajšom vse najbaugšoga poniditi. Program smo vküper postavili s tašnim namenom, naj mlajši majo priliko vse več čüti pa gončati tak domanjo porabsko rejč kak knjižni slovenski djezik pa vse več spoznali s tistoga, ka mamo mi, Porabski Slovenci. Radi bi bili, če bi ta generacija tü leko poznala, čütila, ka je biti Slovenec posebna nagrado radi bi bili, če bi za par lejt ponosni bili na tau, ka vejo gončati slovenski, vejo indašnje plese, pesmi, meštrije, stere so v tabori priliko meli redno spoznavati. Če škemo, ka naj Slovenci ške dugo Slovenci ostanemo na Vogrskom, te se za tau moramo brigati vsi odrasli, vözraščeni, najbola pa mi, steri delamo za Slovence. Tau mora biti naša najvekša odgovornost. Gvüšni smo, ka če vsi vküper primemo, dosta vse dosegnemo. Tau so mlajši v taum kedni redno pokazali. Bili so pridni, delau so, trüdili so se. Pri tejm so nam na najvekšo pomauč bili mentorji iz Slovenije pa štirdje podje iz OŠ III. Murska Sobota. Tau, ka je slovenski tabor potrejben mlajšom, ka smo nika dobroga začnili za nji, nam oni svedočijo najbola s tejm, ka sami prosijo, naj bau tabor naslejdnjo leto pa naj pá leko pridejo tak domanji kak soboški. Mislim, ka od toga Vekšoga veseldja, Vekšoga priznanja nejga za mentorje, steri so cejli keden delali z njimi. Ob tej priliki tü trno lepau zahvalimo mlajšom, ka so se dali pozvati, vam starišom, ka ste na nas zavöjpali svojo deco, mentorom, steri so se fejs potröjdili, naj se mlajši leko dobra čütijo, naj se leko vse več navčijo, vidijo, spoznajo pa Vsejm, steri so nam na pomauč bili pri enom-enom programi, kak Marijana Sukič, Irena Barber, Karel Holec, Karel Dončec z Verice, Karel Kókay pa Evgen Titan iz Murske Sobote. Zaključne prireditve so se udeležile mamice, babice, sestre in bratje ter gostje iz Slovenije Eno popodne smo bili pri lončari Karčini Dončeci na Verici. Malo smo se vküpnamazali, dapa naredli smo par piskrov tö. Zatok smo si najšli čas za kaupanje tö. V kopališči v Lentini smo se veselo namakali. Gospaud Evgen Titan je prišo k nam iz Murske Sobote, da bi nas navčiu, ka vse se leko naredi iz papira. Predzadnji den smo šli na izlet po Prekmurji. Trno se nam je vido muzej v Murski Soboti. Porabje, 29. julija 2004 9 Mojo je bejlo, njegvo je žuto V Andovcaj so 1990. leta vlekli vodovod. Tistoga reda si je že skur vsakši notra dau potegniti vodau, Zvün tisti starejši, steri so doma v dvaura meli stüdenec. Tej starci so pomalek tapomrli, ram so drugi dolaküpili pa so vodau dali notrapotegniti. Gnesden je že pri vsakši hiši notrapotegnjeni vodovod. Slednja hiša je zdaj pred ednim mejsecom dobila vodau. V tau hiši edna 85 lejta stara babica žive sama. Zaka si je Zdaj dala notrapotegniti vodau, tau pitam dja tö od Ilonke Kovač. »Zaka? Zato, ka sam že štiri lejta nej mejla vode, zato.« • V dvaura vam stoji stüdenec, pa itak nejmate vode. Kak je te tau? »Zato, ka je vöposeno. Velka süča je bila par lejt, pa so stüdenci vse vöposenili. Nej samo moj, tü v vesi v več mejsti.« • Prvin je dosta vode emo stüdenec? »Pa vejš, ka emo. Krave, ka smo meli, smo vse s tauga stüdenca napajali. Dvej kante sta bile na valeki. Gda smo edno gorapotegno, drüga se je te zagrabila. Pa ranč tak naaupak.