100 štev.
V Ljubljani, v četrtek 1!. septembra 1879.
Letnik VII,
Inseratl se sprejemajo in veljA tristopua vrsta:
8 kr., če Be tiska lkrat, 16 n n ,i n " n ^ ii u ii n 3 ,,
Pri večkratnem tiskanj «ena primerno zmanjša.
R ok o pl si
se ne vračajo, nefrankovan» pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo
(a<ln- niatracija) in ekspedicija na ¿'lorijanske nlice h. št. 19.
list n slfliBMii n aro d.
Po pošti prejemar velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
s:a polleta	. . 5 „ — „
za četrt leta	. , 2 n 50 „
V administraciji velja:
Za ceio leto . , 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 80 „ /7-Jjfct "» '««• • • - » 10 „ f
V Ljubljani na dom pošiljan j V.^O^j velja 60 kr. več ua leto.	\
.Vi.
Vredništvo je v Rožnih ulicah X štev. 25.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Nase terjatve in prof. Šuklje.*)
Ce hočemo od novega položaja v Avstrij kaj pridobiti, moramo biti edini. Če pa .-am sebe po ustih b jemo in vsak nekaj druzega hoče, potem nam nasprotniki lahko vse ovižejo, češ, saj to so le terjatve nekterih prenapetne-žev. Mi smo vedno mislili, da so naše terjatve še preveč skromne; kar na enkrat se oglasi g. prof. Šuklje, sicer znan kot rodoljub, ter priobčuje ne v „Tagblattu", ampak v „Slov. Narodu" članek, kjer imenuje naše terjatve „nepravične, neizpeljive in ce.6 škodljive."
Višo sodnijo v Ljubljaui nam g. profesor še privošči, zato pa napada s podvojeno srditostjo misel o napravi slovenskega vseučilišča ali pravne akademije za Sloveuce. Spominjam se šcudentovskega shoda v Ljubljani leta 1869 Govorilo se je o slovenskem vseučilišči. Prof Šuklje z nekterimi tovarši je že tačas govoril proti slovenski univerzi, iu predsednik zbora g. Oblak ga je moral zavrn ti z opazko, da go vori kakor kak „c. k. mož". Zdaj je tega ravno deset let, g. Šuklje je res postal „c. k. mož1' in tudi že zdaj govori, kakor kak „nemški'' mož. Vsaj z istimi razlogi, kakor on, nas pobijajo tudi nemški listi in ni dvombe, da bo ta Šukljejev članek zbudil veliko veselja v Iz raelu. Pri študentovskem shodu 1. 1869 bili so
*) Da si ae ne strinjamo po vsem z razlogi tu razvitimi, priobčimo vendar ta članek, ker po daja nemško-slovenske učenjake, kakoršnih je med našo inteligenco več.	Vred.
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek Čas.
IV.
Pri vsem tem je podučevanje moje napredovalo, hodil sem k gospodu kaplanu, branje moje je bilo čedalje gladkeje in kmalu sem prekosil v naglosti že očeta; ravno tako sem se učil krščanskega nauka, ker so mi gospod fajmošter darovali „katekizem". Še celo s pisanjem sva poskusila in morda bi bil nekoliko navadil se, kar nekega dne gospod kaplan reče:
„Danes si bil zadnjikrat pri meni."
„Zakaj ?•' — vprašam jaz ves prestrašen.
„Jaz bom šel stran, daleč od tod, tje za Loko v Selce, saj ne veš, kje je to. Pa le pridno se uči, te bom že novemu gospodu priporoč 1."
Potem mi da še več pol papirja, svinčnik, vrezanih peres in steklenico črnila, pa sva bila narazen, jaz sem ga videl le še, ko se je odpeljal s svojo robo, potem pa nič več, ker ni več dolgo živel. Videl pa sem več let pozneje nagrobni kamen v Selcih, kjer počiva blagi gospod.
Po tej preselitvi smo se selili tudi mi kake tri črtrt ure dalje od farne cerkve v|
premisliki g. Šukljeja z veliko vičino zavrženi in potreba slovm^-ke univerze priznana. Tako se bo zgodilo tudi zdaj. Vprašanje se utegne za nekaj let zavleči; pa zopet iu zopet se bo oglašala praktična potreba in to toliko glasneje, če burno imeli narodne srednje šole, in sled-nj č bomo veudar stopili v kolo drugih izobražen h narodov ter napravili si svoje visoke sole.
Zdaj poglejmo nekoliko Šukljejeve razloge: On navaja pomanjkanje denarnega in duševnega kapitala. Čud imo se, da se g. profesorju smili denar, kedar gre vstrezati Slovencem; avstrijski Nemci imajo pet univerz, ali bi ne bilo na mestu, ko bi se nam tam denar smilil? Kaj so Slovenci že davka izplačali v primeri z Bukovincil Ali to ni nič? Sploh se nam ne zdi vredno, da bi se o tej zadevi dalje pre pirali, ker jo vsak lahko z rokami potipa. Ita lijaui imajo 17 univerz, Nemci 31 in mi bi ne smeli nijedne imeti? Ali g. prot. ne ve in ne vidi, da vse naše gibanje meri na to, da se emancipiramo od duševue odvisnosti , da ne rečemo sužnosti nemške? Saj vemo, da duševni sužnosti le prerada fizičua sužnost sledi. In vendar nas hoče g. prof. za večne čase prikleniti na nemški triumfatorični voz, da bi Nemci zamogli reči: „glejte, te le divjake smo si podjarmili z našo vednostjo!" Na Nemškem pride na vsakih 1,300 000 ljudi eno vseuč lišče. in ravno toliko je nas Slovencev.
