Katolški cerkveni list.
Odgovorni vrednik in založnik: Mir. Janez Ar. M*ogavar.
M 49.	V Cetertik G. Grudna.	4H49.
Izlaganje La>retan*kili litanij
k rasti in hvali presvete in brez madeža Device Marije, Matere božje.
(Dalje.»
Mati milosti božje — za nas Boga prosi!
ozdaj je 31aria devica kakor mati Sinu božjiga češena in povikševana bila, v tim iu v osmih naslednjih perimkih sc pa začne njeno ma-ternstvo častiti v permeri z drugimi materami. Druge matere so matere natore, presveta Devica jc pa ..mati milosti božje".
Maria je „mati milosti božje:" ker jemati Kristusova, kteri je vir in začetnik vse milosti ali gnade. In sicer poln milosti je po obojni liatori. po božji in po človeški. Luk. 3, 22. Ti si moj ljubi sin, nad taboj imam dopadajenje'"; in Jan. 1, 24. — „ I idili smo njeno (llcscde) čast, kakor east edinorojeniga od Očeta, polno milosti in resniceu.
Je Maria ..mati milosti božje", ker jo jc mater storila ne natora, ampak milost božja, ktera ji jc dala moč spočeti in roditi Kristusa Gospoda.
Je ..mati milosti božje", ker je izvoljena bila mati Božja od vekomej ne po zasluženji, ampak po božji milosti.
S tim perimkam mende cerkev Marijo Evi nasproti postavi, ktera je bila nc mati milosti božje, marveč mati jeze božje. Zavoljo njeniga greha bomo
vsi otroci jeze imoiiovani, El. 2% 11.. to je zadol-zeni božjimi! mašcvauju. obsojeni k smerti iu v pekel. Kakor smo tedej po nepokorsini Eve postali otroci jeze, tako smo po pokoršiui Marije postali otroci milosti. Torej kakor Evo po pravici zamorc-mo rmater jeze" imenovati, tako 31 arijo po pravici »mater milosti božje- imenujemo.
»Mati milosti božje", ker je milosti polna. S. Bernard pravi: „\ič ni krepostniga, kar bi se i/, tebe ne svetilo; in karkoli so posamezni svetniki imeli, si ti sama posedla". In s. II ic roti i m pravi: „Drugini sc je Ic nekoliko, Marii se je pa vsa polnost milosti ali gnade vkupej vlila".
»Mati milosti božje", ker nam od Boga darove milosti sprosi; ona zadohi grešnikam. smerti krivim odpušanjc. boluikam zdravilo, slabim mor, sti-skanim tolažbo, tim ki so v nevarnosti, pomoč in rešenje. Dna ohrani čednosti, dc ne zginejo, za-služciijc, de ne pogine: strahu je hudiče, de nc škodjejo; potolaži Sina, de grešnikov ne pokonča.
Izraelci, viditi grozne dela Božje vsigamogoč-nosti na gori Sinai so prosili Mojzesa, naj on z Bogam govori: tako tudi mi, če si s svojo prošnjo Kristusu ne upamo približati, zamoremo perstopili k sedežu milosti, k Marii, in po nji milosti prositi.
O Maria! zavoljo svojih grehov hi skorej obupal: ja v tako obupanjc bi padel, de sim res pripravljen, v morje skočiti, pa v nobeno drugo morje, kakor v te, v morje milosti! Saj vem, dc v tim morji sc čolnič moje duše nc bo razbil, temuč ves
varin do kraja srečne večnosti perveslal bo. Po tebi, o uiati milosti, je desni razbojnik milost našel; po tebi bi bil clo Judež izdajavec gotovo milost zadobil, ako bi bil tebe in po tebi milosti prosil. Vse to spoznam in torej kličem: O mati milosti božje — za nas Boga prosi!
Mati prečista, z a nas Boya prosi!
Nar pred cerkev milost ali gnado Matere božje hvali, potem začne pa njeno čistost, neoreadežva-nost, nedolžnost, svetost in druge čednosti hvaliti, zato ker je gnada ali milost božja začetik in korenina vsih čednost, vsih darov in torej vsiga, kar je v človeku dobriga.
Zmed vsih vidnih in telesnih reči je luč nar bolj čista, in kolikanj bolj se kaka reč luči približa , toiikanj bolj čista je. Zato je zrak bolj čist kot voda, in oginj bolj čist, kakor zrak in voda, zato ker se bolj luči približa. To velja tudi v duhovnih rečeh. Tolikanj bolj čista je kaka stvar, kolikanj bolj se viru luči, nevstvarjeni duhovni luči, ktera je Bog, približa. Presveta Devica se pa med vsimi čistimi stvarmi, med vsimi svetniki in med vsimi duhovi nar bolj tisti nar vikši luči, tisti neskončni čistosti, ktera je Bog sam, približa; njena čistost je tedaj tako velika, de vso čistost vsake stvari preseže. Zato bo ona sama po pravici imenovana „mati prečista", ker vse čiste stvari v svetosti, lepoti, svitlobi in čistosti daleč preseže.
Maria devica je bila pa čista na duši in čista na telesu. Duša bo imenovana čista, kadar je od vsiga zadolženja prosta, in ni z nobenimoskrunje-njem, z nobeno nesnago greha omadežvana. Greh namreč dušo omadežva, ker ji kinč gnade in duhovno lepoto odvzame. Gnada pa dušo spet očisti, ker ji madež ali gerdobo greha odvzame, in po-prejšno lepoto spet nazaj da. Kader tedej Mario devico na duši „prečisto" imenujemo, s tim spoznamo, dc je bila ona prosta od vsiga dolga, in de z nobenim oskrunjen jem, z nobeno nesnago greha omadežvana ni bila. Greh je pa dvojni, izvirni ali poerbani greh, kteriga jc Adam s svojo voljo storil, ker iz njega vse hudo izvira, in smo ga mi po naših pervih stariših po rodi poerbali; in lastni greh, kteriga človek sam s svojo voljo stori. Kolikanj jc bila Maria devica od obojiga greha čista, je zdravi nauk cerkve ta:
Ali je bila presveta Devica v svojim spočetji od izvirniga greha čista, ali ne, ccrkev dozdaj razsodila ni, prav prederzin bi pa bil, kteri bi ter-dil, de je presveta devica tudi le en majhin čas pod sužnostjo greha bila.
