Cena 15 grošev Politik in obnova nn Koroškem l» radijskega govora šeia britanske vojaške vlade polkovnika H. E, Simsona. Pred dvema tednoma sem govoril na tem »oestu o raznem nepotrebnem in nezaželje-®ena političnem, delovanju. Moji nazori so, kakor sem se pozneje prepričal, našli odobravanje pri vseh onih, ki jim leži na srcu neodvisnost in ugled Avstrije. Vprašali so ’he, kako bi bilo moči doseči ta cilj po naj-kitrejši poti. Rešiti bo treba mnogo vprašanj zato potrebujemo ne samo edinosti v debeli, temveč tudi časa. A tudi razumevanje ta vse poiajajojča se probleme, mnogo med-sebojne potrpežljivosti in ljubezni do domo-rine. Predvsem pa mora vladati povsod mir. Verjemite mi, v Angliji imamo tudi svo-la probleme. Toda s pojmi kot so čas, razumevanje, ljubezen do domovine in mir, sku-^anio delati le najboljše. Vedno pogosteje se opaž«), da se za krinko mladinskih in kulturnih pokretov uganja poetiko. K temu povem čisto jasno, da smat-ratti takšna stremljenja za popolnoma nepravilna, ter svarim vse one, ki bi podpirali ,a delovanja. Mladost je doba učenja, igra-bja in radosti, zato naj se mladini prihrani s političnimi vprašanji. S tem bi jo samo ndtegnili njeni pravi nalogi: učenju! V gotovih krajih Koroške se prirejajo poetična zborovanja v privatnih hišah. Sicer Povdarjajo, da so ti sestanki le privatnega miačaja. Toda nam je dobro znano, da so ta zborovanja čisto politična, ki se jih mora P° pravnih predpisih prijaviti policiji. Nikar 116 mislite, da tolerantno stališče pomeni slabost in brezbrižnost z naše strani. Ta to-mranca je del ponovno vzpostavljenega mi-ru in svobode. Toda nihče naj ne skuša iskati tu lastnih prednosti, ki bi pomenile Pfekršek. Nihče ne sme torej gnati nedeljeno politično dejavnost, katere voditelji sami vedo, da je to prepovedano. V najkrajšem času bodo avstrijske oblasti P°d vodstvom in nadzorstvom britanske vo-jaške vlade zadobile več dejanske svobode. rudi to je posledica priznanja Avstrije po *aveznikih. Kmalu se bo izkazalo kako da-ta razširjena pooblaščenja avstrijskih polasti, lahko pripomorejo pospešiti izved-0 obnove. kar se tiče britanske vojaške vlade, si ta Prizadeva ustvariti boljše čase za Avstrijo, plenjene bodo trgovske pogodbe s sosed-Pftmi državami in finančne probleme bomo Proučevali. Ne bo dolgo trajalo, da bodo ti Pačru izvedeni Tudi uvoz važnih surovin, Iöe^ vsklikanjem. ITALIJA V Ri i so na čast francoski trgovinski : delegi ji priredili veličasten sprejem. Na- ; men .legacije je, da sklene trgovsko pogodbo z Italijo. V Rim je prispel tudi novi francoski posla nik Parodi. Kot je znano, bo Parodi tudi j zastopnik francoske vlade pri zavezniški | komisiji. Ob zaključku „tedna za Ustavodajno skup ščino" je v imenu pokrajinskega tajništva !i in krščanskih demokratov govoril minister i Scelba. Med drugim je rekel, da „z, ali brez j obveznih volitev morajo vsi državljani čutiti dolžnost do volitev, kdor bi se temu od rekel, bi storil zločin proti demokraciji." POLJSKA Poljska vlada je sprejela nov gospodarski j sistem, ki bo delno pod državnim nadzorstvom, delno pa na zasebni pobudi. Vsaka posamezna industrija bo organizirana z osrednjo upravo, kateri na čelu bo „Središče za nabavo in prodajo". V prihodnjih treh mesecih pričakujejo povratek 800.000 Poljakov iz Sovjetske zveze. Razen tega se bo vrnilo v domovino 400.000 poljedelcev iz obmejnih pokrajin. Poljski minister za delo Jan Stanczyk je v razgovoru z dopisnikom agencije „United Press" izjavil, da Poljska zelo potrebuje ameriško posojilo na dolge obroke ter je ' pozval države, da naložijo denar v Poljski | in je obljubil, da bo poljska vlada zagotovila „pravične dobičke". ČEŠKOSLOVAŠKA Upravnik češkoslovaške banke dr. Sieht je imel predavanje o gospodarskem stanju države. Omenil je dejstvo, da je število prebivalcev padlo od 15 miljonov na 11. Kot je izjavil, bo večji del industrije delal za Sovjetsko zvezo, dana pa bo možnost, da bodo izvažali svoje izdelke tudi v Južno Ameriko. Na pragu nove dobe? Nacistična Nemčija je hotela z orožjem v roki vsiliti svetu svojo zlagano teorijo o različni vrednosti ras in o najvišji vrednosti nordijske rase. Na srečo je uspelo to oboroženo silo uničiti in.osvoboditi vse, ki so ječali usužnjeni v njenih krempljih. Tako je danes zopet dovoljeno govoriti o enotnosti človeškega rodu, ki predstavlja kljub tem ali onim razlikam vendar v eno vrsto, ki je kljub beli, črni ali rumeni polti enako vreden. Premagana je zgrešena teorija, da je samo nordijska rasa poklicana, da vlada vsemu svetu in da izpolnijo ostale rase svoje življensko poslanstvo s tem, da služijo nordijskemu nadčloveku. Zopet je dovoljeno trditi, da predstavljajo vsi narodi kljub svojim značilnostim in različnim posebnim nalogam eno družino. Še več! Ko zborujejo te dni v Londonu zastopniki 51 držav na prvi splošni skupščini Zveze združenih narodov (prav za prav držav, ker so njene članice države, ne pa narodi!) in ko sv. vedno glasneje oglašajo zahteve, naj postane Zveza združenih narodov država nad državami, naj nima samo svoje vojske, ki bo onemogočila v bodočnosti vsako krvavo medsebojno obračunavanje, ampak tudi svojo vlado, svojo skupščino, se zdi, kakor da dobiva človeštvo kot najširša in najbolj rahla človeška družba vedno določnejše oblike, kakor da se pojavljajo prvi vidni znaki njene dejanske organizacije. Zametki in nastavki so tako lepi, da bi se človek lahko predal zamaknjenju in si v duhu izgradil zamisel človeške družbe, ki bo zaživela svojo zlato dobo: vojne bo preprečila Zvezina armada, ki bo takoj strla vsakega kalilca miru, izdatki za oboroževanje in za vojsko bodo odpadli in bo denar na razpolago za koristneješe namene,' atomska energija bo prevzela vsa naporna dela, delovni čas bo skrajšan ter bo tako tudi delavcu, kmetu in obrtniku preostajalo dovolj časa, da bo užival glasbene umetnine, bral dela velikih književnikov, se izobraževal, potoval po svetu in občudoval lepoto narave, prehrana bo mednarono organizirana in nikomur ne bo več treba stradati ali se bati kakršnega koli pomanjkanja, mednarodna banka bo skrbela za stalnost denarja, vsi narodi in kolonije bodo postali svobodni in bo- ij do sami odločali o svojih zadevah brez vmešavanja velikih stricov, ki pri tem gledajo navadno na lastne koristi, ne pa na koristi ; tistega, kateremu na videz pomagajo itd., itd Ne samo zametki in nastavki. Tudi izjavo vodilnih državnikov imajo povsem svojski : zvok in svojsko govorico: angleški trgovinski minister Cripps in ministrski predsednik Attlee sta izjavila, da more svetu prinest’ resnični mir samo ureditev človeške družb® | na krščanski podlagi in predsednik Truma15 je v božični poslanici izrekel, naj se človeštvo samo oprime naukov pridige na g°ri (osmero blagrov), pa bo našlo zadovoljiv® rešitev vseh vprašanj, ki ga vznemirjajo. Ka kor je bilo preslano gorje vendarle tolikO' da je iztreznilo vase in svojo modrost zaverovanega človeka. Čas bi že bil, da bi prišlo človeštvo do te pameti, da mora postati podlaga vsega družbenega življenja pravičnost, utemljena v već_ ni in za vse veljavni, v človekovi naravi °° Boga zapisani nravni postavi in da mora 10 pravičnost dopolnjevati dejanska ljubezen med poedinci, pa tudi med družinami in na; rodi oziroma državami. In da bi na podla9! teh spoznanj, ki bi jih moralo tudi v življ®’ nju izpričati, zgradilo mednarodno organ’ zacijo, ki bi preprečila dosedanjo navado-da se dve državi, ki zaideta v spor, stepe13 in da zmaga seveda navadno močnejša br®7 ozira na to, ali je pravica na njeni strani aj’ ne. Ter bi z mednarodno oraganizacijo olaj’ šala vsemu človeštvu borbo za usnovne P°' trebe telesnega in duhovnega življenja- S® veda še vedno ni bil s tem ostvarjen raj n8 zemlji, toda življenje, ker bi vsi mogli živ® ti kot ljudje. Ne bi rad sejal črnoglednosti in nezaup3 nja do dela Zveze združenih narodov. Br®? J Vera mladosti Nad zemljo so oblaki se zgrnili in svod preprezajo ognjene strele, viharjev so moči se razbesnele, dežja potoki so zemljo zalili. Ko so do zadnje kaplje se izlili, so sape s severa spet prišumele ' in zadnje so meglice s sabo vzele, da svet so sončni žarki napolnili. Tak’ v duši razočaranje vihari, če v svojo si zaverovan bil srečo spoznal, da veroval si le prevari. Mladost pa hitro preboli nesrečo, ljubezni prejšnji spet srce podari, misleč, da rožo čuva nevenečo. dvoma bo rodilo uspehe vsaj na nekaterih I Področjih. Že samo pospeševanje medsebojnega spoznavanja narodov pomeni velik korak naprej na poti do medsebojnega sodelovanja. Dejansko temelji namreč velik del Mednarodnih nesporazumov zgolj na pre-Majhnem medsebojnem poznanju. Kljub temu se mi zdi, da je optimizem nekaterih, ki pričakujejo °d Zveze združenih narodov takojšnjo in dokončno rešitev vseh težkih mednarodnih vprašanj neutemeljen. Zakaj? Ko je človeštvo zidalo babilonski stolp, so se jim Mnešali jeziki, da se niso več razumeli. Kljub Mmu so bili še daleč na boljšem kot smo mi danes. Nam se niso zmešali samo jeziki, am-Pak tudi pojmi. Vsi govorimo o demokraci-ii, pa si vendar predstavljamo vsak nekaj drugega pod tem pojmom, vsi govorimo o °sebni svobodi, o svobodi vesti, o priznanju načela zasebne lastnine, če pa se malo ozre-Mo okrog sebe, moramo ugotoviti, da imajo 'ste besede v različnih državah, celo pri raz-'ičnih skupinah v istih državah povsem dru-9ačne pomene. Kako naj pri takem stanju Pričakujemo izrednih uspehov? Pot do plodnega mednarodnega sodelovanja je samo ena: vsi državniki, vsi ljudje Morajo priznati za vse obvezno naravno pra-vo, ki vsebuje pravice in dolžnosti, ki izdajo iz razumne človekove narave. Na tej Podlagi bo možno graditi novo družbo, kjer bo sila samo ščitila pravico, ne pa jo krojila. Toda žal smo danes še daleč od tega stanja. Priroda na evropskih tleh Na evropski celini so si že pred letom 1914 prizadevali, da bi preveč ne zaostajali za Ameriko. Ko jie vihra svetovne vojne odhrumela, se je zanimanje za naravo in prirodo še stopnjevalo. Ko smo stali na pragu druge svetovne vojne, je ni bilo države v Evropi, ki bi ne bila premogla vsaj krpice zavarovanega ozemlja. Koliko je tega še ostalo? V nekaterih srečnih državah se ni nič spremenilo. Sem bi sodila zlasti Švica. Med njenimi številnimi parki je največje hvale vreden engadinski kotiček. Egandin se imenuje slikovita dolina v vzhodni Švici. 