Pa pustimo to, in obrnimo se do vprašanja, ali smo mi res nezmožni, vzdržati s
drugo vas, ker nismo imeli lastnega posestva, in mojega ministrovanja je bilo konec. Takrat so bili slabi časi za nas, oče niso mogli dosti zaslužiti, čeravno so delali vse, kar so znali, tudi železnico; razen tega so hodili v Ljubljano s cepcem in koso zaslužka iskat. Moje „študiranje" se je tako nagloma vstavilo, začel sem se učiti očetovega rokodelstva. Le ob nedeljah in praznikih, ko smo vsi prišli od krščanskega nauka in sva oba, brat in jaz, povedala pridigo (kajti če je nisva nič zapomnila si, ni bilo južne), sem vzel zopet svoje orodje in začel pisati, še rajše ko to sem pa risal svetnike, po podobah in znamenjih posnete, iu jih tudi barval; barve mi je dajal za liste papirja, ktere sem še od gosp. kaplana imel, vaščanski mizar, moj stric, kteremu sem hodil napotje delat tako dolgo, da sem mu enkrat uro tako „popravil", da ni več šla, in se mu potem nisem upal pred oči. Izgledov mojih , študij" je bilo pa povsod videti; lesena bajta, v kteri smo bivali, je bila po vseh stenah opisana s kredo, kakor kitajska plahta, sosednje zidane hiše z ogljem in rudečo glino, ktero sem v hribu dobival, v vsako drevo pa sem vrezal svojega imena začetnici. Kar podnevi nisem mogel, storil sem ponoči, ko je mesec svetil. Zato sem bil večkrat lasan in tepen
svojimi duševnimi silami svoje vseučilišče? Dancev ni n č več, ko nas, pa imajo svoje visoke šole. Pa reklo se bo: „Da&ci so star kulturen narod, imajo bogato literaturo". Dobro; kaj pa Grki, kaj pa Hrvati? Ali so ti res toliko pred nami, ali imajo res toliko kapacitet, ali jih je res toliko več? Vsak narod, Hrvatji, Srbi, Grki, Danci, Ilolandci itd., je sposoben vzdržati svojo univerzo , jo tudi ima ter si je ne pusti več vzeti; le samo mi Slovenci smo za to nesposobni!?
G. prof. nam še pravne akademije ne privošči, ter imennje to misel „monstrozn." Take izraze smo pač le v nemških, nam sovražnih listih čitati navajeni. Hrvatje so imeli tudi tako „monstrozuo" pravno akademijo, ki je pa njihovim potrebam zelo ustrezala, in razširili so jo zdaj celo v popolno vseučilišče. Skoro po vseh škofijah imamo take „monstrozno" bogoslovne fakultete, ki svojo nalogo dobro spol-nujejo, akoravno na njih ne podučujejo same nemške kapacitete, v ktere je gosp. prof, ka-kakor se vidi, tako zaljubljen.
Visoke šole nimajo namena, izrejati samo učenjake, ampak dajejo le navod k učenosti; učenjaki pa, ki so za to s talenti obdarovani se po tem navodu sami izrejajo. Imamo celo učenjake, ki niso predavanj na vseučiliščih slišali, pa so se vendar tako daleč izobražili, da bi služili vsaki univerzi v diko in čast. Mnogi slavni slikarji so imeli le borne in malo znane mojstre ; mojster mu je dal navod , a učenec se je potem sam izobražil, da je mojstia da-
doma in od drugih in ko sem neko noč sosedu krojaču, kteri je imel nad svojimi vrati za znamenje narisane črne škarje, vse končišče z ogljem pomazal s takimi škarjami, je bil Bodni dan, očetova „kneftra" je pela, da se je vse kadilo, in v jezi so mi vse moje pisarsko orodje v peč vrgli.
Odslej je šlo trdo z mano. Smilil sem se najbolj materi, ki so večkrat očetu rekli: „Če boš tako ravnal ž njim , ga boš še „fental." Potlej boš pa imel I" Vesel sem bil, kedar so šli oče z doma. Takrat so mati kaj boljega skuhali, jaz in brat pa sva imela praznik in sva jo brž vdarila v gozd tičev iskat ali pa na njive prepelicam nastavljat. Pri tem sva se izurila posebno v plezanji tako , da nama ni bilo nikjer para; če naju je kdo podil, sva mu kar na drevje ušla, potem pa kakor veverce po vejah od drevesa do drevesa spuščala se.
Pri tem se je meni enkrat pripetilo nekaj, kar ni bilo brez nasledkov. Splezal sem bil namreč na visoko smreko, na kteri sem vedel za veverce. V gnjezdu dobim štiri mlade prav lične živalice, ktere poberem in pomašim v mavho, potem pa drkam po deblu na tla, kjer me čaka brat. Ali mladim vevercam moja mavha menda ni bila tako ljuba, kakor gnjezdo, ali pa se spro med sabo, — kratko, tako praska-
sulico, ker jo je c e s a r sum počastil te dni s svojim pohodom. Bil je od ljudstva z velikim veseljem sprejet, mesto je bilo krasno okinčano. Cesar je z mnogimi ljudmi prijazno govoril, ter mnogim prošnje vslišal. Za reveže in prosilce je cesar da! 1200 gl., za druge namene pa 1000 gld. Črno-rumene zastave so prevladale, mesto je pokazalo svojo lojalnost ua veselje cesarjevo. Spremljevali so cesarja ministra Taaffe in Falkenhayn, škof Itudigier, cesarski namestnik Widmann in druga gospoda. Mi smatramo vladarjev izlet v konservativno gorenjo Avstrijo kot znamenje, da se bo politika odslej bolj obračala po željah katoliškega prebivalstva, in meuj po ukazih dunajskih ju-dov in prostomavtarjev.