Kader je od izvirniga greha govorjenje — pravi s. Avguštin, kar Marijo presveto Devico tiče, zavoljo časti Gospoda clo nobeniga vprašanja imeti nočem. Od tod namreč vemo, de ji je več
gnade dodeljeno bilo, greh od vsih strani premagati, ker je zaslužila spočeti in roditi tistiga, od kteriga se ve, de nobeniga greha ni imel. Na te besede se derži tudi s. Tridenški zbor v 5. seji, ko pravi: „/Je njegov namen ni: v sklepu, v kterim je od poerbaniga greliagovorjenje, vzapopasti presveto in brez madeia Devico 3tarijo, Boijo ;porodnico".
Vender je pa čast do presvete Device po vsim katolškim svetu tako razširjena in take- velika, de so se že pod papežem Gregorjem XVI., srečniga spomina, povsod goreče želje obudile, naj bi bilo vender od apostolskiga stola s slovesno razsodbo vstanovljeno, de je presveta Božja porodnica, nas vsih preljuba mati, neomadežvana Devica Marija, brez madeža poerbaniga greha spočeta bila. Te želje se razvidno ko sonce povzamejo iz silnih prošenj, ktere so bile že papežu Gregorju XVI. pa tudi sedanjimu svetimu Očetu, papežu Piju IX. od nar imenitniših škofov, od visoko častitih samostanov in redov zlasti od pridgarskiga reda s. Dominika predpoložene, naj bi se v očitnih molitvah, zlasti v predglasji per maši od spočetja presvete Device, izrek „brez madeža" očitno in slovesno zraven perstaviti smel, de bi se tedej reklo: „vbrezmadežnim spočetji". Oba papeža sta tim prošnjem uslišanje dovolila, in torej so sedanji sveti Oče, papež Pij IX. na praznik očiševanje Marije Device ali Svečenco tekočiga leta na vse patriarhe, perve škofe, nadškofe in škofe iz Gaete razpis poslali, v kterim povedo, de so že nekoliko vpobožnosti in v bogoslovski učenosti slovitih mož, kakor tudi odločeno število kardinalov svete rimske cerkve odbrali in jim naročili, naj to tako važno reč po svoji previdnosti in učenosti od vsih strani z nar veči skerbjo prevdarjajo, in potem svoje menitve, z nar bolj mogočo dognanostjo Njim na znanje dajo. Pa tudi od vsih patriarhov, pervih škofov, nadškofov in škofov tirjajo, in silno želijo, naj bi jim pred ko je mogoče, vsak od svoje škofije vediti dali, kakošno pobožnost njih duhovšina in verno ljudstvo do brezmadežniga spočetja presvete device ima, in kakošne želje razodene, de naj sc ta reč od apostolskiga sedeža razsodi; zlasti pa njih (to je škofov) želje v ti reči zvediti želijo, in jim naročijo molitev, de bi milostivi Oče luči nebeško luč svojiga božjiga Duha čez Njih izlil, de bi tak sklep storili, po kterim bi veči čast njegoviga imena, hvala presvete Device in prid cerkve v vojskovanji pomnožena bila.
Tega razsojenja upljivo čakejmo, in z vso gorečnostjo od ljubezni vnetih sere bomo s sveto katolško cerkvijo zagnali slavo in hvalo ..brez madeža spočeti Devici", kako bo cerkev kakor do-gnan nauk vere postavila, dc je spočetje presvete
Device Marije neomadeževano, in popolnama prosto od vsaciga madeža poerbaniga greha bilo. Pa tudi že zdaj se zamoremo z vsimi za čast Marije device vnetimi serci skleniti, in zavoljo časti Gospoda, njeniga Sinu, pobožno od nje misliti, de je po posebni milosti božji brez madeža spočeta bila.
Slajši kot med, polne nebeškiga mazila, so besede s. Očeta papeža Pija IX. v gori omenjenim razpisu, s kterimi svoje veselje nad tim željami, in svojo ljubezen in zaupanje do presvete Device na znanje dajo. Pravijo: »Častitljivi bratje! .,z velikim veseljem in z radostjo so Xas te želje ^napolnile, kar Nam samim od perve mladosti nič ^tako ljubiga in dragiga ni bilo, kakor s posebno otroško pobožnostjo, iz vsiga serca presveto De--vico Marijo častiti, in vse storiti, kar ji k časti .,in hvali služi, in s čimur bi njeno češenje bolj ,,in bolj razširano biti zamoglo. Zato smo tudi od „začetka Xašiga papežestva z marljivo gorečnostjo „vse skerbi in misli na to reč tako visoke imenit--nosti resnobno obernili, in neprenehama Svoje po-..nižne in goreče molitve k Bogu vsigamogočnimu rpošiljali, naj bi Xas on z lučjo svoje nebeške milosti razsvetlil, dc bi spoznali, kaj Nam jc v ti »reči storiti. Operali smo sc pa pred vsim drugim .,na upanje, de bo presveta Devica, ktera je po -velikosti svojiga zasluienja čez vse kore angelov vdo sede sta Božjiga povzdignjena bila". (S. Gre-«gor papež), ktera je z nogo kreposti glavo stare „kačc sterla, in ktera, postavljena med Kristusa .in med cerkev (S. Bernard), jc polna milosti in »vsa ljubeznjiva, vselej keršansko ljudstvo iz nar -bolj gorečih nevarnost rešila, zalezevanjem in -napadam vsih sovražnikov odtegnila in pogube ~,ote!a, — tudi v Xas svojo materno skerb ober-nila, in s svojo neprenehano in premočno priproš--njo per Bogu sprosila, de te žalostne in obžalovanja vredne nadloge, to tako grenko britkost in ..silo, šibo svoje jeze, ktero smo zavoljo svojih -grehov zaslužili, odverne, in de grozovitne vi-.,harjc, kteri se povsod Xam v nar veči bolečino »čez cerkev vzdigujejo, ukrotiti in umiriti, in našo -žalost v veselje spremeniti hoče. Vi veste prav »dobro, častitljivi bratje! de jc vse naše zaupanje .,na presveto Devico postavljeno; zakaj v Marijo -je Bog polnost vsih dobrot položil, tako de če ^nam je upanje, milost, zveličanje pripravljeno, „naj vemo, de nam jc po Marii primerjeno — za--,kaj tako je volja Tistiga, kteri hoče, de naj vse -po Marii zadobimo". (S. Bernard.)
