PoStnina plačana v gotovini Posamezna številka 2 din beseda Uredništvo In uprava: Beethovnova ulica štev. 6 - Čekovni račun štev. 17.152 - Izhaja mesečno - Naročnina: Letno 20 din, polletno 10 din številka 2 ¥ V Ljubljani, 8. februarja 1940 I Letnik IV Miloš Trifunovič, Beograd: Pred šestdesetimi leti Radikalna stranka je v bistvu ideja svobode, enakosti in bra tstva Besede: radikal, radikalizem so se tule prvikrat v politični zgodovini pred 13« leti na Angleškem. Prvi jih je uporabil znameniti angleški filozof in gospodarstvenik Bentham, ki je zahteval leta 1811. v svojih spisih in akciji korenite reforme — radikalne reforme v takratnem državnem in upravnem življenju Anglije, zlasti pa reformo volilnega zakona. Pristaši reforme so dobili ime «r a d i k a 1 i». Radikalizem se je pozneje prenesel na kontinent, najprej v Francijo. Leta 18?0., po porazu v vojni z Nemčijo, so se v Franciji združili v radikalno stranko vsi napredni elementi z namero, da ne dopuste povratka starega režima. Po sprejetju ustave leta 18?5. so radikali vrgli vlado maršala Mahona; njihov voditelj je bil že takrat znani Clemenceau. Skoro v istem času kakor v Franciji se je pojavil radikalizem v Srbiji po letu 1870. Ne ve se točno, kdo se je pri nas prvi poslužil javno te besede, da je z njo označil opozicijo takratnemu režimu. Podoba je, da jo je v tisku porabil prvi Kašo Miloševič, pozneje minister v radikalnih vladah, ki je bil obsojen zaradi Timoškega upora 1. 1883. na smrt skupaj s Pašiičem, Aeo Stanojevičem in drugimi radikalnimi voditelji. Besede «radi-kal» se je posluževal od novembra letu 1875. v svojih člankih, ki jih je priobčeval v listu «Staro oslobodjenje». Toda ta opozicija takrat še ni bila organizirana. V poročilih avstrijskega poslanika v Beogradu se omenjajo radikali prvikrat decembra leta 1880. Januarja 1881 pa je izšla prva številka «Sainouprave» in še isti mesec je bil razglašen p r o g r a m «Ii a d i k a 1 n e str a n k e». Od taki at pa do danes je «Radikalna stranka» odločujoč činitelj v državnem življenju tako Srbije kakor Jugoslavije. Ostali dve stranki v Srbiji, liberalna in naprednjaška stranka, sta izginili. Radikalna stranka je torej stara šestdeset let, čeprav so njene kali še starejše. In čeprav je šlo preko nje mnogo burje in viharjev, čeprav je bila lomljena in gonjena, je vendar ostala važen faktor državnega in političnega življenja in njeno ime se večkrat izgovor ja kot ime katere koli druge stranke. ' V čem je skrivnost njenega dolgega življenja? Kako to, da je, ustanovljena leta 1881., že leta 1883. združila v svojih vrstah pet šestin naroda v Srbiji? Ker je stavila v svoj program: tajno glasovanje, parlamentarni sistem vladanja, pravo in resnično zakonitost, borbo za več pravice, za politično in gospodarsko enakopravnost, za več poštenja in svobode. Ko je radikalna stranka pričela ta boj, vsega tega v Srbiji ni bilo dovolj. S svojim programom je radikalna stranka podprla tozadevne težnje naroda. A ne samo to. Radikalna stranka se je stvarno bojevala za te ideale. Že v po-četku je pridobila fanatične borce in apostole, ki so prestali mnogo trpljenja in doprinesli velike žrtve. V prvi člen svojega programa pa je zapisala kot cilj: Osvobojenje srbskega naroda od tujca. Za ta ideal je napravila poteze usodepolnega značaja. Njena borba je borba za svobodo, tako da je Radikalna stranka v bistvn ideja svobode. Politična filozofija Radikalne stranke je, da se naroda ne da upravljati v prolivju z njegovim čustvovanjem in pojmovanjem, kaj je pravo in pošteno* pa četudi bi bili ti pojmi v načelu zgrešeni. Bori se tedaj za to, da se država upravljaj po odobrenju naroda, po njegovem razpoloženju in po njegovem pojmovanju. A šef radikalne stranke in njena zastava gredo še danes po isti poti, zvesti svoji svetli preteklosti. Dr. Milan Korun: Iz domače politike Zedinjena radikalna stranka bo privlačna sila tadi za napredne Slovence V polpreteklih dneh sta postali dve vprašanji aktualni. Prvo: ali preureditev države pred volitvami ali obratno. Drugo: zedinjenje radikalov. Pri obeh vprašanjih sta se vidno pokazali neurejenost in negotovost naših notranje političnih in strankarskih razmer. Preureditev države se ni od ustanovitve banovine Hrvatske premaknila niti za korak naprej. Celo hrvaška banovina še ni zor-ganizirana, na njo še niso pre-nešeni posli ministrstva notranjih zadev in telesne vzgoje in — financ, brez katerih ni samostojnosti. Hrvati zahtevajo ne samo, da se ta prenos čimprej izvrši, nego tudi volitve v parlament in hrvaški sabor, češ da so te zahteve utemeljene v besedilu in smislu sporazuma. Kar se tiče zahteve po volitvah je reakcija pri JRZ in pri ostalih srbskih strankah zelo zanimiva. Dočim so n. pr. srbske opozicijske stranke sklenjeni sporazum prvotno grajale, ker se je sklenil brez konzultacije naroda potom volitev in so zahtevale vsaj naknadno takojšnje volitve, so se sedaj vse te stranke, kakor tudi JRZ, izjavile proti volitvam in zahtevajo preureditev države pred vblitvaini. Očividno se srbske stranke boje, da bi dale volitve tak rezultat, da bi se — spričo strankarske razcepljenosti na srbski strani — pojavil dr. Maček v parlamentu kot zastopnik številčno najmočnejše stranke. Ker bi sc: mu brez dvoma priključili muslimani, bi se bilo — po mnenju ^irhskUi strank 'tali, da s« djv žava preuredi v štiri banovine, hrvaško, slovensko, srbsko in bo-sansko, namesto v tri, kakor to zahtevajo Srbi. Kajti za vprašanje treh ali štirih banovin gre. Dr. Maček stoji na stališču, da bi se lahko v bistvu zadovoljil /. današnjo razmejitvijo hrvaške banovine samo, če se poleg srbske banovino ustanovi še četrta bano vina, v proti vnem zahteva priključitev še nekaterih predelov k hrvaški banovini. Srbi pa so nasprotni ustanovitvi četrte banovine, ker stoje na stališču, da so Hrvati že dobili £ *- torijalni maksimum, a ostali teritorij na jugu da pripada srbski banovini. Slovenci radi poudarjamo, da na tem sporu nismo neposredno udeleženi, da je to stvar, ki naj jo opravijo Srbi in Hrvati med seboj. Zdi se nam, da to mnenje ni popolnoma pravilno. Res nismo Slovenci neposredno prizadeti, toda kot enakopravnim državljanom nam ne more biti vseeno, kako naj bo država preurejena. če ne pride do sporazuma med Srbi in Hrvati, bomo že morali zavzeti svoje stališče. Ni dvoma, da je v teh medsebojnih prepirih zaenkrat srbska^ stran slabša, ker ji manjka močna srbska stranka. Zato so že mesece in mesece na delu sile, predvsem minister dr. Markovič, ki žele zediniti na toliko frakcij razbito bivšo radikalno stranko, ki bi složna brez dvoma imela v svojih vrstah zopet večino srbskega naroda. V zadnjem času smo čitali topogledno zelo optimistične vesti, ki pa se zaenkrat ne potrjujejo. Pojavile so se tež-koče, ki jih ne bo lahko premostiti. Kakor dogodki potekajo, se zdi, da povzročajo nemalo težav prestižna in osebna vprašanja na tej in oni strani. Zato mislimo, da bi morala biti akcija globlje zajeta, bolj širokogrudno vodena in da bi bilo prav, če bi se postavila na tako široko podlago, da bi se moglo zediniti po možnosti vse frakcije, v katere se je radikalna stranka od leta 1929. razbila. Samo potem bo radikalna stranka lahko zopet oživela v svoji nekdanji moči in številu. Če bo tako zedinjena radikal- na stranka potem s svojim programom in delom pokazala, da ni zastopnica samo srbskih teženj in potreb, ampak da je v resnici vsedržavna stranka, ki lx» borec za politične svobode, gospodarske in socialne pravice malega človeka, ni dvoma, da bo postala privlačna tudi za številne Hrvate in predvsem napredne Slovence. Vprašanje zedinjenja radikalov postaja vsak dan aktualnejše zlasti glede na novi volilni zakon, s katerim je načelno odprta pot za razpis volitev in za konzultacijo naroda. Kdaj bodo volitve za narodno skupščino sicer še ni določeno, ker je to vprašanje povezano s celotnim političnim položajem; toda s pravnega ali zakonskega gledišča ni nobene ovire, ker se volitve lahko razpišejo v najkrajšem roku. la oko In ost vpliva na radikale v vseh krajih naše državi', da vedno bolj in vedno odit riteje poudarjajo -splošno razpoloženje fadikalskih mas za združitev vseli razcepljenih ra-ihkulskih sil in. za Vzpostavitev ene edine, složne in močne radi- Zedinjenje radikalov „Oelo“, glasilo ministra Dr. Laze Markoviča piie: radikali hočejo in želijo, narodna volja pa je v takih stvareh najvažnejša. Danes se radikali nahajajo pred državno potrebo, da se do kraja izvede ta politika na radikalnih načelih, v svobodi in po volji pretežne večine tako Srbov kakor Hrvatov in Slovencev, ter da se na ta način s harmonično akcijo zasigura in ojača skupna država in skupna naša domovina Jugoslavija, — saj v tem leži glavni in pravi smisel sporazuma. To so osnove, na podlagi katerih se imajo združiti vsi radikali. Kar se pa tiče vprašanja notranje strankarske ureditve in organizacije, zlasti kar se tiče mesta in položaja vsakega, radikala v stranki, so to manj važne stvari, ki se morajo urediti na prijateljski način. Ko je bil po smrti Nikole Pasica izbran za predsednika stranke g. Aca Stanojevič, je bila sklicana konferenca radikalov iz vse zemlje, ki je soglasno sprejela g. Stanojeviča za svojega voditelja. Osebna avtoriteta g. Stanojeviča je dobila tako tudi politično potrdilo od svojega naroda, kar daje še danes izjemno veljavo mišljenju in sodbi g. Ace Stanojeviča. Če se bo postopalo tudi sedaj po tem preizkušenem načinu in če se bodo vsa strankarska vprašanja