Pravijo skoro enoglasno, da se prihodnji jlržavni f.hor snide 25. t. m. in sicer se bo peča! z državnim proračunom, z vojaško postavo, z oderuško postavo, s jiostavo zaradi legaliziranja z novo davkarsko postavo , kjer se bo predlagal občni dohodninski davek itd. Zelo važne so tedaj postave, o kterih bo treba sklepati, iu državni zbor bo lahko pokazal, da ima več razuma in srca za ljudske potrebe, n< go prejšna zbornica.
V nanje države.
Iz Kalmla se poroča strašna novica: Afganci so pobili angleškega poslanika in G7 njegovih spremljevalcev, kteri so se divjakom dolgo iu hrabro branili, pa uasproti množici niso nič opraviti mogli. Na Angleškem je vsled tega velika razburjenost, in vpije se po maščevanji. Videti je, da se bo afgansko angleški boj vuov.č začel in motili so se oni državniki, ki so mislili, da je vojska z Afganci že končana.
Klimi so nevoljni, da uaši marširajo v v Novi Bazar, ker se boje, da ne bi Avstrija ob Balkanu preveč vpliva dobila. Iz istega vzroka so tudi neradi videli potovanje črnogorskega kneza na Dunaj. V tem smo drugačnih misli; več ko si bo Avstrija Slovanov pridobila , in veči vpliv ko bodo ti imeli na krmilo države, toliko menj je nevarna za Ru sijo, ker Slovani bodo skušali veduo v prijateljstvu z Rusijo ostati in naredila se bo na-
ravna zveza med Avstrijo in Rusijo zoper Turke in druge sovražnike Slovanstva.
Brošuro, ki jo je spisal polkovnik Ilay-merle, odobrujejo tudi francoski in an-gle&ki listi, ter ojstro obsojujejo rovanje „irredentarjev."
Izvirni dopisi.
Wj IjJnliljanc 6. sept. Pesem pridobiva srca; nijedna stvar nam ne more pridobiti vič prijateljev za domovinsko stvar, nego naroduo petje. Tudi v tej zadevi Slovenci napredujemo in zmagonosno koraka slovenska pesem po naših pokrajinah, ter odriva tuji duh, črno sovraštvo do naroda, kruhoborstvo in do-bičkarijo, ter blaži narodu čut in misel. V Božjem hramu stopa veličastno petje na dan, ki srca povzdiguje in k iskreni molitvi napeljuje, ter odriva nespodobne poskočnice, ki se še slišijo po cerkvah na deželi. V tej zadevi hvala-vredno deluje ceciljansko društvo.
Pa tudi posvetno petje ne zaostaja, naši pevci se uč<5 vedno novih zborov, ki so izra-stli ali na slovenskih tleh, ali pa nam dohajajo od slovanskih bratov od juga in severa, od Srbo-IIrvatov in Čehov. Komaj smo se na-čudili lepoti tega ali onega zbora, uže nas iz-nenadi drug in se nam obeta tretji. Na čelu slovenskega petja stoje se ve da ljubljanski pevci, toliko po številu, kakor pa izurjenosti; kako veselo je bilo ljudstvo v Borovnici in v Litiji, ko so pevci tje došli, ter prepevali v cerkvi in na prostem, v maršu in krčmi! Ta izgled bi morali posnemati tudi drugodi. Povsod po Slovenskem se nahajajo dobra grla, ti oba jim je samo poduka. V tej zadevi tre-balo bi, da se ljudski učitelji postavijo na čelo, in da moči izvežbajo, kmalo bomo imeli v vsakem večem kraji pevsk zbor. Vsi'pevski zbori pa naj v zvezo stopijo z glasbeno matico, ktera jim bo napeve preskrbela. Kako lepo bi pač bilo, ko bi Be to vresničilo, in koliko koristi bi to imelo za vsestransko omiko naroda!
Povdarjali smo že, da izobraženo, narodno petje navdušuje v ljubezni do domovine; ob enem bi pa blažilo tudi Brca in poboljšalo ter
leč prekosil. Kakor ne postane vsak modrijan, kdor modrijana posluša , tako je tudi popolnoma kriva misel, da se od človeka, ki ni ravno evropska kapaciteta, ni mogoče nič naučiti. Toliko sposobnih profesorjev bomo že dobili, da bodo učencem vsaj vire pokazati znali, iz kterih se ruda učenosti koplje; kdor ima talent, si bo potem že sam dalje pomagal, in Slovenija tudi ni s kitajskim zidom obdana, da bi ne mogli sem prihajati žarki tuje uče nosti, in spisi nemških, laških, francoskih in drugih učenjakov se dado tudi na vrh Grintovca čitati, ne samo na Dunaji, v Berlinu ali vllei-delbergu. Stvar je taka: kdor hoče in je zmožen, da postaue učenjak, zamore to postati tudi po navodu, ki ga je dobil ua kaki mali, neznatni univerzi; kdor pa ne meri tako daleč, ampak si hoče le pridobiti navadnih uraduiku ali odvetniku, profesorju itd. potrebnih vednosti, ta si jih bo tudi tukaj lahko pridobil. In takih poslušalcev je ogromna večiua. Zaradi profesorskih moči pa omenjamo: ko je bila univerza v Zurichu ustanovljena, zasedli so stolice sami mladi profesorji brez vsacega posvetnega imena, ker so bile plače le borno odmerjene; kljubu temu si je tamošnje vseučilišče slavno ime pridobilo. Pravijo celo , da ravno slavni učenjaki ne znajo tako razločno in jasno razlagati, kakor drugi, manj slavni, pa s pedagogičnim talentom obdarovani.
(Konec prih )
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 10. septembra.