8Ö kilometrov globoko se zajeda v alpsko velegorje. Poleti in pozimi prihajajo isemkaj tujci iz vsega sveta. S Švicarji tekmujejo Švedi. Ti so v svoji gozdnati domovini uredili 14 prostornih narodnih parkov. Tudi slovanski narodi se z vzornimi ustanovami potegujejo za častno mesto. V visokih Tatrah so Cehi, Slovaki in Poljaki skupno zavarovali obsežno ozemlje, ki je polno naravnih krasot. To je lep primer mednarodnega sodelovanja, kajti ravno tu počez se vije državna meja. Poljaki se vrhu tega ponašajo z veličastnim BialowieSkim lesom, kjer živijo pod skrbno zaščito maloštevilni ostanki zobrov. Prijatelj prirode bi vsaj želel in upal, da še Vlekdai Ut Kadar skopo zimsko sonce posije nad mestom ter ,s svojim pestrim žarom ublaži vso njegovo revščino in skuša prikriti njegove rane, ki mu jih je zadala nesmiselna vojna, takrat se pač vzradostiš ko zazvoni opoldanski zvon in te kliče, da prekineš delo. Tedaj pohitiš ven in zdi se ti vse praznično; ljudje hite z zanimanjem in veselo po ulicah. Tudi ti morda opaziš ob takih dneh mnogo več, kakor drugikrat. „Guten Tag Herr Oblaser,“ nagovorim postaranega moža, ki je pravkar kupil časopis na Novem trgu. „Warum kaufen Sie denn die „Koroška Kronika", Sie können doch nicht lesen? — Vrli mož zgrne časopis in ga hoče vtakniti v žep. Njegove poteze izražajo nekakšno zmedenost, kakor da bi mu bilo nerodno ... Bliskoma me obide občutek kakor takrat — preteklo je že nekaj let od tega, ko so živijo! Pozabiti ne smemo, da je druga svetovna vojna več kakor enkrat hrumela čez ta svet gozdne romantike. Bog ve, kaj vse je poteptala in pogazila! Nekoč je bil velikanski pragozd v Bialowieži kronska posest ruskih carjev. Nič manj kakor sedem sto zobrov se je skrivalo v njegovi varni tišini. Po pravici so bili vladarji Rusije ponosni na tak zaklad, saj je bil tak, da mu ni bilo para na širnem svetu. Pripokala je prva svetovna vojna in trajala je dolgo, predolgo. Vojaki so imeli časa dovolj, da so črede zobrov ne samo zdesetkovali, ampak nazadnje sploh iztrebili. Po vojni je pripadla Bia-lowieža osvobojeni in prerojeni Poljski. Varšavska vlada je dala iz zooloških vrtov Srednje Evrope pripeljati nekaj zobrov in v Bialowieäi so jih izpustili na zlato svobodo. Živali so se kmalu prilagodile razmeram v prosti naravi, začele so se množiti ‘in vedno več jih je bilo. Že se je moglo upati, da se bo v Evropi obnovila zoološka redkost, kakršne ne premore niti Amerika, ki je sicer vajena korakati daleč pred drugimi. Zadnja leta pred vojno je postajalo vse živahnejše prizadevanje prijateljev prirode, da bi se z zakonom proglasil južni del znanega Cerkniškega jezera na Kranjskem za ornitološko , (ptičje) zavetišče. Volja je bila do*tCS. . . preganjani Slovenci napisali bivšemu gau-leiterju pismo v katerem so ga rotili, naj že enkrat neha z izseljevanjem in drugimi grozodejstvi nad ubogim slovenskim narodom. Ker „siromak" sam ni znal čitati, je moral pismo oddati v prevod. A čudno nikdo ni znal slovensko. Zakaj? Zato ker jie bilo za „rjave nališpance" ponižujoče, da bi spregovorili slovensko besedo, četudi so jo obvladali. Pismo je priromalo do dr. - ja P., ki je v ostalem hodil v šolo na ljubljansko realno gimnazijo. Toda tudi on ni znal slovensko. Ker sem ravno to jutro prišla k njegovemu referentu, ki naj bi bil vložil pri stanovanjskem uradu prošnjo za sobico, da bi se mi ne bilo treba potikati pri tujih ljudeh, me jie dr. P. v navzočnosti oboroženega moža poprosil, naj mu prevedem pismo. Neumno se mi je zdelo vse skupaj in žalostno ob enem, da ti domišljavci nočejo znati slo- dobra, dejanje je hodilo manj hitro — in ostalo je preprečila vojna. Seveda je to nehvaležna naloga v toliko, ker ne prinaša gmotnega dobička. Kako je treba zgrabiti take naloge, ki izvirajo iz neke srčne in idealne potrebe, nas uči Anglija. V goratih predelih angleške grofije Bed-fordshire se razprostira zoološki narodni park z nazivom Whipsnade. Poseben kotiček v njem, romantično obdan od tihega gozda, je znan kot „svetišče ptic". Mi bi morda rajši rekli ptičji raj. No, saj je res raj! Prvič je že to neznanska sreča za ptičji svet, da ni tu nikogar, ki bi krilate goste lovil. To je strogo prepovedano, in ne da bi bilo treba posebnega nadzorstva, se ta prepoved tudi spoštuje. Toda varnost še ni vse v tem ptičjem raju. Tudi za hrano je preskrbljeno. Možje, ki so uredili ornitološko zavetišče, so pri tem pazili, da bi ptice imele priliko, da same poiščejo in najdejo krmo. Nasadili so torej grme in drevesa primerne vrste. Prezrli tudi niso, da vsaka ptičja vrsta po svoje gnezdi in da je zato treba različnega drevja. Ne po naključju je torej ptičje svetišče Whipsnade obenem tudi domačija neštetih brez, hrastov, vrb, iglatih dreves, leskovih grmov in še dosti drugih rastlin. Kakšen živžav je pomladi in poleti v tem kotu gostoljubne Anglije! Pozimi kajpa je mnogo bolj tiho — pernati stanovalci so sledili klicu narave ter se preselili v južne dežele. vensko. Vendar sem glasno in razločno prevedla tožbe trpinčenega ljudstva. Danes pa stojim pred gospodom Oblaser-jem in temu je prav tako nerodno, ker je kupil slovenski časopis. Moj Bog, ali je res tako sramotno govoriti to sladko, blagozve-nečo govorico. „No pa pojdiva domov, gospod Oblaser." pričnem zopet pogovor. „Ja... kaj ste VI Slovenka?" me presenečeno vpraša. — Dve leti že stanujeva v isti ulici, pa ne ve tega, kako tudi, če pa mi je moja „ljubezniva' gospodinja (Pgn. S.) prepovedala govoriti slovensko in peti naše pesmi» Greva dalje z mojim sosedom po zasneženi cesti. Vprašam ga zakaj mi nikoli ni povedal, da zna slovensko. „Veste, gospodična, nekdaj je bilo prepovedano, sedaj me je pa sram odpreti usta ker ne znam tako lepo govoriti kakor Vi. „Koroško Kroniko" pa rad čitam, ker vse razumem. Saj je zadnji čas, da začnemo gojiti pravo slovenščino, potem Nemci ne bodo imeli več povoda nas zmerjati z „Vindišarji". JlUaöiMwtan „Samo za otroke!" je napisano na avtomobilih, ki prevažajo šolarje zjutraj iz oddaljenih vasi v šolo v Celovec in popoldne po šoli domov. Otroci se vesele in so ponosni, da se smejo voziti v britanskih tovornih avtomobilih. Staršem pe je s to plemenito akcijo odvzeta velika skrb. „Samo za otroke" — že ta beseda strašno pobija nacistično propagando, ki je vedno vpila „Alle Kinder werden verschleppt, wenn wir nicht siegen!" ; Ljudje brez klobuka Kitajska pripovedka. I Sončni cesar Tsin-Tsin se je sprehajal.po Sv°jem krasnem vrtu. Naenkrat se je nebo '“temnilo in vlila se je huda ploha, da je ^tegovo Veličanstvo komaj odneslo suho ‘težo. ..Ubogi ljudje, ki hodijo v takem vremenu j^rog brez klobuka", si je mislil cesar. Ta-*°i je poklical prvega ministra. ..V teku dopoldneva mi sporočite, koliko tedi v mojem cesarstvu nima klobuka." ..Takoj, Veličanstvo." In minister je jadrno tepustil dvorano. »Njegovo Veličanstvo bi rado vedelo, ko-jteo ljudi hodi okrog v njegovem cesarstvu “tez klobuka," je rekel prvi minister šefu p°licije. „Do enajste ure mi prinesite se-Jltem oseb, ki nimajo klobuka", mu je še 'teročil, nato ga je milostno odpustil. Sef policije pa je sklical k sebi vse po-teljnike mestnih četrti in jim povedal Ukaz P.rvega ministra. „Do desete ure mi prine- Slt* seznami" Poveljniki so se razkopili in dali poloviti VSe osebe, ki niso imele klobuka. Bilo jih 16 47.946. Sefu policije se je ta številka zdela preslika, zato je ukazal, naj vseh 47.946 oseb Mesijo. °t> enajsüh je prišel šef policije k prve-u ministru in mu povedal, da v celem ce-srstvu ni človeka, ki ne bi imel klobuka. v »Hvala lepa, to bo Njegovo Veličanstvo eselo*. je vesel odpustil prvi minister po-Mušnega šefa. Nevihta je ponehala .sonce je zasijalo in tesar j« čel zopet na vrt. Pa se je spomnil na ljudi brez klobuka. Takoj je poklical k sebi prvega ministra. „No, ali ste že zvedeli, koliko je še ubogih ljudi, ki nimajo klobuka?" „Vaše Veličanstvo", je odvrnil ponižno minister, „v vsem Vašem cesarstvu ni niti enega človeka, ki ne bi imel klobuka." Cesar je hvaležno dvignil oči k nebu in rekel: „O kako je srečno moje ljudstvo! Niti enega nesrečneža ni, ki ne bi imel klobuka»" Mati narava pripoveduje Daleč gori na Danskem je živel pesnik, ki je ljubil naravo in pridne otroke. Zvil je venec povesti, v katerih opisuje zeleni gozd in pisane poljane, valovanje morij in pesem vetrov. Ker bodo gotovo tudi vam ugajale, naj jih nekaj povem: I. Preko gozdnega močvirja leti razposajeni vivek in kriči na vse grlo svoj enakomerni „člvit, čivit”. Novo, gorko življenje čuti v nogah in v krilih. Ali prihaja že mlada pomlad? Začuje ga nova travica v ruši. Veselo se pretegne in zvedavo pokuka izmed porumenelih bilk v božji dan. E], travi se vedno zelo mudil Vivkov krik predrami zvončke na gozdnem parobku. A v zemlji je prijetno toplo. Kar ne da se jim vstati iz varnega zavetja. „Ne verjemite kričaču", si šepečejo, „sama razposajenost ga je in lahkomiselnost. Cesto prihaja na vse zgodaj in se dere kot kramar na sejmu. Ostanimo na toplem, da prideta škorec in lastavica. Ta dva sta pametna in zanesljiva." In prav so imeli zvončki. Sonce se še m skrilo, ko so že temni oblaki zagrnili nebo. Nalahno je pričel padati sneg in vedno več ga je bilo nad poljem. Zvončki so se potuhnili, a tudi mlada travica se je skrila. Vivek je Še nekaj časa letal po zraku, a ko je videl, da sneg le noče prenehati, je tudi on odletel nazaj v gozd in se skril v toplo gnezdo. Poštenost Popotnik je našel na cesti polno denarnico. V bližnji vasi jo odda županu, da poizve za lastnika. „Norec neumni", mu reče župan, „zakaj pa nisi denarja obdržal? Ali ga nič ne rabiš? Pa še tako raztrgan si. Kdo pa kaj ve, kje si dobil denar." Popotnik ga začudeno pogleda, nato pa reče: „Vi tako mislite, jaz pa drugače. Ce ne bi bilo Boga, ki me vidi in vesti, ki me sodi, pa bi si prav rad pridržal denar, ker sem ga res tudi potreben, tako ga pa nočem in tudi od vas zahtevam, da ga izročite lastniku. Sicer pa vedite, da krivično blago ne tek ne.” Železnica sedmerih čud sieta Dr. France Prešeren Ob 97 obletnici smrti Nedavno je bila zopet odprta proga iz Celovca v Rožno dolino do Podrožce ter s tem dana možnost, voziti po progi Južne žefez-nice Dunaj—Trst. Marsikateri potnik je pač že nastopil to pot oziroma se