urejevala v smislu želja naroda, bo lahko prebroditi tudi najdelikatnejše probleme v stranki. Za zedinjenje in uspeh radikalov je najvažnejše, da smo načelno iii politično soglasni. Drugi problem, čeprav izgloda važen nekaterim zainteresiranim radikalskim prvakom, se ne sme siliti v prvo vrsto, ker je po svoji prirodi podrejenega značaja. k * v' •, m Ara Stanojevič, predsednik Narodno radikalne stranke. kalsko organizacije v vsej državi. Zedinjenje radikalov je za državno in narodno politiko po sporazumu neogibno potrebno in Se bo vsekako izvršilo, ker to Finski vzgled Komaj nekaj tednov od izbruha vojne med Finsko in silnim ruskim sosedom je zadostovalo majhnemu, pa neverjetno junaškemu iu žilavemu finskemu narodu, da je pred vsem svetom dokumentiral svojo ogromno notranjo moč. Nekaj kratkih tednov nesorazmerne borbe proti nasprotniku, ki je petdesetkrat močnejši in pripravljenejši, je pokazalo svetu, da so tudi majhni narodi zmožni ustvarjati čudeže, če so složni in odločeni, da za vsako ceno, s častjo in ponosom, ob zaničevanju trpljenja in tudi smrti, branijo svojo svobodo, samostojnost, blaginjo in napredek. Mala Finska je lahko vsem narodom, pa tudi nam Ju- goslovanom, najsvetlejši vzgled in vzor. Vzor pa nam je junaška Finska lahko predvsem zato, da izgine iz naše sredine ves oni neutemeljeni pesimizem, ki ga danes premnogi zavestno in nezavestno širijo okrog sebe. Če bi bili Finci po našem primeru prežeti s pesimizmom, je vsakomur jasno in edino razumljivo, da ne bi mogli že v nekaj kratkih začetnih vojnih tednih, ko so bili tako brezobzirno in nepričakovano napadeni od orjaškega soseda, popisati najslavnejših strani svoje dosedanje zgodovine. Pesimizem je bil in bo tudi ostal naj večji sovražnik vsakega na, gospodarska in socialna struktura naše države. Trenutna oblika naše države je postala dvolična. S tem, ko se je priznala hrvatskemu narodu individualnost, se mu je izročilo zrelostno spričevalo in potrdila naravna doktrina njegove sposobnosti za samostojno izživljanje v okviru troimene narodne države Jugoslavije. Pri takem nastalem položaju sta torej ne glede na koncept samega sporazuma trenutno potisnjena v ozadje ostala dva tvorna naroda naše države. Zaradi tega izjemnega stanja se je zadnje dni očitno pokazalo, da sta zavladali v sami vladi dve na-ziranji, odnosno dve stališči, kako naj poteka nadaljnja procedura preurejanja države. Izgleda celo, da sta ti dve stališči napravili precejšnjo razpoko in je zaenkrat še zelo težko izreči določnejše ali kakršno koli mnenje o premoči katerega izmed teh dveh stališč. Težko je tudi sicer presoditi, v koliko ima ena ali druga stran svojo teoretično upravičenost in iz te izhajajočo praktično vrednost, saj se zatrjuje, da proučujejo obe tezi sami strokovnjaki in priznani javni delavci, pa kljub temu stvar izgleda vsaj do danes samo filozofske narave. Zato lahko kot opazovalci tega razvojnega dogajanja trdimo iz povsem prirodnih občutij in logičnih zaključkov, da ima zahteva po preureditvi ostalih dveh, t. j. po ureditvi slovenske in srbske banovine ne glede na sam koncept sporazuma svojo vitalno in logično vsebino. Načelno smo za samostojno močno gospodarsko, socialno in kulturno ter politično slovensko enoto v skupni državi. Seveda ta želja, ki je razumljivo hotenje naroda, ne sme uspavati odločujočih političnih činiteljev, da bi šli v svoji trenutni politični moči preko vseh stvarnih razmotrivanj, zlasti pa preko finančnega vprašanja, ki je jedro take nove oblike, v kolikšnem okviru sploh dopušča tako ' preureditev finančna zmogljivost, | ki bi morala črpati svoje vire iz » lastnega narodnega gospodarstva. I Brez teh predhodnih in nujnih ugo- I tovitev postane lahko taka oblika j usodna in bi pomenila v zgodovini naše države zopet novo klavrno poglavje politične prenapetosti. Te misli nam predvsem narekuje objektivno gledanje na razvijajoče se dogajanje okoli tega najvažnejšega problema notranje ureditve države, ker je od tega odvisna predvsem nova tvornost, ki naj prinese blaginjo, brez katere si pa ni mogoče zamisliti pozitivnih vrednot. Seveda smo pa spričo dejanskega položaja v Sloveniji, ki je ostal v vsej svoji obliki tudi po sporazumu docela neizpremenjen, upravičeni, da podamo svoje misli na ta državni problem tudi iz popolnoma svojega stališča. Razumljivo je, da se v nerazpo-loženju, katerega se brez vsake potrebe še nadalje vzdržuje, ne more nikomur opevati slavospevov in hvale. V lažje razumevanje navajamo naslednji primer: 2e iz enostavnega pojmovanja vemo, da vsak stroj sestoji iz večjih in manjših delov, kateri vsi skupaj tvorijo celoto in jo šele nato usposabljajo za namenjene svrhe. Ako se najmanjši del stroja pokvari ali odstrani, nastajajo zapreke, ki ovirajo ali celo onemogočijo nadaljnjo funkcijo istega. Prav temu pojmovanju lahko primerjamo strukturo države, v kateri se izživljajo narodi z različnimi svetovnimi nazori, verskimi razlikami in kulturnimi potrebami. Če se hoče resnično koristiti državi in narodu, potem je treba omogočiti, da se vsi voljni izživljajo po svojih pogledih in načelih, seveda v kolikor to pač dopuščajo prilike in pa interesi države in naroda. Prepričani pa smo, če se v novi bodoči ureditvi naše države ne bo vodila notranja politika po popolnoma novih metodah in šlo po drugačnih poteh kakor doslej, bo ta sporazum, katerega namen je vzpostaviti predvsem demokracijo in ravnopravnost, rodil najbrže še težje in nevarnejše nesporazume in nasprotstva, katerih se je pa treba s pametnimi reformami že v naprej obvarovati. Ta bojazen se nam predvsem vsiljuje zaradi politične prenapetosti in zlasti zato, ker smo bili živa priča nedavne preteklosti, kam lahko privede nasilje in nadvlada nad lastnim narodom. vč. Blagoslov in prekletstvo napredku. Najnevarnejši pa je v najbolj kritičnih trenutkih, kakršne prav danes preživlja ves svet. Onih nekaj sto tisoč finskih vojakov in zavednih borcev, ki danes uspešno vztrajajo na zasneženi fronti pri 40 do 50 stopinjah mraza od Pečenge vse doli do Ladoškega jezera in še nižje, se ne bori le za svojo lastno svobodo, temveč tudi za optimizem vseh. zlasti pa .majhnih narodov. Njihova borba mora v vseh nas vzbuditi živo, neomajno vero, da je tudi majhen narod zmožen ustvarjati čudeže, če ga le preveva enotna složna volja in želja po ohranitvi sebe in svoje svobode. Naravno je. da je ogromna moralna sila, s katero razpolaga majhni finski narod, predvsem posledica blaginje, v kateri ta narodič živi. Tu blaginja pa je bila ustvarjena s pridnim, rednim in odločnim delom. Majhen in reven finski narod je v kratkih dveh desetletjih svoje svobode in samostojnosti, v čemer smo si docela enaki z njim, ustvaril tolikšno blaginjo, da ga zanj upravičeno zavidajo tudi največji narodi sveta. Ne more nam nikakor škodovati, če si vzamemo ta primer finske blaginje za vzor. Vprašati se pa tudi moramo: Zakaj nismo tudi mi, ki nas je štirikrat več, kakor Fincev, in ki živimo na daleč bogatejši zemlji, kakor je njihova, zmožni, da bi vsaj dosegli, če že ne prekosili v pogledu blaginje junaške Fince? . Odgovor je lahek, pa nekoliko pekoč. Svojo blaginjo so Finci ustvarili s pridnim, doslednim delom. Delo je edina in najdragocenejša vrednota v življenju slehernega naroda. Finci so do-kazali, da ni važno, kdo da dela, temveč, kako sr delo opravlja. Res je sicer, da smo pri nas v Jugoslaviji skrajno nespametno zapravili zadnjih dvajset let. Namesto, da bi bili gradili, smo razkopavali svoj skupni dom. Kljub temu pa nas še danes navdajata vera in upanje, tla je konec, žalostne preteklosti in da že prihaja čas, ko so pričeli vsi bratje, od Vardarja do Iriglava in od Jadrana do Donave trezno spoznavati, da morejo le s svojim složnim in enotnim delom ustvariti skupno boljšo bodočnost. Kot izpodbuda pa naj nam v tem skupnem delu služi vzgled majhnega narodiča z evropskega severa, ki je v daleč težjih okoliščinah in pod mnogo bridke j-šimi pogoji dosegel tako velike in častne uspehe. Zastoj Ko je bil v jeseni med Hrvati in Srbi, odnosno med predsednikom vlade g. D. Cvetkovičem in voditeljem hrvatskega naroda dr. Mačkom dosežen sporazum, je razen nekaj izjem ta velepomembni in zgodovinski akt v našem notranjem državnem in narodnem življenju pozdravila skoraj vsa javnost. Takoj na prvi hip je to dejstvo blagodejno vplivalo in odjeknilo, kajti ta akt ima v teh težkih časih, ki jih preživlja ves svet, tem večjo pomembnost in vrednost, ker si prav sedaj narodi Evrope, pa tudi vsega ostalega sveta kujejo bodočo obliko in usodo. Kdo ima na uspehu tega sporazuma kaj zaslug, ni danes več bistvenega pomena na široko in dolgo razpravljati, ker je to dejstvo prešlo že svojo prvo fazo in ker je potrebno v zvezi s tem rešiti še preveč važnih nalog. Hrvati so dobili po priznanju njihove narodne individualnosti z najvišjega mesta svojo popolno samostojnost, t. j. izbrano mesto v državi. Zaradi tega se je pričela tudi polagoma spreminjati politič- V preteklem stoletju, ko je bilo slučajno odkrito splošno koristno in uporabno zemeljsko olje «nafta», si je človeštvo mnogo obetalo od njega. In to v tedanjih razmerah povsem upravičeno. Nafta je s svojimi postranskimi proizvodi povzročila v življenju in napredku vsega človeštva dotlej še nezaslišano revolucijo in popoln preobrat. Napredek tehnike, motorizacija prometa, avijatika in še nešteto drugih gospodarskih ter ostalih pridobitev, vse to je imel svet zahvaliti črnemu olju, ki je na raznih straneh zemeljske