Kaj so nam prazniki novega prinesli? Naši vojaki marširajo naprej v tur ško zemljo, v okraj Novi Bazar. Prvi marš so že naredili, pa nobeden Türk se jim ni prikazal, ne ustavljal jih. Marširati morajo naši zopet po grdih in strmih potili. Ali bo šlo brez boja, da bodo vzeli Novibazar, to se danes še ne v <5; vsakako bomo dobival i vsak dan nova poročila o prodiranji naše vojske.
V Uncu imajo vsako leto svoj „Volksfest". Letos so pa posebno pouosni na to ve-
nje nastane, da jaz spustim z eno roko deblo ter sežem v mavho, druga roka spodrsne in jaz padem kake 3 ali 4 sežnje visoko na tla pred zavzetega brata. Prvi trenutek se nič ue zavem, ko pa zopet k sebi pridem, vidim, da je mladi veverčni zarod porabil ugodno priliko ter pobeguil iz moje mavhe in brat je majhne živalice po tleh lovil. Jaz uiu hočem brž pomagati pri lovu beguncev in skusim na noge spraviti se, ali o joj! ko se vprem z nogo ob tla, mi je kakor da bi sedem solncev videl, kar iskre se kažejo mi pred očmi.
„Kaj pa ti je ?" praša brat, ko sliši stokati me.
„Noga je proč" — ječim jaz in jo primera z obema rokama.
„Ej, saj se te še drži. Le vstani, greva domu, predno pridejo oče, da ne bova tepena. Veverce že imam, samo ena je ušla, jo je stara vzela."
„Da bi le mrgel" — pa ječim jaz, ker me noga čedalje huje boli. Vendar se z bratovo pomočjo spraum toliko kvišku, da se naslonim ob nesrečno smreko, ali stopiti na spahnjeno nogo — Bog ne dajl
„Na, kaj bo pa zdaj! praša brat — „pa še hlače imaš vse strgane. Oh, to bova tepena! Po eni nogi ne boš mogel priti domu, nesti te pa jaz ne morem."
To se tudi meni zdi, toraj premišljujeva in ugibava, kako bi mene spravila domu , ker brat je bil premajhen in preslab, da bi mi bil mogel izdatno pomagati. Tudi vse popravljanje noge n č ne pomaga, ker je spahnjena ravno nad stopalom; slednjič pravi brat:
„Veš kaj, splezaj nazaj na drevo in s prve veje skoči dol tako, da boš z nogo priletel ua tla na drugo stran, pa bo nazaj skočila."
Pametna je ta! Brat mi pomaga in kmalu sem na prvi veji kak seženj od tal. S te se spustim na tla na spahnjeno nogo, pred mano se kar zabliska in podnevi vidim vse
zvezde, ali--brat jo je bil zadel, noga
je vravnana, čeravno me še hudo boli ; počasi sva prišla domu še pred očetom in materi povedala nesrečo mojo. Brž bo zašili moje hlače, n"go pa namazali z arniko, da bi ue otekla. Tako popravljenega me dobe oče, ko so prišli domu, pri mojem delu, pletenji copat, in morda bi bdo vse dobro, če bi me noga ne bila čedalje huje bolela.
„I, kaj se pa tako kislo držiš?" — vprašajo oče.
„Nič ni, nič!' — odgovarjam jaz in vlečem bolno nogo pod stol, da bi se ne videla.
„N č ni?! Pokaži nogo!"
Pri teh besedah me potegnejo kvišku in postavijo na noge tako trdo, da bolečin kar z
zobmi zaškripljem ter bolno nogo kvišku po tegnem.
„Aha, si že zopet kaj staknili Z drevesa padel in si nogo spahnil, je-li ? Ali ti nisem tega prepovedal že tolikrat? Na, le čakaj, te bom naučil ubogati ali ue 1"
In zopet je pela „koeftra", da smo vsi jokali: jaz, brat in mati. V tem pa pride v hišo moja teta, žena vaškega klavca, ta in mati me rešita očetovih rok, teta me nese ven in domu k sebi, kjer me položi v posteljo ter mi da z modelnice na peči veliko od opoldne shranjeno klobaso. Doma je bil potem nekoliko dni razpor, oče niso z materjo nič govorili več dui in se zaprli v gorenjo izbo ter si sami kuhali, jaz pa Bem bil pri teti, ter se zdravil s klobasami, ki so mi res tabo pomagale, da sem bil v treh dneh popolnem zdrav.
Ko sem bil zopet doma, pridejo enkrat oče s svoje izbe po lestvi spod strehe in ogovori mater ne osorno, pa tudi ne preprijazno:
„To ni nič, stara, tako s fanta ne bo nič. Al naj gre služit za pastirja, ali pa ga bom dal v Ljubljano čevljarju, pri kterem sem se jaz izučil. Kaj meniš?"
„Stori kar hočeš" — odgovore mati nekako postransko — „saj je tvoj. Bolje, ko doma pri tebi, mu bo povsod."
požlahtnilo glasbeni okus uied narodom; namesto pregrešnega pijančevanja in razgrajanja bi kmečki fautje zabavali se z lepim petjem, kar bi gotovo tudi nje same, ne Bamo poslušalce, veselilo, in tako bi bila tudi dušna korist precejšna in muzikalični duhovniki po deželi ne bodo napak storili, ako pomagajo osnovati take pevske zbore med odraščeno mladino, saj bi taki izurjeui pevci potem tudi pri službi Božji peli iu praznikom veličastnejši obraz dali.
