RADGONSKE ŽRTVE:
Andrej Melihen Rudolf Ukovič Anton Žvab
RADGONSKE ŽRTVE:
Marko Fraj Peter Hvala Liber at Velan
GiASIlO SAVEZA JUGOSIQVENSKBH EMIGRANATA IZ JULIJSKE KRAJINE

NAŠE ŽRTVE ZA JUGOSLAVIJO
7. maja tega leta so bili po inicijativi občine Gornja Radgona iskopani zemski ostanki slovenskih in hrvatskih vojakov bivšega ,97. avstrijskega pehotnega polka, ki so bili ob prvi obletnici majske deklaracije 27. in 29. maja 1918. radi svojega jugoslovanskega prepričanja kot uporniki ustreljeni v Radgoni, ki leži sedaj v Avstriji prav ob skrajni severni meji naše države.
Padli so tedaj pod svincem avstrijske soldateske kot mučeniki za porajajočo se Jugoslavijo sledeči mladeniči iz Goriškega in iz Istre:
1.	ANDREJ MELIHEN, računski podčastnik, po poklicu trgovski pomočnik, 26 let star, doma iz Scrpenice na. Tolminskem.
2.	RUDOLF UKOVIČ, gozdarski uradnik, 24 leta star, doma iz Hrušice pri Podgradu v Istri.
3.	ANTON ŽVAB, 29 let star, iz Šepulj pri Sežani.
4.	MARKO FRAJ, 37 let star, iz Motovuna v Istri.
5 PETER HVALA, 25 let star, iz Pečin na Tolminskem in
. 6. LIBERAI VELAN, 27 let star iz Pa-
v istri
Z njimi sta padla tudi dva Italijana: j Glovànni Maniacco iz Gorice in Riccar-
' rech iz Tržiča. O zadnjem pa priča že lme rla i* bil po rodu Slovenec.
Vodja upora sta bila Andrej Melihen in nudol, Uicovič. Oba sta bila vojna ujetnika v Rusiji. Melihen se je v ujetništvu preživljal kot učitelj. Ukovič pa je bil zaposlen pri gozdarski upravi v bližini Kijeva. Po premirju pri Brest-Litovskem sta se oba skupaj z drugimi vojaki vrnila v domače kraje, prepričana, da se jima ne bo treba ■ več vrniti na fronto. Toda dozvolili so jim '■scmo ii-dnevai dopust, nakar sta- morala k kadru svojega polka, ki je bil tedaj v Radgoni.
Melihen in Ukovič sta bila prepričana o propadu Avstrije in o postanku velike in svobodne Jugoslavije. Te ideje sta širila tudi med svojimi tovariši. Čestokrat so se shajali v večjih in manjših skupinah, kjer so se razgovarjali o osvobojenju in ujedinjenju Jugoslovanov. Tako se je tudi nekega majskega večera zbralo več fantov z Meli-hnom in Ukovičem v Jageričevi gostilni na glavnem trgu v Radgoni. Prepevali so jugoslavenske narodne pesmi in se navduševali za Jugoslavijo. Med nje pa je prišel Judež, trčil je z njimi in jim nazdravil, nato pa nastopil kot provokaier in policist. Bil je to sin slovanske matere, zagrizen avstrofilskt narednik, ki je prej služil v Istri, po vojni Pa ga ni bilo sram sprejeli državno službo
v Jugoslaviji.
Ko je sam nahujskal prisotne, je aretiral Andreja Melihna. Njegova aretacija pa '!?. V2budila med njegovimi somišljeniki ve-ia?o rrfzburienje in v noči od 23. na 24. maj 1918. je izbruhnil upor. ki je bil s silo udu-sen po prihodu oddelkov 26. in 27. pehotnega polka iz Maribora, 7. pehotnega polka iz Celovca in 27. pehotnega polka iz Gradca. Vojno sodišče je sodilo hitro in strogo.
27. maja 1918. ob 19 uri sta bila Andrej Melihen^ in Rudolf Ukovič ustreljena pod zidom Koduličeve vojašnice, kjer so bili nastanjeni uporniki. Za eksekucijo se je prostovoljno javilo šest nemških vojakov 7. celovškega pehotnega polka. Mučenikoma, ki sta junaško šla v smrt za svoje nacionalno prepričanje, je govoril zadnje tolažilne besede tedanji kaplan iz Gornje Radgone Milan Staje. Zadnje Ukovičeve besede so bile: »Živel Slovenec in Hrvat!«
Dva dni pozneje so jim sledili na morišče ostali obsojenci Žvab, Fraj Hvala, Ve-lan, Maniacco in Wrech. Okovani v težke verige so junaško korakali v senci bajonet Po radgonskem trgu in prepevali jugoslovanske in talijanske narodne pesmi. Takrat se niti posuroveli nemški vojaki celovškega polka niso več prostovoljno odzvali za usmrtitev, tem,več je moral poveljnik sam Izbrati iz njihove srede ra,bije; določil je za to »častno« službo one, ki so imeli največ Prestopkov na vesti.
Se marsikateremu našemu mladeniču je pretila smrt pod avstrijskim svincem, toda baje Po ukazu od, najvišjega mesta so bile nasaline smrtne obsode ukinjene.
Zadnja želja, ki jo je Rudolf Ukovič še Pol ure pred smrtjo izrazil v pismu na svoje starše, je bila, da ne bi njegove kosti legale v tuji mrzli zemlji, temveč, da bi jih Prenesli v njegovo domovino in da bi na njih rožice cvetele kakor na nedolžnem otroku.
Njegova želja se ni mogla izpolniti, jfftti v domači grudi v Hrušici bi na-yi njegovi zemski ostanki miru, saj gospodari nad to zemljo tujec, ki je še krutejši kakor oni, proti kateremu se je on uprl, in kraja, kjer. bi bil pokopan ne bi smela
ZADNJI POZDRAV! RUDOLFA UKOVIČA
TEI URE FRED SMRTJO
DOPISNICA SESTRAM
Naslov:	Gospodična Amalija Ukovič,
HruSica, p. Podgrad, Istra.
27. V. 1918.
Preljuba Malja in Zozina in Alojzija!
Žalostno se nahajam. Smrt čakam, do 6. ure zvečer od cesarja zadnje upanje. Sedaj so 4 ure. Ne bodite žalostne in molite se Bogu za mene, ki nedolžen umiram. Ne morem Vam več pisati- Oprostite mi vse, predrage sestre. Vaš Rudolf Ukovič.
Dopisnica je pisana s svinčnikom. Poštni pečat na znamki kaže datum 28., udarjen pa je na znamko tako, da ga je vidna samo polovica in krajevne označbe sploh ni. V razumljiv razburjenosti je pisec pri imenu sestre Rozine zapisal namesto »R« začetnico »Z«.
PISMO STARŠEM, SESTRAM IN SORODNIKOM
Pol ure pred usmrtitvijo.
Ljubi oče, draga mati!
Ljubljene sestre in vsi ostali sorodniki!
Božja Previdnost me kliče k sebi. Ne obupujte, ne žalujte. Stopam pred večnega Sodnika s čistim srcem, grem na zadnje potovanje spreviden s sv. zakramenti. Upam, da mi bo večni Sodnik milostljiv.
Nad svidenje nad zvezdami! Vas ljubeči Rudolf.
Preljubi moj oče, mama in sestre Amalija in Rozina in Alojzija in vsi sorodniki!
Moja smrt me čaka za pol ure, ali ne bodite žalostni in nič se ne grevaite, saj ne umiram sramotno, ampak le kakor’ nedolžen človek, katerega ne more nihče obtožiti, ampak usoda je taka in si ne morem pomagati in Vi tudi ne!
Preljubi oče, nikoli si nisem kaj takega mislil niti sem očekoval. Mama moja ljuba, bodite trdni in nič se ne grevajte, saj sem se spravil z ljubim Bogom, kakor pritiče krščanskega človeka. Sestre moje ljube, bodite potolažene in živite v zadovoljnosti, kakor Vam priželim od čistega svojega srca.
Pozdravite mojo ljubo Malči, katero sem zvesto ljubil, in bodite ji dobri in pomagajte ji kar mogoče.
Ljubi oče, pomagajte si, kakor mogoče, in živite, kakor Vam bo najiaglje, in po smrti Vaši ne pozabite na naše ljudi in sestre, da ne bodo trpeli.
označiti njemu tako ljuba slovenska beseda.
Sedemnajst let so počivale njegove kosti in kosti njegovih tovarišev v tuji zemlji. 7. tega meseca pa so jih izkopali, da jih prepelajo, ako že ne v domačo grudo, vsaj v svobodno jugoslovansko zemljo, ki so jo ti mučeniki tako ljubili.
Ze v septembru 1924. so prepeljali kosti njihovega italijanskega sotrpina Maniacca v Gorico in. junija 1929. smrtne ostanke drugega italijanskega mučenika Wrecha v Tržič.
V torek, 7. maja t. I. so prepeljali čez murski most iz Avstrije v Gornjo Radgono zemske ostanke vseh šestih jugoslovanskih mučenikov.
Obenem z njimi so prepeljali tudi smrtne ostanke Maistrovih borcev, ki so padli v dne od 4. do 6. februarja 1919. v bojih za Radgono in katerih kosti so počivale na pokopališču v Obrajni pri Radgoni. Imena teh junakov so:
To je moja zadnja pisava, katera je iz mojih rok. Pozdravite strica Franceta, Poldeta in vse domače.
Vas pa, dragi oče, mati sestre, pozdravljam zadnjikrat in se vidimo le na drugem svetu. Vaš v grobu Rudolf.
Le še eno prošnjo imam do Vas, da moje kosti ne bodo tukaj ležale, ampak da jih prenesete v mojo domovino in da bodo rožice cvetele na njih kakor na nedolžnem otroku.
Z Bogom, ljubi starši in sestre in Malči!
Vaš do groba in v grobu Rudolf.
Pismo je pisano s svinčnikom na obeh straneh polovice pole konceptnega papirja, v začetku naravnosti kaligrafirano, proti koncu pa vse slabeje in nerazločneje. Seveda! Pol ure pred smrtjo!
PISMO GORNJERADGONSKEGA KAPLANA MUČENIKOVIM STARŠEM
Dne 28. maja 1918.
Velecenjeni gospod! Velecenjena gospa!
Izvršujoč težavno, a vendar tolikanj hvaležno^ nalogo katoliškega duhovnika — tolažiti žalostne, mir vlivati v srce obupujočim — Vam pišem te vrste. Vaš ljubljeni in Vas z vsem srcem ljubeči sin Andrej »pomota« vojaške oblasti, ki je zašla v vsa poročila o tedanjih dogodkih; prip. ured.) je dokončal tek svojega življenja in se preselil iz te solzne doline tja, kamor smo namenjeni vsi, v — večnost. Dne 27. maja ob 7. uri zvečer je z mirom na obrazu in s pokojem v srcu, spreviden s sv. zakramenti in zadnjimi tolažili naše vere zatisnil svoje oči za vedno ... Ne obupujte! Umri je kot krščanski junak in pravični, a vendar tako mili Sodnik ga bo storil de-: : Piega onega plačila, ki mu ne bo odvzeto nikdar . . .
Truplo Vašega sina Andreja (sic!) poči-va na tukajšnjem mirodvoru v Radgoni. Ako obiščete njegov grob, pomolim skupno z Vami tudi jaz za njegovo dušo.
Vam vdani, z Vami žalujoči Milan Slaje, kapelan v Gornji Radgoni p. Radgona. P. Radkersburg Štajersko.
RUDOLF UKOVIČ.
Rodil se je leta 1894. kot edinec uglednega in narodno zavednega posestnika Andre-je Ukoviča v Hrušici pri Podgradu v hiši, ki nosi številko 46. Dovršil je nižjo gimnazijo v Pazinu in se nato posvetil gozdarstvu. Stopil je v državno službo in služil pri gozdarskem komisarijatu v Voloskem in v Podgradu. Leta 1915. je moral k vojakom, in sicer k 97. pehotnemu polku. Kmalu so ga poslali na rusko fronto, kjer je postal kaplar. V boju pri Rodekeu so ga Rusi ujeli. Romal je po raznih taboriščih, dokler ga niso zaposlili pri upravi obsežnih gozdov v bližini Kijeva.
Užival je zaupanje ruskih vojaških' predstojnikov. Radi tega je lahko pomagal marsikaterem slovenskemu in hrvatskemu ujetniku, ki mu je bil dodeljen pri delu v gozdu. Kjer in kadar je mogel, je pomagal našim rojakom v ujetništvu.
Po premirju pri Brest-Litovskem se je maja meseca 1918 vrnil iz Rusije. Po kratkem dopustu, ki ga je prebil v rojstnem kraju je moral k kadru svojega polka, ki je bil tedaj v Radgoni. 17. maja je dospel v Radgonu. 27. maja pa je že bil ustreljen.
Kruta usoda Rudolfa Ukoviča je ubila tudi njegovo mater. Iz žalosti za izgubljenim sinom mu je kaj kmalu sledila v prerani grob. Tudi oče ni dočakal dneva, ko so pripeljali Rudolfove zemske ostanke v osvobojeno ozemlje. Že deveto leto počiva tudi on v hladni zemlji. V njegovem rojstnem kraju, v Hrušici pri Podgradu, živijo danes samo še njegove sestre Amalija, Rozina in Alojzija.
1.	Jožef Haložan iz Maribora,
2.	Janez Repolusk od Sv. Kuninunde pri Mariboru,
3.	Martin Presec iz Budine pri Ptuju,
4.	Ivan Masten iz Središča,
5.	Martin Kojc od Sv. Lenarda v Slovenskih Goricah in
6.	neznani junak, ki je padel 4. februarja.
Smrtni ostanki Radgonskih mučenikov in Maistrovih junakov so bili začasno shranjeni v mrtvašnici na pokopališču v Radgoni, svečan pogreb pa se bo vršil v četrtek 30. t. m. ob pol 11. uri.
Slava Radgonskim mučenikom!
Slava Majstrovim borcem!
Mir in pokoj, njihovim smrtnim ostan-kom nesvobodni jugoslovanski zemlji!
V	PRIČAKOVANJU SMRTNE
OBSODBE
(Priča Ivan Lampe, sedaj v Kočevju)
V	prvi polovici leta 1918. sem služil ko> navaden vojak pri 97. pehotnem polku v Radgoni. 2 e nekaj dni pred uporom sem neposredno od Melihna, Ukoviča in tovarišev, ki sem jih osebno poznal, zvedel, da se pripravlja upor. Zarotniki so se shajali v nekem hramu v sami Kodoličevi vojašnici. Veliko se je govorilo o tem, kod naj bi šlo meje bodoče Jugoslavije.
Na predvečer upora je bil ob osemnajsti uri raport, ki je potekel v polnem redu. Po raportu .pa je bilo življenje po vojašnicah in zunaj posebno živahno. Okrog poldesete ure so padli prvi streh. Kmalo nato je bilo splošno streljanje in povsod so se slišali vzkliki »Živela Jugoslavija!«:. Ko je naša četa na ukaz uporniških vodij šla v skladišče municije, smo opazili, da so bili že drugi pred nami udrli v skladišče. Vzeli smo po svoji volji municije in šli pred mesto, da bi tam kopali jarke, iz katerih bi se lahko branili. Kmalu so častniki alarmirali čete, ki so bile nastanjene zunaj mesta in niso bile obveščene o pripavah za upor. Začel se je boj, pri katerem je bilo na obeh Stranah več ubitih ic rai jenih.