krogle pričelo vreti na beli dan. Istočasno pa se je med velikimi narodi in državami pričela tudi zagrizena, strahotna borba za posest petrolejskih vrelcev, ki je prinesla vsemu človeštvu težko, obilno gorje v podobi bivše in tudi sedanje svetovne vojne, fz blagoslova, ki ga je obetala nafta rositi na svet, je nastalo usodno prekletstvo, ki mori človeštvo, in iz črne nafte je res vsemu stvarstvu zasmrdelo pravo pravcato chudičevo olje». Ne bo pa odveč, če pogledamo, kako so svetovne velesile, ki aktivno posegajo v današnji mednarodni oboroženi konflikt, preskrbljene s to umazano, pa tako dragoceno zemeljsko tekočino, brez katere si dandanes sploh ne moremo zamisliti niti mirnodobnega, še manj pa voj- nega gospodarstva in življenja katerega koli narodu in države. Nafta bo odločila o končnem rezultatu vojne. Letala, vojne ladje, podmornice, topovi, tovorni avtomobili, poljske kuhinje, premeščanje čet, tanki in vse ostalo se dandanes premika zgolj s pomočjo nafte oziroma njenih derivatov. Na obrežjih angleškega imperija je danes razmeščenih mnogo več postaj za preskrbo z nafto, kakor pa premogovnih skladišč. Zaradi svoje izredno razvite svetovne trgovine drži Anglija v svojih rokah pretežni del svetovne proizvodnje nafte, če odbijemo pri tem Združene države severnoameriške in pa Rusijo. Večino petrolejske industrije izven gornjih velesil Anglija tudi financira. V mirnem času porabi Anglija v svoje trgovske svrhe letno nekaj nad 12,000.000 ton nafte in sc ta njena poraba z vsakim letom dviga še za nadaljnjih 500.000 do (>00.000 ton. Z rednim nabavljanjem te množine nafte Anglija nima niti najmanjše težave. Današnja Nemčija potrebuje v mirni dobi najmanj 7,000.000 ton nafte na leto, od tega pa proizvaja sama z umetnim načinom pridobivanja vred komaj dobro tretjino. Glede kritja ostalih dveh tretjin svoje potrebe po nafti je navezana na Ameriko, Nizozemsko Indijo, Iran in Ru- inunijo. Rum unija more pri današnji svoji proizvodnji izvažati na leto le okrog 6 milijonov ton sirove nafte, kar ne zadostuje niti za kritje nemške vojne potrebe, če bi nihče drugi ne prihajal v poštev in če bi se Nemčiji posrečilo pridobiti popoln vpliv na rumunsko petrolejsko proizvodnjo in na ves njen tovrstni izvoz. V sedanji vojni se je pokazalo, da dobiva Anglija po obstoječih morskih poteh kljub izredno ostrim in nevarnim oblikam pomorske vojne še vedno s polno gotovostjo na leto približno po 45.000.000 ton nafte, kar je v vsakem pogledu več, kakor zadostuje za kritje celotnih njenih potreb po nafti. Ne smemo pa pri tem tudi pozabiti na njen uvoz nafte iz Združenih držav severnoameriških, ki so največji proizvajalec nafte na svetu in ki so danes zelo prijateljsko razpoložene nasproti zahodnim evropskim demokratičnim velesilam. Celotna proizvodnja nafte je znašala lansko leto v prvih šestih mesecih 159,609.000 ton, v drugi polovici leta pa se je več, kakor podvojila, ko je zabesnel preko Evrope in preko svetovne morske gladine nov vojni vihar. Velika Britanija, njeni zavezniki in njeni prijateji držijo v svojih varnih rokah pretežni del vse svetovne proizvodnje nafte. Položaj Italije glede oskrbe z nafto ni rožnat. Mimo tega. da ji je tega neogibnega goriva stalno primanjkovalo, je morala sedaj oddvojiti od svojih skromnih zalog izdaten del še za Abesinijo. Domače zanimivosti Sto j a dino vice va politična skupina, ki si je izvolila svoj ožji glavni od-hor, je zavzela svoje stališče napram prvotnemu načrtu volilnega zakona, ki ga odklanja. S predelanim načrtom volilnega zakonu bodo sicer nekatere točke, ki jih je skupina kritizirala. odpadle, vendar glavna liibu načrta — po mnenju navedene skupine — l>o ostala: možnost inajori-zacije Srbov v novi skupščini. Spričo tega sc glasi vprašanje skupine: dali bodo odločitve bodoče narodne skupščine, če se bodo volitve po predloženem načrtu izvršile, veljavne in da-li bodo mogle vezati srbski narod za bodoče? — Vidi se, da smatra tudi dr. Stojadinovičeva politična skupina srbske interese za ogrtfžcne. Zahteve državnih nameščencev Položaj naših državnih nameščencev ni zavidanja vreden. Razen onih, ki so na naj višjih mestih in ki imajo postranske dohodke, ni bilo temu stanu nikdar postlano z rožicami. Njih prejemki so bili v zadnjih letih parkrat okrnjeni tako, da niso zadoščali več za življenje. Morda še za stanovanje in hrano, ne pa več za nabavo obleke, za oddih in kulturne potrebščine. Gorje pa onemu, ki je imel nesrečo z boleznijo ali smrtjo v rodbini. Moral se je zadolžiti in s tem izgubiti vsako n a d o, da se mu bo kdaj v življenju boljše godilo. Zaradi vojne nastala draginja pa je ustvarila neznosno stanje. Danes dohodki niti za hrano ne zadoščajo več. Zaradi tega postaja prehrana uradniških rodbin nezadostna, kor more polagoma vplivali na zdravstveno stanje velikega dela naroda. Nameščenci sami izgubljajo veselje do dela, kar škoduje solidnosti uprave in ima za posledico nezadovoljstvo ljudstva, ki išče pomoči in zaslombe v državnih uradih. Smatramo zaradi tega zahteve stanovskih organizacij državnih uslužbencev za zboljšanje njihovih prejemkov v celoti za upra- Prav nič na boljšem ni japonska, ki porabi na leto najmanj 4 milijone ton nafte, sama pa jih proizvede le okrog 500.000 ton. Proizvodnja Rusije na nafti se ceni letno na približno 50 milijonov ton, vendar tu množina jedva zadostuje za normalno mirnodobno potrebo Sovjetske Rusije same. Ce pogledamo gornje številke, moramo priti nehote do prepričanja. da je sorazmerje v preskrbi z nafto porazno za nasprotnike Anglije in Francije oziroma njunih zaveznikov. Na neki nedavni seji angleške spodnje zbornice so vojaški strokovnjaki s ponosom izjavili, da bo Anglija porabila v vojnem času vsak dan po 4.000.000 galon nafte in da ima v ta namen potrebne zaloge docela zagotovljene in varne. Razmerje moči med posameznimi vojujočimi se silami pa najjasneje ilustrira dejstvo, da porabi vsak bombnik za 300-kiloinelrski polet, ki ga opravi še prej, kakor v eni uri, nekaj nad eno tono speci jal nega, naj boljšega bencina. Kakšne zaloge so potem potrebne za zračna brodovja, ki štejejo po nekaj tisoč bombnikov ter po nekaj desettisočev lahkih lovskih letal? Zato mora vsakdo, ki sanja o zmagi nad Anglijo in Francijo ter njunimi zavezniki, imeti pred vsem pred očmi trdo resnico, da je moderna vojna brez zadostne zaloge in stalnega dotoka nafte iluzorna in smešna, ker ga bo samega nafta ugonobila mnogo prej, kakor pa nasprotnikovo orožje. vičene. Te zahteve so bile predložene predsedniku in podpredsedniku vlade in se glase: 1. Vsem državnim uslužbencem. upokojencem in delavcem naj se izplača triaujstn plača, oziroma pokojnina kot prva nujna pomoč. 2. Najhitreje naj se spremeni sedanja uredba o draginjskih dokladah in naj se določijo doklade, ki bodo omogočile drž. uslužbencem življenje, izenačijo naj se pa vsi drž. uslužbenci .glede pravic in nagrad, ne oziraje se na spol in zakonsko stanje. 5. Takoj naj se ustanovi posebna komisija z zastopniki, katere bi določile uslužbenske organizacije in ki bi vsake tri mesece določevala in vladi predlagala spremembe uredbe o draginjskih dokladah, in sicer po in-deksn cen Narodne banke. Prebivalstvo banovine Hrvatske «Obzor» od 4. februarja poroča: Klub ABC in Mačkova «Seljačka Sloga* sta izdala zemljepisno kurtos statistiko prebivalstva banovine Hr-vatske. Površina ozemlja znaša 66.393 kvadratnih kilometrov in 4,403.199 prebivalcev. Od teh je 3,061.680 Hrvatov, 847.005 Srbov, 147.150 muslimanov, 40.524 Slovencev, 62.647 Madžarov. 96.023 Nemcev, 40.939 Čehov, 13.189 Slovakov in 6.867 Italija,l0V-Drugi so Rusi, Ukrujinci, Poljaki in Židi. Izven banovine Hrvatske je ostalo Hrvatov: v Bosni in Hercegovini 205.987, v Vojvodini 121.741, v Sremu 31.227, v Boki Kotorski 14-172, v Sloveniji 19.354 in v Srbiji in Črni gori 28.717, skupaj 421.198. Iz te poluradne hrvatske statistike je razvidno, da je število Srbov v banovini Hrvatski dvakrat večje kakor število Hrvatov v vseli pokrajinah vzhodno od banovine Hrvatske. Napredni Slovenci nimajo danes nobene stranke, katera naj bi resnično zastopala njihove interese. Kar obstoja in se proglaša v Slovenili Z(j njihovo politično stranko, je v svojem bistvu samo še nepomembni ostanek političnih skrahirancev. V obrambo neodvisnosti Sokola V interesu Sokolstva ie, da se timprei otrese vseh politiinih špekulantovi Sokol I. — Tabor je imel 22. jan. 1940 svoj občni zbor. Niti ob najznamenitejših društvenih slovesnostih ni bilo tako številnega obiska in še nikdar tako napetega pričakovanja napovedanih usodnih dogodkov. Prireditelji so se potrudili, da bi občni zbor postal zgodovinski in da bi vsakemu udeležencu ostal v neminljivem spominu Nikjer ni bilo nobenega upornika, vse pravočasno odstranjeno, tako, da je bilo prav vzorno. Vstop so imeli samo povabljeni člani in gostje po kartoteki, ki je bila pazljivo odbrana. Priprave za občni zbor so se pričele že leta 1938. in prišle v polno paro v aprilu 1939, ko je uprava Sokola I obdolžila svoj društveni vaditeljski zbor zastrupljevanja telovadnih oddelkov z razdornimi tendencami, grobih žalitev uprave in staroste, metod diktatov itd. s končnim zaključkom, da gre za ustvaritev razdora v sokolski organizaciji, ki ga pripravljajo eksponenti tajnih sil, ne da bi navedla poedina dejanja posameznih članov. Uprava se je dobro zavedala, da je izročila 30flanski vaditeljski zbor neomejenemu javnemu sumničenju in zavedati se mora, da je daleč prekoračila svoje društvene pravice do članov. Na osnovi takih splošnih obdolžitev je ista uprava vodila dolgotrajno in nadležno disciplinsko postopanje, ki ga je po petih mesecih zaključila z izključitvami. V novembru 1939 je izdala posebno brošuro o tem postopanju na 48 straneh pod varljivim naslovom «V obrambo sokolskih načel in sokolskega Tabora*. Pisci te brošure so se na dolgo in široko razpisali o grozeči uporniški nevarnosti s sumničenji, domnevami, z neresničnimi trditvami in namigavanji. Kdor čita strani 46—48 te brošure, ta se znajde pred uporniško fronto, ki ima baje neke skrite cilje. Tako n. pr.: »Verjetno pa je, da uporni duh ni sam sebi namen, ampak, da je to spremljevalni zunanji pojav, torej sekundarni element nekega še prikritega programa kot primarnih ciljev.