« • Ka ste štiri lejta delali, dočas ste nej meli vode? »Sausedje so mi go vozili, Kovačini pa Mlinarni. Ešče sreča, ka zvün pisa pa mačke drüge živine nejmam. Za prati sam pa tisto vodau nücala, ka je dola s strejšnice stekla. Istino, lani nej dosta bilau, zato ka cejlo leto malo deždji bilau. Dja sam že stara pa slaba, v ednoj rokej sam sedemlitrski vrč nesla, v drügoj pa petlitrsko kanto. Več sam nej ladala.« • Kak tau, ka 1990. leta, gda so si drügi vodau dali notravezati, ste vi nej steli? Pa teje ešče dosta falejše bilau kak zdaj. »Stejla sam, samo dola so me zgučali. Tak so prajli, ka tau mena več nej vrejdno pa v stüdenci tak mam vodau. Niše falinge nej bilau do štiri lejta nazaj, gda se je ta velka süča začnila. Te se je vrag skazo. Dosta ležej bi bilau, če bi si te dala vodau notra potegniti pa falejše tö. Te bi tri lejta čas mejla nazaj plačüvati, zdaj sam nagnauk mogla dvejstaupetdesetdjezero forintov vöplačati.« • Kak tau, ka jet ak d rago? »Zato ka so dvejstau mejtrov dalač mogli cevi potegniti. Pa šanc so tö ranč tak na dugi mogli vöskopati.« • Nej vam je bilau špajsno sprvuga, gda ste tü v künji leko vodau piščavali v kanto? »Sprvuga mi je sploj špajsno bilau. Vsigdar sam v drügi kaut üšla s kreglinom po vodau. Zato ka v tistom kauti sam mejla kanto. Zdaj pa tü pred oknom mam čep.« • Stera voda se vam bola vidi za piti? Ta, ka iz čepa teče ali tista v stüdenci? »Ah, zato iz stüdenca voda je dosta baukše za piti. Tista je v leti, v zimi vsigdar gnako mrzla bila. Dostakrat so sodacke sé k meni prišli vodau pit pa so prajli: Kak dobra vodau mate. Več vala za žejo kak kakšno koli drugo piti.« • Ka je zdaj s stüdencom pa vodau? »Zdaj nej davnik je vretina nazaj prišla. Eden keden, ka Fiškališ Joška kanto dolapüsto pa tak li bulubučnila, zato ka je dosta vode.« • Zdaj te pa tisto vodau nücali? »Več nemo tiste vodé nücala, zato ka sam slaba pa ne ladam kanto gorapogniti. Nej čüda, vej sam pa že 85 lejt stara pa v cejlo živlenji sam krepko delala.« • Vidim, ka kauli rama zato vse dola pokošeno mate. Tau ste vse vi z rokauv naredli? »Pa sto bi? Če bi nej dolapokosila, te bi tü že gauška rasla. Dočas ka sam krave mejla, cejlo senau sam z rokauv dolapokosila.« • Kak dugo ste sami? »Štirideseteno leto je tauma, ka mi je mauž mrau. Od tistoga mau vse sama delam. Osemnajset krav sam dola dala pa bike. Sama sam kosila, naklajala, klačila pa praznila tö.« • Od kec ste telko mauči meli? »Ne vejm, odkec, dapa te sam nej bila trüdna. Ešče v paunauči sam kosila, gda je mejsec sveklau svejto. Tašo volo sam mejla delati. Vsigdar sam tri krave mejla, dočas dobra bilau. Gda sam krave doladala, potistim sam dja že tö fertik bila. Zdaj se pa te tak nevaulivam.« • Vi ste maro vsigdar sploj radi meli, nej? »Jaj, dja sam je tak rada mejla, ka sam ešče pripovejdala z njimi. Tak so čedne bile, ka če sam je spistila, kraj od mene so one nej šle.« • Te ste zato nej cejlak sami bili,, če ste s kravi leko pripovejdali? »Krave so tak čedne bile, ka so vse razmele, ka sam jim pravla, samo so nej vedle gučati.