Ko so prišle proti jutru še čete iz drugih mest na pomoč našim nasprotnikom, smo videli, da je nadaljnja borba zaman. S tovarišem sva med žvižganjem puškinih krogel v temi zbežala proti Gornji Radgoni in se pod nekim kozolcem odpočila. Ko se je streljanje popolnoma poleglo, sva okoli polpete ure zjutraj ubrala, pot proti železniškemu mostu, ki pelje iz Radgone proti Ljutomeru. Na mostu je stalo več častnikov, ki so nas ustavili z revolverji v rokah. Vzeli so nam puške in nas gnali med nasajenimi bajoneti v zasilne zapore, kjer so nas zaslišali. Se isti dan so nas prepeljali v jahalnico, kjer so nas postavili v vrsto in nam grozili, da bodo vsakega desetega ustrelili, ako ne izdamo krivcev. Po temeljitem zasliševanju so nas zopet odvedli v zapore.
Drugi dan smo doznali, da sta bila dva tovariša obsojena na smrt in dva dni na to tudi ustreljena. Meni so odpustili smrtno kazen, ker sem imel komaj osemnajst let in po zakonu ni bilo dovoljeno ustreliti mladoletnih. Dva dni za prvimi je bilo še šest tovarišev ustreljenih. Noč pred ustreljitvijo je bila strašna. Molili so, kleli in jokali. Ta je klical mater, oni ženo in otroke. Bili so srce pretresajoči prizori. Ponoči so dobili obsojeni dopisnice, da so se lahko poslovili od svojcev, cigaret in jedil. Okrog četrte ure je prišel vojni kurat jih spovedovat in z njimi molit. On jih je tudi spremljal na zadnji poti proti morišču.
Jaz sem bil še parkrat zaslišan pred vojnim sodiščem, končno pa so me zopet dodelili k četi, kamor sem prišel tako izčrpan, da ma niso niti moji najboljši tovariši spoznali.
MELIHEN ^ANDREJ
se je rodil leta 1892. na Srpenici, okraj Tolmin, kot sin Ivana in Marije rojene Trebše. Ko je dovršil osnovno šolo na Srpenici, ga je oče dal učit trgovstva v Bruck ob Muri k veletrgovcu Kravanji, rojaku iz Čezsoče pri Bovcu. Po dovršeni vajeniški dobi se je vrnil domov, a že po nekaj mesecih je odšel v Trst kot trgovski pomočnik. V Trstu se je udejstvoval pri raznih narodnih društvih. Leta 1913. je bil potrjen k vojakom. Na naboru v Bovcu se je sprl z orožnikom, ki ga je aretiral in predal sodišču, kjer pa je bil takoj izpuščen. Predno je odslužil vojaščino je izbruhnila 1. 1914. vojna, v kateri je na znani način junaško kot mučenik umrl.
Andrej je bil zelo vesele narave, a v svojih sklepih drzen in odločen ter radi tega pri svojih tovariših priljubljen. Že kot otrok je kazal izreden pogum in napravil marsikatero porednost kar je strogega očeta marsikdaj vznevoljilo, tako da mu je več krat pretipal, zadnji del hlač. Kar si je vtepel v glavo, je tudi izvršil, pa če bi ga bilo stalo tudi življenje. Bil pa je zelo dobrega srca in jako družaben, tako da ga je bila vsaka družba vesela.
V	svetovni vojni je našel smrt tudi Andrejev starejši brat Ivan; nakopal si je težko bolezen, kateri je podlegel v vojaški bolnici. Malihnovi starisi in mlajši dve sestri so se.za časa vojne nahajali kot begunci v Italiji, in sicer v Saluzzu v Pijemontu. Ves čas vojne niso vedeli o sinu Andreju ničesar. O njegovi tragični smrti so izvedeli šele po končani vojni leta 1919., ko so se poštirih letih vrnili v domači kraj. Izguba obeh sinov, porušeno domovjo in opustošeno polje, vsi ti strašni udarci usode sotak o hudo zadeli ubogo mater, da je podlegla težki duševni boli. Kmalu za njo je umrla, strta po nesrečah, ki so zadele rodbino, tudi Melih-nova 31-letna sestra. Od Melihnove rodbine živijo še dve sestri, od katerih je ena poročena v Trstu, in sedemdesetletni oče, ki živi z najmlajšo hčerko na Andrejevem domu v Srpenici,
FRANGE BEVK :
RADGONSKI MUČENIKI
(Po
Proti koncu maja 1918. je v Radgoni padlo osmero žrtev. Ti so bili: računski podčastnik Andrej Melihen, korporal Rudolf Ukovič, korporal Anton Žvab, Peter Hvala, Rihard Breh, Liberat Velari, Giovanni Maniacco in Marko Fra,i. Obdolžili so jih oboroženega vojaškega upora, ki se je bil izvršil v noči z dne 23. na 24. maja. Avstrija ni imela usmiljenja, postavljeni so bili pred vojno sodišče in ustreljeni.
POVOD UPORU
Bil sem priča tistih dogodkov, ki se jih se danes dobro spominjam. Leto 1918. je bilo četrto leto vojne, ki je potekala h koncu. Vojaki so bili lačni in naveličani, postajalo je še vsakomur jasno, da se zmaga ne bo nagnila na nem-ško-avstrijsko stran, bila je to tudi tiha želja večine vojakov nenemških narodov. Glasovi, ki so jih bili dvignili jugoslovanski in češki poslanci v dunajskem parlamentu za pravice svojih narodov, tudi med vojaštvom niso bili brez odmeva.
Tudi zavedni Italijani, ki so tvorili lep del sedem in devetdesetega pešpolka s kadrom v Radgoni, so si bili že ustvarili svoje sanje in so bili vse drugo kot navdušeni za Avstrijo. Poleg lakote in poleg omenjenega duševnega razpoloženja med vojaštvom je pripomoglo do upora v Radgoni še eno dejstvo, ki ga ne smemo prezreti. Na dvorišču Kodoli-čeve vojašnice so stali dolgi, barakam podobni hlevi, v katerih so bili nastanjeni tisti vojaki, ki so se bili vrnili iz ruskega ujetništva. Ti so že enkrat pretrpeli grozo fronte, pomanjkanje v ujetništvu, po polomu boljševikov jih je prignalo hrepenenje v domovino. Verjeli so celo, da jih bodo pustili pri svojih družinah. Motili so se. Poslali so jih samo po nekaj tednov na dopust, nato so jih pripravljali za novo fronto. Mislili so, da so si rešili življenje, a so jih pošiljali v novo trpljenje in smrt. To jim je bilo odveč.
Vsa ta dejstva so pripravila upor, ki je izbruhnil nenadoma, skoraj nehoté, saj se nihče ni pripravljal nanj, dasi je bil v duši vsakdo zanj dozorel. Upor pa so začeli in uprizorili baš tisti ljudje, ki so se vrnili iz ruskego ujetništva in bivali v hlevih na dvorišču Kodoličeve vojašnice.
Nekatere podrobnosti o začetku upora bodo bržkome za vedno zavite v tajnost. Jaz bom opisal dogodke le, kolikor sem jih sam videl in doživel, ali so mi verodostojne priče potrdile to ali ono dejstvo. Spominjam se dobro večera dne 23. maja; imel sem tisto noč službo nadzornika vhoda na vratih Kodoličeve vojašnice, v kateri je bila nastanjena druga četa.
UPOR SE PRIČENJA
Bilo je nekaj minut pred deseto uro zvečer. V vojašnici je bilo vse tiho, potihnili so tudi glasovi na dvorišču, vojaki so se po večini spravili v posteljo, le nekatere sence so se lazile okrog oglov. Nenadoma se je oglasilo na radgonskih ulicah petje. Vojaki so peli eno izmed tistih pesmi, ki sicer po zakonu ni bila prepovedana, a je vojaki vendarle niso smeli peti do svoje mile volje. Sledilo je vpitje in vzklikanje, vriskanje in kričanje, s katerim so dajali duška svojim čuvstvom in nezadovoljstvu.
Mislil sem, da gre za družbo pijanih vojakov, ki so se nekoliko razvneli, a bodo šli spat in se pomirili. Kot so pripovedovali pozneje, se je nahajalo tisti večer v neki radgonski gostilni več vojakov, ki so se ob pijači razvneli radi aretacije računskega podčastnika Andreja Melihna. Ta je bil obdolžen, da je imel hujskajoč nagovor na vojake in da je vzkliknil:	»živela Jugoslavija!«
Dejstvo baje je bilo, da se je Melihen nahajal s svojimi tovariši v neki gostilni, kjer so navdušeno govorili o jugoslovanski deklaraciji. Da je moral biti Melihen med ostalimi vojaki priljubljen, priča dejstvo, da jih je bolela njegova aretacija in so tej bolečini dajali vnenjega izraza.
Vpitje se je približevalo vojašnici, pozni došleci so stopili na dvorište. Vzkliki so se nadaljevali, že so bile slišne besede o uporu. Slučaj je hotel, da tistega večera ni biio niti enega častnika ali narednika v vojašnici. Nekateri podčastniki pa so bili itak vzajemni z ostalim vojaštvom. Kljub temu sem slišal nekoga, ki jih je miril:	»Tiho!
Pojdite spat!« In že so se skoraj pomirili, vzkliki so ponehali, ko se je nekdo znova razvnel. V tej razvnetosti je udaril po šipi v oknu barake in jo razbil. To ga je razvnelo še bolj, začel je kričati in razbijati šipe drugo za drugo. Kakor da je bilo s tem dano znamenje za upor. Kri se je razvnela. Nekdo_ je skočil v eno izmed barak, prinesel puško in ustrelil v zrak.
tržaški „Edinosti” od 10. in 12. junija 1928)
STRELI IN BOJ ZUNAJ
Rezko je zadonel strel med poslopji, počili so novi streli. Slišen je bil klic: »Po puške, na upor!« Leteli so po nove puške in streljali v zrak. Začeli so kričati: »Vsi ven! Puške v roke! Na ulico!« Nekateri vojaki, ki so ubogali, popadli so za puške in hiteli na prosto. Drugi so imeli početje za nesmiselno, niso se hoteli mešati v nevarnost, zato se niso zganili. Ostali pa so streljali, v barake: »Ven, ali vas pobijemo!« Bilo je nevarno ostati v barakah, zato je bilo kmalu vse v orožju. Med tem so padli na ulici prvi streli.
Po prvih strelih so se prikazali častniki, ki so bili tisto uro že zbrani v svoji menzi. Pri vojašnici so srečali nekaj vojakov s puškami. Strel je padel, eden izmed častnikov je bil ranjen v nogo, tovariši so ga vlekli s seboj in bežali. Po stranskih ulicah so pribežali na trg, s katerega je iz razdalje nekaj sto metrov vidno na ulico ob Kodoličevi vojašnici. Pričela je bitka. Uporniki so ležali ob vojašnici in streljali na trg, častniki so ležali v strelni črti na trgu in streljali na upornike.
Opozoriti moram, da se je upora udeležila le druga četa, ki. je bila nastanjena v Kodoličevi vojašnici, in tisti del vojaštva, ki je bil nastanjen na dvorišču vojašnice. Pridružila se je tudi vojašnica poveljstva, ki je bila oddaljena le nekaj nad sto korakov. Ostale čete so bile nastanjene na gradu in v barakah za gradom, oddelek strojnic pa ob postaji. Vsi ti o uporu še vedeli niso, kvečjemu so nekateri slišali streljanje v mestu. Prebudili so jih šele častniki, ki so jih poslali v strelno črto na radgonski trg.
štirje uporniki so bili z nasajenimi bajoneti vdrli v Kodoličevo vojašnico, iz katere so s silo izgnali drugo četo, naj se gre bojevat. Pod streho vojašnice so bili našli zaboj nabojev, ki so jih rabili za ostro streljanje pri vojaških vajah. Ta zaboj so zavlekli na ulico, bilo je edino strelivo (razen tistih par nabojev, ki jih ima vsak vojak), s katerim so razpolagali uporniki.
Tisti uporniki, ki so vzeli zadevo za resno, so imeli obilico dela. Po večini se vojaštvo ni hotelo spustiti v boj radi bojazni, nerazumevanja ali ker je videlo nezmisel takega početja. Malo je bilo tistih, ki so ležali na ulici ob vojašnici, se hrabro branili in napadali. Boj je postajal brezupen. Okrog polnoči je bilo, ko so zapeketale na trgu strojnice, pred vojašnico se je razlegnil krik prvega ranjenca.
VESELJE IN VŽIVANJE V KANTINI
Tudi v tem primeru, kakor v vseh podobnih primerih uporov ali revolucij, se je zgodilo, da so eni tvegali za ideje svoje življenje, drugi pa so izrabili priliko za ropanje. Teh je bila večina. Jedva so bili na dvorišču ali zunaj vojašnice, že so odložili puške, vdrli v kantino in jo začeli ropati. Konzerve, steklenice ruma, konjak, sir in ribe, vse je bilo dobro došlo. Sod vina se je praznil, dva veseljaka sta imela zavihane rokave do komolcev, točila sta zastonj in ponujala vojakom. V velikanski posodi je na razbeljenem ognjišču vrela mast, v kateri so odskakovali kosi mesa, ki so ga bili ukradli v vojaški kuhinij.Med tem, ko se je na ulici vršil boj, je vladalo v bližini kantine veselje in pojedina. Nekateri vojaki so vdrli v skladišča in v pisarno, uničili so nekaj knjig, pobrali denar, se na novo preoblekli, natrpali v nahrbtnike novih čevljev in izginili na Madžarsko.
PO UPORU
Preden je vstala zarja, je bilo skladišče oropano, vino popito, ognjišče mrzlo. Vojaki so se stisnili v svoje kote, le nekatere sence so se še vlačile ob stenah. Streli na ulici so postali vse redkejši. Nihče več se ni upal prikazati pred strojnice, da bi tvegal življenje. Strojnica je zdaj pa zdaj zaregljala. Ob prvi zarji je utihnul zadnji strel. Redki uporniki, ki so še ostali, so prišli do spoznanja, da je bilo vse zaman. Nekateri so izstrelili slepo patrono in legli v posteljo, da bi zabrisali sled za seboj. Nekateri pa so zbežali proti Madžarski.
Ob peti uri zjutraj se je upal stopiti v vojašnico neki narednik, ki je zaklical: »Kakšne neumnosti pa uganjate, fantje?« Moram priznati, da je baš ta rešil marsikoga ječe ali smrti, ko je brž nato pri drugi četi zabrisal vsako sled udeležbe pri uporu ali ropu. Za narednikom je prišel v vojašnico četni poveljnik, nemški nadporočnik, ki je delal tako kisel in srdit obraz, da ga ni mogoče popisati.