Znani rodoljub J Zor je v tržaški okolici iz samih kmečkih fantov osnoval in izuriti pustil dobre pevske zbore, ki so v Rojanski cerkvi najtežje slovesne maše popevati znali. Toliko lože pa bi se taki zbori osnovali v slovenskih mestih, kjer je pevce lože vkupej spraviti in sklicati k vajam. Tak pevsk zbor bo gotovo ponos vsacega mesta. Od časa do časa, morda vsako leto enkrat, dali bi si slovanski pevski zbori rendezvous v kakem slovenskem kraju, euo leto na Bledu, drugo leto v savin-ski dolini, tretje leto v Ljubljani, četrto leto v Gorici itd. Tak pevski shod bi bila splošna narodna veselica, podobno, kakor imajo Nemci vsako leto v drugem mestu svoj ,,deutsches bundesschiessen". K temu skupnemu pevskemu shodu prišel bi pevski zbor vskega mesta s svojo zastavo, iu vsako mesto bi se že zavoljo časti potrudilo, da pošlje mnogo iu dobro izurjenih pevcev. Rekel bo kdo, da se to ne da izpeljati. Mi pa menimo, da prav lahko. Kake stroške zamore prizadevati, če pevci euega mesta vsak teden enkrat vkup pridejo? Učitelju se dii nekolika nagrade, muzikalije pa tudi toliko ne stanejo. Če du vsak pevec na mesec po dva groša, pa se pokrijejo vsi stroški. Zastava pa bi se morda priskrbela na stroške dotične občine, ali pa po prostovoljni nabiri posestnikov, ali pa na stroške čitalnice, kjer taka obstoji. Glavna stvar bi bila, dobiti sposobnega uč.telja za petje; v novi dobi se bodo morda ljudski učitelji vendar bolj prosto gibati smeli, in oni bi bili najbolj pripravni za podučevanje v petji.
Želeti bi bilo, da bi te vrste ne ostale brez odmeva.
Iz BiJnS)BjiUi«', 8. sept. Mnogo se je
povdarjala že potreba slovenskega vseučilišča, Tudi v državnem zboru se je že izgovorila ta želja. Da naših nasprotnikov ni volja dovoliti nam više šole, je razumljivo, ker vedo , da če se Slovenci v znanstvenih zadevah postavimo na lastne noge in se proglasimo za neodvisne, da je potem nemčurstvu za vaelej odklenkalo. Saj ravno s šolami nas v duševni sužnosti držč. Vse srednje in vše šole v Avstriji so tako vredjene, da učencem kažejo velikost Nemčije, posebno pa nemške literature ; na ta način se nepopačeno srce mladenča napolni z občudovanjem in raalikovanjem nemške kulture, in mislijo , da brez nemštva ni napredka. O slovanskem slovstvu se modro molči. Pa tudi o slovstvu drugih kulturnih narodov, Francozov, Lahov, Angležev, Španjcev, naš gimnazijalec tako malo zve, da še imen najslavnejših pisateljev navadno ne pozna , ako se ni z lastno privatno pridnostjo podučil o tem. Naši dijaki prav dobro poznajo Gotheja, Schillerja, Heine-ta, Uhlanda iu druge še tako neznatne nemške pesnike, nasprotno pa poznajo slovanske slavne pisatelje, kakor Mickijeviča, Kraševskega, Puškina, Lermontova, Gololja, TurgeDjeva, Ka-radžiča, Preradoviča, Vraza, Safarika itd. komaj po imenu, ali pa še to ne. Da so Rusi prvi v geografiji, Francozi prvi v matematiki in fiziki, Angleži prvi v romanu in v tragediji, Italjani prvi v godbi, slikarstvu in po-dobarstvu, Amerikanci prvi v tehniki, — tega naši mladenči ne zvedo, ker se jim le nemška učenost grozno velika slika, tako da postauejo. če ne renegati, pa vsaj bojazljivci, ter dobodo grozen rešpekt pred uemško vedo. Tak grozeu rešpekt pred nemško vednostjo ima tudi g. prof. Šuklje, ker se je šolal na ljubljanski gimnaziji, kjer se v mahkovanji nemške literature največ stori. Njegov obzor je omejen le na nemško vedo, na druge narode ni navajen gledati, ker se mu vsled take ponemčevalne izgoje vsi neznatni zdd. Zato pa je tudi ves zavzet za nemške univerze in se straši pred mislijo, da bi se zamog'o kedaj ustanoviti slovensko vseučilišče. On dela nevede za germa-nizacijo, za slavo Germanije. Od samega groznega rešpekta pred nemškimi profesorji on misli, da Slovencev ni nobeden sposoben za
„Hm, hm, ti govoriš, kakor veš. Bom šel prašat gospoda fajmoštra, mi bodo že daii dober svet."
In napravijo se ter gredo k gospodu župniku
„Bo že zopet naredil kaj po svoji glavi" — godrnjajo mati — ,.saj fanta ue more videti, kar mu je najmlajši umrl."
Jaz sem pa bil vse drugih misli. Ko so oče omenili Ljubljane, sem se zamislil nazaj v tisti dan, ko smo bili pri birmi; dalje so oče, kedar so prišli z Ljubljane, prinesli vselej „štruee" t. j. belega kruha, zato se mi je zdelo, da tam ne more slabo biti, kjer se beli kruh je iu so tako bpe, dolge in visoke hiše pa ljudje vsi gosposki. Samo to me je skrbelo, da bi prišel med čisto tuje ljudi.
Oče pridejo domu in sedejo na klop.
, No, kako bo zavoljo fanta? kaj so rekli fajmošter?' — prašajo mati.
„Vse drugače, ko sem mislil," je očetov odgovor. „Fant zna brati — so rekli gospod — in je brihtne glave, škoda zii-nj, da bi šel za pastirja, kjer bi vse pozabil, kar se je naučil. Za Ljubljano bo treba denarja, ker ga nobeden mojster ne bo vzel kar tako. Potlej je pa še tudi premajhen, da bi ga čisto samega z doma dala."
„No, ali nisem rekla?" — se postavijo mati.
„Ne, tega nisi rekla ti, to so rekli gospod fajmošter."