(Dalje sledi.)
Mekoliko iz življenja ranjciga korar ja Franca Veriti-ta.
„\7Aar, de bi se bal, ker odkupil sim te, in
po imenu sim te poklical: moj si. Boš hodil čez vode, bom s teboj, in valovi te ne bodo j>okrili; bos iel skoz oginj, ne bon zgorel in plemen ne bo po tebi ivigalIz. 43, 1.2. Te besede, s kterimi je vekomaj zbujena .previdnost božja nekdaj svoj duhovski narod (Izrael) tolažila, so se nad ranj-kim mašnikam in korarjem F. Vcrititam po čerki spolnovale. Le poverhni pregled njih življenja, pol-niga zaslužnih del, bo pokazal, kako po čudnih potih Bog človeka k njegoviniu odločenimu poklicu pripelje, ako se samotorno ne vstavlja njegoviniu glasu, in njegove očetovske roke ne odbija.
Rojeni so bili ranjki korar 16. Grudna leta 1771 v tergu Tolmezzo na Bencčanskim, tri pošte od Vidma. Starši so jim bili precej premožni, in so imeli kmetijo; pa tudi s tergovstvam so se pečali, in so imeli zalogo z blagam doma, in tudi v bližnjim Vidmu svojo štacuno. So tedaj tolikanj lo-žej svojiga maliga, nade polniga, Franceta v Videm šolat dali. Kolikor se ve, sc jc mladi sinek po šolah tudi res dobro učil, in modro obnašal.
Po zveršenih priprav (javnih učilnicah si mladenič izvoli duhovski stan, in je bil sprejet v Vi-demsko duhovšnico. Zavoljo pošlcniga zad« rž;;rja in krepkiga napredovanja v bogoslovskih naukih jc bil mladi Vcriti od svojih sprednikov, zlasti od škofa posebno ljubljen. Posebna in Iočivna naklonljivost vikših do kteriga zmed množice, ki skupej žive, pa rada nazavidnost obudi, in nevošljivcc redi. Taka se je ranjcimu Verititu godila. Z nekim to-varšem se nekaj spreta, in ta jc bil vesel priložnost imeti, ter ga jc pri svojih vikših počernil. Krivico voljno terpeti jc redka čednost, le pozno si jo človek prilasti, ali pa nohenkrat ne. Tudi mladimu Verititu jc skaljenje dobriga slovesa pri vikših tolikanj prigrevalo, dc je natihama popustil duhovšnico, ter se naravnost v Bencdkc poda!, iu v pomorsko vojništvo ali žolnirstvo dal zapisati. Bil jc tačas neki dvajset let star.
Čudna jc bila odsihmal z Vcrititam. šest Iel (drugi pravijo de le tri leta) jc bil po tem pri mornarski vojašini, ter je brodaril križem svet po morji celo v Azijo in Afriko. Lc malo sc ve od njegoviga življenja iz tega časa, in tudi ne prav za gotovo in določno. Pravijo, de bi skoz tri leta celo ne bil na suhim; tudi se je neki z zdravilstvam pečal nekaj časa. Oče njegov jc popraše\ al po njem krog in krog, in ga je dal iskati na vse strani; pa ni ga bilo od zgubljen iga sina nc duha, ne sluha.
Poslednjič se nameri, de Veritita nekdo zmed njegovih rojakov spozna v Bcncdkah, in naznani njegoviniu očetu. Oče tedaj gre sam v Benedke, popraša pri vikših mornarstva, zve za svojiga sina,
in ga reši od vojašine. 31ladenič sc zopet poda k
*
šolstvu. in si vnovič bogoslovstvo izvoli. Stopi potem radovoijno v duhovski stan, biti posilimal med Kristusovimi vojšaki, ki je poprej že precej časa bil med cesarskimi. V letu 1800, 12. Malotravna je bil v Vidmu posvečen v mašnika. Ker so pa škof vedili, de je posvcčenic že poprej vojak bil, so ga pred sv. opravilam poprašali. če je kterikrat kri prelival? Na odgovor, de nobenkrat ne, je prejel brez zaderžka sv. mašnikovo posvečenje.
Ob tistim času ( Francozovskib vojska) je bilo, kakor sploh, na Laškim dovolj duhovnov; na Krajnskim jih je pomankovalo. Toraj je veliko duhovnov iz Laškiga na Krajnsko prehajalo: in mikalo jih je zlasti za to še bolj, ker je bil v Ljubljani vikši škof Brigido, Lah. Modra glava in poštena roka še povsodi dobi dela in kruha, in se ne vstraši iz ljubezni do Boga in bližnjiga tudi domačije zapustili . in marsikej poskusiti. Tudi mladi duhovin Veri t i se preselijo tisti čas na Krajnsko. Težavno je bilo, ker zavoljo vojsknih okoljšin niso mogli nobene reči seboj vzeti, še sami so se komaj sovraž-nikani izmuznili. Toraj so kterikrat pravili svojim farmauam. »le so vse svoje premoženje seboj v ruti prinesli. Sreča je bila, de so imeli v Horjulu v Verhniškim dekanatu lajmoštra Ciprijana, strica, pri kterim so smeli tolikanj bolj pomoči upati. Za-voljo tega so bili Veriti tudi Ciprijanu v Horjul za pomočnika dani. V Horjulu so kaplanili dve leti, potem v Selca h na (■orenskim eno leto, in še po tem štiri leta na Kerki. Od ondod pa so jih poslali brez škofijske poskusu jc ali konkurza v llovte za domestnika ali vikarja. Sedem let so bili v liovtah, in od ondod pridejo zopet v Horjul, pa za fajtno-štra. kjer so naj spervič iz Laškiga pridši duhovni pomočnik bili. Ta kraj. bi djal, drugo njih domovje, seje bil rajneimu posebno priljubil, zakaj bili so tukaj potem osem in dvajset let duhoviti pastir, zadovoljni s svojo čedo. in čc da z njimi. Lahko bi sc bili kam naprej pomagali, pa to ni bilo njih veselje, imeli so drugo veselje, namreč s pisanjem kersanskih bukev Slovcneam v nebo pomagati, kakor bo dalje povedano, še Je v letu 1840 so šli v Novonn sto za korarja , kjer so letaš 16. Maloserpana v osemdesetim letu starosti svoje delavno življenje sklenili.