Ponoči so bili častniki poklicali telefonsko pomoč, ob sedmi uri zjutraj je došlo iz Gradca vojaštvo sedmega pešpolka. Sami mladi nemški Korošci z za-
grizenimi častniki. Ti so grozili, da bodo streljali na nas, če bomo gledali skozi okna. S seboj so pripeljali tudi strojnice in dva topa.
Začele so bridke ure za upornike. Pobrali so nam puške, nihče ni smel ob prosti uri v mesto, izjema so bili le podčastniki. Korošci so pazili na nas kot na živino, vse žalitve smo morali požirati molče. Začela so poizvedovanja in preiskavanja. Dva dni za tem je že prišel vojaški avditor s svojim sodiščem, izvršile so se nekatere aretacije. Takoj naslednjega dne po njegovem prihodu je začelo delovati sodišče.
OBSODBE IN USMRTITVE
Spočetka smo vse skupaj imeli le za šalo, ko pa se je še istega dne raznesla novica, da sta prva dva obsojena na smrt, je vse vojaštvo spreletel mrzel znoj. Obsojena sta bila Andrej Melihen in Rudolf Ukovič. Ta dva so imeli baje za začetnika upora. Proti njima je zelo obtožujoče pričala neka natakarica iz gostilne, v katero sta zahajala in imela baje protidržavne razgovore. Izvršitev smrtne obsodbe se je dogodila še istega dne, namreč 27. maja o pol osmi uri zvečer. Pred zidom Koduličeve vojašnice so zabili v tla nekaj tramov, nabili na nje počez deske, med zid in deske pa so nasuli zemlje in peska. Pred to ozadje so postavili kol, na katerem je bil pritrjen železen kavelj. V spremstvu pro-fosa in oboroženih vojakov so pripeljali oba obsojenca. Vse vojaštvo, ki se je na ta ali drug način udeležilo upora, je stalo neoboroženo v štirikotn in je moralo gledati ustrelitev. Obsojencema je govoril zadnje tolažilne besede kaplan iz Gorenje Radgone. Bled kot obsojenca je stal med njima in jim dajal poguma. Pogumen je bil le Ukovič, Melihen je plakal, da ga je moral tovariš tolažiti. Prebrali so še enkrat smrtno obsodbo. Melihen je stopil naprej, zavezali so mu s črno ruto oči. šest mladih Korošcev se je bilo prostovoljno javilo, da bodo streljali. Trije v glavo in trije v prsi. Puške so se dvignile, častnik je dal znamenje z golo sabljo, Melihen je bil mrtev. Ukovič si ni pustil zavezati oči; ko je stal pred puškami, je zaklical: »Živela Jugoslavija!« Tako je padel.
Dva dni pozneje je bilo ustreljenih ostalih šest. Njihova pot na morišče je bila triumfalna. Noben prizor v življenju se mi ni vtisnil tako globoko v spomin. čez radgonski trg je koracalo šest obsojencev, zvezanih, med bajoneti. Peli so: »Oh, adijo očka, oh adijo mamca, oh, adijo sestra, brat, zdaj se vidmo zadnji krat...« Ko so to pesem izpeli, so peli neko podobno italijansko pesem, a se ne spominjam njenega besedila. Peli so izmenjaje vsi skupaj zdaj slovensko zdaj italijansko. Ljudem, ki so stali ob putu, in vojakom na oknih vojašnice so vzklikali: »Z Bogom! Adijo! živijo! Evviva!« Nato se oglasila pesem iznova.
To pot jih je tolažil vojaški kurat, ki so ga bili poklicali v ta namen, da bi imel patriotičen nagovor na vojake. Za kazen, ker se je tej dolžnosti izognil s par besedami, ki so izzveneke: »Dajte Bogu, kar je božjega!« je bil baje prestavljen na fronto. Pripomnim, da se to pot Korošci niso več javili za streljanje, častnik je moral izmed njih izbirati tiste, ki so bili napravili kak prestopek. Obsojenci so umirali junaško, šest mrtvih trupel je ležalo pred obzidjem Kodoličeve vojašnice z obrazom v tleh in močilo črno prst s svojo krvjo. Prišel je voz s šestimi iz sirovih desk zbitimi krstami, položili so trupla vanje, voz je oddrdral.
Vtis, ki ga je napravila izvršitev kazni na vojake, je bil strahoten. Na zunaj mirni, preplašeni, so nosili vulkan v prsih. Med seboj so stiskali pesti in zobe ter klicali maščevanja. Videl sem moža, stasitega Kraševca, ki so mu tekle solze po licih. Dejal je: »Bil sem na fronti, videl sem razmesarjena trupla, a me ni tako prevzelo kot danes«. Nekateri vojaki, ki so prišli od drugih čet po opravkih v Radgono, so pobrali kepe s krvjo napojene prsti in jo odnesli svojim tovarišem v pričevanje, kako so možje v Radgoni umirali junaške smrti. Nadaljne smrtne obsodbe so baje na višji ukaz ukinili. Nekateri izmed osumljencev je prestal le še bridkost dolge ječe in preganjanja.
KAKO SE JE OBNAŠALO MEŠČANSTVO ?
Naj omenim še radgonsko meščanstvo, ki je nemško. Polk niso radi videli, ker so bili v njemu sami Slovenci in Italijani. In dasi se ob uporu nobenemu meščanu niti en las ni skrivil, je bilo opaziti med njimi po uporu hudo mržnjo proti vojaštvu. Niti eden izmed vojakov bi ne bil prostovoljno gledal usmrtitve, če bi ne bil v to prisiljen, radgonsko meščanstvo pa je drlo na morišče za zabavo. Spominjam se nemške frajlice, ki je vprašala nekega čast-
nika s priliznjenim glasom:	»Gospod
častnik, kdaj jih boste streljali?« Ta častnik ni bil Nemec, zato ji je odgovoril: »Sramujte se, gospodična! Ali je to komedija?« Spominjam se druge hijene v podobi ženske, ki se je z dveletnim otrokom v naročju silila v ospredje in se srdito sporekla z orožnikom, ki jo je gonil domov. No, spominjam se pa tudi gospodične, ki je po ustrelitvi prvih dveh žrtev prinesla naročje belih vrtnic, da bi jih položila na krste. Bilo je že prepozno, voz je bil že odšel. Med solzami sočutja je natrosila cvetje na mesto, kjer so padle žrtve. Ni se bala, da bo obsojena radi poveličanja upora. Tej gospodični ob desetletnici osmerih žrtev v imenu padlih globok spomin in srčno zahvalo; bila je kakor žarek človečan-stva na zemlji, ki je bila napojena s krvjo.
Dogodek sem opisal, kakor sem ga videl, doživel in slišal. Dejal sem, da so nekatere podrobnosti neznane. Tisti, ki bi nam jih lahko najverodostojneje opisali, so padli, četudi je nastal upor nepremišljeno, nenadoma in nepripravljen, je vendar že dolgo prej gorel v duši vsakega posameznika. — Eden, Giovanni Maniacco, počiva že od 1. septembra 1924. v rodni zemlji, drugih sedem žrtev spi na radgonskem pokopališču. Maj je začel poganjati cvetje, ko so morali umreti; ni se še iste jeseni osulo zadnje cvetje, ko je padla tudi tista sila, proti kateri so se bili borili.
DOGODKI 23. MAJA 1918
(Očevidec pripoveduje)
Ko so se spomladi leta 1918 vračali ujetniki iz Rusije k kadru 97. pehotnega polka v Radgono, se je opažalo med njimi dokajšnjo revolucijonarno razpoloženje, ki se je preneslo tudi na ostale vojake. Radi tega so vojaške oblasti vsakega vračajočega se vojaka natančno preiskovale in mu jemale orožje in municijo. Radi tega so bili vojaki na večer upora, ki je nepričakovano izbruhnil 23 maja 1918., skoro brez orožja. Upor je Izzval- 'neki vojaški policij-' ski narednik, doma iz Istre, kjer je tudi pred vojno bil v đižavni službi. Ta izdajalec svojega naroda pa ni smatral,* za sramotno, da' je stopil po vojni v državno službo v Jugoslaviji.
Tisti večer je bilo več slovenskih in hrvatskih vojakov zbranih v neki gostilni na Glavnem trgu, ki je bila okrašena z nemškim in avstrijskim zastavami ter s slikami cesarja Viljema in Frana Jožefa. To je vojake silno razburilo in padla je marsikatera ostra opazka. Tedaj je stopit v gostilno omenjeni vojaški policijski narednik in izzivalno rekel četovodji Me-lihnu, ki je očitno bil duševni vodja zbranih fantov: -Kaj besede, dejanja, dejanja!«. Ta opazka je vojake podžgala in začeli so trgati slike in zastave raz sten. Ko je policijski narednik to videl, je stopil k Me-lihnu in mu napovedal aretacijo. Melihen, ki ga je dobro poznal, saj sta bila skupaj v ruskem ujetništvu, je mislil, da se šali, toda narednik mu je ostro odgovoril:. »Ne poznam prijateljstva in ponavljam samo: v imenu zakona ste aretirani«! in ga je odpeljal iz gostilne proti zaporom. Ko so‘ ostali vojaki videli, da je narednik aretiral Melihna, so stekli k svoji četi (marškom-paniji), ki je bila že pripravljena za odhod in je bila oborožena. Z orožjem so se vrnili na trg in so začeli streljati proti policijskemu naredniku. Policijski narednik je kukavičje pobegnil in pustil aretiranega Melihna sredi trga.
Prvi streli, ki so tako padli, so bili znak za splošno listajo. Vsi vojaki, ki so imeli orožje, so se zbrali in začelo se je splošno streljanje brez pravega cilja in namena. Kmalu so prihiteli oficirji, katerim se je posrečilo postaviti na Glavnem trgu dve strojnici proti upornikom, ki so zasedli Kodoličevo in konjeniško vojašnico. Boj je trajal do ranega jutra.
Med bojem so nekateri udrli v kantine in skladišča in so prinašali pijačo tudi strelcem v bojni četrti. Ulomili so tudi v blagajno bataljonskega štaba in odnesli okoli 6000 kron.
Ko je nastal dan, je zavladala splošna tišina, kajti večina upornikov se je razkropila in skrita. Že po noči je adjutant Lenarduzzi telefonski zaprosil za pomoč v Gradec. Pomoč je res prišla drugo jutro iz Gradca, Maribora in Celovca. Ko je bilo moštvo 97. pehetnéga polka zbrano, jih je začel garnizijski poveljnik polkovnik Kornmiiller smer jati s prasci in psi in groziti da bo po prekem sodu vsak deseti mož ustreljen. Ta polkovnik se je sicer tudi drugače odlikoval po svoji mržnji do Slovanov. bržkome radi tega, ker si je njegov oče kot padar zaslužil lepe denarčke med Slovenci v Podgradu in med Hrvati v Kastvu.
Vojaško sodišče je po kratki preiskavi obsodilo osem upornikov na smrt. Kazett se je izvršila 27, odnosno 29 maja
RADGONA
L j ubi jan a, 21. maja 1935. — A g i s.
Z največjo težavo sledimo in beležimo dogodke, ki se vrste dan za dnem na ozemlju, ki je izrezan in odtrgan od celote. Eni so težji od drugih. V tej težki dobi, na prelomnici dveh svetov, moramo doživljati še to, kar bi nam bilo lahko prizaneseno: doživljati moramo kako umirajo naši sinovi za nizkotne imperialistične interese drugih samo radi pripadnosti k drugi narodni skupini, radi priznavanja tega. To pomeni v dvajsetem stoletju na delu sveta, ki se ima za najbolj kulturnega in civiliziranega, ki hoče učiti druge, gotovo eno največjih in najtežjih nasprotij, kar jih je preživela Evropa v teku zgodovinskega razvoja. Teh ni bilo malo, a ravno radi njih se je premetavala vedno iz krvi v kri. Ko je mislila, da je najbolj trdna, js nenadoma zazijala na njeni površini razpoka in iz nje je udrla kri. Ljudstva so tako krvavela često neza-vedajoč se, da so le orodje v rokah posa-m.eznikov.
Svetovna vojna je ena takih razpok in prelomnic v zgodovini Evrope. Ena izmed njih, a gotovo najbolj grozna in največja. Pod vsemi mogočimi krinkami in gesli so bila poslana ljudstva eno proti drugemu na kopnem, na morju in v zraku. O ozadju so stali vampirji, ki so si polnili bisage na račun sestradanih ljudstev po jarkih in v zaledjih. V teku štiriletnega trpljenja pa so mase spregledale in pričele spoznavati kaj se prav za prav v resnici z njimi godi. Revolucionarno gibanje, zlasti nacionalno tlačenih, med katerimi so bili v prvi vrsti Slovani, je zadalo konec borbi.
Leto 1918., ki se smatra kot zaključno leto svetovne vojne, je bilo v marsičem usodno za posameznike in za skupine. To leto je na eni strani prinašalo svobodo, ob-Ijubljivalo mir in delo, na drugi strani pa Pripravljalo nove grozote in nove krivice. Ze danes, ko prav za prav nismo še daleč °d Ustih dni in ko so nam še v svežem spo-vidimo kako je bilo vse potvorjeno. Mesto resnične svobode, da se ne oziramo na drugo, so nas raskosali, da bi nam bilo težko še bolj. Ves naš narod kot celota čuti
z dneva v dan kot nož v prsih. In kar je najhušje, mora še vedno doprinašati žrtve, mlada življenja svojih sinov, za svoja strm-ljenja in svoje pravice.
Vsa zgodovina našega naroda od prvih početkov do danes, se vrši v okviru drugih narodov. Nismo se še povzpeli v celoti, da bi sami odločali o sebi v svobodi, s svobodnim delom. Prvotno kmečko ljudstvo^ pod tujimi grofi, učeno z mladih nog služiti, preko prve samovzgoje do vedno bolj prodira-^ joče samozavesti, nas je oklepal vedno tuj okvir, ki nam je onemogočal vsak razmah. Potenja posameznikov, ki so v imenu celote skušali zrasti v samostojnost so bila strta * največjim nasiljem in krvjo.
V	letu poloma 1918. je naše ljudstvo zaupalo, pričakujoč od tega leta dalje uresničitev vseh svojih narodnih teženj. Predstavljalo si je bodoče mirno in lepo . življenje razvoja v tesni in bratski združitvi z narodi iste krvi. Predstavljalo si je lepo slovensko in jugoslavensko skupnost, ki bo dajala izraza vsemu zunanjemu licu Evrope. . Ni čuda, če so vstali nekateri najmočnejši in ®o že prej glasno povedali vsem lepo zgodbo o bodočem življenju. Ni čudno, če se omamljeni od teh lepih misli in načrtov niso ustrašili najhujšega: dati življenje za uresničitev tega.
V	to leto padejo dogodki v Radgoni. Krogle iz avrstrijski pušk so se zarile v V}eso naših mladih revolucionarnih_ fantov. In H so umrii mirno in dostojno junakov, čeprav jih je visoko »c. kr. sodišče avstro-ogrske« obsodilo, kot zločince. Umrli «o mirno, ker so se zavedali svoje nedolžnosti in upravičenosti svojih zahtev, ki so jih upali povedati na glas.