« • Zdaj že samo mačka pa psa mate, nej? »Te vredječi pes me dostakrat svadi, zato ka neške djesti. Klobasi samo tak zej, če ma je stjöjam. Istino, mena trno tö nede mesau. Bola župo pa djajce djejm. Gda djajce spečem, te bejlo dja zejm, žuto pa, ka nejmam rada, tisto pa pisej dam. Tak je, nej,« pravijo Ilonka pisej, steri na pragi leži pa tak gleda notra na dvera, kak če bi vse razmo, ka sva pripovejdala. »Leko, ka Ilonkine živali rejsan vse razmejo, ka mi gučimo,« si mislim pa gda dola pod sto poglednam, tam pa maček gleda gora name. K. Holec Avgusta dvojni otroški dodatek Med socialnimi podporami ima pomembno vlogo otroški dodatek. Tako imenovani trinajsti otroški dodatek bodo dobile družine do sredine avgusta, tako bodo prejele v tem mesecu dvojno vsoto. Za državni proračun pomeni 13. otroški dodatek 14 milijard forintov načrtovanega izdatka. Od septembra 108 tisoč novih študentov Septembra bo začelo na madžarskih visokih šolah in univerzah študirati 108 tisoč novih študentov. 54. odstotkom novih študentov bo študij finansiral državni proračun, ostali bodo morali plačati šolnino sami. Čeprav je vlada določila, da ima možnost za brezplačni študij 62 tisoč brucev, so jih v prvem krogu sprejeli le 58 340. Ostala brezplačna mesta so namenjena študentom z mednarodno ali meddržavno štipendijo, zamejskim madžarskim štipendistom in študentom na verskih smereh. Programi, prireditve • Slovenska samouprava na Dolnjem Seniku je 25. julija priredila vaški dan s kulturnim in športnim programom. V kulturnem programu so nastopili števanovski gledališčniki in tamkajšnje ljudske pevke. V nogometu so se pa pomerili z ekipami iz Čepincev, s katerimi že dolgo sodelujejo. • V organizaciji Slovenske samouprave v Andovcih je od 26. julija do 1. avgusta potekal tabor pod geslom »Tudi tako se lahko učimo materinščino«. Tabora se je udeležilo 25 otrok in mladih iz Andovcev, Verice in Števanovcev. V programu so se spoznavali z narečjem posameznih porabskih vasi, z manjšinskimi organizacijami ter slovenskimi kulturnimi društvi. Obiskali so tudi lončarja Karčija Dončeca na Verici. Na celodnevnem izletu so se spoznavali z lepotami Prekmurja. Porabje, 29. julija 2004 10 Pogovor s trenerjem Mure, Bojanom Prašnikarjem MURA JE KLUB, ZA KATERIM STOJI POKRAJINA, KJER IMAJO RADI NOGOMET od 5. do 11. julija so bili nogometaši NK Mure na pripravah v Monoštru, bivali so v hotelu Lipa, svoje treninge so opravljali na igrišču v Monoštru, dve pripravljalni tekmi so pa odigrali v Slovenski vesi. Proti domači ekipi, ki je v tistih dneh praznovala 25 odigranih let v županijski prvi ligi, so zmagali s 6:0, proti madžarskemu prvoligašu Haladasu iz Szombathelya pa s 3:1.V času priprav je nastal pogovor z večkratnim selektorjem slovenske reprezentance in novim trenerjem prvoligaša iz Murske Sobote, Bojanom Prašnikarjem. O svoji strokovni karieri je povedal: »Končal sem fakulteto za šport, kakih osemnajst let sem delal v prosveti, od osnovne šole do srednje šole, do ravnateljstva v srednji šoli. Na koncu sem pa postal profesionalni trener. Po dolgoletni igralski karieri sem se usmeril v trenersko smer. Za mano je že trideset let trenerskega dela. Bil sem dolgoletni trener Šmartnega, bivšega prvoligaša, treniral sem El-kroj, Celje, tudi že Muro, potem Olimpijo in Maribor in zdaj sem zopet prišel v Mursko Soboto. V tem obdobju sem bil trikrat selektor slovenske reprezentance, nazadnje v letošnjem letu do meseca maja. Za mano je torej dolgoletna kariera, s tem da sem bil kakih šestkrat prvak Slovenije, enkrat pokalni zmagovalec. Po stresnih situaciji v reprezentanci se zopet želim potrditi v klubu. Mura je zanimiv izziv, klub, s katerim želim mogoče letos ali najkasneje v naslednjem letu napraviti večji rezultat. Mura je klub, za katerim stoji velika pokrajina, kjer imajo zelo radi nogomet. Prav zaradi tega je to pravi izziv.