peljal tja, o gradbi proge pa morda le malo ve — torej poslušajte: Ko je v letu 1854. po dovršitvi odseka na Semmeringu prvič stekel vlak ma progi Južne železnice Dunaj—Trst, so bili vsi zelo ponosni nad tem delom avstrijskih železniških inženirjev. Samo na Koroškem je bilo nekaj podobnega kot majhno razočaranje. Desetletja že so se trudili Celovčani, da bi bili tudi prometno-tehnično vključeni v kako zvezo med gospodarskimi središči Podonav-Ija in Jadrana. Toda zaradi ovinka, ki bi ga morala napraviti železnica z Dunaja v Trst v smeri preko Celovca, so ostali vsi napori Korošcev brez uspeha. Toda v svojem prizadevanju niso odnehali in prav pred 45 leti se je Korošcem uresničil načrt in sicer naj bi bila to proga Linz—Selztal—Schwarz-ach St. Veit—Spittal ob Dravi—Beljak—Celovec—Trst. Tem večje je bilo veselje, ker je tudi tedaj zasnovana Turska in Karavanška železnica šla preko Koroška. In ker so Korošci po tem tako vztrajno hrepeneli, so bili tudi poplačani. Ta velika železniška proga je bila namreč tako moj-stersko delo, da so tedaj časopisi o njem mnogo pisali in so označevali to železnico celo kot „železnico sedmerih čud sveta". In po pravici. Kajti železnica je morala najprej skozi Alpe v Bassruckškem predoru pri Spittalu, nato skozi Visoke Ture, zopet kasneje skozi Karavanke in končno skozi poslednje izrastke Alp proti morju. Vsak odsek te proge je bil že sam zase raj pokrajinske lepote. Tako se je zgodilo, da je vrta-nje predorov pri Bossrucku, skozi Ture, Karavanke ter Bohinjskega privabilo železniške strokovnjake iz vsega sveta, ki so na licu mesta hoteli študirati te čudovite tehnične uspehe. Turska in Karavanška železnica sta imeli vsako leto neštevilne občudovalce. Toda, če hoče nastati kaj lepega, je treba za to časa, to smemo reči, če pomislimo na čas, ko so Korošci predložili svoje želje tedanjemu parlamentu in ko jim je bilo ugodeno. 12. februarja 1901. je bil načrt proge za drugo železniško zvezo s Trstom kot zakonski osnutek predložen parlamentu. Nekaj dni so trajala pogajanja, dokler niso končno vendarle zmagali nekateri zastopniki Koroške. Progo so začeli graditi istočasno na različnih mestih, tudi za vrtanje štirih velikih predorov so povsod takoj pripravili vrtalne naprave. Zaradi neposredne bližine gradbenega odseka Bistrica—Podrožnica je Vladalo v Celovcu veliko zanimanje in vsako nedeljo so mnogi peš, na vozovih ali s kočijami potovali tja, da so si ogledali gradnjo. Povsod po Rožni dolini je stalo mnogo ljudi, ki so občudovali in ogledovali postavljanje viaduktov, pritrjevanje tračnic ali zaseke v gorska pobočja. Tudi sicer je bilo živahno. Z ogromnimi zaboji so prihajali kmetje, ki so prodajali svoje pridelke. Večina delavcev je bila iz Macedonije. V samem Celovcu je bil namesto prejšnjega južnega kolodvora takoj zgrajen glavni kolodvor. Od Celovca pa prav do Karavanškega predora je bila vsa proga en sam nepretrgan delovni trak. In kmalu je bilo mogoče sporočiti, da se delo bliža svoji dovršitvi. Leta 1906. je bil dokončan odsek Celovec—Bistrica v Rožu in že 30. septembra 1906.ves odsek Celovec—Podrožca—Jesenice z odcepom proti Beljaku. Že leto popr ej e, 8. septembra 1905. je bil izročen v obrat odsek Turske proge od Schwarzach St. Veit do Gasteina. Torej je res na turski in na karavanški progi delo vsak dan močno napredovalo. In ko je bila železnica dovršena, so se Korošci lahko pohvalili, da so oni dali pobudo za to tehnično mojstrovino. In tako se tisti srečnik, ki ima „permit", zdaj lahko pelje po Rožu skozi predore in ob zasneženih gorskih kopah in pečinah proti enemu cilju, proti jugu —in lahko reče „vse ceste peljejo v Rim”, če le kdo hoče tja. Srečni, ki to doživlja in velika milost je ki nas znova napolnjuje, če se peljemo po naši lepi alpski deželi. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. (Zdravica). V srcu Gorenjske, v mali vasici Vrbi je tekla zibelka našemu naj večjemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Prvi pouk je dobil od domačega župnika v Rodnjak, sedemletnega pa ga je vzel k sebi stric Jože, ki je bil tačas kaplan v Kopanju na Dolenjskem. Ker je bil France brihtne glave, in ker so domači želeli, da bi postal duhovnik, so ga poslali v Ljubljano v šole, kjer je bil takrat Vodnik ravnatelj začetnih šol in Prešernov učitelj francoščine. V jeseni leta 1821. je šel na Dunaj kjer je obiskoval tretji letnik filozofije in štiri leta poslušal pravo. Na Dunaju je dobil v roke številne knjige takrat modernih svobodomiselcev, ki so močno vplivali na njegovo mišljenje. Ker je bil že po naravi nekoliko samosvoj, in ker so ga v tem še knjige podprle, Ijie prišel s svojimi domičini kmalu v nasprotje. Naij-hujše je bilo takrat, ko jim je sporočil, da noče postati duhovnik. Leta 1820. se je Prešeren za stalno naselil v Ljubljani ter je postal odvetniški priprav- nik pri Baumgartnu. Štiri leta pozneje je prišel v Celovec, kjer je bival le toliko časa, da je opravil zadnje izpite, nato pa se je zopet vrnil v Ljubljano. Leta 1846. je dobil Prešeren svojo advokaturo v Kranju, ki jo je opravljal le dobri dve leti. Meseca novembra 1848. je zbolsl in 8. februarja je rešila smrt uitruijenega pesnika „življenja ječe". V naši književnosti se je pojavil Prešeren brez predhodnikov. Kar je bilo pred njim, so bili le prvi koraki in poizkusi. Prešeren je slovensko besedo nenadoma požlahtnil, našel v jeziku skrite poetične možnosti, usposobil jezik za izražanje višjih vrednot, nego jih potrebuje vsakdanja raba. Prešeren je bil umetnik, njegov pogled je šel v notranjost, v duševne globine svojega bitja, iz sebe je zajemal čustva in misli. To mu je bilo izhodišče pesniškega ustvarjanja in spoznanje iz lastnega doživetja se je razraslo v spoznanje vsega človeškega življenja, želja in hrepenenj posameznika, naroda in človeštva. Prešeren je bil prvi človek, ki je svetu pokazal, da slovenščina ni jezik „hlapcev in dekel", temveč jezik, ki je popolnoma enakovreden jezikom svetovnih narodov. Vsi literarni presojevalci so ,si edini v tem, da je Prešeren naš prvi pesnik in klasik, zato je prav, da smo se ga ob obletnici njegova smrti tudi mi spomnili. HtamAhtOH Hlapec Anton je zlezel s kozolca po lestvi navzdol in prinesel kravam zadnji koš sena. Pred hlevom se je ozrl v dolino, ki je bila polna mehke megle vse do pobočij oddaljenih gora onkraj. Nebo je bilo za spoznanje motno, a jasno. Na zahodu je umirala blešča-vica zimske zarje. Večerilo se je. V hlevu je bilo že stemnilo, le svetle postave krav so se odražale iz gostega mraku. Skoraj ni imel ničesar več opraviit, zlasti, ker ni bilo starega doma. Odšel je bil pred dvema dnevoma po kupčiji. Anton je globoko vzdihnil, sedel na stolček, ki ga je Marta rabila pri molži in si nabasal pipo. Potem se je zleknil; stegnil je dolge noge, s hrbtom pa se je naslonil na ročaje vil, ki so bile pristavljene k vlažni, hrapavi steni. Na majhnem oknu visoko sredi stene onkraj vrat je bilo še zaznati odblesk minevajočega dne; skozi priprta vrata se je kadil siv, mrzel zrak. Beli kunci s čudno rdečimi, svetlikajočimi očmi so skakljali med prestopajočo se živino, ki je enakomerno mulila sršečo mrvo. Časih je zacingljala veriga, drugega šuma Anton ni slišal. Nesmiselno je puhal dim; tleči tobak v pipi mu je pri vsakem potegljaju rahlo ožaril obraz. Nikdar ni bilo z Antonom drugače, kot danes. Sleherno posedanje je izkoristil, zlasti, kadar je bil sam pri delu za premišljevanje in vselej tedaj so se mu misli ustavile prav na istem mestu; naprej ni mogel. Kdaj bo prišel čas, ko ne bo več hlapec? Ali bo...? Samega sebe je videl, ko je bil še fante in se je udinjal pri Robanu za kravjega pastirja. Tedaj sta bila živa še Robanka in Rudolf, ki bi imel dobiti posestvo. Bog jima daj dobro,- no, saj tudi stari ni slab. Nekoliko svojeglav je, a se je odtlej, ko mu je umrla žena že tako spremenil. V leta gre, čudnega nič. Komu na Robavini bi mogel reči, ta je slab, ta ne ve, da so tudi hlapci ljudje In dninarji vredni poštenega plačila? Marti? To bi bilo greh. In staremu še manj. Saj ga hvali vsa okolica. Anton ne bi verjel tega, kakor mnogočemu ni verjeti, kar govore, če Robana ne bi poznal, kakor žep svojih delavnih hlač. Skrbel je zanj kakor za svojega, ni bilo leta, ko mu ne bi bil kupil nove pražnje obleke, prav, kakor včasih Rudolfu in zlepa se ni zgodilo, da bi mu v nedeljo po jutranji maši ne stisnil bankovca. To je bil že običaj in Anton je natanko vedel. kdaj je stari naredil dobro kupčijo. Ničesar mu ni manjkalo, bil je pri hiši skoraj, kakor sin, a vendar je tolikokrat pomišljal. Dve leti nazaj in potem vse pogosteje so mu hodile čudne misli na pot. Časih je uganil sam pri sebi, da mu je morda prav za prav predobro, drugekrati pa si je potrdil, da to navsezadnje res ni življenje zanj. Dela, leto in dan, ob nedeljah ga spije dve meri za denar starega in še po vrhu. Dve leti je preč, menda na Štefanje nekoč mu je Gašperjeva dekla in nedeljska točajka mimogrede pri plesu zaupala, da ji je žal. Potem sta se videla vsako nedeljo, a si nista prav nič govorila kakor z očmi. Pri meri se mu jevedno poznalo in nemalokrat mu je Reza prinesla štiri kozarce,, zaračunala pa samo dva. To je vedel samo on, vendar mu je vsakikrat, ko ji je hotel kaj povedati, obtičala beseda in se je samo nasmehnil. No, nekoč sta se le poraz-govorila. Ej, kako je znala govoriti ta deklina! Celo to mu je povedala, da jo je silil Gašper, pa se mu ni vdala. To je bilo zanj mnogo in odtlej je bil do dna duše uver-jen, da ga ima Reza resnično rada. Ali ne bi mogla z Gašperjem, bogat je, ko rogač, presneto? Pa je zaupala njemu, ki pravzaprav ni drugega, kakor hlapec na Robano-vinl! Poštena je, da malo takih. Tako je dejal takrat in danes ne more tega zatajiti. Mar je ona kriva, da ga danes muči toliko teh misli? In spet je prišel Anton na tisto, kar ga je mučilo že tri dni zapored. Ali bi bilo res bolje, da je ni, nikoli videl, ali kaj? — Nak, je sam pri sebi pomodroval po kratkem premisleku, — menda je to usoda sleherne ljubezni. Kolikrat se je oziral v rute, ah, to je bilo tedaj! Polne so bile cvetja in sončne luči in gore so se bliščale kakor v domišliji, sredi laza je bila Reza, oprta na grablje in mu je mahala s pisano ruto. Poslej ni bilo več tega. Tudi se je oziral preteklo