Eden izmed njih je prosil pol ure pred svojo smrtjo svojce, da naj ne puste ležati njegovih kosti tam. daleč od doma, ampak da ga prenesejo domov in mu nasade rožic na grob. Toda težko bi bilo danes njemu in njegovim tovarišem, ki so skupaj padli, Pogledati resnici v obraz. Videli bi stvari katerih niso pričakovali. Videli bi, kako se njihova vrsta nadaljuje, kako so se jim pridružili še Gortan, Bidovec, Marušič in drugi znani in neznani in kako se jim še danes za dnem pridružujejo. Njihovi eni pa se le počasi, počasi uresničujejo, ker zahteva tako zgodovina, da mora biti prc, ves narod prekvašen in dozorel za svobodo, đa jo bo moral znati pravilno ceniti, ko je bo dobil.
Tiho in skromno so javili časopisi, da bodo 30 maja t. I. prenesli smrtne ostanke teh slovenskih vojakov bivšega 97. avstrijskega pešpolka, ki so bili kot uporniki dne 27. in 29. maja 1918 ustreljeni v Radgoni (Ratkersburg) v Gornjo Radgono. Po se-demnajestih letih jim bodo tako uresničene vsaj delno njihove zadnje želje, čeprav njihovih posmrtnih ostankov s> ne more sprejeti domača zemlja tam pri Srpenici, Tol-minu, Hrušici, Motovunu, Pečini in Pazinu, zemlja ki jim. je dala življenje in kjer so oni preživeli mladost. Ne m,ore jih sprejeti nase, kaj šele da bi jim postavila dostojen spom.enik. Na nas je zato da gremo za tem,
se uresničijo njihovi ideali- Nevredni bi Postali, če nam ne bi te žrtve in vsi oni, hi sm,o jih morali do sedaj že doprinesti, ničesar ne pustile in nas v ničemer ne dvignile. Dogodki, ki se odigravajo okoli nas nas prehitevajo in se vrste s tako brzino, da jim slediti ne moremo. Ni čudno, če se nam podrobnosti izgubljajo iz spomina. A ostati mora osnovna misel, ki so jo nosili f® naši pred nami in ki se oblikuje vedno jasnejše ravno radi žrtev, ki so zato padle:
KRVAV SPOPAD SLOVENSKIH ARETIRANCI IZ VOGERSKEGA
FANTOV IN FAŠISTOV V GORICI	IZPUŠČENI
Podrobnosti o dogodku ob priliki odhoda;, fantov v Afriko
Gorica, maja 1935. — (A g is). — V predzadnji številki smo na kratko poročali o, za ta čas, zelo razburljivem dogodku v Gorici. Zgodilo se je to ob priliki, ko bi morali nekateri fantje po-trnjeni k vojakom iti v Afriko. Kakor navadno ob takih prilikah spremljajo domačine, tudi če jih je le par, vsi njihovi tovariši, sorodniki in vaščani tako da se včasih zbere na kolodvoru cela masa ljudi. Ti prizori danes, ko odha-; ajo dan za dnem fantje niso po naših kolodvorih prav nič redki. Tako se je zgodilo tudi prve dni aprila, ko so morali vpoklicane! iz Vrtojbe in št. Petra pri Gorici na vlak. Počasi so se zbirale gruče iz posameznih vasi in ko so prišli v. št. Peter je bilo že nekaj sto onih, ki so se hoteli posloviti na kolodvoru od vaščanov. Večina so bili mladi fantje in možki, katerih previdoma čaka, če ne ista, vsaj nič boljša usoda. Pred temi so korakali vpoklicanci.
Eden izme njih je intoniral slovensko pesem in vsi so pričeli peti za njim. Tem so se pričeli pridružavati še drugi in ko so šli skozi mesto je štela ta spontano organizirana družba že okoli tisoč ljudi. Ves čas so prepevali in slišale se pesmi, kakor pred desetimi in več leti. Goriške ulice so nenadoma oživele in vse se je čudilo temu novemu in nepričakovanemu pohodu skozi mesto. Marsikdo se je že bal, posebno še ker se je pričelo opazovati sumljivo zbiranje uniform, predvsem miličnikov.
Pričelo se je izzivanje. Fašisti in zagriženi Italijani so pričeli zmerjati naše ljudi z vsemi najgršimi psovkami in ozračje je nenadoma postalo napeto. Ni trajalo dolgo, ko jep rišlo do spopada med maso ljudi, ki so prišli popolnoma goloroki in med oboroženimi miličniki. Rezultat tega pretepa je bil, da so morali z obeh strani odnesti več ljudi v
bolnico, vendar pa o številu teh ne vemo nič natančnega in je tudi zelo težko ugotoviti, ker skušajo ta dogodek oblasti kolikor mogoče potlačiti. Med ranjenci je tudi precej takih ki bi morali oditi z ostalimi v Afriko in čaka jih tako tudi vojaško sodišče.
Oblasti so pričele takoj intenzivno in širokopotezno preiskavo in očitajo, da je bila vsa manifestacija organizirana. Po vaseh iščejo in stikajo za organizatorji. Toda brez dvoma in jasno je, da take manifestacije in demonstracije obenem, v okolici Gorice ne bi bilo mogoče organizirati, posebno ne v tem času.
Vse je nastalo popolnoma spontano in kot izraz občega mnenja in nasprotja proti sedanjemu stanju. Zavedati se morajo, da občutijo ljudje odhod in slovo domačinov, ki jih skoro gotovo nikoli ne bodo več videli, zelo živo in jih združuje ob takih prilikah v eno.
Popolnoma brez smisla je zato iskati med ljudmi organizatorje^ ker so prav za prav organizatorji fašisti sami. Le sebi se imajo zahvaliti, če so pritirah danes ljudstvo tako daleč in tudi sebe, da jih bode že vsaka najmanjša tako strašno vznemirila in najbolj nedolžna slovenska pesem. — Na drugi strani pa moramo ugotoviti še dejstvo, da niso bili v povorki samo SI9-venci, ampak da so se jim pridružili tudi goriški Italijani. Bili so vsi veseli, da lahko vsaj na ta način izrazijo svoje nezadovoljstvo. Vzkliki, ki so se slišali iz njihovih ust (tako n. pr. »Heil Hitler!«, »Dol s fašizmom!« itd.) pričajo o tem dovolj jasno. Naše ljudi ne zadene pri tem nobena krivda in če se hočejo že izogniti takim dogodkom morajo pustiti naše fante in naše vasi pri
miru.
---
Žalostno slovo kraških fantov
Trst, maja 1935.	— (A g is). —
Pred "kratkim časom so se poslovili iz Lokve pri Divači fantje, ki so morali v Abesinijo. Bilo jih je le kakih pet, a vendar je zgledalo, kot bi šel iz vsake hiše najmanj eden. Vsa vas je bila na nogah in vse je zgledalo, ko da se pripravljajo na kako pogrebščino. Ljudje so zbegani hodili od hiše do hiše in kmalu na to skupno v večji gruči na bližnji kolodvor v Divačo, ki je dobre pol ure daleč, čeprav so skušali odhajajoči odhraniti vesel obraz in so dajali korajžo tudi svojcem, vendar niso mogli spraviti ljudi v vsaj deloma dobro voljo. Vsak vrisk se je zgubil ob kraskin
skalah in odmev je žalostno odjeknil na oorazih mater in očetov. Pesem ni hotela iz ust in na kolodvoru skoro ni bilo suhega očesa. Tako so se poslovili domačini od mladih fantov kot bi slutili da jih nikoli več ne bodo videli. Mladeniči ostalih letnikov, ki še niso bili vpoklicani, pa so vedno v strahu m dan za dnem pričakujejo poziva. Tako ni čudno, če se je v vse domove uselil strah in težko razpoloženje, ni čudno če so vsi ljudje zgubili sploh veselje do dela. V tem napetem ozračju in razpoloženju si iščejo rešitve in si jo predstavljajo na vsemogoče in nemogoče
načine.
—?
V Biljah aretirali dva domačina
Radi hitlerjevske zastave
Gorica, maja 1935. — (A g i s). —
0	Gorici in okolici so se pričele razši-|ati vesti, da so hitlerjevsko zastavo,
1	je bila razobešena na dimniku Moze-čeve tovarne v Renčah obesili Italijani imi. Ker to oblastem ni bilo popolnoma o godu, so pričele stikati za razširje-
valci in početniki teh vesti. Tako so aretirali v Biljah nekega domačina in kasneje tudi njegovega sina, kije trdil, da je v noči, ko je bila razobešena zastava videl skupino ljudi, ki je govorila italijansko in nesla s seboj nekaj sličnega kot zastavo.
Gorica, maja 1935. — (A g is). — Na Vogerskem so bili, kot smo poročali, aretirani 1. maja Gregorič Hijeronim, Ciril in Marij Gregorič, Julij Beltram, Stanko žižmon, Jarc Karel in Ivan, Go-tard in Ivan Gorjan ter Gregorič Lojze. Osumili so jih protidržavnega delovanja, nekatere pa, da so hoteli pobegniti preko meje in se s tem izogniti vojaški obveznosti. Vse aretirance pa so po daljšem preiskovalnem zaporu izpustili. Vendar pa se še vedno nadaljujejo po vasi preiskave in še stalno zasledujejo vaščane pri njihovem delu. Posebno so pozorni na mladeniče.
UREDNIK KEMPERLE LEOPOLD IZSPUŠČEN IZ ZAPORA
Gorica, maja 1935. — (A g is). — Kot je naš list v zadnji številki poročal ;e bil bivši urednik »Goriške Straže« Leopolod Kemperle aretiran in obdržan v goriških zaporih. Po osmih dneh preiskave in zasliševanja so ga izpustili na svobodo. Točen vzrok aretacije ni znan. Domneva se, da so ga aretirali zato, ker ;e šel domov na obisk in se je zadržal tri dni. Ker pa je pod policijskim nadzorstvom, se ne sme odstraniti iz Gorice za več kot 24 ur. Poleg tega pa so mu hoteli naprtiti odgovornost radi hitler-; evske zastave, ki je bila razobešena na dimniku Mozetičeve tovarne v Renčah, o čemer smo poročali, in slovenske zastave na Kostanjevici pri Gorici. Dokazati pa mu niso mogli ničesar in so ga končno marali spustiti.
Pet sto kon&infvaneev pred sodiščem
Druga skupina konfinirancev s Ponze obsojena
Trst, maja 1935. — (A g is). — Kakor smo že poročali v prejšnjih številkah je bila postavljena pred sodišče v Napoliju druga skupina konfinirancev s Ponze, ki je štela 55 oseb. V hitrem procesu so bili štirje obsojeni na 14 mesecev ječe, vsi ostali pa na 10 mesecev ječe. Poročila pravijo, da so pripeljali v Napoli 200 konfinirancev z otoka Ven-totene, ki bodo sojeni skupno z ostalimi, število konfinirancev, ki čakajo obsode je tako naraslo na 500. Ta velnkanski proces je imel velik odmev tudi v inozemstvu. Advokat Roselaar je predložil obrambno spomenico državnemu pravd-ništvu v Napoliju in vladi v Rimu. Mnoge antifašistične organizacije v ino-stranstvu, ki so zelo ogorčene nad postopanjem fašističnega sodišča so priredile vsepolno protestnih zborovanj in poslale italijanski vladi ogorčene proteste.
Petkom i svetkom priredjuj »JAJNINE«.
Prikladne su za svaki umak. — Mogu se prirediti s isjeckanim ostacima pečenke, sa salatom, pasuljem, ili kao prilog posnoj juhi i juhi od mesa. Jajnine čine svako jelo ukusnim.
JOŠ JEDNA GRUPA ANTIFAŠISTA IZ JULIJSKE KRAJINE
PRED SPECIJALNIM TRIBUNALOM U RIMU
Dne 14 maja je pred Specijalni tribunal iošla grupa, koju su sačinjavali:
Jožef Gruden iz Devina. Angel Furlan iz Ogleja, Giovanni Battista Toninati iz San Vito v Furlaniji, Luigi Violin iz Ogleja Albin Pertot iz Nabrežine, Anton Be-
ne! iz Tržiča ob Soči. Umberto Visintin iz Ogleja. Kverin Bogateč iz Sv. Križa pri Nabrežini, Giuseppe Sandrigo iz Ogleja, Viljem Peternič iz Ogleja.
Osudjeni su bili Gruden, Furlan i Be-neš na 7 godina, ostali na 5 ili 6 godina zatvora.
Pet aretacija u Klani
Kuda su odvezeni Ivan i Marica Medvedić, Ivah Gauš, Josip
Gržinić i Ivan Vlaše?
Klana, maja 1935. U petak '17 ovog mjeseca oko 3 sata poslije podne banula je u naše selo tajna policija u pratnji desetak karabinjera, te su se najprije uputili u kuću Medvedica Ivana. Blokirali su kuću te napravili u njoj strogu premetačinu koja je medjutim bila bez ikakvog rezultata. ' Ipak su bez 'kakvog razloga uapsili Medvedića Ivana i njegovu sestru Maricu.
Otišli su zatim u kuću Ivana Gauša postolara te i kod njega napravili strogu premetačinu, koja je takodjer bila negativna. Ali uapsili su ipak i njega, te ga otpratili, zajedno sa Medvedićem i njegovom sestrom, do policijskog automobila, koji je čekao izvan našeg sela prama Škal-nici.
Kada su bili sa ovim gotovi, vratili j>u se natrag u selo i blokirali su kuću G r zi-tt i ća J o s i p a te i njemu napravili premetačinu. Ni kod njega nisu našli ništa što bi kompromitovalo Gržinića. U momentu kada su oni pravili premetačinu nalazio se je u kući Gržinića njegov prijatelj Vlaše Ivan iz Studena, koji je jugoslovenski državljan. te koji je poslovno došao u Klanu sa svojom ispravnom pograničnom putnicom. Kada su bili gotovi sa premetačinom, uapsili su bez ikakvog razloga i jednoga i drugoga te su i oni otpremljeni do policijskog automobila.
Sve su odveli a da ne znamo kojim pravcem. Citavo selo je uzbudjeno. Medju uapšenicima nalazi se i jedan jugoslovenski državljanin. Nastojat ćemo saznati gdje se nalaze uhapšeni pa ćemo vam javiti.
Svoboda! Beseda za katero so umirala ljudstva in za katero je morala teči kri.
(jas drvi kot bi se zmikal in se ne pustil razumeti. Tisoči padlih v svetovni vojni, internacijska taborišča po Avstriji, Judenburg, Radgona in še dalje italijanski, konfinancijski otoki, Pulj, Bazovica in še drugo, vse to nam jasno kaže smer v ka-
tero se moramo, v okviru evropskega razvoja gibali. Evropa še ni umirjena, zahtevala bo še krvi predno bo dala ljudstvom kad jim gre. Pripravljeni moramo biti na to, da nas zopet in zopet ne izigrajo, da bodo končno uresničeni sni naših očetov in končana borba junakov iz Judenburga, Radgone, Pulja in Bazovicel	š —
KRVAVI IZGREDI V APULJSKEM MESTU
Trst, maja 1935. — (Agis). — V Tricase mestu v južni Apuliji, je prišlo zadnje dni do hudih nemirov, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve. Povod je dal policijski komisar, ki je vršil preiskavo v nekem gospodarskem konzorciju. Demonstranti so hoteli udreti v poslopje, kjer se je vršila preiskava, a jih je policija odvrnila. Prišlo je do pretepa in policija je morala rabiti orožje. Med tem je bilo ranjenih 15 oseb več ali manj težko. Doznava se, da so 4 osebe podlegle ranam.