« • Bili ste prvi selektor slovenske reprezentance v samostojni Sloveniji. Prvo tekmo ste odigrali leta 1991 z madžarskim prvoligašem iz Zalaegerszega. »Lepo se je spomniti na to prvo obdobje. Slovenska repre- zentanca je igrala z ZTE, kajti nihče ni hotel igrati s Slovenijo, nismo bili v nogometnem smislu še priznani. Tudi kot država se je Slovenija borila za priznanje. S tega vidika smo bili zelo zadovoljni, da nas je ZTE povabil in smo z njimi odigrali prijateljsko tekmo, ki jo lahko štejemo kot začetek reprezentančnega obdobja naše Slovenije.« • Slovenija seje precej hitro povzpela na rang lestvici nogometnih reprezentanc in je prehitela Madžarsko. Čemu seje zahvaliti? »Slovenija je po letu 1991 zelo dobro napredovala, ogromno se je napravilo v letih od 1998 do 2002, ko se je Slovenija uvrstila na evropsko in svetovno prvenstvo. Madžarska je še zmeraj med močnejšimi evropskimi reprezentancami, sicer se bolj štejejo rezultati iz preteklosti kot pa v zadnjem času. Kljub temu ima madžarski nogomet interesantno oceno, ljudje velikokrat s spoštovanjem govo rijo o preteklosti madžarskega nogometa. Druga stvar je, da je Madžarska večja država, več se vlaga v nogo met kot pri nas. Tako, daje na koncu kar presenetljivo, da je Slovenija na rang lestvici pred Madžarsko.« • Kako ste zadovoljni s pa goji, v katerih potekajo pri prave v Monoštru? »Po prvih informacijah, kam gremo na priprave, je pač bilo prisotno malo skeptično sti, glede na to, da si sam nisem ogledal terena. Vendar moram reči, da sedaj - tu smo že peti dan - smo zadovoljni s tistim, kar imamo tu. Ni problema z nastanitvijo, tudi glede hrane se počasi ujemamo. Igrišče, ki je na razpolago, je solidno, tudi sama organizacija priprav je na solidni ravni. Glede naporov, ki jih čutijo igralci, mogoče pogrešamo kakšen bazen, ki bi bil dobrodošel za sprostitev. Vseeno pa mislim, da bomo uspešno opravili priprave in se bomo še vračali sem.« • Odigrali ste pripravljalno tekmo z ekipo Slovenske vesi. Kako ste zadovoljni z vašimi igralci? »Glede na to, da treniramo optimalno in da smo na nek način izredno utrujeni, mo ram reči, da so igralci odirali, lahko rečem, profesionalno in borbeno. Tudi igra že gre na višji nivo. Temu primeren je bil tudi rezultat. Čeprav je tudi nasprotnik po kazal svoje zobe, je ekipa, ki ima neko stabilnost, že kar nekaj let.« • Po kakšnih kriterijih izbirate igralce? Kakšne vrline mora imeti dober igralec? »Danes je izredno zahteven posel izbirati igralce. Dejstvo je, da želimo izbrati najboljše. Obstaja kar nekaj kriterijev. Ena osnovnih zadev je dobro znanje igranja nogo meta, fizična in psihična pri pravljenost. Drugo, kar je najbolj pomembno, da mora biti igralec tudi karakterno primeren za zastopanje barv svoje države ali svojega klu- ba. Kot trener in kot selektor vedno iščem tiste, ki najbolj ustrezajo tem kriterijem.« • Hvala za pogovor. Marijana Sukič Bojan Prašnikar (z desne) v Slovenski vesi z direktorjem Mure Če sije, je nej dobro, če dež ide, je nej dobra, če fudi, je nej dobra... Tau je istina, ka je te zadnja lejta, buma, nika čüdno vrejmen. Tak pravimo, ka so tomi moderni cajti krivi, modernizacija, motorizacije kemizacija pa tak tadala. Gvüšno, ka je tau tü istina. Samo tau tü, ka je tau človek sam napravo, pa ne smejmo naravo kriviti za tau. Depa zato mi, gnešnji lüdje, smo tü nikak načeši kak gnauksvejta. Stoj tak