leto ali jesen v laze, ki so goreli od cvetoče rese in ognjenega, trepetajočega listja. Ali je videl tisto Rezo, v belem predpasniku s šopkom na prsih in z lahko, mlado roko, golo do nad komolca? Ali je videl vihrajočo njeno roko v lahnem vetru, ali oči, globoke od ljubezni? Kolikokrat se je med delom ustavil in zamislil: zazrl se je v laze, kam daleč, pa ni videl umirajočega sonca na jesenskih tratah, ne cvetoče rese In ne ugašajočih mecesnov; Se gora ne. Vse se mu je nenadoma zmeglilo, kot, da res že prihaja vlažna jesen in da se megle pode po skalah navzdol, pa Rezo je videl vselej bolj čudno okorno in nerodno, kakor ni bila takrat, popreje. In na peči, ko je legel za kratek čas zvečer s sklenjenimi rokami pod glavo, vselej je prišla Reza enaka, prav tako čudna ift tuja. Še v spanju jo je videl, odmikala se xnt> je vedno, nazadnje je postala v daljavi in ga gledala s steklenimi očmi. Zijala ga je, kakor strašilo. Bal se je je in potem ni mogel zaspati, kakor otrok. Zadnja misel, pa če se jo je še tako trudil zavijati je šla k Rezi. Antona je grizlo. Sobota je, sobota večer. Čaka me, strašno težko me čaka. A brez denarja ne smem. Tudi ne grem! — Anton je zamižal v temi, da bi še tistih bodečih zajčjih oči pod jaslim ne videl. S silo je hotel udušiti zadnjo misel, pogasiti zadnjo iskro. Tedaj se je oglasilo, odnekod, bogve od kod, od onkraj. Glasno in jasnO’ Temu bi se Anton ne bi mogel opreti in č« bi zatisnil ušesa bi slišal prav tako, očitujo-če, strašno. Ne ravnaš prav, Anton. Ali ona sama kriva, da je morala k zdravniku? Ali je ona spila toliko mer več, za katere ni bilo Robanove dvajsetice. — Potem je bil molk, ® samo za trenutek. Spet se je oglasilo, še močneje, še jasneje. Anton, dolžan si. Pojdi in plačaj! Potem je bila grobna tišina, Antonu je zaplesalo pred očmi, da se je zdrznil in bi ss mu skoraj spodmaknil trinožni stolček. Koliko? — Odkod? — je siknil sam pri sebi-pa ni vedel, ali v jezi ali v brezupu. Bilo mu je jasno, kakor nedeljsko popoldne-Natanko je videl številke računa in senco tiste ženščine v trgu, ki ima posla z nečistimi rečmi. Saj ji je on nasvetoval in hvala-bogu, da se ni razvedelo. Potem bi mu odklenkalo tudi pri Robanu, pa, — saj hoče od- tod ... Fej! — je pljunil in strkal čedro. Če bi bij stari doma! Rečem mu, da si kupim to ah ono in mi da ključek od skrinjice, vzame® in grem. V hlevu je nastala praznina. Antonove oči so se izbuljile v nedoločnost. Okence je bilo svetlo, kakor preje, kot, da mrak obstal zunaj in čaka, kdaj se bodo Antonu zbistrile misli. V kotu je razgetal konj. Nič bi ne bilo. Tudi če bi bil doma, kaj bi mu dejal? — Ne morem ničesar kupiti, č® bom plačal Rezo in ... Kje naj dobim, da mh pokažem. Uganil bi, da ne govorim resnice- Marta je odrinila vrata in vstopila. Slaboten sif petrolejke je zaplesal po razmočen» stelji. Krave so se prestopile in se ozrl®' kakor da bi vedele, da je prišla hčer z g®" lido. Anton -je vstal. Kako, da sediš tu? Pojdi v hišo in sl vzemi v peči. Pa vse pojej, očeta tako ne bo. "" Ne bo — je Anton brezmiselno ponovi' kakor vedno, če ga je kdo zalotil takole h* samem. Marta ni ničesar opazila. Še jo je del, kako je sedla pod sivko, potem ga I® zajela zunanja mesečina. Sijajna luna je sela nad Obirjem, grape so bile polne v* mirnega, vijolčastega mraku, obsijane p®^* ne pa so se kristalno lesketale. Priprl je vr®' ta in globoko vzdihnil. V peči je odrinil železen zaslon in privl®' kel dve skodeli. Stopil je v hišo, sedel zapeček in pojedel. Vsega ni mogel. S Pf udarjeno kretnjo je odložil oblizano žlico stopil z enim samim korakom s klopi na srfl do sobe. Razkoračil se je in se zazijal v vr®' ta od kamre. Prekleto! Sam svoj denar, pa nemorem, 1,0 smem! Zakaj? — Krepko je stopil in odpahnil vrata v ka®' ro.. Vrata je pustil odprta, da je legel Pr3 men hišne luči na veliko skrinjo. Dvignil ie pokrov in razbrskal med starim perilom- D0 tipal je gladko deščico male skrinjice z n)e govim denarjem. V tej skrinjici je bil zakl® njen Antonov zaslužek sedmih let. TočOjj vsako leto po božiču je stari Roban poloZ'' vanjo tisti denar, ki si ga je bil Anton iz9° voril. Ključek je nosil stari pri sebi. Vsi trii v hiši so vedeli za to skrivnost in kadark® je Anton kaj rabil, je povedal. Ko je šla M®r ta v mesto, je kupila. Saj pa ni ničesar rab> j obleko so mu kupili in ob nedeljah je dob1 sproti za pijačo. Tako ga je bil Roban nav® dil in Anton bi si prislužil lepega denar]3' Tako je bilo doslej, sedaj pa hoče Reza ^ mora dobiti. — S tresočo roko je odmaknil stare sraj®3' dvignil skrinjico in jo nesel k ušesu. P°tr^ sel jo je,- v duhu je videl stotake, zlož®® tesno skupaj. Zdelo se mu je, da čuti vonj ti denar. Potem je spustil skrinjico, da I brez šuma padla med obleko. Popravil Je kor je bilo preje>, uravnal perilo in povez® pokrov. V hiši si je nabasal iz miznice balka. (Dalje prihodnjih' DR. FRANC MIHELČIČ: Mnogo zanimivejše in pestrejše so letalce naprave in pridobitve živali, ki se dvigajo z lastno močjo v zrak. Prve začetke letanja opazujemo pri živalih, ki se spuščajo 1 višjih mest na nižja. V vročih krajih so doma plezajoče žabe, ki imajo med Prsti neke plavalne mrenice. Kadar se spuste z dreves na tla, razkrečijo prste in „plavalna kožica" jim služi kot padalo. Tudi aekateri kuščarji, n, pr. leteči zmaj, atajhen, v Indiji živeči kuščar (sl. 2), leta s pomočjo letalne kože, ki je razpeta ob ^beh straneh trupa od sprednjih do zadnjih aog. Seveda skakanje naše veverice še zdaleč ni tako mojstrsko kot skakanje leteče veverice (sl. 1), ki ima posebno letalno kožo; obe pa zaostajata daleč za netopirji, ki so kar dobri letalci. Vrhunec letalne tehnike pa dosežejo žuželke in ptice, ki imajo že telo prirejeno za letanje. Oglejmo si danes v kratkem p t i c e, ki so letanje kot ustvarjene. Skoro vsi organi, Pa tudi notranji ustroj in presnova, so pri-reieni temu opravilu. Že njihovo telo, ki je Volnasto vretenasto, omogoča kar najlažje la najuspešnejše rezanje zraka. Presnova 9re za tem, da se čimbolj zmanjša teža; koža 'Sla le malo žlez, prebava poteka naglo in ^er je letanje zelo težko opravilo, zahteva ^nogo hrane; zato ptice neprestano jedo; kadar ne letajo ali ne spe, je njih dalo iska-Pje hrane... — Ledvice ne izločajo tekočih K\ / V 'i H 1 > (slika 4). — Ko smo si vse to ogledali, •je treba, da si ogledamo še, kako so zgrajena krila. Najprej njihovo ogrodje, ki je pravzaprav laht in se upogne v rami, komolcu in zapestju (sl. 5). ko udarja krilo naprej in navzgor. S tem se seveda zmanjša upor zraka,-letalna peresa, ki so na roki, se potisnejo drugo ob drugo, peresa kril pa se izmaknejo. Da to razumemo, moramo vedati, da ima vsako pero ozki in širši del jadra; vsak pa je iz glavnih in stranskih žarkov. Ta peresa so razvrščena tako, da leži sprednja ožja stran na sosednji zadnji širši; zato sliči vsa naprava zaprti žaluziji, kadar udari navzdol; pri udaru navzgor pa odprti žaluziji. Ko udari krilo navzdol, se radi zračnega pritiska vzležejo širši deli peres tesno na ožje, zato ne more zrak skozi; ko pa udari navzgor, upogne ptič krilo v zapestju: roka zajame navpično navzgor, peresa se nekoliko zasučejo okrog podolžne osi in žaluzija se odpre; zrak more med peresi skozi (sl. 6). Sl. 3. Ptica krmari navzgor in navzdol ‘?trebkov, temveč trde; tudi to zmanjšuje l&žo, ker zniža množino vode. Za letanje potrebuje ptica močnih mišic; Sumljivo: pri letanju ne gre le za gibanje, ^tnveč se mora žival tudi ohraniti v zraku. £ato mora biti telo lahko in mišice močne. rvi zahtevi odgovarjajo, poleg že zgoraj ^henjenih stvari, votle, zrak vsebujoče ko-Skozi kljun prihaja zrak v pljuča in Q*iučne mehurje, odtod pa gre v kosti. Mi- Sl. i. Leteča veverica šice so krepke in se opirajo na močno in trdno ogrodje. Same mišice bi ne zadoščale, če bi to ogrodje ne bilo trdno; ptica je nekaka ladja v zraku; zato nima njeno telo le oblike, temveč tudi trdnost ladjinega ogrodja. Ptica more ure in ure letati, ne da bi se upehala; med letanjem namreč požira zrak, ki gre skozi pljuča v pljučne zračne mehurje, ki so nekaki priveski pljuč,- deli teh mehurjev segajo med mišice in obdajajo srce; na eni strani zmanjšujejo težo, na drugi pa hladijo te organe. Med letanjem krmarijo s krili in repom. Če je rep iztegnjen se dviga ptica poševno navzgor, ker udarjajo krila poševno navzdol; če upogne rep navzdol, tedaj se spusti z glavo navzdol; zrak se namreč upre ob repna peresa; če pa dvigne rep navzgor, se trup zravna in ptica se dvigne strmo navzgor (sl. 3). Na levo usmerjena repna peresa in istočasno krepkejše udarjanje z desnim krilom usmerjajo ptico na levo; na desno poleti, če so repna peresa usmerjena na desno in udarja krepkeje levo krilo Sl. 2. Leteči zmaj Sl. 6. Ptica udarja s krili: a) navzdol, b) nayzgor Sl. 4. Ptica krmari na levo in desno Da pa more ptica leteti naprej, so krila pri udarcu navzdol radi zračnega pritiska nekoliko' navzgor upognjena, da napravijo poševno naprej in navzdol nagnjeno ploskev. Učinek je isti kot pri veslanju; s krilom se upira ob zrak in se pomika naprej. Mnogo veličastnejše kot ves 1 a j o č e letenje je jadralno letenje, ki ni pri vseh ptičjih družinah enako razvito. Pri tem plava ptica v zraku, ne da bi udarjala s krili. SkOro vse ptice roparice morejo jadralno leteti; zlasti je mojster orel. Človek je poizkušal in še poizkuša svoj način letanja z letali čim bolj približati letenju ptic. Koliko truda, žrtev in prizadevanja ga je to stalo, in kako je še daleč od tega, kar imajo ptice po naravi. Vnetje možganske mrene ali meningitis (Nadaljevanje ih konec). Tončka so takoj slekli, umili, oblekli ga v jVeže perilo, zavili v odejo in odnesli na od-®lek za nalezljive bolezni v operacijsko *0ko. Tam mu je zdravnik z drobno cevko ,Zs_l nekaj tekočine iz hrbtnega kanala. Te-,°čina, ki je navadno prozorna in teče po ^aPljah, je bila pri Tončku motna in gnoj-a. ter je brizgala pod močnim pritiskom v jekleno cevko. Ves čas Tonček kljub bo-acini ni prišel k zavesti. Dali so mu po-j^bne injekcije, nato so ga odnesli v po- s‘slj0. st uavnik je razmazal gnojno tekočino na ,iekleno ploščico, obarval in pogledal z ^ebnogledom (mikroskopom). V razmaza-gnoju je opazil majhne v parih kot ^ ^ljičke ležeče krogljice ali meningo-j°ke, ki povzročajo nalezljivo