KRVAVA POBUNA U TRICASE SA TROJICOM MRTVIH U FAŠISTIČKOJ JE ŠTAMPI PRIKAZANA KAO »MANIFESTACIJA«.
U Tricase je pobuna bila takve naravi, da ie o nioi morala dati i fašistička štampa neki komunike, jer se o njoj govori po čitavoj Italiji. Dne 18 o. mj. izišlo je u svim fašističkim listovima vrlo skromno saopćenje službene naravi, u zabačenim djelovi-ma listova. »Piccolo« tršćanski donosi tu vijest na drugoj strani u petoj koloni pod naslovom »Jedna manifestacija lokalnog karaktera«. U telegramu kaže, da su »nekoji« demonstranti htjeli nasilno da udju u municipij u Tricase. pa je zbog toga morala intervenirati oružana sila i upotre-biti oružje, te je ranila teže ili lakše pet-naestoricu ljudi — «od kojih su trojica malo zatim izdahnula«... (Umjesto da kaže direktno, da su trojica bila ubijena). Javni poredak, kaže »Piccolo«, bilo je odmah vraćen u normalno.
Interesantno je doista ovakvo obavještavanje talijanske štampe o jednom revoltu naroda. Pobuna, u kojoj ima troje mrtvih, a petnaest teže ili lakše ranjenih, za talijansku je štampu samo »manifestazione di carattere locale«... Krasan je taj talijanski jezik! A nob
SITUACIJA
Posljednjih se dana o Podunavskoj konferenciji u Rimu nije mnogo govorilo. Posljednja etapa u pripremama za tu konferenciju bila je konferenca država Balkanskog pakta u Bukureštu. Balkanske države su se sastale najviše zato, da odrede svoj stav pred Podunavskom konferencijom. Italija je naročito iščekivala rezultate bukureštanske konferencije. Poznato je, da je po završetku te konferencije izdan komunike, u kojem je rečeno s obzirom na medjuna-rođnu situaciju ovo:
»Stalni savjet pozdravlja sa radošću francusko-sovjetski sporazum o uzajamnoj pomoći, koji smatra osnovicom budućeg uredjenja bezbjednotsi u Istočno. Evropi, što se tiče rimskog sporazuma Balkanski Sporazum gotov je, pod uslo-vom da se vodi računa o njegovim zakonitim interesima, da sa svoje strane doprinese ostvarenju tog djela u sarad-nji sa svim državama, sa kojima računa protokol gg. Lavai—Mussolini od 7 januara 1935 godine. Ovi su interesi bili
predmet detaljnog i savjesnog proučavanja, koje je omogućilo da se utvrdi nesamo savršena istovjetnost gledišta po svim pitanjima, nego pored toga još i tolika solidarnost i nedjeljivost četiriju država, koje sačinjavaju Balkanski Sporazum, da Stalni savjet smatra svojom dužnošću, da te činjenice oglasi primjernom idejom svog političkog smjera« Taj komunike balkanskih država nije suviše oduševio Italiju. Objektivna je medjunarodna štampa opazila, da je Italija očekivala mnogo više i da je razočarana. Balkanske države, Jugoslavija, Rumunjska, Turska i Grčka, izjavile su, da one nemaju ništa protiv Po-
dunavske konferencije, ali pod uslovom.
da na njoj prisustvuju sve države (to znači i Njemačka!) i da se poštuju njihovi nacionalni i državni interesi.... Pogotovo je opaženo u Italiji, da su se balkanske države s entuzijazmom u komunikeju izrazile o francusko-ruskom paktu, a da o rimskim planovima govore hladno i s velikim rezervama. Zato je fašistička štampa pokušala da kritiku je bukureštansku konferenciju i to na taj način, da je o njoj donijela razne nepovoljne glasove iz internacionalne štampe. Italija ne može da se pomiri s mišlju, da Balkanski pakt i Mala antanta štite svoje interese i da ne će da ulaze u kombinacije, koje bi isključivale Njemačku iz suradnje u Srednjoj {!v-ropi.
Pred desetak dana dao je pruski ministar pretsjednik Gòring izjavu punu prijateljskih opažanja za Jugoslaviju dopisniku zagrebačkih »Novosti«. S obzirom na slabe perspektive Podunavske konferencije talijanska štampa je smatrala potrebnim, da tu izjavu iskoristi tako da prikaže stvari kao da Njemačka odvlači Jugoslaviju na svoju liniju. Go-ringov skorašnji dolazak u Dubrovnik talijanska štampa takodjer prikazuje tendencijozno s obzirom na situaciju na — Jadranu... S obzirom na to, da Madžarska pravi Italiji neprilike u Podunavskim planovima zato jer je pod uplivom Njemačke talijanska štampa vidi i u njemačkim simpatijama za Jugoslaviju udarac za Mussolinijev plan o organizaciji Podunavlja. Ta su talijanska mišljenja svakako interesantna, ma da su tendencijozna.
Zamišljena Podunavska konferencija (koja je naročito važna i za našu Julij-sku Krajinu) ukazuje se, dakako, u perspektivama, koje nisu naročito povoljne. Situacija nije naročito bistra. — Talijansko-austrijsko-madžarski sastanak u Veneciji je svršio bez naročitih rezultata, a konferencija u Bukureštu je
potvrdila, da balkanske države ne žele
^	vii. CiOj V ks J.1C7
da žrtvuju svoja načela i svoje interese.
Ali to nije sve. Treba opaziti i ovo: u Ženevi ima još da dodje na red jugoslovanska tužba protiv Madžarske zbog marseilleskog atentata. Ta stvar još nije završena. U Marseilleu se sprema proces
0	atentatu i g. Paul Boncour, bivši francuski pretsjednik vlade bio je prošlih dana zbog toga u Beogradu.
Prošlih su dana javljali mnogi internacionalni listovi, pa i talijanski, da se u Veneciji imaju sastati jugoslovenski pretsjednik vlade i ministar vanjskih poslova g. Jevtič i Suvich u ime Mussolinija. Prema najnovijim glasovima do toga sastanka neće doći.
Pored tih detalja u neposrednoj vezi s Podunavskim pitanjem na medjuna-rodni položaj Italije naročito jako djeluje afrički spor. Talijansko-abesinski sukob svojom najnovijom fazom veoma je nepovoljan za Italiju. Italija je, za-noseći se neutralnošću Francuske i Engleske, dotjerala stvari u Africi do samoga rata. Posljednjih dana se u talijanskoj štampi o ratu u Africi govorilo na sasvim otvoreni način, čak i u senatu su izrečeni govori, koji se mogu tumačiti kao otvoreno priznanje da Italija kani skorih dana navjestiti rat. Te riječi i strahovito naoružanje Somalije
1	Eritreje zabrinulo je Englesku i ona je naglo počela drugačije da se odnosi prama talijanskim ratnim namjerama. Engleska je najprije htjela, da zajedno s Francuskom učini diplomatski korak u Rimu. Do toga nije došlo, valjda zbog držanja — Francuske. Ali Engleska nije odustala od svoje namjere da spriječi rat u Africi. U London je pozvan ambasador u Rimu Drummonđ i sazvana je izvanredna sjednica vlade, na kojoj
! FRANCUSKA OKREĆE ITALIJI LEDJA
jer se boji Njemačke u Austriji
DRUGA GODIŠNJICA SMRTI VJEKOSLAVA SPINČIĆA
U Rimu vlada veliko nezadovoljstvo protiv Francuske, koja omogućuje i dalje, da se Abesinija preko luke Djibuti u francuskoj Somaliji i francuske ' pruge od Djibuti do Addis Abebe snabdjeva oružjem i municijom. Ističe se, da je talijanskim vlastima poznato kakvo se oružje i municija uvaža preko ove francuske luke. Nema sumnje da ova pomoć Abesiniji dobro dolazi i kada bude imala dovoljno oružja i municije, bit će još nepopustljivija, a Italija će morati dovesti mnogo više četa i ratnog materijala u istočnu Afriku radi ove abesinske »opasnosti«. Naravno da će to biti na štetu same Francuske, jer će Italija vojnički biti znatno slabija u Evropi. — Francuskoj je potrebno da Italija bude jaka u Evropi i spremna na svaku akciju, ali izgleda da su u Parizu prevladali neki drugi interesi, koji se kose sa
savezničkim ugovorom, što je zaključen izmed ju Italije i Francuske. U interesu ovog savezništva Francuska bi morala obustaviti potpomaganje uvoza oružja i municije za Abesiniju preko Djibutija, jer će inače Italija biti prisiljena da povuče sve konzekvence. Tako izjavljuju u Rimu.
Poznati pariški list »Echo de Pariš«, glasilo vojnih krugova, piše ovo: »Na svaki način mora se pokušati Italiju privoljeti da se ona sa svim svojim snagama angažira u ovome pravcu. Eventualna obrana austrijske nezavisnosti | od francuskih četa ovisit će o tome, hoće li Italija sve svoje snage staviti na raspolaganje, ili će se upustiti u kakve pustolovine u Africi«.
Izgleda, da je Francuska zbarinuta zbog talijanskog rata u 'Africi, jer se boji provale Njemačke u Austriju...
ABESINIJA SE SPREMA ZA RAT
!§Bi*§f
,


.
|glltl!l!!i! V.* !
■

Abesinski negus dao je ponovno izjavu dopisniku londonskog »Daily Mai-la« u Addis Abebi. U toj izjavi abesinski negus optužuje Italiju, da ona pošto poto traži oružani sukob. »Skoro sam uvjeren, veli abesinski negus, da velike sile mirno prate vojne pripreme Italije protiv Abesinije. Zbog toga sam primo-
ran, da izvedem zaključak, da su se Velika Britanija, Francuska i Italija tajno sporazumjele o budućnosti Abesinije. Računam jedino na nezainteresirane države članice Lige Naroda, da će raditi da dodje do sporazuma, kako bi se na taj način najposlije spriječio rat«.
Kdo je šel kot delavec v Afriko?
Slovencev ni mnogo med njimi
Pred dvije godine na dan 27 maja umro je Vjekoslav Spinčić, naš veliki borac za nacionalna i politička prava Jugoslavena u Istri Sjećamo se na godišnjicu njegove smrti njegovog velebnog djela i njegove lične tragedije: morao je doživjeti da pod konac svog_živtoa gleda kako nasilnik uni-| stava ono što je i on decenijama stvarao s najvećim požrtvovanjem. Naše misli svraćaju se na godišnjicu njegove smrti na njegov grob u Kastvu. odakle njegov duh dominira nesretnom i mučeničkom Istrom. Neka mu je slava!
Gorica, maja 1935. — (Agis). — V za,đnji številki smo poročali, da je šio na javna dela okoli 4.000 delavcev v Afriko med drugimi tudi iz Julijske Krajine. Pristavili smo vprašaj k temu, koliko Slovencev je bilo med njimi Jz števila samega se namreč ni moglo ugotoviti nikakega razmerja.
Kakor pa doznavamo, je bilo med njimi le malo Slovencev, ker se je pri izbiranju strogo pazilo na one, ki so
^ ^ iS0 i5Ldale P°ziv rom na težak" gospodarski položaj, Jahko a vse občine, da se priglase brezposelni [rečemo, uspelo. Na ta način so izigrali
stino, da se popolnoma podvržejo na-daljnim navodilom in ukrepom.
Toda pri izbiri so oblasti strogo pazile na posameznike in so v prvi vrsti vzeli one, ki so imeli potrebno fašistično kvalifikacijo in so bili po rojstvu Italijani. Od naših so jih vzeli le nekaj najboljših in najbolj »kremenitih zna-čajeve«. Namen te akcije med našim ljudstvom je bil pa predvsem ta, da pokažejo veliko navdušenje naših ljudi za njihove komedije in to jim je z ozi-
AUSTRIJA SE NIJE ODREKLA JUŽNOG TIROLA
STARHEMBERG IZJAVLJUJE DA JE PITANJE JUŽNOG TIROLA OTVORENO
za ta javna dela, so sicer dobile precej odziva od strani naših brezposelnih, posebno še ker žive v obupnem položaju in soj im na drugi strani obljubljali lep zaslužek. Mnogo izmed prijavljencev se , e kmalu skesalo, posebno še, ko so pričela prihajati prva poročila, a svoje prijave niso mogli več preklicati, ker so morali podpisati pri prijavi posebno li-
marsikaterega poštenega revnega delav-
PQ IH io vw*! r*a Trm ro 1 /■Tr» c<4 V»« v r 4	4-^
ca, ki je pričakoval, da si bo vsaj na ta
način z naj večjimi žrtvami prislužil za težko življenje. Naj večje število teh delavcev, ki so odšli v Afriko je bilo iz Trsta, 100 iz Gorice, večina pa iz ostalih pokrajin severne Italije, kjer je položaj delavstva vsled agrarne in industrij alne krize obupen.
ZBOG RATA U AFRICI, NOVI UNUTARNJI ZAJAM U ITALIJI
ITALIJI JE POTREBNO MNOGO NOVACA.
Fašistička štampa javlja da je talijanska vlada objavila uredbu, kojom se ovlašćuje za 1934-35 finansijalnu godinu emisija blagajničkih zapisa u visini od jedne milijarde dinara. To je sve zbog Abesinije...
SVI TALIJANSKI DRŽAVLJANI I PODUZEĆA
MORAJU DEPONIRATI STRANE DRŽAVNE PAPIRE KOD BANCA D’ITALIA
Službeni list talijanske vlade objavljuje uredbu prema kojoj svi talijanski državljani i sva talijanska poduzeća, u koliko stanuju odnosno imaju svoje sjedište na državnom teritoriju kraljevine Italije i njenih kolonija, moraju u roku od 20 dana deponirati strane državne papire (ukoliko su njihova svojina, a ne samo depoziti i si.) kod »Banca d’Italia«.
NIJEMCI DOBROVOLJCI ZA ABESINIJU
Beogradska »Politika« javlja da se abesinskom poslaniku u Berlinu prijavio velik broj Nijemaca, koji su molili da ih se primi kao dobrovoljce za rat protiv Italije u istočnoj Africi. Prijavljeni su većinom bivši vojnici, liječnici, kvalifikovani radnici, bolničari itd.
ITALIJANSKI VOJAKI SE UPIRAJO
Trst, maja 1935. — (Agis). — Iz Milana poročajo, da se je večja-skupina vojakov 67. pešadijskega regimenta, ki je nastanjen v Como uprla. Vojaki so bili takoj odvedeni v vojašnice in zaprti. Večina ih je pravkar bila vpoklicana in je doma iz Bologne in Caltanisete (Sicilija).
ABESINIJA TRAŽI POMOČ TURSKE?