misli, ka inda svejta, gda so eške nej merili čas, pred več gezero lejtami je narava nej presenetila človeka? Kak smo se včili, narava je dosta vse naredla na tauj Zemlej, gde človek žive. Brgé, morje, reke, potoke, nižine je naredla s svojimi silami. Ranč nej trbej tak daleč nazaj titi. Mala dekličina sam bila, gda je 1943. leta tüj pri nas takšna toča bila, ka je vse tavdarila. Ostali smo brezi vsega. Leto je bilau, vse je zrejlilo, žetva je nej bila eške pokošena. Sto je kauličkaj si kaj leko nazaj küpo, je nika emo, dosti so pa buma skauz leta glad trpeli. Te zadnja lejta nejso najlepša, najbola rodna. Gnauk je süča, kak lani, gnauk telko dežji mamo, ka zatok pauv nikam ne more pridti. Pa itak. Te lejta se je zatok tüj pri nas nej sploj lagvo godilo. Ka je vse ovak, kak je bilau, tau je tü istina. Nam je pa nej dobra, če sije, če dež ide, če fudi ali pa ranč mraz grata. Kakoli ka se čemerimo, probamo prauti naravi staniti, ostane vse tak, kak šegau majo prajti, kak Baug ške. Leko ka nas etak kaštiga? Malo si premišlavajmo. Mi lüdje smo nej takši kak gnešnjo vrejmen? Gnauk se nam zavedri, gnauk pa se zaobleči. Nejga na svejti takšo, gde bi nistarni lüdje nej prauto drugomi skočili, če si je drugi kaj spravo, če drugi malo baukši auto ma... Velke bojne so že za nami. Pa Vüpajmo, ka de gnauksvejta po cejlom svejti nikši božji mir. Mislimo si samo na tau, kak je našo človeško živlenje kratko. Mislimo si na tau, ka so brez toga, ka bi eden v drugoga skočo, kakše tragedije, betegi naprej prišli. Nišče ne zna, kak čütiš, gda si v nevauli. V zadnjo slamo se tü zgrabiš, naj eške tak malo leko živeš. Nega guča od strašnoga trplenja, ka nistarni morejo brez toga prestati, ka bi njim tau stoj želo ali napravo. Nevola, nesreča, betegi pridejo brez toga, ka bi tau eden drugomi pripravo. Dobro vejm, ka tau mojo »predganje« nika ne oberne. Gvüšna sam pa, ka če lagvoga človeka nika strašno zaodi, ka nikomi ne želejm, ma vse kaj napamet pride. Najbole pa tau, ka nej trbej v drugoga frčkati, ga dregati, ma poštenje vkraj gemau, ga nepravično sauditi, v nevolo ovak tü leko spadneš. Največkrat se pa te zatok dosta lüdi od takšoga vkraj obeme. Irena Barber Porabje, 29. julija 2004 11 Žetvo pa mlatitev po indašnjom Na turistični kmetiji Ferencovi v Krašči, v občini Cankova se je 18. juliuša že edanajsto leto svetilo žetvo pa mlatitev. Gospodar kmetije Tone Kous je s svojo držinov, s padaši, sausedi, z znanci pa s stalnimi pomočniki Turističnoga drüštva Cankova pá indašnji svejt začaro pred nas. Zbralo se je mnaugo lidi z velkoga tala Slovenije, kak že vsakšo leto. Zakoj pa nej, če je pa velki ograd, okolica kmetije bila pripravlena za nas. Ferencova kmetija je ranč prejk te prireditve gratala ijrašnja v Sloveniji pa ške zvöjn rosaga tü. Mnaugo turistov je že obiskalo tau prireditev. Pri nji si prej v roke segata preteklost pa sedanjost. S stari časov ranč tau kažejo nota od leta do leta, s kakšnim tröjdom, trplenjom so Prišli pavri do kröja, steroga so tistoga ipa fejst poštüvali. Delavci na žetvi so se notri naravnali v paverski delavni gvant pa opravlali svojo delo. S kosauv so pokosili žito, so zvezali v snopke, so v križ sklali pa domau odpelali mlatit, gde se je na velko prašilo, tak delo kak žito. Stari „gőzős” me je tü redno davo. Na konci so pa eške s cepami tü mlatili, vej se je pa slama tü gor nöjcale za pokrivat