Ko so ranjki korar prišli na Krajnsko, niso znali ne besedice Slovenskiga , kakor so sami pričali. Kako po tem takim duhovske dolžnosti opravljati med terdimi Krajnci? Zdaj je bilo le dvoje: \aj se nauči kaplan slovensko: ali pa Horjulci zavoljo njega laško, če ne, bo babilonska zmota. Tako prederzni niso bili g. Veriti, dc bi bili poslednje mislili, ali celo terjali, toraj so se jeli sami z vsim pridani slovensko učiti. In kdor si sam pomaga, mu tudi Bog pomaga. Bes je, dc od začetka niso mogli druziga
opravljati, kakor de so tiho mašo brali, in se vsake priložnosti zvesto poslužili, se prav hitro v sloven-šini zuriti, ter se z ljudmi sčasama zmiram bolj razumeti. Dobro vemo, kako težko je Lahu slovenske ali pa nemške glase izgovarjati: pa Veriti so s trudam vse to premagali. Tudi niso zavoljo ne-kterih težavnost v učenji nam jezika kleli, in naroda zaničevali. Pri mažamuhih ali pomfletačih in dnevniških pometačih najdemo v treh rečeh večidel edinost, namreč, de sovražijo sveto vero in duhovne, občinski red in postavo, pa Slovene (če so Sloveni pa Nemce.) Kdor veliko čez druge narode gobezda, večidel malo vere ima: kdor čez svojiga lastniga — pa skoraj nič!
llanjki Veriti niso bili taki. Poglejmo nekoliko, kako so se slovensko učili. Slovnic, besednjakov in družili priprav tisti čas še ni bilo kej, zlasti pripravnih ne; toraj so se, kakor je znati, le bolj djansko iz ust ljudstva učili. Pripovedujejo ljudje, ko so hodili k poddružnicam maševat, in cerkovnik ž njimi, kako sta po poti študirala. Veriti na mnogotere reči kazajc, so popraševali: rkaj to ? kaj to?" Cerkovnik pa je odgovarjal, t ez nekaj malo časa so ljudem v cerkvi že na glas sv. evangeli brali: tode fajmošter so jim naglaske poprej za-znamnjali. Jeseni so prišli iz Laškiga, in na spomlad , kakor ljudje vedo, so že iz pisem pridigo-vali : po leti že tudi po malim spovedovali. Drugo leto pa so brez pomoči slovensko pridigvali, in vse duhovske reči opravljali. Njih veselje do slovenšinc je posebne hvale vredno, zakaj vslcu tega so si pri Slovencih posebne zasluženja pridobili. Zueili so se jezika redovno in slovniško, ter jeli pisariti, in so pisali neprenehama do svoje terde starosti. Deržali so se, kakor zvest Sijonov stražnik, svojiga poklica, in njih dela so le verskiga in zader-žanskiga obsega.
Njih posebniši izdelki so naslednji: Natisnjeni: 1. Izlaganje naukov na gori. 1826. Te bukve so pervcncc Verititoviga peresa. 2. Življenje svetnikov. 1^28. To delo obseže štiri debele knjige, velja 4 gold., in je naj bolj i izmed vsili natisnjenih del. Pisavic ga jc izdal s pomočjo naročila. Kadar so se jeli naročniki na pervo knjigo zbirati, so se mu nekteri posmehovali rekoč: -,No, Lah nam bo že kej lepiga spisal-'. Odtod je izviralo. de je perva knjiga le malo naročnikov imela. Pa komaj je perva knjiga zlalo sonce zagledala, so že mogli vsi zabavljivci omolknili, ker jo je vse hvalilo. Torej se jih je na drugo še čez 1700 naročilo. De ljudje življenje svetnikov res radi bero, nam to priča, ker je bilo že trikrat natisnjeno. Vsaki pot po 2000 iztisov. — 3. Popotnik, 1828.
*) Perm. Slovenijo 52 1. 181S.J
je bil z veliko hvalo sprejet. — 4. Izlaganjc pa-sjona. — 5. Iz laganje sv. evangeljev. — 6. Pripravljanje k smerti. — 7. Veliki keršanski nauk. Ohseže štiri precej debele bukve, in je naj obšir-niši slovenski katekizem. — 8. Mali keršanski nauk.
—	9. Terpljenje Kristusovo 1845. In se druge.
Zmed rokopisov poscbniši so:
1. Dušni abecednik, obscže 100 pola. V tim spisu je neizrečeno veliko keršanskih resnic, ktere si v abecednim redu nasledvajo. Vsaka je prav obširno razložena. Ako bi Hog dal, de bi te bukve kdaj na svitlo prišle, bi bile pridgarjcm zlo koristne. - Razlaganje vsiga noviga testamenta, štiri knjige v četcrtini. Vsaka obseže 80 pisanih pola.