U diplomatskim i politički krugovima Turske proširile su se glasine da je vlada Abesinije zatražila vojničku pomoć kod Turske zbog sadašnjih talijanskih namjera da navijesti rat čim prestanu kišovita vremena u Abesiniji.
U zadnje vrijeme posvećuje i svjetska stampa pažnju dogadjajima u Južnom Tirolu, gdje su Nijemci, pod utiecaieni na-cionalsocijalis tičke propagande, prešli u aktivnu borbu za očuvanje svoga nacionalnog karaktera, la borba imala je s druge strane i tu posljedicu da su se svi Južno-tirolci odvratili od Austrije, što je u Austriji vrlo neugodno odjeknulo kod vla-dajućih krugova, za koje se govori da su ?a .r.aznan sasta!icima sa Mussolinijem izjavili da se desinteresuju za Južni Tirol. To je pogodilo naročito austrijske fašiste sa Starhembergom na čelu. koji uzimliu monopol na^ austrijski nacionalizam. Da se na neki način parira to antiaustrijsko raspoloženje u Južnom Tirolu, sastali su se u Insbrucku vodje Heimwehra sa Starhembergom na čelu. Švicarski list »Neue Ziir-cher Zeitung« pišući o tom sastanku kaže da je Starhemberg bio prisiljen da na tom sastanku dade izjavu o Južnom Tirolu. Po tom švicarskom listu austrijski potkancelar i vodja austrijskih fašista bio bi kazao: »Pitanje Južnog Tirola će postojati za svakog Austrijanca sve dotle dok su Austrijanci u Južnom Tirolu progonjeni. Me-djutim Austrija ne smije napraviti tu pogrešku da dozvoli preveliki uticaj Južno-tirolskog problema u momentu dok se do-gadja evolucija austrijske misli o nezavisnosti.
Mediutim, dajem svoju časnu riječ, nastavlja Starhemberg, da ni jedan austrijski političar nije nikada zaključio nikakov kompromis u Rimu s Italijom po tom pitanju«.
Po tim izjavama čini se da se i službena Austrija ^počinje ponovno interesirati za problem Južnog Tirola, pod uticajem zadnjih dogadjaja i hitlerovske propagande, bez obzira nato što su današnji vodje Austrije veliki poštovatelji Mussolinija.
je zaključeno, da će se Velika Britanija zauzeti pred Društvom naroda za rješenje talijansko-abesinskog pitanja. — Poznato je, da su dosada sve abesinske tužbe Društvu naroda bile ostavljene po strani zbog protivljenja Italije i naročitog držanja Engleske i Francuske. Sad je nastupilo nešto što Italija nije očekivala i zato je Italija oštro polemizirala s Engleskom. U njihovom odnosu nije sve onako kako je izgledalo... Samo se Francuska još u stvari Abesinije drži rezervirano.
Prestavnik Engleske u Ženevi, na zasjedanju Savjeta Društva naroda, koje je započelo ovih dana, potakao je to pitanje i sad se očekuje kako će se razviti. Italija prijeti, da će eventualno izići iz Društva naroda, ako se donesu zaključci, koji joj ne bi bili povoljni. Do sada se još ne zna za rezultate ženevske diskusije, ali u Ženevi bi ovim povodom moglo doći do svačega i do sudbonosnih razmimoilaženja, koja bi značila sasvim novu situaciju i za Italiju i za ostalu Evropu. Treba, prije svih daljnjih kombinacija o bilo čemu, sačekati ženevske rezultate.
U Ženevi je zasjedanje Savjeta Društva naroda započelo. Abesinsko pitanje još nije pretresano dok ovo pišemo. Vode se pregovori izvan Savjeta. Britanski pretstavnik Eden živo radi i razgovara s talijanskim i abesinskim delegatima. Prema onome što sada znade Abesinija
traži, da Savjet Društva naroda ispita arbitražnim putem spor s Italijom, a Italija smatra da je potrebno jedino da se raspravi incident kod Ual Uala. Engleska i Francuska pokušavaju, da nadju srednji put.
Ali 21 o. mj. došao je Društvu naroda jedan oštar telegram samog abesin-skog cara, koji odlučno traži, da se prestane s izigravanejm i da se pristupi otvorenoj i temeljitoj raspravi o abesinskim tužbama. Poslije tog telegrama čak i francuska štampa opaža, da je situacija za Italiju bezizgledna. Uvaženi list »Echo de Pariš« tim povodom kaže, da je brzojav abesinskog negusa učinio duboki dojam u Ženevi, gdje dosada vlada savršena neizvjesnost o tom što će odlučiti Savjet Društva naroda. List misli, đa_ poslije ovog brzojava Savjet više ne će moći da izmakne intervenciji, i to intervenciji potpuno u duhu propisa poslovnika. Istog je mišljenja 1 »Petit Parisien«, koji kaže, da se željelo dobiti vremena, kako bi se u medjuvre-menu prijateljskim pregovorima našlo kompromisno rješenje. Poslije brzojava abesinskog negusa, po mišljenju ovog lista, nema više mnogo izgleda za takovo rješenje.
Treba čekati, da se vidi hoće li Društvo naroda spriječiti rat u Africi. Ali moguće je i to, da Italija istupi, u tom slučaju iz Društva naroda, i ipak udj'e u rat.
Njemačke tečajeve «3 Južnom Tirolu vodi — „Institut© (aseisfa dl coltura”
KAKVA JE TALIJANSKO-AUSTRIJSKA’ KULTURNA SURADNJA?
Nakon zaključenja talijansko-austrijske konvencije o kulturnoj suradnji tvrdilo se da će talijanska vlada dozvoliti Nijemcima u Južnom Tirolu da otvore privatne nje-mačke škole i da će u pučkim školama u Južnom Tirolu biti uveden kao neobligat-ni predmet njemački jezik. Ta očekivanja nisu se ispunila.
, Sada javljaju svi fašistički listovi da ce ovih dana biti objavljen dekret, kojim ce se u južnom Tirolu početkom jeseni otvoriti besplatni privatni tečajevi njemačkog jezika. Ove će tečajeve održavati i kontrolirati Fašistički kulturni institut (»Instituto fascista di coltura«) u Bozenu-Roditelji koji žele da njihova djeca polaze ove tečajeve, moraju uputiti molbe tom fa-! šističkom kulturnom institutu u Bozenu. koji će odrediti gdje će se otvoriti ovi pri-: vatni tečajevi i koji će ih učitelji voditi
Ova vijest fašističke štampe vrlo je karakteristična. Na to su se, dakle, svela; sva Mussolinijeva obećanja Austriji Nje-; mački jezik da, ali od fašističkih učitelja-To je dobro zapamtiti i s obzirom na neke iluzije s nase strane, da bi Italija Julijske* Krajini nešto dala na školskom polju.
3e
oi
s\
m
JOSO DEFRANČESKI
PRED DVADESET GODINA
PRVA ISTARSKA EMIGRACIJA 1915
Naš narod u Istri prepatio je mnogo. Svjetskog rata bila je Mnogo je toga prešlo preko njegovih ali poslije sarajevskog ledja, mnogo je toga već podnio, toliko	' "	~ ~
Kinogo, da je na časove izgledalo, da he će više moći podnašati i da će klo-huti. Nama, koji ne samo pratimo sve to zlo i nedaće, već koji ih i sami osjećamo na svojim led jima najbolje je poznat trnoviti put Golgote, kojim koraca : naš narod naročito posljednjih 20 godina.
. Kad bi se htjelo iznijeti sve ono, što 3e naš narod propatio, kad bi se htjelo opisati sva ona zla, koja je podnosio, sva mučenja i progone koje je iskusio, nioralo bi se napisati čitave knjige pa opet, u tim knjigama bi se iznijela tek olij eda slika onoga, što se u stvari đo-Sadjalo. No usprkos tome potrebno je, da se od vremena do vremena sjetimo carem onih krupnijih dogodjaja, da obnovimo uspomene na one naše najcrnje dane i da ih ne puštamo vremenu zaboravi. Jer baš ove epizode iz naše prošlosti, ovi žalosni, tužni i krvavi dogo-djaji iz historije naše uže domovine treba da nam neprestano lebde pred °čima i da iz ovih tragedija crperno Pouke, kako treba podnašati udarce sudbine, vjerovati u pobjedu pravde i nadati se a ne klonuti.
Samo onda, kad budemo poznavali Pojedine periode ove tragedije, poznavat derno nju i kao cjelinu a što ju bolje budemo poznavali, moći ćemo lakše doći do potrebnih zaključaka. Zbog toga lismo se i mi danas ograničiti samo na Jiđnu kariku u ovom lancu bola i iznijet ćemo u kratko dogodjaje onako, naiso su se razvijali.
• ovom mjestu smo već jedamput l'‘lsailmakar i u kratko — o predmetu nase današnje teme ali mislimo, da nam se ne će zamjeriti, ako o tome saća napišemo nešto više. Ovo činimo iz iazioga, što se upravo sada navršava ZO godina od početka jednog dijela tragedije našeg naroda.
Ako Mussolinijeva Italija ne bude odviše zabavljena operacijama u Abe-Smiji, ove će godine vjerojatno na svečam način proslaviti 20 godišnjicu svog ulaska u Svjetski rat. Kod toga će se — vjerojatno — naglasiti i oni idealni«
'Potivi, koji su Italiju »prisilili« da udje u rat a bit će govora i o »moralnoj« dužnosti Italije da sa svojom »hrabrom«
Vojskom ustane na »obranu« demokrat-s^ih načela protiv uzurpatorske politike njenih dojučerašnjih saveznika.
Medjutim, nas u ovaj čas ne zani-hia ova proslava ulaska Italije u rat koliko sam njezin ulazak i način, kako je do toga došlo, da Italija iz »stroge neutralnosti« pred je u .»ofenzivni« rat, jer je ovo u vezi sa našim dalnjim raz-iaganjem.
Poslije francusko - njemačkog rata sklopljen je god. 1872 t. zv. »Trojni Savez« izmedju Rusije, Njemačke i Au-stro-Ugarske. Godine 1882 istupila je Rusija iz saveza a na njeno mjesto je došla Italija i u njemu je ostala sve do početka Svjetskog rata dakle do onog casa, dok taj savez nije trebao biti i praktično iskorišten.
Kad je Austro-Ugarska navijestila rat Srbiji izjavila je Italija, da ona ne ulazi u rat zbog toga, što kao članica »Trojnog saveza« nije o ultimatumu bila prethodno obaviještena. Na dalnja urgiran ja iz Beča i Berlina odgovarala je Italija, da bi njeno ulaženje moglo izazvati bunu u državi i da će zbog toga zadržati strogu neutralnost. Kasnije, ako joj to budu diktirali interesi i potrebe zemlje, ona će se opredijeliti pravovremeno.
Ovakova taktika Italije je razumljiva kad znamo, da je ona svoju nem Iralnost upotrebila na to, da utvrdi Svoje granice i da vodi pregovore za nlazak u rat na dvije strane sa Antan-tom i Centralnim vlastima. Radilo se naprosto o tome, koju će stranu Italija više ucjeniti.
Centralne vlasti su joj nudile Trident, nli to je bilo premalo da zasiti »idealne« želje Italije pa je Italija stavila Antanti malo jače uslove: Tražila je:
3io austrijskog Tirola, Goričku, Trst,
Jstru, Notranjsku, Dalmaciju sa otoci-nia, neutralizaciju •crnogorske obale ; osnutak albanske države pod talij am skim protektoratom. Rusija je odbijala sye ove zahtjeve a Francuska je samo djelomično pristajala na njih pa je Ita-nk »ublažila« svoje zahtjeve. U to vri-Jcine nastala je kritična situacija na zapađnom frontu pa je na brzu ruku Sklopljen sa Italijom ugovor potpisan u Londonu 25 aprila 1915.
Puli su austrougarske vlasti posve cl naročitu pažnju, jer je to bila njihova najjača pomorska baza, ratna lu-„.a sa arsenalom, dokovima, velikim skladištima municije a njezin povoljan Prirodni položaj trebalo je samo malo potjerati i snabdjeti modernim tehmc-phn napravama pa da se pretvori . u Jvrdjavu, koja je kadra odoljcvati jsvim «nenadjenjima. yeć prije početka
Pula utvrdjena atentata užurbano su pojačavana sva utvrdjenja i gradjenesunove utvrde, koje su nicale gotovo preko noći. Tko bi nabrojio sve utvrde, koje su podignute oko Pule sve do rta Kamenjaka i Marlere? Dovoljno je reći, da je svaki položaj, svaki pedalj zemlje najsavjesnije iskorišten, da su izrovane i betonirane utrobe brežuljaka koje su krile topovske cijevi, da su iskopane jame ravnica i livada kamo su ukopana topovska ždrijela, da su škole i prostorije narodnih društava pretvorene u kasarne, da je čitav Imaj isprepleten bodljikavim žicama i preplavljen vojskom. U more su po planu puštene mine, zatvoreni su bunari pitke vode i stavljeni pod vojničku stražu a kretanje naroda je strogo nadzirano, čim bi pao mrak morao bi se svako povući u kuću a svjetla se nisu smjela paliti.
čitava okolica zajedno sa Pulom, onaj trokut na jugu Istre, utvrdjen je i pretvoren u jednu jedinstvenu kasarnu.
Kod utvrdjivanja pojedinih položaja nije se vodilo računa ni o čemu, što nije bilo u vezi sa fortifikacijom pa je izmedju ostaloga porušena i crkva Majke Božje na istoimenom brijegu, koji je pretvoren u tvrdjavu. U arsenalu i na dokovima radilo se dan i noć. Kader radnika pojačan je »stručnim« silama i nadglednicima iz njemačke vojske.
Rat je već bjesnio ali po pripremama, koje su se vršile u Puli i okolici bilo je jasno, da će i ovaj trokut postati poprištem ratnih operacija. Sve je govorilo, da će Italija u dogledno vrijeme stupiti u rat.
Diplomacije čitavog svijeta radile su dan i noć čas nervoznije čas hladnokrvni] e. Talijanska diplomacija bila je naročito aktivna. Kad je već bio potpisan i »Londonski pakt« Italija se i dalje pogadjala sa Centralnim vlastima, htijući time dobiti na vremenu. Centralne vlasti, koje su dobro poznavale svog dojučerašnjeg saveznika, vršile su takodjer pripreme i osiguravale se, da ne budu iznenadjene. Na taj je način došlo i do toga, da je naš narod iz sela oko Pule odstranjen i poslan u izagnan-stvo.
*
Noću od 19 na 20 maja 1915 pročitano je u svim selima naredjenje o evakuaciji. Zapovjed je bila kratka i jasna.
Svi oni moraju iseliti, koji nemaju hrane za godinu dana unapred i nemaju djece ispod sedam godina. Komisije su odmah u jutro započele sa radom. Kod kuće, u svakom selu ostalo je najmanje ljudi, što se dade zamisliti. Oni, koji su morali napustiti svoje domove bili su starci, žene i djeca a sobom su smjeli ponijeti onoliko imovine, koliko su mogli nositi na ledjima. Svaka grupa morala se u odredjeno vrijeme naći u Puli, gdje su ponovno prebrojavani i ukrcavani u teretne kompozicije transportnih vlakova. Posljednji transport krenuo je iz Pule 22 maja pred veče.