streje. No, „Pepi” nas pa s svojim humorom neprestanoma zabavlo. Na ogradi so pa vsakšo leto eške vöspakivani majstri, steri s slame Vsefale lepote, z mele pa dobraute vejo pripraviti. Naj eške vsi baugšo volo mamo, so prireditev popestrili s kulturnim programom tü. Letos so igrali tamburaške „Odpisani” iz Cankove, leko smo čüli mlašeči skeč pa si pogledne goričke plese sakalauvske folklore. Sakalauvska mladina je fejs-fejs vesela, ka letos oprvim ma živo muziko. Na harmoniki ji sprvaja Boris Velner iz Vučje Gomile, steroga trno cenijo tak strokovne kak človeško. Gda smo se vönagledali, vönapogučali, želaudce z dobrim domanjim gestim napunili, gunte redno zmočili, je pa Boris naprej vzeo svojo harmoniko, mladi Sakaluvčarge so se pa tak li vrteli na terasi kmetije. Ansambel Atlanta je pa gli za tašne dobre, karažne plesalce začno igrati. Od toga veseloga dneva smo se s težkim srcaum poslovili. Posebno sem rada zatau, ka so sakalauvski folkoristi takšen lejpi den leko preživeli v Sloveniji, za tau se ob tej priliki zahvalimo gospodari kmetije Ferencovi Toneti Kousi. K. F. Pismo iz Sobote Kelko kraplic, telko lejt Gvüšno ste že čüli za slovenskoga ministra za zdravdje, za gospouda Kebra. Od vsega je najbole poznam grato, pa se je od enoga političara nej telko gučalo kak od njega, gda je pred časom vöoglaso, kak mo tadale Slovenci pili. Najbole žmetno je spadnilo ništernim, ka pred deseto vöro dopoudneva v krčmej ne smejo točiti nika krepkoga. Vej si pa v bauti küpimo pa mo si v krčmou nosili, so si ništerni brodili. Vraga te nosili, si je brodo eške Keber, če v bautaj tö ne moreš küpiti nika krepkoga od pounoči do desete vöre. Pa eške vsefele drugo kcuj k tomi je tej naš Keber dau na sunce, dapa komi bi vse tou ostanilo v glavej. Že brž po tom, gda je tou vse začalo valati, so si lidge začali zmišlavati šale na tej račun. Več kak dobra leto ništerni v krčmej ne prosijo več palinko, konjak ali pa rum. Ka te bole razmili, vam tou vöovadim. Tak tou de v krčmej. -Na bougi vala, deseta vöra je že ta odišla, - si zdene možakar za šankom. - Daj mi kafej pa k cuj ednoga maloga kebra. -Kakšoga kebra ti vtočim? -ga pita krčmarica. - Ge mo ednoga slivovoga kebra, tam moj padaš pa de, tak si brodim, ednoga rumovoga kebra. Možakar prosi pijačo eške za svojga padaša, ka je ranč stoupo kcuj k šanki. Na, tak, zdaj vidite, kak se je minister za zdravdje Keber prijo pri lidaj. Od ednoga se telko ne guči kak od njega. Ali je tomi tak zavolo lübezni do njega ali pa koga drugoga, tou si sami vözbrodite. Mam pa od toga našoga Kebra eške dvej istinskivi pripovejsti. V prvoj je nut moja tašča Regina, trno čedna ženska. Bilo je pa tak. Ta moja trno čedna ženska je fejst Vesela, če jo stoj obišče. Za tiste, ka nji čaka, ma šegou spečti čüde dobri retašov, pogač pa kakši keksov. Vsigdar ma pijačo vkraj djano. Dobro si brodite, istino mate, iz te pijače pride nevoula. Eden za drugim so odle padaškinje pa žlata k mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski. Skrb je mejla, ka je vsigdar kaj na stouli bilou. Dapa prišla je dalečnja žlata iz dalačnjoga Varaša. V topli nouči so pred ramom dugo sedeli kouli stola, geli pa pomalek pili, se zgučavali pa kaj spopejvali. Tam nin ob edni po pounouči je cingala slejdnja krapla iz vinskoga glaža. - Nega nevoule, - je prajla moja tašča Regina, trno čedna ženska, - brž skoučim v bauto, ka je oprejta štiridvajsti vör, pa prinesem piti, - se je že vsela na biciklin in se odpelala kak vijer. Kak sedemkrat vekši vijer se je pripelala nazaj, kcuj gučala nikše lagve reči, ka ji ne smejm v novine nut napisali. -... Naj vrag vzeme toga Kebra! Vej pa v bauti ranč več vina pa piva ne smejš küpiti po pounouči. Kaj e tej vcejlak zmejšani!? Ka mo zdaj pili? Vodou?