* To je naravnost znanstvena analiza tega strašnega duha. In nato kliče pisec vso državno oblast na zatiranje tega duha in slovesno, jasno in glasno izjavlja: «po vseh teh dogodkih, ki jih v podrobnostih ne more podati nobeno še tako izčrpno poročilo, je sodelovanje med sedanjo in bodočimi upravami Sokola I in med uporniki in njih aktivnimi simpatizerji nemogoče.« Prav nobene besede pa pisci ne privoščijo nenavadnemu dogodku, da je bil izid volitev na župni glavni skupščini dne 5. marca 1939 razveljavljen, čeprav ga sami navajajo kot prvi dogodek v svoji napadalni obrambi, kateremu vse drugo sledi. Če bi bili pisci brošure objavili razloge tega ukrepa, ali vsaj utemeljili svoje prizadevanje pri tem ukrepu, bi marsikoga rešili napačnega presojanja dogodkov v žu-pi in v Sokolu I. Do danes še niso bili spoznani za vredne ne župni občni zbor, ne 50 izvoljenih članov, da se jim sporoči, zakaj se volje večine ni upoštevalo, zakaj se izvoljenih ni priznalo. Sedanje župno vodstvo pod bratom inž. Bevcem, ki je istočasno starosta Sokola I, ni izpolnilo zvezne odredbe, da najkasneje do konca oktobra 1939 skliče župno glavno skupščine*, temveč brezskrbno vzdržuje v župi popolno mrtvilo že poldrugo leto. Župno vodstvo smatra za potrebno, da napravi najprej «red» v Sokolu T in se potem loti župe, ker se drugače na uspeh v župi ne zanese. Za uspeh je treba dobrega taktičnega načrta. Najprej je treba Sokdla 1. očistiti vseh tistih «tajnih sil», ki so na listi od 5. marca 1939, ali v zvezi z njimi, potem bo uspeh na občnem zboru župe lažji. Zakaj vse to strastno in uničevalno bojevanje? To vpraša vsak, ki misli, da more od Sokolstva pričakovati samih lepih stvari. Zaradi politike! — je odgovor kratek in jasen. Uprava Sokola I pod vodstvom br. drja Pestotnika zastopa politično smer, nadrejenost stranke nad Sokolstvom, «uporniki> pa; neodvisnost Sokolstva od političnih vplivov in samostojno sokolsko narod-no-vzgojno smer. To je že stara 30 letna borba v Ljubljanskem Sokolstvu, ki ga tudi že vso to dobo ovira v razvoju in napredku. Kadar so posegli politični vplivi v Sokolstvo, je delovanje vedno pešalo ali ohromelo. V upravah posameznih društev se vgnezdijo na vodilna mesta politični pristaši, razvijajo politične metode z broznačelno bojevitostjo za položaje, da onemogočijo vsako gibanje, ki ne soglaša s političnimi naklepi in zahtevami. Sokolska organizacija postane sredstvo politične stranke, društva strankarske poslovalnice pod sokolskim naslovom in videzom za uspešnejše pridobivanje pristašev. Društva opuste vzgojno delo in hirajo. Redni pojav pri tem je — naravno — nasprotje med upravo in načelništvom. Ko so bila v letih 1930—1935 za Sokolstvo na razpolago drž. sredstva, je ljublj. župa radi političnih in položajniških poslovalcev izgubila vso svojo vzgojno in moralno silo. Politični užitkarji in položajniki so posrkali vse sokove in potrgali vse plodove, ostale so le razdrte lupine, prazne pene in grmenje brez rose. Od sokolstva ni ostalo nič! Za leto 1936. izbrano župno načelni-štvo je odločno zavrnilo uničevalne vplive in zbor društvenih načelnikov je 16. februarja 1936. sprejel resolucijo naslednje vsebine: «Za vzgojo posameznika je potrebna svoboda udejstvovanja, če hoče postati svoboden, delaven, samostojen in samozavesten Jugoslovan. Zato hočemo samostojno, v sebi sklenjeno svobodno organizacijo. Vir sokolske misli, vzgoje in napredka je samo v iniciativnosti. Sokolstvu gre zato že zakonito zajamčeno prvenstvo v telesni vzgoji naroda. Ker smo ugotovili, da so vnanji vplivi in mnogostranost delovanja v edinicah vzrok nepravilnim usmeritvam k raznim smotrom, ki niso v bistveni zvezi z nalogami, hočemo v delovanju sokolskih organov popolno enotnost. Edino pravilna smer našega delovanja je sokolska telesna vzgoja — delo v telovadnici. Vsi organi morajo v tej smeri skladno delovati in preprečiti vsak tuj vpliv.» V pojasnilu župnega načelništva k resoluciji je bilo poudarjeno, da je Sokolstvo v preteklih letih krenilo že daleč stran od prave vzgojne smeri, da so vplivi neurejenega političnega življenja omejevali svobodni razvoj Sokolstva, razjedali samostojnost organizacije in jo Ob priliki nameravane proslave 20letnice Jugoslavije v Mariboru v avgusttu 1938 je liila ljubljanska župa postavljena pred preizkušnjo. Ugoditi bi morala politični volji in zahtevi. Vse leto 1938 so se vršili veliki volilni manevri za takratni režim. Za župo je nastalo vprašanje, da ali očuva svojo neodvisnost in se ne vda^ političnemu pritisku, ali da napravi moralni samomor. Na usodni seji župne uprave 9. avgusta 1938 je zmagal predlog župnega strokovnega odbora, da se zahteva taka sprememba sporeda mariborske prireditve, da bo imela dejansko narodni značaj, ne pa značaj režimsko-volilnega manevra. Predsedujoči podstarosta žu-pe je odstopil z izjavo, da ne more nositi odgovornosti zaradi tega skle" pa. Odstopilo je nato vse starešinstvo in 6 glavnih odbornikov. Župno pismo Zvezi o odstopu je označilo kot krivce člane župnega načelništva in zahtevalo proti njim disciplinsko preiskavo. Zveza je odstop sprejela na znanje, razrešila celokupno upravo, odstranila načelni-štvo, razpustila strokovni odbor in postavila začasno upravo, čeprav je bilo splošno znano, da je mariborsko prireditev, ki je bila že naslednji dan po župnem sklepu odpovedana, zadušilo prerivajoče se politično zaplotništvo in potrjevalo pravilnost stališča in ravnanja strokovnega odbora. Župa je zopet postala žrtev političnih naklepov, ker uprava ni branila njene neodvisnosti in samostojnosti. podrejali oblastiželjnim naklepom političnih špekulantov. (Župni vestnik št. 2—3 leta 1936). In dalje: «Dogodki in pojavi minulih let so iznova pokazuli in z vso očitnostjo potrdili, da Sokolstvo zaradi svojega narodno-vzgojnega smotra iz načelnih razlogov ne more postati ne politična, ne gospodarska organizacija, še manj od kakršnekoli politične akcije odvisna podružnica. Vzgoja je po svojem bistvu nepremostljivo ločena od politike in gospodarstva...« »Politika in gospodarstvo ne moreta biti ne poedincu ne narodu moralni zakladnici. Moralne osnove si mora narod zasidrati in zavarovati v posebnih, od politike in gospodarstva ločenih vzgojnih organizacijah, bodisi v verskih organizacijah, v šolstvu in v drugih splošiiovzgojiiih organizacijah. S sokolstvom si narod sam iz lastne nagibnosti vzdržuje organizacijo samostojnega in svobodnega moralnega reda. Sokolstvo naj se razvija v moralno zakladnico naroda. Zato more biti razmerje politike do Sokolstva edinole to, da omogoči Sokolstvu čim svobodnejši razvoj, gospodarstvo pa, da mu nudi vsa potrebna materijalna sredstva za tak razvoj.» V resoluciji proti sklepom društva «Krščanska šolaj je župni odbor dne 21. maja 1936 poudaril: «Mi nismo politična, ne gospodarska organizacija, ne posegamo v področje verskih in političnih organizacij in ne zahtevamo oblasti nad narodom. S popolno vdanostjo stvarnemu smotru, oblikovati s pomočjo telesne vzgoje sposobnega, plemenitega, svobodnega in odgovornega človeka, ki sta mu delo in odgovornost veselje in ponos, vršimo nesebično prevzeto nalogo brez nagrad. (Župni vestnik št. 2—3 1. 1936). Na tej osnovi je strokovni odbor župe zastavil svoje delo, dosegal uspehe, uvedel v župo novo življenje. prirejal velike sokolske zbore in pripravljal narod na dobo, ki jo je jasno videl pred seboj. Uspehi so bili mogoči samo zato, ker se je skrbno čuvalo 'neodvisnost Sokolstva in ker je šlo strokovno vodstvo in z njim vsa župa jasno in čisto sokolsko pot. Poda, ko naj bi nastopilo ustalje-nejše in stmnovitnejše stenje, so zopet, kakor vedno v zadnjih 30 letih politični računovodje pripravili naskok, da preženo vse one delavce, ki so se z vso ljubeznijo posvetili sokolstvu, premagujoč z delavnostjo in vztrajnostjo vse ovire in nasprotovanja. Povzročiteljem župnega zloma je bilo zopet poverjeno vodstvo župe, člani večine župne uprave pa so bili odstranjeni kot krivci. Ta čin ni mogel ohraniti zaupanja in varova-vati avtoritete začasne župne uprave, ker je to dejanje pomenilo moralno dekadenco. Župno vodstvo je moralo zato nasilno zavarovati in braniti svojo veljanost. Sledila so nesoglasja, vse do občnega zbora župe 26. februarja 1939 odnosno 5. marca 1939, ki so onemogočila vsako delovanje župe. Na občnem zboru župe dne '5. marca 1939 izvoljena uprava, v kateri ni bilo povzročiteljev župnega zloma, ni bila potrjena in zopet je Zveza poverila vodstvo župe povzročiteljem župnega zloma. To je bilo drugo moralno nasprotje, ki je povzročilo še [usodnejše posledice. Povzročitelji župnega razdora so takoj nato pričeli načrtno akcijo, da onemogočijo ponovni pojav liste, ki je bila izvoljena 5. marca 1939 in nadaljevali z nepopustljivim in strastnim zasledovanjem nekaterih članov starega župnega strokovnega vodstva kljub temu, da so s takim postopanjem že v preteklih petih mesecih zavedli župo v brezupen položaj. V brošuri «V obrambo sokolskih načel in sokolskega Tabora*, ki ga je izdala uprava Sokola I v Ljubljani, se pisec na drugi strani debelo laže, ko trdi o listi 5. marca 1939: «Svoje ravnanje so opravičevali z osebnimi in organizacijsko formalnimi motivi. Pri vsem tem je bilo pravo ozadje seveda zamolčano, kajti s strastno zakulisno osebno gonjo jim je uspelo zavesti mnogo članov, da niso mogli spregledati motivov akcije, ki je bil pravi cilj, da totalno iztrebi vse, kar bi se kdaj koli moglo postaviti v bran njihovemu gospodovanju v Sokolstvu, da bi tako lahko izvajali svoje namere. Ob strastni osebni agitaciji, z nečuve-nimi osebnimi napadi na župne funkcionarje, ob nezaslišanem pritisku in terorju, ki je bil izvajan na udeležence župne glavne skupščine je dobila njihova lista neznatno večino. Pot zn gospodovanje v župi se jim je odprla.