Kad su se vojne vlasti riješile ovolikih hiljada nepoželjnih očiju, mogle su mimo nastaviti sa vojnim operacijama u ovom »ugroženom« kraju bez bojazni, da će ih kontrolirati ma tko.
Kad je i posljednji transport krenuo sa puljske stanice, u ratnoj luci dignuta su sidra ratnih brodova, pokrenuti su strojevi i austrougarska flota krenula je u pravcu talijanske obale.
Drugog dana, 23 maja, navjestila je Italija rat Centralnim vlastima i opredijelila se za Antantu, jer su joj to diktirale njene potrebe i »opći« interesi... *
Transporti, koji su odvažali naš narod u nepoznato i neizvjesno, zaustavljali su se najprije u Leibnitzu, gdje je bio podignut koncentracioni logor, vjerojatno za ratne zarobljenike. Poslije zadržavanja od nekoliko dana narod je opet ukrcan u transportne vlakove i upućen u dva pravca: jedan dio u češku, gdje će većim dijelom ostati do kraja svog progonstva a drugi, veći dio u Madjarsku u sela oko Dombovara.
Moramo odmah naglasiti, da je nemoguće dati ma i približnu sliku života, stradanja i patnji našeg naroda za čitavo vrijeme izagnanstva pa ćemo ovo pokušati iznijeti tek u blijedim crtama.
Nove došljake gledali su madjarski seljaci već od prvog dana prijekim okom, nazvali ih naprosto Ciganima i kao sa takovim su i postupali.
Ono malo novaca, što su izbjeglice ponijeli sobom od kuće, brzo je potrošeno a kako obećana državna potpora nije nikako dolazila, morale su se maj-
pragova a mnogoput su — siti i bahati — nahuškali i pse na gladne sirote, koje su pružale ruke moleći otpatke da se najedu.
Ovdje, u madjarskim selima, otvoreni su prvi grobovi, koji su primili izmorena tijela staraca, žena i djece, da im se brzo zametne trag, da im grobove prekrije trava i korov daleko od ljubljene Istre.
Poslije nepuna četiri mjeseca zadržavanja u Madjarskoj opet su ukrcani u dugačke kolone teretnih vagona, koji su ih odvezli u neizvjesnost.
*
Gmiind. Ovo je gradić u Donjoj Austriji, koji zaslužuje naročitu pažnju zbog toga, jer je uz njegovo ime usko vezana najkrvavija epizoda iz života našeg naroda u izagnanstvu za vrijeme Svjetskog rata.
Na području ovog grada podignut je novi drveni grad, ogradjen bodljikavom žicom i dobro čuvan jakom stražom. U ovom ogradjenom prostoru podignute su drvene »kuće« — barake, koje su mogli primiti preko 10.000 duša. U ovom drvenom gradu vladala je najveća nečistoća, harale su zarazne bolesti, gajile uši i druga njima slična gamad. Ako se ovome doda veoma slaba, gotovo nikakova ishrana, nikakove sanitarne mjere, ležanje na slami u ne zagrijanim prostorijama, slaba, istrošena i poderana odjeća dok je vani padala hladna jesenska kiša ili sipio bijeli snijeg, bit će nam razumljivo, zašto je narod u ovom logoru umirao u masama, padao poput snopova i podlijegao gladi, studeni i bolestima Logorsko groblje nalazilo se uz sam logor. Tu su iskopavane jame u koje se po 10—15 nmriib u istom danu zakapalo u zajedničku raku.
Pošto je prijetila opasnost, da ce sav ovaj internirani narod poumirati ako se i dalje zadrži ovdje, to je koncem 1916 raseljen koncentracioni logor kod Gmunđa. Izbjeglice su otpremljeni dublje u unutrašnjost Austrije i u grupama od po nekoliko porodica, smješteni su u sela oko Oberhollabrunna i Retza.
Nastanjeni su kojekako:_ po praznim i napuštenim kućama, po ispražnjenim magazinima i dvorišnim zgradama. Ma kako im život bio težak i naporan, sadašnje je stanje mnogo snošljivije od onoga u Gmunđu. To se odnosi na čistoću, na ishranu, zdravlje i na sveleno, što se odnosi na život pa makar i in-ternirski.
Zbog pomanjkanja muške radne snage na selu, seljaci su uposlivali izbjeglice — žene i djecu — kako za kućne poslove tako i za poljske radove. Radilo se bilo zašto, tek toliko da se nekako prehrani. Ljeti je to bilo još nekako lako, ali zimi je išlo mnogo teže. Glavna hrana izbjeglica sastojala se iz voća, kojim su se opskrbili na jesen, krumpira i kaše a kruha su željeli kao nešto, što su željeli ali do čega su rijetko i teško dolazili. Austrijski seljaci napunili su svoje hambare i podrume uz pomoć izbjeglica i osigurali se do slijedeće žetve, ali su ostali gluhi na molbe ove gladne raje, ovih bijednih beskućnika.
Stanje izbjeglica postaj aloje iz dana u dan sve gore, život sve teži a izgled, da će ovo iznimno stanje prestati bio je jako slab. Konačno, u martu 1918 omogućeno je izbjeglicama, da se u manjim grupama i postepeno mogu vraćati kućama. Medju prvima su se vratili oni, koji su kod kuće imali nekoga od svog, koji se za njih zauzimao a ostali su morali čekati, dok se vlasti sjete, da ih otpreme kućama.
Posljednji transporti vratili su izbjeglice kućama koncem maja 1918, dakle ravno poslije tri godine izagnanstva. Narod se vratio kući prorijedjen, ostavivši daleko u tudjini grobove^ svojih najmilijih: roditelja, djece, braće i sestara. Vratili su se u zapuštene domove, na hladna ognjišta i polja, izgažena vojničkom nogom i izrovana granatama. Vratili su se sa klicom bolesti u grudima, iznemogli i iscrpljeni, da započnu nov život i da ga nastave ondje, gdje je bio krutom rukom prekinut prije tri godine.
*
Dok je narod iz okolice Pule boravio u izagnanstvu, jedini gospodar u Julij skom trokutu bila je vojska, koja je ovdje neograničeno vladala. Preostalu zalihu hrane, stoku, sve vrsti gospodarskih sprava sve rekvirirala je vojska. Onaj mali broj naroda, koji je ostao kod kuće dobio je krušne karte, na temelju kojih je dobivao ograničenu količinu živežnih namirnica, život je postajao iz dana u dan sve gori, sve se više
lm ogledati za načinom, kako da pj’e- j osjećala oskudica a osim toga su i ži hrane i sebe i djecu. Zarade nije bilo voti bili u stalnoj opasnosti.
moguće naći, jer su seljaci samo ponekad uzimali radnu snagu iz logora iz bjegliča i_to su jedino plaćali slabom
Pošto je Pula kao ratna luka i jaka tvrd java bila središte ratne flote, to su i nastojanja Antante išla zatim, da Pulu
hranom. Majke sii bile prisiljene da što prije onemoguće odnosno oštete rat-prose i da sobom, obilazeći tudje pra- ne objekte. Zbog toga su se redali česti gove, vuku nejaku i gladnu djecu. Kao;posjeti Antantinih aeroplana, koji su iz šale, tjerali su, ih seljaci sa svojih nemilosrdno bacali bombe u glavnom na
Pulu ali i na njenu okolicu. Da se stanovništvo zaštiti od ovakovih zračnih napadaja, uredjena su podzemna skloništa.
U Puli su medjusobno podjelili vlast: admiral Ciccoli, koji je stajao na čelu lučkog admiraliteta, admiral Horthy, koji je upravljao ratnom mornaricom i barun Hohenbruck, koji je uz upravu nad utvrdama vršio i političku upravu. Njihova je vladavina bila oštra, stroga i nemilosrdna.
Sa jedne strane njihova nesmiljena ruka, a s druge opasnost od gladi, sa treće sve češći napadi na Pulu a k tome još stotinu manjih uzroka, sve je to dovelo dotle, da se i narod i vojska počela buniti. Narodni vodje, u koliko su bili na okupu, kradomice su radili i pomagali rušiti rasklimanu zgradu Monarhije pa je inače nesmiljena vlast ostala nemoćna i morala je dopustiti, da se odloži javna velika narodna skupština u Puli 26 oktobra 1918. Na ovoj skupštini je izabrano Narodno Vijeće za Istru, koje se silom revolucije proglasilo gospo-darem situacije te je 30 oktobra prisililo sva tri komandanta da otstupe sa svojih položaja.
Antanta nije još ništa znala za puljski prevrat, pa je Narodno Vijeće ugovorilo sastanak sa talijanskim admiralom Thaon de Revelom i do ovog sastanka je došlo 2 novembra na otvorenom moru, gdje je i sklopljeno lokalno primirje.
U ime Antante doplovile su 5 novembra talijanske ladje pod vodstvom admirala Cagnia u Pulu da — održe red u gradu. Drugog dana doputovale su i kopnene talijanske trupe u grad.
Ovdje bi završili ovaj letimičan prikaz prvog djela tragedije, čija 20 obljetnica pada 23 maja.
Početak drugog dijela tragedije, odnosno nastavak prvog dijela, poznat nam je i suviše dobro ali nije nam namjera, da o tome sada govorimo.
KULTURONOSCI
V neki vasi v Brdih sta italijanski učitelj in italjanska učiteljica, ki po svoje učita in vzgajata naše otroke. Učiteljstvu je šola deveta briga. Njih naloga je poneumniti naš inteligentni narod. Učitelj in učiteljica se v času pouka smejeta in zabavata med seboj. Otroci niso zaposleni. Otroci tudi ne vedo ob kateri uri se šola prične in prihajajo ob 8, 9 ali še pozneji nri v šolo. Nekega dne, ko so bili otroci sami v razredu, so le postali preglasni in sledila je kazen. Zaprti so bili čez opoldne in še delj. Matere niso vedele kaj se je otrokom pripetilo, da jih ni domov. Skrbelo jih je in ob 15 uri se jih je precej zbralo pred šolskim poslopjem, kjer so poprašale po otrocih In, da zakaj jih ne puste domov. No, matere so bile poklicane k podeštatu, ki jih je ozmerjal in vpil nad njimi. Nobena ni prišla do besede, da bi povedala kako je v tisti šoli. Ena Je samo vprašala, kedaj se prav za prav prične šola, ob kateri uri namreč. A ni dobila odgovora. Le z vpitjem in zmerjanjem so bile odpuščene od te avdijencije. — Učiteljica je nato dobila 14 dnevni odmor za trud, ki ga prestaja med »barbari«. Morda bode sledilo še kakšno višje odlikovanje.
ITALIJANSKI DUHOVNIKI V NAŠIH KRAJIH.
Še kaj o Mocellinu.
II. Bistrica, maja 1935. — Agis). — O italijanskemu kaplanu donu Mocellinu je naš list že večkrat poročal. Prišel je v Trnovo proti koncu lanskega leta, kot rečejo pri nas, s culico v rokah. Skušal se je sicer prikopati do župnikovega mesta, a je prekmalu začel in prevztrajno delal tako, da so ga dogodki prehiteli in prekrižali njegove račune. Uspelo mu je sicer v razmeroma kratkem času izposlovati izgon g. župnika Tabackyja, a on je kljub temu še vedno samo kaplan. Kot omenjeno, je prišel iz Italije v naše kraje čisto brez vsega. Danes pa ima že svoj bicibelj, da lažje vrši svojo službo. Pravega duhovniškega posla itak nima razen pouka v šoli ter maše in pridige ob nedeljah v bistriški cerkvi. župniku ne more biti v pomoč, ker ne razume slovenskega jezika. Tako mu ostaja dovolj časa za razne sprehode, obiske in marsikaj drugega, kar ne pri-stoja duhovniškemu talarju.
RAZVITJE PRAPORA DRUŠTVA VOJNIH INVALIDOV V AJDOVŠČINI
Gorica, maja 1935. — (Agis)._ — Društvo vojnih invalidov v Ajdovščini je dobilo pred kratkim novo zastavo. Posvetil jo je don Altan. K svečanosti so prišli zastopniki fašističnih oblasti iz Gorice in okolice. Po navdušenih govorih je bilo poslanih nekaj brzojavk v Rim, nakar je bila svečanost končana.
MNOGE ČLANKE I VIJESTI
koje smo primili u posljednje vrijeme od naših saradnika i prijatelja ne možemo objaviti iz razloga, koje će naši saradnici shvatiti
Prodajemo uz popust od 20%
\ /
Sve potanje saznati ćete sa naših plakata i u našim prodavaonama
TI VAR ODIJELA
Matftiffesfaeija akademičara Iz Istre
Trsta, Gorice i Zadra u Ljubljani
šić. Osvrnuo se na prilike u Julijsko, Krajini. Poslije njega govorili su još dr. Čermelj, u ime Saveza, Barković za Istarski akademski klub, Križmančić drugi.
Nakon pozdravnih govora održao je kolega Srećko Dobrila predavanje: Pitanje naših narodnih manjina u Italiji. Predavanje kolege Dobrile uspjelo je
Zagreb, maja 1935.
Prigodom kongresa jugoslavenskih nacionalnih studenata koji se je održavao 11, 12 i 13 maja o. g. u Ljubljani, upriličili su sastanak i akademičari emigranti sa sva tri jugoslavenska Univerziteta.
Da sastanak akademičara emigranata što bolje uspije stavio se Istarski
akademski klub u vezu sa Klubom pri- >< dobro. Nakon njegovog predavanja morskih akademikov u Ljubljani. U do- kojem je iznio vrlo zanimljive detalje govoru sa Klubom primorskih akademi- obzirom na naše prilike u Julijskoj Krakov odlučeno je da se održe dva pre- « jini razvila se vrlo živa debata. U deda van ja na sastanku akademičara iz bati su sudjelovali dr. Čermelj, Bratu-Istre, Trsta i Gorice i Zadra, te da se, hć i mnogi drugi.
održi i jedan referat na kongresu jugo-f	Poslije svršene debate održao je pre-
slavenskih nacionalnih studenata sas davanje kolega Obad. On je održao pre-svrhom da se prikaže domaćim kolega-1 davanje: Položaj i rad akademske omla-ma stanje i prilike naših sunarodnjaka] dine u emigraciji. Tema je dobro i is-
pod Italijom. Odredjeno je dalje u sporazumu sa bratskim klubom iz Ljubljane da će njihov jedan član održati predavanje: Položaj i rad akademske omladine u emigraciji, a naš član da će održati predavanje: Položaj naših narodnih manjina u Italiji, ujedno je odlučeno da će jedan naš član održati referat na kongresu jugoslavenskih nacionalnih studenata u Ljubljani.
Zborovanje akademičara emigranata započelo je u subotu 11 maja u prostorijama Kluba primorskih akademikov. Naše zborovanje započelo je zajedničkom sjednicom kojoj su prisustvovali članovi upravnog odbora Kluba primorskih akademikov, Istarskog akademskog kluba i akademske sekcije društva »Istra-Trst-Gorica« iz Beograda. Sjednici je prisustvovao i dr. Ivan-Marije Čok, pretsjeđnik Saveza emigranata. Na veče istoga dana prisustvovali su članovi našeg kluba na priredbi Kluba primorskih akademikov.