—	3. Pridige. Štiri knjige. Vsaka ima 70 pola. — 4. Skrivno razodenje. — 5. Zakaj in kako je Jezusa ljubiti, in mu služiti. — 6. Zgodbe iz djanja apostclnov. — 7. Življenje nekterih služabnikov božjih. — 8. Pridige ob mnogoterih priložnostih. Ena debela knjiga itd. —
Svoji občini so bili Veriti skerbin oče; ojstri do sebe, so tudi želeli in tirjali, de naj bi podložni v vsim prav storili. Posebno so gledali na otroke, in so jim z ljubeznijo zedinjeni strah dajali, zakaj, kdor otroka ljubi, ga pod šibo ima. Že celo v cerkvi so vso pazljivost na to obračali, de so se lepo zavedli. Mogli so pred altar hoditi, in ako so z leče pri njih kak šunder, ali suvanje spazili, so jih precej posvarili. Tudi pri spraševanji je moglo vse tiho, in lep red biti. — Ko so toliko brali in spisali, se ve, de so tudi veliko vedili, ter bili, kakor jih hvalijo, na prižnici vsi vneti za božjo čast, in duš zveličanje. Ravno tako so bili tudi pri bolnikih zlo ljubljeni. Posebno pa vedo ljudje povedati, kako dobro de so človeško natoro poznali, in vedili hitro človeku razločiti, pri čem de je. To prepričanje so ljudje posneli iz njih bukev, in zlasti iz spovednicc. Svojo nekoliko terpkoto in reznost so vedili z nekako posebno blagoserčnostjo osladiti, de so jih ljudje le ljubili, akoravno so jim večkrat, po zasluženji, debele naravnost zasolili. Z nekakim posebnim veseljem se jih slehern farman še zdaj spomni. Dokler so bili živi v Novimmestu. so jim. od njih govoreči, rekli le gospod ali korar, in so ze vedili. koga dc menijo. Pa tudi Veriti svojih nekdanjih ovčic niso pozabili. Ko so bili že korar, so jih še nekterikrat prišli obiskat. Tudi cerkve, v kteri so toliko let božjo službo opravljali, niso pozabili. Poslali so bili pred dvema letama dva lepa mašna plajša z drugo pripravo, dosti visoke vrednosti; in pri poslednji volit vi so obdarovali Horjulsko farno cerkev, vse tri poddružnicc in tudi uboge.
Kadar človek svoje dolžnosti spolnuje, in ker-sansko živi. se mu ni treba nikogar bati, pa tudi ne kislo ali zmerznjeno derzati. Tudi ranjki Veriti
so bili vedno vedri, in vesele volje, ktera jih tudi v starosti ni zapustila. V drušini so govorili zlasti radi od slovenšinc, in veselje jim je bilo, germa-nizme v govorjenji očitati, in bistroumne slovniške vprašanja dajali, ktere so sami iz laškiga govora posnemali, postavim, razloček med tem: ..Ovca je v pšenici", in „ovca jc na pšenici", itd. Govorili so le slovensko ali pa laško: le malo nemško. Vonder so farne bukve in druge spise večidel sami pisali v nemškim jeziku. —• Tudi vedo ljudje povedati, de so bili polno šako telesnih vaj. nedolžnih spretnost in kratkočasov seboj prinesli, v kterih so čudno zurjenost razodevali, kakor postavim, de so škop-nik z nogo, žerd z eno roko čez streho zamogli vreči, in več taciga.
Kakor so ranjki korar bili skerbni za cerkev, in so marsikej ponapravili, postavim, orgle, ki jih poprej ni bilo; tako tudi za duhovsko hišo. ki so jo vzdignili in zlepšali. Zlasti vert so tako lepo vredili, de ga široko okrog ni taciga. De bi popred jim kej prida prinesel, so si dali ze velicih dreves pripeljati, ter so vse lepo v redi in verste nasadili, po eni strani jablan, po drugi hrušk, in prav v kratkim času so že sami vživali sad svoje pridnosti. Gotovo jim bo še dolgo dolgo slehern naslednik zato Itvalcžin.
Veliko bi bilo od ranjciga častitiga korarja še povedati, zlasti kar njih duhovsko delavnost zadeva, je želeti, de bi se še iz družili virov kej slišalo, drugim v spodbudo, ker težko je pisati, kdor ni sam priča bil. Sliši se, de so sami svoje življenje spisovali; ako se rokopis dobi, se bode marsikej bolj na tanj ko zvedilo.
V svoji poslednji časti ko korar so, kolikor vemo. pri vsi svoji bolelinosti in starosti, še pri-digovali, in z gorečnostjo dolžnosti duhovskiga pa-stirstva spolnovali. So zamogli tedaj, kakor le po-verhni občert njih življenja razodeva, z dobro vestjo z apostelnaui reči: ..Nisim nieigar kruha zastonj jedel, temveč v delu in trudu" (_Tes. 3.). Poslednji čas življenja so želeli naš vdomačinec še Njih Milost, svojiga škofa viditi, in ta želja jim je bila spolnjcna. Ko so Nj. Prevzvišenost na Dolcnskim birmali, so tudi ( kakor je bilo slišati) holniga Ve-ritita obiskali, ter jim na vse zadnje Papežev blagoslov podelili.
Po mlj i v se nam zdi pečatnik ranjciga Vcritita, na kterim je vse njih čudno življenje v malo podo-bicah poočiteno. Na pečatniku sc vidi altar, na al-tarji kelili, pod altarjem fantič, ki kviško kaže. Temu nasprot je griček in na njem križ. poleg njega zvezda: v sredi jc ladija, spodej lombarda, ban-dero in druga vojaška roba. t ez vse to pa je napis: rIn melitis sortem mutavil. Gospod s., zaupni prijatel rajnciga povedo, de so jim Veriti, nekdajn
fajmošter vse te znamnja razložili, razun zvezde, ktere pomena niso hotli odkriti, de je pa gotovo, de ona pomeni poklic v duhovski stan, bodi si na ta ali ta način.
Bog daj obilno rast semenu, ki so ga rajnki na Slovenskim z besedo in s peresam vsejali, njim pa za to „večni mir in pokoj"! Vsakimu Slovencu, kteri ve zasluženja ceniti, bo drag in ljub Veriti-tov spomin; in marsikteri domorodec bi jim utegnil po rimljanski šegi .lahko žemljico" vošiti, tode bolj d o m o r o d n o in rajneimu bolj vstreženo bi bilo, ako bi mu za dušico zmolil očenaš.