vnetje mo-Si^ke mrene ali meningitis. T0 dan je zdravnik injekcijo ponovil, j^ček se je začel prebujati, škripal z zob-b6' 2 ®k na vprašanja bodisi sploh ne odgo-dfoK ali pa odg°varia nepravilno. Pri po-Preiskavi, ki jo je izvršil zdravnik fcovnjak za ušesne bolezni, se je ugoto- vilo, da je Tonček gluh na obe ušesi, kar je posledica vnetja možganske mrene. Ta posledica nastopi navadno koncem drugega ali tretji dan bolezni. Če bi bili starši pripeljali fantka prejšnji dan v bolnišnico, bi ogluše-lost gotovo ne bila nastopila. Tako pa ni bilo veliko upanja, da bi Tonček še kdaj v življenju slišal, ker oglušelost po vnetju možganske mrene navadno traja celo življenje. V sledečih tednih se je Tončkovo stanje zboljšalo ali gluh je bil še vedno. Mati in oče sta prišla parkrat v bolnišnico vprašat zdravnika ali sestro o poteku bolezni, ker k Tončku nista smela radi nalezljivosti. Kakor sta bila vesela, da je Tončku sicer dobro, tako sta se žalostila, ker ni slišal. Po dveh mesecih so Tončka odpustili iz bolnišnice domov v objem matere, ki ga je težko pričakovala. Bil je v glavnem zdrav, le slišal ni. Ob slabem vremenu je večkrat zastokal in pokazal glavo. Črez nekaj mesecev je oče Tončka odpeljal v gluhonemnico, kjer je nato hodil v šolo, se učil govorice s kretnjami rok in glave in lepo napredoval na veliko veselje in tolažbo staršev. Vnetje možganske mrene je ena najtežjih nalezljivih bolezni, radi katere je pred desetletji umiralo preko 60% obolelih, vsaj 20% pa je imelo trajne posledice v obliki gluhote, slepote ali živčnih motenj. Samo kakšnih 10—20 odstotkov je ozdravelo brez trajnih posledic. Zahvaliti se moramo samo zdravilnemu serumu in pa zlasti novemu zdravilu, sestavljenemu iz sulfonamidov, da je sedaj nalezljivo vnetje možganske mrene v veliki večini primerov postalo ozdravljivo in trajne posledice zelo redke. Predpogoj je seveda, da je bolnik poslan pravočasno k zdravniku, kar je najbolje že prvi ali pa vsaj drugi dan bolezni. Pa še v tem primeru zdravnik ne more prevzeti odgovornosti, da se bo bolnik res pozdravil. Po skušnjah iz zadnjih let druge svetovne vojne od bolnikov, ki so poslani v bolnišnico prvi ali vsaj drugi dan bolezni, umrje komaj S—10 odstotkov. Čim pa se zamudi pravi čas ,je pa meningitis še vedno strašna bolezen, vsled katere bolniki umirajo ali pa imajo trajne posledice. Pripomniti je treba, da poleg nalezljivega vnetja možganske mrene obstoja še več drugih vrst, od katerih je jetično v n e t-j e možganske mrene najtežje, ker je n e-ozdravljivo in vodi v smrt približno 15 dni po začetku bolezni. Zanimivo je, da meningitis nastopa največ v zimskih mesecih (januar, februar, marec) navadno samo v posameznih primerih ali sporadično, tako da je v istem kraju ali ulici istočasno večinoma samo en bolnik. Okrog njega je mnogo mikrobonoscev, to je lahko obolelih (nahod, hripavost) ali zdravih ljudi, ki imajo v svoji slini meningokoke in bolezen širijo okrog. Za meningitido obole otroci predšolske in šolske dobe, pa tudi pri odraslih ta bolezen ni redka, zlasti med ljudmi, ki žive na gosto skupaj naseljeni (v taboriščih, vojašnicah, zavodih itd.). Glavni znaki so: Prej popolnoma zdrava oseba nenadoma oboli, ima silen glavobol in navadno tudi bljuva. Vročina se yecinoma povzpne na 40° C, včasih je pa tudi nižja ali celo normalna. Radi silnega glavobola bolnik leži na postelji tako ,da leži na boku, glavo ima nagnjeno močno nazaj, noge pa skrčene. Ako mu rečemo, da naj se vsede in z brado dotakne prsnega koša, tega ne more storiti, ker ga pri poizkusu v glavi silno zaboli. Glavobol se pri vsakem tresenju in ropotu poveča, zato bolnik stoka in kriči. Žila navadno bije počasi. Večkrat že prvi ali pa drugi dan nastopi nezavest ali pa celo smrt. Zato ne čakajte! Čim pri kakšnem bolniku opazite gornje znake, združeno ali pa tudi posamezno, takoj pokličite zdravnika ali pa pošljite bolnika v bolnišnico. Zdravnik bo odredil vse potrebno glede bolnika in dal tudi ostalim, ki so bili okrog bolnika, zaščitna sredstva, da ne bi oboleli ali da ne bi bolezni širili. Tu ne pomagajo razna domača sredstva, tu še tako dobroželeči nasveti sosedi povzročajo samo zamudo prave pomoči, ki jo v tem primeru more nuditi samo zdravnik. Starši, pomagajte torej rešiti življenje svojim otrokom s tem, da jih pravočasno pripeljete k zdravniku ali v bolnišnicol Haip fM'üm'ÄnritiH'r A .L Privoščimo živini zraka in svetlobe! Po naših srednjih in'malih kmetijah, kakršnih je v slovenskem delu Koroške največ, ne najdemo veliko hlevov, ki bi ustrezali higienskim (zdravstvenim) zahtevam živine. Po večini so hlevi na kmetijah zelo temačni in zatohli. Svetloba more prihajati v hlev le skozi majhna okenca ali line. Največkrat so pa še ta okenca vsa zamazana in tako zanemarjena ,da se skoznje komaj prikrade kak žarek svetlobe v hlev. Razen tega so naši gospodarji zaradi zračenja hlevov skrajno „previdni". Skrbno pazijo, da pozimi ja ne more svež zrak v hlev, češ, na ta način se hlev preveč shladi. In tako je uboga živina cele mesece obsojena na zatohlo, smrdljivo in temno prebivališče. Naše domače živali so živa bitja, ki imajo glede prebivališča svoje zahteve. Vsako živo bitje potrebuje poleg redne, zadostne in primerne hrane tudi svetlobe in svežega zraka. Te resnice se lahko učimo že pri rastlinah, ki so tudi živa bitja, vendar nižje vrste kot živali. Rastline namreč nimajo zmožnosti, da bi čutile, kakor čutijo živali. Pa so vendar že rastline na zrak in svetlobo tako navezane, da kratkomalo začno hirati, rumeneti in veneti, če jih postavimo v temo ali v slab zrak. Pri rastlinah njihovo pešanje kmalu opazimo. Pri živalih v hlevu pa nam to ne pade v oči čeprav je živina za zrak in svetlobo še bolj občutljiva kot rastline. A dokaj mršavosti, slabe moiznosti pri kravah in mnogo obolenj gre na rovaš teme in zatohlosti v hlevu. Gospodar in njegovi ljudje se pa praskajo za ušesi: „Živina vendar dosti požre, dobro skrbimo za njeno krmljenje — pa je vendar čez zimo slaba, mršava in se ne razvija tako, kakor bi bilo z ozirom na krmljenje pričakovati." Tu je krivda na hlevu. Glejmo, da takoj vse storimo kar je mogoče, da bo mogla svetloba v notranjost hleva. Sedaj sicer ne moremo nič predelovati in prezidavati. Nekaj pa lahko takoj ukrenemo: očistimo temeljito šipe na oknih! Drugo je pa, da moramo hlev večkrat prezračiti. To storimo takrat, ko živine ni v hlevu. Za zdravje, dobro počutje in uspevanje živine našim kmetom nujno priporočamo, naj živali večkrat na teden spustijo iz hleva in jim dajo priložnost, da se sprehodijo in naužijejo svežega zraka in sonca. Najbolje je, če jo gonimo — zlasti ob toplejših sončnih dneh — na napajališče v bližnjem potoku ali na drugače pripravljeno napajališče. Sprva moramo biti previdni, ker živali vnanjega mraza niso vajene. Zato jih začnemo spuščati ven ob toplejših dneh. Kmalu se pa toliko utrdijo in privadijo, da jih lahko ženemo napajat ob vsakem, tudi mrzlem vremenu. Tak sprehod živini izredno dobro stori, ker se lahko razgiblje in sprehodi. Nič ne de, če spočetka tudi poskoči, saj ji je gibanje neobhodno potrebno, ko pa cele dneve mora mirno stati, privezana v hlevu! Ko so živali zunaj, hitro odpremo vrata in okna tako, da po hlevu nekoliko potegne. Prepih prežene zatohli in pokvarjeni zrak in hlev se napolni s svežim zrakom. Ko se živina vrne, ji nekoliko hladnejši hlev nič ne škoduje. Svež zrak se hitro segreje in živali se v takem hlevu dobro počutijo. Privoščimo torej na opisani način živini svežega zraka in svetlobe! Uspeh ne bo izostal, ker bomo imeli tudi v zimskih mesecih zdravo in dobro uspevajočo živino. pa pridelujemo poglavitno na naših travnikih. Na ta način pridemo do zaključka, da je travnik pravzaprav glavni vir za gospodarske uspehe na naši domačiji; in če se sprašujemo naprej, bomo smiselno morali ugotoviti, kako je ravno zanemarjanje travnikov in pašnikov eden največjih gospodarskih grehov, ki se maščuje pri živini in na polju. In končni učinek našega razmišljanja bo moral biti: za travnike se moramo dosti skrbne-je zanimati kakor smo se doslej. Katere bi pa bile najvažnejše naloge pri izboljšanju in obnovi naših travnikov? Danes bomo te naloge samo na hitro in nepopolno obdelali. Morda bo kdaj pozneje prilika, da se bomo pri posameznih nujnih delih na travniku še izčrpneje pomudili. OSKRBA Tudi travnik hoče biti oskrbovan in negovan. Kaj slabo spričevalo za lastnika je travnik, kjer raste po grobljah na travniku grmovje, kjer je raztreseno kamenje in je površina vsa vegasta in zverižena od krtin. Navadno je tak zanemarjen travnik tudi poln mahu, kar pomeni smrt za vse žlahtne trave. O teh rečeh je prepozno govoriti, ko je tra- Za poobedek: Ocvrta jajčka, toda ne kokošja. — Ta izvrstna slaščica ima samo obliko ocvrtih jajčk, v resnici pa jo pripravimo iz popolnoma drugih snovi. Seveda ta recept je pripraven le za one gospodinje, ki so bile ob času, ko so zorele marelice in breskve, tako marljive, da so nekaj takega žlahtnega sadja vkuhale tudi za pozimi in pa za one ki imajo dovolj mleka, da lahko posnamejo nekaj sladke smetane. Na biskvitno podlago (lahko tudi prepečenec), ki ste jo polile s kakim sadnim sokom nadevajte v obliki beljaka stepene smetane. V sredino vsakega „beljaka" dajte polovico marelice ali breskve. Jed ni samo izborna, temveč tudi silno prijetna na pogled, ker je podobna ocvrtim jajčkom. Poleg tega je posebno prikladna, da z njo postrežete nepričakovanim gostom, ker jo lahko hitro pripravite. Prileže se po kosilu ali večerji, pa tudi k čaju. _______ O ugovarjanju Nekateri ljudje ne morejo strpeti, da ne bi zraven poslušali, če se dva razgovarjata. Pri vsakem delu se rajši zanimajo za pogovore drugih. Toda to še ni najhuje. Takšni čvekači tudi vedo vse najbolje in morajo povsod ugovarjati, čeprav se zadeve njih samih prav nič ne tičejo. Ne morejo si kaj, da ne bi ob vsaki priliki odklanjali mnenja drugih — često tudi v žalečem tonu — in rinejo svoj „jaz" v ospredje. Zakaj pa bi ne imel ob takih „modrijanih" nikdo ničesar prav? Zakai ne bi smel nihče zastopati drugačnega mišljenja, kakor ti radovedneži in vsevedneži? Često čutijo že prav majhni otroci nagne- va že v polni rasti — čas je pa govoriti c njih sedaj pozimi in spomladi. V zimšfce© času se da na travnikih