« Ker je vse to od prve do zadnje besede zlagano, se ves boj vrši za in proti laži. Pri postavitvi liste za 5. marec 1939 ni bilo prav nič zakulisnega, prav nič zamolčanega, prav nobene zakulisne gonje, prav nobenega zavajanja članov, prav nobenega odstranjevanja, prav nobenih namer, nobenih osebnih napadov, nobenega pritiska in terorja in prav nobene želje po gospodovanju v župi. Še nikdar ni bila nobena lista postavljena tako korektno in javno, kakor lista za občni zbor 5. marca 1939, ki je bila izvoljena in ne potrjena. Pričakovati je bilo po stanju v župi, da občili zbor brez sodelovanja starega strokovnega vodstva, ki ga je Zveza ob razrešitvi župne uprave odstranila, ne bo mogel izbrati celotne upravne liste. Za ta primer, in samo za ta primer so poedini člani starega strokovnega odbora premotrili med seboj možnost sodelovanja. Mogoč je bil samo tak izhod, da se namesto članov, ki so povzročili razdor v župi, izbere nove osebe. Bila je naravna in moralna nujnost, da se krivcem župnega zloma ne da še priznanja in ne odobri njihovega postopanja. Za starosto ni prihajal nihče drugi v poštev, kakor brat Vidmar Stane. Od br. Vidmarja je strokovni odbor pričakoval jamstva, da župe ne bo krenila več s svoje prave sokolske poti in da bo branila svojo samostojnost in svobodo Sokolstva. Toda brat Vidmar je bil daleč proč od vseh dogodkov, in treba je bilo šele doseči njegov pristanek. Bratu Vidmarju se je zagotovilo, da bivše župno strokovno vodstvo nima nobenega drugega namena, kakor prevesti župo v danem, skrajnem primeru, da župni občni zbor ne bi mogel postaviti liste brez starega načelništva iz brezupnega stanja v redno delavnost v že izvajani smeri čiste ideje in samostojnosti. Šele na to zagotovilo je brat Vidmar dal pristanek na kandidaturo za starosto župe z izrecno omejitvijo, da prevzame mesto staroste samo v tem skrajnem primeru, da bi se stanje v župi ne moglo urediti na drug način. Člani načelništva so na občnem zboru župe 26. februarja 1939 sporočili, da je staro strokovno vodstvo pripravljeno sestaviti Odločnost župnega strokovnega odbora, ki je vztrajal na smernicah, začrtanih z že omenjenima resolucijama, ni dala miru tistim, ki so v Sokolu le vedrili in skušali potom njega utrditi svoj osebni in politični položaj. Pokazalo se je ponovno, kako klavrna je združitev sokolskih in političnih funkcij v rokah istih oseb, ki niso dovolj močne, da bi znale temu primerno razmejiti svoj delokrog. Moralna sila, ki je glavno gibalo pri ustvarjanju sokolskega življenjskega reda, ne more postati predmet kupčije in tudi ne more služiti drugim, kakor samo sokolskim ciljem. Zato morajo ljudje z meglenimi političnimi cilji in nejasnim pojmovanjem sokolske misli kaj kmalu priti v nasprotje sami s seboj in s Sokolom. Sebe, oziroma svojo vest še premagajo, ne morejo pa zasužnjiti ideje, da bi služila izključno njihovim namenom. Zato jo morajo uničiti. Kdor pa hoče uničiti idejo ali se z njo okoristiti, mora najprej uničiti ljudi, ki jo širijo, ali pa si te ljudi podrediti. Težko je bilo najti način, kako odstraniti župno načelništvo in strokovni odbor, ter s tem onemogočiti «strašne» glasnike resolucije, ki je listo za celokupno župno upravo, če bo občni zbor po brezuspešnem poskusu, da sam postavi upravo, izrazil željo, da staro strokovno vodstvo predloži listo. Do 26. februarja je bil dosežen, in to komaj nekaj dni prej, samo pristanek br. Vidmarja. Če br. Vidmar ne bi bil dal pristanka bi bilo tudi staro strokovno vodstvo izjavilo, da ne bo sestavilo liste. Občni zbor je nato sklenil, da se preloži za teden dni, da v tem času stari strokovni odbor sestavi listo. In da ne bi bilo prav nič tajnega, je bila uprava Sokola 1, ista, ki je izdala brošura, na-prošena da dopusti sestanek v njenih prostorih. — Na sestanku dne 2. marca 1939 v lutkovni dvorani na Taboru se je brez agitacije na najbolj korekten način sestavljala lista. Sestanek ni bil tajen, nikomur se ni branil pristop. Na občnem zboru 5. marca 1939 se je obrazložil značaj liste z odločnim zagotor vilom, da lista ni naperjena proti nikomur in da ni bojna lista. Pre-čitala se je naslednja izjava: «Naša lista ni bojna, temveč delovna lista, ni lista položajnikov, temveč lista Sokolov, ki so skovani v telovadnici. Mi ne zahtevamo vlade, oblasti niti dekoracij, želimo pa organizacijo in 'Sokolstvo, ki naj nam bo v ponos. Kdor hoče prevzeti delo v tein pravcu, bo imel našo popolno podporo brez zahtev, prav-tako pa tudi mi pričakujemo vaše iskrenosti, ako želite našega sodelovanja. Vsako vodstvo ima iste dolžnosti, isto pot in isto odgovornost. Toda ne more biti priznanja tam, kjer se ni zadostilo nalogam, in najmanj tam, kjer je nastal razdor in razdejanje. Nihče, ne mi, ne kdo drugi, se ne more izogniti posledicam. Če na naši listi ne vidite znanih bratov, je to znak osebnega nasprotovanja, ne maščevanja ali preziranja. Pri tem nas je vodilo edino načelo doslednosti, solidarnosti 'in globlje spoznanje vzgojne vrednosti Sokolstva za razvoj naroda.« Občni zbor je to tudi pravilno razumel in lista je dobila zadovoljivo večino. Zvezni odposlanec br. Gavrančič je ugotovil, da je volitev potekla v redu in pravilno ter izjavil, da bo zvezna uprava, kakor vedno doslej, upoštevala voljo večine tudi v tem primeru. Toda zveza je ukrenila drugače in nastopile so težke posledice. Občni zbor Sokola I — Tabor je odobril stališče, da je stranka nad sokolstvom «uporniki» pa branijo neodvisnost in samostojnost sokolstva. Prvo stališče podreja Sokola in zahteva prilagoditev političnim ciljem, drugo pa mu ohrani samostojno nnrodno-vzgojno smer. V prvem primeru mora sokolstvo gojiti ideje stranke, v drugem ideje Tyr-ša, v prvem mora shirati v drugem mora biti neodvisna, moralna na-rodno-vzgojna organizacija! postavila neprehodne branike političnim špekulantom. Potrebne so bile pregrehe, ki ne bi pomenjale samo kršitev organizacijskih predpisov, temveč takih, ki bi kazale tudi moralno pokvarjenost prizadetih in če mogoče še kaj več. Župa sama ni bila primeren okvir, v katerem naj bi se pričelo čiščenje. Prostor je bil preširok, borcev preveč in preveč javnosti dostopen. Za to so bila poklicana nekatera društva, da na svojem področju pripravijo pot splošnemu naskoku. Večina članov župnega strokovnega odbora je bila član vaditeljskega zbora Sokola I — Tabor. In tudi po-slevodeči župni podstarosta inž. Bevc je bil na Taboru, kjer je bil izbran za upravitelja poslov društvenega staroste. Na župni glavni skupščini 5. III. 1939 so se na listi inž. Bevca, ki je ostala v manjšini, pojavili kot načel-niški kandidati tudi bratje in sestre iz vaditeljskega zbora Sokola I, četudi niso bili, kakor to določajo pravilniki, prej izbrani na zboru društvenih načelnikov, ki izključno ima to pravico. Večina zbora (od 3tih 26) je smatrala to za grobo kršitev osnovnega principa v upravljanju Začetek krize v župi Ljubljana Dogodki v Sokolu I — Tabor sokolskih etlinic, ki nalaga svobodno izbiro, t. j. volitve. Samo eno načel-ništvo je bilo izvoljeno, to je ono, ki je bilo na zmagoviti listi tudi na občnem zboru župe. Da se v bodoče onemogočijo podobni primeri kršitve demokratičnega reda v organizaciji, ki ji je tak red temelj, je vaditeljski zbor na seji 5. IV. sprejel sklep, po katerem ne sme nobeden od članov zbora prevzemati mest v župnem načelništvu, če ni bil predhodno izbran po zboru društvenih načelnikov, odnosno ni imel pristanka društvenega vaditeljskega zbora. Sklep je bil zamišljen le kot moralna obveza vseh članov zbora interno, brez vsake sankcije v primeru kršitve, ker so se pač vsi zavedali nujnosti takega načina izbire odgovornih funkcionarjev, a tudi odpora, ki bi vstal zoper kršitelja. Navzlic tej obvezi, da ostane sklep zadeva zgolj vaditeljska zbora, se je našel član zbora, ki je obvestil o sklepu upravo in s tujo pomočjo izvedel na seji uprave nebratski napad na vaditeljski zbor. Pokazal je s tem svojo moralno vrednost, a je bil zato pohvaljen od uprave. Zveza SKJ namreč izvoljene župne liste ni potrdila in je zato nastopil trenutek, ko bi se lahko dotedanja župna uprava polastila vse oblasti. Za to pa je potrebovala tudi svoje načelništvo — dobila pa bi ga samo pri Sokolu I. Toda sklep vaditeljskega zbora, ki je branil voljo društvenih načelnikov in onemogočil, da zasedejo odgovorna mesta nesposobni, je bd velika ovira, katero je treba odstraniti, da bo zrak čist. In še eno priložnost