Smemo pa upati, de so dobrih del bogati Ve-riti tudi med tistimi, ki jim blagruje sv. Janez v skrivnim razodenji:
..Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjo! Zakaj njih dela gredo za njimi". (Skr. raz. 14,23.)
Jeran.
Versta Lavantinskili škofov z oziram v Solnograške nadškofe.
Spi-al Peter llicinger.
1 Dalje.)
8.	Henrik I. žlahtni od Haus. popred ko-rar v Solnimgradu, jc postal Lavantinski škof 1. 1291. On je nekaj zboljšal posestvo škofijsko; pa zastran hiše v Volfsbergu so mu ondašnji mest-njani dosti nadležnosti napravili, tako de je bil prisiljen, jim zato nekaj časa službo božjo prepovedati. Za križanske vojske (tako so se imenovale vojske kristijanov zoper Mahometance zastran svete dežele in Jeruzalemskiga mesta) je bilo I. 1295 iz cerkvenih desetin davka treba odrajtati; in en del tega davka po štajerskim je škof Henrik pobrati imel. — Tedašnji Solnograški nadškof Konrad IV. kteriga je bil papež Nikolaj IV. I. 1291 na to stopnjo povzdignil, je imel kakor njegov prednik razpertje z Avstrijanskim vojvodam Alberta m I.. zavoljo posestva in dohodkov škofijskih, in za to stran kervav boj, v kterim je tudi Lavantin-ska dolina veliko terpcla. Žalostni časi so to bili, kjer cerkev in njena lastina ni imela nobene hrambe, iu kjer je le meč med duhovskimi in dcželski-mi poglavarji razločil. Imenovani prepir je bil večkrat pomirjen, in zopet ponovljen, dokler ni bil 1. 1297 tudi po sredstvu Lavantinskiga škofa Henrika popolin pokoj napravljen. Leta škofje I. 1305 umeri.
9.	Vcrner, kteri jc bil Lavantinski škof od 1. 1305 do 1317, jc bil mož posebne učenošti in pa krotkiga duha; bilje tudi velik dobrotnik Av-guštinarskiga samostana per sv. Andreji. Ko je I. 1310 Konrad IV. po pisanji papeža Klemena
škofe in opate svoje nadškofijc v Solnimgradu
vkupej zbral, je tudi škof Ve mer na ta zbor prišel. Tukej je bilo posvetovanje zastran nove križanske vojske, in sklep je bil storjen, po želji papeževi deseti del duhovskih dohodkov v pomočik za to vojsko skozi dve leti odrajtati. Tudi so se prebrale pravdne pisma zastran reda Tempeljskih vitezov. Ta red se je bil 200 let popred v brambo svetih krajev in v strežbo Jeruzalemskih romarjev vstanovil, in je imel svojo pervo hišo blizo nekda-njiga tempeljna v Jeruzalemu. Zdaj je bil pa hudih in gerdih pregreh in celo nevere obdolžen, in s tem uzrokam tudi na velikim cerkvenim zboru v Vieni na Francoskim I. 1311 popolnama odpravljen. Kmalo potem se je v več deželah razodela neka posebno brezbožna in gerdobna krivovera novih Manihejcov, kteri so vse cerkvene svete navade in opravila zametvali, hudobne angele dobrim predstavili, in skrivaj vse ostudne reči počenjali. Nadškof Konrad se je sklenil s Pasavskiin ško-fam Bernardam in Avstrijanskim vojvodam Friderikam, to krivovero zatreti, ktera je zlasti v Avstrii veliko deležnikov štela. Bile so za to stran posebne sodnije postavljene, in več terdovratiiih krivovercov je bilo s smertjo štrafanih in na germadi so-žganili. drugi so se spreobernili, ali pa so iz dežele pobegnili. Ali je ta krivovera tudi po štajerskim in Koroškim razširjena bila, se ne da razjasniti: najde se pa pismo Oglejskiga patrijarha Oto-bona na Gotfrida, klošterskiga prednika v šičah (Seiz), kjer je temu sporočeno na skrite zmote paziti. — Po smerti nadškofa Konrada IV., ki se je primerila 1. 1312, je bil v Solnimgradu Vaj kart, žlahtni Polhajmski. popred nadškofijski dekan, izvoljen, kteri jc pa že 1. 1315 umeri. Za njim je prišel na nadškofski stol Friderik III. žlahtni Upniški, doslej stolni prošt letam.
10. I) i t e r i k ali Teodorik Volfhauer, izvoljen I. 1318, jc bil posebno delovin škof za prid svoje cerkve. On je škofii pridobil Tvimbersko grajšino, ktero je od Vajseveških grofov kupil: tudi ji je Turnsko grajšino (Himelan) podložno storil; in še je več kmetij in desetin po samim k škofijskimi! posestvu pripravil. Ker sta bila tisti čas dva cesarja na Nemškim izvoljena, namreč Ludovik, Bavarski, in Friderik, Avstrijanski vojvoda, je škof Oitcrik s Solnograškim nadškofam Friderikam HI. na strani Friderika Avstrijanskiga stal, se je tudi z orožjem zanj potegoval. V hudi bit vi per 3Iilbergu na Bavarskim, kjer je bil vojvoda Friderik premagan in vjet, sta bila tudi škof in nadškof zraven, ter sta komej ob času bežala, de nista tudi v nasprotnikove roke prišla. To so bili divji časi, de so še škofje namesti duhovne pastirske palice še meč mogli nositi, škof Oitcrik je umeri 1. 1332. On je bil pervi Lavantinski škof
ki se je s častnim priimkam kneza ali firšta pisal.
11.	Henrik II., popred korar v Solnimgradu, je bil škof per sv. Andreji od I. 1332. Umeri je I. 1338 blizo Dunajskima Novomesta. Ravno tega leta je tudi nadškof Friderik III. ta svet zapustil.