marsikaj izboljšati. Zlasti naj bo skrb vsakega gospodarja, ds travnike očisti grmovja, kamenja in krtin; Kakor hitro bodo pa vremenske razmere dovoljevale, bomo šli na travnike s travniško , brano. Ta brana bi morala biti najvažnejšo travniško orodje pri vsaki kmetiji, ki zaslu ži to ime. Z njo travnike temeljito prevleče mo podolgem in počez. Brana izpuli mnogo mahu, ki ga pograbimo in odstranimo, še važneje je pa to, da z brano raztrgamo trav no rušo, ki nato lepše raste; z brano tudi prerahljamo od dežja in snega zbito zemljo, da najde zrak dostop do korenin im da dež-niča in snežnica pronica v zrahljano zemljo ne pa odteka po stolčeni površini v jarke j Lotimo se teh del z vso skrbnostjo! Vedno j naj vam plava pred očmi zgornja „pesmica,, katero lahko skrajšamo in rečemo: „Ma ! lo sena — malo denarja — slabo življenje/ GNOJENJE Kdaj si travnike zadnjikrat pognojil, ljubi moj kmet? Morda si vrgel po njih neka! umetnega gnoja. To je dobro, ali za dolgo no velja. Umetna gnojila zemljo izčrpavajo, n® dodajajo ji pa hranilnih snovi. Treba je mis liti na gnojenje s hlevskim gnojem ali pa Z j mešancem (kompostom), da travna zemlja dobi nove moči. Nadomestljivo gnojilo za travnike je pa — to dobro veste — gnojnica Te ni nikoli preveč in travnik je zanjo vedn® hvaležen. Kako je z gnojničnimi jamami? Velika gospodarska napaka in potratnost ja če pustiš, da se gnojnica razliva po jarkih in po potih. Ob primernem vremenu bomo izpraznih gnojnične jame in gnojnico razvozili po traV nikih. Ne pozabimo tudi na apnenje. OSUŠEVANJE Ta stvar je sevda zamudna in terja od gos podarja in njegovih ljudi precej truda — toda na premokrih travnikih se delo bogato splača. Osuševanje ni nobeno posebno ,,kuD' štno" opravilo. V bistvu gre za to, da se površina talne vode (vode, ki je v tleh) nekoliko zniža. Na premokrih travnikih rastejo le kisle trave, ki so neprimerno slabše oo sladkih. Zemlja je namreč sama na sebi kisi®« ker je preobložena in ji manjka apna. Apnenje pa, ki je sicer za travnike zelo važn® stvar, nič ne zaleže, ker voda apno izluži i® posrka vase. Zato ni drugega izhoda, kakot ta, da vodi v zemlji damo možnost za odtok. To je v močvirnih legah večkrat težko doseči. A če izkopljemo dovolj globoke jarke, že samo s takimi jarki tudi na ravne®1 terenu dosežemo, da se voda odteka in zbi ra v teh jarkih. S tem pa znižamo površin® talne vode v zemlji in zemljo do neke mer® osušimo. O osuševanju (ali drenaži) naj bi se P°se bej poučili vsi tisti kmetje, ki imajo ki travnik zamočvirjen. To vprašanje je ob širno in ga danes na tem mestu ne moremo p° drobneje obravnavati. Samo sprožili smo 9®- nje, da neprestano ugovarjajo. Matere, P° lagam vam na srce, da odvadite svoje otroke tega in prihranile jim boste marsikat®1 neprijeten spor v poznejšem življenju. bodo že v zgodnji mladosti imeli smisel to, kar je prav in lepo, se bodo vedno s hv® ležnostjo spominjali svojih vzgojiteljev. ZA ŠALO Nekoč se je pri ravnatelju sloveče mila® ske opere pojavila mlada dama, ki se \e predstavila za primadono in želela gost® vati. Njeno ime je bilo ravnatelju popolno®13 neznano. Vsi njegovi pomisleki pa so skop neli, ko mu je dama izročila lastnoročno ®3^ pisano priporočilo velikega Skladate!! Rossinija. Gostovanje pa je bilo za neznano pev® pravi polom. Javnost jo je nedvoumno z3 vrnila. Ravnatelj si ni mogel kaj, da ne . tega z vso dolžno spoštljivostjo orne® Rossiniju. , „Velespoštovani mojster, priporičili ste , pevko ... Med nama rečeno .grozno je Pela't. „Vem, dragi moj", je odvrnil slavni u®1® nik smehljaje, „ali bi sicer potrebovala P poročilo?" ... * Pred neko izložbo je stal gospod, p°?e® njega deček, ki se je neprestano smejal- „Kaj te tako veseli, da se tako smejes „Tega ne povem" je odgovoril skrivnos deček. „Ali mi poveš, če ti dam šiling?" „Da toda z desno nogo morate stopil1 korak nazaj." ^ Gospod je stopil z desno nogo korak , zaj in vprašal: „No kaj je tako smešneg ? Deček je odgovoril: „Talko, zdaj stoj obema nogama v njem.».' OSKRBOVANJE TRAVNIKA Na slovenskih kmetijah na Koroškem je o 'iovnega gospodarskega pomena živino-re , ki je brez dvoma temeljna panoga našega kmetovanja. Je prav in potrebno, da se veliko govori in piše o negi in reji živine, o pasmah, o hlevih, in še drugem kar je v zvezi z živinorejo, kakor o zdravju živine in podobnem. Tudi kmečki gospodarji veliko razpravljajo na sestankih, zborovanjih, pa tudi v zasebnih razgovorih o reji živine. Pri tem pogosto vzamejo v misel tudi močna krmila, za katera danes vemo, da jih je težko ali pa sploh ne mogoče dobiti. Kaj radi pa naši gospodarji pozabljajo na ono stroko v kmetijskem gospodarstvu, ki pomeni temelj živinoreji — to so travniki. Mnogo je kmetov ki se vso dolgo jesen, zimo in pomlad spomnijo travnikov le mimogrede. Travnik poznajo samo takrat, ko je treba vzeti koso na ramo in se lotiti košnje, da po stari slovenski pesmi: Kakor se koscu streže tako se travca reže ... pospravijo s travnikov seno in otavo. Drugače je pa travnik zapuščeni pastorek na gruntu, od katerega se samo jemlje, a da se mu bore malo ali nič. Naši gospodarji se na splošno mnogo premalo zavedajo, da brez dobrih, donosnih travnikov ne moremo govoriti o dobri in uspešni živinoreji. Zato bo gotovo pametno, če si predočimo veliki pomen izreka, ki sem ga nekoč videl na steni neke kmetijske šole in ga do danes nisem pozabil. V sebi skriva ta izrek mnogo kmetijsko-gospodarske modrosti. Glasi se pa takole: Malo sena — malo živine, malo živine — malo gnoja, malo gnoja — malo pridelkov, malo pridelkov — malo denarja malo denarja — slabo življenje. Ce tole zanimvo sklepanje nekoliko premislimo, se bomo morali prepričati, da je pri naših slovenskih kmetijsko-gospodarskih razmerah krma (kot podlaga za živinorejo) temeljnega pomena za celotno kmetijo. Krmo Materi za god Dekle, večkrat iSd v zadregi, ker ne veš, kaj bi ji podarila. Pobrskaj po košarici za ročna dela, morda najdeš še nekaj belega kvačkanca in košček belega blaga. Napravi tak mičen prtiček in ljubljena mamica bo gotovo vesela, kajti pristojal bo na vsako mizo pa najsibo v razkošni sobi ali skromni kmečki izbi. Vzorca ne bom opisovala, ker je razviden iz slike. Najprej napravi devet krogov vsakega posebej, nato jih skvačkaj skupaj in obkvačkaj z drobnimi čipkami. Gotov čipkasti krog prišij na gosto na blago. Prtiček nekoliko poškrobi in zlikaj. . mn mmm Jimmk Borovlje pozimi (ilobasnica Že 'dolgo let imamo v Globasnici vodovod, nam posreduje dobro pitno vodo. Letos, *0 vode primanjkuje in je tudi v vodovodu dovolj, jo morajo ljudje zajemati iz poto-‘a- Ker to ni zdravo in ker bi se z majhnimi s*roški dotok vode za vodovod lahko zvišal, kosimo pristojna županstva, da to urede. Otok ^ismo se še oglasili mi Otočani v „Ko-toški Kroniki", toda to ni znamenje, da se „Kroniko" nič ne zanimamo; nasprotno, J velikim veseljem čakamo na vsako števil-0 in jo skrbno prebiramo. Veseli smo, da atao zopet časopis v slovenskem jeziku, ‘ta, k' 1 Piše o koroških Slovencih, se zanje zani-j a in piše o njihovih zadevah. Hudo smo ,rPsli toliko let pod nacizmom in kakor 6tniki smo pričakovali svobode, ko bomo ^41 lahko svobodno zadihali in bo spet i ^jena čast in pravica naši mili materini besedi. s ^-s, dočakali smo zlom hitlerizma, toda >^0 to in nič več. Imamo namreč utis, da ‘erjevska kača še vedno sika in nam hoče 4ati smrtno rano. S kakšnim veseljem smo Prejeli lansko jesen odredbo deželne vla- k 1 da se bo slovenščina poučevala spet v tiski šoli na Otoku. In čakali smo en me-čakali smo dva meseca... čakali smo v, hiesece ... Vse zasitonj! Odredba deželne se pri nas sabotira, kajti na naši šoli sk še spregovorjena beseda v sloven' 0 .etla jeziku. Ali je to spoštovanje vladnih jQre<&>? Kje so šolski nadzorniki, ki bi nad-W0vali vladne odredbe in nepokorne uči-ib učiteljice, ki sabotirajo odredbe de-116 vlade, vrgli ven iz šol °^a pojdimo še dalje. Ce svetni uradniki V'0 Pravični, bi pa človek pričakoval pra-vsaj v cerkvi. Pa tudi tu otoški slovenili Verniki čakamo zaman in trpimo krivico. ! dalj8?10 že na škofij stvo in tam smo pove-* l.ejl kai hočemo, toda slišali smo le obljube. doK,19.43- ° veliki noči so umrli naš pre-l ijug^ župnik g. Malgaj. Od takrat nismo Ot ‘ niž več slovenskega duhovnika na sk0 Kako velik udarec je bil to za ver-im ^življenje naše župnije! Ce smo hoteli rti0 govedi, simo morali iti mi, ki ne zna-lUdi °^ro nemško, v sosednje župnije. In ^ 'atu na sPrevidenje smo morali klicati tu in V6jlsif0sednje župnike, ki so znali tudi slo-otošk°’v čudno, če je slovenski del Živijg6, žuPni’ie postal tako mrzel za versko •tiso nemški verniki pa nikdar goreči hedej- ui-- In tako ie cerkev na Otoku ob so sk°raj prazna. Po vseh župnijah n j ‘ nazaj slovenske duhovnike, mi pa ‘ . 