je nudil sklep. Ako bi se bilo namreč dr. Pestotniku in inž. Bevcu posrečilo dokazati, da sklep po svoji obliki pomeni upor zoper organizacijo, bi bili vsi bratje iz vaditeljskega zbora, ki so sodelovali tudi v župnem strokovnem odboru, ožigosani kot ljudje, ki rušijo ne samo društvo in župo, temveč celo zvezo. In pričela se je žalostna igra! Društvena uprava je kot nepristojna zahtevala preklic sklepa in to brez vsake posebne utemeljitve. Postavila. se je v pozo visoke zaščitnice zveze, češ da mora vdušiti vsak »upor* in onemogočiti sklepe, ki nasprotujejo »zveznim interesom*. V življenju je običaj, da vsak skrbi predvsem zase, in se kolikor mogoče malo vtika v »tuje interese*. Utemeljitev, kakršno je podala društvena uprava, zato jasno kaže, da ji je šlo le za lastne, lahko bi dejali celo osebne interese, ker Zveza tako »mogočnih* zaščitnikov gotovo ni potrebovala. In če primerjamo sedaj s to vnemo društvene uprave izjave zveznih delegatov (staroste, načelnika, pravnega poročevalca) glede sklepa, ko vsi glasno poudarjajo njegovo pravilnost, vidimo vso zlobo tistih, ki so hoteli pošteno in pravilno stvar uporabiti kot orodje, s katerim kanijo uničiti mlade sokolske delavce. Vaditeljski zbor sklepa ni preklical. Zato je društvena uprava »izbrala* izmed zbora tistih sedem starejših bratov, ki so bili istočasno tudi v župnem strokovnem odboru, odnosno v izvoljenem župnem načel-ništvu in jih obložila težkih pregreh. Dne 24. IV. 1939 so prejeli bratje Lubej Franjo, župni načelnik, Polič Zoran, društveni načelnik in župni podnačelnik, Podgornik Dušan, vodnik starejše vrste in urednik župnega vestnika, Porenta Janez, mnogokratni mednarodni tekmovalec, Lubej Lojze, župni prosvetar, Repič Viktor, vodnik moškega naraščaja, in Brelih Miloš, vodnik moške dece (prvih pet je bilo tudi v zveznem strokovnem odboru do preselitve v Beograd) obtožnico, v kateri očita imenovanim, da odrekajo upravi avtoriteto, da so jo žalili (ne navaja pa s čim in kako), da ne razumejo sokolskih nalog, da so uporniki, da so porušili vzore in da so — eksponenti tajnih sil. Do dneva obtožnice je bilo govora samo o sklepu zbora in nihče ni pričakoval, da se bo dr. Pestotnik tudi v Sokolu (v politiki smo ga sicer večkrat občutili nn takem poslu) v odstranjevanju ovir na poti do oblasti podal tako daleč, da mu niti osebna čast niti družabni položaj obtoženih ne bosta pomenjala nič drugega ko mrtev predmet, s katerim se lahko mirno poigra. Društveni starosta, ki bi moral budno čuvati ne samo nad svojo častjo, temveč predvsem nad ugledom društva, je to postopanje podpiral. Najtežji očitek obtožnice je, da so obtoženci eksponenti tajnih sil. To je tisti očitek, ki naj bi dal bratom pred javnostjo pečat razdiralnih sil, katerih se je treba bati — in jih odstraniti. V teku cele razprave dr. Pestotnik ni mogel raztolmačiti te trditve obtožnice, tudi konkretnih pregreh v tem smislu ni navajal — le slutil je nekaj in te slutnje so mu bile zadosten razlog za obtožbo. Tudi sodba sama ne navaja v tej smeri nič konkretnega, pač pa so imeli agitatorji za občni zbor te sile večkrat na jeziku in jih skušali čiim straš-neje opisati. Pri tem pa se seveda niso omejevali samo na ozek krog društvenega članstva, temveč so prepričevali vsakogar, ki jih je hotel poslušati o tem velikem odkritju. Bili pa bi slabi mojstri v uničevalni organizaciji, če ne bi svojih slutenj Posebno poglavje tvori disciplinska razprava, ki pomeni po načinu in namenu najhujšo kršitev sokolskega in pravnega reda. Brezpredmetni so bili vsi zagovori obtožencev, vsa pričevanja, ker sodbe so bile vnaprej določene in morale so se glasiti tako, kakor je zahteval društveni tožitelj — dr. Pestotnik. Pa kako bi tudi moglo biti drugače, saj so vendar prevzeli vlogo sodnika tožniki. To je najenostavnejša rešitev problema, kako dokazati krivdo, in seveda posebno priporočljiva vsem, ki smatrajo, da je pravica umestna samo takrat, kadar je njim v prilog. Značilno in merodajno za oceno disciplinskega postopanja na Taboru je tale primer. Na disciplinski razpravi je društveni tajnik na vprašanje zagovornika, kaj so tajne sile, odgovoril, da ne ve. Pa je vendar lastnoročno podpisal tozadevno obtožnico. Seveda, manjkal jim je povod za preganjanje v sokolskem duhu prekaljenih vaditeljev, ki že po 10, 20 in 30 let opravljajo vzgojno nalogo. Podtaknili so jim zato »tuje inozemske misli novega datuma*, »infekcij in strupa od zunaj*, »eksponente tajnih sil*, a društvenega tajnika so o tej najdbi pozabili obvestiti in poučiti. Dne 25. IX. 1939 so bile izrečene kazni, po katerih so bili štirje brutje izključeni, trem pa so bile za nekaj let odvzete vse pravice. Ker pa je bilo število izključenih prenizko in so ostali v društvu še »nevarni* elementi, je bilo na isti seji izključenih še 15 bratov brez vsake predhodne Brošuri — Z zaključkom disciplinskega postopka je pričela priprava za društveni občni zbor. Oblast je morala biti namreč za vsak primer priznana še od članstva, da bi morda v bodočnosti ne hodilo kaj napak. Tako imenovana opozicija, t. j. somišljeniki izključenih so bili pa še vedno nevarni. Zato so bili potrebni ponovni ukrepi, da se poviša število izključenih. Dne 4. decembra se je prvim 26 priključilo 105 novih, ki so bili brisani z motivacijo, da ne posečajo telovadbe, četudi še nimajo 26 let. Čudno je samo, da na seznamu ni bilo tudi bratov in sester iz kroga uprave, ki res niso telovadili, dočim je imenovanih 105 večinoma posečalo telovadbo pri Sokolu II, kjer so jim gostoljubno nudili streho. Zadnji manever je bil izveden tik pred občnim zborom, ko je društvena uprava črtala še 84 bratov in sester, češ da nimajo plačane članarine. (Občnemu zboru so pa lahko prisostvovali bratje in sestre, ki sicer niso imeli plačane članarine, so pa bili pristaši društvene uprave.) Z zadnjimi črtanji je bila prizadeta tudi lista tako imenovane »opozicije«, ki je na ta način izgubila 10 do 12 odbornikov in torej ni mogla biti predložena. Vse te priprave pa ne bi zadostovale za odstranitev upornikov, ker je sokolska javnost preveč poznala izključence. Zato so v začetku novembra 1939 izdali brošuro z naslovom »V obrambo sokolskih načel in sokolskega Tabora*. Razposlali so jo ne, kakor pravi brošura na ovitku, samo »vsem članom Sokola 1», temveč tudi članom in nečlanom v območju ljubljanske in drugih sokolskih žup. Dokaz je to, da jim ni šlo samo za obvestitev drušvenoga član- Pa tudi ostale priprave na občni zbor so vredne svojih mojstrov. Navajeni smo, da se posebno »priljub- ponesli tudi s seboj v Beograd. Tuko postane jasno tudi zadržanje Zveze v tej zadevi, ki na nobeno vlogo ni dala odgovora. Bila je pač v nevarnosti, da postane zaščitnica »komunistov in drugih nevarnih elementov« kakor so že to opozarjali inž. Bevc in drugi predstavniki slovenskga Sokolstva. Tako je bilo pripravljeno vse, da se »očisti* slovensko Sokolstvo vseh onih, ki onemogočajo osebno in politično koncepcijo v duhu dr. Pestotnikovih in Bevčevih teženj. Sporedno s temi pripravami so seveda nadaljevali z razdiralnim delom doma v društvu. Da bi društvena uprava razbila složnost vaditeljskega zbora in telovadcev je telovadnico nenadoma in brez razlogov zaprla. preiskave ali razprave. Trije bratje in ena sestra, ki so v upravi odločno zagovarjali obtožence, so se umaknili nevarnosti, da bodo izključeni (inž. Bevc je že stavil tozadevni predlog), samo na ta način, da so podali ostavke na svoja mesta. Dne 17. X. je sledila izključitev dveh sester in 23. XI. izključitev enega brata in ene sestre ter ponovna izključitev enega brata. Telovadci takšnega postopanja seveda niso odobravali, zato je društvena uprava, ki si je medtem postavila svojega načelnika, dne 13. X. 1939 razpustila oddelek članov in moškega naraščaja. Kako malo je bilo ljudem za organizacijo, kaže posebno primer moškega naraščaja. Vsaka organizacija je vesela, če ima velik dotok mladine. Nikdar je zato ne bo skušala odvračati, umpak bo vedno iskala samo načina, kako pomnožiti svoje vrste. Upravi Sokola I to ni bilo važno. Važno je bilo samo, da doseže »vistosmerjeno.it* svojega članstva, da torej odstrani vse, ki bi skušali iz lastne zavesti nasprotovati političnim metodam in ciljem gospodarjev doma. Samo kdor je podpisal reverz, da bo spoštoval vse naredbe društvene uprave, je imel ponovno vstop v telovadnico, z izjemo izključenih. Pričela je torej vzgoja »s podpisi* ali jasneje, navajanje k slepi pokorščini in izpolnjevanju vseh ukazov brez ugovora. Ali si moremo misliti, da to ne bi služilo nekim drugim, ne pa sokolskim namenom? Sokolska misel je jasna in jo lahko vsakdo doume brez reverza. stva. Da je temu tako, dokazujejo tudi mnogi odstavki v brošuri. Vaditeljski zbor ni hotel pasti tako nizko in odgovarjati na izpade te vrste, pač pa je izdal le brošurico, ki obsega obrambni govor enega zagovornikov na disciplinski razpravi v juniju 1939. Niti ni potrebna izobrazba in srčna kultura, temveč že skromen čut človečanstva prikaže ogromno razdaljo, ki loči obe skupini. Knjižica vaditeljskega zbora izpoveduje bratstvo, dostojnost, odkritost, tvornost, resnico, ona prva pa nasprotno. A tudi to ni bilo dovolj. Uprava društva je izdala tik pred društvenim občnim zborom še eno brošuro pod naslovom »Naša zaključna beseda v obrambo sokolskih načel in sokolskega Tabora*. Imela je predvsem propagandni značaj za volitve na občnem zboru in so jo »verni* prejeli pred občnim zborom, ostali pa šele za njim. Tudi ta knjižica ne zaostaja po moralni nižini za prvo, v marsičem jo še prekaša. Tako po vsebini, kakor po načinu izražanja se more smatrati izdajo teh dveh brošur za pravcat kulturni škandal. Vsak dostojen človek bi obsodil tudi anonimnega pisca take gnojnice. Obelodanjenje teh brošur, — ki vsebujejo dovršeno zbirko potvarjanj, podtikanj, sumničenj, najogabnejših klevet in neresnic — po upravi sokolskega društva pa je vsenarodna sramota, in daje verno sliko moralne stopnje in kakovosti piscev. Najznačilnejša je izjava enega glavnih članov Taborske uprave, ki je nekemu kritiku teh brošur, češ: sedaj ste upornike moralno obvezali, da javno odgovorijo, .izjavil: »Brez skrbi, saj nimajo denarja za brošure.