„Kaj bo zdaj? Bo li doma ostal?" — prašajo mati, kukor da bi jim bilo lajše pri srcu.
„Za zdaj še, pa bo hodil v šolo."
Pri teh besedah odprem jaz ušesa iu oči.
,,V šolo bo hodil? kam li?"
„K fari. Zdaj bomo dobili šomaštra, sem že videl, kako so bili šolo pripravili. Trikrat tako velika je kakor ta naša hiša."
„Od kod bo pa prišel šomašter ?"
„Z Ljubljane. Gospod fajmošter so rekli, da je Kočevar in nič kaj dobro kranjski ne zna."
„Kako bo pa naš fant učil se pri njem, če ga ne bo nič zastopil?"
„I, se bo pa učil nemški. Saj znam tudi jaz še nekaj."
Tako je bilo sklenjeno, da grem jaz v šolo, ki se je tisto leto pri nas ustanovila. Do tje je ni bilo , orgljanje je opravljal stari Jaka, 'pravi prototip nekdanjih orgauistov, majhne otroke pa so podučevale v krščanskem nauku in nekoliko tudi v branji šivilje po va?eh, jaz sem poznal še „Pipanovo Jero" in „Šukovčevo Barbo." Nekteri otroci boljših staršev so hodili tudi k gospodu kaplanu, bogatejših pa je nekoliko bilo v šoli v Ljubljani in Kamniku.
profesorja na vseučilišči. Ne govorimo o slavnem Miklošiču, prvem lingvistu sedajnega časa, ali naš Matija Majar, ki je dobil povabilo za za rusko vseučilišče v Odesi, nič ne zna? ali naš ranjci Oroslav Caf ni nič znal? ali naš Krek v Gradcu nič ne vč? Kaj pa Trstenjak in Celestin in Turner in še mnogo drugih? In če bi nam res kterega zmanjkalo, ali nam ne morejo posoditi Čehi, Hrvatje, Rusi kakega učenjaka ? Če se slovenski profesorji sprejemajo v Rusijo, ter se tam v kratkem ruščine nauče, zakaj bi se Rus ali Čeh ali Hrvat ne mogel naučiti slovenskega jezika?
Obžalujemo, da je g. prof. Šuklje, ki se vendar šteje med narodnjake, prevzel posel, da pobija naše narodne terjatve, ter nam tako več škoduje, nego bi zamogel kak tujec, o kterem se že ve, da nam nič dobrega ne želi.
■z Ijeskovca 7. sept. Veliko veselih ur je že letos naša fara doživela. Imeli smo birmo, prišli so bili tudi k nam prevzvišeni kuezoškof birmovat, o kttri priliki jih je du-hovnija z vso mogočo slovesnostjo sprejela, znamenja veselja so se povsod kazala. Malo potem pa je daroval g. Vakselj prvo sv. mašo, v velikanski množini se je bošIo ljudstva tako, da je močno omrežje pred altarjem Be zgrudilo in pretrgalo, kakor da bi bilo s pajčevine narejeno, ne pa s kamna. Smem reči, da je bilo ljudstva še za eno cerkev zunaj, ker si niso mogli vhoda v njo priboriti. Ali v kratkem, ako Bog hoče, bomo imeli zopet novo slovesnost; dne 29. avg. je minulo 50 let, kar so bili g. dekan Edvard Polak v mašnika posvečeni in 14. t. m. v praznik presv. imena Marije bodo obhajali svojo zlato mašo. Bog nam jih ohrani le še mnoga leta pri zdravji, da bi še dolgo zamogli delati v vinogradu Gospodovem !
Suša je letošnje pridelke precej skrčila, zdaj se je po zadnjem dežji ajda in koruza zelo popravila, akoravno smo mislili, da bo vse proč. Čebele so se kaj dobro obnesle. V vinogradih, posebno po nižinah, trta kaj lepo kaže, toda grojzd se počasi mehča , ker mu je bilo prej presuho; po višinah pa je veliko trt jalovih, grozdje drobno in jagode ne enakomerno zrašene, nekaj je debelih, nekaj drobnih, toraj ne bo povsod enako dobra letina. Ker po južnih krajih z vinstvom slabo stoji, bodo pa zopet Gorenjci pridno po njem segli; da bi le ž njim pregnali tudi tisto morilno pijačo, „grenki" imenovano, ki se po gorenjskih krajih tolikanj razširja v sramoto mile naše domovine.