2vedeli smo, da pride sedaj k nam Qpo iT’ ki zelo malo zna slovensko, bju d h a Ure<^': Nedoistatke pri nastavlja-ovnikov sporočajte škofijskemu or- Pomagajte otrokom iz Dunaja in Spodnje Avsirije Na željo koroške deželne vlade objavljamo: Nacijsko nasilno gospodstvo in izid vojne sta prinesla neizmerno gorje nad našo domovino Avstrijo, Velemesto Dunaj in industrijsko področje Spodnje Avstrije spadata med najhuje prizadete kraje. Ravno otroci so tukaj globoko za obžalovati, kajti pomanjkanje golih življenskih potrebščin ogroža njihov razvoj k zdravim in zmožnim Avstrijcem. Kdor pozna bedo po teh ozemljih iz lastne izkušnje ter ve, koliko so predvsem otroci trpeli in še trpe, ta bo razumel in cenil razne akcije, ki bodo omogočile tem otrokom oddih v alpskih deželah. Demokratske stranke in socijalne ustanove so se zavzele za to pomožno akcijo in že so prispeli prvi vlaki iz Dunaja, Dunajskega Novega mesta in drugih mest Spodnje Avstrije na Koroško. Mnogo jih bo še sledilo. Koroška deželna vlada poziva na podlagi enoglasnih sklepov zasedanja z dne 30. januarja t .1. prebivalstvo Koroške, da tudi prispeva po svojih močeh za to pomoč otrokom tako kot ise j,e že večkrat v teh časih najtrpkejše bede izkazalo pripravljeno na žrtve in pomoč. Kdor je v stanju prevzeti v oskrbo oddiha potrebnega otroka naših bratov in sester iz Dunaja in Spodnje Avstrije, ter mu nuditi zadostno hrano, naj sporoči svojo pripravljenost občinskem uradu občine kjer stanuje (v mestih Celovcu in Beljaku oddelku za socijalno obskrbo pri magistratu). Občine bodo te prijave zbirale in jih predložile Koroški deželni vladi, odd. 6 (deželni mladinski urad) odkijer bodo otroci določeni koroškim družinam, ki so pripravljene pomagati. Št* enkrat: Moški odgovarjajo ženskam Članek „Ti salamenski dedci" je vzbudil med bralci splošno pozornost. Dan na dan prihajajo odgovori na zgoraj omenjeni članek. Ker so mnenja močno deljena, mi pa se ne bi radi nikomur zamerili, razen tega nam pa tudi prostora primanjkuje, bomo samo na kratko omenili par odgovorov. S tem pa ne nameravamo zagovarjati niti moških niti žensk, temveč prepuščamo to posameznikom, da sami urede svoje, medsebojne odnose, kakor se jim pač zdi najbolj prav. Nekdo se pritožuje nad ugotovitvijo, da je vojna pobrala vse najboljše fante in pravi, da je vkljub vsemu ostalo še mnogo fantov, ki prav tako z idealnimi čustvi iščejo primerne življenske družice, kot ženske svoje ženine. Piscu gotovo ni bilo všeč, da bi vsi, ki so ostali ne bi bili dobri zakonski možje. Ta ugotovitev se zdi tudi nam umestna, kaj pravijo pa k temu naša dekleta, pa ne vemo. Morda je pa le katera istega mnenja? Drugi, ki je prav tako odgovoril na zgoraj imenovani članek je velik zagovornik žensk. Pa saj ni čudno, ko ima tako dobro ženo. Naj bo zadovoljen, da ni nikdar spoznal žeske hudobije, ki je pa tudi ni malo na svetu. Večji del pa so si naši dopisniki edini v tem, da je ženska nujno zlo, brez katerega se pa ne da živiterdg se pa ne da živeti. Krogi pa, ki so zelo blizu ženskim družbam trde, da so ženske vkljub vsemu privlačne in da nima smisla, da se z njimi prerekamo, saj itak brez njih ne moremo živeti, kot one ne brez nas. Mislim, da bo ta še najbolj pametna, saj poje pesem: „Naj bo stara al’ pa mlada, vsaka ima fanta rada; naj bo star al' mlad, lepo dečvo vsak ma rad!" Št. janž v Itožu V soboto zvečer so nas domači igralci razveselili z lepo igro „Nevesta iz Amerike". Pri prireditvi je nastopil z ubranim petjem tudi domači pevski zbor. Najbolj pa se je odlikoval s svojim petjem dekliški duet ob spremljanju citer. Svetna vas v Rožu %e*t- minuten SftgUsU: XI. Future Tense i— (Prihodnji čas Pomni: Prihodnji čas tvorimo s pomožnima glagoloma shall in will in z nedoločnikom. I shall drink — pil bom You will drink — pil boš (pili boste) He, she, it will drink — on, ona, ono bo pil -a, -o we shall drink — pili boste they will drink — pili bodo Shali I drink? — ali bom pil? shall you drink — boš pil (boste pili)? will he, ishe, it drink —bo pil, -a, -o? shall we drink? — bomo pili? shall you drink? — boste pili? will they drink? — bodo pili? 1. I shall get up at 6 o’clok — ob šestih bom vstal 2. We shall go to the theatre to-morrow — jutri bomo šli v gledališče 3. You will write a letter to-morrow — jutri boste pisali pismo Vsakdanji izrazi: 1. Don't you feel well? — Ali se ne počutite dobro? 2. I have a bad cold — Zelo sem prehlajen 3. I haven’t got any appatite — Nimam teka 4. I am afraid, I am going to be ill — Bojim se, da bo zbolel 5. You don’t look well at all — Ne izglodate ravno dobro. Besede, katere se morate naučiti: the cold — mraz the fog — megla the fronst — ivje the ice — led the rain — dež the snow — sneg the wind — veter * Prihranile si lehsi za nslmeni ponk angleščine, ki bo v nedeljo ob 20 uri 10 mi-nnl v celotškem radiju. Poslušajte dobro» da bo imel vaš pouk res uspeh. Kulturna prireditev v Šmihelu Še je odmevala v naših srcih lepa slovenska pesem, ko smo se veseli zvečer vračali na svoje domove od kulturne prireditve v Šmihelu. Da je prireditev tako dobro uspela gre v prvi vrsti hvala požrtvovalnemu vodju g. Zdravkotu Vavti, igralkam in igralcem iz Blata ter tudi našim pevcem. Prinesla nam je po dolgem času zopet nekaj uric poštenega veselja. Natrpano polna dvorana je pričala kako naše ljudstvo ljubi pošteno zabavo, saj je bil gotovo tudi ljubi Bog vesel in kraj Matjaž je z zadovoljstvom kimal z svojo sivo glavo. Z veliko pozornostjo smo sledili poteku igric in poslušali slovenske narodne pesmi, ki so nam jih zapeli naši fantje in možje. Pa smo jo med odmori še v dvo rani vzdignili, eno pesmico za drugo; vrele so nam iz srca, saj so tako dclgo spale in niso smele na dan. Da, mi Slovenci smo narod, ki silno rad poje. V prepevanju pes mic, nobožnih in narodnih najdemo veliko veselja. In čeprav smo mi Slovenci le majhna narodna družina, smo v jedru zdravi, dokler je in bo naše geslo „Bog in.narod"! Železna Kapla Star običaj, ki je povezan z zgodovino našega kraja, tudi letos ni izostal. Na večer pred Svečnico so se zbrali otroci iz Kaple na kraju trga, odkoder so nastopili svoj tradicij onalni pohod po vasi. V rokah so nosili prav lepo izdelane cerkvice, ki so jih po sl o vestnosti v cerkvi zmetali v Belo. K zgodovini tega običaja se bomo še povrnili. IMapošta Spoštovani gospod urednik! Vaš cenjeni list prav redno dobivam in ga tudi zelo rad prebiram. Danes se obračam do Vas in Vas prosim, da mi odgovorite na sledeče: Dnevno poslušam, slovensko radijsko oddajo, ali na žalost sem vedno razočaran, ko se oddaja konča. Vedno čakam, meni se zdi. da ne sam, kdaj boste ob zaključku oddaje rekli, jutri pa na svidenje za pol ure, ali še več. Prinašali bomo slovenska poročila, petje in glasbo. Slišali boste prosvetno uro, ali strokovno predavanje itd. Vprašal Vas bi gospod urednik, ki imate gotovo tudi zvezo z našo slovensko oddajo, kaj. je prav za prav vzrok, da ,je ravno nam Slovencem tako natančno odmerjen čas? Ali mi ne spadamo v koroško ■skupnost? Mislite, da nemškogovoreči Korošci ne bi hoteli poslušati naših pesmi? Danes, ko se toliko govori o manjšiniskah pravicah in svobodi govora, bi bilo gotovo na mestu, da bi bila naša slovenska oddaja razširjena. Ne gre za tistih 50%, ki jih hočejo imeti nekateri. Prepričani smo namreč, da se bo lahko s časom tudi to doseglo, a želeli bi, da so koraki k dosegi našega cilja vendar nekoliko hitrejši in vidnejši. Kaj pa pravite na to: Londonska radijska postaja oddaja dnevno 15 minut v .slovenščini, kako je mogoče, da pa ima Celovec za naše oddaje samo pet minut? Tu gotovo ni treba nobenega komentarja! Prosim Vas, da naše želje in utemeljitve poveste na odgovornem mestu, ker mi ne vemo, kam naj se obrnemo. Naj bo tudi, kot je naše geslo: na dan s slovensko besedo! Franci. Odgovor: Če bi naše delo poznali nekoliko od bliže, bi lahko ugotovili, da smo tudi mi z vami istega mnenja. Toda kot smo že večkrat rekli, vse naenkrat ne gre. Poslušajte v petek 8 .t. m. oddajo Prešernove poslave. Videli boste, da smo že začeli z razširjenjem slovenskih radijskih oddaj. Radi prebiramo „Koroško Kroniko", ki se vedno bolj izpopolnjuje. Zelo zanimiva so poročila iz posameznih krajev. Nadvse mi je ugajal dopis iz Krčanj. Takih nam še pošljite! Ker pa ne vem, kje je ta kraj — saj na zemljevidih so isamo nemška imena — Vas prosimo, da niam preskrbite zemljevid, na katerem bodo tudi slovenska imena. Vsaj za slovenski del Koroške bi bilo to potrebno. Morda nam boste pa le ustregli, saj imate še največ razumevanja zia naše težave. J anko. Odgovor: Sporočamo Vam, da tak zemljevid že pripravljamo. Kaj je novega vAvMjl Zveza avstrijskih Slovencev Južna Tirolska Pred nekaj dnevi je Avstrijska vlada poslala preko zavezniškega sveta drugo noto na 4 zavezniške vlade o Južno Tirolskem vprašanju. Ta nota vsebuje predloge avstrijske vlade za ureditev italijanskih gospodarskih interesov na Južnem Tirolskem. Avstrija je pripravljena nuditi poleg gospodarskih odškodnin Italiji tudi prosto pristanišče na Donavi. Avstrijska vlada pa odklanja rešitev Južnotirolskega vprašanja s podelitvijo avtonomije. Tudi Italija, je izročila ameriškemu, britanskemu, francoskemu in ruskemu poslaniku v Rimu spomenico, ki obravnava isto vprašanje. Spomenica vsebuje italijanske dokaze za pridržanje spornega, dela Alp, vključno strategično važnega breaerskega prelaza, ki ga je Avstrija po prvi svetovni vojni odstopila Italiji. Ministrski predsednik de Gasperi je prosil v zastopstvu zunanjega ministra diplomatske zastopnike pri zaveznikih, naj spomenico nemudoma izročijo svojim zastopnikom pri zasedanju Združenih narodov v Londonu. Italija trdi, da mora iz strategičmih vzrokov obdržati nadzorstvo nad brener-. skim prelazom in dosedanjo severno mejo vzdolž alpskega vodnega razvodja. Nadalje se trdi od italjanske strani, da je sporno ozemlje vir 15. odstotkov italijanske vodne sile. Italija priznava, da je večina prebivalstva nemškega porekla in govori nemško. Pripravljena je dati ozemlju krajevno avtonomijo in pravico dvojezičnosti. Za skoraišno aijrarno reformo „Arbeiterzeitung1’ z dne 2. februarja piše pod naslovom: „Skorajšna agrarna reforma in razdelitev nacijskih posestev": „Okrajna konferenca kmetov iz Spodnje Avstrije, katera je bila pred kratkim v Wol-kersdorfu, domačem okraju kmetijskega ministra Krausa, katere se je udeležilo 250 odposlancev iz 24 občin, je soglasno sprejelo resolucijo, v kateri se glasi; Pozivamo vlado, da čim preje izda zakon o agrarni reformi ter z razdelitvijo razlaščenih posestev kmečkim delavcem in kmetom, ki nimajo dovolj zemlje, te usposobi za zmožne člane kmetijstva. Tudi naj bi se ustanovila vzorna posestva za gojitev domačih živali, kakor tudi naselbine za kmečke delavce. 