* — Brez komentarja! ljeni« politični voditelji obdajajo z garde* zvestih čuvarjev, ali da bi jih čuvala policija, se zgodi bolj redko. V našem primeru se je vršil občili zbor pod varstvom četice policajev, kar je prvi primer v zgodovini slovenskega Sokolstva. '/e zgodaj pred napovedano uro so brneli avtomobili proti Taboru in dovažali volilce — predvsem stare in bolne — da prvič pogledajo v notranjost lepega doma in oddajo svoj glas branilcem nove morale in zagovornikom sodelovanja z edino potrebno «nacionalno stranko*. Kdo je najel te avtomobile, kdo jih bo plačal? Vstop v veliko dvorano, kjer je bila skupščina, je bil težak. Naj se gredo vodstva nogometnih klubov učit, kako se prepreči vstop brez vstopnice. Vsakdo je bil podvržen temeljitemu pregledu in če ni popolnoma ustrezal izdanim predpisom, mu tudi članska legitimacija ni prav nič koristila — moral se je vrniti domov. Kdor pa je bil preveč radoveden, zakaj so le nekateri izbrani, je dobil zanimiv odgovor, da se je že sam izključil. Tako je bila dosežena sigurna številka in pravilno razpoloženje. Močan in dostojanstven vtis na vso glavno skupščino je napravil spontani, brez vseh fraz in iskani besedi olepšani govor vojnega do-brovoljca in znanega sokolskega delavca br. dr. Ernesta Turka, ki jo v njem v glavnem poudaril sledeče: »Na današnjem večeru pogrešani predvsem v izvajanjili društvenega staroste oziroma celotne društvene uprave vidnega izraza onega čuta, ki se mora vzbuditi v slehernem pravem Sokolu in zavednemu jugoslovanskemu nacionalistu ob sleherni slični priliki. Pred kratkim so se namreč vsi iskreni Jugoslovani s pijeteto spominjali slavne in zgodovinsko pomembne bitke pri Suvoboru v Srbiji, znane pod imenom «kolubarske bitke*, ko je bil položen eden prvih temeljev današnje svobodne in samostojne Jugoslavije s tem, da so tudi srbski vodilni državniki sprejeli v svoj vojni in politični program borbo za zedinjenje in osvoboditev vseh Jugoslovanov, Srbov, Hrvatov in Slovencev. Če se že starosta sam zaradi morebitne prezaposlenosti ni spomnil tega izredno važnega zgodovinskega dogodka, bi mu naj pomagali in priklicali v spomin to dolžnost njegovi najožji sodelavci, če se zavedajo resne in prave sokolske vzgoje. Danes, ko od poklicanih in nepoklicanih marsikdo pozablja na krvave žrtve za naše narodno svobodo, vidimo in slišimo marsikje okrog nas, kako se glasilo in junaško trkajo na prsa kot edino zveličavni v narodni ideji največkrat ljudje, ki niso storili za naše zedinjenje in osvobojen je ničesar drugega, kakor da so se skrivali v varnem zaledju in na dobro postlanih stolčkih takrat, ko so drugi krvaveli in umirali na krvavili bojnih poljanah kot Sokoli in jugoslovanski dobrovoljci. Ti so bili takrat v borbi za Jugoslavijo nn prvem mestu in v prvih bojnih črtali, po končani zmagoviti vojni pa so stopili v ospredje nekdanji vojni life-ranti, verižniki in vojni dobičkarji. (Dolgotrajno vzklikanje: Tako je!) Njihov duh in miselnost sta bila zanesena tudi med sokolske vrste ponekod v državi. Njihovemu pogubnemu, nezdravemu in zastrup-ljevalnemu vplivu naj bi se podredili stari in zaslužni sokolski borci, preizkušeni v ognju topov in krvavih borb. Take namere niso mogle uspeti in tudi nikdar ne smejo. Stojim na trdnem nepremakljivem stališču, da mora biti vsako javno delo brezpogojno podvrženo zdravi in svobodni, če še tako neprijetni in pekoči kritiki, brez razlike in ozira, na kakšnem mestu kdo je. Več oči več vidi, več glav več premisli. Ne sme se pa dogajati, da v primerih, ko se s strani večine zasluženo kritizira delo neke celote ali uprave, vstajajo posamezniki, ki jim menda osebno nikdo ni ničesar očital, pa upravičeni in užaljeni protestirajo proti taki kritiki. Vse kritiziranje in izrečeno grajo obračajo v obrambo prizadetih, pa skritih posameznikov izza svojih hrbtov, le nase in zato ima njihova preobčutljivost tako glasen odmev. Marsikaj je treba v službi naroda in sokolske skupnosti dobrohotno prenesti, čeprav morda koga zbada v oči in srce; prizadeti krivci naj se poboljšajo brez vsake navidezne Občni zbor se je lahko pričel. Potekal je v strogem izpolnjevanju formalnih predpisov in že v naprej določenih taktičnih manevrov. Vsak prijavljenih govornikov bi smel govoriti 3 minute. Ko je br. Perovič 'apeliral na bratstvo in demokratična načela, ki bi bila s tem kršena, če ne bi bilo tnogoče stvari obravnavati in razčistiti, je dobil od inž. Bevca odgovor: »Ti si pa najmanj poklican, da se oglašaš in je bolje, da molčiš!« Ali se ne bi dalo kritiziranih ukrepov uprave, če so bili umestni, drugače utemeljevati? Bratje, ki so zagovarjali »upornike«, so se sineli oglasiti le enkrat. Ko so hoteli dati pojasnila na odgovore inž. Bevca in dr. Pestotnik«, so dobili odgovor predsedujočega: «Saj si imel besedo, pa bi preje vse povedal, kar si hotel.« To je bila nova taktika branilcev sokolske posesti H lastne oblasti. Kot govorniki za «uporoike» so se vrstili bratje dr. Ernest Turk, Stane Vidmar, Pelan, Maks Megušar, Nande Svetlič. osebne užaljenosti ter krenejo z odkritosrčnimi sokolskimi brati za skupno stvar naprej! Danes so časi skrajno resni in napeti. V sokolskih vrstah bi danes najmanj smela vladati nesloga in razdor, in težko greši vsak tisti, ki skuša iz namišljene užaljenosti brezobzirno hoditi po starih sokolskih delavcih in borcih, katerih veliko vzgojno in narodno delo se že saino poveličuje v velikanskih uspehih zadnjih desetletij, bodisi v sokolskih telovadnicah in v mednarodnih tekmovanjih, bodisi v napredku in vsestranskem dvigu našega celotnega naroda. Marsikaj se je zagrešilo v obeh današnjih taborih, ki si kljub resnosti časa še nista stisnila v spravo svoji sokolski desnici. Toda, to ne sme iti več dalje! Napake je treba popraviti, krivdo skesano priznati, če še tako boli, spore je treba spraviti s sveta in složno je zopet treba prijeti za težko tlelo. Ne smemo dovoliti našim nasprotnikom, ki javno in podtalno rovarijo proti Sokolstvu, da bi se veselili naše nesloge in na njeni podlagi uživali in želi svoje zaželjene temne sadove. Konec mora biti med nami nesmiselnega podpihovanja strasti in umetnega ustvarjanja nesloge, razdvojenosti in zagrizene sovražnosti Povsod po svetu vidimo dan za dnem, kako celo države in drugi odgovorni či-nitelji izrekajo nad svojimi nasprotniki oziroma njihovimi dejanji amnestije, odpuščanje, pomilostitve in pozabljenja; zakaj bi tega ne mogli storiti med seboj tudi sokolski bratje?! Sporazumi in podobna zbližanja se ustvarjajo tudi drugod; čemu bi bili potem ravno mi Sokoli brez vsakega globljega vzroka in le iz malenkosti zgled razdora in sovraštva? Prepustimo odpuščanju in pozabljenju, kar je temu namenjeno in zapisano in z združenimi močmi ter sljožnimi srci 'ustvarjajmo ob najbolj pravem kritičnem času novo sokolsko, zdravo, obče koristno življenje in bratsko sodelovanje vsepovsod! Vzvišen skupni cilj nam bo usmeril oči v skupno gledanje. Zagrizenost in nesmiselna trma vodita vedno le k slabšemu in za vse pogubnejšemu. Na pošten in bratski način moramo popraviti slabosti in napake, ki so bile zagrešene tu ali tam. Nikakor ne more nihče, ki je kdajkoli stal v sokolskih vrstah in se boril za sokolske ideale, odobravati prenagljenih in premalo premišljenih sklepov in odločitev, po katerih naj bi bili trajno odstranjeni in izrinjeni iz naše ponosne telovadnice in iz srede prepotrebnega nadvse uspešnega sokolskega in vsenarodnega dela številni “sokolski bratje in sestre, ki niso zakrivili ničesar protisokolskega in ki so s svojim požrtvovalnim in sokolsko zavednim deset- in desetletnim delovanjem postali dobesedno živi stebri in oporniki v mogočni stavbi jugoslovanskega in vseslovanskega Sokolstva. Zato naj občni zbor proglasi amnestijo in pozove vse brate zopet k rednemu delu.« Predlog br. dr. Turka je sprejela in odobrila vsa dvorana * dolgotrajnim vzklikanjem in ploskanjem. Žal br. starosta gornjega predloga ni hotel dati na glasovanje. Disciplinska razprava Sokola I priprave za občni zbor Občni zbor na Taboru 22.1.1940 Govor br. dr. Ernesta Turka Drugi govornik Drugi je dobil besedo br. Stane Vidmar. Uvodoma je označil razpravo odnosno način, kakor jo je vodilu društvena uprava, kot nemogočo in nesokolsko. Izgovori društvene uprave na postopanje okriv-Ijbfciih bratov odnosno mlajšega članstva ne drže, ker je bilo to postopanje izzvano z diktatorskim oblastnim načinom razpravljanja, ki ni moglo prikrivati osebne mržnje in jeze. Brat Vidmar je poudarjal, da je sprejel olmimbo enega obtoženca zato, ker mu ni vseeno, kaj se dogaja v društvu, kateremu je posvetil toliko svoje mladosti, saj je bil več kot 15 let društveni načelnik. Zato se je tudi na občnem /.boru javil k besedi, da se stvar pojasni pošteno in pravilno in ne le enostransko zavito. Z ozirom na izredno velik obisk na občnem zboru. zlasti pa z oizirom na dejstvo, da je bilo na občnem zboru ogromno članov, ki sicer nimajo nobenega interesa z.ai društveno delo, je ugotovil, da je te po večini starejše brate prignala na občni zbor bojazen, da gre za nekakšen prevrat «temnih sil», kakor je to društvena uprava v svoji brošurici namignila. Ni bilo rečeno, le namiguj eno je bilo, da so obdolženi vaditelji naj-brže komunisti. Tako si jo pa večina ljudi, ki so brali brošuro mislila. Brat Vidmar je prečrtal nato odstavek i/. te brošure, ki se glasi: «Omenjen bodi še en važen moment: pri mentaliteti teli bratov so gospodarsko močnejše osebe, inte-ligcnti z boljšimi dohodki manj vredni individui. Nezauprio in za-vidno gledajo na te ljudi, siromaštvo ali življenje v bolj stisnjenih razmerah — nastalo ali po lastni krivdi ali drugače — se povišuje kot ideal.