12.	Henrik III. je 1. 1342 Lavantinski škof postal, tedaj je pred njim škofijski stol štiri leta prazin stal. Tudi leta škof se je v pismih knez ali firšt imenoval; pomnožil je tudi nekoliko škofijsko posestvo. L. 1348 je bil na Koroškim hud potres in strašna povodinj; tudi je ondi kakor v drugih deželah silna kuga ljudi morila. Te kuge je ljudstvo Jude krive delalo, ter djalo, de so oni rupe ali šterne s strupam zavdali. Zatorej se je hudo preganjanje čez Judovski narod vzdignilo, in v dosti krajih so jih izpodili ali pa pomorili. Te grozovi-tosti je bila tudi odertija Judov uzrok, in pa nečastno ravnanje, ki so ga včasih s svetimi hostjami počeli. V Volfsbergu so bili že neki 1. 1339 pregnani, ker so nad tremi posvečenimi hostijami hudo pregrešili, tskof Henrik III. je umeri. 13d6. — V Solnimgradu pa je bil 1. 1338 Henrik žlahtni Birnbaumski iz Bavarskiga škof postal. Ker ni hotel z Ludovikam. Bavarskim vojvodam, družbe imeti, zato so bile 1. 1339 Solnograške zemlje z vojsko obiskane. Po njegovi smerti I. 1343 je nastopil Ortolf grof Vajseneški iz Gorotana, v nadškofu*. On je bil 1. 1359 od papeža Klemena VI. pooblasten, Bavarsko vojvodsko hišo od cerkvene zakletve fpanc) od vezati; Bavarski vojvoda Lu-dovik je bil namreč s celo svojo hišo v cerkveno zaklete v ali pano prišel, ker je v marsikterih rečeh zoper cerkvene postave ravnal, in se je tudi zoper voljo papeževo v Nemško cesarstvo silil; tudi je bila po celini Bavarskim zategavoljo božja služba preklicana. Tc cerkvene pokorila so bile šc le potem odvzdignjene, ko so se po Ludovikovi smerti njegovi sinovi terjanju papeževimu podvcrgli, in nadškof Ortolf je v Monakovim s slovesnim ob-hajanjem odvezo podelil.
13.	P eter 1. je bil Lavantinski škof od I. 1357 do 1362. On je tudi veliko storil, škofijske posestva zboljšati; hil je zlo v prijaznosti nadškofu Ortolfu in Avstrijanskimu nadvojvodu Rudolfu, ter ju je na njiju potih spremljal.
14.	Henrik IV. Krapf, popred fajmošter v Muravu na Gornjim »Stajcrji, je bil 1. 1363 Lavantinski škof imenovan. Temu škofu gre posebna hvala, ker si ni le za pomnoženje časniga škofijskiga posestva, temuč tudi zlasti za duhovne reči veliko prizadel. Z gorečnostjo in modrostjo je svojo čedo pascl. diihovšino večkrat v škofijske zbore poklical, tudi pastirsk list vernim ovčicam poslal, ter
vse napake poravnati iskal. Skazal sc je tudi zve-stiga papežu Urbanu VI., zoper kteriga sc jc bil drugi papež Klemen VII. vzdignil. Per vsim svojim trudu pa je škof Henrik IV. razne nesreče imel. L. 1376 je imel neki prepir z Kolniškimi grajšaki. ter je bil celo od njih vjet, in le na prizadevanje Solnograškiga nadškofa rešen. Smert pa je storil
I.	1388 v Muri blizo Murava, kjer je v vodo padel. — V Solnimgradu je bil za Ortolfam Piligrin
II.	nadškof od 1. 1365 do 1396. On je stal tudi na strani praviga papeža Urbana VI., in si je zlo prizadel, de ni krivo vera Valdencov med njegovo čedo prišla, kakor je drugej se zgodilo. Tisti krivoverci so posebno duhovsko oblast tajili, s. pisme po svojim razlagali, s. zakramente in s. mašo za-metovali. Le s posebno silo je bilo mogoče njih razširjanje zatreti, za kar si je v Avstrijanskih deželah nadvojvoda Albreht 111. veliko prizadel.
i Dalje sledi. |
Svetiga Avguština izpoved vere*
kar tiče gnado, v kteri in po kteri popolnamost vere obstoji.
(Za poterjenjc v aveti veri ).
(Konec.)
IV.
Za tega del, o narmiliši in nardobrotljivsi prijatel človeka, Bog, ki si nas skoz svojiga Sina Jezusa, našiga Gospoda, ko nas šc ni bilo, posvoji vsemogočnosti stvaril, in nas, ko smo iz lastniga zadolženja sc zgubili, po svoji ljubezni in dobroti, celo zlo se ti zahvalim iz celiga svojiga serca, de si po svoji neizrekljivi ljubezni se ponižal, nas revne in nevredne zastonj ljubiti, in nam svojiga Edino-rojeniga iz svojiga naročja v zveličanjc poslati, dc bi rešil nas grešnike, takrat otroke jeze, otroke pogube. Zahvalim se ti za njegovo sveto včlove-čenje, in za njegovo prečastito Porodnico, mojo gospo, in sc z vsim zaupanjem zanašam, dc me njena bramba pri tvoji milosti mnogo podpira. Zahvalim sc ti za njegovo terpljenje in križ, za njegovo smert in vstajenje, za njegovo vnebohojenje in za seditev njegoviga veličastva na hoji desnici. Zahvalim sc ti za vse njegove nauke in dela, iz kterih zgledov se učimo, sveto iu pametno živeti. Zahvalim sc ti za tisto presveto prelilje njegove predrage kervi, ktera nas je odrešila, kakor tudi za skrivnost čez vse sveto in oživljajoče njegoviga telesa in kervi, ktera se nam vsaki dan v tvoji sveti cerkvi za jed in pijačo da, ter nas omijc in posveti iu nas ediniga narvikšiga Božanstva deležne stori. — Zahvalim se ti za tvoje neskončno usmiljenje, Gospod naš Bog, s kterim si sc ponižal, nam, ki smo sc bili zgubili, prečudno k pomoči
priti skoz ravno tistiga svojiga Sina, našiga Odrešenika in Srednika, ki je umeri za naših grehov del in je od mertvih vstal za našiga vstajenja del, in zdaj živ hrez konca sedi na tvoji desnici, in za nas uboge grešnike prosi ko dober pastir in pravi mašnik, ki ima usmiljenje z verno čedo, ki si jo je s svojo kervjo pridobil, in ktere sc ob enim s tabo usmili: zakaj on je Bog iz tebe, Očeta, s tabo od vekomaj, s tabo eniga bitja za vsim. Torej nas zamorc zveličati na večno ko Bog, ko Vsigamogočni, kar pa to zadene, de je človek in po tem takim manjši ko ti, mu je od tebe dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, tako de se v imeni Jezusa vsako koleno priklanja v nebesih, na zendji in pod zemljo in vsaki jezik spozna, de je Gospod Jezus v tvoji časti, o Bog Oče. On je pa od tebe postavljen za sodnika živih in mertvih. Zakaj ti nc sodiš nikogar, temuč si vso sodbo Sinu izročil, v kteriga persili so zakriti vsi zakladi vednosti in modrosti, tako de je on nar pravičniši in nar resničniši priča in sodnik. kterimu se nobena grešna duša odtegniti nc inore.