31. januarja je priredil v Celovcu odbor ZAS tiskovno konferenco, katere namen je bil potom tiska seznaniti ljudi s cilji in nameni imenovane organizacije. Kot je izjavil gospod Lueger je ZAS nepolitična organizacija, ki hoče v ’ okviru Avstrije zastopati interese koroških Slovencev, ZAS zahteva: 1. Slovenski učni jezik na šolah slovenskih občin, 2. V slovenskih naselbinah tudi slovenščino kot uradni jezik, 3. Zastopstvo Slovencev v javnih korporacijah, predvsem pa popravo vseh krivic, ki so zadele koroške Slovence kot celoto, ali posameznega koroškega Slovenca. Zveza bo skrbela tudi zato, da bo Slovencem dana možnost ustanovitev lastnih društev in kulturnih ustanov. Kot dokončna rešitev meje med obema narodoma na Koroškem, bo sprejela ZAS odločitev organizacije UNO, ki jo smatra v tem oziru za edino pristojno oblast. Na deželni seji ZAS, ki ,je bila istega dne predpoldne je bil izvoljen deželni odbor, ki ga sestavljajo sledeči gospodje: Sibitz, Pau-iič, Pečnik, Kaičnik Albert, Lueger in Satt-mann. Posebej je bilo naglašeno, da je pri ZAS zastopanih večje število ljudi, ki so preživeli več časa v KZ-taboriščih in mnogo aktivnih partizanov, ki so se skupno z jugoslovansko armado borili proti nacizmu. Jlovice iz Dunaja Nizozemsko zunanje ministrstvo poroča, da je nizozemska vlada priznala avstrijsko zvezno vlado. Avstrijski zvezni kancler je izrazil zadoščenje svoje vlade glede sklepa Nizozemske. * V jutranjih urah 5. februarja je vihar podrl oziroma več ali manj poškodoval 15 stanovanjskih poslopij. Najhujšo škodo je pretrpela hiša št. 3 v Keinerjevi ulici. Ta je bila poškodovana že ob bombnih napadih in so sedaj v njej zasilno stanovali v dveh spodnjih nastropij. Nekaj stanovanjskih prostorov se je udrlo prav do kleti in je pri tem 10 oseb zasulo. Gasilcem se je posrečilo še isti dan dopoldne rešiti 5 oseb izpod ruševin. * General Buisson, zastopnik Francije v Zavezniškem svetu na. Dunaju, je izjavil, da se bo v najkrajšem času vrnilo 35.000 avstrijskih vojnih ujetnikov iz Francije. Glede njihove prehrane je izjavil, da prejemajo 1.800 kalorij. Kdor pa opravlja kako težko delo, dobi isto količino živil kakor francoski delavec pri istem delu. * Po poročilu dunajskega delovnega urada rabijo za obnovo Dunaja dodatno 35.000 delavnih moči. Posebno vlada pomanjkanje delavcev v gradbeni stroki. Da bi odpravili ‘pomanjkanje bo pričel dunajski delovni urad I v najkrajšem času z velikim prešolanjem. Kakor je kanadski minister Mackezie King sporočil časopisnim dopisnikom, je Kanada v zadnjem času z zadovoljstvom opazovala stremljenje po ponovni ustanovitvi avtonomne avstrijske države. Mackenzie King je izjavil; Neodvisna avstrijska vlada bo služila v soglasju z željami volilcev, ki pozdravljajo vrnitev demokratskih vladnih načel o blagostanju dežele, ki je končno osvobojena nemških vsiljivcev. * Ob priliki obnove radija in brzojavnega prometa BAVAG z inozemstvom je sporočil javni upravitelj Radija Avstrije d.d., fregatni kapetan v.p. Lein, o delu, ki je bilo opravljeno po končani vojni. Med drugim je rekel: Vsled vojnih dogodkov sta bili močno poškodovani oddajni postaji Deutsch-Alten-burg in Larberg. Oddajno postajo Deutsch-Altenburg so nemške čete pognale v zrak, oddajno postajo Larberg so pa izločili iz prometa iz tem, da so uničili akumolatorje ki se jih trenutno ne da nadomestiti. Po vojni smo podvzeli vse korake, da bi obnovili v najkrajšem času — četudi v skromnem obsegu— vsaj eno od oddajnih postaj. Mnoge težkoče smo morali premagati, vendar smo jih obvladali. Sedaj ima Dunaj še eno zasilno radijo postajo z 3 oddajnimi postajami na kratke valove. Sprememba od isto-smemega na izmenični tok je imela za posledico preureditev mnogega orodja. Obsodbe vo.aškilf sodišč Volšperk. Franz Brandner je bil obsojeB na dve leti in šest mesecev zapora zaradi nedovoljene posesti orožja in mundciije, ne' dovoljene rabe orožja pri divjem lovu, nedovoljene posesti vojaške opreme in vojaškega blaga. Anton Kastlonig, ki je bil obtožen zaradi izvoza 10 volov v Jugoslavijo brez .dovoljenja, osemkratnega nedovoljenega prekora-i čenija meje iz Avstrije v Jugoslavijo in zopet nazaj, nedovoljenega uvoza 10.500 Mark. ter 1500 dinarjiev iz Jugoslavije v Avstrijo j in obsojen na tri leta zapora. Štajerska Po poročilih štajerske podružnice za blagovni promet v Gradcu je zagotovljena Štajerski iz Italije dobava limon, čebule, krompirja, žveplene rude in žveplene kisline. S Švico so v teku pogajanja glede uvoz» barvilnih sredstev, žarnic, sredstev za strojenje usnja in sličnega. Francija nudi dobavo kemičnih sredstev tekstilnih strojev in stekla za očala ter kaže veliko zanimanje za celulozo. V Švici pripravljajo tudi nakup papirja * * v zameno za deteljo in semena za grafit. Iščemo zmožnega najemnika, ali prveg* hlapca za gorsko pesestvo v okraju Ž? lezna Kapla ob jugoslovanski meji. Ponudbe je poslati na: Ferlacher KunstmShk v Borovljah. &owzved&e: Ako je .komu kaj zneano o družini Gross Bu-dolia iz Marenberga pri Mariboru, naj tfl prosim, sporoči na paslov: Gross Marija Slovensko begunsko taborišče, Spittal Dravi (bar. 11 6). Komur je kaj znano o Butala Jožetu iz Zv3' beka pri Bliberku, katerega so nacisti zs prli v začetku februarja 1945. v Celovcv odkoder so ga baje poslali v Dachau koD-cem marca 1945., prosimo naj podatk2 sporoči na naslov: Butala Emilija, Žvabek pošta Pliberk (Bleiburg). Comu je kaj znanega o moji ženi Alojzi)’ Ecker, rojeni 5. oktobra 1913 v Tacnu Pr' Ljubljani, naj sporoči na naslov Ecker Rai mund Baumbach Platz 10. Celovec. Cateri begunec iz Tržiča v Jugoslaviji j kaj o moji ženi Katarini Staudinger rojea5 Ahačič in njenih otrocih. Imenovana je prišla v aprilu 1944 v Tržič k svojemu o6e_ tu Prečna ulica 6. Sporočila pošljite pf°' nagradi na naslov; Jožef Staudinger In/iK 1 cnrm ariV Roman: ^ KRIZ NA GORI Ljubezenska zgodba IVAN CANKAR it. Sovraštvo je pogledalo iz njegovih oči; ustnice so se stisnile in čelo se je nabralo v gube. Hanci pa je bilo, kakor da je govorila vsa globel iz njegovih ust. Isto tiho, veliko sovraštvo je bilo, pomešano z zavistjo in z grenkim, globoko glodajočim čutom starosti in onemoglosti. Isti čut je bil, ki jo je izpreletel nekoč na fari, pod velikim, veselim solncem, ki je sijalo tam in ki se nikoli ni ozrlo v globel. „Ne bo se ozrl nate! Šel je in ni več naš!“ „Tako se ne more zgoditi!" je odgovorila Hanca mirno v svojem srcu. Kje je senca, ki bi mogla zagrniti vse do kraja to veliko sladko pričakovanje? „Zdaj se je pokazalo tudi na učitelju! In jaz vem, Hanca, zakaj se je pokazalo!... Pameten fant je bil prej, govoril je z ljudmi, kakor se spodobi. Zdaj samo še pije! Da bi vsaj tukaj pil — pa hodi na faro, kakor da bi v globeli ne imeli vina! Bog mu ga blagoslovi, privoščim mu ga ... ampak treba bi bilo, Hanca!" Pogledala je skozi okno in si je ogrinjala ruto. „Ali mu pojdeš naproti?" „„Pojdem!"" „Ne hodi! Ne bo se ozrl nate, Hanca! Gosposki bo, zasmejal se bo in bo šel mimo!" „Sam ne verjame!" si je mislila Hanca. „Toda sovraži ga, ker ga Imam rada! Vsi ga sovražijo, kakor da bi jih bila ranila moja ljubezen in njegova srečal" Na pragu je stala mati in je gledala v klanec. Tam je prihajala Kovačevka z jer-basom na glavi; vračala se je s polja. „Vaš fant se torej vrne, Kovačevka?" Zenska se je ozrla z zlovoljnim obrazom in je zavzdihnila. „E no, vrne se... pa ne bo nikoli nič iz tega fanta; izgubil se je!" Njen obraz je bil v senci pod jerbasom še bolj teman, star in suh in oči so gledale trudno kakor izpod težkega bremena. „Na starejšem sinu me je Bog blagoslovil, na mlajšem pa me je kaznoval, je že vedel zakaj... Preveč sem ga imela rada ..." Hanco je izpreletelo, ko je videla iz veže to veliko, suho žensko in njene topo vdane oči in ko je slišala njene besede, tako težke in mirne, kakor molitev za umirajočega. „Sami ste ga obsodili, zato ker je preslabotna vaša ljubezen!" Ženska se je napotila v globel, mati je zavzdihnila in se je vrnila v vežo. „No, Hanca, zakaj si se tako napravila nocoj?" „„Naproti mu pojdem!”" „O, ti otrok! Kaj pa bi s tabo, kaj naj ti rečem? Še z jermenom bi ti človek ne dopovedal! Kdo te je uročil?" Hanca je stopila na prag. „Saj si slišala! Nikoli ne bo nič iz njega, izgubil se je!" „„Mati!” t Hanca je zaklicala, njen glas je bil globok in se je tresel. „No, Bog te varuj!... Ampak sreča je šla mimo, pa je nisi videla ..." Mati je stopila v izbo, Hanca se je napotila v klanec... Tako je napočil tisti dan, se je nagnil tisti večer, ki je hrepenelo srce po njem. V poslednji uri pa se je pričakovanje nenadoma utrudilo, srce se je stisnilo v čudnem sladkem strahu in smehljajoče oči so se orosile ... Zgoden je bil še večer, še je sijalo solnce za gorami in počasi in leno so se plazile sence v hrib. Hanca je hitela, ali tudi njeni koraki so bili čudno majhni in pot se je vlekla kakor do vrh neba. „Da bi že ugasnilo to solnce, da bi se že nagnil prijazni večer!" To je bila tista pot. Vsak kamen je še ležal kakor prej, zdelo se (ji je skoro, da ,se še poznajo njene in njegove stopinje, globoko vtisnjene od bremena, ki je tiščalo takrat na ramah. Zdaj pa so rame svobodne, ni več bremena. Ah, ni več bremena!... Toda rame se niso mogle odpočiti, stisnjene so bile, mukoma vzdignjene in srce je bilo tesno, ni se moglo vdati sladkemu pričakovanju, dramilo se je in je strepetalo. „Zdaij pride... s častjo in slavo!" Samo nalahko so se zgenile ustnice, samo nalahko se je nasmehljalo srce, ni moglo zavriskati. In počasi so hodile misli,- rade bi mu hitele naproti v veselem, urnem teku, toda majhni so bili njih koraki in kakor sence so se tplazile v hrib. „Kod hodiš zdaj, dragi? Zakaj hodiš tako počasi, ko bi te že rade videla moje uboS' oči? Morda si že tam, v dolini, kjer si) solnce. Brž se napravi v hrib, ne poslavU3 se dolgo od tega neprijaznega solnca!-Samo še hrib je med nama, in ti hodiš P° časi, ne mudi se ti nikamor, moji koraki ® pa tako majhni; saj' ti sežem komaj rame!" ^ In ko je zahrepenelo po njem, ga je vi“® njeno srce bolj natanko, utrinjalo je hitI'®, in svobodneje. Prišel bo vesel in glasen ,gospodski cen, v dolgi svetli suknji, širok, klobuk ^ glavi. Malo zagorel bo njegov obraz dolgega pota, od žarečega solnca, ki je ,0 oni strani; bolj svetle in bolj1 svobodne b° ^ njegove oči, bolj ponosen bo njegov kor „ veselo bo vihrala pod vratom dolga pentlja. Tako se bo prikazal na hribu, ^ daleč bo zdrav... zamahnila njegova roka v Samo še ta ovinek, še ta strmi klanec. „Neprijazen si, Mate! Kaj odlašaš dolgo, kje se mudiš? Saj že ni več solnca . hribom, že se je nagnil ta lepi večeri čakaš? Ali nisi nič mislil name? Jaz bi Tag{p da .sl mislil name vso pot, tako kakor s mislila nate jaz, odkar si se napotil; dolgi dan, ko sem se zdramila, do zalo ^ noči. Celo sanjalo se mi je o tebi, Mate- ^ si prišel in me nisi pogledal prijazno, postrani si se ozrl name in si šel Dospela j« na hrib prav ob istem čas^ kakor so dosegle sence strmi rob. V som j ku je ležala globel, tiha že in dremotna p svetlim večernim nebom. Na oni strani pa bila še luč, prav nad goro ,nad gozdom stalo solnce. Dalje prihodnjič-_________ ^ „Koroška Kronika izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 70 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001. Rokopisi se ne vračajo.