MOHORJE PREDSTAVUAMO VAM
INASKRAJ:   _____I S suho robo
do kmečkih potrebščin
Priznam, da me je bilo kar malce strah, ko so mi v uredniitvu naročili, naj obi&em Mohorje. Niti približno se mi ni sanjalo, kje bi bU ta kraj, slutil sem le, da mora biti to nekje v razgibanem velikolaikem hribovjn, kjer so nekoi vrli furmani i svojimi kobilicami tovorili žlahtno vino in žito in se *e zdaj pode tobti jeleni.
Toda ko pa sem zadnjega lepega (brezsnežne-ga) februarskega dne zagrizel s kolesom prek Želimlja in Golega v strmo hribovje nad Robom, sem vse bolj spoznaval, da kraj le ne more biti tako strašansko odljuden. Že v Robu, pred vaško trgovino, kjer so okoliški fantje srkali pivo, je dišalo po bližnji rutarski bukovini in smrekah, ko pa me je prijazni gozdarski delovodja Jože Kraie-vec z Vrha potegnil s fičkom do samega malega Mohorja, sem presenečen odkril, da je kraj prav-zaprav kar prijazen. Mala vasica je kot nekakšno prijetno gnezdo ždela na vrhu visoke planote, vsa obdana z neskončnimi hribovskimi brezpotji in zaselki, ki dajejo temu nenavadnemu hribovju še poseben pečat.
»Na tej Rutarski planoti, kot ji pravimo, je kar devet zaselkov,« je odgrnil skrivnost kraja domači učitelj Igor Grčar, ko smo skupaj z Jožetom Kra-ševcem sedeli v mali, a lepo urejeni vaški Soli. »Med temi je Mohorje središče, saj je tu stikališče vseh skupnih akcij, pa naj gre za vodovod, telefon ali kulturo. Tu, v teh prostorih, pa je tudi naša podružnična štirirazrednica OŠ Primož Trubar iz Velikih Lašč, kjer trenutno obiskuje pouk šest domačih uiencev. Višja skupina učencev pa hodi v šolo v Novo vas.«
Šola za šest učencev
Kako izgleda šolski kolektiv z vsega šestimi učenci, vedo le njegovi člani sami. Vendar pa se mali šolarji niti malo ne sraraujejo te vaške poseb-nosti: »Prav luštno je, ker nas je tako malo,« je veselo žvrgolela mala Janja Štefin iz 1. r., ko so jo skupaj s še štirimi sošolci posebej za naše srečanje zvabili pred šolo. »To je veliko bolje, kot pa da bi hodili v šolo kam drugam.« Janko Klančar iz 4. r. pa je nič manj veselo dodal: »Prav zato, ker nas je tako malo, smo dobri prijatelji. Ko sem hodil še v 2. r. nas je bilo tu še več - kar sedem.«
Mali vrli šolarčki gulijo šolske klopi vsak dan od osmih do pol enih, prihajajo pa mimo samega Mohorja tudi še iz dveh drugih zaselkov: Dednika in Vrha. V šoli dobijo tudi malico, ki jim jo
pripravlja oskrbnik, ki živi v učiteljskem stanova-nju tik nad razredom.
Šolsko poslopje, ki je bilo sicer med vojno požgano, potem pa obnovljeno, pa pride prav tudi za razne druge namene: tu je bilo že več tečajev, predavanja, v zadnjem času pa so organizirali tudi rekreacijsko vadbo za odrasle, ki še kako prav pride domačim izdelovalcem suhe robe, ki jih mučijo poklicne deformacije.
Vselej za skupno akcijo
Suha roba je že od nekdaj največja strast Rutar-ske planote. Tudi na Mohorju se v vsaki od štirih hiš kolikor jih premore (peta, zadnja je šola) ukvarjajo s to obrtjo, denar, ki ga pri tera iztržijo, pa koristno vlagajo v kmetijstvo (le zlasti živino-rejo). Svoje izdelke, pretežno lesene žlice, odda-jajo predvsem Kmetijski zadrugi Velike Lašče, pa tudi Domu Import-Exportu, ki imata oba v Robu svoji odkupni poslovalnici.
V kraju so nasploh vajeni dela. Tudi skupnega. Tako se je na Mohorju vseh pet hiš že pred letom in pol dokopalo do telefona, vsi imajo vodovod, pa tudi cestne povezave z večjimi okoliškimi kraji (predvsem Robom in Novo vasjo) so boljše, kot v marsikaterem podobnem odročnem kraju. V gradnjo vodovoda so Rutarji vložili nad 300 udarniških ur, saj je trasa dolga prek 10 km, bilo pa je tudi veliko miniranja zaradi težavnostnega terena. Pri tem jim je šlo precej na roke tudi
Gozdno gospodarstvo Velike Lašče, ki jim tudi še danes z opremo in stroji pomaga pri vzdrževanju cest in drugih delih.
Trši oreh pa je za Rutarje preskrba. V kraju namreč še vedno ne premorejo trgovine in tako
morajo prav vse kupiti spodaj v Robu (Rute z Mo-horjem tudi sicer sodijo pod KS Rob). To je, kot sta si bila v skupnem pomenku enotna Igor Grčar in Jože Kraševec, še zlasti velik problem za starej-še Ijudi, saj jim res ne more biti tam pri sedmih ali osmih križih lahko peš v dolino. V kraju bi se našla lokacija za kako manjšo trgovino (če že ne drugje, v šoli), na voljo je tudi strokovni kader (prodajalke), a kaj, ko pa si nihče ne upa naprtiti te obveznosti. Razlog: kraj je preveč odmaknjen in pozimi težko dostopen, rentabilnost trgovine pa vprašljiva. Toda Rutarčani so prepričani, da je vsaj pri zadnji točki strah odveč, saj bi trgovina zalagala vseh devet zaselkov.
Kdaj bodo Rute dobile tako potrebno trgovino, tako zdaj ostaja povsem odprto. Tako kot slejko-prej ostaja odprto tudi, kako obdržati mlade ljudi dotna na kmetiji. Občinska politika, kot ugotav-ljajo tukajšnji kmetje, za zdaj žal ni preveč prožna pri tem vprašanju, zato za kmetijstvo, razumljivo, ni prave stimulacije. Vsekakor bodo morale tudi tu slejkoprej zaveti ugodnejše sapice.
Pet od šestih učencev podminične osnovne šole na Mohorju
BRANKO VRHOVEC