- se je skur djoukala. Na, tak je s Kebrom opojdla moja tašča Regina, trno čedna ženska. Eden moj poznate pa se je z njim srečo malo načik. Tej padaš rad spige malo več, kak pa je normalno. Ovak je on takši veseli pa vsigdar na šalo pripravleni človek. Gezik ma namazali kak potač. Tak se je gnouk znajšo v ednoj krč- mej, kama bole narejdki nut stoupi. - Boug daj, dobri lidge, - se je poklono že pri dveraj. - Ednoga maloga vinjakovoga kebra mi daj pa kcuj eden deci soude, - je proso pri šanki. - Eške ti ne morem dati, vej pa je eške kuman frtau deset vöra, - je biu nikši čemerasti krčmar. Moj poznanec pa se je nej dau spraviti v lagvo volou. Samo na šurko séeje nasmejo in modrüvo po svoje. - Poglednite zdaj, dobri lidge. Vnoči sam žeden grato, bilou je kouli tretje vöre. Prejk poštije je kauta, ka dela cejli den pa nouč. samo pivo sam si škeu küpiti, ali nikaj e nej bilou od toga. Ti mi tö praviš, ka eške nej slobaudno točiti krepko pijačo. Zdaj pa si brodite od toga. Slovenci spejvlemo poznam nouto Kelko kaplic, telko lejt, Boug nam daj na svejt' živet'. Na, ka pravite na tou? Čidale menje kraplic leko pidjemo, tou znamenüje samo tou, ka nam Boug več nede dopüsto tak dugo živeti na toum svejti, kak do toga mau. Tou pa leko znamenüje samo eške tou, ka je naš Keber nej minister za zdravdje, liki je minister za smrt. Na, malo si zbrodite, - se je eške bole nasmejo. Smejati so se drugi v krčmej tö, pa eške krčmar je grato boukše vole. Zato njemi je na Črno, pod šankom natočo ednoga vinjakovoga kebra, naj dun ne mrge. Miki RADIO MONOŠTER na UKV(FM) 106,6 MHz Porabje, 29. julija 2004 PESKOVCI: V MAJHNI GORIČKI VASI VELIKE IGRE Gomjepetrovska občina se je pred desetimi leti odločila, da vsako leto v eni izmed svojih štirinajstih vasi organizira kmečke igre. Letos je prišla na vrsto majhna gorička vas Peskovci, ki zdaj šteje le 85 prebivalcev, medtem ko jih je bilo pred dvema, tremi desetletji vsaj dvakrat več. Bil je vroč poletni dan, nedelja, 18. julija, ko so se zbrale ekipe pri vaško gasilskem domu, kjer so slišale za nekaj podrobnosti iz peskovske preteklosti, nastopila je tudi glasbena skupina Vrtanek in zbrane je pozdravil tudi župan Franc Šlihthuber. Najpomembnejše se je začelo na travniku, kjer so se pomerili kosci in grabljice; ostro nabrušene kose so švistnile, namesto na travi se je rosa pokazala na obrazih koscev, ki se niso dali, in s širokimi zamahi pokosili označene površine. Tudi žene in ženske za kosci so se potrudile in hitro pograbljale, da je poteklo kar najmanj časa od prvega do zadnjega sodnikovega žvižga. Že pri prvem merjenju sp- retnosti in moči je bilo presenetljivo veliko gledalcev iz cele občine, ki so vse do popoldneva vzpodbujali svoje skupine. Denimo pri vlečenju vrvi in drugimi s kmečkim življnjem bolj ali manj povezanimi deli. Veliko pozornost je pritegnilo sestavljanje kmečkega voza za prevoz sena ali snopja po žetvi. Le redki člani ekip poznajo sestavljanje voza, ki so ga pred desetletji vlekle krave