« — Ta odstavek je prav gotovo izzval zlasti »pri 'starejših, gospodarsko krepkejših bratih vtis, da so vzkliknili «ah kakšni tički steli Pritrjevanje občnega 'zbora je potrdilo pravilnost tega zaključka. Brat Vidmar je poudarjal, da so zlasti branitelji za čas razprave ponovno zahtevali javne izjave, pa se je uprava odnosno «tožileo» dr. Pe-stotnik vedno izognil z i/.javo, da tii mislil označevati obdolžence kot komuniste. Tudi v citiranem odstavku se to ne trdi, pač pa si vsakdo lahko razlaga in pisec je dobro vedel, da bo takšno sumnja zlasti pri starejših, gospodarsko močnejših bratih prav gotovo dosegla, kar 'e on želel in hotel. Takšen način ubijanja mladih idealistov je nezaslišan, nesokolski in vse obsodbe vreden. Brat Vidmar pravi nato, da bi bila z nasprotne strani čisto naravna ugotovitev, da je v resnici stvar baš obratna. Da namreč pisec citiranega odstavka zaničuje vsakogar, ki nič niina in v svoji nedostopnosti. neuvidevnosti in brezčutnosti provocira odpor. Ne, na strani obdolženih voditeljev in telovadcev ni nobenih nevarnih, tajnih sil. Te tajne sile so neuvidevnost, ozkosrčna ziilielost, hinavska oblastnost, skopost in grabežljivost. Te izzivajo ogorčenje, obup in revoltirajo tudi najbolj potrpežljive, to so propagandisti komunizma. Naj o teni premišljajo vsi tisti, ki nimajo nobenega smisla, nobenega interesa in prav nobenega čuta za težave in stiske svojega bližnjega. Ninnigavanja in sumničenja te vrste so zato vse obsodbe vredna in čisto nedostojna, nepoštena, nesokol-ska. Danes je to najbolj komoden način otresti ko neprijetnega nasprotnika. Žigosaš ga za komunistu, pa je stvar potem zelo lahka in enostavna. Da se tukšne metode pajnv-Ijiljo celo \ Sokolu je žalostno dovolj. Brat Vidmar je v karakteristiko navedel še en primer zavijanja. Prečita! je odstavek iz svojega obrambnega govora, ob kateregu se je spotaknil dr. Pestotnik. Ta odstavek govori o dolžnostih vaditelja, ter pravi med drugim sledeče: Ali veste kako težka in odgovorna je funkciju načelnika in vaditelja? Res, da je nad vse lepa! Toda to lepoto mora plačati vaditelj z!? velikimi žrtvami. Mlad fant, poln življenja, vnet za vse lepo in dobro, se vam mora obvezati, da bo večer za večerom, dan za dnem točno in vedno pripravljen voditi svoj oddelek, svojo vrsto. On se mora odreči vsemu. Naj bo še tako lep koncert, on ima telovadbo, ne more. Naj bo še tako lepa predstava v gledališču, on ne more, ima telovadbo. Prijatelji gredo na ples, zabave, on ima telovadbo. Pa poleg >r. Stane Vidmar telovadbe še seje, pa še priprave za .nastope, za tekme, pa župne seje, pa tečaje itd. itd. On ne more biti na razpolago niti svojemu dekletu ali ženi, ker je vezan po vaditeljskih dolžnostih. Ali se zavedate bratje, koliko ljubezni do tega sokolskega vzgojnega dela zahteva liink-ciju vaditelja? Ali si lahko predstavljate koliko odpovedovanju, požrtvovalnosti, koliko predanosti sokolski ideji je treba, da nosi človek funkcijo vaditelja ali načelnika?« Ob ta odstavek se je obregnil dr. Pestotnik s sledečimi ciničnimi o-pazkami: «Slika vaditeljevih dolžnosti je duleko pretirana. Takih vaditeljev ni, jih ni bilo in jih ne bo,» Brat Vidmar je čisto pravilno ugotovil, da so tašni vaditelji bili, so in še bodo, le da jih dr. Pestotnik ne bo nikdar razumel, ker mu je takšen idealizem nerazumljiv. Toda naj lepša slika njegovega gledanja je nudaljna pripomba. Dr. Pestotnik pravi: Ustaviti se pa moram pri njegovem stavku: On (vaditelj) ne more biti na razpolago niti Svojemu dekletu.* Dr. Pestotnik je izvlekel iz celega odstavka del enega stav-ka^ ne cel stavek, ker mu je tako za njegove namene bolj prikladno. In ta stavek komentira tako-le: dz te trditVe sledi, dober vaditelj ima dekleta in mu je na razpolago.« Brat Vidmar je čisto pravilno kvi-tiral takšno umazano in nezaslišano zavijanje /, besedami: «Čistemu je vse čisto, nečistemu pa vse nečisto.« Zavrnil je tudi farizejsko zavijanje o enem nadaljnih stavkov dr. Pe-stotnika ko pravi: «Dober vaditelj bodi toliko časa tozadevno asket, dokler ni socialno sposoben ustanoviti lastnega ognjišča.* Brat Vidmar ugotavlja, da po Pestotnikovih nazorih fant sploh ne sme imeti dekleta, ker gleda čisto melanholično na to vprašanje, češ najprej glej, da si utrdiš pozicija, se finančno primerno utrdiš, potem pa pogledaš po dekletih in vdovah, katera ima več in tisto oženiš. Ljubezen in druge take stvari so pa nepotrebna in škodljiva stvar. B Vlil, IX, X grupe in uradu, pripr. 155.— 105.— 85,— 2.) Delavci — za 25dnevno delo na mesec: Izučeni kvalificirani delavci 71.50 do 159.50 Neizučeni polkvalificiranči 63.25 do 107.25 Fizični delavci 55.— do 88.75 Prvotno je časopisje razbob-nalo v širni svet o 20%nem povišanju prejemkov vsemu nastavljenemu osebju in 9%nem zvišanju mezd delavcem, in sicer od celotnih prejemkov. Naša javnost je bila napačno informirana in zavedena v zmoto, češ da so bile plače zvišane od 400 do 800 din na mesec. Iz uredbe pa povzemamo, da to povišanje ni v vzročni zvezi s porastom življenjskih potrebščin, temveč le priznanje za naporno službo in da je o tem odločal ministrski svet. Iz vsega navedenega je jasno razvidno, da so se dohodki posameznikom, ki so obseženi v členu za uredbe o organizaciji ministrstva za promet, povprečno zvišali le za 100 din, dočim je več tisoč železničarjev od tega povišanja sploh izvzeto in ne dobi ničesar. Prizadeti so torej uradniki generalne in oblastnih direkcij. Bodimo torej odkritosrčni in priznajmo: Vsekakor pomeni omenjeno zvišanje plač nekak majhen korak naprej, vendar ne toliko, da bi se. v splošnem gmotni položaj bistveno izboljšal, zlasti spričo občutne draginje, ki še vedno narašča. Zato se nam zdi prav, da našo javnost pravilno informiramo v tej zadevi. 'Zdi se nam vnovič potrebno poudariti, da bi bilo pravično in pravilno, ko bi se plača zvišala v toliko, da bi slehernik prejemal draginjsko doklado v takem iznosu, da bi se mogel dostojno preživljati. Nekatera podjetja — maloštevilna sicer — so uvidela, da je vendar potrebno zvišati prejemke tako, da bo usluzben-stvo vsaj deloma kos obstoječemu položaju na našem tržišču in da 1k> mogla vsaj deloma lažje živeti. Seveda ne predstavlja mesečno povišanje nekaj nad 100 dinarjev ničesar bistvenega k izboljšanju položaja. Zato smo namenja, da bi morda železniška uprava kot največji delodajalec, ki prejema tudi znatne prejemke — prva prednjačiti v zboljšanju položaja in zagotoviti svojim uslužbencem spodoben eksistenčni minimum. Seveda zboljšanje prejemkov v iznosu 100 do 150 dinarjev ne znači mnogo ter bi bilo neogibno in nujno potrebno uvesti zvišanje draginjskih doklad spričo draginje, ali naj pa oblast omeji draginjo ter jo spravi v sklad s prejemki. Zadnja dva meseca smo imeli priliko opazovati, kako so se železničarji borili z mrazom in zapadlim snegom, ki je občutno vplival na promet in povzročil znatne motnje. Mnenja smo, da bi morali železničarji pri izvršni službi prejemati posebne doklade v obliki in nazivom czlmska |romw». i> kako težuvo je v silnem mrazu in snegu vzdrževati brezhiben obrat, ve le do-tični, ki sam sodeluje in je prizadet. Tudi naše občinstvo je imelo že nebroj možnosti opaziti, da je v zimskem času težje vršiti službo, ker se pojavlja mnogo ovir — v vzročni zvezi z vremenskimi prilikami. Vnovič smatramo potrebno naglasili in poudariti, da je izredne važnosti in povsem pametna zadeva — zadovoljiti železničarje, kajti njihova služba se vendar bistveno razlikuje od drugih tudi državnih služb, bodisi kar se tiče odgovornosti in napornosti, ker mora ne glede na vreme ob vsakem času vestno izvršiti odrejeno delo. J—P Prijave za vstop v Narodno Radikalno stranko sprejema Uprava našega lista ,,Slovenska Beseda", Ljubljana, Beethovnova ulica št. 6. Priporoča se gostilna „Pri JERICI“ dlliuiiiliililiiilnuiiiiiilhiiiiiiiiiiiiHiiiiiiliiiiiiiiuiiliiiiiiiiiiuiiliiiiinlTTlili ROŽNA DOLINA Najboljša štajerska, dolenjska, in dalmatinska vina. Posebna specijaliteta suhe domače klobase. MIHELČIČ IVAN elektrotehnično podjetje Ljubljana, Borštnikov trg i T e l e f o n štev. 27-04 ..JUGOSLAVIJA" ■ — največja domača delniška •zavarovalna družba Zavaruje * življenje, požar, vlomske tatvine, jamstvo, nezgode, transport, steklo, toče, avtomobile in živino. Lastne palače in zgradbe v Ljubliani - Aleksandrova cesta 11, Gosposvetska cesta 4 m še 15 palač in zgradb v Beogradu, Zagrebu, Osijeku, Petrovgradu itd. Pojasnila daje Ravnateljstvo za Dravsko banovino v Ljubljani, Aleksandrova cesta 11 (Telefon 25-71) in vse njegove podružnice in krajevna zastopstva. * Za konzorcij