Ix Celja. JI (V zadevi „Slov. Gospodarja".) Z drugim letošnjim polletjem je začel vrli uaš „Slov. Gosp." prinašati 2krat v mesecu , Cerkveno prilogo". Državni pravnik celjski pa je zavoljo teh prilog tožil lastnika „Slov. Gosp." češ da je list s temi prilogami prekoračil svoj program. Obravnava v tej zadevi se je že pred nekterimi tedni vršila pred celjsko okrajno sodnijo, ktera je „Slov. Gosp." popolnoma nedolžnega spoznala. Toda državni pravnik se je zoper ta odlok pritožil pri celjski okrožni soduiji, kjer se je danes gospod dr. L Gregorec sam zagovarjal. C. kr. okrožna sodnija je razsodbo prve inštancije popolnoma potrdila ter s tem spoznala, da sme „SI. G." priloge še dalje prinašati. „Slov. Gosp.-' je sicer nedolžen spoznan; toda kdo mu povrne stroške, ktere je trpel list s tema 2 obravnavama? List izhaja v Mariboru, g. vrednik pa je moral hoditi zagovarjat se v Celje I
Kot kurjozum Vam naznanjam, da se je pretečeno saboto v Pletrovčih poročil grof Ar-tur Ilenal (rodom Tirolec) s priprosto deklico Celjanko, Marijo Korošec 1
S Clrkntce, 9. sept. Včeraj malega Šmarna dan smo imeli pri nas lepo in redko narodno veselico, h kteri je prišlo mnogo narodnjakov z Ljubljane, Postojne, Bistrice, Planine, Rakeka, Logatca, Borovnice itd., z Ljubljane celo več udov „Sokola" v društveni obleki, razen teh pa še skoro vsi domači olika-nejši narodnjaki in lepo število gospa in go-spodičin. Ta dan se je namreč odprla mlada naša čitalnica z „besedo" v zalo okinčanih prostorih, ki pa so bili za vse goste še skoraj premajhni. „Besed a" je bila tako krasna, kakoršno je na kmetih težko še kje napraviti. Pričel jo je predsednik gosp. Grbic s primernim govorom do zbranih, v kterem je povdarjal posebno namen čitainic: širiti in buditi narodno zavest po berilu in veselicah. Temu so sledili zbori, moški in ženski, dvospevi in samospevi, o kterih je s posebno pohvalo omeniti zborov gospa, ker tacega petja ni kmalu kje slišati, še celo v Ljubljani ne. Gosp. Grbic že tako po svetu slovi, toraj ni čuda, da je bilo občinstvo očarano in je vsaki točki pritr-kovalo z burnim ploskom. G. Resmana dekla-macija „Leonora" je bil lep pridevek izbranemu programu, ki se je končal z glediščno igro „Ena se mora omožiti". Po „besedi" se je mladina nekoliko zasukala, starejši pa so se radovali v živahnem razgovoru tako, da je čas vsakemu prehitro minul. Po trgu je bilo videti več narodnih zastav, Cirknica je pokazala, da je po vsem naroden trg, za nemškutarijo tu ni vremena. Po vsem tem želimo naši mladi čitalnici krepek razvoj po velikem številu udov in naj bi nam kmalu zopet napravila enako veselico.
Domače novice
V Ljubljani, 11. septembra.
(Nesreča.) V torek je pri popravljanji s strehe posilne delavnice padel G. Nolli, brat tukajšnjega kleparja gosp. S. Nollija, pa tudi znanega pevca, ter se pri tem tako hudo poškodoval, da so ga morali brž prenesti v bolnišnico, pa bo težko še ozdravil.
(Njih veličanstvo cesar) je daroval zdaj tudi ižanskim pogorelcem 600 gld., kakor prej vrhniškim.
(Posnemanja vredno.) V eno tukajšnjih gostilnic je prišla neka gospa parkrat kosit. Ko pride tretjič, zahteva od gostilničarja, naj jej prinese ljubljanski „Tagblatt". Gostilničar jej odgovori, da ni naročen na nj, ker ga nikdar nihče ne zahteva, da pa pač ima par slovenskih listov. „Ej kaj, slovenskih listov noben omikan človek ne bere" — je zaničljiv odgovor gospe. Drugi dan zopet pride in praša še silneje po „Tagblattu" in ko se zopet krčmar izgovarja kakor prejšnji dan, mu reče odločno: „Če jutri ne bote imeli tega lista, me potem ne bo več sem," In ker je trdovraten ostal krčmar ter ni hotel naročiti tega umazanega lista iz rešpekta pred drugimi gosti, je res več ni bilo. Žaloval gostilničar pač ni po nji, a vendar ta dogodba kaže, kakšni so naši nasprotniki. Če bi jih naše občinstvo , ki obiskuje ljubljanske kavarne in gostilnice, posnemalo ter zahtevalo povsod slovenskih listov, bi bilo teh po naših javnih prostorih kmalu veliko več ko jih je zdaj. Slovenec je pač pohlevna duša, ki si še tam ne upa stopiti trdo na noge, kjer bi to prav lahko in po vsi pravici storil, saj njegov denar velja ravno toliko, kolikor kacega druzega.
(Goriški državni poslanec gosp. Winkler) piše „Novicam", da on z linškim shodom usta-
vovercev nima nič opraviti in da tudi resoluciji ni pritrdil. Mi to kaj radi na znanje vzamemo in se nadjamo, da se bo gosp. W. pri družil po želji volilcev svojih naši stranki. S Kranjskega je bil tam le višenjski baron Tauf-ferer, kajti tudi baron Žvegelj Be ni vdeležil shoda ne s svojo nazočnostjo ne pismeno; o tem se toraj naši kazinarji utegnejo hudo motiti.
(f Antonija Regali.) Vtorek popoldne smo pokopali ženo mestnega odbornika in znanega narodnjaka g. Regalija. Vdeležilo se ga je mnogobrojno občinstvo. R. I. P.
(Prazen hrup.) V petek popoldne se je iz dimnika farbarja Zittererja v Krakovem nekoliko pokadilo. Na to je na gradu dvakrat vstrelil, prigrmeli so z brizgalnicami, ljudje so privreli in se smijali, ko so videli, da nični.
(Mesečni živinski somenj) v torek je bil v Ljubljani primerno slab, živine pač dosti, pa kupčije malo, ker tudi tujih kupcev ni bilo.
Razne reči.