ali konji, zato so se morali toliko bolj potruditi, kajti povsod sta bila pomembna čas in natančnost. Pri seštevanju rezultatov so ugotovili, da je bila najuspešnejša vas Košarovci, sledita ji Križevci in Stanjevci, domačini pa so pristali na desetem mestu, vsi pa jim priznavajo odlično organizacijo jubilejnih iger. Že čez nekaj dni bodo Peskovci zopet oživeli: v soboto bodo na ogled stari traktorji (oldtaimerji) in drugi kmetijski stroji. Drago Abraham sodi med navdušence, ki obnavljajo stare traktorje in druge stroje, pritegnil je tudi druge, zato tudi predstavitev in srečanje v Peskovcih. eR (Fotografija: I. R.) Slika ne laža Med pa mlejko Že tretji mejsec smo v Evropi. Eške poumnite, kak je bilou, gda so nas naši prejdnji nagučavat naj demo ta, kama smo Zdaj Prišli? Ge mam tou trno dobro v glavej nut spravleno. Takše lejpe reči so nam gučali, ka sam si brodo, ka ranč nede trbelo nika delati, pejnez de pa kak blata po povoudni. Ranč kak v mlašečoj pripovejsti od Indije Koromandije, v steroj se cedi med in teče mlejko. Nejsam njim najbole vörvo, ka de nam v Evropi boukše pa ka de nam krü rasto direkt vö iz zemle. Dapa moram vam povedati, ka sam nej emo istino. Začalo se je! Najbole za resnico se je začalo! V Sloveniji več ne raste pšenica na njivaj pa ranč nej krü. Prišli smo eške bole naprej v Evropo. Pri nas na drejvaj že rastejo žemle! Poglednite, če ne vörvlete. Vej pa slika dun ne laža! Miki Ka nejma? Lujzek pa Kalman sta že nej mladiva, iz svoje male penzije živeta v Varaši. Etognauk sta v parki sejdla pa sta si etak pripovejdala. »Kalman, Zakoj si pa gnes tak fejst žalosten?« pita Lujzek. »Zakoj, Zakoj? Pa ne čüješ, ka je vsakši den vse dragšo? Pa te mi je gor na tau doktor tak pravo, ka vsakši večer po večerji naj edno žlico sodabikarbono nut vzemem.« Lujzek pa: »No, vej je pa zatok tau nej takša nevola? Mogauče nejmaš sodabikarbono?« Kalman pa: »Tau bi eške emo.« »Pa te ka nejmaš?« pita Lujzek. »Ka nejmam, ka nejmam! Večerjo.« Pošteni padaš Gusti pa Robi v ednoj mesti delata. Etognauk Gusti etak pravi Robini: »V velkoj nevauli sam. Pejnazge so se mi dojšli, plača pa samo za dva ked- na baude. Nej bi mi mogo na posaudbo dati 5 gezero forintov?« Robi pa: »Nej naleki, depa naj te vrag vzeme, tau maš 5 gezerkdo plače.« Zdaj Gusti etak pravi: »Lepau ti zahvalim. Vüpam se, ka ne’š kakši papir piso za toga volo pa boš zadovlen s tejm, ka ti eden pošteni človek obeča.« Robi pa: »Pa gde je te pošteni človek? Pokaži mi ga!« Čeden Alfonz je tak malo vdardjeni, etak pa žmetno dobi delo, zatok ka vsepovsedik’ nika lagvoga napravi. Etognauk je srečo emo pa so ga vor vzeli tam, gde poti popravlajo. Prvi den so ma že dali velko delo. Prejdjan ma je etak pravo: »Človek, tau mate edno puno bečko z bejlo farbov. Vašo delo je tau, ka morate na paut bejlo linijo pofarban« Alfonz je prvi den, gda je doj djau delo, glaso prejdjomi, ka je na 2 kilometra dugi pofarbo paut. Of ga je fejst povalo. Na drugi den je že samo 500 mejtarov, na tretji den pa že samo 20 metrov pofarbo. Zdaj ma prejdjan etak pravi: »No, pojep, brž si doj djau delo, tak neva dobriva.« Alfonz pa Zdaj etak pravi: »Ka sam dja doj djau? Dja pa nej! Baja je tau, ka je bečka vsigdar bola dale od mene, etak sam pa dosta mogo lejtati.« I.B. ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in 'po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.