Poslednja prošnja
_    :avljam, mati, rojslno hiŠo nrirno, Kjer v sreči sem prežil raladoetne dni, A predno stopil bodem v »einljo žirno, Poslednjo prožnjo mi izpolni th"
nV molitev skleni dobre rftke svojp, Priklici ndd-me božji blagos!6v,
Da spromljal bo na poti sree moje, Da arefino spet pripelje me domov."
In mati iz ofiesa je otrla
Solz6, ki vinj privabilo slovo,
V nebesa svoje je ok6 uprla, Nad sinom govorila jc tak6:
nBog bodi spremljevalec ti na poti,
V  življenji mu ostani zvest vsikdžr. Sreč zaklepaj svoje Tsakej zmoti,
V  kropilo bndi -žitja ti vilidr.
,.Ne upa] v svet in v njega ne sladkosti, Nevaren sreu je varljivi svet,
Kar mati eem uČila te ? mladosti Ostani sveto ti do pSznih Jetl"
Odžel je . . . Vrnil se po dolgera 5asi Iz ttije zemlje v dragi rojstni kraj;
Ko bližal se je znanej g3rskej v^si, Spreletel lice smeh mu je tedaj.
Kak6 li nfe? — Po ukih zlatih živel, Katere dala mati mu na pot,
In B<Sgu zvest v Ijubezni je osivel — Oliranil srce čiato vsakih zmot.
Mladin^, sluŠaj, kar ii pravi mati, Nje uki vredni več so od zlatž!
Jedino srefina mores kdaj postati Sam6 v ^istosti svojega srci. Modest