U nedjelju 12 maja poslije podne održao je na radnom dijelu kongresa član našeg kluba kolega Bratulić vrlo uspjeli referat: Rad Akademske omladine za braću u inostranstvu. Ljubljansko »Jutro« izrazilo se laskavo o referatu. Za vrijeme svečanog dijela kongresa jugoslavenskih nacionalnih studenata mnogi govornici pokazali su svojim temperamentnim govorima osobite simpatije prema našoj manjini u Italiji. Sa strane studenata emigranata govorio je na svečanom kongresu jugoslavenskih nacionalnih studenata kolega Srećko Dobrila.
U ponedjeljak 13 maja održan je zajednički sastanak članova Kluba primorskih akademikov, Istarskog akademskog kluba i akademske sekcije iz Beograda. Sastanak je održan na ljubljanskom Univerzitetu. Sastanku je prisustvovalo preko 60 akademičara emigranata. Osim toga bio je zastupan na
crpno obradjena. U debati koja se je poslije ovog predavanja razvila sudjelovali su kolega Figar, Dobrila i drugi.
Pročitana je zatim rezolucija, koju je sastanak jednoglasno prihvatio. Rezo« luci ja usvojena na tom sastanku glasi:
Akademičari-emigranti iz Julijske Krajine sa ljubljanskog, zagrebačkog beogradskog Univerziteta, sakupljeni na zajedničkom sastanku u Ljubljani, 13 maja 1935, konstatuju:
1)	da je jugoslavenska manjina pod Italijom lišena svih kulturni, političkih 1 ekonomskih prava, dovedena u jedan neizdrživ položaj, koji u historiji civi-lizovanih naroda nema primjera.
2)	Da u ovakovom daljnjem postn panju vidimo tendencu čitave italijanske politike, koja teži za potpunim uništenjem našega naroda pod Italijom.
3)	Da su najviši ustavni faktori talijanske države, te pojedine talijanske vlade primile pred domaćom i medju-narodnom javnošću moralnu obavezu pravednog postupanja sa Jugoslaven skom manjinom 1 da su sve te obaveze bez formalne konvencije bile pogažene postepenim uništavanjem svih manjinskih prava.
Na osnovu gornjih konstatacija, za. htjevamo:
1)	Da se jugoslavenskoj manjini u Italiji dadu sva ona prava, koja su već najviši ustavni faktori talijanske države, te pojedine talijanske vlade obećale pred domaćom i medjunarod-nom javnošću.
2)	Da se sva nacionalna i kulturna prava naše manjine zagarantuju jednim medjunarodnim ugovorom.
Prema tome, ukoliko ne budu uzeti u obzir ovi naši zahtjevi, smatramo, da će svaki sporazum biti bez ikakve trajne vrijednosti«.
U eventuali jama bilo je govora i o osnivanju organizacije univerzitetski
ovom sastanku i Savez emigranata po ] obrazovanih emigranata. Govorilo se za-dr. L. Čermelju, dalje je bio zastupan i tim još o nekim aktuelnim pitanjima organizatorno-propagandni otsjek save-| nakon čega se je ovaj zajednički sasta-za i Starešinska družina Kluba primor- 3 nak akademičara emigranata razišao skih akademikov.	| sa nadom da ćemo se ubuduće što ćešće
Sastanak je otvorio pretsjeđnik Klu- « sastajati i tako medjusobno raditi za ba primorskih akademikov kolega Kor-1 boljitak našeg naroda, (am)
Savremeni nacionalizam i pitanje manjina
Predavanje Diragovana Šepića u bjelovarskoj »Jadranskoj
Stra ži«
Na poziv mjesnog odbora Jadranske Straže u Bjelovaru održao je Dragovan šepić u subotu 18. maja uveče predavanje »Savremeni nacionalizam i pitanje manjina«. Predavač je prikazao razvoj nacionalizma u Evropi, iznio njegove prvotne i njegove savremene tendencije zaustavivši se pogotovo na fašizmu i rasizmu. Iza toga je ušao u kritiku medjunarodne zaštite manjine i istakao teškoće u kojima se ona nalazi.
Na kraju predavanja Je predavač govorio i o pitanju naše manjine pod Italijom i o talijansko jugoslavenskim odnosima.
Aktivni mjesni odbor Jadranske Straže u Bjelovaru nastoji da zainteresuje ovdašnje gradjanstvo za sudbinu ne-oslobodjene braće iz Julijske Krajine i nastojat će da doskora priredi još nekoliko predavanja o problemu naše manjine pod Italijom.
KASA KULTURNA KRONIKA
„SLOVANSKY PREHLED” O NAMA
Praška revija »Slovansky Prehleđ« donaša u broju od aprila o. g. oduži prikaz o Slavenima u Italiji. Prikaz je napisao naš odlični prijatelj g. Josip Vuga, koji redovito izvješćuje čehoslo-vačku javnost o našem pitanju, a budući da ta revija prati sve dogodjaje u slavenskim zemljama i da se čita u svim tim zemljama, to ti prikazi gosp. Vuge imadu veliki publicitet i veliki propagandni značaj.
U pomenutom prikazu piše g. Vuga o novom kursu talijansko-jugoslovenske politike u vezi sa našim narodom pod Italijom. Piše o godišnjoj skupštini društva »Istre« u Zagrebu i citira neke podatke iz izvještaja tajnika Iveše. Razmatra statistiku nepismenosti u Italiji i Julijskoj Krajini i citira »Istru« i neke talijanske novine. Spominje neke slučajeve progona i iznaša teško ekonomsko stanje našeg seljaka. Pišući o ratnim
pripremama u Abesiniji spominje način mobilizacije u Julijskoj Krajini i zaustavlja se na značenju njemačke propagande i širenju antifašističkih letaka medju naš tamošnji narod. O talijanskim napadima na Francuza Nodeaua i parišku reviju »Illustration«, koja je pisala da u Italiji ima 600.000 Jugoslove-na, takodjer piše, a iznaša i fašističke pokušaje za kolonizaciju Talijana u pograničnim krajevima.
U istom broju je informativna bilješka o emigraciji, o Savezu i našim društvima. Tu se iznaša organizacija Sa-veza, imena članova direktorija, a spominje se i naša štampa: »Istra«, kalendari i »Mali Istranin«.
Zahvalni smo »Slovanskem Prehle-du«, g. Josipu Vugi i piscu članka o emi' graciji na pomoći koju nam pružaju " našoj borbi.
Zadar je živo žarište „talijanske" Dalmacije
Zadarski San Marco, od 11 maja, donosi vijesti o izletima članova fašističkih zabavnih i gimnastičkih udruženja iz Torina, Verčelia i Padove u Zadar. Iz Torina je stiglo 1600 dopalovorista iz Verčelia 1400 dok je iz Padove stiglo 150 članova dalmatinskog iredentističkog udruženja. San Marco ih zove: »Azzuri di Dalmazia« (Dalmatinski plavi). Prije izvjesnog vremena stigla je u Zadar i jedna grupa članova dalmatinskog iredentističkog udruženja iz Terama u Italiji. Ova grupa izletnika brojila je 130 iredentista, koje »San Marco« takodjer naziva »Azzuri di Dalmazia«.
Prilikom dolaska izletnika iz Torina, Verčelia i Padove pretsjeđnik zadarske općine uputio je gradjanstvu jedan proglas u kome iztnedju ostalog kaže. da će »Dalmatinski plavi« iz Padove doći u Zadar, da zajedno sa svojim zadarskim drugovima ponovno afirmišu dalmatinsku vjeru i
svoje nepromjenljive osjećaje odanosti c matinskoj stvari.
»Zadar koji je bio luč i svijetlo živož italijanstva i u vrijeme ropstva, veli se ovom proglasu, osjeća se ponosan zboš časti koja mu se ukazuje onim rodoljubivim hodočašćenjem braće sa one dru?e strane Mora, sa kojima nas — u svetob1 imenu Italije i Dučea vežu ideali vjere.4
U toku svečanosti koje su bile prir6' djene prilikom dolaska ovih izletnika treba naglasiti, da je zadarsko udruženje Do' polavoro poklonilo dopolavoristima iz Ver-čela dalmatinsku plavu zastavu sa tri le6' pardove glave. San Marco veli. da i* ovom prilikom otsvhana i himna »Dalnia* zla«, koja je saslušana sa živim uzbudi®' njem.
Slične manifestacije bile su priredjea6 i prilikom dolaska iredentista iz Teram3-
GLAVNA! SKUPŠTINA! EMIGRANT. UDRUŽENJA »ISTRA« U SUŠAKU
Poziv na I. redovitu eodišniu glavnu skupštinu.
Emigrantsko udruženje »Istra« u Sušaku prema zaključku Upravnog odbora i §-a 22. društvenih pravila održat će svoju redovnu god. glav. skupštinu dne 3 VI. o. g. u 10 sati prije podne u maloj dvorani Sokolskog Doma u Sušaku sa slijedećim dnevnim redom:
1. Pozdrav pretsjednika, 2. Čitanje zapisnika konst. skupštine. 3. Izvještaji funkcionara. 4. Razrješnica dosadašnje uprave. 5. Izbor nove uprave. 6. Izbor nadzornog odbora. 7. Slučajni predloži.
Prema § 23. društvenih pravila red. glav- skupština može raspravljati i o svakom drugom predlogu podnesenom na glav noi skupštini. Takav predlog mora ^ biti barem tri dana prije glavne skupštine oriiavlien Upravnom odboru.
Pozivaju se svi članovi Udruženja da ovoj I. red. glav. skupštini prisustvuju u punom broju. — Pretsjeđnik.
ZAPLIJENA „ISTRE44
Posljednji broj našega lista bio }e, na-
redbom Državnog zaplijenjen.
odvjetnika u Zagrebu,
OR-J-EM LAŠKO VABI VSEi SVOJE ČLANSTVO NAi 5. OBČNI ZBOR
ki se ko vršil v nedelju dne 26. maja 1935 ob 9 sati zjutraj _v mali dvorani Sokolskega doma v Laškem s sledečim sporedom:
1. Otvoritev in poročilo predsednika; 2.poročilo funkcijonarjev; 3. volitev novega odbora; 4. slučajnosti. Odbor
GLAVNA SKUPŠTINA »BRANIBORA«
Branibor, organizacija, koja vođi brigu o Jugoslavenima izvan granica, sa sjedištem u Ljubljani, sazvala je svoju skupštinu za nedjelju.
SMRT NAŠEGA VOJAKA V SARDINIJI
Gorica, maja 1935. V Sardiniji je umri 21-letni vojak Jožef Mavrič, dober in priden fant. Ko je mati dobila obvestilo, je bil že pokopan. Od bolesti je skoraj znorela. Letela je v cerkev in naročila zvonenje, ki naj ji pomaga razkričati in omiliti prehudo bolest.
ŠIBENSKA KATEDRALA — VELIČANSTVENO DJELO ITALIJANSKOG GENIJA U DALMACIJI
Tršćanski »II Piccolo della sera«, od 15 maja, donosi članak u vezi sa 500-godiš-njicom šibenske katedrale i veli, da su ovo veličanstveno djelo arhitekture izgradili talijanski umjetnici. Ima 500 godina, veli list, da se svijet divi ovome čudu talijanske umjetnosti. Da bi dokazao svoju tezu, »Piccolo della sera« veli, da su katedralu zidali Italijani Đorđo Orsini, Nikola iz Firence, braća Masene iz Venecije. Od dalmatinskih umjetnika list pominje samo Ru-dičića i Stavčića...
BINKOŠTNI IZLET GORICA— LJUBLJANA.
Gorica, maja 1935. — (Agis). — l Binkošti je podružnica italijanske prometne zveze v Gorici organizirala izlet z avtobusom v Ljubljano. Vožnja tja in nazaj s potrebnim policijskim dovoljenjem in prenočiščem stane 75.—
IZLET KAMNIŠKEGA »TABORA«
Tem potom poročamo, da je izR’ emigr. edinic, ki se je nameraval vršit* dne 26 maja t. 1. in zaradi nepredvids' nih ovir preložen za nedeljo 2 juni!3
Bratska društva katera niso dobil3 vabila in obvestitve o tem izletu a na' meravajo se izleta udeležiti, prosim0, da nam prijašnjo približno število ude' ležencev, radi organizacije, ker se pri' čakuje na to izlet obilna udeležba.
Po dosedaj prijavljenem številu ude' ležencev je uspeh izleta zasiguran.
Podrobnejše v prihodnji števili” »Istre«.
VEČER PRIMORSKE, MATERE V MARIBORU
Dne 18 o. m. se je vršil v Narodne111 Domu v Mariboru »Večer primorske mat6] re«. Ljubljansko »Jutro« pravi v poročile
»Večer primorske matere je bil iskren3 manifestacija našega zavednega primo*' skega ženstva za ideale naroda in domov1 ne. Na večer, ki ga je priredil ženski kr6 žek društva »Nanosa«, je prihitela predse® niča ljubljanskega Kluba Primork ga. M3 ša Gromova, ki so ji navzočne udežerf' večera dajale priznanje s topimi aplavzoij1 Prišle so tudi celjske, murskosoboške 13 zagrebške delegatke zavednega primorske' ga ženstva. V središču sporeda je bila P' la preslavna beseda učiteljice pomožne le ge. Druškovičeve. Na sporedu so bj‘* tudi številne in lepo izbrane deklamacijsk* in recitacijske točke in pa pevske točk5] ki jih je izvajal odlični pevs ikzbor »d3* dran«. Vtisk večera je povzdignil »Nari*' sov« mandolinistični odsek.«
IZLETNIŠKI AVTOBUS GORICA— LJUBLJANA.
Gorica, maja 1935. — (Agis). ^ Merodajni krogi v Gorici poskušajo poslovati od ministarstva dovoljenje ^ redno avtobusno zvezo Gorica—Ljubil3' na. Avtobus bi prišel v poštev poseb°3 za izletnike, ker bi vozil vsako nedelj3, in praznik. Izletniki ne bi pri tem itnev nobenih sitnosti s potnim listom, amp3: bi policijsko oblastvo v Gorici izdaji? posebna skupna dovoljenja za enkrat^ eno ali dvodnevi prehod meje in ^ nitev.
»Istra« izlazi svakog tjedna n petak. — Uredništvo ' uprava nalaze se n Zagrebu,' Masarykova ulica 28, II. — Broj čekovnog računa 36.789. — Pretplata; Za cijelu godina 50 dinara; za po godino ^ dinara; za inozemstvo dvostruko: za Ameriku 2 dolara na godinu. — Oglasi se račune ju po cijomku. — Vlasnik i izdavač: KONZORCIJ »ISTRA«, Masarykova ni. 28, II. Telei. br. 67-80. — UreduJ’C ivo Mihovilović, Jukićeva ul. 36. — Za uredništvo odgovara; Dr. Fran Brnčić, advokat, Samostanska 6. — Tisak: Stecajnina Jugoslavenske štampe d. d., Zagreb, Masarykova 28a. — Za tiskah
odgovara Rndoli Polanović, Zagreb, Ilica broj 131.