—	Iz Vrhnike se nam piše: V nedeljo 31. avg. krog polnoči so nas zopet iz mirnega spanja prebudili žalostni glasovi zvonov ozna-nujoči požar. Gorelo je na stari ali na gornji Vrhniki, pičle pol ure od tu oddaljeni, ravno tik podružne cerkve skedenj gospodarja Janeza Nagodeta. Ljudje vednega ognja vsi preplašeni so hipoma skupaj pridrli in si na vso moč prizadeli ogenj omejiti. In ker je bil zrak prav miren brez najmanjše sapice, se jim je tudi v kratkem posreč lo ogenj vkrotiti. Zgorel je omenjeni skedenj in pa kozolec ravno tistega gospodarja, skupna škoda znaša 500 gl. Vendar pa se je bilo grozno velike nesreče bati, ker vas stara Vrhnika je precej velika, šteje še čez 70 hišnih številk in veliko druzih gospodarskih poslopij. Hiše stoje ena pri drugi v največi gnječi in so, kakor tudi gospodarska poslopja, skoraj vse s slamo krite. Ko bi bil zrak le kolikaj nemiren in ko bi ue bila pomoč tako hitra, gotovo bi bila vsa vas žrtev pogubonosnemu elementu. — Kakor se sliši, je zanetil nek tamošnji domačin, ki se pe večidel sem ter tje po svetu klati; vsaj večkrat je, tako pripovedujejo, žugal, da ba omenjeno vas zažgal. Zdaj ga ima že sodnija pod ključem. Da bi le gosposka take zločince z vso ojstro-stjo kaznovala!
—	Ruski pisatelj N. J. Annenkov je izdal drugi popravljeni natis ruskega botaničnega rečuika. Prvi natis je bil izdan 1.1859 in avtorju je bila od Petrogradske akademije dana Demidova nagrada. — Ruskega n a u č-nega s 1 o v n i k a ., kterega izdaja Berezin, je izšlo 13 zvezkov. Pri izdaji tega slovnika delajo prvi ruski pisatelji in učenjaki.
—	Saksonski kralj je mnogo jetnikom odpustil daljno kazen, ki so se bili zakrivili razžalenja nemškega cesarja.
—	V tehnologični šoli v Peter-burgu, ki je imela dozdaj 70 štipendij za dijake, je zopet 80 novih po 24 rubljev vpeljanih, 20 po pokojnem carju Nikolaju Pavloviču na-zvanih in pet imenovanih po osnovatelju zavodu grofu Kankrinu, vsaka po 360 rubljev so tudi na novo ustanovljene. Iz tega se vidi, ko liko Rusi store za šole in uboge dijake in da niso tako neotesani in divji, za kakoršne jih nemški časopisi razupivajo. Mnogi zapadniki bi bolje naredili, ko bi jih posnemali, nego jih črnijo pred svetom.
—	V Moskvi se 15. maja 1881 leta za čne, obrtnijsko-umetniška razstava in bo trajala 3 mesece.
—	Poljska drama lepo napreduje* vsako leto izide okoli 120 novih, večidel veselih iger.
—	J. M i en, izdavatelj francoskega časopisa „revue des literatures si a ve s" naznanja, da bo list zanaprej izhajal v Krakovem, ne pa v Varšavi. Vrednik misli postaviti list na obširnejši temelj. List se bo nadalje bavil s slovanskim zemljepisjem, zgodovino itd. Prinašal bo tudi dopise iz slovenskih mest. Namen iistu je slovanstvo pokazati ino-stranskemu svetu v pravi, nepopačeni podobi, kakor je nameraval Lukšič 1. 1865 in 1866 z listom „Slavische Biiitter." Mi želimo listu najboljši vspeh, in ga priporočamo vsem francoščine veščim Slovencem. Veija v Avstriji 8 gld. na leto.
Listnica vredništva.
Gosp. P., poštarju v Litiji. Vaše „poslano" je bilo natisueno v 96. št našega lista, ki pa je bila kouiiseiraua. Ker nismo mogli izdati „popravljenega" natisa, tudi Vaše „poslano" ni prišlo med svet.
Gosp. J. P. tu. Iz raznih razlogov več nam poslanih reči ni za rabo. Hvala za dobro voljo in ono, kar je bilo rabljivo.
Čast. gosp. J. B, v R. Naslov knjige zveste brž, ko ga mi vsega zvemo
Gosp. J. C. v L. Kes mikavno, a najprej za državnega pravdnika.
Gosp. J. J. v O. Gosp. K. že več tednov ni v Ljubljani, kdaj pride, ne vemo.
Telt-Krnilčiir deiinme <rne 10, septembra
Papirna renta 06.50 — Hrenerna r-snta 68.— — Zlata renta 79 80 — 18601etno državno posojilo 123 20 Bankin« »kuije821 — Kr»dime aiti-iie 265 40 - Lniaoc 117.80 — — Ce». kr. cekini 5.60. — 20-fraak ov 9.34.
Milrej Mme«i isMii
v Ljubljani, špitalske ulice, prodajajo v svoji štacuni vse vrste galanterijske robe in igrač, pa tudi koneove (cvirn), izdelke iz volne, trakove vsake vrste ; potem kuhinjsko posodo, železne križe za grobove, sploh vse stvari, ki so v hiši ali kuhinji potrebne.
Častiti duhovščini se pr poročamo za naročila na svete podobe v kterikoli obliki, rožne vence, maš ne bukve in druge v bogoslužji potrebne st.var.	(1)
A. Schafferjeva bukvama
ima vse kiijiffe k» sreilnjc šole, ter
se priporoča najuljudneje.
A. Scliall'erjcva bukvama
(1)	glavni trg št. 9.
Umetne zobe
in
celo zobovje
vstavlja brez bolečin, in ne da bi bilo treba korenine izpuliti, in vsakovrstne zobne operacije izvršuje tako, da človeka ne boli,
mamlječ s prijetnim gazom
(Lustgas-Narkose)
Anton Paichel,
(3)	zobni zdravnik
pri Hradeekovem moBtu v I. nadstropji.
Lepe podobice svetnikov
za b i r o in d a r i 1 a se dobivajo v Ino-inostn po nizki ceni.
Da si podobice vsak lahko ogleda ter pripravno izvoli, sem poslal opravnlštvu zbirko izgled nih podobic, kjer se izvč tudi številka in cena.	(2)
Na obilno naročevanje vljudno vabi
Anton ifliiller.
J ainovi nslniki v Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip aderlap.