V.
V resnici, o Gospod, in brez vsakiga dvoma je »tvoja beseda živa, polna moči, in ojstreji od mera na obe strani rezajočiga, in presune, dokler de loči dušo in duha, tudi niuzck in kosti" (llcbr. 4, 15J. 13.): ona je sodnica misli in namenih serca. Nobena stvar ni skrita pred njegovimi očmi, vse leži odkrito in razgernjeno pred njegovimi očmi, in zato je strašno, pasti v roke živiga Boga, pre-iskovavca serca iu oserčja, ki vsakimu poverne po njegovih delili. Bog, pravični sodnik, bo prišel z veliko močjo in veličastvam, sodit žive in mertve, pri kteri strašni sodbi bo komaj pravični obstal. Kaj bom tedcj jez, narveči grešnik začel, kaj govoril, ko bom pred njegovi sodni stol postavljen, jez, ki sim skorej vse njegove zapovedi prelomil?
VI.
Prosim te tedej, nar milostljivši Bog Oče skoz ravno tega večniga Sodnika, in skozspravitevgrehov samo, daj zgrivano seree in potoke solza, de zavolj ran svoje duše noč in dan prejočem, dokler je še prijetni čas in dnevi zveličanja, de nc pridejo moje mnoge hudobije in meji brezštevilni grehi, ki so še skriti, tisti dan strašniga preiskanja pred obličje angelov in velikih angelov, svetih patriarhov in prerokov in vsih pravičnih. Usmili seme, o Gospod, usmili se me, ne pogubi me z mojimi grehi, kri vicami, zadolženjem in zamudami, ti, ki nočeš smerti grešnika, temuč de se spokoriin živi. Usmili se me, ne prihranjuj mojih prestopkov za kaznovanje v prihodnjim življenji, za kaznovanje v pekli.
za tisto strašno sodbo; temuč v pričejočim življenji me tepi, kakor in kakor ojstro ti dopadc. Glej! v tvoji roki sim, stori z mano, kar ti dopade.
VII.
Daj mi po svoji ljubezni in dobroti, o Gospod, to gnado, de pred smertjo čisto in popolnama vse svoje grehe zgrevam in obžalujem, ki sim jih storil od zibelc sera in od svojih mladih nog z misla-mi, besedami in djanjem, in izžge madeže mojih grehov čisto in popolnama na tisti način, ki tebi dopade in po tistim redu ki tebi dopadc. Ti veš vse, ti zamoreš vse. Skoz tvojo vsigamogočno in ljubezni poino dobroto, po kteri krivične opravičuješ, te prosim , daj de imam tisti strašni dan vedno pred svojimi očmi, de vsaki dan britke solze točim nad svojimi grehi, dc tisto strašno uro usmiljenje najdem pred obličjem večniga sodnika, in vidim njegovo obličje v vsi radosti in veselji, postavljen na desnico z vsinii svetniki po tvoji milosti in dobroti.
VIII.
Imamo pa Jezusa Kristusa samiga za besednika pri tebi; on je sprava za naše grehe, in imamo torej, ne neusmiljeniga človeka ali grozov itniga trinoga za svojiga sodnika, temuč gospoda polniga ljubezni, ki ve z našimi slabostmi pomilovanje imeti. Zakaj ko bi ne bil s tabo enako večni Sin človek postal, bi sc grešni človek ne smel prederzniti, svoje grešne usta v molitvi do tebe odpreti. Kristus Gospod, ki ga imamo za mašnika v nebesih, ki za nas prosi, on nam daja seree, govoriti. Na priproš-njo tega našiga besednika se zanašam. v njegovo usmiljenje zaupani. On je Bog, 011 jc človek. To je moje upanje, za tega voljo govorim tako velike in take besede. On me naj spravi, on od veže!
Darila za Dr. Ignacija Mnoblelicrja,
misijonarja v srednji Afriki.
Od poprej . .	a09 gld. 18 kr. Gospod Janez Verščaj , fajmošter v
fc»topiči..................-z
—	Mihael Windišer, kaplan v JStopiči	2 -- F. K., duhoven............5
—	Simon Kosmač, kaplan v Rovtih .	1
—	Janez Zavcrl, vikar v Novim-me.stu....................5
—	Andrej Luzncr, fajmošter per s. Lenartu....... . .	2
—	Martin (Jrankar , fajm. v Stanki	2
—	Blaž Blaznik, fajm. v Naklim .	5
—	Matev ž Puhar, kaplan v Naklim	5
—	Friderik Hudovernik, kaplan v Kranj i ..................5
—	Aleš Jcrala, fajmošter v Horjulu	2
—	J. K....................I
—	M. H., duhoven............l
Skupcj . .
n	rt
rt
rt	n
rt	n
rt	rt
rt	;?
rt	n
n	rt
r>	r)
n	n
n	rt
rt	rt
350 ffld. IS kr.
Natiskar Jožef Blaznih v Ljubljani.